Sonja Porle
V dobrih starih časih
Kroj aškega moj stra gospoda Manfreda sem srečala pod večer, vsa potrta in kriva za vse. Ni ga bilo namreč zločina, ki so ga ljudje moje polti zagrešili nad ljudmi Manfredovega rodu, odkar so prvi portugalski iskalci zlatih rudnikov odvrgli sidro v oljnato ustj e reke Wouri, ki mi v tistem trenutku ne bi ležal na vesti. Najsi so belci ropali in zasužnjevali v imenu nemškega kajzerja ali Jezusa Kristusa, britanskega imperija ali francoske republike,
najsi so grozote spočeli pred stoletji ali pred nedavnim, naj si sem zanj e sploh že kdaj slišala ali ne. Vse! Celo blato na cesti in smrad iz odprtega odtočnega jaška, ob katerem sva si z gospodom Manfredom nepričakovano segla v dlan, sta imela nekaj opraviti prav z mano in mojim zlohotnim rodom. Obstala sem kakor pribita. Vedela nisem niti, kaj naj Manfredu voščim v pozdrav, niti kam naj pred nj im skrijem svoje zbegane oči.
In kot zanalašč se je prav tedaj zadnji krajec zahajajočega sonca razblinil v meglici na obzorju. Nebo je migoma zagrnil svilen, toda hladen škrlatni mrak. V njem so bile gore videti višje, strmejše in bolj nenavadnih oblik kot čez dan. Okrog mesteca so sklenile gost venec nasršenih ognjeniških vrhov.
"Evening!" je Manfred na moje olajšanje prvi pozdravil, spustil mojo roko in lahno privzdignil svoj klobuk.
"Evening," sem čivknila.
"Lep večer," je menil on.
"Zares," sem prikimala in naglo povesila pogled v tla pred Manfredovimi nogami ter ga tam tudi obdržala. Upala sem, da mi bo na pamet padla že kakšna ljubezniva pripomba, ki naključnim znancem običajno pomaga prebroditi zadrego v pogovoru. A kaj, ko se kar nisem mogla ničesar domisliti. Nobena, še tako preizkušena beseda se mi ni zdela prava. Sleherna po malem hlinjena ali scela nesmiselna. Ne bi mi moglo biti bolj žal, kot mi je bilo, da takole brez cilja kolovratim po tujem kraju, ko bi vendarle lahko ostala v svoji hotelski čumnati, čeravno sama in praznega želodca, vsaj varna pred ljudmi in lastno zmedo. Zabodeno sem strmela v Manfredove zloščene čevlje, kakor da na njih nekaj piše.
"Se me ne spominjaš?" me je zdramil vprašujoč glas od nekje zgoraj. Gospod Manfred je zelo visok moški. Visok, krepak in v najlepših letih. Ni jih mogel imeti manj od štirideset. "Sploh veš, kdo sem?"
"Seveda vem," sem zravnala vrat in se skušala nasmehniti, a se mi to bržkone ni posrečilo.
"Še dobro," je mirno odvrnil. Malenkost preveč mirno pravzaprav, skoraj trpko. V njegovem glasu je bilo čutiti kapljico zamere.
Čeprav sem Manfreda pogledovala izpod
povešenih vek, mi le ni ušlo, da tudi on ni posebej židane volje. Videti je bil utrujen in nekam zamišljen. Njegova lica so bila upadla, oči polpriprte in odsotne, ustnice pa suhe in tesno stisnjene. Če bi ne imel na sebi naravnost briljantnega suknjiča z zlatimi izvezenimi levčki na črni žametasti podlagi, me je prešinilo, bi v otožni postavi pred sabo najbrž res le s težavo prepoznala nabritega zapeljivca, ki me je še sinoči sukal po podu bližnjega plesišča, kakor da je ves svet ustvarjen samo zame, zraven pa nasmejan do ušes delil dolge vroče poglede dekletom in ženam po vseh sedemnajstih kotih vrteče se gostilne. Plesala sva po taktih tukajšnje zimzelene I am sorry-o, sorry-o-o for my life. Ene izmed tistih vesoljno opojnih viž, za katere si nehote na vekomaj zapomniš, kod si hodil in s kom si pil, koga si nosil v svojem srcu in kaj se je pomembnega zgodilo po svetu na dan, ko si pesem prvič slišal.
Za hip me je imelo, da bi Manfreda objela in mu brez besed, nežno prižeta pod njegov
267 - Nikar tako hitro skozi življenje
vrat, zaupala svojo stisko. Namesto tega sem z nogo nekajkrat podrsala po tleh, si zataknila lase za uho in rekla: "Greva na pijačo?"
"Zares," je privolil brez obotavljanja, toda z istim grenkim tonom v glasu.
413"
I
mm*
if

SWEET NOT ALWAYS
S T 0 T — AF3966
268 - Ne vedno sladko
"V Speči vulkan?" sem pohitela, ker me je zaskrbelo, da se utegne najin klepet ponovno zatakniti. Speci vulkan je bila naposled edina gostilna v mestu, ki sem si jo dotlej ogledala od znotraj.
"Zares," je ponovil zamišljeno, iztegnil roko, češ, pa pojdiva, a si je še isti hip premislil ter dlan odločno zakopal v svoj žep.
"Popoldne sem te iskal," je rekel. Njegove oči so poiskale moje.
"Nenavadno, zelo nenavadno!" sem bila iskreno začudena. "Vse popoldne se nisem ganila iz sobe. Knjigo sem brala. Zelo ..." Ob zad-nj i besedi sem se prenehala čuditi. Na mah se mi je posvetilo, od kod se je vzela moja vsemogočna krivda. Povzročil jo je roman. Iz-mišlj ena povest o hišnem slugi Tundiju, ki mora mlad umreti samo zato, da ne bi bil v napo-| to gospodarici, ki možu natika rogove. Njen
J družinski mir je namreč pomembnejši od nje-.g
govega pohlevnega življ enj a. Ona j e belka, on
.M
£ črnec. Ona je nesrečna že, če se je obenem ne 414"
oklepata vsaj dva zaslepljena moška, on obsojen na zveličanje med angeli. Nenadno spoznanje me ni razvedrilo, kvečjemu dokončno zmedlo. Tundijeva srhljiva usoda je resda izmišlj ena, a kaj, ko ni zategadelj nič manj ver-j etna ali izj emna. To sem dobro vedela, še preden sem popoldne, prijetno utrujena po noči veseljačenja v Spečem vulkanu in zadovoljna s potekom brezskrbnega potovanja, odprla drobno knjižico. Zajela sem globok požirek zraka, dlan počasi zvila v pest in vanjo kar se le da ravnodušno rekla: "Zelo, zares zelo zanimivo, zelo napeto knjigo. Si prepričan, da si potrkal na prava vrata?"
"Lepo prosim!" je vzkliknil Manfred in nejevoljno zavil oči. "Bi jih nemara lahko zgrešil! Si v mestu morda razen sebe srečala še kakšnega tujca! Le kdo pri zdravi pameti, ne zameri, zaide v tole našo zatohlo luknjo."
"Ne morem trditi, da kraj stoji v središču vesolja," se je tudi meni bliskovito odvezal jezik, "toda zatohla luknja vsekakor ni. Razgled
je osupljiv. Nebeško lep. Iskreno rečeno, sama še svoj živi dan nisem bila priča veličastnejšemu, saj se mi na trenutke zdi, da se od tod vidi vsaj polovica Kameruna in najmanj četrt Nigerije, mogoče celo vse tja do Čada in Konga." Z roko sem zakrilila v tisto stran naglo temnečega se neba, pod katerim je po mojem ležal daljni Kongo. Dobro sem vedela, da pretiravam in da do Čada ter Konga ne seže niti sokolje, kaj šele človeško oko. Toda preveč mi je prij alo povzdigovati nad oblake kraj, katerega divja lepota me je plašila, in vse preveč sem bila navdušena nad lastno domiselnostjo, da bi se lahko krotila. Hlastno, da me Manfred le ne bi prekinil, sem drdrala dalje: "Za veter pa tudi ne veš, ali piha z morja ali iz puščave. Dežela je prelepa! Pa ne samo pokrajina in podnebje, tudi mesto je čudovito. Takole udobno ugnezdeno na samem vrhu ugaslega vulkana. Ko sem včeraj prispela ..."
