Junija 1902 je srbsko akademsko društvo Zora na Dunaju organiziralo predavanje nadebudne- ga študenta prava Nikole Stojanovića o Hrvatih in Srbih. Publiko je predavanje očitno zelo raz- burilo, saj so se lahko že pred koncem referata slišali medklici »Nije istina!«1 (in najbrž tudi: »Ta- ko je«!). Komentarji so bili različni. Rusu Marko- vu so bili, denimo, Srbi - kot nosilci vseslovans- tva - bolj simpatični od Hrvatov, Slovenec Niko Zupanič pa ni želel vojne, ampak pamet vsem narodom. Anonimni dopisnik srbskega lista Sr- bobran je zadovoljno pripomnil: »Vse, kar je re- čeno, potrjujejo dokazi, tako da niti najhujši kri- tik ne bi mogel ničesar zanikati«.2 Prvega avgusta se je esej pojavil v beograjski reviji Srpski književni glasnik, v kateri so objav- ljali ugledni ljudje najrazličnejših profilov in na- rodnosti. Uredništvo se je spričo radikalnih trdi- tev skušalo od takrat še anonimnega avtorja di- stancirati: »Bilo nam bi zelo žal, ako bi to razlago sprejeli kot negiranje Hrvaštva in kot izraz srb- skega šovinizma.«3 Žal se je ravno to zgodilo. Vedno borbeni Srbobran je omenjeni članek povzel z majhno, a pomembno razliko: brez ka- kršnekoli pripombe, ki bi pokazala vsaj kanček kritične distance. Glede na splošno naravo član- 1 Mato Artuković, Ideologija srpsko-hrvatskih sporova, Zagreb, 1991, str. 242. kov v tem glasilu lahko predvidevamo, da take distance niti ni bil zmožen. In kakšne besede spravijo ljudi na ulice? Tiste- ga poletnega dne je Srbobran objavil bore malo novega. Večina podobnih konstruktov se je že v preteklih letih tako ali drugače znašlo na njego- vih straneh največkrat sploh brez posebnih od- mevov. Eno izmed redkih novosti je predstavlja- lo avtorjevo opiranje na nove teoretske poglede. »Do zdaj se je pri nas v pretresanju« /hrvaško- srbskega/ »vprašanja izhajalo samo s filološko- etnografskega stališča... v teh vrsticah smo po- skušali obrniti pozornost na sociološko stran te- ga vprašanja«.4 Pri tem se je skušal Stojanović na- sloniti na tedaj priznano Gumplowiczevo teori- jo narodov5, po kateri naj bi bilo pleme (Stamm) »etnični življenjski produkt, narod (Volk) poli- tična tvorba in narodnost (Nationalität) kulturni pojav, kulturna tvorba.«6 Po zavarovanju hrbta s priznano avtoriteto je brez zadržkov sklepal: »Narod nastane v državi z iniciativo enega ple- mena.« Srbe naj bi politično združila »skupna obramba na Kosovu in kasneje skupna usoda suženjstva eni in isti oblasti. Kulturna enotnost, Ibid. Ibid., str. 241. Ibid., str. 267. Prim. Dušan Kermavner, Ludtvik Gumplowicz in Slo- venci, Naia sodobnost, Ljubljana, I960; Janez Cvirn, Ludtvik Gumplowicz in slovensko vprašanje, Celjski zbornik, 1993; Bojan Čas, Gumplowiczeva sociološka misel, Vilfanov zbornik, Ljubljana, 1999- Mato Artuković, Ideologija..., str. 267. 66 ZGODOVINA ZA VSE kateri je postavil temelje sv. Sava, se je najbolj iz- kazala v veličastni obrambi in v kasnejšem stap- ljanju srbske aristokracije z demokracijo v ne- ločljivo, čudovito sestavino - demokracijo z ari- stokratskim ponosom«.7 Po Stojanovičevem mnenju naj Hrvatje ne bi imeli nikoli razvite nacionalne zavesti, ne v času samostojnosti, še manj v trenutku združitve z Ogrsko. Zgodovini niso dali ničesar samostojne- ga in demokratičnega. Njihovi vzori so tuje slu- ge, predvsem Josip Jelačič. »Tisti narod, ki v tujih slugah gleda svoj ideal, ne more zahtevati več, kot da postane sluga.«8 »Hrvatje torej niso niti pleme, niti posebna narodnost. Nahajajo se na prehodu iz plemena v narodnost, vendar brez upanja, da bodo ustvarili kdaj narod.«9 Nimajo »niti posebnega jezika, niti skupnih običajev, ni- ti trdne enotnosti življenja, niti tistega, kar je glavno: zavesti o medsebojni pripadnosti.«10 Kmetu iz okolice Zagreba se niti ne sanja, da ob- stajajo Hrvati v Dalmaciji in Slavoniji. Hrvatstvo ne more biti konstruktivno, saj predstavlja zgolj negacijo madžarstva, italijanstva in srbstva. »Nji- hovo beganje v 19. stoletju od gajevega Ilirizma do starčevićevega hrvatstva«11 slednje še najbolj dokazuje. Oboje je, jasno, delo Avstrije za podle koristi zunanje in notranje politike. S Srbi naj bi bilo vse drugače. Srbski kmet ima trdno kulturno zavest in željo po politični enot- nosti. Narodne dobrine so za njega svete, nikoli ni in ne bo podlegel tujemu vplivu. Pri Hrvatih imajo, nasprotno, glavno besedo tujci, ki jih sprejemajo z odprtimi rokami. »Imenovati se Hr- vat, a govoriti in počutiti se nemško ali italijan- sko je pogosto pri hrvaški inteligenci.«12 Zaradi tega »Hrvatje ne morejo biti posebna narodnost, so pa na poti, da postanejo srbska narodnost«.13 Stojanovič je hrvaško-srbski odnos preprosto omejil na borbo srbskega »svobodoumnega« li- beralizma s hrvaškim klerikalizmom. Med srb- skimi strankami ni najti nobene klerikalne, medtem ko se mora med Hrvati z lučjo pri be- lem dnevu iskati obrise še tako primitivnega li- beralizma. Pri vseh njihovih časopisih imajo glavno besedo duhovniki, kar je edinstveno v Evropi. Zatorej so Hrvatje na Balkanu »tuja avantgarda«, Srbi pa ostajajo zvesti principu: »Balkan balkanskim narodom.« Sloga med njimi je nemogoča, razlike so velike, nepremostljive. Kaj nam sploh še ostane? Kje je rešitev? Sledi bombastična ugotovitev: »Boj je potrebno voditi do istrage14 naše ili vaše«. Ena stran bo morala podleči. Da bodo to Hrvatje, bojda garantirajo njihova manjšinskost, geografski položaj, okoliš- čine, ker živijo povsod pomešani s Srbi in pro- ces splošne evolucije, po katerem ideja srbstva pomeni napredek.15 »Postavimo se vsi kot eden, ne dajmo posla, zaslužka niti enemu Srbu!« Na odgovor hrvaške strani ni bilo treba dolgo čakati. 26. avgusta se je v Obzoru pojavil članek Jovana Hraniloviča16 z istim naslovom. »Kot je bi- lo pričakovati, je bil uvodnik poln zmerjanj in obtožb na račun Srbov v Monarhiji in izven nje.«17 »Tukaj je jasno rečeno. Srbi nas hočejo iz- brisati z lica zemlje kot narodnost!«18 Obzor je šel še korak dlje. Že »naslednji dan je poimensko navedel večje srbske trgovce v Zagrebu kot fi- nancerje Srbobrana in dvignil hrvaško jav- nost...«19, kar se je v naslednjih dneh izkazalo za usodno. Sicer kozmopolitski Josip Horvat ne more iz svoje hrvaške kože in hoče zadevo v svojem pregledu zgodovine sramežljivo omiliti: »Obzor, ustvarjalec hrvaškega javnega mnenja, je alarmiral vse sloje. Pretežke so bile žalitve, premočan izziv, da bi se ga moglo zamolčati. Na- rod je pod pritiskom madžarizacije postal izred- no občutljiv za vprašanja narodne časti«.20 V zelo neprimernem trenutku se je odločil povzdigniti glas novinar, politik in tajnik hrvaš- ke opozicije Stjepan Radič. Sestavek s pomenlji- vim naslovom »Svoji k svojim«21 je podpisal z imenom »Eden od umerjenih«, čeprav je resnici na ljubo deloval vse prej kot umerjeno. Kot so- 7 Ibid. 8 Artuković, Ideologija..., str. 243 9 članek »Srbi in Hrvatu :.., Ibid., str. 268. 10 Ibid., str. 243. • Ibid., str. 268. 12 Ibib., str. 270. li Ibid., str. 244. 14 Uničenja. 15 Josip Horvat, Politička povijest Hrvatske, Zagreb, 1990, str. 246. 16 Jovan Hranilovič »je leta polnil časopis z večjimi in manjšimi komentarji srbske politike, skoraj vedno pre- žetimi z izrazitim sovraštvom.* (Rene Lovrenčič, Gene- za..., str. 144, opomba 9) Rene Lovrenčič, Geneza politike "Novog kursa", Za- greb, 1972, str. 145. 18 Josip Horvat, Politička..., str. 247. ls Rene Lovrenčič, Geneza..., str. 145. 20 Josip Horvat, Politička..., str. 246. 21 Obzor, 30. 8.1902. (Rene Lovrenčič, Geneza..., str. 145) n VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 67 delavec in naročnik Srpskega knjževnega gla- snika je Radić provokativni članek prebral, še preden ga je povzel Srbobran; ko se je to zgodi- lo, je reagiral22 v svojem tipičnem slogu: »To ni več objestnost. Od objestnosti se kujajo ljudje, katerim je preveč dobro, ne Srbom ne Hrvatom ni dobro ... Nikoli si nisem mislil, da bi lahko ta- ko pisal o Srbih, ki sem jih od nekdaj imel za bra- te ... So Hrvati, ki govorijo, da je Avstrija ustvarila Srbe in so Srbi, ki govorijo iste neumnosti...«23 Hrvati so že večkrat ponudili Srbom sodelova- nje, a vedno brez uspeha. Ilirizem in jugoslo- vanstvo so imeli za slabosti in Hrvate za tuje »a- gente«. Zadnji izpadi srbskega šovinizma niso »i- zoliran pojav, saj v Srbobranu že dalj časa vodijo kampanijo z geslom 'svoji k svojim', v kateri po- zivajo Srbe, naj kupujejo samo v srbskih trgovi- nah, poslujejo samo v srbskih bankah, berejo sa- mo srbske časopise in za vajence jemljejo samo srbske otroke.«24 Tisza ne bi veljal za zvitega poli- tika, ko bi v ogrskem državnem zboru ne izjavil: »Za Hrvate naj vas ne bo strah; za njih imam pri- pravljen bič: Srbe!«25 In ta bič je prekoračil vse meje. Povsod so proti Hrvatom: »Tukaj z madža- roni in Švabi, v Dalmaciji z Italijani...«26 Potrebna je protiakcija. Hrvatje naj pogumno vrnejo žo- go, kupujejo naj samo v hrvaških trgovinah in podpirajo zgolj hrvaške industrialce in delavce. »Srbski trgovci živijo od nas, naj se naučijo spo- štovati naše svetinje...