(Pip VSEBINA Rajko ŠUGMAN* izvirni ZNANSTVENI DILEME IN PERSPEKTIVE SLOVENSKEGA CLANEK ŠPORTA DOMA IN V ZDRUŽENI EVROPI »Svoboda misli ni nič brez svobode govora. Svoboda govora ni nič brez svobode združevanja. Brez svobode ni bodočnosti.« B. M. Zupančič (1989). Svoboda združevanja. Povzetek. V petnajstih letih samostojne Slovenije so se razmere v športu bistveno spremenile. Socialističnega modela športa, ki je slonel na samoupravnih interesnih skupnostih in financiranju iz deleža bruto osebnih dohodkov vseh zaposlenih, ni več. Osrednje nacionalne panožne športne zveze so se razdružile z jugoslovanskimi, ki so bile nosilke celotne mednarodne športne politike. V letih od 1991-93 je bila največja pozornost posvečena vključevanju panožnih zvez, ki so postale mednarodno priznani športni subjekti, v mednarodne športne federacije ter ustanavljanju in delu samostojnega nacionalnega olimpijskega komiteja. Bistveno se je spremenil odnos med državnimi (vladnimi) športnimi organi in nevladnimi športnimi organizacijami; radikalno so se spremenili ekonomski in mednarodni odnosi. Za prihodnji razvoj vrhunske športne ustvarjalnosti v Sloveniji sta potrebna močnejša prepoznavnost (identiteta) slovenskih športnikov v mednarodni areni in poglobljeno raziskovalno ter strokovno delo z mladimi doma. Ključni pojmi: država in šport, zakonodaja, ekonomika in organiziranost športa, športno pravo, sociologija športa, športna društva. Uvod V prispevku bomo analizirali predvsem tisti del športa oz. športne dejavnosti in športnih dejavnikov, ki jih uvrščamo v širšo sfero »civilne družbe.« Gre torej predvsem za športna društva, njihova združenja in zveze, ki so bile ustanovljene na podlagi Zakona o društvih (Ur. l. RS, št. 60/95). Nedvomno so prav to izvajalci, katerih primarna dejavnost je športna (Šugman 1998a: 38-39). Res je, da se s športno dejavnostjo ukvarjajo tudi številni drugi, kot npr. šole, policija, vojska, turistične organizacije, zdravilišča ipd., vendar njihova primarna dejavnost ni športna, ampak so to vzgoja in izobraževanje, zatiranje kriminala (lovljenje lopovov oz. vse področje notranjih zadev), obramba domovine, ponudba turističnih oz. zdraviliških storitev itd. 373 * Dr. Rajko Šugman, redni profesor Fakultete za šport, Univerza v Ljubljani, v pokoju. Slovenija je glede društvene organiziranosti ena najbolj razvitih evropskih držav. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve je bilo 11. 3. 2005 registriranih 19.418 različnih društev (kulturnih, dramskih, pevskih, turističnih, kinoloških, plesnih, filatelističnih, lovskih, ribiških, planinskih, počitniških, športnih itd); od tega je 6.856 športnih (AJPES, 2005). Špic informator (Špic, 4/2004: 9) navaja, da je v Sloveniji aktivnih društev in njihovih zvez 5.335 (za to število dejavnikov so namreč institucije tudi analizirale zaključne račune za leto 2003). Ne gre pozabiti, da je v športnih društvih vključenih od 300.000-350.000 prebivalcev Slovenije in da se s športom organizirano v društvih in zunaj njih ukvarja več kot 700.000 odraslih prebivalcev Slovenije (Petrovič et al. 2001: 12-13). Razvojno gledano gre za pomembno kulturno športno dediščino z začetki pred prvo svetovno vojno in dejavnost, ki ni primerljiva z nobeno drugo na področju društvene organiziranosti. Velika večina športno aktivnih se s športom ukvarja ljubiteljsko zaradi zdravja, razvedrila, druženja, užitka. Ta izsek športa je danes nedvomno pomemben dejavnik kakovosti življenja Slovencev, vendar ni v ospredju medijskega zanimanja in interesa gledalcev. Ob vseh navedenih podatkih pa vendarle ne gre prezreti dejstva, da je športna vzgoja sestavni del šolskega sistema in da je šport navzoč na mnogih že prej omenjenih področjih. Zaključimo lahko, da postaja šport kot celota tudi pomembna gospodarska (proizvodna in storitvena) panoga, še zlasti v povezavi s turizmom, zdravstvom in športno industrijo. Za popu-374 larnost in medijsko