f§E5L Vrhu klanca. ^^H^ \t!' f^ ast Bogu! Zdaj smo pa dobri. Je vsaj enkrat konec tega hu-. Je s ^vetero vPrego pritiral težkoobložen voz na višino. J^j^Vppl ,,Vidiš, takih-le klancev je malo po svetu!" pripomni |p|fpf§z spet svojemu pomagaču Lukcu. ,,Se dobi še semtertja kateri tJraPft/i ŽQ? za pol ure, ali po temle pa voziš celo uro, pa še nisi na tsJtv-^ felli' Mačkov oče so imeli onkraj hriba obširne gozde smre- ^šjfflffiiŽJff* kovine in jelovine in počasi, leto za letom, so sekali in do-^SiSŽ*?^ vaza'i debele hlode na domačo žago. Kajpak čez hrib po H^||P»^3F. tem hudem klancu. Domači sin Jernejec jih je zvozil največ, a vselej se je oddahnil vrhu klanca, on in živina. Tudi danes je obstalo vse, ko je zaklical Jernejec: nOoo — oga!" Še celo domači pes, zvesti čuvaj Čopin, se je ustavil in se obrnil, češ, ali se ni morda pripetilo kaj napačnega. ,,Zdaj bo pa boljše!" reče Jernejec, naravna zavoro pod kolo in se zopet vzravna, da požene: ,,Tu hot, bist, bistahor!" Šlo je polahko nizdol. A cesta je postajala strmejša in strmejša, vedno močneje je silil težki voz proti dolini. ,,Cik", je nekaj dejalo.En ud zavorne verige je počil, voz se zažene konjem za noge, ti pa v tek in v dir. Jer-nejec in Lukec opazita v hipu nevarnost, primeta za ročice, da zadržita voz, toda kaj bo slaboten človek proti taki sili ? Kar kadilo se je navzdol, tako je šlo. Namah so bili na ovinku, a tam jih je čakala šele prava nesreča. Vse je šlo čez nasip. Kar odneslo je Jernejca in Lukca tja dol po bregu, vprega pa je ostala na tleh poleg prevrnjenega voza. Dosti sta dobila voznika, vendar preveč ravno ne. Nekaj časa sta bila nezavestna. Zvesti Čopin je bil precej pri njiju. Vohal je zdaj tega, zdaj onega, ogledaval, obletaval, dokler se ni spustil proti domu. Tam skoči k očetu, jih milo pogleduje, nalahno cvili, prijazno laja; skoči k materi, dela isto; steče nekoliko po cesti nazaj, se ozira, se vrne zopet in zopet po-gleduje, zopet cvili, zopet laja in prosi . . . Domači so končno le uganili, da mora nekaj biti. Vedeli so, da je šel pes z Jernejcem. Kako veselo jo udari Čopin po cesti, ko vidi, da hite oče za njim. Pohitita navkreber. Ko prideta do ovinka, sta že bila oba voznika pri konjih in sta počasi reševala živino iz zamotov. Dosti truda in dela in mnogo časa je bilo treba, da so vse vravnali. Posebno hudega pa ni bilo nikomur, vendar pa je dobil vsak kaj za spomin, še celo močni voz je šepal na stran in milo škripal proti domu. ¦ * * ^HHIV^ — 177 — ^^^H^^^^^^H ,,Nizdol bo boljše", je tnenil Mačkov Jernejec, in tako jih meni še mnogo drugih. Vendar pa to ni res. Pač je nizdol ložje, toda ne boljše^ temveč nevarnejše. Res po klancu gor trpč ljudje in živina, a nesreče se zgode navadno le po klancu dol, kjer se vozi ugodnejše. Taka je tudi z vožnjo po cesti našega življenja. Mnogo varnejši potu-jejo oni, ki hodijo strma, težavna pota trpljenja, kot onf, ki se sprehajajo po cestah veselja in ugodnosti. Koliko učenjakov in veijakov je hodilo prva svoja leta. leta učenja, po poti uboštva in siromaštva — pa so jo privozili do časti in slave; mnogo jih je pa, ki so sedeli v mladosti pri polnih skle-. dah, na stara leta jim pa trda prede. Zato pravi latinski rek: Per aspera ad astra, po grapavem se pride do zvezd. Isto resnico nam je povedal tudi Zveličar: ,,Tesna je pot, katera pelje v življenje", in »prostorna je pot, katera pelje v pogubljenje, in veliko jih je, kateri hodijo po nji". Ferd. Gregorec .