Direktor ALBIN Škerk - Ureja uredniški odbor - Odgovarja FERDI ZIDAR - Uredništvo in uprava: Trst, Ulica S. Spiridione 7 - Telefon (040) 366833 Dopisništvo v Gorici: Ulica bocchi 2, tel. (0481) 84436 - Poštni tekoči račun 14454342 - Letna naročnina 12.000 lir - Tisk in fotostavek GRAPHART - tel. (040) 772151
Vesele praznike in vso srečo v novem letu zeli bralcem, tovarišem in prijateljem
Uredništvo DELA
Foto Križmančič
Ob koncu leta 1992
Leto 1992 je zdaj za nami, a ostajajo številne negotovosti, ki so ga označevale! Prav tako ostajajo številni, tudi dramatični problemi, ki jih je to leto prineslo ali pa so bili že prej in so ostali nerešeni.
Božični in novoletni čas poteče vedno v znamenju gesel za mir, prijateljstvo, bratstvo, solidarnost, ljubezen. Letos so ta gesla tako aktualna in nujna, kot že dolga leta ne. Svet je preveč “živčen” in nemiren, da bi si lahko mi danes privoščili površen obredniški pristop do teh vrednot: razmere zahtevajo od nas resno, prizadeto angažiranje v prvi vrsti prav za mir in za ostale vrednote, od katerih je odvisen...
Kruto vojno na tleh Bosne in Hercegovine spremljamo z veliko tesnobo in z nemočnim upanjem, da bi bilo tragedije čimprej konec. A komu še verjeti! Volilni rezultati v Srbiji nam ne pomagajo v tem smislu, a tudi drugod prevladuje nestrpnost...
V Evropi smo priče prave epidemije nacionalizmov, vojna se širi kot sredstvo za tisto sredstvo, kije držalo ljudi skupaj, v sožitju in v uverjenosti, daje boljši svet možen. Naša ideol-gija je v globoki krizi, način, s katerim je bila poskušana njena konkretizacija, je v večji meri propadel. Iščejo se novi načini, oblikujejo se novi pristopi in vsebina za našo, levičarsko ideologijo enakopravnosti, pravičnosti, sožitja v prijateljstvu in miru, sodelovanja, solidarnosti...Ta zapleten, tesnoben zaključek stoletja
je daljši proces, čeravno ga pomagamo oblikovati vsak dan. A vsakdanjost je tudi zelo konkretna: zato moramo vsekakor pomagati kakor in kolikor mogoče beguncem iz Bosne ter moramo biti pripravljeni na še dodatno pomoč v prihodnjem, ko bo treba porušene kraje obnoviti.
V Italiji je položaj dosti bolj političen, a vendar zelo negotov. Volilni rezultati, rezultati sodnih preizkav v zvezi s “Tangentopolo”, upočasnjeno delovanje javne uprave, razpuščeni občinski in pokrajinski sveti: vse to nam kaže, da je dosedanjemu oblastvenemu razredu odklenkalo in da bi moral prepustiti mesto drugim. To bi bilo normalno in bi spadalo v sistem zrele demokracije. Seveda je to dosegljivo na volitvah.
A v sedanjem italijanskem sistemu je možnih preveč kombinacij, ki omogočajo vladajočim, da se tiščijo oblasti, tudi ko je niso več vredni. Zato so nujne institucionalne reforme in v prvi vrsti sprememba volilnega sistema, ki naj omogoči državljanom, da bodo izbirali v javnosti, kdo naj vlada in kdo ne.
Tu je teba začeti z reformo dosedanjega režima, ki seje izčrpal. Leto, ki prihaja, bi moralo biti v tem oziru mejnik. Reforme in dejanske spremembe so neodložljive tudi zato, ker je izhod iz kritičnega položaja lahko nevarnejši.
Slovenci v Italiji se poslavljamo od leta 1992 že spet brez pravih rezulta-
tov. V spremenjenih razmerah sedaj tudi mi spreminjamo strategijo. Bo s tega kaj več? Kdo lahko to zagotovi? In vendar smo nekako dolžni posodobiti našo politiko. Tudi to bo rezultat...
V	tem letu smo dobili razsodbo Deželnega upravnega sodišča, ki je zavrnila sklep Dežele in v bistvu potrdila veljavnost statutov občin Doberdob, Sovodnje in Števerjan. Dobra razsodba s sodobnimi argumentacijami, ki jo gre upoštevati tudi sicer!
