Ksaver Meško Na paši V tesni sobici sedim, okoli hiše šumi v lahnem poletnem vetru drevje, kakor lbi si listi pripovedovali prečudežne skrivnosti, cerkvica se beli med drevjem, liz jdoline jpod ccrkvijo kipe srečni mladi glasovi pastirčkove pesmi. Poslušam, in mi je, da t>i še satn zapel ali — zajokal; »Mladost, mladost!« Tako smo peli pred dobrimi štiridesetimi leti jaz in drugi va&ki pastirčki. Vsak na svoji njivi, vsak na svojem travniku. Ko smo si dovolj dolgo prepevali in odpevali in se napeli, smo si delali kratek čas z igrami, otroškimi in preprostimi, kakor so Ibila otroška in preprosta naša srca, pa se mi vendar zde zdaj v spominih lepe, da jih nima svet lepših, ker ne nedolžnejših. Ako smo pasli na njivah aii travnikih, ki ®o mejili, smo svinjkali ali v nebesa hodili; čc sem bil sam, sem pošiljal božjo kravico v nebeške višave, da bi mi ipokazala pot v nebo- Svinjkali smo ... Zrezljali smo si precej debelo leseno žogo, to je bila svinja. Izkopali v zemljo jamice, ki so ibili hlevi. Vsak je imel svojega. Pa smo s palicami vganjali svinjo v hlev. Vsak jo je skušal vgnati v svojega, drugi so mu jo naganjali v stran. Prijetna igra! Tako zamislili in zaverovali smo se včasih v njo, da smo pozaibili na živo živino, in nam je zašla v škodo; ali pa smo se tako razvneli, da smo naposled povsem resno s palicami drug drugemu grozili. Zaradi ničvrcdne lesene svinje, ki jo je vsak footel imeti v svojem hlevuj V nefbesa smo hodili... Vrezali smo vitko mlado jelšo, vejice od-klestili, pustili pa od vsake pri deiblu kratek klinček. Vsak si je prirezal še majhen jelšev kaveljček. Te smo obesili na najnižje klinčke. Potem više in više, menjaje, zdaj ti, zdaj jaz — najlepše je bilo, če sva igrala dva; trije, štirje so bili že preveč, iprenaglo so prišli v nebesa! Čigar kaveljček je namreč abvisel na majvišjem klinčku, ta je i>il v nebesih! Ako sem bil sam, sem poiskal kje v travi rdečo, črnopikasto božjo kravico. Previdmo sem jo položil na prst, prst držal pokonci. Kadar je prišla v konec prsta, sem ji prijazno prigovarjal, kakor sem se naučil od starejših pastirjev: »Razgrni pisani plašček, kravica božja, poleti k Bogu v nebo, pokaži v oebesa mi pot, da pridem še jaz za tebo!« Ako je zletela v višave, sem se razveselil; »V ndbcsa pridem!« Če se je spustila doli proti zemlji, sem se razžalostil; »Nisem dovolj priden, Bog me ne mara!« Pa sem spet ipoiskal v travi malo božifo kravico in jo spet prijaziro bodril, naj poleti v nebo in pokaže tudi meni ,pot, ki bom šel po njej k Bogu. Šele kadar je res poletela navzgor, sem se pomiril in pustil pri mira tmdi nedolžno ibožjo kravico. — V tesni sdbici sedim, okoli hiše šumi v lahnem poletnem vetru drevjc, cerkvica se beli med drevjem, iz doline pod cerkvijo kipe srečni glasovi pastirčkove pesmi. Strmim skozi okno, poslušam. Misli mi romajo dobrih Štirideset Iet nazaj. In mi je, da bi še sam zapel s srečnim pastirčkoin. kakor sem pel pred štiridcsetimi leti; ali da bi bridiko zaplakal: »Mla-dost, mladost!«