«27 Ako Hrvatje ne bodo reagirali, bo to pomenilo samo dvoje: »...smo ta- ko daleč padli, da nam ni več do našega ponosa - ali pa smo norci, ki redijo kačo na prsih, pri- pravljeno spustiti strup v našo kri«.28 Zato silovi- to zaključi: »Naj se prelomi vsaka naša zveza z njimi, mi nimamo kaj zgubiti - nasprotno, lahko samo pridobimo... Postavimo se vsi kot eden, ne dajmo posla, zaslužka niti enemu Srbu!«29 »Srbe na vrbe«30 »Za otroke v tistem času prav gotovo ni bilo v Zagrebu bolj zanimive trgovine, kot je bila Mir- kovičeva v Dolgi ulici...«Trgovina ni imela velike izložbe«, ...vendar je bila njena »za razliko od 22 Branka Boban, Demokratski nacionalizam Stjepana Radića, Zagreb, 1998, str. 103- 23 Stjepan Radić, Politički spisi, Zagreb, 1971, str. 234. 24 Branka Boban, Demokratski..., str. 103. 25 Stjepan Radić, Politićki..., str. 235- 26 Branka Boban, Demokratski.., str. 103. 27 Stjepan Radić, Politički.., str. 237. 28 Branka Boban, Demokratski.., str. 103. 29 Stjepan Radić, Politički.., str. 236. 30 Sodeč po pričevanju Josipa Horvata naj bi se to geslo uporabljalo vsaj od začetka 20. st. »V trenutku so sepo- vseh ostalih živa!« Mirković je trgoval »z malimi živalmi, pticami pevkami, psički, zajčki in včasih celo opicami«. Njegov lokal »je bil rudimentären živalski vrt, za takratni otroški svet prava atrakci- ja. Neprijetnemu vonju navkljub, ki je prihajal na vrata kletk, bi otroci najraje pred temi čudesi sta- li cele ure. In potem je nekega dne celo do otrok prišel glas: Mirkovičeva trgovina je vsa razbita, razrušena, opustošena, vse tiste čudovite živali so pobite ali pa so se razletele. Govorilo se je, da je neki kanarček pobegnil celo na Vrazovo ce- sto, kjer ga je umoril nočni mraz...« Uničenje Mir- koviča in njegovih živalic »je močno zmedlo otroške sanje...«31 »Maksimović, Mirković in Čuk, kako so lahko Srbi, ko govorijo hrvaško, dobri ljudje so, zakaj jih preganjajo, ropajo, želijo ubiti?... Zakaj nam potem gospod katehet in gospod učitelj naroča- ta, da moramo ljubiti svoje bližnje kot samega sebe? Tudi ljudem, ki jih napadajo, ker so Srbi - nihče ni nikoli rekel, da je to greh ali napaka -, narejeni so po božji podobi, nikomur niso stori- li nič zalega...«32 Za mladega Josipa Horvata, bodočega novi- narja, zgodovinarja in kozmopolita, so bile pro- tisrbske demonstracije 1902 prva stvar, ki je za- tresla otroško idilo in vsadila v zvedavega dečka prekletstvo, brez katerega ni moč živeti: dvom. Otrok dojema svet površinsko in ne opazi globljih vzrokov za določeno dejanje. Občuti pa tragiko, za kar so odrasli v svoji ideološki zveda- vosti že zdavnaj izgubili smisel. Radičevi pozivi so v vzdušju splošnega razbur- jenja, izzvanega s člankom v Srbobranu, padli na plodna tla, še toliko bolj, ker je časopis s svojimi odgovori na pisanje hrvaškega tiska samo še pri- lival olje na ogenj. Namesto bojkota je Zagreb (kot že leta 1895) doživel trodnevne »protisrb- ske demonstracije, katerih tokrat ni zasenčil ni- kakršen protimadžarski izgred«.33 Tako obsež- nih demonstracij ni Zagreb doživel že od časov »židovskih pogromov 1848, prav tako uvože- nih«.34 »Burni izlivi negodovanja se tokrat niso vrnila rudimentarna politična dojemanja iz zgodnje- ga otroštva: razbita Mirkovičeva trgovina, njegove po- ginjene ptice, prijazni in dobri gospod Maksimović, a ¡egionarji so se drli: Srbe na vrbe.': Josip Horvat, Živjeti u Hrvatskoj, Zagreb, 1984, str. 26, Josip Horvat, Politič- ka.., str. 247. 31 Josip Horvat, Živjeti u Hrvatskoj..., str. 10. 32 Ibid., str. 12. 33 Rene Lovrenčić, Geneza..., str. 145. 34 Josip Horvat, Politička.., str. 246. VSE ZA ZGODOVINO 68 ZGODOVINA ZA VSE zadržali na pločnikih, temveč so prerasli v de- moliranje srbske narodno-cerkvene občine, Srpske Banke, srbskih trgovin in nekaterih pri- vatnih stanovanj.«35 »Na udaru so bile hiše srb- skih trgovcev v središču mesta in njihovi vino- gradi na Šalati, Pantovčaku in Kustošiji. Najvid- nejši (Matijević, Ćuk, Ivković) so zapustili me- sto.«36 Ljudsko nezadovoljstvo je dobilo »izrazito revolucionarni karakter«. Mase ljudi »se niso umikale oboroženi sili, ki je bila v prvih dneh, najbrž po višjem ukazu, bolj ali manj pasivna; privatna lastnina je postala plen razgrete drhali. Gradijo se barikade, podtikajo požari«.37 »Pre- strašeni srbski trgovci so nalepili plakate z obja- vo, da se ne strinjajo s pisanjem Srbobrana. Hr- vaški trgovci z istimi priimki kot srbski so v časo- pisju poudarjali, da so Hrvati in prosili, naj nji- hovim trgovinam prizanesejo.«38 Neredi so traja- li štiri dneve, prekinila jih je šele intervencija voj- ske. Ban je bil za časa demonstracij odsoten, po vrnitvi je razglasil naglo sodbo59 (3. 9. 1902) in prižgal zeleno luč za prihod rablja Baillyja iz Bu- dimpešte. »Škodo so morali Zagrebčani nadok- naditi s posebnim samoprispevkom. Okoli 100 ljudi je bilo aretiranih in obsojenih od enega meseca pa vse do enega leta zapora. Med obso- jenci je bil tudi Stjepan Radič«,40 ki je poskušal brez posebnih uspehov usmeriti demonstrante proti Madžarom. Sovraštvo izgrednikov do trgovinic in lokalov v srbski lasti nam bežna analiza zagrebške pra- voslavne skupnosti hitro razjasni. Srbov je bilo v Zagrebu bore malo, vendar so imeli v svojih ro- kah znatno število trgovskih podjetij, ki so uspe- šno konkurirala židovskim in hrvaškim. »Med- tem ko so se pri prejšnjih izgredih običajno raz- bijali samo napisi in okna političnih nasprotni- kov, so tokrat izgredniki, kjerkoli je bilo mogo- če, vlomili v trgovine, uničevali pohištvo in bla- go.« V teh razbijaških akcijah so prevladovali »va- jenci, deloma oboroženi z železnimi palicami«. Verjetno so jih spodbudili in opremili za napade njihovi poslovodje, zagrebški mali trgovci in obrtniki, med katerimi je bilo veliko »čistih pra- vašev«.41 Radić je v svoji korespondenci zatrje- 35 Rene Lovrenčić, Geneza.., str. 145. 36 Mato Artuković, Ideologija..., str. 247. 37 Josip Horvat, Politička.., str. 246. 38 Mato Artuković, Ideologija..., str. 247. 39 "Kdor zakrivi rop, požig uboj ali kaj takega, pride pred nagli sod, ki mora najkasneje v3 dneh izreči sodbo; ka- zen je vedno smrt na vešalih in se more justiflkacija iz- vršiti dve uri po razsodbi.» (Slovenski narod, 5.9.1902) 40 Mato Artuković, Ideologija.., str. 247. 41 Rene Lovrenčić, Geneza..., str. 145. val, da so Franckovi sinovi z denarjem podkupo- vali »ulični ološ«, vendar dokazov ni mogel predložiti. Izzivanje Srbobrana je bilo za »čiste« odlična priložnost, da izlijejo »svoje staro sovraš- tvo na Srbe kot politične in gospodarske konku- rente. 'Čistim' so se v izgredih pridružili še mno- gi drugi, ne glede na strankarsko pripadnost«.42 Hrvaški opozicijski voditelji so se poskrili v mišje luknje in previdno čakali. Temperament in nekaj slabe vesti glede ščuvanja ljudstva Stje- panu Radiću nista dala miru. Končno je imel »priložnost, da v teoriji in praksi preveri ne sa- mo svojo sposobnost komuniciranja z množico, ampak da še enkrat preuči »ter pojasni svoje do- jemanje hrvaško-srbskih odnosov...«43 Sedel je v sobi v družbi svoje žene in opazoval množico, ki je razbijala in vzklikala protisrbska gesla. Rad bi napisal članek za Srpski književni glasnik, ven- dar mu pisanje nekako ni šlo od rok. Takrat je v njem nekaj prekipelo, odprl je okno in zaklical: »To delate, a ne upate se braniti zakona, ki ga Madžari tlačijo«.44 Množica se je še bolj razburila: »Kdo je to? Srb?« Kljub strahu za svoje otroke in ženo je stopil na ulico. »Kar delate nas bo osra- motilo pred celim svetom in škodilo nam bo vsaj sto let. Hočete koristiti Hrvaški? Pojdite z menoj na kolodvor, bomo sneli nezakonite ma- džarske napise.«45 »Jaz sem tisti Radić, ki je zaž- gal madžarsko zastavo; pojdite z menoj, vodil vas bom skupaj z ženo!«46 Čez nekaj dni ga je do- letela aretacija. Kasneje je na sodniško trditev o prijateljstvu s Srbi brez ovinkarjenja pripomnil: »Jaz sem isto kot Srb, samo imenujem se Hr- vat.«47 Sodnik ni bil pri volji, da bi poslušal Radi- čevo razlago jugoslovanskega vprašanja in ga je raje za pol leta postavil na hladno. »Dejansko sta Zagreb in Beograd bolj daleč vsak sebi kot Pariz in Berlin, Moskva in London« Radić je v teku demonstracij počel še vse kaj drugega, kot nadiral »ubogo« ljudstvo. Pisal je brošuro, in to s prav misijonarsko vztrajnostjo. Članku Srbi in Hrvati je kot nasprotje postavil esej »Hrvati in Srbi«, v katerem je pokazal, da ni zaman obiskoval Svobodne šole političnih zna- 42 Ibid., str. 246. 43 Branka Boban, Demokratski.., str. 103. 44 Stjepan Radić, Politički.., str. 243- Zapisnik sojenja. 45 Ibid., str. 239. Takšne besede mu je očitalo sodišče. 46 Ibid., str. 244. Omenjeni stavek je sodišču sam priznal. 47 Ibid., str. 246. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 69 nosti v Parizu. Skušal je »objektivno analizirati vzroke hrvaško-srbskega spora in načine rešitve. Umirjeni ton in bogastvo dejstev sta pripomogla k objektivnemu prikazovanju dogodkov, tako da so brošuro objavili tudi v Pragi«.'18 Že na začet- ku je napadel Stojanovićevo teoretično izhodiš- če, s tem ko je relativiziral uporabo Gumplowic- zevih pojmov. »V naši narodni govorici ne obsta- ja beseda narodnost, beseda pleme pomeni pri nas raso, a beseda narod vse tiste, ki ostajajo zve- sti narodovemu življenju in ne samo narodni go- vorici, torej tisto, čemur se hrvaško reče puk, francosko peuple.