V	tem letuje bila odobrena tudi konvencija med vlado in RAI za 4 tedenske ure oddaj v slovenščini. Končno! A vprašajmo se, če bo to res televizija manjšine za manjšino! Ali, z drugimi besedami, če bo te programe naša manjšina proizvajala res svobodno, če bodo torej izraz in odraz cele manjšine ali samo enega ali dveh njenih delov. Gre namreč za javno ustanovo, ki deluje z javnim denarjem. Zato ni odveč vprašanje, kako bo z novimi namestitvami...
***
Je ta nenaden spust iz velikih problemov Evrope in sveta k majhnim, drobnim vprašanjem naše manjšine, znak provincialnosti in demagogije? Tudi taka interpretacija je možna, a mi imamo ambicijo slediti vsem tem momentom današnjega nemirnega časa sprememb, ki ne morejo ostati tuje našemu domačemu okolju. In tudi pri nas morajo prinesti več objektivnosti.
Solidarnost onkraj vseh meja
Pod tem naslovom, se je v nedeljo 27. t.m. odvijal že tradicionalni pohod za mir. Udeležilo se ga je več tisoč ljudi. Na različnih točkah mestnega središča so udeležence nagovorili sindikalist Bruno Zvedi, pesnik Aleksij Pregare, tržaški podžupan Silvano Magnelli in pokrajinski predsednik združenja AGLI Francesco Codega. (Foto Križmančič)
stran 2
DELO
MPjl
■■■■■■■
S skupščine Demokratične zveze
Osnovne vrednote, ki nas vežejo, so važnejše od tistih, ki nas ločujejo
Stalno si ponavljamo, da so perspektive levice v Italiji in še posebej v Trstu vse prej kot rožnate. Novo potrdilo smo imeli v zadnjih tednih, ko sta bili, po dolgem obdobju neaktivnosti, v našem mestu dve pomembni javni politični pobudi. Najprej soočenje o vprašanju Osima, ob prisotnosti visokih predstavnikov DSL, Komunistične prenove, krožka Istria in zastopnika italijanske manjšine na Hrvaškem, ki je privabilo po optimistični oceni kakih sto poslušalcev. Le nekaj dni kasneje je skupščina Demokratične zveze priklicala pozornost le malo večjega števila članov. Poročilo o tem srečanju sem želela začeti s tem podatkom, ker menim, daje osnovni razlog za naše zadnje in verjetno tudi bodoče neuspehe. Tudi levica seje nalezla bolezni Trsta: znamo se pritoževati, da se stvari nikamor ne premaknejo, ne pa da bi se osebno vpregli v skupni voz. Morda pa se še nismo dovolj jasno zavedli, da nismo več kolešček velikega partijskega aparata, ki lahko deluje tudi brez nas. Aparata ni več, geslo “Partija smo mi” je postalo trda resničnost.
Tega se ni zavedel tudi marsikdo, ki seje udeležil skupščine Zveze. Nanjo so namreč letele tako številne kritike, daje bilo skoraj presenečenje, ko je bila ob koncu z veliko večino glasov
odobrena resolucija, ki jo objavljamo v okvirčku. Kritike na koga? Na tiste izvoljene, ki se morajo tako maloštevilni v občinskem svetu ukvarjati s stotimi vprašanji Trsta, na edinega poslanca, ki si prizadeva, da bi se podobna zveza, širša in močnejša, ustvarila na vsedržavni ravni? Kdo je Demokratična zveza? Nismo v DSL glasovali od sekcij do vodstva za njeno ustanovitev?
Kot so garanti zapisali v dokument, kije bil predložen na skupščini, je bila zveza ustanovljena preveč v naglici, ni bilo časa, da bi se primerno prikazalo njene vrednote in njen program. To je bil tudi eden od vzrokov za skromen volilni uspeh, ki je še odvzel elan aktivistom. Toda je to zadosten vzrok, da zamisel enostavno opustimo? Iz istega dokumenta garantov: Kriza italijanskega političnega sistema seje dramatično poglobila. Velike stranke kažejo namen, da ohranijo svoj sistem oblasti. Proti tej konzervativni vlogi strank sta možna dva načina opozicije. Prvi so lokali-stična gibanja, kot je Severna liga. Drugi so tranzverzalne pobude, ki imajo kot cilj reformo političnega sistema. Demokratična zveza jasno spada med slednje. Garanti navajajo tudi nedavno srečanje nobelovcev in znanstvenikov na tržaški univerzi, ki
so s svojim ugledom podprli enostavno ugotovitev: svetu grozi ekološka katastrofa, človeštvu izumrtje zaradi samouničenja. Družbo z neomejeno neodgovornostjo je nujno nadomestiti s kulturo osebne odgovornosti. Vsi smo osebno odgovorni za to, kar se dogaja. Kultura človeka naj nadomesti kulturo trga, načelo sožitja etnične in rasne kontrapozicije, politična gibanja, ki slonijo na zaščiti posameznih razredov, skupnosti ali korporacij proti drugim razredom in skupnostim naj nadomesti gibanje, ki ima kot osnovo najvažnejša socialna načela. Interes planetarnega človeka mora imeti prednost pred iskanjem interesa posameznika ali skupine. Odgovorno je danes le obnašanje, ki išče skupne točke. Če se bodo o tem prepričali, bodo vse razlike izgubile pomen.
