ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.
Štev. 9. V Ljubljani 1. septembra 1887. Leto X.VII.
Solnčnica i
Solnčnioa.
Sos li vedno v tleh ostalo O drevesce ti šibkdl Mojo glej postavo zalo, Kaj zastajaš za menò?
Bila, črešnja, si vsejana
V	isto zemljo isti čas ;
Pa se dvigaš vsa zaspana, Glej, kakó sem vzrasla jaz !
Kdo ozrè se, reva, vdte? Preneznatna res si ti ;
V	moje pa cvetove zlate Vsak obrača rad oči.
O ti stvarca pritlikava, Vklenjena si na zeraljó; Mene mika pa višava, Brat mi solnce je svitló.
črešnja.
Črešnja.
^Piho, tiho, kaj bi rekla, Previsoko mi letiš; Vsiruj, da ne boš se spekla, Glej, da slave ne zgubiš.
Modro ni ti govorjenje, Da-si zlat je tvoj obraz. Skromno moje je zelenje In ponižnost ljubim jaz.
NiČevi so tvoji krasi, Puhla se ti poje čast; Jaz se dvigam le počasi, Pa je trdna moja rast.
Tebe pokosi nemila, Neizprosna kmalu smrt, Jaz bom cvela, sad rodila, Klicala ljudi na vrt.
Fr. Krek.
,7 v »	Prepelica.
tiKL
injice so žele ovea na njivi. Ko so prižele nekako đo svede njive, jT nastal je h krati šum: prepelica je glasno ščebetaje vzletela iz gnezda. Mali kebčeki so bili vže tudi toliko gùdni, da so hitro ostavili gorko ležišče in zbežali za materjo. Predno so mogle, žnjice opaziti, kaj je, vže ni bilo ptičkov nikjer. Prenehale so s srpi in pogledale tjà, od koder je za-šumelo. Le ona žnjica, ki je ob kraji žela, skočila je za mlado prepelico in jo ujela z zastorom.
Zvečer je nesla žena ptico domóv. Srčno se je razveselila njena hčerka Polònica, ugledavši ljubko živalico. Same radosti ni znala kaj početi. Vsa presenečena dene ptičieo v kletko, v katerej so bila navadno piščeta, in jej ponuja vsakeršne hrane; a deklici v veliko žalost ujetnica noče jesti, temveč piallo leta s kota v kot.
Žena, ki je ujela prepelico, bila je uboga gostija, kije s težavnim delom le za silo služIla vsakdanji kruli sebi in svojej hčerki. V tem da je mati služila kot najemuica pri raznih hišah, pletla je Polònica doma in si morala, da-si še šibka, sama jedi kuhati. Mnogokrat je bridko jokala in na tihem pretakala solze, ker je morala sama po ves dan doma b iti. Ni čuda, da je bila zdaj tako zelò vesela, ko je dobila tovarišico. Čuvala jo je kakor najdražji zaklad.
Drobna ptičica se je kmalu privadila novega prebivališča in ljubeznive deklice. Letala je prosto po hišici sèm ter tjà, pobirala muhe, pajke in druge take stvari. Ž njo se je vselila sreča v borno kočo. Polònica je bila vedno vesela; pogovarjala se je s prepelico kakor s človekom in ž njo je jedla iz jedne skledice Ta pa se je pustila prijeti in ujeti samó od njene roke. Nekega dne je dobila deklica ua cesti listek z napisom „Ave Marija." Ne vedoč, kaj napis pomeni, priveže ga prepelici okoli vratu. Po tem naj bi se njena prepelica od drugih razločevala. Uboga mati je 8 srčnim veseljem gledala to nedolžno srečo svoje hčerke.
Minola je jesen in prišla mrzla zima. Ptice aelilke so vže davno odletele iz dragega jim rodnega kraja čez dole in gore, čez širno morje v daljno Afriko. Mnogo, zelò mnogo jih je opešalo na tem potovanji in popadalo v morje, a še več se jih je ujelo v nastavljene jim zanjke. Mala prepelica pa je ostala na gorkem v domačej vasi pri svojej tovarišici Poloni. Da-si je mrzla burja zunaj pihala in sneg naletaval, ona zato še vedela ni. Njej bo je godilo po zimi kakor po leti ; dà, še mnogo bolje, ker je mati po zimi ostajala doma in pletla slamnate kite. Obe, mati in hčerka, sta sedeli pri gorkej peči in prepevali vesele pesni; prepelica pa je čepela mej njima in tudi časi zapela svoj „petpedi."
Hitro je minola zima, skoraj prehitro. Vzpomladi je morala žena zopet iti kot najemnica delat in Polònica je ostala sama domi. Huda nesreča je doletela to leto ubogo hišico.
Polònica nevarno zboli. Mati mora rada ali nerada ostali doma in hčeri streči. Zdravnik je dohajal dan na dan. Uboga žena je bila v najhujših denarnih stiskah; treba jej je bilo plačati zdravnika, zdravila in hišnega go-
spodarja. Sama je stradala in tudi hčeri ni mogla dati potrebne hrane; zaslužila pa ni ničesar.
Da bi se bolnica vsaj nekoliko okrepila, hoče mati prepelico zaklati in jo skuhati. Vedoč, da bi Polònica tega ne dopustila, ujame jo skrivaje. Vže je imela nož v roci, da bi jej končala življenje, ali prepelica jej — uide. Jo-liaje gleda žena za njo, ne toliko, ker nima kaj klati, temveč ker ne vé, kako se bo hčerki izgovorila, kadar zapazi, da ljube ptice ni več pri hiši.
Prepelica je zletela na bližnjo njivo. Blizu tam je stala stara graščina, v katerej je izza davnih časov živela imovita in priljudna plemenitaška ro-dovina. Ravno v tem, ko se je ubogej ženi ta nesreča pripetila, sedeli so blizu gradii pod tremi lipami ob zelenoj mizi grajski otroci z domačim gospodom duhovnikom. Grajski veliki pes je tekal sèm te r tjà. H krati nastane šum, pes zalaja, in iz trave se vzdigne plaha ptica. Komaj obrnejo otroci in gospod kapelan oči na òno mesto, prileti prepelica in sede prestrašena gospodu na roko. Pes priteče tjà in hoče ptiča zagrabiti, ali otroci ga hitro odpodé. Gospod duhovnik vzamejo prepelico v roko in se ne začudijo malo, ko ugledajo na njenem vratu bel listek z napisom „Ave Marija". Otroci ob-stopijo gospoda učitelja ter božajo in ljubkujejo ptico brez prenehanja.