odmevnost pa je zanimivih le 8-10 odstotkov športno aktivnih, --ki udejanjajo šport predvsem zaradi rezultata in od tega je le manj kot en odstotek takih športnikov, ki jih uvrščamo med vrhunske športne ustvarjalce. Po kategorizaciji športnikov OKS je bilo v Sloveniji marca 2005 le 45 športnikov svetovnega razreda in 474 športnikov mednarodnega razreda (OKS 2005); vsega skupaj torej nekaj več kot 500 športnikov1. V tem prispevku obravnavamo problematiko, ki je povezana z že omenjenimi največ desetimi odstotki športnikov (oz. še manj), ki jih v prvi vrsti zanima rezultat, vendar za njih niso zanemarljivi tudi drugi vidiki športne aktivnosti. Vrhunska športna ustvarjalnost, ki je primerljiva tudi v svetovnem merilu, je praviloma profesionalna. To pomeni, da se športniki ukvarjajo s športom profesionalno: za to so plačani oz. nagrajeni in največkrat pogodbeno vezani na društva. Vendar si objektivno številni naši športniki, ki menijo, da je njihova dejavnost vrhunska, tega naziva ne zaslužijo. Zlasti velja to za kolektivne športne panoge, kjer je profesionalizma največ, vendar je raven športne »ustvarjalnosti« pri nas na dokaj nizki stopnji in po večini njihovi dosežki niso primerljivi v svetovnem merilu, kar je pogoj za vrhuns-tvo. Seveda pa so znotraj ekip posamezniki, ki si tak naziv še kako zaslužijo. Gledano v celoti pomeni, da profesionalni status športnika ni nujno v korelaciji z vrhunsko ustvarjalnostjo, ampak je predvsem odvisen od popularnosti oz. gledanosti. ^ Športniki svetovnega razreda je naziv, ki ga športnik dobi za osvojeno medaljo na poletnih ali zimskih olimpijskih igrah, na svetovnih in evropskih prvenstvih, za končno uvrstitev v svetovnem pokalu, za dosežen svetovni ali evropski rekord v disciplinah rednega programa olimpijskih iger ali drugi dosežek, če je to v merilih za posamezno športno panogo ali disciplino posebej opredeljeno. Po tem splošnem merilu je imela v marcu 2005 Slovenija 45 športnikov in sicer: 1 atleta, 2gimnastičarja, 3 jadralce na vodi, 4 judoiste, 2 kajakaša na divjih vodah, 1 kolesarja, 3 plavalce, 16 rokometašev, 1 alpskega smučarja, 1 deskarja na vodi, 4 smučarske skakalce, 1 strelca in 6 veslačev Omenjeno problematiko našega (zlasti vrhunskega) športa doma in v združeni Evropi bomo prikazali preko štirih segmentov: (1) državo in organizirano športno sfero, (2), zakonodajno področje (3) denar oz. ekonomiko športa in (4) organiziranost društvene športne sfere same. Prav na teh štirih segmentih je bilo namreč največ sprememb po osamosvojitvi Slovenije in s tem dilem. Obenem pa je prav prek teh štirih segmentov mogoče nakazati nekatere perspektive slovenskega športa v prihodnje. Ne bomo se ozirali nazaj, ampak se bomo omejili izključno na nekatera teoretična izhodišča in raziskovalne informacije ter stanje v slovenskem športu danes. Pri tem kaže izhajati iz dejstva, da je Slovenija članica EU in da tako deli slovenski šport »usodo« združene Evrope na številnih njenih področjih. Država in organizirana športna sfera Z osamosvojitvijo Slovenije se je v športu »prebudila« tudi država; bolje rečeno državne ali kot pravimo vladne športne strukture. Če je bil pred tem šport tako rekoč v celoti prepuščen društveni sferi, pa je država po osamosvojitvi močno posegla v šport. To je bil na neki način tudi vpliv Komiteja za razvoj športa Sveta Evrope, ki si je ves čas obstoja prizadeval za močnejši vpliv vlad na to področje. Včasih je bilo to upravičeno, največkrat pa ne. Kajti velika nevarnost je obstajala (in ta je la-tentno navzoča še zdaj), da bo vsaj en del evropskega športa, posebej pa še naš, zapadel v model bivšega realsocialističnega sistema vzhodnoevropskih držav, kjer je 375 dominantno mesto v politiki športa imela država oz. ideologija enopartijskega si- - stema (Šugman in Žvan 1995: 256-264). Celovit »prevzem« športa s strani vladnih organov bi lahko pri nas dokaj hitro zapadel pod vladajoče politične