Tako menijo garanti. Podobni so zaključki resolucije. Kaj bo z Zvezo? V današnjih pogojih, ko še ne vemo, po kakšnem volilnem zakonu bomo volili, ko se v strankah vrstijo potresi, ko nastajajo nove politične skupine čez noč, nima velikega pomena načrtovati bodočnost. Gotovo je le, da bo z Zvezo, kot s strankami to, kar bodo naredili njihovi člani.
TČ
Resolucija Demokratične zveze
Pred skoraj letom dni smo se v Trstu lotili politične izkušnje Demokratične zveze. V središče naše pobude smo postavili vprašanje, ki je danes važnejše kot kdajkoli: ponovno združiti napredne kroge in levico, da prenovimo politiko in zgradimo vladno koalicijo tako v državi kot v našem mestu.
Danes se zavedamo meja, ki jih naša izkušnja ni znala premostiti.
Rojena pred političnimi volitvami 5. aprila, Demokratična zveza je plačala, zaradi svojih značilnosti predhodnice v političnem dogajanju, dejstvo, da ni imela močnih referenčnih točk na vsedržavni ravni, kar je bistveno omejilo možnost združevanja pomembnih delov naprednih gibanj. Po začetni zavzetosti ob obeh volilnih kampanjah je članstvo vse manj sodelovalo pri odločanju, ki je prešlo v roke Koordinacijskemu odboru. Slednji se je zato spremenil v kraj soočanja političnih subjektov, ki so bili pobudniki Zveze.
Te meje lahko premostimo, če vrnemo osrednjo vlogo politični vlogi, ki so nam jo zaupali volilci: v središču dela Zveze morajo biti izvoljeni, ki opravljajo svoj mandat na osnovi programov, s katerimi so se predstavili.
Skupščina potrjuje povezanost z izvoljenimi in poziva vse člane, a tudi širše, vse občane, da pomagajo n jihovim prizadevanjem z delom v skupinah, ki naj poglobijo politična in upravna vprašanja in naj sprožijo mobilizacijo v podporo njihovim pobudam. Demokratično zvezo pa ne bo mogel zastopati nihče, razen izvoljenih in garantov.
Demokratična zveza se ne more “razpustiti”, ker ima odprt dolg z volilci. Obenem pa ne moremo zanikati, da je izid aprilskih volitev razširil na vsedržavno raven politično razpravo o vprašanjih, ki so bila osnova za njen nastanek.
Parlamentarna razprava o volilnih in institucionalnih reformah je vse živahnejša spričo bližajočega se datuma referendumov. V tem času so v državi nastala nova gibanja, nove izkušnje, ki zasledujejo prenovo politike in združevanje naprednih sil. Kdor je dal pobudo ali je pristopil k Demokratični zvezi, se bo moral odločati na osnovi lastnih prepričanj in osebne pripravljenosti za aktivno sodelovanje v novih okvirih, ki odsevajo na širši ravni našo tržaško izkušnjo.
Pogled na športno prizorišče v letu
Tudi leto 1992 je za nami; bilo je burno leto, leto velikih sprememb pri nas in po svetu, zal tudi tragičnih in zaskrbljujočih dogajanj. Če se ozremo na naše ožje okolje, da naredimo nek prerez skozi teh dvanajst mesecev, ne moremo mimo športnega udejstvovanja, ki je v sklopu slovenske narodnostne skupnosti v Italiji dosegel tudi v pretekli sezoni nekatere nenadejane uspehe in ki ostaja najbolj množična dejavnost mladih.
Foto Križmančič
V tem pregledu bi se ne omejila na prikaz rezultatov posameznih društev in športnikov, saj nas o teh vseskozi obvešča tisk; raje se bom zaustavila pri splošnejših ugotovitvah in ocenah, ki pa ne bodo poglobljene, saj se v tem kratkem zapisu tega ne da opraviti.
