Gtasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju n znanosti Slovenije, Mubljana, J. novembra 1983 -*t. 16 - letnik XXXIV Vzgoja, ki je temelj sožitja % I Med drugim preberite • NAŠI SKUPNOSTI STA SOVRAŽNA TAKO NACIONALIZEM KOT UNITARIZEM, str. 2 • V DUHU ENAKOPRAVNOSTI NARODOV IN NARODNOSTI, str. 3 • DOMOLJUBNA ZAVEST SE MORA ZRCALITI V DELU MLADIH, str. 3 v • UČITELJEVA VLOGA JE ODLOČILNA, str. 3 • POTREBA PO NENEHNEM USKLAJEVANJU, str. 4 • 52. KONGRES FIAI, str. 5 ---- • 40 LET PIONIRJA, str. 6 S posvetovanja o jugoslovanskem socialističnem domoljubju K Kumrovcu, v Politični šoli ZKJ Josip Broz Tito, je bilo letošnjega 24. in 25. oktobra posvetovanje o razvijanju in utrjevanju jugoslovanskega socialističnega patriotizma. Pobudo zanj so dali prosvetni časopisi republik in pokrajin, pripravili pa so ga: Zvezni odbor sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi s sodelovanjem republiških odborov tega sindikata. Sekcija prosvetnih časopisov republik in pokrajin ter Politična šola ZKJ iz Kumrovca, ob sodelovanju Konference zveze socialistične mladine Jugoslavije, Sekcije za izobraževanje, znanost in kulturo zvezne konference SZDL, Komisije za ohranjanje revolucionarnih tradicij konference ZZB Jugoslavije in Konference zavodov za šolstvo republik in pokrajin. Posvet. va se je udeležilo okoli 230 prosvetnih, družbe-no-političnih in drugih delavcev iz vseh republik in pokrajin, iz vzgojno-varstvenih organizacij, osnovnih, srednjih in visokih šol. iz pedagoške službe in raziskovalnih organizacij, družbeno-po-litičnih in družbenih organizacij in društev. Vnaprej je bilo pripravljenih za posvet 12 referatov in 21 drugih pisnih prispevkov. Prikaz družbenih in pedagoških vidikov, teoretičnih izhodišč in praktičnih izkušenj pri razvijanju jugoslovanskega socialističnega domoljubja pa je dopolnila bogata razprava; v tej so se izoblikovala stališča in predlogi, s katerimi bodo seznanjeni vsi, ki so odgovorni za vzgojo in razvijanje jugoslovanskega socialističnega domoljubja. Ni dvoma, da je tematika posveta aktualna in da je zdaj še prav posebno potrebna razpravljanja. V večnacionalni skupnosti, kakršna je Jugoslavija, je odkrit in dobronameren pogovor o sožitju in medsebojnem sodelovanju ter o temeljnih vprašanjih skupnega pomena zmeraj dobrodošel. Skupen pogovor o vzgoji mladih za življenje v tej skupnosti je še posebno pomemben, saj mora vzgoja nenehno razvijati v mladih duha bratstva in enotnosti, medsebojne povezanosti in sodelovanja — ne glede na republiške, pokrajinske in narodnostne meje. Za trdnost naše socialistične skupnosti in njeno prihodnost je to usodnega pomena. Tako je tudi Titovo naročilo. O tem, da moramo razvijati bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in narodnosti, je Tito neštetokrat spregovoril mladini, delegatom različnih kongresov, prosvetnim delavcem in vsemu jugoslovanskemu ljudstvu. KAJ POMENI VZGAJATI V JUGOSLOVANSKEM SOCIALISTIČNEM DOMOLJUBJU? Da bi dobili odgovor na to vprašanje, so poročevalci skušali najprej opredeliti sam pojem jugoslovanskega socialističnega patriotizma. To ni le ljubezen do domovine v starem pomenu besede, to je tudi doživeta zavest o pripadnosti socialistični samoupravni 'Jugoslaviji, tej skupnosti narodov in narodnosti, ki se je kot H. Mačk; Odsevi vizija in stvarnost izoblikovala v letih osvobodilnega boja in socialistične revolucije, v kasnejših desetletjih gospodarske in kulturne rasti, v boju za ohranitev samostojnosti, za razvoj socialističnih samoupravnih odnosov pri nas in za nove mednarodne odnose ob neuvrščeni politiki. Pripadati socialistični federativni Jugoslaviji, skupnosti enakopravnih narodov in narodnosti, pomeni pripadati praviloma tako svoji ožji kot svoji širši domovini, tako svojemu narodu ali narodnosti kot skupnosti jugoslovanskih narodov in narodno- sti. Ljubezen do domovine in pripadnost svojemu narodu sta sestavini jugoslovanskega socialističnega patriotizma, ki sta mu tuja tako ozki nacionalizem kot,, unitarizem. Zagovorniki unitarističnih teženj pozabljajo, da je Jugoslavija skupnost svobodnih in enakopravnih narodov in narodnosti, ki so se združili v to skupnost, da bi v njej ohranili in razvijali svoje posebnosti in svojo kulturno dediščino kot del skupnega bogastva. Pripadnost različnim narodom in narodnostim ni nikdar ovirala medsebojnega složnega sodelovanja — še najmanj pa v težkih letih narodnoosvobodilnega boja, ko smo delili skupno usodo, pa tudi zadnjo skorjo kruha, če je bilo treba — kot so poudarili nekateri razpravljala. Življenje v taki pestri večnacionalni skupnosti, med narodi s tako različno zgodovinsko preteklostjo, ne more biti brez trenj in sporov. Nemara ni človeške skupnosti, v kateri ne bi občasno iz povsem objektivnih vzrokov nastajali nesporazumi in notranje napetosti. Bistveno je, da jih znamo prav reševati, da dajemo prednost tistemu, kar nas združuje, da ne netimo medsebojnega nezaupanja in razdora, da zagotavljamo vsakemu narodu in vsaki narodnosti občutek varnosti, enakovrednosti in svobodnega razvoja, pa tudi da še ne zapiramo v ozke meje posameznih območij in se ne ograjujemo s plotovi predsodkov. Z vzgojo jugoslovanskega socialističnega patriotizma razvijamo domoljubna čustva in pripadnost svoji ožji in širši domovini, poglabljamo zavest o pripadnosti socialistični samoupravni in neuvrščeni Jugoslaviji, utrjujemo v mladih vrednote, ki so temeljnega pomena za naše Življenje in vso našo skupnost: samoupravljanje, medsebojno spoštovanje in solidarnost, pravilen odnos do človeka, do dela, do naše kulturne in naravne dediščine, pripravljenost za obrambo domovine in še marsikaj. Vzgoja jugoslovanskega socialističnega patriotizma obsega torej same temelje vzgoje, saj sega v oblikovanje človekove osebnosti v skladu z našimi pogledi na človeka, družbo in medsebojne odnose v jugoslovanski skupnosti. To je vzgoja za dejavnost, za revolucionarno spreminjanje resničnosti, za nadaljnje razvijanje naše družbe, za ohranjanje, razvijanje in uresničevanje njenih idealov. SMO V TEJ VZGOJI DOVOLJ UČINKOVITI? V Jugoslaviji nimamo celostne raziskave niti študije, ki bi prikazala, do kod smo prišli v zadnjih desetletjih pri vzgoji in izobraževanju jugoslovanskega socialističnega domoljubja. Zato je odgovor na ta vprašanja, ki ga je skušalo dati posvetovanje, lahko le delen. O velikih uspehih, ki jih dosegamo na tem področju, pričajo nenehna prizadevanja mnogih vzgojno-varstvenih organizacij, osnovnih, srednjih in visokih šol, pionirske in mladinske organizacije, Zveze borcev in drugih družbeno-političnih ter družbenih organizacij in društev, mladinske periodike in množičnih občil, jugoslovanske ljudske armade in mnogoterih drugih dejavnikov. To ni le občasno in kampanjsko delo, to je del našega vzgojno-izobraževalnega sistema, naših vsakdanjih vzgojnih prizadevanj, to je patriotizem, ki ga mladi doživljajo in živijo. V šoli spoznavajo preteklost in sedanjost naših narodov in narodnosti ter vse naše družbene skupnosti, si oblikujejo zavest o pripadnosti tej skupnosti, sprejemajo njene temeljne vrednote in skušajo ravnati v skladu z njimi. V vsebini vzgoje in izobraževanja, v duhu, ki preveva našo šolo, in v celotnem našem družbenem življenju je dovolj možnosti in pobud za nenehno razvijanje in poglabljanje jugoslovanskega socialističnega patriotizma in njegovih sestavin. Posebno pomembna so srečanja med pionirji in mladino naših narodov in narodnosti v okviru jugoslovanskih pionirskih iger, na delovnih akcijah, na skupnih taborjenjih, v slikarskih in drugih kolonijah, na športnih in kulturnih tekmovat njih, pri služenju vojaškega roka itd. Srečanja pionirjev pobratenih šol prav tako dokazujejo, kako blizu smo si, kako hitro se navezujejo medsebojni prijateljski stiki, kako lahko se mladi sporazumevajo, pa čeprav govorijo vsak v svojem jeziku. Taka srečanja in doživetja trajno oblikujejo domoljuben odnos in poglabljajo medsebojno razumevanje. Doživetja in sama dejavnost pomenijo mnogo več kot besede! S to mislijo je več govornikov opozorilo na nevarnost, da bi zaradi varčevanja v sedanjih gospodarskih razmerah začeli pre- Nadaljevanje m 2. strani dogodki novosti Nadaljevanje z 1. strani tirano krčiti interesne in druge zunajšolske dejavnosti, opuščati prireditve in srečanja, ki povezujejo. To,'kar smo doslej storili za razvijanje jugoslovanskega socialističnega patriotizma pri mladini, pa še ni dovolj. Analiza vzgojno-izobraievalnih programov osnovnih šol, ki je bila predstavljena na posvetovanju (M. Kneževič), je pokazala, da v programih marsikdaj ne namenjamo potrebnega prostora jugoslovanskemu socialističnemu patriotizmu, da včasih pozabljamo nanj celo pri navajanju vzgojnih smotrov. Zgodi se, da smo preveč vklenjeni v republiške in pokrajinske meje, preveč zaverovani v sedanjost in preteklost svojega naroda in premalo odprti v celotno jugoslovansko skupnost. Kritično moramo oceniti pretežno izobraževalno usmerjenost našega srednjega in visokega šolstva ter nujno vzgojno nezadostnost. Primeri, ko nacionalizem s svojo nestrpnostjo zastruplja medsebojne odnose celo med šolsko mladino, so sicer izjemni, vendar opozarjajo, da teh vzgojnih nalog ne smemo nikoli zanemariti.- Seveda ni samo šola odgovorna za vzgojo mladih v duhu jugoslovanskega socialističnega domoljubja. To je odgovornost celotnega družbenega okolja, družine, krajevne skupnosti, združenega dela, družb eno-političnih organizacij in društev. Posvet je opozoril, da odločilno vpliva na odnos mladih do skupnosti to, kako se le-ti v njej počutijo, kako se lahko vključujejo v delo in politične) življenje ter se uveljavljajo, kako si lahko uredijo življenje in, da jasno vidijo svojo prihodnost. Sedanja gospodarska in politična kriza,, brezposelnost in druge tegobe mladih se zrcalijo v doživljanju in vedenju mladine. Uspešnost domoljubne vzgoje je torej odvisna od mnogih dejavnikov, ki naj bi delovali med nju učne snovi, premalo pa v vsestransko vzgojo osebnosti. Tako so menili udeleženci posveta. Od te ugotovitve ni daleč do vprašanja: ali dovolj skrbimo za usposabljanje učiteljev in vzgojiteljev, da bodo znali in hoteli uresničevati vzgojne naloge in razvijati jugoslovansko socialistično domoljubje? Ali je usposabljanje za te vzgojne naloge postalo stalna sestavina v sistemu strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev? Ali ustvarjamo v družbi in vzgojno-izobraževalnih dejavnostih razmere, ki spodbujajo učitelja, da se »s srcem in umom« posveča vzgoji mladih? Na vsa tri vprašanja so razpravljala odgovorili z »ne«, ali vsaj zadržano in črnogledo. Nimamo kadrovske šote, ki bi namenjala vzgoji jugoslovanskega socialističnega domoljubja, pa tudi vzgoji na splošno, dovolj pozornosti. Učiteljev ne zaposlujemo načrtno. V programih šol, ki pripravljajo učitelje, prevladuje stroka — znanost, razmeroma malo je pedagoško-psiho-loške vsebine, splošni predmeti se podajajo »ex cathedra« {K. Bezič). Sistem strokovnega izpopolnjevanja pedagoških delavcev smo razbili, izpopolnjevanje pa prepustili možnosti in pripravljenosti posameznih šol, občinskih in posebnih izobraževalnih skupnosti. Učiteljevo in vzgojiteljevo delo smo razvrednotili, njun gmotni položaj je vse prej kot spodbuden (K. Angelovski in drugi). Učitelj črpa zavzetost in zagnanost samo še iz svoje pedagoške in družbene zavesti. Te ugotovitve posvetovanja svarijo in terjajo korenite spremembe. SKLEPNA STALIŠČA Ko je Djordje Djurič, predsednik Zveznega odbora sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti m kulturi povzemal sklepe in stališča posvetovanja, je poudaril potrebo po navedenih spremembah, po večji odgovornosti celotne družbe, družbenega okolja posamezne Udeleženci pozorno spremljajo posvet (Foto: F. Medar) seboj usklajeno in se medsebojno podpirali. UČITELJEVA VLOGA JE ODLOČILNA "Na posvetovanju skoraj da ni bilo referata, ki ne bi posebej obravnaval ali vsaj omenil, kako odločilna je učiteljeva vloga pri razvijanju jugoslovanskega socialističnega domoljubja, učiteljeva domoljubna zavest, prepričanost v naše družbene vrednote in zavzetost za- vzgojo mladih. Učitelj ne more dati učencem tega, česar sam nima, ne more uspešno razlagati družbenih vrednot in stališč, če sam misli drugače. Še tako dober učni načrt ne pomaga, če mu