«49 Južnoslovanski kmečki svet od Trsta do Carigrada besede narodnost ne pozna. Namesto nje uporablja pridevniški zai- mek naš ali svoj. Pod naš razume ljudi, ki govori- jo isti ali podoben jezik, kar je živ dokaz, da med preprostim ljudstvom ni nikakršnih spopadov med Srbi in Hrvati. Idejo o kraji jezika je ironično zavrnil. »Hrvati smo torej med vsemi Slovani filološko najbolj nadarjeni, prav genialni, evo, svojim bratom Sr- bom smo preko noči ukradli jezik, pa vseeno ne moremo biti poseben narod, ker, kot pravi gos- pod N. S., nimamo posebnega jezika (podčrtal S. Radič, op. M. Z.).«50 »Vuk Karadzic je iskal vzor za svoj jezik v hercegovskih narodnih pesmih, a za- grebški lingvisti v dubrovniški umetniški knji- ževnosti. Oba vzora sta omogočala razvoj v isti smeri, no, ker je od Beograda ijekavica zelo od- daljena, je v Srbiji naravno prevladala ekavica, v Zagrebu pa se je ustalila ijekavica, čeprav se je ni govorilo v nobenem delu Hrvaške, ampak je kombinacija različnih govoric.«51 Skratka, hrvaš- ka »kraja jezika« je le plod domišljije. Vprašanje jezika ni edino, niti najpomembnej- še vprašanje na tapeti bratskega spora. Kot bi re- kel Platon: neznanje je zlo. Naroda se premalo poznata. »Dejansko sta Zagreb in Beograd bolj daleč vsak sebi, kot Pariz in Berlin, Moskva in London.«52 V svetu, ki se vse bolj povezuje, je to lahko usodno. Med inteligentnimi ljudmi obeh narodov ne prihaja do sporov. Zmerljivk, kot so »srbski bizantinizem« in »hrvaški jezuitizem«, je zmožna samo zaslepljena strast. Radića čudi oči- tek hrvaškemu »lutanju« od ilirizma do jugoslo- vanstva, saj je Hrvate v književnosti in znanosti ravno to pripeljalo na pravo pot slovanske vza- jemnosti. Zaslepljenci obeh strani bi radi bili boj do »vašega ali našega uničenja, ampak poglejte, vse okoli nas priča, da se bo boj vršil do vašega in našega uničenja«.53 Srbska megalomanija, za- snovana na historizmu, je podobna poljski, s to razliko, da je na Poljskem popularna med aristo- kracijo, v Srbiji pa so se je oklenili povsem de- mokratični ljudje. »Pri Hrvatih so 'fanatični me- galomani'... tuji neofiti54 in taki domači ljudje, ki se jim priimek slučajno končuje na -ić, a druga- če jim vso pamet solijo v Pešti, Dunaju in Ri- mu.«55 »Navzven smo strahopetni in nemočni, doma smo domišljavi in siloviti.«56 Dejstvo je, da so Hrvatje in Srbi en narod, oboji so na srečo (ali nesrečo) približno enako močni oziroma šibki. Potrebno je združiti sile. Radič odkritosrčno priznava: »Ko ne bi bili Hrvati del celotnega na- roda od Triglava do Balkana, bi v tej osamljeno- sti že zdavnaj propadli«. Pri tem ne zanika indivi- dualnosti posameznih narodov, vendar jih doje- ma po svoje. Srb, ki deluje v hrvaški državi, naj bi bil po njegovem mnenju »hrvaški rodoljub srb- skega imena«. Tudi Hrvate se mora postaviti na trdna tla. »V zadnjih dneh smo v Zagrebu izkusi- li, da ne moremo pohrvatiti niti enega Srba ...«57 Nesrečni Radič je moledoval enega izmed glavnih velmož hrvaške opozicije Bresztvensz- kega, naj zaboga nekaj ukrene v smeri pomiritve duhov. Bresztyenszky se je strinjal, ne da bi mig- nil s prstom. Tišino je prekinil šele Obzorov čla- nek 3- septembra, v katerem je za glavnega kriv- ca obtožen madžaronski režim, ne da bi izgrede odkrito obsodili. Mogoče je to storila »mladin- ska« Hrvatska misao, vendar so jo oblasti v celoti prepovedale. V vsakem primeru to ne opraviču- je pasivnosti mladih »realistov«, ki so rajši zdeli na varnem, kot da bi sledili Radiću in poskušali obrniti demonstracije proti režimu. »Splošen vtis političnih opazovalcev v Banovini in izven nje je bil najbrž približno tak: največji del hrvaš- ke opozicije je bil v 'septembrskih dogodkih' več ali manj enoten, samo da so nekateri aktiv- no sodelovali, drugi potihem odobravali, med- tem ko so nekateri obsodili izgrede zgolj zaradi reda.«58 »Demonstracije je na sestanku 6. okto- bra obsodila tudi Khuenova Narodna stranka, ne da bi pisanje Srbobrana sploh omenila.«59 48 Branka Boban, Demokratski..., str. 104. 49 Stjepan Radić, Politički..., str. 251. 50 ibid. 51 Branka Boban, Demokratski..., str. 104 -105- 52 Stjepan Radić, Politički.., str. 259 53 Ibid., str. 256. 54 Novokrščenec (SSKJ). 55 Branka Boban, Demokratski..., str. 105. 56 Stjepan Radić, Politički.., str. 269. 57 Ibid., str. 273- 58 Rene Lovrenčić, Geneza.., str. 146. 59 Mato Artuković, ideologija..., str. 248 VSE ZA ZGODOVINO 70 ZGODOVINA ZA VSE »Septembrske dogodke« so izven Banovine na veliko komentirali. Radič je imel prav. Za Hrvate so bili najbolj boleči odmevi v slovanskem tisku, še zlasti češkem. Ta je »v hrvaško - srbskem spo- ru že prej obsojal hrvaško stran«, toda prej so »bili taki članki redki, sedaj pa so se pojavili tudi v nekaterih ugledih čeških časopisih. Podobno je reagirala ruska javnost, vendar so bile njene obtožbe še ostrejše«. »Slovanska javnost v mo- narhiji in izven nje je negodovala zaradi za- grebških izgredov. S tem, ko se je pokazala bolj pripravljena na obračun s slovansko manjšino, kot na odločilni boj z glavnim nasprotnikom, je hrvaška politika ogrozila svojo moralno podpo- ro v slovanskem svetu.«6() Hladen tuš za Hrvate je imel tudi dobro stran. Pokazalo se je, kot je rekel Radič, da je moč odpora samo v slogi s Srbi in slovanski vzajemnosti. Srbski tisk je seveda reagiral ostro. Glasilo dal- matinske Srbske stranke denimo ni izbiralo be- sed: »Na Hrvaškem so gospodarji Madžari in Sr- bi, a Hrvatje so njihove sluge, obsedeni s svojimi zmedenimi in megalomanskimi težnjami«.61 Za 18. septembra je bil napovedan srbski protestni shod v Sremskih Karlovcih, vendar ga mestni magistrat ni dovolil. Prireditelji so za novo desti- nacijo izbrali Novi Sad, kjer so 25. septembra or- ganizirali veliko zborovanje. V navalu ogorčenja so sklenili: »Brez zagotovitve miru bo srbski na- rod v Hrvaški in Slavoniji prisiljen, da po ustavni poti - in v imenu svobode vseh narodov - zahte- va drugo državnopravno osnovo, ki bi mu zago- tovila njegov narodni in materialni obstoj«.62 Nikola Stojanovič je Srbobranu, kakršen je bil do demonstracij, s svojim člankom podpisal smrtno obsodbo. Oblasti so ga 5. septembra 1902 ukinile, proti upravniku Srpske Štamparije Ivanu Maticu in odgovornemu uredniku Josipu Horvatku (!) pa vložile tožbo. Konec starega Sr- bobrana »je pomenil obenem tudi konec samo- stojne politike, ki se je pokazala za uspešno pri ekonomskem ...organiziranju Srbov«,63 vendar je s svojo protihrvaško gonjo v novih razmerah po letu 1900 popolnoma usekala mimo. Novo sto- letje je zahtevalo nove ljudi. Proti koncu leta 1902 so pri obnovi časopisa prevzeli vajeti nek- danji člani Združene hrvaške in srbske mladine in dali Novemu Srbobranu povsem drugačno usmeritev. Urednika sta postala Svetozar Pribi- čevič in Jovan Banjamin, oba odprta za sodelo- vanje s Hrvati. V naslednjem letu so protima- džarski nemiri širom Hrvaške in umor zadnjega Obrenoviča v Beogradu dokončno potisnili opozicijo obeh narodov v isti čoln. Hrvaško- srbska sloga je s tem postala osnova programa Srbske samostojne stranke. »Zagrebški neredi so predstavljali vrhunec spora med Hrvati in Srbi, končen rezultat dveh politik, ki sta/.../ ena v drugi videli zgolj nezno- sno oviro /.../, medsebojne obtožbe, podtikanja in izzivanja so zastrupile odnose hrvaške in srb- ske opozicije do te mere, da je bil za spopad po- treben le malce hujši povod.« Na tej točki sta bili »mogoči le dve poti: potlačitev medsebojnih raz- prtij ali permanentna, brezizhodna vojna«.64 Gle- de na položaj obeh narodnosti v monarhiji dile- ma niti ni bila težka. Zgoraj omenjeni Josip Horvat, sicer očividec omenjenih dogodkov, je bil prepričan, da je vso zadevo zakuhal v svoji zlobi sam Khuen. Objavo Srbobranovega članka je celo imenoval »azevš- čina«, po ruskem policijskem agentu Azevu Jev- ni, znanem po podtalni dejavnosti in izdajanju prijateljev. Po Horvatovem mnenju naj bi šel ban tokrat predaleč. »Plamen, ki ga je prižgal grof Khuen s svojimi tihimi zavezniki, bo zažgal nje- gov režim.« »Bila je prava revolucija!« Prve novice o protisrbskih demonstracijah v Zagrebu 1902 so se v Slovenskem narodu in Slo- vencu pojavile že 2. septembra. Za razliko od Slo- venca je Slovenski narod objavil zgolj nekaj suho- parnih podatkov. »Srbski list 'Srbobran', ki izhaja v Zagrebu je pred kratkim prinesel članek, v kate- rem je grdo zasramoval Hrvate. To je dalo povod velikim izgredom... Demonstrantje so razbili vsa okna in tudi redarje napadli s kamni... pobrali so 'Srbobran' po vseh kavarnah in ga zažgali. Banka in trgovina Srbov Čuka in Matijeviča straži polici- ja na konjih. Vojaštvo je dobilo ostre naboje.«65 »Bila je prava revolucija... Srbske hiše zgledajo kot po kakšnem bombardementu.«66 Slovenec, nasprotno, s komentarji že prvi dan ni skoparil, demonstracijam je posvetil skoraj 60 ei Rene Lovrenčić, Geneza..., str. 147. Ibid., opomba 29. 62 Mato Artuković, Ideologija..., str. 248. 6-? Ibid., str. 249. 64 Rene Lovrenčić, Geneza.., str. 147. 65 Slovenski narod, 2. 9. 1902. 66 Ibid., Telefonska in telegrafska poročila. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 71 celotno stran. Njihov dopisnik, po načinu pisa- nja očitno Hrvat, je napisal članek s pomenlji- vim naslovom Srbski šovinizem in boj proti nje- mu. Pri tem je zanimivo, da je med prispevkom, napisanim prvega, in člankom, napisanim dru- gega septembra, očitna razlika. Srbobran »si je predrznil žaliti hrvatski narod v njegovem kul- turnem središču, samem Zagrebu... Imel je čud- ne veze s Srbijo ter je od tamkaj dobival podpo- ro od srbskih radikalcev, sprejemal pa je bakšiš tudi od vlade srbske, ter tako izgubil ugled med neodvisnimi Srbi v samej Srbiji«.67 Hrvaški časo- pisi so pogumno »odbili ta napad na hrvatski na- rod« in »razjasnili hrvatskemu občinstvu veliko predrznost 'Srbobrana'«.68 Hudobne namere Sr- bov na Hrvaškem so jasne: »Preslabi zbog neslo- ge so zapustili svoje postojanke na Ogrskem, kjer so prepustili vse Madžarom, zanesli prepir v Zagreb, da tukaj oslabe Hrvate in jih zatro, kakor že zdaj groze.«69 Ne samo organizirani, tudi bo- gati so Srbi, še toliko bolj, ker jih podpira vlada. Organizirali so posebno zaklado, ki šteje že 60.000 goldinarjev. Vsa ta oholost je prisilila Hr- vate k ukrepanju. Odločili so se za bojkot in ohraniti dostojanstvo naroda. Vendar, kot smo že rekli: mladost je norost. »Mlajši naraščaj se je hotel osvetiti tudi z javno demonstracijo... Raz- jarjeno ljudstvo je razbilo tudi mnogo oken pri srbski banki...«70 Prepričanje o mladostni zaleta- vosti lahko najdemo tudi v Slovenčevem polme- sečniku Domoljub. Spričo časovne oddaljenosti si je lahko resnico še bolj prikrojil po svoje. »Mlajši naraščaj se je hotel maščevati..., prišlo je do spopadov, ki pa so bolj veljali redarjem.«71 Največjo odgovornost za nasilje na ulicah je pisec v Slovencu zvalil, jasno, na policijske sile. »Sploh pa se je zagrebško redarstvo prav nes- pretno in celo surovo obnašalo pri tej demon- straciji, ter je gotovo ono samo največ krivo, da je nemir trajal tako dolgo. Kar z golimi sabljami je udarilo redarstvo na demonstrante ter sekalo po njih brez vsake potrebe.«72 Pri tem je treba pripomniti, da je imela tržaška Edinost o aktiv- nosti redarjev drugačno mnenje: »Redarji in vo- jaki /.../ so navadno prihajali na taka mesta, kjer je bilo vse mirno! Kjer so se pa vršili izgredi, tam jih sploh ni bilo, ali pa so prihajali prepozno«.73 67 Slovenec, 3. 9. 1902. 6« Ibid. 69 Ibid. 70 Ibid. 71 Domoljub, 18. 9. 1902. 12 Slovenec, 3- 9- 1902. /i Edinost, 4. 9. 1902. Pravljice o nedolžnem protestiranju je moral dopisnik Slovenca opustiti že v poročilu, napisa- nem na dan izida. »Tukaj se je grozno razsajalo, a policija se ni mogla upreti... Nekega trgovca s ptiči so hudo nabili, ker je streljal na demon- strante. Izpustili so do 1000 ptičev.«74 Zgodba o nesrečni usodi trgovca z malimi živalmi Mirkovi- ča je torej odmevala tudi v slovenskem časopis- ju. Ljubitelji živali so bili očitno tudi v Sloven- skem narodu, zato jim ne moremo zameriti, da so ubogega trgovca malce prekrstili: »Pri trgovcu s ptiči Miškovcu so demonstrantje izpustili vse ptiče.«75 Dopisnik Slovenca je prispevku dodal tudi kratek opis odnosov med Hrvati in Srbi. »Da se potlačijo Hrvatje, podpirali so se Srbi na vse raz- lične načina. Dovoljevale so se jim tudi čisto protizakonite stvari, kakor n. pr. Srbska zastava in še marsikaj drugega. Pri volitvah so jih poseb- no negovali ter imajo v saboru nenavadno ve- liko število poslancev, ki so zato seveda verni oprode banovi.«76 Srbi bi najrajši na hrvaškem dobili glavno besedo. »Toda izpodletelo jim je in kesali se bodo za svoje nepoštene čine še dol- go. Hrvat je strpljiv in dobrodušen ter prenaša marsikaj. Prenašal je tudi že dolgo časa ošabnost svojega brata Srba. Ko pa ga je le-ta v lastni hiši napadel, se je osvestil in se začel braniti.«77 Iz te- ga je razvidno, da je dopisnik pri tem metal v isti koš tako srbske poslance v vladnem bloku kot srbsko opozicijo, ki je sploh ne omenja. Demon- stranti so med vzklikanjem »Abzug Srbi« in »Pe- reant Nebrača!« resda uničili mnogo imovine, »a vzeli niso ničesar!«78 Zagrebški župan Mosinsky bo moral najbrž odstopiti. »Tudi mažaronom ne morejo vedno cveteti le rožice.«79 Slovenski narod je izgredom namenil nekaj več besed šele 4. septembra. »Včeraj se je vrnil ban in dal razglasiti naglo sodbo. /.../ V trenotku, ko je bila razglašena /.../ so malone z vseh hiš vihrale narodne trobojnice. Večjega kontrasta ni skoro misliti. Vojaštvo je zasedlo skoro vse javne trge in ulice. Te varnostne odredbe so bile jako potrebne, kajti, kar se je zgodilo v noči od torka do srede, je strašno.«80 O domnevni poštenosti demonstrantov ni v Slovenskem narodu ne du- 74 Slovenec, 3- 9 1902. 75 Slovenski narod, 2. 9. 1902. 76 Slovenec, 3- 9. 1902. 77 Ibid. 78 Ibid. 75 Ibid. 80 Slovenski narod, 4. 9 1902. VSE ZA ZGODOVINO 72 ZGODOVINA ZA VSE ha ne sluha. »Zaradi ropanja so bile aretirane tri ženske in dva možka. Včeraj dopoldne so iz- gredniki vlomili v nekaj trgovin in jih izprazni- li.«81 Nenazadnje je moral tudi prohrvaški Slove- nec priznati: »Temu pokretu so se pridružili ne- vabljeni tudi prav sumljivi življi, kar se je poka- zalo poslednjo noč, ker se je tudi plenilo in celo na enem mestu zažgalo.«82 Že naslednji dan si je dopisnik spet premislil in vztrajal na pozicijah nedolžnosti protestnikov: »Tuji listi oponašajo zdaj Hrvatom, da se je pri teh izgredih grdo ple- nilo. Mi smo že zgoraj omenili, da to ni res in da imajo poročevalci zunanjih listov krivo, ko to tr- dijo. /.../ Včerajšnji uradni list je službeno potr- dil, da so vse take trditve lažnjive /.../, pač so po- birali otroci kasneje raztresene slaščice in slad- kor po ulici.«83 Seveda, krivdo je najlažje prevali- ti na otroke. Dopisnik Slovenca je med svojim delom razi- skovalnega novinarja naletel na strašne prizore. »Pisatelj tega poročila /.../ že od daleč čuje upit- je, pa se zato umakne na Vseučiliščni trg. In zdaj prihrumi množica na kraj ulice; pred njo vodijo redarstveniki nesrečnega moža vsega krvavega (podčrtal Slovenec, op. M. Z.). Grozen prizor je bil to, a redarstvo zagrebško je zopet s tem či- nom pokazalo, kako slabo razumi svojo službo. Kaj niso mogli odpeljati moža zaprtega, da ga svet ne vidi in da se množica ne vznemiruje še huje. Vpraša pa se tudi lahko, kako je moglo re- darstvo pustiti razgrajati po ulicah celo noč...«84 Oblasti so prepovedale vse neodvisne časopise, pri tem so bile, kot ugotavlja dopisnik, usodno prepozne. »Poprej so morale vršiti svojo dolž- nost.« »Do zdaj so strasti s svojim nesramnim ravnanjem podpihovale, zdaj, ko so se vžgale, jih zopet duše prav nespretno. /.../ Mesto je vse v zastavah, ker je izdano geslo od demonstrantov, da bodo razbili vsa okna na onih hišah, kjer ne bode hrvatske trobojnice (podčrtal Slovenec, op. M. Z.).«85 »Narod je pozdravljal vojake z živio klici. Čudno je bilo, ko je vojska prihajala skozi mesto z godbo, ki je igrala narodne komade, a z hiš so vihrale narodne zastave. Izgledalo je, ka- kor, da se slavi kakšna narodna svečanost.«86 »Pacifikaciji« ulic so sledile aretacije. Za slo- vensko časopisje je bilo predvsem zanimivo za- prtje krščanskega socialista Hinka Sirovatke, znanega po zvezah s slovenskimi somišljeniki.87 »Ob 11. uri po noči je bil predvčerajšnjim areti- ran sotrudnik Hrvatskega prava Persie, nekoliko prej pa vodja krščansko socalnega delavstva Hinko Sirovatka. Ko je množica zvedela za ti are- taciji, je grozila, da vdre v policijske prostore.«88 Njegov brat Ivan je imel srečo, vendar ne za dol- go. V času demonstracij je zastopal hrvaško de- lavstvo na sestanku Slovenske krščansko-social- ne zveze v Ljubljani. Slovenec je dober teden ka- sneje priobčil: »Brata Hinka Sirovatke, Ivana Si- rovatko /.../ je policija, ko se je vrnil v Zagreb pri- jela in ga zaprla. Najbrže zaradi zagrebških de- monstracij.«89 Slovenski narod ni mogel iz svoje kože, dotično aretacijo je pograbil kot sestradan lev. »Policija zapre skoro vsak dan kakega nove- ga junaka.« Poleg Hinka Sirovatke »je aretirala tu- di njegovega brata /.../, ki je zadnjič v Ljubljani rogovilil. Najbolj kompromitiran je krščanski so- cialist Sirovatka. /.../ Pa še nekaj zanimivega se je odkrilo. Govori se, da je po pričah dokazano, da sta železni zastor pri valjcih pri Gjukovi trgovini odprla 'prav umetniško' dva ljubljanska krščan- ska socialista (podčrtal Slovenski Narod, op. M. Z.). Če je to resnično, tega ne vemo, a se že iska- že.«90 Izpustitve ubogega Ivana iz zapora se je najbolj veselil neodvisni slovenski krščansko- socialni časopis Slovenski list, o katerem bo v nadaljevanju še govora. Označil ga je za »vrlega somišljenika«.91 »Oblikovalec« slovenskega liberalnega mnenja Slovenski Narod si je komentiranje privoščil šele 5. septembra, ko se je prah okoli Srboranove ob- jave že polegel in se je pokazalo, v katero smer bo zapihal veter. Glede Srbov in Hrvatov se je li- beralni dnevnik pokazal za bolj ali manj nepri- stranskega. Najprej je celo skušal opravičiti or- ganizatorje manifestacije, češ, da niso krivi. »Na- meravane te dogodbe prav gotovo niso bile in gotovo je, da prireditelji rečene demonstracije 81 Ibid. 82 Slovenec, 4. 9. 1902. s-? Slovenec, 5. 9- 1902. 84 Slovenec, 4. 9. 1902. 8$ Ibid. 86 Slovenec, 5. 9. 1902. 