Če gledamo z vidika tekmovalnih uspehov moramo poudariti, da dosegamo Slovenci v Italiji zelo dobre rezultate predvsem v individualnih
1992
športih. Jadranje, kotalkanje, namizni tenis, ski rolkanje, lokostrelstvo, verjetno smo v teh panogah prišli do najvišjih možnih lovorik. Dovolj je, da pomislimo na Ariano Bogateč, ki je letos nastopila na Olimpijskih igrah, na Sama Kokoravca, ki je že osvojil nekaj naslovov na svetovnih in evropskih prvenstvih ter na še vse ostale posameznike, ki osvajajo prestižne rezultate v državnem merilu. Seveda so ti rezultati sad dobre volje in trdega dela vsakega posameznika; je pa tudi res, da so pogoji za individualni šport mnogo bolj ugodni. Glede na to, da se tudi v sklopu manjšine pozna demografski padec, si je težko predstavljati, da bomo v ekipnih športih tudi v bodoče dosegali visoke uvrstitve in nastopanje v najvišjih italijanskih ligah. Kljub vsemu, pa smo v' minuli sezoni zabeležili nekaj pomembnih uvrstitev in napredovanj, vendar postaja konkurenca tako ostra, da jim je posamezno naše društvo težko kos in je treba zato iskati pot sodelovanja med društvi in zakaj ne, tudi združevanja. V tem letu smo se veselili napredovanja nogometašev Primorja, odbojkarjev ekipe Val Prapor, košarkarjev Jadrana, napredovanje v najvišjo ligo Kra-sovih namiznoteniških igralk. Ta so seveda najbolj vidna; dodati je treba še izvrstne rezultate na mladinskih področjih ter prisotnost naših tekmovalcev v deželnih državnih ra-
prezentancah - od Jana Budina do Ariane Bogateč, od Katje Milič do Aleksandre Ažman. Ob vsem tem pa je nujno zabeležiti tudi nekaj bridkih nazadovanj, kot npr. odbojkarske ekipe Bora. V športu je pač tako: zmagam sledijo porazi, napredovanjem sledijo nazadovanja...
Rezultat sam na sebi pa seveda ni edini cilj našega množičnega športnega gibanja, ostaja pa le tisti, ki je navzven najbolj viden. Rezultat predstavlja po eni strani motivacijo za ostale športnike, po drugi strani pa predstavlja vsak športni dosežek tudi dosežek za celotno skupnost, ki jo s tem tudi uveljavlja v širšem okolju. Največkrat so ravno naši športniki tisti, ki jih pozna širša italijanska javnost, največ se o nas govori na športnih straneh italijanskih časopisov.
Nasploh mislim, da predstavlja športni ambient neko zdravo in enotno jedro naše skupnosti, kjer se ne ločujemo po ideoloških prepričanjih, kjer ni socialnih razlik, kjer se vsi skupaj navdušujemo za zadetek v vrata na nogometnem igrišču, za trojko na košarkarski tekmi, za učinkovit blok pri odbojki. Tudi to mora biti naš šport: če bomo sposobni gojiti vse njegove pozitivne elemente in strokovno graditi njegovo razvojno pot, bo prav gotovo ostal najbolj množična dejavnost naše skupnosti.
Foto Ferrari
Intervju objavljen v sobotni prilogi ljubljanskega Dela, dne 19. decembra 1992
DELO
Zmeraj nekako iz krize
Senator Bratina, je Italija kot unitarna država pri koncu?
Nedvomno so dogodki leta 1989 zajeli tudi Italijo, kakor so bivšo Jugoslavijo. Med obema je kljub različnim zgodbam, nekaj stičnih točk. Jugoslavija je bila v vzhodnem prostoru država z največ “zahodnimi” elementi in Italija je imela v zahodnem največ prvin “realsocializma”. Obe sta delovali kot svojevrstna člena v blokovski politiki in sta se, ko so bloki razpadli, znašli v vakuumu. Tako kot seje v Jugoslaviji vse začelo z izbruhom ekonomske krize in mednarodnega dolga, se je v Italiji potreba po institucionalnih reformah pojavila, ko je javni dolg dosegel izjemen, težko nadzorljiv obseg. V obeh primerih se je skozi dogajanje vlekla vodilna nit vprašanja identitet; v Jugoslaviji je šlo za pripadnostne občutke nacionalnega pomena, v Italiji gre za regionalne in deloma jezikovno-kulturne. To bi bila lahko tudi ena od razlag velikih uspehov, ki jih je v zadnjem času doživela Severna liga, ki nastopa v Italiji s podobnimi argumenti, ki jih je navajala Slovenija, zlasti z vprašanjem razporejanja sredstev med severom in jugom.