stranke oz. strank na oblasti. Nič ne bi moglo biti slabšega, kot da bi si pri nas začele politične stranke »prilaščati« športne organizacije in tako restavrirati že znani slovenski »športno-telovadni model« med obema vojnama: Sokoli-Orli (Šugman 1997: 92-97). Šport mora biti nestrankarski, to pa seveda ne pomeni, da vladni organi ne bi smeli imeti pri športu nobene vloge. Vprašanje je samo, kdaj, koliko in na kakšen način naj država poseže na to »svobodno« področje človekove dejavnosti in s kakšnimi sredstvi. Politoloških teorij poseganja država na področje civilne sfere (tudi športa) je veliko in v zadnjih deset letih je prav ta dilema predmet ponovnega zanimanja politologov tako v svetu (Dahl 1984; Cerny 1990; Parsons 1999 itd) kot doma (Fink Hafner 1998; Kotar 2002; Rizman 2000; Lukšič 2003, itd). Odločujoči trenutek poseganja države v »svobodno« sfero prostovoljne društvene organiziranosti (ne pa na področje npr. šolstva, ki je razumljivo v domeni države) je, ko država ugotovi, da sama društvena regulacija (interna društvena »zakonodaja«, ki je izredno bogata) ni sposobna odpraviti škodljivih posledic delovanja (npr. jemanja nedovoljenih poživil - dopinga) ali ko državni športni organi skupaj z društvenimi presodijo, da bi lahko z državnim poseganjem bistveno pomagali hitrejšemu razvoju športa nasploh (denarni vložki, kadrovska problematika, raziskovalno delo, založništvo, gradnja športne infrastrukture itd.). »Državno poseganje je smiselno in potrebno na vseh tistih družbenih področjih, na katerih civilnodružbe-ni »igralci« s svojimi pravili ne uspejo regulirati lastnega delovanja oz. problemskih vidikov.« (Kustec Lipicer 2004: 5). V marsikaterih državah (Nemčija, Švedska, Finska ipd.) pa še posebej velja načelo subsidiarnosti (ki ne izključuje prej omenjenega posega države) med državo in »civilno družbo.« To načelo je treba razumeti tako, da zaradi pomembnosti športa za človeka in državo slednja vstopa v »igro« z lastnimi gmotnimi viri tedaj, ko civilna družba sama ne more več zagotoviti optimalnega delovanja »športnega sistema.« To ne pomeni, da je pomoč države v tem primeru le simbolična; nasprotno, sorazmerna je razvitosti športa in pomenu, ki ga država pripisuje njegovi vlogi v družbi. To poseganje države je mogoče prikazati tudi s skico 1 (povzeta po Kustec Lipi-cer, 2004). Slika 1: Vzročno-posledični model državnega posega^nja 376 Pomembna vprašanja torej so, kako in na kakšen način naj država s svojim posegom odpravlja nezmožnosti društvene sfere ali njene nepravilnosti oz. kako naj sočasno analizira učinke svojih posegov, ki jih je sprožila s takšnimi ali drugačnimi sredstvi (največ zakonskimi). Analize v Sloveniji so pokazale (Šugman 1999a, 9-21), da je upravni organ, odgovoren za šport pri nas, od osamosvojitve naprej brez globljih analiz pričel sprejemati odločitve in pri tem (z denarjem in kasneje tudi z zakonom) posegel na to področje, ne da bi kritično ocenil takratno stanje in odnose v športu. Motivi za tak poseg, o tem ne more biti dvoma, so bili politični, saj gre vedno za prevzem (v našem primeru) športa kot pomembnega člena civilne družbe, kjer sta množičnost in moč športa v medijih in med državljani odločujoča. Biti navzoč v športu pomeni vplivati na zavest in vzpodbujanje največkrat ožjih strankarskih interesov pri uveljavljanju strankarske politične moči. Posebej indikativno je vprašanje, kateri vladni organ (resor) je v določeni državi odgovoren za šport in kateri osrednji nevladni športni organ je v središču športnega dogajanja v določeni državi. To ni tako nepomembno vprašanje kot se zdi na prvi pogled. Model športa, v katerem prevladujejo v najbolj izpostavljenem delu športa, v t. i. vrhunskem športu, profesionalizem in tržni odnosi, je postavil dosedanjo organiziranost na glavo. Znano je dejstvo, da je v vseh državah bivšega realso-cializma bilo odgovorno za šport vedno ministrstvo za vzgojo in izobraževanje (Šugman 1998a: 118-141), saj je bilo šport najbolje vezati na izobraževanje, ker je bil šport v celovitem sistemu šolstva že tako zelo prisoten in je šolstvo tako in tako »pripadalo« državi. V podrejenem položaju do vladnih športnih organov so bili na vzhodu vedno tudi nacionalni olimpijski komiteji, medtem ko osrednje športne (kon)federacije prav za prav niso imele nobene pomembnejše vloge (še največjo v bivši ČSSR). V zahodnoevropskih državah pa je bila odgovornost vladnih športnih organov od vsega začetka drugačna. Kako je to danes na državnih ravneh? Poglejmo najprej države, ki nas obkrožajo. Odgovoren vladni organ v Italiji je Ministrstvo za turizem in prireditve, v Avstriji Državni sekretariat za šport pri vladi (pred tem pa Ministrstvo za zdravstvo in socialno skrbstvo), na Madžarskem je zdaj odgovorni vladni organ za šport Ministrstvo za otroke, mladino in šport in na Hrvaškem ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. Še bolj zanimiv, v primerjavi z našimi sosedi, je pregled odgovornih vladnih organov za šport v nekaterih drugih evropskih državah. Na Švedskem je zdaj za šport odgovorno Ministrstvo za pravosodje (prej: Ministrstvo za gospodarstvo), v Grčiji imajo Ministrstvo za kulturo in v Nemčiji Ministrstvo za notranje zadeve (Šug-man 1998a: 118-141). Tako se v zvezi z državnim posegom v organizirano sfero postavljata dve dilemi, na kateri bosta morali država in tudi organizirana društvena sfera odgovoriti v najkrajšem času. (1) Kako v prihodnje zmanjšati vpliv vladnega organa za šport in vseh agencij, svetov, javnih zavodov in drugih institucij, ki sta jih vlada ali vladni organ za šport ustanovila, in kako doseči večjo demokratizacijo ter uveljavitev društvenih (članskih) interesov v svobodni in lastni organiziranosti in (2) ali ima še smisel, glede na stanje v zahodni Evropi in razvoj športa nasploh, da je vladni organ odgovoren za šport pri nas še vedno (in v vseh vzhodnoevropskih državah, kot ostanek realsocialističnega modela športa) pri šolstvu. 377 Ali resnično še ni dozorelo spoznanje, da je danes dobršen del športa pomem- - bna storitvena dejavnost in s tem pomembna gospodarska panoga, ki bi lahko s priključitvijo k ministrstvu za gospodarstvo dobila nov zagon. Drugačni rešitvi na obeh opisanih segmentih, kot jih poznamo pri nas danes, bi bili skladnejši s prizadevanjem Evrope in verjetno mnogo ustreznejši za slovenski šport. Zakonodajno področje »^mnoge vlade na svetu si že poskušajo s svojo jurisdikcijo šport »podrediti« interesom vladajočih političnih struktur (strank), ker so ugotovile, da se je v zadnjih tridesetih letih spremenil v pomembno politično moč in gospodarsko vejo, v kateri se obračajo milijarde dolarjev« (Šugman 2002: 93). To samo potrjuje naše razmišljanje ob analizi prve naše dileme »Država in organizirana športna sfera.« Šport je postal premočno »politično« sredstvo in pomemben za nadvlado v strankarskem življenju. Tudi pri nas! Zato, kot pravi prvi človek športnega prava pri nas (Ilešič, 1994: 3) »^ ne gre pozabiti na znaten pomen odnosov v športu samem in za družbo sploh in pa na dejstvo, da šport predstavlja svoj specifični normativni sistem.« Pohvalno je, da je v Ustavni pogodbi EU šport ostal del nacionalne identitete in integritete, ki ga morajo države EU same urejati. Posebnega in celovitega evropskega športnega prava ni, čeprav športa kot dejavnosti ni mogoče izvzeti iz načel vladavine prava (Kocijančič- Parrish 2004: 1605). Kljub temu pa mnoge evropske institucije sprejemajo za šport pomembne pravne akte, ki postajajo po ratifikaciji v Državnem zboru pri nas sestavni del našega pravnega reda. Kot primere navajamo Evropsko listino o športu (SE 1994), Kodeks etike v športu (SE 1994), Manifest o športu mladih (SE 1995), Deklaracijo o športu (Amsterdamska konferenca 1997), Konvencijo o anti-dopingu (SE, 2004) ipd. Razumljivo je, da naša država za šport sprejema zakone in podzakonske akte, saj