87 Matica stranke prava je ustanovila svoj delavski klub leta 1896, kije izdajal časopis Hrvatski radnički glas, značilen po izrazitem antisemitizmu (Mario Strecha, Katoličko Hrvatstvo, Zagreb, 1997, str. 126). 'Predstav- niki Katoliške narodne stranke so se torej povezali poli- tično s tisto frakcijo pravašev, ki je pozneje stopila v Hr- vaSko-Srbsko koalicijo in ne morda sfrankovimt čistimi pravaši.n (Janko Pleterski, Nekaj vprašanj slovenske zgodovine v desetletju 1894 - 1905, Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju, Maribor, 1981, str. 52). 88 Slovenec, 4. 9 1902. 89 Slovenec, 12. 9. 1902. 90 Slovenski narod, 13- 9. 1902. 91 Slovenski list, 27. 9. 1902. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 73 niso ž njimi v nobeni zvezi, a da je sploh prišlo tako daleč, to kaže kako silno nasprotje vlada med Hrvati in Srbi, kako globoko se je zajedlo sovraštvo med sinovi jednega in istega naro- da.«92 Teorijo o enem narodu bomo na teh stra- neh še večkrat srečali. Srbobran je Hrvatom oči- tal, »da nimajo svojega jezika, nego, da so svoj jezik ukradli Srbom, da so v vsakem oziru manj- vreden narod lakajev /.../, da imajo prihodnost le, če se posrbijo in več tacih reči«.93 Komentator se je čutil dolžnega pojasniti libe- ralni srenji razlike med »sprtimi brati« in odkriti pravo naravo hrvaško-srbskega spora. »Silno nasprotje, ki vlada /.../ se v nas splošno ne razu- me in od tod tudi napačne sodbe o nasprotju med Srbi in Hrvati. Da so /.../ jeden narod, vsaj po jeziku, o tem ni dvoma, ali v drugih ozirih so se ločili... Hrvatje hodijo svojo pot, Srbi svojo - že od tedaj, ko so se Hrvatje pridružili Rimu, Sr- bi pa so ostali pri Carigradu.«94 Sledi izjava, brez kakršnih Slovenski narod v zlatih časih »revol- veržurnalistike« ne bi pomenil tistega, kar je. Skušnjava je bila pač prevelika: »Vera je tista moč, ki je v prvi vrsti izkopala brezdno med Hr- vati in Srbi, ki je ta rod razdelila med dva sovraž- na tabora (podčrtal Slovenski narod, op. M.Z.)«.95 Otipljivejši vzroki za podpihovanje ne- smiselnih sporov ležijo v strankah. Hrvaških in srbskih. V bistvu so pravzaprav vse iste, pardon: enake. »Srbi, ki imajo svojo narodno cerkev so ravno tako do kosti klerikalni, kakor katoliški Hrvatje, ki so razcepljeni na sedem ali osem strank, a vsaka teh strank je klerikalna.«96 Človek bi se vprašal, kako bi se s to opredelitvijo strinja- li hrvaški socialdemokrati in Napredna mladina, vendar pustimo zdaj to. Poleg vere jih ločijo po- litične aspiracije, še zlasti Bosna, katero si oboji lastijo. »Srbi sodijo, da je v njih narodnem intere- su, če podpirajo namene ogrske vlade proti Hr- vatom, Hrvatje vidijo v Srbih glavni vzrok, da ne dobe v svoji domovini oblasti v roke.«97 Postavlja se vprašanje. Lahko ob takih peripetijah Sloven- ci sploh gledamo z upanjem proti jugu? »Zadnji izgredi v Zagrebu so nam dokaz, kako žalostna je naša perspektiva. Ko bi se našel med Hrvati in Srbi nekakšen modus vivendi, bi bili mogočen političen faktor in bi s tem prišli vsi Jugoslovani do veljave, tako pa gineva in mineva vse.«98 Res, žalostno. Vendar brez retoričnega vprašanja ne gre: »Kaj ne bo bolje? Ko bi se med Hrvati in Srbi našli možje, ki bi imeli pogum reči, da je vera zadeva vsakega posameznika, bi imeli še kaj upanja /.../, tako pa še tega nimamo.«99 O zagrebških rabukah so lahko, kot poroča Slovenski narod, brali celo v Londonu. »Times se bavi z zagrebškimi dogodbami in poudarja, da so bili Hrvatje provocirani: Ako dobe zagrebške dogodbe v Belgradu odgovor, zna postati polo- žaj jako nevaren.«100 In seveda v Beogradu. »Si- noči se je vršil velik shod, ki je pozval vlado, naj intervenira v prid Srbom na Hrvatskem. Mnogo Avstrijcev je zbežalo iz Belegagrada v Zemun.«101 »Zaradi zagrebških nemirov se sklicujejo v raz- nih krajih Srbske veliki shodi, ki obsojajo izgre- de. Tak shod se je vršil 7. t. m. tudi v glavnem mestu pod predsedstvom predsednika državne- ga sveta Sirnica.«102 Največjo pozornost je odmevom v tujem časo- pisju 5. septembra namenil hrvaški dopisnik v Slovencu. Kot Hrvata ga je dejstvo, da se njegove rojake širom Evrope krivično obtožuje, zadelo v dno srca. »Zunanji svet sodi ta naš narodni po- kret seveda čisto krivo... O Srbih vemo, da nalašč o nas krivo pišejo, da pa tako delajo tudi Čehi, je res žalostno... Dunajski in budipeštanski časopi- si nas napadajo ter nas skoro vsi brez prestanka psujejo kot nekulturne barbarske Hrvate.«103 Proti taki nesramnosti je res treba ukrepati in to radikalno. Proč s pluralizmom! »Zdaj je čas, da se iz naših lokalov odstranijo za vselej ti nam so- vražni listi... Če smo iztisnili 'Narodne liste', po- tem je naša dolžnost, da spodimo od nas tudi budimpeštanski 'Pester Lloyd', 'Neue Freie Pre- se', 'Grazer Tagespost' in slične slavožderske ča- sopise.«104 Hrvaški časniki so se, jasno, držali ju- naško, »le nemška poluradna 'Agramer Zeitung' ni mogla zatajiti svoje židovske narave...«105 Sploh pa naj bodo tujci kar lepo tiho! »Nemci, Italijani, Madžari nam radi tega nimajo kaj opo- našati, kajti to, kar se je izvršilo v Zagrebu, ni niti senca proti sličnim izgredom, ki se gode v Trstu, Budimpešti, pa recimo tudi v Celju, Budjejovi- & Slovenski Narod, 5. 9. 1902. M ibid. ?4 Ibid. • ibid. 96 Ibid. 97 Ibid 98 Ibid. 99 Ibid. 100 Ibid. 101 Ibid. 102 Slovenski narod, 9- 9. 1902. 103 Slovenec, 5. 9. 1902. 104 Ibid. 105 Ibid. VSE ZA ZGODOVINO 74 ZGODOVINA ZA VSE cah, Jičinu in drugod. Naj pometejo ti naši pro- tivniki najpreje pred svojimi vrati, kjer imajo več smetja, nego mi pred našimi.«106 Dopisnikova ogorčenost se je sčasoma še stopnjevala: »Toliko in tako zlobno se menda še ni pisalo o nobenih demonstracijah. In kaj so bili vendar zagrebški izgredi nasproti nedavnim tržaškim, kjer je ime- la irredenta svoje prste? /.../ Nekateri madžarski listi celo trdijo, da je kriv teh izredov katoliški klerikalizem... Tako mislijo Židje, ki nočejo ve- deti, da je katoliško svećenstvo na Hrvaškem vedno.«107 Toda, kdor »dobro pozna odnošaje na Hrvaškem, ta tudi ve, da se katoličani niso nik- dar pregrešili proti pravoslavnim glede vere«.108 O hrvaški opoziciji in njenem odnosu do opi- sanih dogodkov poročata osrednja slovenska dnevnika bore malo. V komentarjih spet pred- njači Slovenec in ugotavlja, da bo opozicija spet potegnila krajši konec. »Zakaj se zdaj od uradne strani grdi opozicija, ki vendar ni nič kriva, me- sto da se sodi objektivno v zadevah, ki se tičejo hrvaškega naroda.«109 Omenja se tudi nesrečna Radičeva usoda. »Danes so zaprli Štefana Radića, pisatelja, ker je miril Srbe in Hrvate in jih podpi- hoval proti Madžarom.«110 Po njihovem mnenju se za pomiritev najbolj zavzemajo, kdo drug, kot frankovci (!). »Stranka prava, in sicer čista, poziv- lje vse svoje privržence, da delujejo pomirljivo med narodom, kajti izgredi, kakor so se godili zadnje dni, morejo Hrvatom le škoditi.«111 Pri tem se v luči Franckovega židovskega porekla postavlja vprašanje, kako je dopisnik sovraštvo do Židov in simpatije do frankovcev sploh lahko uskladil. Slovenski narod je v začetku decembra pred- stavil »čiste« pravaše povsem v drugi luči. »Vodja 'stranke prava', poslanec dr. Franck je v predvče- rajšnji seji razpravljal o zadnjih izgredih zoper Srbe v Zagrebu. Govornik pravi, da bi bila sra- mota, ako bi ne prišlo do odločne reakcije...Po- tem bi veljalo izzivanje /.../, da so Hrvatje sužnji narod. Zato so demonstrantje storili dobro delo. In govornik je ponosen, da je tudi njegova čista stranka prava stala v prvih vrstah...«112 Demon- stranti so pač rušili tuje imetje šele potem, ko se je polivalo nanje hudičevo olje. Že so srbski 106 Ibid. 107 Slovenec, 25. 9. 1902. 108 Ibid. 109 Slovenec, 19. 9.1902. 110 Slovenec, 6. 9. 1902. 111 Slovenec 5. 9. 1902. 112 Slovenski narod, 4. 12.1902. meščani izjavili, da se ne strinjajo s pisanjem Sr- bobrana, pa je prišla nagla sodba in vse pokvari- la. »Poslanec Harambašič je zaklical desnici: 'Ali hočete novo leto 1848? Potem vam bo slaba pe- la!'113 Franck se ni dal motiti in je razlagal dalje. Protestniki so se izkazali »spretne v operacijah ter so pokazali tudi pogum, tako da je rekel neki general, da bi voditelja demonstracij vzel v ge- neralni štab«.114 Iz poročila Slovenca o združitvi hrvaške opo- zicije v Hrvaško stranko prava v začetku oktobra 1902 je razvidno, da so slovenskim medijem hr- vaške razmere docela nejasne. Članek predstavi kratko zgodovino hrvaške opozicije, med dru- gim omenja tudi srečanje Strossmayerja in Star- čevića leta 1894, ki je botrovalo povezavi Stranke prava in Neodvisne narodne stranke. Opozicija je bila, po piščevem mnenju, od takrat zedinje- na, »čeprav se en del stranke prava ni hotel njej pridružiti, nego se je proglasil za posebno stran- ko, za 'Čisto stranko prava«.115 Naj ponovimo, da Franckova stranka v času srečanja še ni obstaja- la, v času njene ustanovitve pa je bila združena opozicija le še pobožna želja. Slovencev komen- tator je bil nad ustanovitvijo stranke seveda nav- dušen, motila ga je le odsotnost njemu tako lju- bega Francka, »...želeti je še, da stopi v to zvezo tudi še frakcija 'čiste stranke', da bode potem stala le ena opozicijonalna stranka nasproti ma- žaronski.