Zdaj se napotijo domov. Gredoč mimo kočice uboge vdove, smukne prepelica iz duhovnikovih rok in zleti skozi odprto okno v izbico. Vsi ostrme in stopijo v hišo. Tu najdejo v siromašnoj sobici na trhlej slami ležati deklico, ki jo bolj smrti, nego li človeku podobna. S suhima ročicama gladi prepelico in tolaži mater, sedečo poleg postelje, naj ne joka, ker zgubljena to-varišica se je povrnila. Ko pa mati in hčerka zagledate došle grajske otroke z gospodom duhovnim pastirjem, razveselite se srčno. Gospod se pogovarjajo z ženo o dekličinej bolezni in o prepelici. Mati jim toži budo stisko, da jej nedostaje denarja za zdravnika, za zdravila, za stanovanje in še celò za živež. Tudi o prepelici jim pové, kako jo je ujela, kako jo njena hčerka ljubi in kako je ušli. Gospod duhovnik jej stisnejo pri odhodu nekaj denarja v roko. S solzami v očeh se reva zahvali iu poljubi dobrotniku roko. Otroci so hoteli prepelico nazaj imeti, a gospod so jim ukazali, naj jo puste siroti, ker je njena. Neradi so se ločili od ljubega ptička.
Domov prišedši pripovedovali so starišem, kaj se je pripetilo in je prosili, naj kupijo prepelico od bolne deklice. Tudi gospod kapelan so pripovedovali o siromaštvu nesrečne matere in njeno hčerke.
Drugi dan sta stopila v zuano borno kočo graščak in njegov gospod kapelan. Naletela sta ravno na zdravnika, ki je bil pri bolnici. Grajski gospod govori ž njim o bolezni deklice. Bolezen je bila jako nevarna, a zdaj se je vže obrnilo na bolje. Graščak priporoči bolnico zdravniku in obljubi ženi, plačati vse troške za zdravila ter poravnati tudi dolg z zdravnikom in hišnim gospodarjem. Kadar pa deklica ozdravi, preselile se bodeta obe k njemu v graščino. Žena in hči niste vedeli samega veselja kaj početi. Obema so se ulile po upadenih licih solze veselja in zahvale. Komaj ste našli besed, s katerimi ste se zahvalile velikemu dobrotniku in rešitelju ; a ta se je branil vsake zahvale.
Mesec dni potem ste bile vže obé v gradu. Spodaj pri dvoru jima je graščak pripravil sicer majbeno, pa prijetno stanovanje, kjer ste živeli dolgo
9*
časa veselo in zadovoljno. Prepelico ste prinesli s sebój. Polonica jo je dala grajskim otrokom, ker je hotela vsaj s tem nekoliko poplačati velike dobrote grajskega gospođa. S tem si je naklonila srca grajskih otrok, ki so jo ljubili, kakor bi jim bila prava sestra. Ko je prepelica čez nekaj let poginila, jokali so otroci in jo pokopali v najlepšem delu grajskega vrta. Na njen majhen grob pa so vsadili najlepše cvetice.
PO materinej smrti je šla Polònica v samostan, kder je postala nuna. •il.	.	J. B.
Modrec in seljak.
o poti pride' moder človek pa zagleda seljaka , ki koplje. Zakliče mu :* M „Pomózi ti Bog! si li truden?" In videč ga, da pri delu ne štedi življenja, reče mu: „Počij malo!" — „Kj, gospod!" reče mu seljak, „rad bi počival, ali óni, čegar je zemlja, ne pusti, da bi počival." — „Pa kaj ! Ali ni to tvoja zemlja?" — „Ni, gospod, nò, nego tuja: a jaz delam vedno za mezdo, ker svoje zemlje nimam." — „Siromak ! koliko pa imaš mezde na dan?" — „Samó dvajsetieo." — „Pa moreš li živeti ob jednej dvajsetici?" — „Moram, tudi ako bi ne hotel ; od òlle dvajsetieo vračam z jednim delom dolgove, drugi davam na pósodo, a s tretjim hranim sebe in ženo." — Začudi se modrec, kako je to, in ker ne more razumeti, vpraša seljaka: „Dnše ti! povej mi, kako je to?" — „Za Boga, takó: dolgove vračam, ker hranim očeta in mater: na pósodo dajem, ker hranim dva sina, da tudi oni mene prehranijo v starosti; a tretji del mora hraniti mene in ženo." (Po „t'«*« Iv»»««.")
Belo in temno jajce.
Èati v kuhinji pripravljajoč kosilo pokličejo Jožka, rekoč : „Steči gori , pod streho, pa priuesi dve jajci. Vzemi ju iz tega gnezdS, ki je za óno veliko skrinjo pri kašti. kajti v ónem gnezdu pod stražjo nese kokoš naše sosede." Sedemletni sinček je urno po stolbah gori pod streho in pri malem svitu, dohajajočem skozi dve okenci, poišče najpred domače gnezdo, nato še óno sosedine kokoši. V tem so bila jajea velika in temnikasta, v domačem pa maj bena a lepo bela. „Kaj?" misli si deček, „iz vsakega gnezda poberem po jedno jajce. Soseda tega nič ne pogreši, a mati bodo mislili, da sta oba jajčka domača. Pšeničen sòk pa bode nekoliko boljši, ker od sosedine kure so jajca mnogo debelejša."
Kakor misli, tako stori. Prinese materi jajci. Pogledajo ju in takój spoznajo, da je .Jožek nepošteno ravnal. Pokličejo ga pred-sé iu rekó : „Jožek. nisi me slušal in zato si se pregrešil. To le jajce, drobno in belo, je pač domače, a óno debelo in zamazano znesla je sosedina kokoš. Tuje imaš in uesi je takój v gnezdo nazaj ter bodi zanaprej vselej tudi v najmaujšej stvarci pošten in pravičen. Res je, da krivica dostikrat nosi tolstejše lice od pravice, vender je vselej pravica svitla in bela, umazana pa in temna je krivica.	/. ar.