Križaje v italijanskem primeru postala manifestna, ko se je začela razkrivati mreža sistemske korupcije.
Moralno vprašanje seje zaostrilo z ekonomsko krizo. Zanimivo pa je, da je imel ta sistem dolgo časa polno soglasje in s tem, daje bil vgrajen v tkivo odnosov med strankami, lokalnimi in državnimi oblastmi, je vplival tudi na usmeritev glede razvojnih gospodarskih odločitev. Sistem, v katerem je bilo ob velikih projektih treba vračunati “odstotke” strankam, ki so s tem dobro živele, in kupovale volilni konsenz, je omogočil na drugi strani tudi, da seje gospodarstvo obračalo.
Torej določenih infrastrukturnih naložb ne bi bilo, če ne bi bilo tega vzajemnega interesa med politiko in gospodarstvom?
Prav gotovo. Dodati je treba, da so bile določene prednostne razvojne odločitve - recimo izbor cest pred železnicami - zanesljivo od vsega začetka v vlogi izbila ciljev industrijskega razvoja. Glavna italijanska industrija je avtomobilska in to je vplivalo na infrastrukturo. Če zastavimo vprašanje brez moraliziranja, se morda zdi čudno, da krizo doživlja Italija, ne pa tudi ZDA, kjer delujejo podobni elementi in se ne ve, kje je konec politike in začetek kriminala. Odgovor je morda v ^m, da izbire, ki jih je naredil italijanski politični svet, niso bile dovolj učinkovite in take, ki sojih pričakovali poslovneži. Poleg tega so v Italiji javna sredstva privatizirale stranke.
Edini slovenski senator v italijanskem parlamentu o krizi italijanske države in družbe, o razlikah med “postmoderno” Furlanijo-Julijsko krajino in srednjeveškim” Trstom, o odnosih med Italijo in Slovenijo.
Najbrž bo v tem razlika z ZDA.
Da, toda v Italiji je treba upoštevati še razkol v civilni družbi, ki traja že dlje časa in smo zdaj v ključnem trenutku. V pogledu davčnih bremen smo med najbolj obdavčenimi državami v Evropi, kljub temu pa učinkov ni videti. Na eni strani država na posameznika pritiska z davčnim vijakom, na drugi pa se vidi kričeča razkošnost, aroganca različnih elit, še posebno v krogu vladnih strank in to vzbuja odpor. Klicev k morali je bilo nekaj že pred leti - Berlinguer je bil eden med njimi - toda tedaj se je zdelo, da ima družba neskončne razvojne možnosti in zadeva ni nikogar vznemirjala. Zdaj je drugače, ko je videti, da perspektiv tiste vrste ni več.
Italija je doživela vmes močno gospodarsko rast.
Italija seje, kljub dvema notranjima blokoma, ki sta ustrezala svetovni blokovski razdelitvi, in “neizpolnjeni demokraciji”, ko leva opozicija ni smela na oblast, notranje prenavljala, zlasti na področjih obrtništva in drobne industrije. Cela območja so se samostojno razvila na podlagi iznajdljivosti, inovacij, marljivosti. Poleg tega se običajno podcenjuje dejstvo, da seje zelo dvignila raven izobraženosti. Reforma nižje srednje šole je končala družbeno diskriminacijo, ko je bilo za vstop v gimnazijo treba narediti sprejemni izpit, in kdor ga ni, je bil dokončno odrinjen na stranski tir. To je bila kruta selekcija. Ko seje podaljšalo obvezno šolanje, je prišlo do razširjenja visokošolske izobrazbe. To je vplivalo na vse drugo; tudi v gospodarstvu igra vprašanje človeških vivor pomembno vlogo. Ljudje, ki imajo izvirno znanje, vidijo več, drugače gledajo na trg, so iznajdljivejši, se laže premikajo.
Upam, da to drži tudi za nas, kajti to bi utegnila biti ena od primerjalnih prednosti Slovenije, na katere naslanja razvoj.
To je za Slovenijo, ki vstopa v postindustrijsko dobo, izjemno zanimivo. Ljudje z visoko izobrazbo množijo antropolski potencial naroda in s tako podlago lahko odlično uspevajo tudi majhne države.
Italija bo po tej preizkušnji zanesljivo drugačna. Kakšna?