«116 Pravzaprav je za demonstracije skoraj izključ- no kriva vladna stran. Hrvaški časopisi se skoraj vsakodnevno plenijo, saj »ko bi bil državni pravdnik tako vestno vršil svojo službo pred omenjenimi dogodki proti srbskim listom, ne bi imel zdaj toliko opravila, ker bi bil lahko z eno potezo svojega svinčnika preprečil nesrečno demonstracijo«.117 Madžarsko-srbsko zaroto je treba pripeljati do kraja. »Prenehati morajo tiste skrite vezi med Madžari in Srbi na škodo Hrva- tom. Sploh se zahteva, da se vrši postava in nič drugega. Kar madžarski časopisi pišejo, da se mora srbski živelj posebno od zdaj na Hr- vatskem podpirati, je čisto krivi svet.«118 Vendar upanje še ostaja. Tudi na pravoslavni strani so ljudje, pripravljeni na sodelovanje. »Srbi so izda- li lepo izjavo o izmirenju (podčrtal Slovenec, op. '« Ibid. 114 Ibid. 115 Slovenec, 8. 10.1902. 116 Ibid. 117 Slovenec 5.9.1902. 118 Slovenec 6. 9. 1902. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 75 M. Z.) in Hrvati so jo z veseljem sprejeli. Želja vseh pravih domoljubov je, da se storjene krivi- ce z obeh strani popravijo (podčrtal Slovenec, op. M.Z.), da se zadnji žalostni dogodki čimprej pozabijo, pa da se vsi prebivalci z enako ljubez- nijo oklenejo svoje domovine.«119 Kar seveda ne bo všeč Madžarom. Ti bi si radi s pomočjo Srbov prisvojili Slavonijo, zato nagovarjajo Srbe, češ da bodo živeli na Ogrskem svobodno kot posebna narodnost, kar pa je absurdno. »Na Ogrskem so jim Srbi največji uporniki, če branijo svojo na- rodnost, pa jih preganjajo z vso ojstrostjo, na Hr- vaškem pa jih branijo in vabijo v svoj tabor, kjer se jim sčasoma ne bi nič bolje godilo.«120 Bodo trezni Srbi sprejeli lažnivo ponudbo? Dopisnik močno dvomi in pravilno zaključi: »Srbom na Hrvaškem ne preostane nič drugega, nego da se ogibljejo vseh protivščin proti Hrvatom, ter ž nji- mi zajedno branijo ustavo hrvaško. Le v tem ta- boru je njihova rešitev«.121 Zanimive poglede na septembrske dogodke ima »neodvisno slovensko krščansko-socialno glasilo« Slovenski list (1896-1903). Časopis je na- stal kot posledica sporov v krščansko-socialnih vrstah glede kandidature na državnozborskih volitvah I896. Izdajati ga je začel s strani konser- vativcev odrinjeni dr. Vinko Gregorič, ki je kan- didiral na volitvah naslednje leto, vendar ni do- segel nobenih uspehov. Glasilo je »nastopalo v imenu krščansko-socialnih idej proti napakam klerikalne in liberalne stranke, kot gibanje za slogo s poudarkom na potrebah slovenske na- cionalne politike«.122 Kratki komentarji so, kar je presenetljivo, bližje pisanju Slovenskega naroda kot izrazito prohrvaško usmerjenemu Slovencu. Neznani pisec je v izrazito baročnem slogu po- tožil: »Žalibog, to je naš podedovani greh: Slova- ni znajo postajati energični, radikalni in neiz- prosni do skrajnosti le tedaj, ko se koljejo med seboj! Kadar pa se borijo proti tujerodnim nas- protnikom, so nerazumljivo mehki, odjenljivi, in neopravičeno velikodušni. Kje bi že bilo Slo- vanstvo, ako bi vse one zaklade bojevitosti, ki jih hrani le za bratomorni boj, uporabljalo v boju proti sovražnemu tujstvu?!«123 Slovensko časopisje je znalo vsako novičko obrniti na rovaš medsebojnega obtoževanja, kot na primer odškodnino Srbom, ki jo je zagrebš- "9 Ibid. 120 Slovenec, 25 9 1902. 121 Ibid. 122 Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 1979, str. 566. 123 Slovenski list, 6. 9.1902. kemu meščanstvu naprtil s strani Hrvatov tako osovražen ban. Slovenski narod, denimo, ni za Hrvate pokazal nikakršnih simpatij. »Razglas vla- de, da se pokrije povzročena škoda v približ- njem znesku 200 000 K s povišanjem davkov, je kakor leden curek ohladil vroče glave. Opozicij- ski listi protestirajo proti temu, da bi morali Hr- vatje povračati Srbom škodo, ter se sklicujejo na avtonomijo Zagreba. /.../ Ali tudi ne bo pomaga- lo, kajti davke plačujoči Srbi imajo pravico do javne varnosti in do nedotakljivosti javne pose- sti. Kar se jim je torej med izgredi uničilo in od- neslo, mora se jim povrniti.«124 Slovenec je nasprotnega mnenja. V oči ga je zbodla že pripomba vladnega uradnega lista, po kateri je mesto dolžno plačati škodo, ker ga na to veže čast. »To je seveda čisto nov nazor. Do zdaj se še ni nikjer plačala škoda, ki se je zgodila pojedinim osebam pri demonstracijah. Niti v Pa- rizu, niti v Budimpešti in niti v Trstu se ni povra- čevalo škode in vendar ne more nobeden tajiti, da ne dajo ta mesta nič na svojo čast. Za ta mesta tedaj demonstracije niso sramota, sramota je le za Zagreb, ker je to hrvatsko mesto.«125 O pravič- nosti takšnih potez bo sodilo ljudstvo, ki »dobro ve, kdo je največ kriv /.../; a ono gotovo ni pri- pravno, da podpira malomarnost državnih obla- sti z mirnim plačevanjem nepravičnega dav- ka«.126 Za privoščljivo pisanje Slovenskega naroda je najhujše besede našel Slovenski list in s tem raz- kril prava čustva do tega časopisa. »Kakor pri vsaki zadevi, tako se je tudi pri zagrebških do- godkih postavilo glasilo slovenskih liberalcev na ono stran, ki ima našemu narodu neprijazno smer.«127 Povišanje davkov je v nasprotju z zako- ni in je s tem naperjeno proti hrvaškemu prebi- valstvu. »Kadar so se prigodili izgredi od strani Lahonov v Trstu, ali od strani Madžarov v Bu- dimpešti, tedaj seve ni bila vlada tako skrbna za oškodovance. Slovenski narod je bil tisti list, ki je tako postopanje madžarske vlade izrecno odo- braval in se celo norčeval iz Hrvatov (podčrtal Slovenski list, op. M.Z.).«128 Drugega seveda ni bilo pričakovati od »lista, katerega prvaki so zve- zani z Nemci in v drž. zboru s Srbi in ki letajo za vladno milostjo«.129 Pisca v Slovenskem listu mo- 124 Slovenski narod, 18. 9 1902. 12$ Slovenec, 19. 9. 1902. 126Ibid 127 Slovenski list, 27. 9. 1902. 128 Ibid. Wlbld. VSE ZA ZGODOVINO 76 ZGODOVINA ZA VSE ti še nekaj. Slovenski narod je prisoten skoraj v vseh zagrebških kavarnah in je odgovoren za napačno informiranje prijateljskih Hrvatov o slovenskih razmerah. Zato ga še toliko bolj rado- sti, ko sliši, »da sedaj 'Slovenski narod' mečejo iz ondotnih kavarn (podčrtal Slovenski list, op. M. Z.). Mi nimamo nič proti temu, ker je /.../ itak v nasprotju z ogromno večino slovenskega ljuds- tva«.130 Svojim političnim somišljenikom v Zagre- bu priporoča Širjenje »našega dnevnika 'Sloven- ca'. Spravite 'Slovenca' v zagrebške kavarne in restavracije. Tako bodete v zvezi z umenjem slo- venskega ljudstva. 'Slovenski narod' ne zastopa naše ljudstvo, ampak samo par liberalcev, od ka- terih se naše ljudstvo vedno v večjih množicah obrača proč«.131 Reklama ni nikoli odveč, še zla- sti, ko skrbi za njo nekdo drug. Neodvisni krš- čanski socialci so imeli kljub slogaški usmerje- nosti liberalce očitno mnogo bolj v želodcu. Bila je pravcata meščanska vojna V Trstu izhajajoči socialdemokratski list Rdeči prapor je prve odmeve na zagrebške dogodke objavil 5. septembra. Pisec je pokazal veliko me- ro izvirnosti in literarne žilice, tako da citiram prvi odstavek skoraj v celoti. »Efialti132 in Hero- strati133! Tako so nas imenovali idealni naši rodo- in domoljubi, ko niso zavriskali v bajnokrasno himno slovanske vzajemnosti. Efialti smo bili, ko smo se skeptično rogali ditirambično134 hvali- sani vzajemnosti. Herostrate so nas psovali, ko nismo sanjali idealne njihove sanje, ko si nismo belili in razbijali glave v uresničenje te ideje. Na- rodne izdajice so nam letale v obraz, ko smo de- jali, da je nacionalno šovinističen boj diametral- no nasprotje vzajemnemu nastopanju, da je vza- jemnost nekaj povsem mednarodnega, da je vzajemnost internacionalna solidarnost in da je v nacionalni maškaradi ravno tako smešna ka- kor nacionalni socializem.«135 Kot ponavadi, tudi tukaj niso bili krivi preroki. Dva dela istega naro- da se nerazumljivo sovražita, »...srbski nož v pr- sih Hrvata in hrvaška krogla v srcu Srba jim je triumf. Raje liže Srb sovražno mažaronsko peto, kot da bi podal bratskemu Hrvatu roko. In raje poljublja Hrvat »Švaba«, kot da bi privoščil bratu Srbu prijazno besedo.«136 Šovinistično furijo so zanesli »fanatiki, ker niso mogli izhajati brez nje... In ker naravnega nacionalizma ni bilo, us- tvaril se je umetniški«.137 Sledi opis omenjenih dogodkov. V Zagrebu je vladala »pravcata meš- čanska vojna, kakor za časa praškega tolovajstva nacionalne bestialnosti«.138 Iz tega sledi, da smo na pravi poti. Delavstvo je internacionalen po- jem. »Zagrebški dnevi nam dokazujejo zopet iz novega, da je naš mednarodni ideal vzvišen nad umazanostjo in brutalnostjo nacionalnega šovi- nizma. Zatorej se ne jezite, če vam pravimo z na- smehom na obrazu: Slovanska vzajemnost - ad acta!«139 Nekaj dni kasneje je Rdeči prapor priobčil še natančen opis Khuenovega režima. »Sedanji ban Khuen /.../ ni sentimentalen - on je despotična, tiranska narava... Kakor staroperzijaski satrap vlada.«140 Pod njegovo vlado »se je prepovedalo snovanje strokovnih društev, ki so v vseh deže- lah dovoljena... Naš bratski list 'Sloboda' ve o tej stvari povedati zgodbe, da se človeku kar lasje jezijo. Gojilo se je sistem policijotov, katerih mr- goli po Hrvatskem kakor v Tržaškem starem me- stu ščurkov«.141 Čeprav je Praporov odnos do li- beralne strani vse prej kot naklonjen, lahko na njegovih straneh preberemo podobno oceno hrvaških strank, kot v Slovenskem narodu. »Vse hrvatske stranke so boljalimanj klerikalne in značilno je, da je bil prvi hujskač pri zadnjih iz- gredih, pri cestnih roparijah in cestnem požigu, krščansko - socialni urednik Hinko Sirovat- ka!