Pavel Tancar je invalid, pa dela kakor drugi zdravi Ijudje
Malo drugačna pot do sreče
Pavel Tancar se vsako popoldne pripelje s kolesom do doma ostarellh občanov v Dravljah. To je tako, kakor bi prišel domov. Najprej obišče svojo že štiriinosemdesetletno mamo, ki je že enajst let priklenjena na posteljo. Pomenita se, kako je bl lo v službi. Mama mu pripoveduje o vrabcih in golobih, ki jih je kar naprej poln balkon, in Pavel je vesel, da mamo še vse tako živo zanima. Potem gre med svoje prijatelje. Med tiste, ki so primorani živeti na invalidskih vozičkih. Pove jim kakšno novo šalo, tudi razjezi se, če je kdo le preveč obupan. In popoldne mlneva. Pavel pa je zadovoljen, da je tako, kakor je. Tudi sam je petinosemdesetodstotni invalid. Invalidnost mu je včasih pomenila strah in manjvrednost. Zdaj pa mu pomeni še večjo človečnost, še večjo pripadnost tistim, ki so potrebni pomoči.
»Bili so časi, ko sem se sam sebi smilil. Mislil sem, da bo moja nesreča potegnila za seboj vesoljni svet in da bo zaradi tega vsega konec. Potem pa sem ugotovil, da je življenje sestavljeno iz drobnih in pre-prostih stvari. Prideš v službo, pa te kdo prosi za vži-galice. Vratar pri vnodu v tovarno se ti nasmehne in dan dobi drugačno, lepšo podobo. Takile kamenčki v mozaiku so kakor stopnice v neznano. Tisto nez-nano pa postaja del tebe. Naučil sem se poslušati besede, ki jih izgovarjajo drugi Ijudje. V tem je vsa modrost.«
Pavel Tancar je glasen in poln energije. Rad se smeje. Smeje se kar naprej, tudi takrat, ko bi moral stisniti zobe. Ljudje, ki ga poznajo, pravijo, da je Pa-vlov smeh nalezljiv. Še tako žalostne trenutke zna spremeniti v veselje. Pa ni zmefom prizanesljiv.
»Življenje me je naučilo,« pravi Pavel Tancar, »da sta sentimentalnost in pomilovanje slabša od vsake bolezni. Bolniki na invalidskih vozičkih potrebujejo malo drugačno peščeno pot, kot so je drugi navajeni \z dneva v dan. Potrebujejo malo drugačno sonce in malo drugačne oblake Potrebujejo sprostitev, ki jim vrača vero v življenje.«
Sediva v veliki, svetli sobi za družabnosti in re-kreacijo in popoldanska domska tišina se počasi drobi. Od vsepovsod prihajajo starčki, pripeljejo se tudi na vozičkih in Pavel Tancar ve povedati, da tudi tu v domu ostarelih občanov v Dravljah le ni vse tako, kot bi bilo prav. Ne razpredava te njegove misli.
Potem mi pripoveduje o svoji mladosti. Govori 'zbrano. Samo poslušam ga in zapisujem.
Rodil se je pred petinštiridesetimi leti v revni de-lavski družini. Mama je bila delavka v Tobačni tovar-ni. Oč^ je bil postrešček in pozneje delavec pri Slo-venijaiesu. Ima še brata in starša sta dobesedno pri-garala hišo na Levičnikovi štirinajst To pove s po-sebnim poudarkom, ker je ponosen na svoje starše in na dom, v katerem živi. Pri šestih mesecih je zbo-lel za otroško paralizo. Posledica — defektna noga in hrbtenica. Devet let je ležal in upanje, da bo kdaj shodil, je iz dneva v dan bolj plahnelo.
Spet se ustaviva. Pavel si prižge cigareto in dolgo molči. »Zato da hodim, sem hvaležen svoji mami. Ko je bilo že vse zgubljeno, je mama še zmerom verjela v mojo ozdravitev. Z dr. Derčem sta me spravila na noge in čeprav sem se komaj vlekel, je bila to zame
nepopisna zmaga. Shodil sem. »Mama, poglej!« — sem tulil skozi odprta vrata. Nikoli ne bom pozabil ti-stega trenutka, ko sem stal na nogah brez bergel. Stal sem in se premikal. Toje prava radost«
Leta 1949 je v enem letu napravil kar tri razrede osnovne šole. Dožive! je tudi prvo operacijo noge, in ko se je vrnil iz bolnišnice, je nadaljeval šolanje.
»Hodil sem v osnovno šlo Valentina Vodnika in ko sem končal šesti razred, sem s petnajstim letom iz-stopil. Doma smo bili revni in še zmerom težak inva-lid sem šel za vajenca k avtoličarju v Dravljah.«
O teh letih nerad govori tudi zato, ker je pri obrt-niku doživel preveč krivic in ponižanj. »Vsako jutro sem moral biti že ob pol šestih v delavnici. Pozimi sem moral zakuriti peč. Čez leto pa sem delal na njivi. Za nameček, če je bilo kaj narobe, ali pa če ni bilo, sem dobival še brce. Bil sem kruljevec. Bil sem niče. A kako sem bil vesel, ko som si prislužil prvo kolo! Ko sem napravil pomočniški izpit, sem se za-poslit pri IMP in tam delam že dvanajsto leto.«
Pavlova samozavest je rastla, ko je postal po-močnik. Poklic mu je pomenil delo, kruh, denar, sa-mostojnost. foda preden je napravil pomočniški izpit, je moral spet na težko operacijo noge. V bol-nišnici je preživel kar šest mesecev in tu ie spoznal življenje tudi z druge strani. Videl je sebi enake in še večje reveže. »Po naravi sem že od nekdaj optimist. Če me je že bolelo, semraje klel kakor jokal in kar naprej sem iskal službo. Najhuje je, če se zapreš vase in tuhtaš. Še tisto zdravje, ki ga imaš, se počasi razgubi in na koncu si prazna vreča. En sam obup te je in samemu sebi si odveč.«
Zdaj je Pavel Tancar zaposlen pri podjetju za av-tomatizacijo prometa. Zaradi težke invalidnosti je dobil lažje detovno mesto. Šel je na tretjo operacijo m lansko leto na četrto. Amputirali so mu prst na desni nogi. Pa ga tudi to ni strlo. Spet hodi v služboin obiskuje mamo in prijatelje v domu ostarelih obča-nov v Dravljah in vsi, ki ga poznajo, ga imajo re-snično radi.
Pavel Tancar je aktivni član društva invalidov v Šiški. Bil je že predsednik in tajnik društva. Veliko bere in ne more in ne more pozabiti svojega psa, či-stokrvnega volčjaka Čita. »Čita je bil moj najboljši prijatelj. Še zmerom upam, da se bo vrnil. Kar naprej ga čakam. Saj je nemogoče, da bi tak prijatelj kar iz-ginil.«
Žan Kosec