je to po Ustavi RS v pristojnosti države oz. državnega zbora. Od osamosvojitve ali bolje rečeno, od 1995 leta dalje, smo za šport sprejeli več zakonov (pomembna sta zlasti dva: Zakon o športu, 1998 in Zakon o društvih, 1995) in celo kopico podzakonskih aktov. Število državnih predpisov za šport je v primerjavi z obdobjem pred letom 1991 neprimerljivo (Šugman et al. 2002: 97-107), saj smo do tega leta poznali le en sam zakon, pa še ta je urejal samo financiranje (Zakon o TKS, 1973). Če ob tem upoštevamo še vrsto drugih zakonov, ki posredno urejajo in vežejo šport (npr. Zakon o javnih shodih in javnih prireditvah, 1990; Zakon o igrah na srečo, 1995; Zakon o lastninskem preoblikovanju loterije Slovenije, 1996; Nacionalni program športa v Republiki Sloveniji, 2000 ipd) potem lahko ugotovimo, da je država z zakonodajo močno posegla v športno dejavnost v primerjavi s prejšnjim sistemom. Poudariti je treba, da športni dejavniki sami po sebi niso »proti posegu države« v to področje, vendar se ob tem postavljajo vsaj tri dileme. (1) Opraviti bi kazalo revizijo zakona o športu, saj v takem obsegu zakonsko športno materijo ne pozna nobena druga evropska država. Zelo jasno bi kazalo v zakonodaji razmejiti društva in najrazličnejše druge oblike »izvajalcev športa,« ki jih pozna zakon o delniških družbah; (2) krepiti bi morali predvsem interno zakonodajo društvene sfere, ki je 378 izjemno bogata in obvezujoča za vse, od društva do mednarodne ravni organizira--nosti, in prepustiti (tudi arbitražam) lastni organiziranosti znotraj njih samih in (3) se dogovoriti, do kam naj seže državna regulativa in od kje dalje »društvena« ali obratno. Ni nepomembno opozoriti na nevarnost, ki preti: slovenski šport (in tako seveda šport v vseh držav EU) ne potrebuje nobenega enotnega športnega zakona, ki bi poskušal celovito urejati šport v EU in s tem odvzeti športno nacionalno integriteto in indentiteto posameznim državam. Denar oz. ekonomika v športu Financiranje športa pri nas se je po letu 1991 bistveno spremenilo (Bednarik et al. 2000: 8-14). Zdaj financiramo šport iz različnih »državnih« virov, med katerimi so pomembni: (1) državna proračunska sredstva, (2) sredstva Fundacije za financiranje športnih organizacij Slovenije in (3) sredstva lokalnih skupnosti. Poleg njih so za številne športne dejavnike pomembna še sredstva, pridobljena od (4) sponzorjev, (5) donatorjev, (6) gospodinjstev (lastno vloženi denar posameznikov oz. družin), (7) vstopnin, (8) članarin ter (8) druga ustvarjena lastna sredstva. Bistveni vprašanji sta, kakšna sta deleža v bruto družbenem proizvodu (BDP) »državnih« in vseh sredstev za šport v primerjavi z drugimi državami, oz. ali lahko v prihodnje dosedanje deleže bistveno povečamo. Poglejmo najprej deleže »državnih« sredstev za šport v BDP od 1997 do 2003. Iz grafa 1 je razvidno, da deleži proračunskih sredstev in sredstva športne fundacije, prikazani v odstotkih BDP, v zadnjih letih kažejo minimalni trend naraščanja. Najbolj naraščajo sredstva za šport v lokalnih skupnostih in prav zaradi teh sredstev je trend vseh sredstev glede na BDP pri nas nekoliko v porastu. Ali lahko pričakujemo bistveno povečanje denarja iz vseh treh virov v prihodnjih letih? Prej ne kot da! Slovenski šport bo morda lahko pridobil več sredstev le še na lokalni ravni. Iz vseh drugih virov pa se bodo morali športni dejavniki bolj angažirati (država) za nova sredstva iz strukturnih skladov EU, s »prijaznejšo« davčno zakonodajo za športnike in sponzorje doma, s pridobivanjem sponzorjev v tujini (doma je skoraj dosežen maksimum), s preureditvijo tekmovalnih sistemov in s tem zmanjšanjem stroškov za potovanja, z zmanjševanjem birokracije in administrativnih postopkov ter iz participacije tistih dejavnosti, kjer je lahko športna dejavnost zanje pomembna storitev. Tu mislimo predvsem na zdravstvo in turizem. Graf 1: Rast javnih izdatkov za športgenerirajopredvsem izdatk'i l