«142 Ubogega Sirovatko je torej slovensko ča- sopisje obralo do kosti. Eni in drugi prenapeteži so le »orožje mažaronsko korumpirane vlade. Ona jih potrebuje, ona goji take kreature, njene- mu sistemu so potrebne, da more v kalnem ribe loviti«.143 »Ljudstvo hrvatsko ... vidi v srb- skem trgovcu čifuta.« Tržaška Edinost je o zagrebških incidentih ob- širno poročala. Poleg agencijskih poročil je bralstvu že 4. septembra ponudila krajši komen- tar, s katerim je zbodla tudi slovensko ideološko 130 ibid. 131 ibid. 132 Izdajalec domovine (SSKJ). 133 Kdor stori slabo, nedopustno dejanje, da bi postal sla- ven (SSKJ). 134 Navdušeno, zanosno (SSKJ). 135 Rdeči prapor, 5- 9 1902. 136 Ibid. 137 Ibid. 138 Ibid. 13* Ibid 140 Rdeči prapor, 12. 9. 1902. 141 Ibid. 142 Ibid. 143 Ibid. VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 77 mlatenje. »Ta podedovani greh, ta vir vse nesre- če naše nosimo na sebi izlasti mi Jugoslovani. Tako vidimo v razmerju med Hrvati in Srbi, tako vidimo v klanju med Slovenci. Čitaj poročilo o kakem liberalnem, ali klerikalnem shodu - po- vsodi čitaš o grdih izbruhih jeze, in nekrščanske- ga (podčrtala Edinost, op. M. Z.) sovraštva, da se kar ne moreš ubraniti solze - rodoljubne žalo- sti.«144 Oboji, Hrvatje in Srbi, so »skupno en fizi- čen narod, kajti hrvatski in srbski jezik je prav za prav identičen«.145 Pisec priznava. Tokrat je priš- lo izzivanje s srbske strani. »Soglašamo. Priobče- nje tistega članka/.../ je bil skrajno lahkomiselen čin... Vendar pa se nam zdi, da vzrok ni bil tolik, da bi opravičili take nasledke med brati iste kr- vi.«146 Spet se pojavlja teza, prisotna tudi v Slo- venskem listu in Rdečem praporju. »Ali mi zna- mo biti energični le proti sebi, a ne proti dru- gim.«147 Od hrvaško-srbskega lasanja »ne bodo imeli koristi ne eni ne drugi, ampak - tretji!!«148 Edinost je edina od slovenskih časopisov objavi- la tudi izjavo srbskih trgovcev o nestrinjanju s Sr- bobranom. »Podpisani meščani in trgovci izjav- ljamo v svojem in imenu ostalih meščanov, da obsojamo polemiko 'Srbobrana'... Izrekamo svoje obžalovanje nad žaljenjem hrvatskega na- roda od strani 'Srbobrana' (podčrtala Edinost, op. M. Z.) in prosimo slavni hrvatski narod in ve- lespoštovane meščane, da bi to našo izjavo spre- jeli kot zadoščenje.«149 Z naslednjim dnem je glasilo tržaških Sloven- cev pričelo objavljati serijo dopisov iz hrvaških krogov, podpisanih s psevdonimom Hrvat. Ko- mentarji so bili usmerjeni slogaško, kakopak z občutnim poudarkom na Hrvatih. V samem za- četku prvega sestavka pisec naznani, da ne želi razpravljati o Tomislavu, Lazarju, Tvrtku in slič- nih osebah iz južnoslovanske zgodovine. Bolj ga zanimajo ideali obeh strani. Zakaj so izbruh- nili neredi? »V Zagrebu vam bodo naobražene osebe rade volje priznale, da so Srbi v trgovini in kupčiji podjetnejši... Ljudstvo hrvatsko vidi /.../ v srbskem trgovcu čifuta. Istotako važno je, da Hr- vatje menijo, da so Srbi po mišljenju in čustvova- nju Bizantinci - ali kar je še huje - Grki!«150 Srbski razumniki naj se postavijo v hrvaško ko- žo: »Kaj bi rekli v Belemgradu, ako bi se tam us- tanovil 'Hrvatobran', katerega bi bila prva nalo- ga iz Belegagrada javljati svetu, da Srbov ni...?«151 Hrvatje so prepolni obzirnosti. »Biskup Stros- smayer je iz ozirov na Srbe akademijo umetnosti in znanosti v Zagrebu imenoval jugoslovan- sko!... Za Srbe pa je vse vsikdar in povsodi samo 'srbsko' (podčrtala Edinost, op. M. Z.).«152 Čehi da so v svojih časopisih nesramno podpirali Sr- be, kateri se imajo, kar je absurdno, za vse kaj drugega kot za Slovane, »kajti, kdor je slab Slo- van, ta ne more biti dober Srb (podčrtala Edi- nost, op. M. Z.)!«153 Pisec se obljube, da se ne bo bavil z zgodovi- no, ni pretirano držal. Teden kasneje je že raz- pravljal o Konstantinu Porfirogenetu in njegovi famozni Beli Hrvaški. »Hočete H, da vam še citi- ram. A to, kar sem navedel, je že itak zadosten odgovor tistim, ki trdijo, da Hrvatov ni!«154 Ugo- tovil je še, da je bila v srednjem veku »Srbija pod bratskim pokroviteljstvom hrvatskim«.155 Da ga ne bi napačno razumeli, je končal v spravljivem tonu. »Morda se /.../ spametujejo tudi Hrvatje in Srbi, ki sedaj tekmujejo v upropaščanju samih sebe.«156 V naslednjem prispevku se je odločil, da bi ne- kaj krivde za neljube razmere zvalil še na Žide. Zakaj pa ne, ko so že pri roki. »Je tudi čifutov in propadlih dijakov, ki bi Hrvatom in Srbom hote- li dajati programe! Kar se tiče čifutov, omenjam izrecno, da ne delam razlike med krščenimi in nekrščenimi, pa bili poslednji tudi katoliški ka- noniki in škofje!«157 Opazka o krščenih Judih je očitno letela na Francka. Avstrijski minister je iz- javil, da v kulturnem pogledu ni razlike med Nemci v Rajhu in Avstriji. Zakaj zatorej obstoji meja med Hrvati in Srbi? Veliko krivde za zmeš- njavo nosijo jezikoslovci, ki so razdelili Jugoslo- vane po zaimkih kaj, ča in što. Pri tem je treba pripomniti, da »razlika med našim jezikom tam gori na Štajerskem in tam doli v turški Macedo- niji ni tolika, kakor je v Italiji med venecijanskim in florentinskim narečjem«.158 Rešitev je v enot- nosti knjižnega jezika (!). »Ali ne bi se moglo us- tvariti književno združenje za vse pokrajine, v katerih se govori /.../ sličen jezik? Potem bi na- 144 Edinost, 4. 9. 1902. W Ibid. 146 Ibid. 147 Ibid. 148 Ibid. 149 Edinost, 5. 9 1902. 150 Edinost, 6. 9.1902. 151 Ibid. J" Ibid. «3 ¡bid. 154 Edinost, 15. 9.1902. «5 Ibid. 'K Ibid. 157 Edinost, 29. 9 1902. 158 Edinost, 27. 10. 1902 VSE ZA ZGODOVINO 78 ZGODOVINA ZA VSE rod /.../ ceneje citai, a pisatelji bi laglje pisali in laglje živeli (podčrtala Edinost, op. M.Z.).«159 Ne eni ne drugi niso popolni, »Hrvat« bistroumno ugotavlja: »Hrvatje preveč preučujejo, a premalo delajo; Srbi pa, ki dosti delajo, premalo preuču- jejo« 160 Edinost je imela za hrvaške razmere še enega komentatorja. Svoje poglede je razgalil tudi skrivnostni »Ypsilon«, očitno Slovenec. V članku Hrvatski pa srbski šovinizem s slovenskega sta- lišča se je najprej zgražal nad nacionalnim šovi- nizmom, ki je moralno nedopusten, preprosto moralno brutalen. Našel je marsikakšno pikro na račun Hrvatov, preseneča pa njegova obraz- ložitev, zakaj smo Slovenci upravičeni do kritike hrvaških razmer. »Večina dežel s slovenskim na- seljenjem spada pod zgodovinsko hrvatsko dr- žavno pravo (podčrtala Edinost, op. M. Z.)...«161 Rešitev nesmiselnih sporov je jasna. »Ako gleda- jo zaresno nevihti v obraz, ki jim žuga skupno, potem se morajo, tako ali tako, sporazumeti med seboj za slogo (podčrtala Edinost, op. M. Z.)!«162 Tajna in skupna akcija vseh iredent Zagrebška razgrajanja so odmevala tudi na Goriškem, v listih Soča in Gorica. Liberalne Soče dogajanje na Hrvaškem očitno ni pretirano za- nimalo. Povzeli so zgolj suhoparna poročila, pri čemer so se komentarjev vzdržali. Gorica je, nasprotno, imela naše dogodke za jako važne. Vzrok za nerede naj bi bila po njihovem mnenju kar pevska prireditev! »Pevske slavnosti društva 'Kolo' v Zagrebu, o katerih smo svoj čas poroča- li, so imele slabih posledic. S teh slavnosti se je namreč poslal udanostni brzojav cesarju Francu Jožefu I. kot hrvatskemu kralju (podčrtala Gori- ca, op. M. Z.). /.../ Ta brzojavka je pa zbodla Srbe in v Belemgradu izhajajočem listu 'Srbski knji- ževni glasnik' bil je obelodanjen članek proti oni brzojavki...«163 Zagrebški Srbobran je članek ponatisnil in dodal še nekaj opazk na račun Hr- vatov, nakar se je ljudstvo dvignilo. Hrvaška uža- ljenost ni brez razloga, »kajti med njimi igrajo Sr- bi prave kukavice, kar so zlasti pokazali za časa zadnjih drž. zborskih volitev, ko so Srbi vsi po- tegnili z Madžaronsko kliko«.164 Gorica zagovar- 159 Edinost, 29. 9 1902. 160 Edinost, 27. 10. 1902. 161 Edinost, 22. 9. 1902. 162 Ibid. 163 Gorica, 6. 9. 1902. 164 Ibid. ja prepričanje o izdajalski vlogi Srbov, ki so bili nahujskani s strani Madžarov, kar naj bi dokazo- vala zlasti omenjena brzojavka. »Razni madžar- ski listi so se obregnili ob brzojavko, v kateri s imenuje Franc Jožef hrvatskim kraljem (podčr- tala Gorica, op. M. Z.), češ da je nosilec krone sv. Štefana samo kralj Ogerske in so trdili, da se br- zojavka vrne Hrvatom in se cesar ne zahvali. A cesar je na brzojavko odgovoril in se zahvalil na izrazih udanosti Hrvatov.«165 Cesar že ve, koga ceni. Gorica, vsaj formalno glasilo društva Sloga, je bila zagrizena zagovornica južnoslovanske slo- ge. V tem oziru je tudi pravilno napovedala pri- hodnost hrvaško-srbskih odnosov. »Madjari se sicer vesele tega dogodka, a njih veselje ne bode dolgo trajalo, ker se baš vsled teh dogodkov utegne izvršiti sporazumenje med Hrvati in Sr- bi.