učitelj ne da Življenja, če prikrajša učence za vzgojne vrednote. Vsak učni predmet in vsak učitelj lahko pripomore k razvijanju mladih v duhu jugoslovanskega socialističnega domoljubja, k utrjevanju bratstva in enotnosti, k iskanju odgovora na nerešena vprašanja mladih. V tem mora biti šola nenehno povezana z življenjem, v tem je pomen načela aktualizacije ične vsebine, ki bi ga moral up-vdevati vsak učitelj. Naša so. zlasti še srednja in visoka, v preveč enostransko usmerjena k izobrazbenim smotrom, k podajanju in obvladova- šole in vzgojno-varstvene organizacije, združenega dela in drugih dejavnikov, ki poleg šole vzgajajo in vplivajo na razvoj in utrjevanje jugoslovanskega socialističnega patriotizma pri mladini. V vsej Jugoslaviji si moramo še nadalje' prizadevati za usklajeno delovanje v enotnem sistemu vzgoje in izobraževanja in uresničevati temeljne skupne smotre. Odprta vprašanja in razlike v pogledih moramo skupa j reševati kritično, a strpno, v korist vse naše družbene skupnosti in vzgoje mladih. Vsebina posvetovanja bo objavljena v posebni knjigi, ki jo bodo izdali prosvetni časopisi republik in pokrajin. Na koncu naj omenim pomemben delež, ki so ga v imenu naše republike prispevali k posvetovanju: dr. Rudi Lešnik {referat o vzgoji jugoslovanskega socialističnega patriotizma skozi prosti čas), mag. Milan Divjak (prispevek o usposabljanju pedagoških delavcev za vzgojo socialističnega patriotizma), mag. Mladen Tancer (prispevek o pionirskem šahu — dejavnosti, ki zbližuje mlade), Lojze Malovrh (prispevek o Groharjevi likovni koloniji) in drugi razpravljala. JOŽE VALENTINČIČ Vzgoja, ki je temelj sožitja iz prispevkov na posvetovanju o razvijanju jugoslovanskega socialističnega domoljubja STIPE ŠUVAR RUDI LEŠNIK Naši skupnosti sta sovražna tako nacionalizem kot unitarizem O jugoslovanskem socialističnem patriotizmu veliko govorimo. Propagiramo ga in se sklicujemo nanj s patetičnim prizvokom. Obenem pa se zavedamo, da ga ne razvijamo in utrjujemo dovolj, da le megleno poznamo sam pojem patriotizem, njegovo bistveno zgodovinsko in današnjo vsebino. Prav zato so potrebni odkriti pogovori o jugoslovanskem socialističnem patriotizmu, ki bodo spodbujali in navdihovali naše ravnanje, obenem pa usmerjali sedanjo in dolgoročno politiko organiziranih socialističnih sil pri razvijanju in utrjevanju socialističnega patriotizma. Jugoslovanski socialistični patriotizem izhaja iz naše socialistične' zavesti, iz pripadnosti Jugoslaviji kot socialistični, enotni skupnosti narodov in narodnosti, ki je hkrati skupnost delovnih ljudi in občanov — samoupravljavcev. Ta zavest je zgodovinska pridobitev socialistične revolucije naših narodov in narodnosti ter delavskega in komunističnega gibanja — pridobitev, ki ni dana enkrat za zmeraj, marveč se mora sproti obnavljati in imeti v sebi vizijo prihodnosti. Jugoslovanska socialistična zavest se obnavlja kot navaja tudi Program ZKJ, na temelju enotnih socialističnih družbeno-go-spodarskih odnosov in enotnega gospodarskega sistema, enotnega jugoslovanskega trga, enakih pravic in obveznosti organizacij združenega dela in občin, enakopravnega sodelovanja republik in pokrajin pri upravljanju in razporejanju sredstev federacije — na temelju politike socialistične solidarnosti, zgodovinskega spomina in praktičnega izkustva naših delovnih množic. Jugoslovanski socialistični patriotizem ni samo zamisel ali uresničenje neke vizije, ni samo prizadevanje, ideal’ program ali daljni cilj — čeprav vsebuje vse te sestavine, marveč ima tudi trdne in stvarne temelje (B. Ziherl, Komunizem in domovina). To je patriotizem, ki se izraža v delu; njegovo polno in življenjsko uveljavljanje je odvisno od razvoja socializma in naše jugoslovanske skupnosti na samoupravnih temeljih, ko bodo združeni proizvajalci razpolagali z živim in minulim delom ter s sredstvi razširjene reprodukcije. Svoj najgloblji izvor ima v procesu osvobajanja dela, v katerem mi, ki pripadamo družbeno-zgodovinski skupnosti od Triglava do Vardarja, iščemo svojo pot človeškega napredka v skladu s komunistično vizijo človeške družbe in z marksistično mislijo, ki ne le razlaga svet, marveč ga tudi spreminja. V tem je enotnost jugoslovanskih narodov postala družbeni in gmotni interes vsakega delovnega človeka (Program ZKJ). V tem, da postaja Jugoslavija domovina združenih delavcev, vidijo le-ti zaželeno prihodnost in svojo perspektivo. Jugoslovanski socialistični patriotizem ni kakršen koli, marveč le revoluJonami patriotizem, ki vključuje t.'di demokratično narodnostno zavest — zavest o pripadnosti enemu od naših narodov in narodnosti, ki živijo skupaj v bratstvu in enotnosti, v socialističnem jugoslovanstvu, ki ne ovira svobodnega razvoja narodne biti, jezika in kulture, saj ta razvoj predpostavlja. Socialistično jugoslovanstvo in demokratična narodna zavest sta dve strani enotnega procesa, ki so mu tuji meš- čanski patriotizem in vsako ozkosrčno domoljubje, .predvsem pa nacionalizem, ki poveličuje svoj narod in ga zoperstavlja drugim v federalni ali mednarodni skupnosti, pa tudi nacionalni nihilizem, abstraktni in-ternacionalizem in kozmopoliti-zem. Vsak nacionalizem je sovra-žen jugoslovanskemu socialističnemu patriotizmu, nasprotuje izražanju in dokazovanju duha medsebojne povezanosti, vzajemnemu razumevanju in medsebojni pomoči jugoslovanskih narodov. Nacionalizem vse to razkraja. Po svoji naravi je nacionalizem oporišče vseh mogočih protisocialističnih sil in protirevolucije. Nacionalizem vedno napada bratstvo in enotnost, želi nadvlado svojega naroda, neti razdor med njim in drugimi narodi — vse to pa s pomočjo oblasti nad delavskim razredom, z birokratskim monopolom, z mesijanstvom odtujenih naložb, organizacij in slojev ter v vlogi varuha nad lastnim narodom. Do celotne skupnosti se obnaša zmeraj kot njen izločeni del. V svojih separatističnih in iredentističnih težnjah je skrajno nasproten zamisli o enotni skupnosti. V naših druž-beno-zgodovinskih razmerah je nacionalizem hkrati centralistično in totalitarno usmerjen tudi v odnosu do lastnega naroda: ne dopušča odklonov od narodne enotnosti niti dvoma v sveti nacionalni egoizem. Jugoslovanskemu socialističnemu patriotizmu je po drugi strani prav tako sovražen vsak nadnacionalen, velikodržavni birokratizem, hegemonizem in unitarizem, vsako prizadevanje, da se v socialistični Jugoslaviji » zbrišejo« narodi in narodnosti. Zaradi zgodovinskih pridobitev socialistične revolucije ni mogoč obstoj take Jugoslavije — niti kot socialistične niti kot meščan-sko-demokratične države, ki bi zanikala narode in njihov skupen, enakopraven in svoboden razvoj. V naivni kozmopoliti-zem, slepi idealizem ali nacionalni nihilizem bi zašli, če bi si zamišljali Jugoslavijo za popolnejšo, uspešnejšo in srečnejšo deželo, če bi v njej takoj ali čim-prej izumrli narodi in narodnosti. Ni obstoj več narodov v eni državi, niti federacija tisto, kar ovira razvoj samoupravnega socializma; ni pogoj naše končne sreče to, da bi pripadali neki na silo ustvarjeni jugoslovanski naciji — pravi ugledni zgodovinar (Janko Pleterski, referat za okroglo mizo o bratstvu in enotnosti, Beograd 1983). Temelj naše duhovne enotnosti in kulturne povezanosti so mnoge vrednote, ki jih je ustvarila socialistična revolucija: enakost in enakopravnost ljudi in narodov; živeti od dela; neodvisnost in neuvrščenost, samoupravljanje, vedoželjna, kritična, protidogmatska in protibirokratska zavest, ki zavrača vse, kar jo ponižuje in zasužnjuje. Prosto gibanje ljudi in kroženje dobrin in informacij, širjenje kulturnih stvaritev v jugoslovanskem prostoru — to pa so najpomembnejše stvarne predpostavke za enotnost in povezanost naših narodov in narodnosti, s tem pa tudi predpostavke za razvijanje jugoslovanskega socialističnega patriotizma na območju kulture v njenem najširšem pomenu. Naš patriotizem je dejavna i ljubezen do domovine Precej ganljivega je bilo napisanega o ljubezni do domovine. Cankar je dejal, domovina, ti si kakor zdravje, da bi tako izpovedal globino in pomen doživljanja domovine. Pristna ljubezen do domovine pomeni prav gotovo tudi zadovoljitev potrebe po pripadnosti določenemu prostoru in času, a obenem tudi zadovoljitev potrebe po varnosti. Že s tega gledišča je zavest domovinske pripadnosti izredno pomembna za vsakogar, izguba domovine ali pomanjkanje doživetja domovinske pripadnosti pa lahko povzroča motnje v razvoju osebnosti in njene identitete. Kaj je torej patriotizem? Sama beseda pomeni ljubezen do domovine, dežele in ljudstva — utemeljena na materialnih in idejnih pogojih razvoja zavesti določeni skupnosti in celote« (Enciklopedija leksikografskog zavoda 5, Zagreb, 1961, str. 682). Pri tem ne gre samo za ljubezen do pokrajine, kjer človek živi. Čustvo domoljubja se je v zgodovini pogosto zlorabljalo za različne namene posebnih socialnih skupin v boju za politično oblast in zaščito različnih lastninskih pravic. Ljubezen do kralja so poskušali enačiti z ljubeznijo do domovine in nasprotno; nasprotovanje kralju in njegovi diktaturi je pomenilo izdajo domovine. Prav tako se ljubezen do domovine v neugodnih razmerah lahko enostransko izraža v nacionalizmu in šovinizmu, ki onemogoča razvoj resničnega in-ternacionalizma kot podlage za enakopravno sožitje različnih narodov in narodnosti. Spoštovanje sarrega sebe je hkrati pogoj za spoštovanje drugega in podobno velja za narode. Kdor ne spoštuje svoje narodnostne pripadnosti, tudi druge ne more spoštovati/ Ljubezen do domovine vključuje obenem tudi ljubezen do človeštva, do drugih narodov in dežel ob spoznanju, da ima vsakdo pravico do svoje narodnostne identitete, ki jo potrjuje z doživljanjem patriotizma in internacionalizma. Prav ob tem pa se bistveno razlikuje jugoslovanski socialistični patriotizem od malomeščanskega razumevanja domoljubja. To ni agresivni patriotizem, ki odseva ljubezen do domovine z zavojevanjem tujega ozemlja in utrjevanjem materialnega bogastva na račun drugih narodov z namenom, da bi s svojo nacionalno prevlado izpol- njeval domoljubne vrednote. Naš socialistični patriotizem je dejavna ljubezen do domovine,: ki se kaže v težnji in prizadevanjih za izboljšanje življenjskih razmer vseh delovnih ljudi; to pomeni, da vsebuje obenem tudi razredni boj za ureditev sociali-; stičnih samoupravnih odnosov; med ljudmi. Na temelju take lju-1 bežni do domovine naj bi občani | v Jugoslaviji preprečevali, dal »bogastva domovine in njene le-1 pote ne bodo vir bogaten ja določene skupine bodisi domačih ali tujih zajedalcev, temveč da bodo | to materialni viri splošnega bla-1 gostanja in napredka za vse de-1 lovne ljudi«. (Obča enciklope- j dija jugoslovanskog leksikografskog zavoda 6, Zagreb, 1980, str. 341.) To obenem pomeni, da se ljubezen do domovine kaže v za- j vesti o enakopravnosti \lseh ‘ ljudi, narodov in narodnosti. ; Obenem pomeni tudi nenehno i revolucionarno dejavnost za utrjevanje socialističnega patriotizma, tako da se občani z vsemi močmi trudijo za gospodarski, kulturni in politični napredek družbe, ki ji pripadajo. Če gledamo, s takim marksi-; stičnim spoznanjem na pomen in razvoj socialističnega patriotizma, potem ne morejo biti pre- i senečeni, da se v razmerah, polnih gospodarskih in drugih nasprotij, marsikdaj ni izrazito govorilo o patriotizmu in se ni močneje naglašala zahteva po krepkejših vzgojnih prizadevanjih za oblikovanje patriotizma. Pretirano scientistično in pragmatično usmerjeno izobraževanje je pozabljalo na potrebe po intenzivnejši vzgoji, hkrati pa so se mnogi preradi uspavali z mislijo, i da se patriotizem zagotavlja tudi z ustvarjanjem samoupravnih odnosov. Izkušnje so pokazale, da so se okrepile popačene ! oblike lokalistično zaprtega pa- : triotizma, ki so omogočile pojave j različnih manifestacij nacionali- i stičnih in drugih grupaških nagibov. Ljubezni do domovine ni mo- j goče izključiti iz ljubezni do so- j cializma in iz ljubezni do ljudi in i zavesti o pripadnosti človeški ’ skupnosti, prav tako pa je tudi ni mogoče oddeliti od nenehne re- j volucionarnosti, ki pomeni \ vztrajno delo za preobrazbo j družbe. To občutljivo doživljajo j zlasti mladi ljudje, ki so izredno kritični do vseh slabosti v družbi | in do vseh nepravilnosti, ki zamegljujejo ali zadržujejo družbeni razvoj. AGIM ŽOGAJ Domoljubna zavest se mora zrcaliti v delu mladih Mladi v Zvezi socialistične mladine Jugoslavije se čedalje bolj zavedajo, da je utrjevanje in razvijanje revolucionarnih tradicij moralna in politična obveznost — tudi mladega rodu. Revolucionarne tradicije za nas niso samo lepi spomini na Sutjesko, Neretvo itd., ki so ostali iz pouka zgodovine. Razvijanje socialistične zavesti na temelju jugoslovanskega socialističnega patriotizma je pomembno za nadaljnji razvoj samoupravljanja. Trajna in zavedna opredeljenost vsakega posameznika za bratstvo in enotnost, za skupnost in enakopravnost v njej je zelo pomembna za nepretrga- nost socialistične revolucije, za uresničenje naših idealov, ki jih ne iščemo le v revolucionarni j preteklosti, marveč tudi v seda- ^ njosti in prihodnosti. Mladi ne sprejemamo teorije, j češ da si mladi rodovi preprosto f lahko »sposodijo« revolucionarnost od starejših,-in si ne do-mišljamo, da se mladina kar spontano opredeljuje za sociali- i zem, saj idejni boj tudi pri has ni : enkrat za zmeraj končan.1 ’ Za nas, za rod Titove dobe, [ pomeni trditev, da gremo lahko v boljšo prihodnost le pod za- I stavo bratstva in enotnosti, mnogo več kot samo besede. Nadaljevanje m 3. strani Vzgoja, ki je temelj sožitja Nadaljevanje z 2. strani Vendar je zavest mladih razpeta tned ideali in stvarnostjo. Mladi imajo veliko težav — pri šolanju, zaposlovanju in pri reševanju svojega stanovanjskega vprašanja. Razvijanje socialističnega patriotizma pomeni za nas zavzeto in ustvarjalno delovanje za razvoj socialističnega samoupravljanja, za ustalitev gospodarskih tokov, za odpiranje novih delovnih mest, za razvijanje socialističnega odnosa do dela — proti konformizmu, brezvoljnosti in malodušju, proti oportunističnemu pristajanju na neskladja med proglašenimi načeli in ravnanjem. Ko govorimo o preteklosti in 'sedanjosti z mladimi, moramo biti stvarni, brez idealiziranja. Nekatere zgodovinske knjige opisujejo, kot da bi bila naša socialistična revolucija končana z veliko zmago leta 1945; kot da kasneje ni bilo več hudih bojev za uveljavljanje socialističnega samoupravljanja, za ohranjanje m utrjevanje neenakopravnosti, JAŠAR REDŽEPAGiČ bratstva in enotnosti. Ko danes govorimo mladim, jim odkrito povejmo, da naša socialistična družba ni popolna in idealna — nasprotno — spremlja jo veliko objektivnih protislovij. Mladi morajo dobiti resnično podobo sedanjosti, da bodo ustrezno pripravljeni za življenje in delo. Sola ima v tej pripravi za življenje pomembno vlogo. Žal pa je njena vzgojna vloga zbledela. Včasih dobiš vtis, da mladi obiskujejo šole samo še zato, da se dokopljejo do diplom — namesto da bi se ob tem vsestransko razvijala tudi njihova osebnost. Seveda za idejno usmeritev mladih ne more biti »odgovoren« samo predmet marksizem, saj ne more sam zagotoviti razredne vsebine pouka, pa čeprav bi ga predaval sam Mark. Žal pa je tudi marksizem, kakršnega imajo zdaj v šolah, marsikdaj daleč od pričakovanega. Pri njem dobivajo učenci še marsikje idealno predstavo o življenju, pozneje pa poznavajo drugačno resničnost. slovanskih narodov in narodnosti, za razvijanje bratstva in enotnosti — vse to pa pripomore k ohranjanju in utrjevanju samoupravne socialistične družbe. Vse te sestavine patriotizma moramo razvijati v mladih v učnem procesu in drugih oblikah vzgoj-no-izobraževalnega dela. Kako bomo uresničili te naloge, je odvisno od mnogih dejavnikov, med katerimi naj omenimo le nekatere. Vzgojno-izobraževalni proces mora predvsem s svojo vsebino prispevati k vzgoji mladih v duhu jugoslovanskega socialističnega patriotizma. Vendar sama učna vsebina, pa tudi ne sama učna-sredstva, oblike in metode še ne zagotavljajo vzgojnega vpliva. Kako močno bo učni proces vplival na razvoj jugoslovanskega socialističnega patriotizma pri mladih, je odvisno predvsem od učitelja: koliko pozna, sprejema in ustvarjalno uporablja pri pouku to, kar je sprejela naša samoupravna družba in kar je dokazala marksistično utemeljena znanost. Zato bi morali bolj skrbno izbirati kandidate za uči-' teijski poklic, in boij skrbeti za MILAN DIVJAK njihovo izobraževanje in izpopolnjevanje, za družbeni ugled in nagrajevanje učiteljev, za njihovo strokovno, pedagoško-psi-hološko in didaktično-meto-dično usposobljenost. Posebno pomembna je učiteljeva marksistična in samoupravna usmerjenost, saj mora biti tudi sam vzgojitelj vzgajan, kot je rekel Mare. Učiteljeva filozofsko sociološka usmerjenost in prepričanost bistveno vplivata na izbiro in podajanje učne snovi, na uporabo učne tehnologije in metod in na izbiro organizacije učnega procesa. Poleg učitelja, ki neposredno vodi učni proces, ima pri razvijanju jugoslovanskega socialističnega domoljubja pomembno vlogo tudi pedagoški kolektiv — skupno zavzeto delo učiteljev in učencev. Če hočemo povečati vzgojno vlogo pouka, moramo razvijati samoupravno sodelovanje učencev in učiteljev pri vseh oblikah vzgojno-izobraže-valnega dela v šoli in zunaj nje in na vseh stopnjah učnega procesa — od njegovega načrtovanja do končnega vrednotenja uspešnosti našega dela. V duhu enakopravnosti narodov in narodnosti Nekateri učitelji menijo. da vzgoja ni njihova naloga Za vzgojo in izobraževanje mladih v duhu enakopravnosti narodov in narodnosti, za njihovo medsebojno spoznavanje ter vzajemno spoštovanje in sodelovanje je v šoli dovolj možnosti in oblik. Bogato učno vsebino dajejo družbene in kulturno-zgo-dovinske vede pa tudi druga učna področja. Vidna je tudi vloga zunajšolskih in drugih interesnih dejavnosti, od pevskih zborov in likovnih krožkov do pionirskih zadrug, delovnih akcij, športnih in drugih srečanj med učenci in šolami različnih narodov in narodnosti. V narodnostno mešanem okolju so take skupne dejavnosti tembolj pomembne. Če podrobneje razčlenimo katerokoli organizirano skupno dejavnost mladih, ugotovimo, kako zelo vpliva na razvoj moralnih lastnosti, na pridobivanje in doživljanje načel socialistične etike, na razvoj umskih sposobnosti, krepitev telesa, zlasti pa še na utrjevanje domoljubnih čustev, revolucionarnih in humanističnih tradicij, pravilnih medsebojnih odnosov, narodnostne enakopravnosti in zavesti o pripadnosti skupnosti. Družina, predšolske ustanove, šola, delovne organizacije, jugoslovanska ljudska armada, javna občila, družbene in druge organizacije morajo skrbeti za razvijanje, utrjevanje in napredek teh splošno človeških vrednot iz preteklosti in sedanjosti jugoslovanskih narodov in narodnosti. Učiteljeva vloga je pri tem neprecenljiva in nezamenljiva. Humanizem, tovarištvo, bratstvo in enotnost, kritičnost, pravičnost, enakopravnost med nabodi in narodnostmi, patriotizem *n internacionalizem in druge družbeno-moralne vrednote niorajo živeti v učiteljevem prepričanju, v njegovih mislih in besedah, v vedenju in delovanju ter biti del njega samega. Zahtevna in odgovorna na-j°ga mladine je, da se upre tujim 'dejnim vplivom in vsemu, kar bi nas ločevalo med seboj. Pojavi nacionalne nestrpnosti med šolsko in študentsko mladino ob težkih dogodkih na Kosovu pa •udi ob nacionalističnih izpadih drugod nas opozarjajo, kako nevarno je sejati med mladimi in °draslimi nezaupanje ali celo Veljko bandjur Jugoslovanski socialistični patriotizem ni abstraktna kategorija, ki bi zahtevala le razmišljanje ° domovini in pripadnosti njeni sovražjiost do pripadnikov drugih narodov in narodnosti. Prav tako je pomembno, da pri vzgoji in izobraževanju načrtno utrjujemo kulturno in nacionalno bit vsakega naroda in narodnosti, ob nacionalni enakopravnosti, medsebojnem spoznavanju in prepletanju Na posvetu (Foto: F. Medar) naših kultur. Popolna enakopravnost v vzgoji in izobraževanju potrjuje demokratizacijo in preporod izobraževanja in pripomore k skupnemu napredku. Bogate skupne vsebine vzgoje in izobraževanja, razvite možnosti za vzgojo in izobraževanje v jezikih vseh narodov in narodnosti veliko pripomorejo k utrjevanju jugoslovanske samoupravne socialistične zavesti, bratstva in enotnosti, k uveljavljanju nacionalne in posameznikove svobode ter k medsebojnemu bogatenju kultur in 'ustvarjalnosti naših narodov in narodnosti. Za pedagoško delo je še vedno živa Leninova misel: »Kadar živijo v eni državi različni narodi, jih vežejo med seboj neštete niti gospodarskega in celotnega življenja — le kako naj bi šolstvo ostalo zunaj teh zvez?« Zato se je Lenin zavzemal za popolno enakopravnost narodov v vzgoji in izobraževanju, za odpravo vsakega nezaupanja med njimi. dediščini, pravi N. Filipovič. To je spoznaje in ljubezen, znanje in ravnanje, pripravljenost za .obrambo enakopravnosti jugo- V povojnem času smo uspeli v številnih republikah dvigniti izobraževanje osnovnošolskih učiteljev na višješolsko in visokošolsko raven. Toda raven šole. formalna akademska stopnja, še ne zagotavlja dobrih pedagoških delavcev. To je le nujen, nikakor pa še ne zadosten pogoj. Različni strokovni posveti v zadnjih letih so med drugim opozorili, da premalo storimo za patriotično in intemacionalistično vzgojo v pedagoških šolah. Pedagoškim delavcem bi morali že ob skupnih predmetih, kot so marksizem, sociologija, filozofija, psihologija, pedagogika, samoupravljanje, omogočiti, da spoznavajo sodobna vprašanja domovine in sveta ter pereče probleme, ki jih rešuje sodobno človeštvo. Učitelji bi morali dobiti široko kulturno in estetsko izobrazbo, politično in idejno razgledanost, da bi lahko mladim pomagali odkrivati te in druge razsežnosti življenja. Domovinska vzgoja, patriotizem ter internacionalizem so lahko rezultat ne le politične in moralne vzgoje, marveč tudi širše kulturne vzgoje. Pri skupnih predmetih bi morali več storiti za poklicno podobo učitelja. Krčenje skupnih predmetov na visokih pedagoških šolah je torej slaba usluga vzgojni usposobljenosti pedagoških delavcev. Posebnega pomena so specialne metodike. Pri njih se učitelji seznanijo s cilji in nalogami učnih predmetov, z možnostmi, ki jih nudijo za vzgojo na sploh in še posebej za vzgojo k patrioti- zmu in intemcionalizmu. Ker so metodike posameznih predmetov osnovnih in srednjih šol še skromno razvite, je metodično usposabljanje pedagoških delav- cev manj uspešno, kot bi želeli. Zaradi tega učitelji spregledajo številne vzgojne možnosti, pogosto pa je vprašljiva tudi marksistična zasnovanost pouka in vzgoje. Učitelji srednjih šol so celo prepričani, da vzgoja ni njihova stvar, zlasti ne etnična, patri-otična ter internacionalistična vzgoja. Storilnostni pritisk je premočan, čutijo ga učitelji in učenci. Poleg tega pa se morajo učitelji pogosto ukvarjati še z drugimi vprašanji, ki nimajo nič skupnega z vzgojo in izobraževanjem ter se zato ne utegnejo poglobiti v tenkočutna vprašanja vzgoje mladega človeka. Spodbude, ki jih dobivajo prihodnji pedagoški delavci v času študija, da bi pozneje vzgajali mlade k socialističnemu patriotizmu in k razumevanju med narodi, so šibke, komaj zaznavne. Pa še te so lahko zamorjene zaradi neugodnih okoliščin, ki jih najdejo v učiteljskih kolektivih, kjer se več pogovarjajo o organizaciji, dohodkih in formalnih vprašanjih kot o učencih in njihovi vzgoji. Nekaterim je na poti profil učitelja družbeno-moralne vzgoje, ki ga izobražujemo le v Sloveniji, nekateri postrani gledajo na vlogo tega predmeta v osnovni •šoli, ki lahko veliko prispeva k domovinski ter internacionali-stični vzgoji. Nekatere moti tudi Učiteljeva vloga je odločilna dogodki novosti predmet samoupravljanja s temelji marksizma. Prav je, da kritično razmislimo, zlasti danes v Sloveniji, kako bomo razvili izobraževanje učiteljev, da bodo nekoč uspešno opravljali tudi vzgojno delo,‘ da bodo lahko mlade uspešno vzgajali k socialističnemu patriotizmu in infcrna-cionalizmu • » Vzgojiti moramo rodove, ki bodo znali živeti v slogi in od dela, ki bodo zavestno in organizirano razvijali socialistične družbene odnose, se strpno med seboj dogovarjali ter ob spoštovanju mišljenja drugih znali razlikovati nacionalno od nacionalističnega in se čutili odgovorne ia skladen napredek celotne Jugoslavije in vsakega njenega dela.