Nadvojvoda Janez.
ICS ilo je t dan 11. maja 1859. I., da je mirno v Gospodu zaspal največji prijatelj in dobrotnik Štajerske zemlje, ljubljenec vseh avstrijskih narudov, presvitli nadvojvoda Janez. Velika žalost je prevzela vsakega zvestega avstrijskega podložnika, koje brzojav prinesel to pfežalostuo vest. In kaj ne bi ! Saj je ime presvitlcga nadvojvode Janeza slovelo po vsem svetu in bilo znano kakor v visokih palačah, lako tudi v nizkih kočah priprostoga kmeta.
Nadvojvoda Jaucz se je porodil v dan 20. januvarja 1782. I. in je po kratkoj bolezni, pljučnim mrtvoudom, umrl v dan 11. maja 1859.1. t Gradci, glavnem mestu štajerske dežele, katero si je bil izvolil za svoje domovje. Debela Iii bila knjiga, kdor bi hotel na drobno popisati njegovo preblago življenje
na prelepo štajersko deželo, katero je goreče ljubil do poslednjega dne svojega življenja. Vse svoje dragocene zbirke iz živalstva, rastlinstva in rudninstva je podaril graškemu muzeju, s katerim je spojeno tudi tehnično vseučilišče, ki je dobilo v čast ili vodni spomin svojega ustanovnika in zavetnika ime „Jo-vanišče." Rajnki nadvojvoda Janez je bil predsednik c. kr. kmetijske družbe štajerske, katero je on ustanovil ter jej bil s svojim lastnim posestvom „Brand-hof" najlepši izgled v gospodarstvu in živinoreji. A ne samo štajorska dežela, katere posebni ljubljenec je bil nadvojvoda Janez, temveč tudi naša dežela kranjska je iigabila ž njim svojega velikega podpornika.
Iiil je rajnki nadvojvoda pokrovitelj tudi naše c. kr. kmetijske družbe kranjske ter ljubezniv prijatelj gospodarskemu in obrtnemu listu „Novicam".
Truplo prcblagega nadvojvode Janeza prepeljali so v 21-. dan maja 1869. leta iz Gradca na Tirolsko, kjer počiva v cerkvenej rakvi, katero mu je dal
napraviti njegov sin, grof Meranski, v obližji svojega gradu pri Merann. Tako se je izpolnila želja rajnkega nadvojvode, ki si je želel po smrti počivati v tem prelepem kraji.	i T.
UMč	Sanje.
y®|arovčev Janezek je bil tak ncporednež, da vam kar povedati ne morem. ^Se? Spenjal in plazil se je na drevesa, nagajal otrokom, dražil jih, in okolo
hiše razvlekel vse, kar mu je prišlo pod roke, samó da je nered delal. Matere ni nikoli slušal. Naj ga je mati še takó prosila: „Janezek, bodi priden!" nič ni maral nagajivec. Zna se, da je to dobro mater zelò bolélo. „Le čakaj, nič te ne ljubim, ker si tako nagajiv in neposlušen," dejali so mu večkrat, „kar služit pojdem in potlej dobiš drugo mater, ki te bode topla, ako ne bodeš hotel ubogati" ... Ali vse to je bilo zamin — Janezek se ni zmenil za nobeno besedo. Nasmejal se je materi v lice, pa stekel od njih proč . . .
Kaj nè, otroci ljubi, to je bil pač malopriden deček? Vi, to dobro vem, niste taki. Saj tudi ne smete biti, ker bi vas drugače dobri Hog ne ljubil in morda tudi ostro kaznoval. — Toda nikarto misliti, da je Šarovčev Janezek še zdaj tak. Kaj še! Krivo bi ga sodili, če bi tako mislili, ker on se je vže poboljšal in je zdaj prav priden deček. Le poslušajte, povedati vam hočem, kaj ga je izpreobrnilo.
Hude, strašne sanje je imel neko noč naš Janezek. Sanjalo se mu je, da mu so dobra mati na smrt zboleli. Tam ua postelji jih je videl ležati tako zelò izpremenjene. Oči so imeli vdrte, lica bleda, čelo mrzlo in mokro od mrtvaškega potii. Zdaj pa zdaj so odprli oči, vzdihnili tako milo, potem pa jih zopet zaprli, kakor bi hoteli zaspati . . . Neizrečeno hudo jim je bilo. —
Sobo je razsvitljevala majhna brleča leščerba . . . Poleg postelje sta klečala babica in oče in še več drugih ljudij. Molili so. Janezek pa je sedel na postelji pri materinih nogah in kar nič ni mogel umeti, kaj se godi. Zdaj so odmolili navzoči in vstali. Oče so stopili bliže k postelji in babica za njimi. Tu je videl Janezek, kako imata oba solzne oči.
„Kaj jočete, babica?" vprašal je.
„Oj, dete, joči tudi ti," dejala je babica, „joči in moli. Ah ne vidiš, kako zelò so bolni tvoja dobra mati, ali ne vidiš, da utegnejo zdaj in zdaj umreti?"
Zdaj je Janezek vse razumel. — KakoT bi trenil, utlrl se mu je potok vročih solza po mladem, nežnem lici. A te solze niso bile samó soize bridkosti, ki jo je občutilo nežno srčice, marveč bile so to tudi solze kosanja. „Zakaj bode umrla mamica? Zakaj me hoče zapustiti? Oh, najbrže zató, ker je nisem ubogal... oh ... oh!" takó je jel misliti skesani deček. — In solznega obraza se je približa! vzglavji, razprostrl nežni ročici in oklenil se materi okolo vratu ter s tožnim glasom vprašal : „Kam hočete iti, mamica? Zakaj me hočete zapustiti?!... Oh, ostanite, ne hodite proč, saj vas ljubim, saj..."
In odprli so zlata mati oči, pogledali ga tako milo, potem pa se obrnili proč od njega, kakor bi mu hoteli reči: '„Nič več ne maram zate, nagajifcal Umrla bodem in te pustila samega na svetn, ker nečeš slušati---"
„Mama, ljuba mama, nikoli več vas ne bodem žalil, nikoli več vam nagajal .. ." obetal je .Janezek obupno v hudih sanjah, in vroče solze so mu drle neprenehoma po licih. Nikar ne umrite, mama moja ljuba, nikar ..."