«166 Obširnejše ovrednotenje južnoslovanskih razmer je Gorica priobčila šele 27. septembra s člankom Trnjeva pota Jugoslovanov. Sestavek bi lahko brali tudi kot srhljivko. »Kakor, da mero- dajni činitelj v naši državi ne vidi, kaj se kuha tu doli na jugu, - kakor da je ta činitelj sploh obrnil obraz proč od našega juga - tako se godi državi in cesarju najzvestejšemu prebivalstvu tu doli, Slovencem in Hrvatom. To najzvestejše prebi- valstvo je v čedalje večji nevarnosti ne le za svoj narodni obstanek, marveč tudi za obstanek živ- ljenja in imetja.«167 Zakaj se to dogaja? Na tej toč- ki nastopi paranoično-strašljivo vzdušje teorije zarote. Proti Slovanom na jugu je »organizirana neka skupna in tajna akcija vseh irredent (pod- črtala Gorica, op. M. Z.) v svrho, da se Slovani čim prej uničijo. Na Hrvatskem, osobito v Zagre- bu, prizadeva se madjarska irredenta, da bi na razne načine škodovala Hrvatom in jim izpod- grebla lastna domovinska tla«.168 Srbi imajo pri tej očitni zaroti posebno vlogo. »In jedna takih zanjk so srbski naseljenci na Hrvatskem, kateri raje služijo madjarskemu šovinizmu, nego skup- nosti s Hrvati in v blagor slovanske ideje.«169 Go- rica Srbom na Hrvaškem torej ne priznava statu- sa naroda, ampak jih ima zgolj za »naseljence«. V nadaljevanju komentarja je govora predvsem o povezavi Srbobrana z Madžari in banovi krivdi, ki je sploh dopustil tako hude žalitve. 165 Ibid. 166 Gorica, 9. 9.1902. 167 Gorica, 27. 9. 1902. 168 Ibid. ¡Wlbid VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 79 Brez antisemitskih vložkov očitno ne gre. Za izpodkopavanje hrvaškega naroda naj bi nosila del odgovornosti tudi »nemška irredenta v zvezi z Židovstvom. To vidimo v trgovstvu in napredu- joči industriji«.170 Prav tako da so se proti Hrva- tom zarotili Italijani, ki »kakor i Madjari in Nemci sovražijo hrvatsko politično misijo združenja Dalmacije s Hrvaško in tem potom ojačenje hr- vatskega naroda«.171 Članek se zaključi z vizijo sa- moodločbe narodov z ozadjem trialistične ure- ditve pod žezlom habsburške monarhije. Po- stavlja se vprašanje. »Kako pa naj mislijo Jugo- slovani na samoobrambo /.../, ako se jim pred očmi vlade na javni cesti pri belem dnevu pobi- jajo njih pesniki, učitelji naroda in širitelji pros- vete, kakor da bi bil najnevarnejši nasprotniki (podčrtala Gorica, op. M. Z.)?«172 »Znana je ona zgodovinska pravljica o Svatopulku in njegovih sinovih.« Slogaški, a kljub temu klerikalni,173 v Mariboru izdajani Slovenski gospodar, ni razveselil svojih bralcev s podrobnejšim opisom zagrebških do- godkov. »Srbi in Hrvatje se vedno pisano gleda- jo, ker so Srbi pravoslavne vere, Hrvati pa naše katoliške.«174 Srbski časopis je Hrvate grdo okle- vetal, »zato ni čudno, da se je vnela huda rabu- ka... Hrvati so vdrli v srbska stanovanja ter pobi- jali ondi, kar se je dalo pobiti«.175 Za zaključek je dobesedno ponovil ugotovitev Gorice, da lahko ravno te demonstracije pripeljejo do hrvaško- srbske sloge. Več pozornosti dogodkom v Zagrebu pa je na- menila celjska Domovina (1891-1908), ki je sva- rila pred razporom v bratskih vrstah. »Znana je ona zgodovinska pravljica o Svatopulku in nje- govih sinovih. Na smrtni postelji jim je dal lomiti najprej zvezano butarico šib. Nihče je ni mogel prelomiti. Dal jim je posamezne šibe, te je prelo- mil vsak otroče.«176 Proti temu dobremu in pre- potrebnemu nauku se med Slovani dandanes najbolj greši. Bratsko mrcvarjenje »imamo prili- ke opazovati zlasti med Slovenci na Kranjskem, kjer se bije bratomorni boj skoro samo v zabavo posameznikov, ki iščejo na ta način zadoščenja 170 Ibid. 171 Ibid 172 Ibid 17¡ Zgodovina Slovencev...., str. 560. 174 Slovenski gospodar, 11. 9.1902. 17$ Ibid. svoji strasti, svoji dobičkariji in slavospevno- sti«.177 Srbi in Hrvatje so pravzaprav en narod. »To ka- že zgodovina, to kaže naravna lega njihovih bi- vališč, posebno nam priča to skupni jezik. Sploh se imenuje od Germanov in Romanov oni, ki go- vori srbsko ali hrvatsko Srbo-Hrvat.«178 Bralci so dovolj podučeni, liberalna narava se lahko po- kaže: »Izvor vsega srbsko-hrvatskega nasprots- tva je v veri. Iskati ga je daleč v zgodovini.«179 So- vraštvo ni zajelo samo preprostih ljudi, vse bolj se širi tudi med omikanci. »To je pokazalo v zad- njem času čudno nesoglasje v odboru Hrvaške Matice, kjer je neki hrvatski učenjak privoščil Sr- bom dobro besedo in bil je skoro izobčen.«180 Sr- bi tudi niso nedolžni. »Povsod, kjer so, iščejo podpore v Slovanom sovražnih faktorjih. V Dal- maciji vidimo kako gredo /.../ z Lahoni roko v roko... V Hrvatski in Slavoniji podpirajo /.../ ma- žaronski sistem.«181 Ogrom dovolijo skoraj vse zgolj iz enega razloga: »... da se zmaščujejo na Hrvate, ki so povsod kazali prejasno svoje so- vraštvo do Srbov in so jim dajali preveč okušati svojo premoč«.182 Komentator se je proti koncu naveličal zgražanja, tako da je zaključek sestavka raje posvetil pomilovanju. »Mi le pomilujemo te naše slovanske brate, ker ne spoznajo svoje last- ne krvi, svojega lastnega rodu. Pomilujemo jih, ker vidimo, da ni daleč prekletstvo, ki je zadelo morilca svojega brata Kajna. Naša želja je, da se v imenu jugoslovanske ideje (podčrtala Domovi- na, op. M. Z.) /.../ srbsko-hrvaški boj čim prej preneha v prid slovanstva in osvobojenja od ma- džarstva.«183 Zusammenfassung Das Echo auf antiserbische Demonstrationen 1902 in der slowenischen Presse Im August 1902 publizierte das zentrale Pres- seorgan der serbischen Gemeinschaft in Kroati- en Srbobran ohne Distanzierung einen Artikel von Nikola Stojanović über Serben und Kroaten. Der Autor berief sich auf die damals anerkannte 176 Domovina, 12. 9. 1902. 177 Ibid. 178 Ibid. Wlbld 180 Ibid. M ibid. M ibid. W Ibid VSE ZA ZGODOVINO 80 ZGODOVINA ZA VSE Theorie der Nationen von Gumplowicz. Er er- klärte, „die Kroaten sind weder ein Stamm noch ein Volk, sie befinden sich am Übergang vom Stamm zum Volk, aber ohne Hoffnung, daß sie je ein Volk bilden werden." Wegen des „Prozes- ses der allgemeinen Evolution" seien sie auf dem Weg, „ein serbisches Volk zu werden." Die- ser Artikel verschärfte die unterschwelligen kroatisch-serbischen Gegensätze derart, daß er dreitägige antiserbische Demonstrationen in Zagreb hervorrief, die zu gewaltsamen Zerstö- rungen serbischer Geschäfte und Lokale ausar- teten. Die Demonstrationen 1902 bedeuteten den letzten und größten Ausbruch des Hasses zwischen beiden Völkern vor dem Beginn der kroatisch-serbischen Zusammenarbeit in der sogenannten „Politik des neuen Kurses". Die slowenische Presse kommentierte das Ge- schehen ausführlich, doch zeigte sie dabei, daß sie die kroatischen Verhältnisse schlecht oder gar nicht kannte. Der liberale Slovenski narod erklärte, daß die Kroaten „auf sieben oder acht Parteien zersplittert" seien und von diesen Par- teien „jede klerikal" sei - womit er die kroati- schen Sozialdemokraten und die „fortschrittli- che Jugend" ignorierte. Der katholische Slovenec wiederum informierte die sloweni- sche Öffentlichkeit, daß die kroatische Opposi- tion seit dem Treffen von Strossmayer und Starčević 1894 vereint sei, „obwohl sich ein Teil der Staatsrechtspartei nicht anschließen wollte, und sich zur Reinen Staatsrechtspartei erklärte." In Wahrheit bestand damals die Reine Staatsrechtspartei noch gar nicht, und ein Jahr später, als sie gegründet wurde, war die Opposi- tion in Kroatien am zersplittertsten. Die Überzeugung von der slawischen und ju- goslawischen Verbundenheit war in allen Zei- tungen unabhängig von ihrer politischen Orien- tierung zu finden. Dennoch unterschied sich die Auffassung.der jugoslawischen Idee bei den einzelnen Presseorganen der politischen Kon- kurrenz doch beträchtlich. Der Slovenski narod suchte die Ursache für die Auseinandersetzun- gen unter den „Brüdern gleichen Blutes" im Glauben, der Slovenec hob den Katholizismus als Seele des Slawentums hervor, der sozialde- mokratische Rdeči prapor blieb hingegen dem geflügelten Wort treu: „Proletarier aller Länder, vereint euch". Auch innerhalb der einzelnen po- litischen Lager gab es Unterschiede. Unter den zahlreichen Berichterstattern verschiedener Ge- sinnung finden wir auch Jugoskeptiker", die aber in der Minderheit waren und daher leichter zu ignorieren. Die größte Angst vor dem Süden zeigte, trotz dem Wohlwollen gegenüber dem Slawentum des Balkans, das katholische Lager, dessen negative Auffassung entlang der Achse orthodox - griechisch - östlich oszillierte. Die slowenische Presse in Görz, Triest und der Steiermark nützte wegen des deutschen und ita- lienischen Drucks die Geschehnisse in Zagreb nicht für parteipolitische Angriffe. Sie rief viel- mehr zur Einheit der südslawischen Völker im Kampf gegen die ungarische und deutsche Oberherrschaft auf. Das katholische Blatt Gorica sah die Serben in Kroatien als „Ansied- ler" und deckte eine vermeintliche Welt- verschwörung gegen die Slawen auf. Das Cillier Blatt Domovina verglich die Konflikte zwischen Kroaten und Serben mit den Auseinanderset- zungen des katholischen und liberalen Lagers der Slowenen. Das Triester Blatt Edinost wälzte hingegen die Schuld an den Geschehnissen auf die Juden ab und empfahl eine einheitliche Schriftsprache für alle südslawischen Völker. Außerdem stellte es fest, daß „die Kroaten zuviel studieren, aber zuwenig arbeiten, die Serben aber, die viel arbeiten, zuwenig studieren." VSE ZA ZGODOVINO