« Marko Špadijer * » V večnarodni socialistični skupnosti, kakršna je naša, se socialistični patriotizem izraža na dva načina: do ožje domovine — republike, pokrajine — in do širše domovine — SFRJ. Domoljubna čustva do ožje domovine niso v nasprotju z jugoslovanskim socialističnim patriotizmom, nasprotno: ljubezen do ožje domovine je eden izmed temeljnih pogojev za razvoj socialističnega patriotizma do skupne domovine, ki temelji na enakopravnosti vseh delov te skupnosti. Dilema, kateri patriotizem je močnejši, ati tisti do ožje ali tisti do širše domovine —je po mojem lažna. Patriotizem, občutenje pripadnosti in povezanosti z domovino, je nedeljiv, tako kot je za resnične domoljube domovina nedeljiva celota. Kdor ne ljubi svoje ožje domovine, ne more ljubiti svoje širše domovine; kdor ne ljubi širše in skupne socialistične domovine, ta ne more resnično ljubiti niti svoje ožje domovine — republike. Tako je tudi z odnosom med patriotizmom in internacionalizmom: ne moremo ljubiti drugih narodov in imeti do njih pravega internacionali-stičnega odnosa, če nismo sposobni v svoji večnacionalni skupnosti razvijati ustreznih odnosov — socialistične solidarnosti, patriotizma, bratstva in enotnosti, vzajemne povezanosti in drugih sorodnih vrednot.« Blažo Nikolovski • Ni malo dobrih prosvetnih delavcev, ki neutrudno in ustvarjalno, z globokim prepričanjem uspešno vzgajajo mlade ljudi v jugoslovanske socialistične domoljube. Žal pa ni malo prosvetnih delavcev, ki ne znajo ali nočejo tako delovati. Govorijo v nedoživetih frazah in delujejo kot omejeni rodoljubi, ki se prikrito ali odkrito vedejo včasih kot blažji, včasih pd čelo kot strupeni nacionalisti, širijo mitomansko zavest, so apriorni »levi« kritizerji ali pa so vklenjeni v provincialno in primitivno miselnost. Tako plačujemo davek za neustrezen izbor kandidatov za prosvetne poklice, pa tudi za tiste odnose v šoli in družbi, ki porajajo majhno ustvarjalnost in zavzetost v vzgojno-izobraževairiem delu, ki bi moralo sloneti zmeraj na pravih socialističnih temeljih. Stipe Šuvar • Za vzgojo je domala aksiomna misel: Če hočemo otroka vzgojiti, oblikovati njegov značaj, moramo torej organizirati njegovo dejavnost, ustvariti mu moramo stvarne življenjske okoliščine in usmerjati njegovo ravnanje v teh okoliščinah v skladu z našimi vzgojnimi smotri. To je res! Razloček je morda samo v tem, da je treba mlademu človeku pomagati, da si takšne okoliščine tudi čimbolj sam ustvarja, da jih urejamo skupaj, da to ni predvsem stvar šole, temveč krajevne skupnosti in vseh subjektov, ki lahko v tem procesu ustvarjalno sodelujejo. In prav sem sega prosti čas, ki omogoča, da se vsi subjekti v njem lahko znajdejo in s pedagogiko prostega časa pomagajo urejati razmere, v katerih bo lahko v resnici zaživel tudi socialistični patriotizem. Pri tem je zlasti pomembno, da šola nc ostaja za štirimi stenami, temveč da uresničuje izobraževalni proces kar največ s svojimi dejavnostmi in z dejavnostmi samih učencev — tudi zunaj šole. To je pot, ki omogoča identifikacijo učencev s skupnostjo, dejavnost, v kateri se prebuja in potrjuje ljubezen do domovine in doživlja zdrav splošno človeški ponos. Uresničiti je treba misel, da vzgoja ni vzporedna, temveč vraščena sestavina združenega dela, obenem pa tudi široka možnost prostega, časa. Rudi Lešnik Raziskava med učenci četrtega in petega razreda osnovne šole v Vojvodini je pokazala, da manj kot polovica učencev te starosti dobro pozna in pravilno razlikuje jugoslovanske narode in narodnosti. Na vprašanje, kaj pomeni biti Jugoslovan, seje 51 % učencev opredelilo za odgovor: bili Jugoslovan pomeni ljubiti svojo socialistično samoupravno domovino, njeno svobodo in vse njene narode in narodnosti ne glede na kraj, kjer živimo. Drugo mesto z4l % glasovi je dobil odgovor: biti Jugoslovan pomeni spoštovati in ljubiti delo ZKJ, misel in delo tovariša Tita. Iz poročila M. Palova in V. Damjanoviča • Po raziskavi o vrednotah mladih — opravili so jo na vzorcu učencev prvih rezredov srednjih šol v Zadru in Splitu —si na lestvici družbenih vrednot sledijo: I. bratstvo in enotnost naših narodov in narodnosti (ta vrednota je na prvem mestu), 2. samoupravljanje, 3. socializem, 4. neuvrščenost, 5. vodilna vloga delavskega razreda, 6. vrednotenje in nagrajevanje človeka po delu, 7. utrjevanje splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite, 8. marksistični pogled na svet, 9. vodilna vloga ZKJ, 10. nenehno izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje. Podatki spodbujajo k razmišljanju, ki ga avtor prepušča bralcem. V. Vujčič Po raziskavi, ki so jo opravili med osnovnošolskimi in srednješolskimi učitelji v Makedoniji, bi se 38 % učiteljev, če bi se znova odločali za poklic, ne odločilo za učiteljski poklic, marveč za bolj uglednega in bolje plačanega. 78 odstotkov vprašanih učiteljev namreč pravi, da smo učiteljski poklic v naši družbi tako gmotno kot po ugledu razvrednotili. K. Angelovski Potreba po nenehnem usklajevanju Za učinkovito in smotrno mrežo srednjega usmerjenega izobraževanja Mreže srednjih šol ni mogoče izoblikovati enkrat za vselej, ampak jo je treba nenehno prilagajati na novo nastalim družbenim razmeram in vsako leto sproti preverjati, kako se uresničuje Družbeni dogovor o načetih in merilih za razmeščanje izvajanja vzgojno-izobraževalnih programov. Le tako bodo lahko posebne izobraževalne skujmosti vsako leto še pred razpisom vpisa v naslednje šolsko leto usklajeno ukrepale in pomagale, da se odpravijo nepravilnosti, zlasti: s preusmeritvijo posamezne izobraževalne dejavnosti, s spodbujanjem programskega povezovanja in združevanja izobraževalnih organizacij, v skrajnem primeru pa bodo spodbudile k ukinitvi tiste izobraževalne organizacije, katere dejavnost ni več potrebna družbi. Taka ugotovitev se je izoblikovala v razlagi o osnutku Smernic za planiranje, razmestitev in spremljanje izvajanja vzgojno-izobraževalnih programov v srednjem usmerjenem izobraževanju, ki ga je obravnaval na svoji seji, 27. oktobra. Odbor za usmerjeno izobraževanje skupščine izobraževalne skupnosti Slovenije. Smernice naj bi pripomogle, da bi se družbeni do-, govor dosledneje uveljavil, hkrati pa bile šolam nekakšen kažipot pri napovedi obsega vpisa v srednje šole v naslednj-jem šolskem letu. Znano je, da se družbeni dogovor v resnici ni dosledno uveljavljal: v tem in v preveliki razdrobljenosti in nepovezanosti srednješolskih organizacij pa iščejo zdaj vzroke za slabo razpredeno mrežo srednjih šol. O teh vprašanjih naj bi razpravljali v posebnjh in občinskih izobraževalnih skupnostih, že do srede novembra pa naj bi se odločili, koliko srednješolcev bodo vpisali in kje se bodo učenci izobraževali po vzgojno-izobraževalnih prograipih. Za usmeritev pri načrtovanju obsega vpisa in preoblikovanju mreže srednjega usmerjenega izobraževanja je pripravil odbor izhodišča, po katerih naj bi uporabniki in izvajalci v posebnih izobraževalnih skupnostih ponovno preverili kadrovske potrebe, predvidene v srednjeročnih načrtih in šele potem določili obseg izobraževanja. Pri tem morajo upoštevati dolgoročne cilje prestrukturiranja gospodarstva, trenutne in prihodnje možnosti zaposlovanja, pa tudi dosežke dozdajšnjega izobraževanja. Posebne izobraževalne skupnosti naj medsebojno uskladijo obseg izobraževanja s predvidenim številom učencev, ki bodo uspešno končali osnovno šolo; vsem tem je namreč treba dati možnost, da se bodo lahko vpisali v srednje šolei Prednost naj imajo izobraževalni programi za tako imenovane prednostne naloge, posebno pozornost pa je treba nameniti izobraževanju za deficitarne poklice. Med navedenimi izhodišči je tudi napotilo, naj posebne izobraževalne skupnosti ugotove, koliko kadrov bo potrebno glede na stopnjo zahtevnosti dela; na tej podlagi naj preverijo razmerja med programi in smermi izobraževanja za poklice različne zahtevnosti. Pri tem morajo upoš- tevati ne samo zdajšnje, temveč tudi dolgoročne potrebe in načrtovani razvoj tehnologije. Brez občinskih meja Ob razpravljanju o mreži šol srednjega usmerjenega izobraževanja se je ponavadi izkazalo, da je zmeraj več želja kot možnosti, pa tudi to, da je mreža postala nesmotrna tako s pedagoškega kot z gospodarskega vidika. V smernicah, ki jih je pripravil Odbor za usmerjeno izobraževanje, je poudarjen pomen pedagoške in ekonomske učinkovitosti srednje šole. Srednja šola pa bo učinkovita, če bo ravno pravšnja — imela naj bi 500 do 1000 učencev, učinkovito samoupravno organizirana, s pravilno razporejenim vzgojno-izobraževalnim delom, ustrezno kadrovsko zasedbo; sodobno tehnologijo itn. Že dalj časa ugotavljajo, da lahko res kakovostno izvaja posamezen vzgojno-izobraževalni program predvsem tista izobraževalna organizacija, ki seje specializirala za izvajanje enega ali kvečjemu dveh programov, če je hkrati primerno organizirana. Šole se ne bi smele zapirati v občinske meje. Prav tako tudi ni mogoče, poudarjajo Smernice, da bi imeli univerzalne šole za yse mogoče usmeritve in smeri. Šole, specializirane za programe ene usmeritve ali vsaj sorodnih usmeritev, bi bile kakovostnejše, za njihovo opremo pa bi porabili v družbenem merilu tudi manj denarja. In kako naj bodo organizirani programi po smereh? Med istovrstnimi šolami je treba spodbujati specializacijo tudi po smereh, ne sme pa se ponovno pojaviti že premagani dualizem poklicnih in štiriletnih srednjih šol. Nemogoča bi bila npr. specializacija, da. bi ena šola izvajala smeri druge, tretje in četrte stopnje zahtevnosti, druga pa same smeri pete stopnje. Pogosto nastajajo nesporazumi ob vprašanju, koliko oddelkov mora imeti šola za vpis prvega letnika. Čeprav družbeni dogovor določa tri ali vsaj dva, šole še zmeraj želijo vpisovati samo dva oddelka ali celo en sam oddelek. Odbor za usmerjeno izobraževanje meni, da je to upravičeno le tedaj, ko gre za deficitarne poklice ali za območje z izjemno geografsko lego, ki ima zelo slabe prometne zveze. V takem primeru je dovoljena le »prehodna rešitev«, sicer pa je treba programe povezovati in združevati srednješolske organizacije na ustreznih bomočjih — tudi prek občinskih meja. Smernice uvajajo spremembe tudi v dozdajšnje navade pri odpiranju dislociranih enot, ki postajajo stalna oblika dejavnosti šol, pri katerih so te enote odprte. Ponavadi odpro šole po en oddelek, v katerem je Zelo malo učencev. Zato so ti oddelki izredno dragi, pa tudi kakovost izobraževanja v njih ni najboljša. Take dislocirane enote naj bi v prihodnje odpirali le za izobraževanje ob delu- in za skrajšane programe — tedaj, če šola, pri kateri se odpre enota, že izvaja sorodne programe. M. K. !• I S SEJE ZVEZNEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU, ZNANOSTI IN KULTURI Pomembno opozorilo: za enako delo ^ — enako plačilo V Kumrovcu je bila 26. oktobra seja Zveznega odbora sindikata delavcev v vzgoji in izobraževanju, znanosti in kulturi, na kateri so razpravljali o osnutku Resolucije o družbeno-ekonom-skem razvoju in ekonomski politiki SFRJ v letu 1984'in o osnutku Družbenega dogovora o skupnih osnovah in merilih za samoupravno urejanje razmerij pri pridobivanju in razporejanju dohodka in čistega dohodka, delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo v SFRJ. Čeprav sta dokumenta šele v osnutkih, o njiju že razpravljajo v ustreznih organih in organizacijah ter skupščinskih zborih. Sindikati prosvetnih, znanstvenih in kulturnih delavcev se še posebej zavzemajo za pravilne rešitve, saj je od teh odvisno, kako bodo družbene dejavnosti v celoti pridobivale skupni prihodek oziroma dohodek, na podlagi teh rešitev pa se bodo izoblikovala tudi merila za razporejanje dohodka in čistega dohodka. Razpravljavci so opozarjali, da se je gmotni položaj družbenih dejavnosti, posebno izobraževanja in kulture, v zadnjih letih vse bolj slabšal. Veliko delavcev, zaposlenih v teh dejavnostih, ima izredno nizko življenjsko raven, nadaljnje zniževanje te ravni pa bi morali zaustaviti z odločno akcijo, saj bi bilo to v prid teh delavcev in vse družbe. Na nekaterih področjih družbenih dejavnosti postaja čedalje težavnejše tudi opravljanje temeljnih programskih dejavnosti, kajti pravice občanov se ne zmanjšujejo, sredstva se linearno omejujejo, vse postaja čedalje dražje, cena moupravnimi sporazumi, z družbenimi dogovori in ukrepi gospodarske politike zagotoviti, da se skupna sredstva za zadovoljevanje splošnih in skupnih družbenih potreb, pa tudi sredstva za osebne dohodke povečujejo počasneje od rasti družbenega proizvoda. Pri tem je poudarjeno, da je mogoče sprejeti diferencirano povečevanje teh sredstev, pripravljajo pa se tudi materialni okviri za zmanjševanje teh sredstev. Sindikati podpirajo izhodišča v osnutku resolucije; zavedajo se težav, v katerih smo, hkrati pa upravičeno poudarjajo, da ni mogoče kar tako mimo ugotovitve o nenehnem zniževanju standarda, saj bi to lahko ogrozilo pomembne dejavnosti in ustvarilo nerazpoložen je med delavci, . ki vzgajajo in izobražujejo kadre za vsa področja dela. Povedano preprosto: zahteva se to, kar je mogoče uresničiti in kar je predpisano z ustavo, se pravi — enak družbeno-ekonomski položaj vseh delavcev, ustreznejše načrtovanje potreb, stvarnejše določanje cen in nagrajevanje po delovnih dosežkih, ne pa na podlagi neprepričljivih ocen. Poudarili so, da ni mogoče sprejeti teze, da so prav navedene dejavnosti vir inflacije, da spadajo med porabo in da bremenijo združeno delo. Opozorili so tudi, da se mora sindikat lotevati vseh družbenih nalog racionalno in bolj dejavno, pri tem pa naj bi zavzeto sodelovali člani skupščin samoupravnih interesnih skupnosti, delegati in delegacije. V razpravi so govorili tudi o Janez Ravnik: Iz cikla Spomeniki civilizacije II, olje na platno, 1983 V Sivčevi hiši v Radovljici si lahko do 13. novembra ogledate razstavo akademskega slikarja Janeza Ravnika, ki se predstavlja z izborom slik zadnjih dveh let »Sprehod skozi raznolik in bogat slikarjev opus razkriva njegovo zanimanje za irealne, pogosto fantastične oblike, za ekspresionistični oblikovni izraz in barvno simboliko. Postavljanje predmetov v posebej izbran ambient je izraz Ravnikove zavzetosti za probleme našega okolja in v enaki meri za probleme človeka, ki živi v njem, ga ogroža ali se v njem čuti ogroženega.