Ali mati ga niso čuli več. Bridkostno je zajokala babica in oče so tudi jokali. Mati pa vsega tega niso čuli več . . . In jel je jokati tudi Janezek še bolj in . . . vsi so jokali, vsi tugovali.--
Kaj ne, otroci ljubi, strašno sanje! Ali ni jih še konec, poslušajte dalje!
Mater so položili na visok oder. V najlepše praznično oblačilo so jo oblekli, obuli jej lepe bele nogavice in na vzglavje položili molitevno knjigo. Koki pa so jej sklenili prav tako, kakor jih je ona v časih sklepala Janezku, ko ga je molili učila, in sveto podobo križa so jej dali v sklenjeni roki. In veliko število lučic je gorelo pri odru .. .
Iu zopet si ni mogel razložiti Janezek, kaj vse to pomeni.
„Oh, mama, kako ste zdaj lepi!" dejal je. „In tudi hudi niste nič več na mene, kaj nè, da ne? Zdaj le malo zaspite in kadar se probudite, zopet boste prijazno pobožali svojega Janezka, nič več ne bote hudi nanj . . . Kaj nè, mamica ?"
Deček ni vedel, da so mati mrtva . . .
In ko je slišal, da se mati ne zbudé nikdar več, oj kako bridko je novič zajokal! Proti odru je stezal roki, da bi objel preljubljeno mamo, da bi jo poljubil. . . Babica ga je vzdignila k višku.
In Janezek se je oklenil materi okolo vratù, poljubi) jo vroče, „mama! mama!" klical je, ter se — probudi!.
Sladko prebujenje iz takih sanj! . . . Kako zelo so je pač razveselil Janezek, ugledavši poleg postelje svojo dobro mater, kako veselo jo je objel in poljubil!...
„Kaj pa so ti je sanjalo, da si tako jokal in me klical?" vprašali so ga mati. —
„Da sem vas izgubil, da ste umrli, zato, ker sem vas vedno žalil, ker vas nisem slušal ... Ali zdaj, mama moja ljuba, zdaj bom vedno lepo ubogljiv, samó da vas še imam ..."
„Prav takó, ljubček moj," dejali so mati. „Vidiš, Bog ti je hotel pokazati, kako te lahko kaznuje, če ne bodoš slušal. On ti lahko mene vzame, in potlej ne boš imel nikogar, ki bi te božal, ki bi ti dajal kruhka . . . potlej boš sirota na sveti brez matere! Zatorej le lepo priden bodi od zdaj naprej in slušaj na vsako besedo!"--
„Dà, dà, to hočem, mama moja ljuba," obljuboval je Janezek. „Nikoli več vas ne razžalim, da bi mi le ne umrli ..."
Ljubeznivo se mu je nasmehnila dobra mati, pogladila dečku voljne laščke in vroč poljubek, ki mu ga jo pritisnila na čelo, razodeval je, kar je čutilo njeno srce . . .
Potem je Janezek vstal. Ko so ga mati lepo napravili, pokleknil je in molil svojo jutranjo molitev. Oj, da bi ga bili videli, otroci ljubi, Šarovčevega Janezka, kakó je povzdignil svoji ročici k nebu, kako goreče, kako lepo je
molil! ... In ko je izmolil vse, kar je znal, pristavil je še „Oče naš" in „Ceščeno Marijo" za zdravje dobroj materi. Dà, ves drug deček je bil danes Janezek!
Mati so mu prinesli zajulrek. Lepšo skledieo je imel danes kot, druge-krati in babica mu je spekla tako lep hlebček, da ga je Janezek kar gledal in si ga ni upal načeti.--—
*
* *
Glejte, otroci ljubi, tako se je poboljšal Šarovčev Janezek. Od sih dob nikomur več ne nagaja in svojo dobro mater sluša na vsak migljej. Pa tudi mati ga ljubijo kakor zenico svojega očesa in ljubi Bog ga ima izvestno rad. Letos o Božiči bode star šest let in drugo leto bode začel v šolo hoditi. _m.—
Srcé — glava.
V)fiJrcé v telesu Čudna stvar, Olepšan božji je oltar; A poki u brezdno živ je grob, Če v njem strasti so, greha rób.
Srcć nam hrani sladek mir, Veselja, sreče Čist izvir; A težo nosi vseli nezgód, Če žrtva bridkih je osód.
Vrbü telesa obla stvar — Je glava; v njej nebeški žar — Modrosti ; ali črn je liram, —
V	njem slabih misli stud nabran.
Svetòva ta, dva raja sta, Če se v dobrosti slagata ; Če v „srci — glavi" je razdvój Izbéga duh se v jadni bój.
Vse blage misli in želj«! Se prosto k višku dvignite! Kot žarni venec se spletoČ
V	nebeške harmonije moč.
Ta venec krasni in dehteč, Ta dub v višave hrepeneč, Pripnl nad solnce ga srce, Tam góri dom — ti stalen je.
J. Volkov.
^t^élìka kneževina Erdeljska je vzhodna mejna višava našega cesarstva, Jtc$ obdana na vseh stranóh z gorami. Na zahodnej meji so Rudne goro (Erzgebirge), po drugod pa jo oklepajo in preprezajo Karpati, katerih južno vejo imenujemo erdeljske Alpe. Dežela nema velikih ravnin, toliko več pa dolin, vzlasti ob rekah. Erdeljske reke se stekajo ali v Tiso, ali pa, kakor Aluta, naravnost v Dunav. Podnebje crdeljsko je po različnih krajih dežele zelò različno, v obče pa lahko rečemo, da je zmerno toplo. Dežela jo zelò bogata zlata in soli; zlati setù več pridobi, nego po vseh drugih avstrijsko-ogerskih kronovinah. Pa tudi drugih kovin daje obilo ta dežela, recimo : srebra, bakra, železa in svinca. V notranjih krajih Erdelja kopljejo kameno sol, ob severnej strani pa rujejo izvrstne mlinske kameno. Plodne oralne zemlje imajo Erdeljci le malo, ker je dežela preveč gorata ; pa še to, kar je plodne zemlje, obdelana je slabo, zato se žita ne pridela toliko, da bi ga bilo dosti za domače potrebe. Razven mrzlih goratih krajev sejejo povsod najbolj turšico, iz katero si Rumuni pripravljajo svoje narodne jedi. S pridelovanjem vina se pečajo posebno po dolinah Moriša, Trnave in Era ter napravijo še dosti dobre pijače, da-si premalo za vso deželo. Omeniti nam je še treba konjerejo, posebno pri Erdeljcih nemške narodnosti. Erdeljski konji so čistega plemena ter povsod v velikej ceni, ker so zelò urni in trdni. V teh konjih prekosé Erdeljci vse druge dežele našega cesarstva. Pa tudi veliko lepe goveje živine, vzlasti ovac imajo Erdeljci. V notranjih krajih Erdelja rodò tudi bivole, a to zaradi tega, ker jim daje ta živina obilo dobrega mleka. Najpoglavitnejši dobiček pa imajo od ovac. Volno prodajejo v vnanje dežele. Iz mleka si pripravljajo sir, meso pa jedò ali prodajejo. Iz ovčjih kož si narejajo zimsko obleko, da jih varuje mraza. Največ ovac imajo po južnih mejnih gorah.
