L j qBUdN5Ki Zvon Simonu ^utapju. (Prijatelju in soobčanu.) JLn tudi ti pred mano v deželo si odšel neznano! Znan ves ti bil je zemlje krog in kaj na njem se je godilo — in, davnosti iskalec strog, pregrebel daven grob si mnog, išče, kaj skrito v njem bi bilo. Ti mrtve kopal si na dan, ti zgodboslovec slavnoznan, in mnogo drugih izkopin pišoč si dal nam za spomin. Po grobih davnih si se šetal, v zabavo ne! po njih se kretal. Ljubitelj davnih ti grobov zdaj našel grob si nov, nov grob, kjer sam boš dolgo spal, ti narodni naš vrli dninar, dokler te Večni Zgodovinar ne bode spet na dan pozval. Nov grob si našel, a strašan, in vanj ti bil si zakopan, sežgan po šegi starodavni — ne! bil si živ sežgan Ljubljanski Zvon« 6. XXIII. 1903. 21 322 Ivan Cankar: Živeti! . kot mučeniki oni slavni, ki žgal jih Neron je Rimljan ko žive baklje — za nebo. Grozno, strašno! Ne zmore solz dovolj oko! Toda čemu solze ?! Prebil si zemeljsko gorje! Trpljenje pač je —• peč ognjena, kjer čisti se zlato — Mučenci oni iz plamena vzleteli čisti so v nebo. Trpin, i ti v plameni poln muk in ran tu umorjen, kot feniks prerojeni na vek pač tam si pomlajen! S. Gregorčič. Živeti! Spisal Ivan Cankar. T 1. . ,..''• tal je prej kraj poti, kakor jih stoji lepo število, in je gledal, kako veselo je živelo življenje. In mislil je, da zaničuje to življenje. Ali ni ga zaničeval; frazo o zaničevanju je bil pobral iz knjig ljudi, ki so mu bili podobni, ter se je zaljubil vanjo. Treba mu je bilo donkišotskega orožja. In stvar ostane naposled ista, če jo imenuje človek zaničevanje ali hrepenenje ali zavist. Jakob — tudi imena ga je bilo sram in imenoval se je rajši Radoslav — je bil poet in je nosil umetno zavozlano kravato, po-mečkan klobuk, kratke hlače in prozoren havelok, ki je vihral v