« MARUŠA AVGUŠTIN storitev prosvetnih in kulturnih delavcev pa se naglo znižuje. Razpravljavci so podprli tisti del osnutka resolucije, v katerem je zapisano, da bo prihodnje leto in kasneje imelo prednost znan-stveno-raziskovalno delo, zahtevali pa so tudi, naj se glede razvoja vzgoje, izobraževanja in kulture dosledno spoštujejo stališča, sprejeta v dolgoročnem načrtu gospodarske stabilizacije; to pomeni, da se revalorizira prispevek teh dejavnosti k razvoju materialne proizvodnje in vseh drugih dejavnosti, na podlagi tega in stvarno določene cene pa naj se oddeljujejo sredstva za družbene dejavnosti. Resolucija predvideva, da morajo republike in pokrajini s sa- upravičeni zahtevi, naj se izboljša gmotni položaj prosvetnih delavcev; temu bodo morali nameniti pozornost družbenopolitične skupnosti, ko bodo obravnavale politiko za leto 1984. Že zdaj pa najdemo na tem področju nekaj zgledov in takih dosežkov, ki spodbujajo. Na tej seji so tudi sklenili, naj bi vsi republiški in pokrajinski odbori razpravljali o osnutkih resolucij svojih republik in pokrajin in si na vseh stopnjah razprave prizadevali za drugačno vrednotenje dosežkov delavcev v družbenih dejavnostih in njihovega prispevka k družbenemu razvoju. V vseh okoljih si moramo dosledno prizadevati za združevanje izobraževanja in dela, za učinkovitejše vzgojno-izobraževalno delo, za večjo vzgojno vlogo šole, za racionalizacijo programov in, zmogljivosti, za odgovornejše in zaved-nejše delovanje v stabilizacijskih procesih itd. Zvežni odbor je podprl tudi temeljne težnje za urejanje odnosov pri pridobivanju in razporejanju dohodka in čistega do-' hodka ter delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo v vsej državi. Pri tem so Člani odbora poudarili, da je treba glede tega v družbenem dogovoru dosledno upoštevati ustavna načela in rešitve, zapi-sarie v dolgoročnem načrtu gospodarske stabilizacije. Na predlog Republiškega odbora sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti SR Slovenije so na tej seji obravnavali tudi nagrajevanje učiteljev v osnovnih šolah, ker so v nekaterih kolektivih pri vrednotenju dela kršili Zakon o združenem delu. Po tem zakonu namreč ni merilo za pridobivanje osebnih dohodkov diploma, ampak delo samo, diploma pa je pogoj za delovno mesto določene zahtevnosti. Zvezni odbor meni, da niso pravilne odločitve nekaterih so- dišč, po katerih imajo učitelji višjo izobrazbo pravico do^eč-j jega osebnega dohodka kot učik* telji s srednjo izobrazbo, k^ opravljajo enako zahtevno deloj1 Zvezni odbor bo zahteval, najCk da o tem svoje mnenje ustavnoivi sodišče Jugoslavije, ker meni, dalv; mora sindikat, ki ščiti pravice de-fe; lavcev, nameniti temu problemtije še posebno pozornost. Podobna,Vr vprašanja se pojavljajo tudi vf drugih republikah in pokrajinah,ot, toda tam so vsa sodišča upošte-jrc vala pravice učiteljev, s sedanjotal izobrazbo, ki so bili v šoli že za-|)-: posleni tedaj, ko so bili sprejetifn novi zakoni in imajo torej enakj r osebni dohodek kot učitelji zrii višjo izobrazbo, ki opravljajoči enako delo. ko Na tej seji so razpravljali tudi oi nekaterih vprašanjih jugoslo-}1 vanskih estradnih glasbenikov.f Dogovorili so se, da bodo obrav-f' navali to zapleteno problematiko!1 celostno in se odločili, kako naj® bi jo uredili. Zaščititi je namreč’ treba pravice približno 700011 estradnih glasbenikov. DJORDJE DJURIČ aj, iZ' lič Pionirsko zadružništvo U -------------------—------------_____------Jas Izšlo je gradivo prvega srečanja pionirjev zadružnikov i ? Slovenije ri Ui Zveza organizacij za tehnično kulturo SR Slovenije in Koordinacijski odbor pionirskih zadrug sta pred kratkim izdelala gradivo s prvega srečanja pionirjev zadružnikov, ki je bilo pred letom dni v Vuzenici. Ob srečanju je bil tudi strokovni posvet o mestu in vlogi pionirske zadruge v vzgoj-no-izobraževalnem procesu. In prav prispevki s tega posveta, ki povezujejo dosedanje izkušnje in razmišljanja o vzgojni vlogi, oblikah dela in možnostih pionirskih zadrug, sestavljajo osrednjo vsebino zbornika in mu dajejo poseben pomen. Širšemu prikazu stanja in problemov pionirskega zadružništva v Sloveniji (Lojze Gobec) sledijo prispevki o pionirski zadrugi kot obliki uresničevanja delovne vzgoje v osnovni šoli (Milan Adamič), o možnostih, ki jih te oblike dela nudijo za poklicno vzgojo (Marjan Tomšič), o druž-beno-gospodarski vzgoji za- °v družnikov in gmotnih temeljih E za delovanje zadrug (Tone P; Dežman), o povezavi med pio-PJ nirskimi zadrugami in združe-Ph nim delom (Lojze Gostenčnik),® o pridelovanju hrane na manjših br površinah in uporabi domače Pv mehanizacije in pripomočkov Pa; pri tem (Marjan Žagar), o goje-U' n ju rastlin (Tone Simonič), o gospodinjstvu in gospodinjski i vzgoji (Marta Hrovatin), o var-r* čevanju, turizmu in pionirskih [ zadrugah itd. Povzetek razpravtvt dopolnjujejo stališča in sklepi bi posveta. iov Šolam, ki se zanimajo za pio-lsn nirsko zadružništvo, bodo do- lov brodošla tudi programska izho-te( dišča za delo pionirskih zadrug ijij (zasnova), vzorec pravil pionir- ije ske šolske zadruge in primer sa- lov moupravnega sporazuma med lot šolo in drugo delovno organiza- Iru cijo, ki sodeluje pri izvajanju Lj programa. bls V. lev E >en ttia Tabor »Doberdob 82« 'jil >re od ^>SI) >ra Gibanje »Znanost mladini«, ki ga usmerjata Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije in koordinacijski odbor gibanja, sega tudi do slovenske zamejske mladine. Uspelemu poskusu mladinskega tabora »Barkovlje 81« je sledil tabor »Doberdob 82«, letos pa tabor »Benečija 83«. Pred kratkim je pri Zvezi organizacij za telesno kulturo Slovenije izšlo v posebni knjigi zbrano gradivo lanskega zamejskega raziskovalnega tabora — Tabor »Doberdob 82«. Pokrovitelj — SOZD Iskra — in vsi, ki so sodelovali pri raziskavi, zaslužijo pohvalo za publikacijo, ki je oblikovno in vsebinsko na visoki ravni in nas — z italijanskim in angleškim povzetkom vsebine — lahko častno predstavlja tudi v zamejstvu. Med organizatorji tega tabora naj poleg omenjenih navedem še Slovenski razisko-^1 valni inštutut, slovensko študij-^r sko knjižnico in Društvo sloven-^r skih naravoslovcev iz Trsta. •'e' Vsebini raziskovalnega taboren daje širši okvir zgodovinski, geo-^o grafski in sociološki prikaz do-N’ berdobske občine. Sledijo iz-N sledki raziskovalnih skupin: et-fer nološke, geografske, naravo- 1 slovne, sociološke in zgodovin ^e ske skupine. Poročila so oprem-^g Ijena s skicami, načrti, slikovnim«): in drugim gradivom. Podan jell)h tudi pregled vseh članov skupil1 ®i Mladinska poljudnoznanstvena revija Pionir je letos proslavila 40 let. Toliko časa je namreč minilo, odkar je avgusta 1943 na partizanskem Rogu začela izhajati kot Slovenski pionir za najmlajše borce v boju za svobodo. Ob tej priložnosti je bil pod pokroviteljstvom Republiškega komiteja za kulturo in Izobraževalne skupnosti Slovenije oktobra v Cankarjevem domu v Ljubljani shod številnih sodelavcev revije, mentorjev raziskovalnih nalog, poverjenikov in drugih pedagogov na osnovnih šolah. Na srečanju z nekdanjimi in sedanjimi uredniki so osvetlili prehojeno pot revije in se pogovorili predvsem o aktiviranju mladih bralcev za ustvarjalno raziskovalno delo, ki se je po reviji uveljavilo v osnovnih šolah kot trajna oblika izpolnjevanja prostega časa šolarjev in kot sestavni del učnega programa. Dosežke desetletnih prizadevanj na tem področju je prikazala tudi bogata razstava. Na posvetovanju ob jubileju so z referati sodelovali: Tatjana Kordiš, pomočnica ravnatelja na Osnovni šoli Log pri Brezovici, Draga Tarman, urednica v založbi Mladinska knjiga, Miha Mohor, slavist na Osnovni šoli Cvetko Golar v Škofji Loki, inž. Peter Kobal, tehnični direktor tiskarne Mladinska knjiga, mag. Janez Bogataj, predstojnik oddelka za etnologijo na Filozofski fakulteti, in Martina Šircelj, pomočnica ravnatelja Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Iz njihovih prispevkov in iz razprave Vere Bergoč iz Osnovne šole Prestranek in Vida Gregorača iz Srednje naravoslovne šole v Ljubljani, povzemamo nekaj odlomkov. Pionirsko poslanstvo Pionirja Kdor ne bi poznal Pionirja, bi bi! nemara začuden: mar gre za gibanje ali kar za gibanja? Kaj ni beseda le o reviji — mesečniku za otroke in mladino? In ko bi si ta pregledal seznam vseh vabljenih za tule naš okrogli shod, poslušal imena vseh priložnostnih odlikovancev, bi bil morda še bolj začuden: navaden Ust za otroke, pa takle pisan in častitljiv zbor sodelavcev! A prav l<)so, kot kaže, temeljne poteze revije —slavljenke. Na eni strani širok izbor ved in še širši zbor vedcev, ki se še kar naprej širi. Na drugi strani goste vrste radovedcev, ki se še kar naprej gostijo. Vmes je pa slavljenec — Pionir, da izbira vode, da zbira vedce, da gosti vrste radovednežev, drami njihovo radovednost, draži njihovo iskateljsko žilico, njihovo ustvarjalno slo. Ta sla je nalezljiva kot ogenj, mladost pa je vnetljiva. Prameni tega ognja se spet ujemajo v straneh Pionirja, iskrice švignejo celo v vedo samo: tudi pravi vedci kda j kaj zvedo od mladih vedcev —• radovedcev. Največ svetlobe pa spravijo mladi v sebi in jo nosijo s seboj. Tako nastaja svetloba našega jutrišnjega 'dne. Pionir torej je revija, saj nastaja in izhaja po vseh pravilih mesečnika in ima vse, kar k reviji sodi: od urednikov do naročnikov, vmes pa še sodelavce in poverjenike in še marsikaj, z založniškimi težavami vred. A zares je Pionir tudi gibanje. Pobuda za gibanje, usmerjevalec gibanja, njegov glasnik, njegov osredek, njegova pogonska sila, njegovo zrcalo. Pionir je znanstveni list: v njem boš našel znanstvena področja in znanstvene izsledke in imena znanstvenikov, da zlepa ne kje. Pionir je šolski list, lahko bi celo rekli, da je učni pripomoček, toda ne take šole, da se mladi vesele, kadar odpade, le take, da drvijo vanjo in da se v njej radi izobražujejo in vzgajajo, vzgajajo tudi za novo izobraževanje. Pravi pomočnik učitelju, a le pravemu; sicer rajši njegov nadomestnik. Pionir je vendarle predvsem . Ust za mlade. Za to ima tačas 20.000 potrditev, posamičnih in kolektivnih. Njihov je, ker jim je po meri in po veri. Najbrž zato, ker učenost spreminja v radost in radost napeljuje v učenost. Tak je Pionir kar dvakrat. Najprej, ker je namenjen pionirjem, nato, ker je njegovo poslanstvo med njimi —in med nami —pionirsko. 