Po narodnosti se ločijo erdeljski prebivalci v Rumune, Magjare, Nemce, Cigane, Žide in Armence ; nekaj malega jo tudi Bolgarov in Italijanov (Fur-lanov).
Rumuni žive malo ne po vsej zahodnej polovici Erdeljske zemlje, ter so po veri katoličani vseh treh obredov, t. j. rimskega in grškega obreda in pa pravoslavni kristjani. Nemci so večinoma protestante. Rumuuko tkó volno od ovac za domačo narodno obleko, ki se jim prav lepo poda, kakor to vidite na sliki, ki vam kaže Erdeljce v njihovej lepej naroduej noši.
Braševo (Kronstadt), Sibinj (llermanstadt) in Kotošvar (Klausenburg) so najimenitnejša mesta v Erdcljskej knež.evini.	i. t.
Kmečki deček poduči tujca brezverca.
<4\Knjec pride po cesti, deček iz šolo grede ga sreča. Spodobno se mu odkrije in še lepše po krščanski pozdravi, kakor so ga v šoli učili in kakor je vže tolikokrat od starišev slišal, rekoč: „Hvaljen bodi Jezus Kristus!'
Tujec brezverec stopi k dečku, ker se inu je zdel vkljub krščanskemu pozdravilu zelò bistroumen, in ga vpraša: „Deček, kako ti je ime?"
Deček: Janez mi je ime.
Tujec: Kaj so tvoji stariši.
Deček: Moji stariši so kmetje. Mati po zimi predejo in mi marsikaj lepega povedó ter me moliti uče; oče pa orodje tešejo in pripravljajo za vzpomlad, .da morejo polje obdelovati. V časih pa tudi kaj druzega delajo, kar je ravno potrebno.
Tujec: Ali tudi oče kaj molijo?
Delek: Tudi očo molijo, pa še celò naprej, a mi drugi lepo za njimi. Tudi v cerkev gredó in mene s seboj vzamejo. Vselej me pokarajo, če sc v cerkvi lepo ne zadržim.
Tujec: Ali jim tudi kaj delati pomagaš?
Deček: Meni pravijo, da moram v šoli lepo slušati in se pridno učiti, da bodem kaj znal, kadar odrastem. Kadar domóv pridem, takój me vprašajo, česa smo se učili v šoli. Potlej mi ukažejo, naloge lopo izdelati, tor se uaučiti vse, kar so nam v šoli gospod učitelj naložili. Kadar vse to opravim, dajó mi še kako drugo primerno delo.
Tujec: Ti si pač velik siromak; Je tako mlad, pa moraš vedno le delati ter se ne smeš prav nič v prostej naravi poigrati. Vzpomladi ptički tako lepo pojó, po travnikih evetò krasne cvetice in pisani metuljčki veselo po njih lrfetajo. Vso se veseli vzpomladanskega življenja, samó tebi, kakor vidim, tvoji stariši ne dovolijo takega nedolžnega veselja!
Delek: Lani, ko je bilo še lepo in gorko, vzeli so me oče s seboj v gozd. Šla sva mej zelenimi travniki; jaz sem trgal cvetice, kolikor sein jih hotel, ker sva hodila počasi. Samó to so mi rekli oče, da ne smem po travi hoditi, ker bi se delala kvara. Nu, jaz po travi nisem hodil, ker sem tudi tako lahko dosti cvetic nabral. Iz cvetic sem napravil lep venec, in ga doma djal »kolo podobe Matere Božje. Tudi mi so oče povedali, kako se ta in óna cvetica imenuje. Jaz sem jih vprašal, kako je to, da je ta cvetica taka, óna zopet vsa drugačna, in zakaj ta takó lepo diši, óna druga pa ne? Rekli so mi, da je Bog vse tako modro ustvaril in da mora vse tako biti, kakor ljubi Bog hoče. Bog je vsemogočen, rekli so mi. Marsikaterega lepo pisanega, belega in rumenega, pa tudi črno-lisastega metulja sem videl. „Oče, glejte! kakšen je olii metulj," dejal sem jim, a.oče so mi povedali, kako se mu pravi, ter so rekU, da so metulji krivi kvarljivih gosenic, ki nam objedajo ovočno drevje po sadovnjakih. Povedali so mi tudi nekatere ptice, ki pobirajo gosenico ter so zato zelò koristne. Hekli so, da takih ptičkov loviti ne smem. Pokazali so mi tudi nekaj hrostov in mi povedali, kako so jim pravi in čemu so. Oče vse bolje vedo, kakor mi otroci, zato pa tudi najraje z očetom hodim, ker se marsikaj lepega naučim od njih.
Tujec : Ali greš zdaj iz šole?
Deček: Dà, iz šole grem.
Tujec: ćesa sto se danes v šoli učili?
Deček: Učili smo se danes krščanski nauk in sicer od božjih lastnosti.
Tujec: Povej mi vender, Janez, kako je to, da je Bog neskončno popolnoma bitje, pa vender nima telesa?