Ne velja samo zanjo. Leto 1989 je zaključilo ciklus v razvoju držav, ki je trajal dvesto let. Vse strankarske oblike so se rodile s francosko revolucijo. Lenin je dodal temu svoje in pozneje na tem področju ni bilo dosti izumov. S francosko revolucijo se oblikuje nacionalna država, ki je institucionalna zgradba, ki vzame za podlago etnijo, jo “nacionalizira”, da postane narod in ta se poistoveti z monolitno in centralistično državo. Vse, kar je drugačno, mora izpasti, nihče ne postavlja vprašanja manjšin. Model se razširi po Evropi in se ujema z industrijsko revolucijo. Nacionalna država je odlična posoda za industrijski razvoj, ker poenoti trg, omogoči
enojezikovno opismenjevanje, spremeni državljane v poenotene pripadnike enega sistema. To nosi v sebi nevarnost nacionalizma - to se je kmalu pokazalo v prvi svetovni vojni. Seveda pride znotraj nacionalnih držav do dialektike različnih razredov in da bi premagali nacionalizme, se rodi ideja o drugačni državi, ki naj bi ključni pomen nacionalnega premostila, še vedno pa ostala posoda za razvoj. Industrijska ideologija je navzoča tudi pri nastanku take, “partijske” države, ki za bazo ne jemlje etnij, ampak razred, na katerem zgradi partijo. Partija, ki se poistoveti z državo, je nato le drugačna oblika istega bistva: deluje kot posoda za industrijski razvoj. Leto 1989 je končalo industrijsko ero kakor je francoska revolucija končala dolgotrajno agrarno; partijska država se zruši prva, toda tudi nacionalna je močno načeta.
Spremembe so velike, vendar jih ni pričakovati čez noč. V vmesnem času pa je treba živeti in če Italijo gledamo iz Slovenije, je videti kar nekaj nasprotujočih si prvin. Je to, kar se dogaja v Trstu, plavanje proti toku?
Na Tržaškem se ne zavedajo, daje srednji vek končan, mislim v prispodobi. Čudno je, da velik del mesta vztraja pri politiki, kije v nasprotju s tem, kar se dogaja v Italiji. In to je nevamo za vso državo, ker povečuje tveganje, da bo zaradi odsotnosti italijanskega vpliva Slovenija v celoti v avstrijskem in nemškem prostoru. Hkrati izvaža napačni imidž Italiji. Je pa res, da je Trst v čudnem položaju; kot da bi mesto izbralo neke vrste samomor, ker ne odklanja samo tesnejših odnosov s Slovenijo, ampak tudi druge sodobne stvari. Na Tržaškem je nekaj pomembnih znanstvenih ustanov in sorazmerno ve-
Katere težnje bodo močnejše, ko gre za povezovanje s Slovenijo?
Na zadnjem srečanju srednjeevropske pobude v Gradcu sem ugotovil zanimive novosti. Če upoštevamo, da se bosta razšli Češka in Slovaška, je bilo tam dvanajst novih držav. Nova dvanajsterica torej, med katero je Italija edina iz zahodne dvanajsterice. Italija ima na tem območju veliko interesov, prav take kot Slovenija. Upam si trditi, da so velike možnosti sodelovanja med Italijo in Slovenijo prav v razmerju do Srednje Evrope. V tem smislu lahko tudi manjšine odigrajo odlično vlogo. Na italijansko manjšino je iz Italije prvič mogoče gledati kot na skupino ljudi, kije dvojezična in zato sposobna neposrednega stika tako s Slovenijo, kot prek nje, z Vzhodom. Čeprav gre za pripadnike italijanskega naroda, to ne spreminja dejstva, da Italija še nikoli ni imela na voljo toliko ljudi, ki bi bili v vseh pogledih sposobni komuniciranja s slovanskim svetom.
Ali to velja tudi za trgovinske odnose?
Da, in ta element so podcenjevali. V senatni zunanjepolitični komisiji, sem
Na manifestaciji, kije bita v soboto, 12. t.m., so srednješolci, študenti, napredne politične stranke, bivši borci in sindikalisti množično in odločno zahtevali zatrtjr sleherne oblike rasizma in novega fašizma. (Foto Ferrari)
Slovenija je v takem okviru torej delovala v skladu z zahtevami časa?
