Pravljica o hlapcu Andreju.
Tistega junijevega jutra, ko so kosci že na vse zgodaj vriskali na travnikih in mahali s kosanii, so se za potockom na Homarjevem travniku pomenkovale rožice med seboj. Vriskanje koscev jih je predramilo — pa so postale vse žalostne v svojih drobnih, nedolžnih srcih.
Vse dehteče je njih življenje — pa jim kosci hripavo vriskajo smrt. In kakor vsako leto, bo prišel hlapec Andrej počasnih korakov na travnik s koso in bo zamahnil po njih. Zivljenje je pa tako lepo, solnčno, smehlja-joče, polno dehtenja — — —
Pomenkovale so *se rožice in se dogovorile, da zaprosijo hlapca Andreja, naj jih pusti živeti. Dobrega srca je hlapec Andrej in se bo gotovo dal pregovoriti.
Ko so prifrirali zgodnji metulji na travnik, še pijani zaspanosti, so se jim rožice smejale, jih potresalc z roso in jim pripovedovale, kaj so sklenile. Metulji so se veselili, posedli so k njim in so pili med z njihovih sladkih ustnic ter se radovali življcnja.
Tedaj je pa ze prišel hlapec Andrej s koso. Obstal )e na stezi ob travniku, zasadil koso v tla, potegnil kamen iz osolnika in koso nabrustl. Rožice so bledele in trepctalc strahu.
Ko je Andrej nastavil koso, da bi zamahnil, je zašumelo, zajokalo, zaprosilo po vsem travniku:
»Andrej, Andrej!«
Glasovi so biti toli sladki, mili, vzdihujoči in so lahno prišusteli na Andrcjevo uho — kakor prijetno dehtenje.
Andreju jc omahnila roka.
»Pusti nas, Andrej, pusti nas!« jc vzdihnilo vse po travniku.
148
Še svoj živi dan Andrej ni sltšal tako sladkih besed, tako drobnih, lako srebrnih glasov. Kar inako se mu je storilo v mehkem in dobrcm srcu.   Oprl se je na koso in je govoril:
»No, no, kaj pa misUte? Nikarite no! Jaz moram. SinoČi po večerji rai je velel gospodar: »Andrej, jutri boš pa tisti travnik za potočkom. Kar zjutraj zgodaj pojdi,« mi je dejal.   No, no, jaz ne morem drugače!«
Zopet je nastavil  koso, da bi zamahnil.
Tedaj je po vsem travniku oživelo, vse rožicc so se zamajale, kakor bi hotele k njemu, pred njegove noge, ga prijeti za roko in poprositi, naj jim pusti življcnje.   Po vsem travniku je zazvenelo:
»Andrej, Andrej, usmili se nas!«
»I, no, no!« je mehko zavračal Andrej in solze so mu stopile v oči.
»Pusti nas, Andrej!   Tako smo mlade in še vse nežne!«
»No, no!« Potegnil je Andrej z roko čez oči. »Ozmerjal me bo — gospodar, ker travnik ne bo pokošen,« je pripovedoval rožicam. »Pa naj le bo po vašem, noU
Dejal je Andrej koso čez ramo, vtaknil pipico v usta in počasi šel proti domu.
»Bog plačaj, Bog placaj, Andrej!« so se zahvaljevale rožice in so se veselo objemale.
Andrej pa je prišel domov na dvorišče in je obesil koso pod streho na kijuko.
»Si že pokosil?« se je zacudil gospodar.
»Še ne. Pa tudi ne bom, Ne morcm. Ko sem prišel tja, je ves travnik oživel in vse rože so me prosile, naj jih pustim, ker rade žive. Branii sem se. Pa so le prosile. Oh, ti moj Bog, kakšni glasovi so to bili!   Kakor med! — —   Jaz ne bom kosil.   Ne moremU
»Zmešalo se mu je«, se je prestrašil gospodar. »Star je žef pa se mu je zmešalo.«
Ni ozmerjal hlapca. Odpovedal mu je službo in odštcl prisluženi denar. Andrej je jokal in prosil, pa je le moral iti. In kamor je prišel, so ljudje rckli, da se mu je zmešalo, ko jim je  pripovedoval to zgodbo.
Gospodar pa jc poslal fantov na travnik. Ti so vriskali in kosili in se niso zmenili za rožice, Takrat je Andrej sedel za mejo in jc jokal. SHšal je, kako so vzdihovaje umirale rože,   in je plakal.
Potem je šcl po svetu in se mu jc hudo godilo. Nikjcr ni dobil službe, ker so rekli, da je zmesan.
Ko pa je v revščini in v trpljenju urarl in so ga zakopali na zapu-šČcnem kraju pokopališča, je zacvetelo na njegovcm grobu vse polno rožic. Nihče ni sejal, nihčc jih ni sadil, pa jih je bilo vedno poln grob-Ko so zvenele prve, so vzcvctcle druge in zadehtele na grobu tretje. In ravno nad srcem pokopanega so cvetele rdečc.
Ko so ljudje hodili mimo in so to videli na grobu, so se čudili.
Bogdan
149