Delek: Tako je, kakor pravite. Bog je duh, bitje, ki ima najbolj popolnoma um in najboljšo voljo, telesa pa ne. Ako bi Bog imel tako telo, kakeršno
imamo mi, imel bi okove in bi ga vsi tisti lahko uklenili, kateri ne marajo zanj. Ker pa nima telesa, zato je pa prost, in ga ne more nihče uklenili in v ječo zapreti, ali pa še celo umoriti.
Tujec: Ali bi bil tudi ti rad brez telesa?
Deček: O. rad bi bil brez takega telesa, kakeršnega imam zdaj, ker bi ini ne bilo treba prebijati lakote, žeje, mraza, vročine iu še marsikatere druge nezgode.
Tujec: Zakaj pa je Bog človek postal?
Deček: Bog je zató človek postal, da uas je odrešil od večnega pogubljenja.
Tujec: Ali vidiš, Bog ima torej vender telo.
Deček: Dà, ima ga, presveto Rešnje Telo. Bog Sin ima dušo in telo, ker je Bog Od vekomaj ob času človek postal. Kot neskončno popolnoma bitjo, rekli so gospod katehet, se Bog ne izpreminja, ostane vedno tisti. Zato pa je dušo in telo privzel ter neločljivo s svojo božjo naturo zjedinil. Bog so ni prav nič izpremenil, ker je človeško uatoro privzel, le človeška natora je s tem poveličana.
Tujec: Kdo te je vsega tega takó naučil? Iu povej mi še, kako je to. da je Jezus Kristus po vseh cerkvah, kder se hrani sv. Rešnje Tolo, tudi s telesom ob jednem pričujoč?
Deček: To je pa zopet zato, ker brezverci Boga ne morejo ukloniti iu v jedno samo ječo zapreti. Tudi mu noben človek postave dati ne more. ker Un je Bog, kateremu služi tudi prostor, daljava in šiijava. visočina iu globo-čina. Njemu se mora vse podvreči. To je pa njemu kaj lahkega, ker nas vse, tudi brezverce in največje grešnike, neizrečeno ljubi. Zato so mi mati dejali, da ne smem nikogar zaničevati.
Tujec gre zamišljen svoj pot, a deček se poda vesel v očetovo hišo.
P. Ourin.
f	Kralj in njegovi trije sinovi.
je kralj, ki se je pa vže zelò postaral. Nečega dno pokliče svoje i sinove k sebi iu jim govori : „Sinovi moji ! prestar sem vže, da bi mogel še dalje kraljevati; pa tudi čutim, da mi ne bode več dolgo živeti. Vse tri ljubim z enako ljubeznijo, a vender bode samo jeden naslednik mojemu prestolu. Težko mi je soditi, kateri bi bil najvrednejši. Idite torej po svetu in vsak poskusi svojo srečo. Oni, kateri mi prinese najdražje darilo, bodi naslednik kralju, svojemu očetu."
Sinovi se razidó. Vsak se nadeja poiskati najdražjega darila, ter postati naslednik očetu in kralj mogočne kraljevine. Najstarejši sin si ne pomišlja dolgo. Znal je, da so njegovemu očetu dragi kameni zelò všeč. Zatorej gre k dragotinarju, kupi si najdražji demant in ga nese očetu. Oče ta dragoceni dar vzprejmó z veseljem in ga spravijo.
Drugi sin si misli : Krona mojega očeta je vže zastarela ; če bodem jaz naslednik kraljevemu prestolu, premalo se bode blestela na m oje j glavi. K zlatarju grem ter naročim krono, lepšo od vsake druge kraljeve krone.
Kakor mislil, tako storil. Zlatar mu je izdelal krono od {istega zlata : najlepši in najdražji kameni so se blesteli v njej.
Tudi tega sina darilo je kralj 'L veseljem vzprejel ter hranil mej drugimi svojimi zakladi.
Najmlajši sin pa je hodil dolgo po svetu iskajoč primernega darila kralju, svojemu ožetu. Vse, kar koli je našel, zdelo se mu je preslabo za dobrega očeta. Mislil sije: „Moj oče imajo vsega tega, kar vidim po svetu, več nego li dosti. Tudi ne marajo stari ljudje za tako posvetne stvari. Vidim, da ne najdem ničesar, kar bi razveselilo srcé mojega dobrega očeta. S praznima rokama se mi je vrniti domóv, ter prepustiti kraljevi prestol jednemu svojih bratov. Hodi jima! saj ga nobenemu ne zavidam, a jaz lahko mirno iu zadovoljno živim o tem, kar mi bode dala očetova ljubezen."
Tako misleč, stopi v kraljevi dvorec pred kralja, svojega očeta. Oče ga vprašajo: „Kakšen dar mi prineseš ti, sin moj dragi I"1 Plaho odgovori ta: „Oče moj l iskal sem na dolgo in široko darila, ki bi bilo vredno vaše ljubezni do mene. Ali zaman ! Na vsem svetu ne najdem takega darila. Prinesem vam torej svoje sreé, ki vas iskreno ljubi. Vzemite ga z <5no ljubeznijo, s ka-keršno vas jaz ljubim ter izročite kraljestvo jednemu mojih bratov, a meni dovolite samo to, da vain strežem z otročjo ljubeznijo do ónega trenotka, ko vas ljubi Rog k sebi pokliče."
Kralj te besede zaslišavši, veselja jokajoč, objame najmlajšega sina, ter mu reče : „Ne takó, sin moj dragi! Nihče drug kakor ti bodi vladar mojemu kraljestvu, kajti razven božje milosti je tvoja sinovska ljubezen najdražji dar meni, tvojemu staremu očetu. In ker vidim, da imaš tako gorečo ljubezen do mene. uverjen sem, da jo bodel imel tudi do svojih bratov in podložnikov. Tebi je izročam!"	p. g,
Kralj Matjaž.
vili.