Primer Slovenije kaže, da v njej ni šlo za nadomestitev zamujenega iz 19. stoletja, kar so mnogi mislili, ampak bi lahko postala celo avantgarden model za nove oblike - z manjšimi ozemlji - “posod" za postindustrijski razvoj, ko bi se klasična nacionalna država povezala z drugimi regijami v okviru, ki zajema več geografskih enot kot v našem primeru nastajajoča nova Evropa. Jasno je, daje treba zagotoviti, da bi etnično imelo svoj pomen, da bi imela suverenost smisel in bi se ohranila jezik in kultura, le da bi bile v življenje tvorno vključene tudi manjšine. Od Slovenije bo odvisno, kako se bo razvijala in morda postala zgled za druge v tem pogledu. Ključno je vprašanje identitet; nacionalna država jo je vsiljevala vsem, partijska jo je hotela iztrgati, problem je zdaj prišel na dan z vso močjo, najbolj seveda na najbolj občutljivem delu jezikovno-etnične pripadnosti.
liko razumništva, toda to živi zase, kot v nekem znanstvenem getu, ne vpliva na mesto. Mesto se tako izraža preko strank in se vrti v začaranem krogu. Tako Trst ni le mesto, ki demografsko umira, ampak je doživelo tudi pravi beg možganov, najbolj imenitnih plasti, neke vrste negativno selekcijo.
Dežela Furlanija-Julijska krajina pa zastopa drugačna stališča.
Dežela je povsem druga zgodba. Ta seje gospodarsko prerodila v šestdesetih letih, se industrijalizirala in postala prava regionalna enota. Ni naključje, daje danes konflikt med furlanskim in tržaškim območjem.
In Goriška?
Goriška je več kot obmejno območje. Tam gre meja med Furlanijo in Julijsko krajino, ima drugačen stik s Slovenijo, ker sta dve Gorici kot samski dvojčici. Čeprav je pokrajina v italijanskem merilu majhna, so v njej torej tri zelo različne situacije.
dejal, da bi bilo ukrepanje med jugoslovansko krizo bistveno drugačno, če bi bili konzultirali vsaj analize rovinjskega italijanskega inštituta. Spet smo se dotaknili dejavnika znanja: tudi v tem pogledu lahko manjšina preseže klasičen manjšinski položaj in je nova oblika povezovanja v okviru mednarodnega sodelovanja.
(nadaljevanje na 4. strani)
DAROVI IN PRISPEVKI
Ob poravnavi naročnine so v sklad DELA prispevali tovariši: Palmino GABROVEC, Praprot -
8.000	lir.
Nino KOŠUTA, Križ - 8.000 lir V spomin na bratranca Rudija GRGIČA daruje Albin ŠKERK
100.000	lir za sklad DELA. Franc STOPAR daruje
100.000 lir za sklad DELA in 100.000 za Sekcijo DSL Opčine-Bani.
stran 4
DELO


Zmeraj nekako iz krize
V bližnji prihodnosti bodo aktualna tudi vprašanja bolj oprejemljivih povezav, vzemimo cestnih, železniških. Ali so v Italiji ta vprašanja že razčiščena?
Mislim, da je kar precej odvisno od tega, kako se bodo lotili postopka revizij meddržavnih pogodb, med katerimi je osimska samo en del, s ciljem, da bi se meja tako prepletla z interesi na obeh straneh, da bi postala prozorna. Videti je različne interese, ko gre za izbiro smeri. Trst vleče svojo zgodovinsko rento, ko gre za začrtovanje cestne povezave, čeprav vidim vrsto funkcionalnih prvin, ki bi naredile vhod na Goriškem primernejši. Goriška vrata, ki so bila v zgodovini glavni vhod v smeri zahod-vzhod, povezuje po naravni poti Padsko nižino s Panonskim območjem. Nočem zbujati polemik, toda še naprej menim, da je bila prvotna različica cestne povezave med Goriškim in Ljubljano po stari rimski cesti primernejša; med drugim to na tej razdalji pomeni prihranek od 18 do 21 kilometrov avtoceste.
Je s slovenske strani čutiti dovolj pobud?
Odvisno bo od nove vlade in novega ministra. Bil je občutek, da se nekaj spreminja, zdi pa se, da so prevladali stari vzorci. Kakorkoli že, zavedati se moramo, da je izbira smeri cestne povezave izbor določene politike. Na drugi strani je tudi Italija zaposlena s svojimi notranjimi zadevami in še ni čisto jasno, kaj namerava. Ta svet je bil italijanski zunanji politiki vedno nekoliko tuj.
In kakšno je ozračje v zunanjepolitični komisiji senata?
Zanimiva je, ker jo sestavljajo klasiki italijanske zunanje politike. Moram reči, da imam z njimi dobre odnose, s Piccolijem, s predsednikom komisije Fanfanijem.
Torej je mogoče veliko narediti?
Komisija sije zastavila določena vprašanja in si prizadeva za to, da bi prišla do razumnih odgovorov.