40 delovnih let je človeku dovolj. da dozori za upokojitev. Pionir pa je v 40 delovnih letih dozore! v spoznanje, kako ostajati mlad. Kakor je pač zmeraj mlada nemirna, iščoča, snujoča človeška misel, ki jo lovi v svoje strani in kakor zmeraj znova mlada mladost sama, ki ji je namenjena sleherna njegova stran. Štiridesetletnica je kar lep, po svoje častitljiv jubilej. Praznujemo ga lahko sproščeno in brez. skrbi: ta jubilant nas ho še vabil na svoje okrogle obletnice! (Slavnostni govor Jožeta Humra, namestnika predsednika Republiškega komiteja za kulturo) Tatjana Kordiš: VEČSTRANSKA UPORABNOST V ŠOLI Prihajam iz osnovne šole, tore j od tam, kjer je Pionirjev pravi dom. Vsak mesec ga pričaku jemo, beremo in ga še drugače uporabljamo, torej nam je v pomoč. Zato je prav, da povem, kaj pravzaprav Pionir šoli pomeni. Namenjen je starejšim osnovnošolcem. Naročajo in berejo ga tisti učenci, ki svoje vedoželjnosti ne morejo nasititi samo pri pouku. Zato iščejo informacije tudi drugod. Takih učencev je veliko, vedno več in niso zadovoljni samo z nabiranjem informacij. Tudi sami se hočejo preskusiti na različnih področjih človekovega delovanja. Zadovoljiti moramo ta njihova hotenja, podpirati njihovo vedoželjnost, razvijati njihove sposobnosti in jim pomagati, da se oblikujejo v ustvarjalne ljudi. Pionir aktivira svoje bralce na različne načine, ki so prilagojeni tudi zahtevnosti in interesom posameznikov. Z raznih področij prinaša poleg člankov, preproste uganke in navodila za poskuse oziroma opazovanja kviza, opise obiskov ustanov in bolj zahtevnih oblik, kot so ekskurzije, natečaji, raziskovalne naloge in raziskovalni tabori. Zlasti raziskovalne naloge so dosegle nesluten razcvet in postale zelo priljubljene. Pionir pa tudi učitel ju pomaga, da je njegovo delo z učenci bolj uspešno. Z njim lahko popestri pouk in ga ilustrira, saj je Pionir opremljen s kakovostnim slikovnim gradivom in z mnogimi najnovejšimi podatki. Lahko ga aktualizira, saj prinaša revija mnogo bol j sveže vesti kot kn jiga in podatke iz naših krajev, v mnogih knjigah pa so navedeni podatki iz tujine. S Pionirjevo pomočjo lahko učitelj že v učilnici ponudi zahtevnejšim učencem več znanja in globlje znanje, obenem pa jih z njim zaposli, da Znanstveni in šolski list, pa tudi gibanje se lahko sam nekoliko dlje posveti počasnejšim učencem. Lahko torej pouk individualizira, kot temu radi pravimo. Skoraj nepogiešljiv je Pionir pri mnogih interesnih dejavnostih, kjer praviloma dobi vlogo usmerjevalca: prinaša izvirne Janez Bogataj; ideje za delo in napotke zanj, pa tudi iz številke v številko spremlja delo tistih, ki jih usmerja. Ob vsem pa si učitelj ob prebiranju Pionir ja kot tudi vsak drug odrasel bralec širi obzorje, saj je vsebina zanimiva za vsakogar, le pisana je tako, da je razumljiva tudi za osnovnošolce. POBUDNIK IN MENTOR MLADIM RAZISKOVALCEM Zadnjih nekaj let razpiše revija Pionir od štiri do pet raziskovalnih nalog na leto, in sicer za različna znanstvena področja. Poleg te oblike pa revija poskuša sodelovati z mladimi tudi preko drugih oblik raziskovalnega dela. To so predvsem raziskovalni tabori. Prvi je bil leta 1979 na Kočevskem Rogu, drugi pa letos na zreškem Pohorju. Udeleženci, učenci, ki so dosegli najboljše uspehe pri raziskovalni nalogi o domači obrti, so raziskovali zgodovino, sedanjost in možnosti za prihodnji razvoj domače obrti na tem območ ju Slovenije. Tabor je stveni način mišljenja, razmišljanja, lahko bi dejali, če je »pismen« za to področje. Vendar se pri tej pismenosti kaže izogniti posploševanju ali napačni razlagi in razlikovati znanstveno in zna-nostno pismenega posameznika in učenca pa tudi njegovega učitelja, profesorja ali mentorja. Ker pojem »znanstveno pismen« zadeva vse, ki se poklicno ukvarjajo z znanstveno-raziskovalnim delom, pa je pojem znanostno pismen znatno širši, saj obsega vse tiste posameznike, če hočete tudi ljubitelje, ki poznajo le nekatere temeljne zakonitosti Oktobra je bila v Cankarjevem domu v Ljubljani odprta razstava o štiridesetletnem razvoju revije Pionir (Foto: Janez Bogataj) Ob obletnici revije so posebej počastili njene urednike iz partizanskih časov. Na sliki sta prvi urednik Mitja Vošnjak (desno) in prvi ter dolgoletni ilustrator Ive Šubic (Foto: Janez Bogataj) zasnovan za triletno obdobje in mladi raziskovalci naj bi v tem obdobju obdelali celotno obrtno problematiko na območju občine Slovenske Konjice. Gradivo prve faze raziskave je prav te dni razstavljeno v Slovenskih Konjicah in prav spodbudna je bila izjava predstavnikov občinske raziskovalne skupnosti, da so rezultati letošnjega Pionirjevega tabora temeljitejši od raziskave nekega področja (namenoma ga ne želim imenovati), ki so jo za velike denarje opravili poklicni raziskovalci. Znanost se mora mlademu človeku v šoli vedno bolj odpirati, tako kot bi se morala tudi sicer odpirati vsem starostnim, družbenim in drugim skupinam in okoljem. Vsak učenec ali katerikoli posameznik je poseben tip raziskovalca, če ima razvit znan- znanstvenega dela. Z znanostno pismeno mladino se v posameznih znanstvenih panogah ustvarja torej širina, osnova ali baza, ki je potrebna tudi za kakršnokoli znanstveno delovanje v sklopu šole ali šolskih sistemov. Pomanjkanje znanostnega alf znanostno pismenih je lahko škodljiva pomanjkljivost tudi za še tako ambiciozno in teoretično dognano znanstveno delovanje. Če zagovarjamo model znanostno pismenih učencev, velja to tudi za njihove mentorje in učitelje. Način znanostnega delovanja naj postane v prihodnje še bolj redna sestavina dela na naših šolah. To pa seveda ne bo težko storiti, saj se je prav s pomočjo revije Pionir in raziskovalnih nalog v njej nabralo že veliko dobrih izkušenj. Vera Bergoč? V POMOČ VSAKEMU UČITELJU Lahko rečem, da smo s svojo navzočnostjo res potrdili, da je Pionir postal naš biser. Biser zato, ker se je rodil v tistem času, najtežjem, ki ga je preživljal naš narod. Z nami je oral ledino, ko smo oblikovali ta naš čas, našo povojno graditev. Razvili smo našo šolo in jo razvijamo tako, da je prijetna in topla. Pionir je prišel kot prava dragocenost v naše knjižnice, ki morajo biti žarišče šole. Zato ima pri nas Pionirja vsak učitelj in še knjižnica. Pionir ni samo revija učencev. Slišali smo marsikaj o njegovi dolgi prehojeni poti: mnogo lepega, mnogo trdega dela, vendar na koncu bogata knjiga - - dela, doživetij in ustvarjalnosti. Zdi se mi, da o vsem lem premalo vedo naši starši. Zato je naša prva naloga. da letos, oh štiridesetletnici revije Pionir, predstavimo revijo našim staršem, da opišemo njeno pot, njeno oblikovalno pot našega otroka in mladih, ki so zdaj že postali starši. In druga naloaa: ko iščemo danes vsebino kult trnih vrednot, posvetimo tej štiridesetletnici pomen osrednjega kulturnega dogodka na šoli. Želimo, da bi sodelavci prišli na šole Vid Gregorač: kot gostje. Ob tej priložnosti f' zvijajmo iz Pionirja in za pionM take dejavnosti, ki bodo sint4 dela, kulturnega in raziskovali|l ga. Vsako leto se ob istem čaL pojavljajo mnogokrat zgubljstn vzorci, in sicer z vsebinami, ki f>< otrok ne razume. k( Otrok mora spoznavati za®] mive oblike in te moramo povks zad prav z vsebino Pionirja. Mi' slim, da bomo letos lahko še to dalje prispevali k rasti Pionirfcl tako da bomo ovrednotili njk; govo delo in se oddolžili tuji; vsem tistim, ki so se tako zelo p4i trudili za našega otroka. Se ki [a PRIMEREN TUDI ZA SREDNJO ŠOLO Reči moram, da na naši srednji šoli s pridom uporabljamo Pionirja. Resje, da je to, kako se kje Pionir uveljavi, odvisno od pedagoga in njegovih zanimanj,-Pionirja lahko s pridom uporabljam pri pouku tudi v drugih in tretjih letnikih, ki jih učim. Pri naši stroki nam na tistem strokovnem področju, ki ga v naši šoli imamo, to je predvsem biologija, manjka učbenikov. V Ptonmju pa najdemo zelo koristno dopolnitev. Pismenost Martina Šircelj: Ji naših učencev je v povprečju (L tudi izjeme), kljub prizade'1 njem zelo nizka, posebno v im zanju, kadar morajo pred talfl nekaj povedati. Tu lahko Pid zelo veliko pomaga. Zato sveC jem tudi drugim pedagogoi drugih srednjih šolah, nafsvoj* učencem priporočijo poleg Prv teusa in drugih revij tudi Piotti ' ja. Ko sem prvič predlagal Pi(f nirja, so rekli, ah, te revije ^ bomo brali, zdaj pa me že preg J' n ja jo z vprašanji, kdaj bo izš^ nova številka. V( Pi e STROKA, METODIKA IN PSIHOLOGIJA || Radovednost! Zdi se, da je to ključna beseda, ki je spodbudila urednike Pionirja, da so nanjo navezali vsebinsko podobo Pionirja zadnjih desetih let. Radovednost je znamenje dejavnega in nemirnega duha. Ta dejavni žlahtni nemir je v podobo Pionirja vnesel nova vsebinska področja, ki so tu zato, da jih bralec s svojo radovednostjo sam zavzeto razkriva. Spominjam se, da je nekoč, ko smo razpravljali o tisku za mladino, nekdo trdil: ni področja, ki ga ne bi bilo mogoče, seveda s primernim načinom, prikazati mladini in zbuditi zanj zanimanje. Zato pa ni potrebno, da poznaš le svojo stroko: za mladino moraš biti še odličen metodik pa p tudi psiholog. L Lahko bi rekli, da so še v p4 desetih letih izpilili in potrdili . terarni sodelavci Pionirja. 1,| letu 1960 in zlasti v sedemde« t tih letih so se jim pridružili št n vilni slovenski strokovnjaki, sl ., venski znanstveniki; pri tem ni ij izgubili nič svoje odličnosti, "ll sprotno, pridobili so jo. V p*lj mamo otroško slo - - radove nost, so vnesli nemir po odkrb. nju, raziskovanju, razčlenjev nju, preskušanju, vnesli so obč tek zadovoljstva, ko se po dv mih, iskanju in tavanju odkri rezultat, edini in pravi rezult do katerega so se mlade gb dokopale samostojno — naV ljub strganim hlačam in sprasl nitn kolenom. Draga Tarman; PREK MEJA NAŠE REPUBLIKE Različne nacionalne kulture imajo pri nas vso pravico, da se vsaka po svoje manifestira, saj je tudi vsak otrok nekje doma. Ce ga bomo naučili spoštovati ožjo domovino, ga borno naučili spoštovati tudi celotno socialistično domovino.« Tako je zapisal pisatelj Ivan Potrč v svoji splošni .oceni otroškega tiska (Ljubljana, januar 1964), tedaj, ko smo razpravljali o številnih otroških časopisih, ki so prihajali k nam v • rbohrvaščini pod vzdevkom jugoslovanski časopis za otroke ne da bi upoštevali ustavno pravico. »Tudi za otroka časopis v njegovem materinem jeziku.« In prav to pravico in hkrati dolžnost smo čutili in iz nje izhajali pri prvih pogovorih v Zvezi prijateljev mladine, ko se je porodila zamisel, da bi uredništva slovenskega Pionirja dodali še uredništvo Pionirja za območje republike Hrvaške. Dogovorili smo se, da ne bomo odločali o skupni reviji v nekem ozkem krogu, ampak naj se zato, ali se ustanovi hrvaško uredništvo in tiska Pionir v hrvaščini, odločijo bralci s hrvaškega območja sami. Dvajsetega maja 1968 je izšla izredna številka Pionirja, tiskana v hrvaškem jeziku. Rekli smo ji vzorčna številka. Razposlali smo jo skupaj z anketnim listom na vse osnovne šole republike Hrvaške. Odzivnost hrvaških šol je bila tolikšna, da smo letnik 68-69 tiskali v nakladi 103.000 izvodov, za območje Hrvaške in Slovenije. Naša prva in glavna skrb je bila spoštovanje nacionalnih kultur ter predvsem kulture materinega jezika, enakopravnost sodelovanja. Na mesto odgovornega urednika | hrvaško območje je bi! imenovj književnik Danko Oblak, fj vseh pogovorih pri načrtovanj programa je sodeloval pol® predstavnika Naše djece še *' publiški Zavod za šolstvo SR Hj vaške. Četrto številko Pionirja K nika 68-69 smo začeli izdaj*! tudi na območju republike Srt1; je. Odgovorni urednik srbske ij daje Pionirja je bi! prof. Jevrcj Rakič. Odziv šol na tem območl ni bil velik. Pionirjeva naklad] tiskana v cirilici, nam je že na Z četku pokazala, da je bila revi sprejeta le v zelo ozkem krof kljub laskavim ocenam v dne' nem tisku. Začeli pa smo sode* vati tudi z republiko Makedotj jo. Življenje našega skupne! Pionirja je bilo intenzivno,'ure] niško uspešno, nikakor pa I brez težav. Zato je bilo tudi kraj ko. Revija kot je Pionir, bi laM; sedaj že dobro desetletje in pomenila bogat pretok jugosl1 vanskih kultur in medsebojne! sodelovanja. Za to pa v začeti' sedemdesetih let ni bilo več p(f vega posluha, kljub velikim p] zadevanjem slovenskega ure* ništva, založbe Mladinska knji£ in Zveze prijateljev mladine. ^ nami je tako le kratko, toda k ristno obdobje sodelovanja, ki pokazalo, kako naj bi izdaj* skupno kakovostno revijo ’ otroke in tako morda najcenel in najbolj demokratično uresi* čevali naša hotenja. Gradivo pripravil »GOR LONGVKA Novost: knjiga o posebni vojni ______________________ Vilic in M. Ateljevič, Specialna vojna V založbi Poslovna politika pogradu je te dni izšla v srbohr-aškem in slovenskem jeziku ^embna, doslej nemara naj-J°lj obsežna in celostna stro-|°vna študija o posebni vojni — TPecialna vojna — obramba in Tičita. Knjiga ni namenjena le ki se morajo po svoji služ-'J-Hi dolžnosti ukvarjati z 'hrambo pred različnimi obli-Ta,T'i podtalnega delovanja naših T?sProtnikov, marveč tudi vsem, ‘k' jih ta vprašanja zanimajo, po-Pej še pedagoškim delavcem, f1 morajo seznanjati s temi vpra-rnji mladino. O posebni vojni ne govorimo mladini samo pri fhranibi in zaščiti; o marsikate-[j1'1 oblikah posebne vojne bi bilo ijhba spregovoriti z mladino tudi (fri drugih predmetih in drugih jhlikah pedagoškega dela, še ifasti takrat, ko jih postavlja na ii ''evni red aktualno dogajanje iz ('aše in zunanje politike, ji ^ današnjem svetu, razpetem n^d blokoma, polnem gospo-ij ‘arskih in drugih nasprotij, si veji es'h lastita posebne pravic^ in (Pokroviteljsko vlogo do manjših ! lrzav. Mednarodna strategija špikih sil temelji, pravi M. Mi-'e|ič v uvodu v kn jigo o posebni [ojni, že v Združenih narodih na )ravici veta, s katerim prepreču-ei" pobude neuvrščenih in dru-'m dežel, če niso v skladu z nji-lovimi interesi. Naravne pred-'(bti ter velike gospodarske in ojaške zmogljivosti velikih sil so službi n jihove zunanje politike, kateri izkoriščajo nešteta proti-(>vja sodobnega sveta, na-Protja med delom in kapitalom, Pod razvitimi in nerazvitimi, na-"dnostna, verska in druga nasprotja. Zaverovani v svojo voja-'ko in gospodarsko moč oprav-Wta velesili »mednarodnega policaja«. Razvili sta doktrino, po kateri ni delčka sveta, za katerega ne bi bili tudi oni življenjsko zainteresirani, o katerem ne bi smeli soodločati v okviru svoje »globalne« odgovornosti. Načelo politike velikih si! danes »ne vojna in ne mir«. Ker bi imel oborožen spopad širših razsežnosti lahko nepredvidljive posledice, se velike sile zatekajo ne le k uporabi orožja, marveč še poprej k bolj prikritim oblikam napadalnega delovanja -- v gospodarstvu, propagandi, obveščevalni in drugi podtalni dejavnosti. Žrtev, ki si jo izberejo, skušajo tako najprej znotraj oslabiti, zlomiti ‘ njeno odpornost in si jo postopno podrediti. Knjiga o posebni vojni razkriva različne oblike podtalnega in posrednega delovanja, ki jih uvrščamo v pojem posebne vojne. Prva poglavja so namenjena razvoju posebne vojne kot zamisli in dejavnosti z mnogote- pogosto vlogo Nenehen strah pred nasiljem rimi oblikami, ki jih je uporabila že Hitlerjeva Nemčija med drugo svetovno vojno, pozneje pa so jih na široko uporabile ZDA v Vietnamu. Jedro knjige obravnava današnje doktrine in strategije posebne vojne, zlasti še strategijo »posrednega nastopanja«, ki izkorišča notranje krize, propagando ter ideolo-ško-politično indoktrinacijo, dodaja po potrebi terorizem in gverilo, pripravlja notranje prevrate itd. Psihološko propagando dopolnjujejo politični, gospodarski in vojaški pritiski. Tudi Jugoslavija je že bila tarča posebne vojne, kot je v knjigi podrobno opisano. Zato je zadnji del knjige namenjen obširni obravnavi naših možnosti za obrambo in zaščito pred posebno vojno ter vlogi družbenih dejavnikov pri tem - od temeljnih samoupravnih organizacij in skupnosti do republike in federacije, od organov za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito do družbeno-političnih organizacij in drugih. Knjigo Specialna vojna -obramba in zaščita posebej priporoča šolam in drugim vzgoj-no-izobraževalnim organizacijam Republiški sekretariat za ljudsko obrambo, ki poudarja, da sta avtorja knjige dobra poznavalca te dejavnosti v sodobnem svetu. Knjiga bo zato pripomogla k boljšemu poznavanju posebne vojne in k uspešnejšemu delovanju našega obramb-no-zaščitnega sistema. Knjigo Specialna vojna naročimo na naslov: Novinsko-izda-vačka organizacija, 11070 Novi Beograd, Milenfija Popoviča 9 (Sava Centar). Cena • 900 din. J. V. Tudi šola je lahko v sovražnikovi službi Nekatere oblike posebne vojne Dejavnost tujih obveščevalnih služb in središč podtalnega delovanja je usmerjena danes tudi proti Jugoslaviji. Tako je na primer leta 1968 prišel v Evropi na dan ameriški Načrt 10-1, ki predvideva v večini evropskih dežel, zlasti v socialističnih deželah, najbolj primerna območja za gverilsko vojskovanje. V načrtu je predvideno število posebnih enot ameriške vojske, ki bi pri tem sodelovale in število gverilcev, ki bi jih v primeru potrebe lahko vključili v delovanje že v neka j mesecih. Načrt predvideva v Sovjetski zvezi 20 takih območij s 23.500 gverilci (za začetek), pri čemer bi pomagalo pet posebnih enot ameriške vojske. Na Poljskem so predvideli osem takih območij z 9000 gverilci, v NDR šest z 10.500 gverilci. V Jugoslaviji načrt predvideva tri možna območja - - eno na širšem ljubljanskem območju, drugo severovzhodno od Sarajeva in tretje v okolici Kruševa. Gverilcem naj bi pomagali dve posebni enoti ameriške vojske. Zakaj so zbrali prav ta območja? Gre za strateško pomembna prehoda - -za ljubljanska vrata (Ljubljana - Postojna - Trst) in vardar-sko-moravski prehod proti jugu, sarajevsko območje pa je v središču države. Načrt 10-1 je dvignil precej prahu; ker ga Ameri- kanci niso mogli zanikati, so ga proglasili za zastarelega. Drug primer so »znanstvene« in podobne raziskave, ki jih organizirajo in financirajo tuje države, vanje pa vključujejo tudi naše raziskovalne organizacije. Tako je v letu študentskih nemirov 1968-1969 poseben oddelek Kolumbijske univerze v ZDA s sodelovanjem Instituta za družbene vede v Beogradu začel širšo raziskavo o nosilcih javnega mnenja. V raziskavo je vključil poleg Jugoslavije tudi nekatere druge evropske države. V vzorcu, ki ga je predvidela raziskava, so bile osebe s pomembno strokovne ali družbeno-politično vloge iz vrhov zvezne administracije, iz vodstev družbeno-političnih organizacij, iz gospodarstva, zakonodajnih teles, znanosti in množičnih občil. Vsaka izmed izbranih 1500 oseb je morala navesti svoje biografske podatke in tri druge osebe, ki imajo po njeni oceni močan vpliv na javno mnenje. Tako bj raziskava zbrala dragocene obveščevalne podatke o sestavi in vplivnosti vodstvenih delavcev pri nas. Da bi zakrili namen raziskave, anketiranci niso bili v naprej seznanjeni z načrtom, niti s tem, da vodi raziskavo tuja država. Po knjigi Specialna vojna NOVA KNJIGA »Mladinske delovne akcije mladost naše domovine« Več kot dva milijona mladih je v zadnjih štiridesetih letih sodelovalo na mladinskih delo •31 akcijah zveznega pomena. H graditvi porušene domovine takoj po vojni, k postavljanju orjaških objektov ali pri pomoči manj razvitim ali prizadetim ob naravnih nesrečah je ta vojska mladih ljudi prispevala več kot 80 milijonov prostovoljnih delovnih dni. V to seveda niso in ne morejo biti vštete neštete akcije, ki so potekale in še potekajo v krajih, kjer mladi živijo in delajo, v krajevnih skupnostih, občinah, na območjih, na tako imenovanih lokalnih akcijah. Izkušnja jugoslovanske mladine je pomembna tudi za svet. saj so se akcij udeleževali tudi mnogi brigadirji iz vseh krajev sveta, akcije so se Porajale tudi drugje po svetu, seveda v posebnih oblikah in razmerah. že v prvih dneh narodnoosvobodilnega boja je mladina v sovražnikovem zaledju, pa judi sredi bojnih poljan, s svojim delovanjem podpirala ra-Zvoj oboroženega boja, da bi lakoj po osvoboditvi začela bilke brez orožja... Začele so se organizirane akcije za obnovo domovine, in v teh je bila mladina v prvih vrstah. Žgrajene so bile mnoge Proge, ceste, mesta, hidrocen-frale in številni drugi objekti črednega pomena za obnovo dorpovine in njen hitrejši ra- Knjiga — monografija beograjskih založb Poslovne Politike in Mladosti Mladinske delovne akcije — mladost naše dežele, ki je te dni izšla v slovenskem prevodu, govori o vseh pomembnejših dogodkih na mladinskifi gradbiščih po vsej Jugoslaviji in ob tem odgovarja na mnoga pomembna vprašanja nadaljnjega razvoja mladinskega prostovoljnega dela. Kaj prinaša monografija? Rdečo nit slikovno bogato opremljene monografije (več kot 300 črno-belih in barvnih fotografij) predstavlja kronologija mladinskih delovnih akcij v Jugoslaviji in Sloveniji. bogato ilustrirana s pričevanji brigadirjev na posameznih akcijah. Kronologijo, ki jo je pripravil Milomir Kragovič. so za slovensko izdajo dopolnili z opisi najpomembnejših mladinskih delovnih akcij v Sloveniji. Knjiga ima štiri dele. V prvem prikazu je avtor Zoran Erak odnos predsednika Tita do mladinskega prostovoljnega dela, njegova srečanja z brigadirji, skrb, ki jo je pokazal za njihovo delo, in neštete pobude, ki jih je dajal tako za posamezne akcije kot tudi za obuditev mladinskih akcij takrat, ko so mnogi njihovi nasprotniki dokazovali njihovo ekonomsko in siceršn jo neupravičenost in neutemeljenost. »Želel bi, da bi ves naš mladi rod hodil v takšno šolo, kot ste jo obiskali vi in tisti pred vami, ki so gradili druge objekte. To je nekaj, česar ni mogoče kupiti z denarjem. Takšni objekti, avtomobilske ceste, proge in drugi so pomembni za našo socialistično domovino iz ekonomskih in drugih razlogov, toda pomembni so tudi zato, ker se na njih ustvarjajo novi ljudje...« je dejal Tito graditeljem avtomobilske ceste Ljublja- na—Zagreb leta 1958 v Novem mestu. V drugem prispevku so analitično prikazane značilnosti mladinskih delovnih akcij, kot sp prostovoljnost, delovna in najširša človeška ‘vzgoja, tovarištvo, bratstvo in enotnost, tekmovalni duh, organizacijska samostojnost in vsestranskost programov delovnih akcij, po drugi strani pa njihova gospodarska upravičenost in učinkovitost (avtor je posamezne trditve utemeljil s številkami), razvoj samoupravnih odnosov in družbenih dejavnosti, ki so za mladega človeka eden glavnih vzvodov za udeležbo na delovni akciji. Ta del monografije je napisal Srečko Mihailovič. Poseben del v slovenski izdaji monografije predstavlja prispevek Vilija Pšeničnyja o specifičnih izkušnjah mladinskega prostovoljnega dela v Sloveniji, o delovnih akcijah, ki se tako po obliki organiziranja kot po delovnih nalogah deloma razlikujejo od podobnih po drugih republikah in pokrajinah. Gre predvsem za to. da so bile v Sloveni ji v vsem povojnem obdobju v glavnem manjše akcije (z izjemo avtoceste), katerih organizacija je bila prepuščena pobudi mladih po terenu, vsaj v največ primerih. Vendar številke brigadirjev na manjših. tudi zveznih, republiških in lokalnih akcijah v Sloveniji dokazujejo, da manjših akcij ni! Gre tudi za zamisel, naj bi bile akcije v današnjem času predvsem tam, kjer se drugače bolj moderno ne da graditi, torej na manj razvitih območjih in deloma v obmej* nih krajih. In podobno. Monografijo sklepa prispevek Rodoljuba Matoviča in Petra Damjanova, ki govori o vlogi in prispevku pripadnikov JLA v razvoju mladinskega prostovoljnega dela pri nas, s posebnim poudarkom na akcijah ob naravnih nesrečah. Kljub bogastvu, ki ga prinaša k nam monografija o mladinskih delovnih akcijah (vedeti moramo, da podobne monografije pri nas še nismo izdali), pa vendarle kaže opo- zoriti, da ima knjiga tudi slabe strani, še posebno za tistega, ki bi jo utegnil ocenjevati kot nekdanji ali sedanji brigadir, udeleženec akcij. Ob opisovanju najpomembnejših akcij, največjih graditeljskih uspehov, ob nizanju osrednjih akcij se nekako zgubi brigadir kot posameznik.. Zazdi se, da današnje akcije niso ir ne morejo biti tako veličastne, da se bo mlad človek na akciji današnjega dne težje dokazoval, manj identificiral z dosežkom svojega dela, kot je to zmogel in zmore brigadir Brčkega, Samca, avtoceste ipd. Premalo je poudarjen sam razvoj mladinskega prostovoljnega dela, njegova vpetost v družbeno-politična dogajanja in trenutne zahteve časa. Knjigo Mladinske delovne akcije — mladost naše domovine naročite na naslov; No- vinsko-izdavačka organizacija. 