.riiman je bil pisar pri nekej graščini. Nekdaj gresta on in njegov ^gospod na sprehod v liosto. Prideta tako daleč, da vže nista vedela, kje sta. Gospod si ne upa več dalje; vrne se toraj domóv. Krizman pa stopa radoveden naprej po gladkej stezi. Hodi in hodi, da so se mu vže noge šib ile. Sobice je bilo vže nizko. Križman se začne kesati, da se ni vrnil, kar zagleda, da ni pota nikamor več, kakor nazaj. Izgubljal se je pot pod veliko skalo, okoli in okoli pa je bilo vse gosto zaraščeno. „Lejte kleka!" — pravi sam v sebi — „mar bi bil šel z gospođom nazaj!" Truden sede na kamen in ogleduje skalo. Pod mahom ugleda napis, Gleda in gleda, pa ne more razmotati. kaj se bere; toliko se mu je pa zdelo, da je nekaj od kralja Matjaža. Kar se odpri) skala iu na dan pride star mož, oblečen kakor menih.
„Kaj gledaš?" vpraša K ri ž mana.
„Tii-le se bero nekaj od kralja Matjaža, pa ne morem zvedeti, kaj je?"
„Ali bi zvedel rad kaj več?" vpraša menih.
„To se zua, da bi," odgovori Križman.
„Nu, pojdi z menój!" Rekši ga pelje po luknji globoko pod zemljo. Prideta do gròzno velike cerkve in gresta noter. Ravno se je brala sv. maša;
pa vsi pričujoči so dremali, še celò mašnik je kimal z glavo pri oltarji, Menih sede v klop, Križmanu pa migne, naj sede poleg njega.
Nekaj časa molila, potlej ga pa pelje menili od okna do okna. Križman pogleda skozi vsako okno. Pred jednim je videl tropo mrtvih ljudij. „Kaj je to?" vpraša meniha. „To je kuga," odgovori vodja in mu pove vse, kdaj bode razsajala. Skozi druga okna je videl vojske, potrese, lakoto, sušo in druge take stvari.
Skozi zadnje okno pa je videl dve gori privezneni drugo na drugo. Mej njima je bila velika vojska konjikov iu pešcev. Mej vojaki, pri pregrnenej mizi, sedel je kralj sam lepó napravljen; obleka so mu je blestela samega zlata, kriva sablja mu je visela ob boku : vsi vojaki pa so dremali, jedni kimali z glavo na sedlu, drugim je pa vžo zlezla glava med koleni.
Kralj sloni ob mizo in spi.
„Kdo je ta?" vpraša Križman.
„To je kralj Matjaž in njegova vojska," odgovori menih. „Ravno je hotel iti s svojimi vojaki nad sovražnika, kar ste se zgrnili gori nad vojsko. Vže veliko let spi tukaj. Včasi se zbudi kralj in vpraša, ali še letajo po svetu óne ptice, ki imajo belo in črno perje na perotih, namreč srake. Ako se mu pové, da šc, odmaje žalosten z glavo in zopet zaspi. Kadar pa ne bodo letale več srako po svetu, zbudi se s svojo vojsko, pridrl bode na svet in premagal vse naše sovražnike. Hude vojske bodo nastale tačas po vsem svetu. Ljudstvo se bode vojskovalo z ljudstvom. Kralj Matjaž bode premagal vse, in potlej bode tako dobro na svetu, kakor se bere v svetem evangelji, da bode „jeden hlev in jeden pastir."
„Kdaj pa bode vse to? Kdaj ne bode več srak na svetu?" vpraša Križman.
„Ako moreš, potegni óno sabljo iz nožnic," pravi menih. Na steni je visela težka sablja, kakoršne zdaj vže ni videti več na svetu. Križman prime za ročaj in vleče ; ali zaman ! Napenja vse žile, komaj za palec jo potegne iz nožnic, pa mu takój zopet sama zleze nazaj. Ko so jo prikazalo nekoliko gole sablje iz nožnic, dvigali so vojaki in kralj Matjaž glave in odpirali oči. Ko pa sablja nazaj zleze, zadremljejo zopet vsi. „(ilej, zdaj vže še ni pravega časa. Kadar se porodi junak, da pride v goro in potegne sabljo iz nožnic, tedaj ne bodo več srak na svetu; tedaj se vzbudi kralj Matjaž in plane z vojsko na svet."
„Kdaj se pa porodi tak junak?" vpraša Križman. Ali menih ga srpo pogleda in udari za uho. Tega mu ni hotel povedati.
(Po J. Zavojteeht d „Nooicah.)
Los.
(Prirwlopisna slika.)
: o krajinah severne Švedske ni tako krasno in prijetno kakor po livadah naše domovine. Noči so tam mnogo daljše nego pri nas a zima hujša nego je pri nas največji mraz. Zima traje tam malo ne vse leto. Zato ne raste tam toliko različnih dreves in grmov, kolikor pri nas. So sicer tudi tam taki gozdi, a samó smrekovi. Le tii pa tam se zeleni kak brezov gaj. Zato pa živi v teh gozdih mnogo takih živalij, katerih po naših gozdih ni.
Ondotni prebivalci se torej ne morejo ponašati z obiljem, ker so navezani le na živalstvo. Živali jim dajejo ne samó brano, ampak tudi obleko. Dà, tudi gorivo in kurivo si napravljajo iz masti njih teles.
Jedna živalij, ki je ondotnim prebivalcem jedilnica in oblačilniea, je los.
Dorasli los je tako visok kakor naš konj. Po letu nosi kožuh črnorujave barve, po zimi sivorujave. Posebna krasota mu je lopatasto rogovje. Ta losov kras tehta 20 in še več kilogramov.
Los živi jako slabo. Trohica listja ali trave je njegov vsakdanji kruh. Po zimi mu je najhuje. Takrat si preganja glad s puhlim jegličevjem in skorjo. In to ni nikaka sladkarija.
Da-si los nikogar ne žali, ima vender mnogo neprijateljev. Najhujši neprijatelj mu je človek. Kožo, meso, mast in rogovje zna porabiti v svojo korist.
Nekoč je ubcžalo nekoliko losov do gozdiča na morskem bregu. Nekoliko rilmrjev se je dogovorilo, da narede lov na-nje. Obstopijo gozd in kričaje jih ženo po gozdu k pobrežju. Losi bežć igraje se pred njimi. Kar so nakrat na kraji gozda. Zadej preganjalci, spredaj morska ravan. Dolgo ni premišljevati. Voda brizgne visoko in losi hočejo kot spretni plavci uiti preganjalcem. Za njimi gredó ribarji. Naglo odvežejo ladjice, zarežejo z vesli vodo in naravnost se ženo na lose. Sedaj nastane boj za življenje in smrt. čolni plujejo po ptičje. Losom postaja sila. Končno popadajo drug za drugim.