So osebni stiki med institucijami iz obeh držav koristni?
Čimveč naj bi jih bilo. Tudi zato, ker so se modeli porušili in so ustanove
počasne, bi bilo pametno pohiteti s stiki med ljudmi, ki imajo ideje. Na tej podlagi nastane zaupanje in tako gredo stvari naprej.
Načelno zanimanje za Slovenijo v Italiji je, kako to, da je zadeve tako težko praktično obdelati? Kako to, da je poslovni svet tako zadržan?
Deloma zato, ker ni jasen politični okvir italijanske zunanje politike in ker se ne ve, kako se bodo stvari oblikovale v Sloveniji. Zdaj čakajo, da bodo videli, kakšna bo vlada, kakšna koalicija, pravzaprav ne, kdo jo bo sestavljal, temveč ali bo sposobna zagotoviti stabilnost in dati jamstva. Ko se zagotovi stabilnost, vsaj za določen čas, se zasidrajo navade, ki se ohranijo tudi v primeru, da se medtem politično kaj spremeni. Italija je za to dober primer. Je v krizi, vendar ima ustanove, ki normalno delujejo.
Torej se tudi Slovenija nima česa bati, ko se povezuje z Italijo v spreminjanju?
Kljub krizi je Italija svojevrstna dežela, ki se vedno nekako izmaže iz zadreg. To ni prva povojna kriza, imela je že več kritičnih trenutkov. Ob koncu šestedesetih let nihče ne bi dal počenega groša zanjo. Toda vedno je našla ventile - eden od njih je bila obsežna siva ekonomija. V Italiji skratka obstaja fleksibilna stabilnost in gospodarsko obnašanje je predvidljivo.
Navsezadnje tudi iz političnega laboratorija lahko pridejo samo boljše rešitve od zdajšnjih.
Smo v preizkusni fazi preureditve in ne bi škodilo, če bi se obmejna območja pojavila s kakršnimi pilotskimi načrti, ko se bodo začela pogajanja. Prepričan sem, da bo Slovenija hitreje v Evropi, kot si zamišljamo, in to bo močno spremenilo njen položaj, v vmesnem času pa je treba izkoristiti vse možnosti, da se odnosi trdneje zasidrajo, institucionalizirajo.
Konkretno?
Industrijsko cono na Krasu, ki jo je Trst dokončno zavrgel, bi bilo mogoče prenesti na Goriško. Pripravljeno je na obeh straneh. Tam je tudi stara prosta cona, ki je prinesla določene olajšave. Ozračje med Slovenci in Italijani na Goriškem je tudi dru-
16. decembra je slavil 90 rojstni dan tovariš FRANC STOPAR
Iskrene čestitke naj prejme od Sekcije DSL Opčine-Bani
tiskarna
tipo-lito graphart
(nadaljevanje s 3. strni)
gačno; ni naključje, da se je prav v Gorici rodila fakulteta za mednarodne odnose in diplomacijo. Splet ugodnih razmer, ki se nagiba k temu, da bi poskusili s kakšnim novim projektom. In če povežemo Goriško novogoriško območje. Soško in Vipavsko dolino, nastane ozemlje s tristotisoč ljudmi, kar je četrtina Furlanije-Julij-ske krajine. Ko poslovni človek razmišlja v tem naveznem okviru - jaz to imenujem referenčni teritorij - ima pred seboj kar zanimiv prostor. Seveda to zahteva premostitev določenih predsodkov, opremljenje tega ozemlja s potrebnimi ustanovami in strukturami, zahteva dejavnost ljudi samih.
Bi taka pobuda imela podporo v Rimu?
Misilm, da.
MOJCA DRČAR-MURKO
Amaterski oder JAKA ŠTOKA Frosek-Kontovelje v nedeljo, 20. t.m., uprizoril premiero humoreske “Naši graju na radio”, ki jo je napisal kontovelski avtor Alojz Cjak že leta 1948. Režiral jo je Drago Gorup.
Ponovitev humoreske bo v soboto, 9. januarja 1993 ob 20. uri v dvorani Kulturnega doma na Proseku. (Foto Ferrari)
reCno Novo leto
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA • KMEČKO -DELAVSKA HRANILNICA IN POSOJILNICA V SOVODNJAH • HRANILNICA IN POSOJILNICA OPČINE • KMEČKA IN OBRTNA HRANILNICA IN POSOJILNICA V NABREŽINI • KMEČKO OBRTNA HRANILNICA DOBERDOB • KMEČKA BANKA GORICA
Viale D’Annunzio 27/E - Tel. 040/772151