11070 Novi Beograd, Mi-lentije Popoviča 9, Sava Centar. Cena 1500 din. V. P. SREDNJA PEDAGOŠKA ŠOLA LJUBLJANA, Resljeva 12 RAZPISUJE seminar za pridobitev pedagoško andragoške izobrazbe za inštruktorje, učitelje praktičnega pouka in laborante s srednjo izobrazbo. Vzgojno-izobraževalni program obsega: 1. Osnove psihologije 42 ur 2. Osnove pedagogike in andragogike 42 ur 3. Osnove didaktike 42 ur 4. Metodika praktičnega pouka 54 ur Tečaj se bo začel v začetku decembra,če bo prijavljenih najmanj 15 kandidatov. Od števila udeležencev bo odvisna tudi višina denarnega prispevka za posameznika. Prijave pošljite do 18. novembra na naslov: Srednja pedagoška šola Ljubljana, Resljeva 12, kjer dobite tudi druge informacije (tel. 320-975). Integrali 83 na televiziji Izid Kosovelovih Integralov je leta 1967 prav gotovo pomenil presenečenje in izziv, saj ta zbirka dopolnjuje podobo pesnikovih literarnih razsežnosti. Zamuda ob izidu Integralov pa prav gotovo ni bila sprejeta z razumevanjem: tisto, kar sodi v sredico konstruktivističnih pesmi, je od vsega začetka zbujalo živo zanimanje, saj je očitno nasprotje »baržunasti liriki«. Kmalu po izidu Integralov je našla Kosovelova konstrukcija odziv med recitatorji in občinstvom. Predstavili so jih dijaki na eni izmed ljubljanskih srednjih šol, in ob njihovem nastopu je Janko Liška z razumevanjem zapisal besede priznanja. Kdo ve, koliko podobnih nastopov se je zvrstilo odtlej? Izšel je tudi natisnjeni recital kot izbor Kosovelovih konstrukcij z napotili za izvajalce. Kar dolga pa je bila pot, da so Integrali našli pot do televizije. Oddaja KONS 83 je nastala v sodelovanju ljubljanske in avstrijske televizije, nastopili pa so domači izvajalci. Prikazane so bile Kosovelove konstrukcije, seveda na recitativni podlagi. Razumljivo je, da je pri Integralih moral nastati najprej izbor pesmi za KONS 83. Četudi je bil ta izbor premišljen — opravil ga je D. Poniž — pa je scenarist izpustil možnost, da bi uvrstil vanj nekaj jedrih, kar težko pogrešlji-vih Kosovelovih pesmi: morda bi kazalo nameniti nekoliko več pozornosti kompoziciji pesemske celote. Če je torej izbor pesmi temelj za televizijsko vizualizacijo, se vprašujemo, kakšna je vizualizacija kot nad- gradnja, kot nova sestavina in sveža možnost. Režiserju Marjanu Frankoviču ne gre oporekati poguma in domiselnosti. Samo po sebi se vsiljuje vprašanje, ali naj vizualizaci ja podpre besedilo in bo torej optična vzporednica k pesmi ali pa se lahko režiser odpove »ilustraciji« in bolj ali manj neodvisno od besedila izostri niz sekvenc, ob katerih lahko gledalec svobodno razmišlja in išče povezave. Režiser je pri vizualizaciji uporabil kolaž, fotografije, gibljive slike in »računalniško tehniko«. Vsi ti menjajoči se elementi pa so bili kaj krhka »snov«, ki jo je režiser v glavnem obvladal s sijajnim ritmom. Tam, kjer je besedilo vzporedno povezano s sliko ali s kolažem, je bila intenziteta usklajena, neusklajeno razmerje pa je izražalo včasih svobodno asociacijo, drugič pa prosto, podaljšano nadgradnjo. Kosovelove konstrukcije so same po sebi take narave, da se namenoma izmikajo čustvenemu dojemanju. Vizualizacija pri KONS 83 je to deloma upoštevala, drugod pa učinkovala čustveno in razpoloženjsko, čeprav so bile sekvence kratke, ritmično izostrene. Prav Kosovelove konstrukcije so pesmi, ki ponujajo kaj različne možnosti za interpretacijo. Le-to so premišljeno, z ustrezno zadržano glasovno modulacijo izpeljali Bine Matoh, Nevenka Sedlar in Ivo Barišič, Slavko Nemec je s kamero podal optično zelo različno učinkujoče slike, gibljive podobe — tako kot si jih je zamislil režiser. I. G. Obvestilo V Muzeju ljudske revolucije Slovenije sta na ogled dve razstavi: Stalna razstava, ki je postavljena v štirih dvoranah, popelje obiskovalce z bogatim slikovnim gradivom in muzealijami od prvih predvojnih začetkov delavskega gibanja do prvih organiziranih poskusov vstaje, okupacije, narodnoosvobodilnega boja in okupatorjevega nasilja. V osrednji dvorani je prikazano kulturno življenje v partizanskih enotah in na osvobojenem ozemlju, v avlah pa partizanska saniteta, partizanska tehnika in tiskarna ter partizanske delavnice, kurirske zveze in Denarni zavod. V četrtek, 3. novembra 1983 bo v Muzeju ljudske revolucije Slovenije odprta razstava akvarelov in risb na temo Partizanske delavnice in zaledne oblasti IX. korpusa NOV. Avtor razstavljenih del je France Smole, član Društva likovnih samorastnikov Ljubljane. Razstava bo odprta do 30. novembra 1983. Muzej je odprt v torkih, sredah, četrtkih in petkih od 10. do 18. ure, v sobotah in ob praznikih od 10. do 13. ure in od 15. do 18. ure, v nedeljah pa od 10. do 13. ure. Muzej je zaprt ob ponedeljkih, 1. januarja, 1. maja, 1. in 29. novembra. Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- »Itt! Pedagoške resnice za vsakdanjo rabo Dušica Kunaver: Naš šolar Pod tem naslovom je Dopisna delavska univerza Univerzum izdala 53 diapozitivov s pedagoškim besedilom, namenjenih sodelovanju med učitelji in starši. Besedilo je napisala Dušica Kunaver, avtor diapozitivov je Vaško Pregelj, tehnična oprema in pobuda za nastanek gradiva pa je delo Vasiljke Šuklje, urednice pri DDU Univerzum. Ker je osnovnošolec še tesno povezan z družino, je zelo pomembno, kakšno je sodelovanje med učitelji in starši. Tu se navadno začne učiteljev problem, kajti njegovo najtežje delo gotovo ni poučevanje. Za svoj predmet se je sam odločil, strokovno se lahko izpopolnjuje, v iskanju novih metod že najde veselje. Mnogo težja učiteljeva naloga je vzgajati, se pravi pripeljati otroka skozi težka obdobja odraščanja na pot samostojnosti, pri tem pa klesatunjegov značaj, da bo ostal trden tudi v najtežjih okoliščinah. Učitelj pa doseže pri tem kaj malo, če ni v vzgojnih prizadevanjih tesno povezan s starši. Še ena težava je, s katero se mora učitelj vedno znova spoprijeti, zlasti pred roditeljskim sestankom. Rad bi staršem povedal, da se otroci premalo učijo, da ne prinašajo nalog, opravičil in denarja, da ne poslušajo razlage, da so pri vedenju izgubili občutek za mero itd. Toda kako se bodo pri tem počutili starši? Slabe volje bodo krivili učitelje, češ da niso kos svojemu poklicu, saj take pritožbe poslušajo že pet, šest, sedem let. Z občutkom krivde pa bodo jezo zlili tudi na otroke, ki jim prinašajo samo skrbi in težave. Iz tega začaranega kroga obtoževanja ne najdejo izhoda ne otrok ne starši ne učitelj. Prav zato nam bo zelo dobrodošel vsebinsko bogat pedagoški pripomoček za pogovore s starši. V uvodu avtorica pojasnjuje, da je nastal ob njenih dolgoletnih izkušnjah. Čeprav razmišlja o otroku med 10. in 14. letom, bi knjižico lahko uporabili tudi učitelji nižjih razredov. Diapozitivi so prepričljivi v svojem neprisiljenem izrazu in domiselno oblikovani ob avtorjevi želji, da postavi otroku kot izhodišče svoje likovne pripovedi. Vaško Pregelj je posamezne diapozitive tudi zanimivo kombiniral z otroškimi risbami, skicami, zapisi, šolskimi nalogami in tako pustil otroku, da sam spregovori. Marsikaj pa nam v besedilu razkrijejo tudi izjave učencev o njihovih starših. Tako smo dobili zglede, kako naj se pogovarjamo s starši, kako jim prepričljivo prikažemo stiske, ki jih otroku prinaša obdobje zorenja, kako jim razložimo, da »otrok mora skozi vse nestanovitnosti, da se bo nekega dne ustalil v zreli odraslosti«. S knjižico se nam ponuja besedilo za roditeljske sestanke, poleg tega pa sami ponovimo ali se ob njej naučimo marsikatere pomembne pedagoške resnice. Mladostnikove težave nastajajo največkrat zaradi šolskega neuspeha. Poglavje »Kako naj se otrok uči« je za našega učenca gotovo med najpomembnejšimi. V poglavju »Četudi mislimo dobro, ne naredimo vedno najbolje« so pojasnjeni vzroki za otrokovo laž, poneverbo podpisov, skrivanje ocen itd. Ali naj sploh grajamo? Kako razčistiti spore? Kako pluti med preveliko strogostjo in razvja-njem? Na ta vprašanja dobimo jasne odgovore, podprte s primeri iz življenja. Mnogo praktičnih nasvetov je nanizanih ob problemu otrokovega prostega časa. Končno pa še razmišljanja o vprašanju, ali je naš otrok že zrel za samostojno življenje. Knjižica je dragocena za učitelje in starše predvsem zato, ker nas nevsiljivo opozarja, naj svoj odnos do otroka napolnimo z več vedrine, zaupanja, potrpežljivosti, razumevanja. Dušica Kunaverjeva nas je prepričala tudi to pot — zaradi svoje iskrenosti in predanosti pedagoškemu delu. DANICA CEDILNIK Popravek V zadnji številki Prosvetnega delavca je bil na 6. strani pri odlomkih o predšolski vzgoji pomotoma izpuščen podpis avtorice. Misli: Mrk jezik med ljudmi. Človek mora sanjariti. Čim več lepega. Preveč govorimo, premalo poslušamo in Zame je otrok najboljši psiholog je napisala Slavica Pogačnik Toličič. Avtorici in bralcem se opravičujemo in prosimo za razumevanje! UREDNIŠTVO ALI SO VSI VAŠI SODELAVCI IN SODELAVKE NAROČENI NA PROSVETNEGA DELAVCA? NAREDITE KAJ ZA TISTE, KI GA NE BEREJO REDNO! PONUDITE JIM SVOJE GLASILO! NANJ SE LAHKO NAROČIJO TUDI PO TELEFONU NA ŠTEVILKO (061)315-585 v -n 3 s. t. TREBA BO VARČEVATI! V VSAKI ŠOLI IN VSAKI VZGOJNO-VARSTVENI ORGANIZACIJI. ZATO POŠILJAJTE RAZPISE IN DRUGE OBJAVE V SVOJE GLASILO! Otroci in pesem Na jugoslovanski razpis o glasbeni ustvarjalnosti pionirjev in mladine - - razpisal ga je Pionirski dom Marka Oreškoviča iz Zagreba - - je prispelo I 19 otroških del iz vseh republik in pokrajin. Za sklepno prireditev je žirija izbrala 12 najboljših del. Med temi je bila tudi pesem Dane Maurovič iz Hrastnika z našli vom Koliko je zvezd na nebu* Sklepna prireditev je bila I tošnjega 5. novembra v ko’ certni dvorani Vatroslava Lisi skega v Zagrebu. Izvajalce spremljali orkester Vanje Lisi ka, zbor Maki ter glasbeno-sce 5 ^ ska skupina Pionirskega doHjC Marko Oreškovič in Osnovifj šole Nikola Tesla iz Zagreba. Razpisna komisija VZGOJNO-VARSTVENE ORGANIZACIJE RADENCI -So Vs razpisu je dela in naloge 0t ha — ravnatelja Kandidat mora poleg splošnih pogojev, določenih z zakonom o zdrt ženem delu, izpolnjevati še'naslednje pogoje: da izpolnjuje pogoje po zakonu o vzgoji in varstvu predšolski otrok: da ima najmanj 5 let delovnih izkušenj po opravljenem stroko' nem izpitu, od tega najmanj 2 leti dela pri vzgoji in varstvu pre' šolskih otrok: — organizacijske in strokovne sposobnosti: - - aktiven in pozitiven odnos do samoupravljanja. Mandat traja 4 leta. Prijavite se v 15 dneh razpisni komisiji VVO Radenci, Titova c. Priložite ustrezno dokumentacijo. Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa v 30 dneh po končane sprejemanju prijav Razpisna komisija VVO »JELKA« razpisuje prosta dela in naloge — pomočnika ravnatelja Za pomočnika ravnatelja je lahko imenovan kandidat, ki poleg splo nih, z zakonom določenih in v družbenem dogovoru o kadrovski pol tiki sprejetih pogojev, izpolnjuje še naslednje: — da izpolnjuje pogoje za opravljanje del in nalog vzgojitelja > strokovnega delavca po določilih 38. in 39. člena Zakona o vzgo in varstvu predšolskih otrok; — da ima najmanj 3 leta delovnih izkušenj po opravljenem str kovnem izpitu, od tega najmanj 2 leti dela pri vzgoji in varst' predšolskih otrok; — da ima pozitiven odnos do družbenega premoženja in samoupra Ijanja; — da ima organizacijske in strokovne sposobnosti ter da je družb nepolitično aktiven. Izbrani kandidat bo imenovan za štiri leta. Začetek dela s 17. 1. 19Ž’ Kandidate vabimo, da pošljejo prijave z opisom dosedanjem dela1 z dokazili o strokovnosti razpisni komisiji VVO »Jelka«, Ljubljar Glavarjeva 18 a, v 8 dneh po objavi razpisa. Prijavljene kandidate bomo obvestili o izbiri v 15 dneh po končan^ sprejemanju prijav. VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNA ORGANIZACIJA ŽALEC TOZD OSNOVNA ŠOLA NADE CILENŠEK, h.o. GRIŽE razpisuje prosta dela in naloge — učitelja zgodovine in zemljepisa, PRU, za nedoločen čas s polni( delovnim časom Pogoj: PRU zgodovine in zemljepisa z diplomo. Začetek dela L 12. 1983. Stanovanja ni. Prijavite se v 15 dneh po razpisu. Kandidati bodo obveščeni o izi" razpisa v 8 dneh. --------------H gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina znaša 380 din za posameznike, 650 din pa za organizacije združenega dela in delovne skupnosti. Cena izvooa 20 din, pri povečanem obsegu pa 30 din. študentje imajo pri skupinskih naročilih poseben popust. Številka tekočega računa: 50101-603-46509. 611G4 Tiska ČZP Ljudska pravica. V1 ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega koP teja za vzgojo in izobraževanje! časnik »Prosvetni delavec prost temeljnega davka od meta proizvodov (glej 7. točko j odstavka 36. člena zakona o ot> davčenju proizvodov in storite^1 prometu).