Pobite lose privlečejo ribarji domóv. Žene in otroci jim hite naproti. Takó obilega lova se ni nikdo nadejal. Vsi bodo imeli novo gorko obleko in nekaj dni mastne gosti. Za rogovje se pa tudi nekaj strži na obletnem trgu. Kolika je radost v ribarskih kočah I
Za človekom so volkovi losom glavni sovražniki. Ne posamično, nego kupoma je napadajo, da bi je gotovo prevladali. Vender losi tudi niso od danes. Pripoveduje se o njih, da se nasele na zimo v gozde iz vse okolice. Tu si izberó pripravno mesto, koder izgrebajo sneg. Takó nastane okrog ležišča snežena zgradba. Okolo zgradbe hodijo najrogatejši in najmočnejši losi. V sredi tako straženega tabora se skrivajo košute z mladiči. Gorjé volku, ki bi se upal v sneženi grad.
Tako brani sloga uboge lose pred poginom.	Preval B.
«
Konj in osel.
(Basen.)
ospodar jo gnal konja in osla s tovoroma obložena. Na potu je dejal [fJST osel konju: „Moj tovor je pretežak, odvzemi mi nekaj ter pomagaj nesti, drugače me breme potare." Ali konj ni hotel tega storiti. In res se je osel pod težo bremena zgrudil in poginil. Tedaj pa je gospodar ves oslov tovor konju naložil in osla odrši še njegovo kožo po vrhu.
Žalostno je zdaj konjska para zdihoval3: „O jaz siromak! Ker nisem hotel privzeti le malo bremena od svojega sotrpina, naložili so mi zdaj vse njegovo breme in še kožo po vrhu." —
Sé složnim ravnanjem in postrežljivostjo pomoreš slabejšemu in tudi sebi; oholost pa nikoli ne koristi.
Tri hiše.
V Življenji najljubše so hiše mi tri, Za ktere sreé mi živi in gori: Priprosta jo prva tam v znoŽji gora, Pa ljubša od gradov mi vsega svetó; Tù oče in mati so mene gojili, Molitvice prve me mati učili. So prišle otrokom nam ure grenké Pri starših tolažbo je našlo srcé.
Tn druga je cerkev, na gričku stoji, Prelepo je bela, z nje križ se blesti ; Tii kumi pri krstu za mene so stali Duhovni pastirji nauke dajali ; Zvon vabil k daritvi me v hišo je to, Kder tudi počitek mi zadnji še bo.
Tn tretja brezkončna, tam sedež Bogd, Krasnojša od vse je lepote sveta ; Hog Oče prostore je ondii pripravil, I)a Njega ljubečim je bode podaril. Zveličar, svetniki in angeljev kras Prijatelji, starši tam čakajo nas.
Zató mi najljubše so hiše te tri, Za ktere sreé ml Živf in gori. p. Gros.
Demant.
(PrloWil J. V—t.)
J h
j I i
Zamenjajte pismena v tem demantu takó med seboj, da se bode čitalo v 11. vrsticah 11 besed od leve proti desni ; a srednja, rekše tj. vrsta naj se cita tudi od zgoraj nizdol u po sredi posameznih besed.
Besede naj značijo: 1. soglasnik; 2. in 3. strojček iz najdražje kovine; 4. človeka, ki innogo zna; 5. mesto na Kranjskem; <>. imé slovečega slovenskega jezikoslovca; 7. ime prebivalca v državi; 8. sedež imenitne osobe; 9. kaj spremlja orglavec z orglami pri boijej službi? 10. ime najmanjše tekoče vodo; 11. samoglasnik.
(Relitcv in imen» relilcev ▼ prlh. listu.)
Zabavna naloga.
(Priobčil If. l'odkrajäok.)
K 0 S T R E L JČ ICA KRKA DUNAV SORA MURA KOKRA DRAVA LJUBLJANICA I Z E R A
Kam neki tekó. Ker nič ne rekó?
Nove knjige in listi.
*	Davorin Trstenjak, slovenski pisatelj. () petdesetletnici njegovega književnega delovanja. Spisal Andrej Fe k on j a. V Ljubljani. Izdal i n z al o ž i 1 A n t. T r s t e n j a k. Natisnila K lein may r & Bamberg. 1887. 8°. 31 stranij. — To je knjižica, ki bode dobro došla vsakemu rodoljubu, posebno zdaj o slavnosti našega velezaslužnega staroste gospoda Davorina Trstenjaka, ki je v petdesetih letih toliko učenih razprav napisal v razne slovenske časopise, da je bilo izvestno dosti truda in pridnosti treba, vse to samo ob kratkem našteti v ličnej knjižici, ki jo imamo pred seboj. Priporočamo jo gorko vsacemu slovenskemu razumniku, a našemu slavnemu gospodu jubilantu kličemo tudi mi: Bog nam ga ohrani še na mnogaja leta! — Cena knjižici je .'JO kr.
*	^rečolovec. Povest onim, ki si na tnjem iščejo domu, izlasti njim, ki tiščć v Ameriko. Predejal H. Majar,
j duh. pom. v Klanjcu na II r v. Ljubljana. 1887 Založil i u prod aja A n to n I Turk, knjigovez. V mal. 8®. 84 stranij. I Cena (?). — Knjižici bi želeli boljšega in pravilnejšega jezika.
*	Ave Marija. — To je „Češčena Marija" v treh jako lepih barvanih in z zlatom obrobljenih podobicah. Prav primerno darilce za otroke. Založil Anton Turk, knjigovez v Ljubljani. Cena 10 kr.
i''opravek. V zadnjem listu stran 130 v itirinajstej vrsti od »podaj gori naj te ćita: deoetlet no deklico, pune: dveletno, ! kar je napačno. Tapogreiek naj si blagovoli vsakdo popravili.
l'redmiStvo „l'rtéevo".
„Vrtec" isbaja 1. dné vsacega meseca, in stoji ca vse leto 8 gl. «0 kr.; sa pol leta 1 gl. 30 kr. apU: Uredništvo „Vrtéevo," mestni trg, »tev. 23 ▼ Ljubljani (Laibach).
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.