"Popoldne sem te iskal," je Manfred neusmiljeno odsekal moj vznesen govor, po-molčal, nabral gube na čelo in precej manj ostro, domala boleče pristavil: "Zato," je znova utihnil, za hip zatisnil oči in slednjič izdahnil, "ker ti moram nekaj povedati."
Glavo j e nagn il na rame in umakn il pogled v mrak za mojim hrbtom.
"Nekaj zelo pomembnega," j e dej al čez čas.
Moje srce je prenehalo utripati. Tod naokrog so samo Nemci, čeprav se v deželi niso zadržali bogve kako dolgo, pospravili na oni svet dvesto tisoč mladih fantov in mož. Morda še več, veliko, veliko več. Zakaj kolonialnim uradnikom se v tistih časih, pred kratkim stoletjem, preprosto ni zdelo vredno tratiti pisarniškega črnila za popisovanje česa tako nedonosnega, potemtakem nepomembnega, kot je število afriških grobov.
"Manfred," sem plašno zaprosila, "bi ne bilo bolje, če ..."
"Ulica ni kraj za izpovedovanje," me je prehitel. "Pojdiva!"
In sva odšla; vštric, ubranega koraka, tiko-ma drug ob drugem in zatopljena vsak v svojo polovico ceste pred sabo. Molče in ne meneč se za pozdrave mimoidočih sva ubirala pot vzdolž betonskih arkad pritlikavega šolskega poslopja, po tihi ulici s trgovinami na drobno, mimo izpraznjene zelenjavne tržnice, zapuščene avtobusne postaje, zapahnjene lekarne in mimo še vedno živahnega nogometnega igrišča pred cerkvijo na osrednjem mestnem trgu in tako naprej, ves čas naravnost in klavrno povešenih glav, po cesti, obsijani z mlado mesečino, dokler nisva pod obl im pokopališkim zidom, do vrha prelepljenim s plakati, ki so oznanjali, kako bodo Kamerunci pozdravili prihod tretjega tisočletja nasmejani in s steklenico piva Mutzig v roki, zavila v razkošno razsvetljen špalir nočnih barov in glasbenih trgovin - obvezen okras vsake, še tako odročne kamerunske vasi, kjer so najin trd korak zmehčali zvoki afriške plesne godbe in sem jaz za nekaj pojočih stopinj pozabila, da me noge ne nosijo v objem še ene spoz-abljene kamerunske noči; ter naposled pristala na pragu Spečega vulkana. V njem je bučalo kakor v žrelu bruhajočega ognjenika.
"Preveč ljudi," je presodil Manfred. "Pojdiva raje k Neukrotljivim levom ali, še bolje, v Dobre stare čase."
415"
Tudi v Dobrih starih časih se je trlo ljudi, le da j e tukaj barski zrak namesto oblastnega Afro beata polnila nostalgija kongoleske rumbe in so bili gostje nasploh zrelejših let in manj razposajeni kot mladež v Spečem vulkanu. Napol šepetaje, kakor da ne želijo preglasiti sladke glasbe, so čebljali čez omizja, ki so se šibila pod težo vsevprek nastlanih polliteric piva. Razen dveh šahistov in dame v belem, ki je blažena prebirala debelo bukvico, skoraj zagotovo sveto pismo, ni nihče popival v paru ali sam. Prij eten, lesen prostor se je pozibaval v mlečni svetlobi neonskih luči, skozi široko razprta vhodna
vrata so vanj vele sveže visokogorske sape.
Manfred je zbrano družbo počastil s skopim in za spoznanje vzvišenim Evening! ter urno stopil k edini steni gostilne, iz katere se ni oglašal getto blaster. Se preden me je posadil za mizo, nanjo odložil klobuk in si odpel gumbe na suknjiču, je gostilničarju za točilno mizo, na da bi se zamujal z vljudnostjo, ukazal, naj nama takoj postreže z dvema baobaboma. Kakor se je tudi zgodilo. Že sinoči sem opazila, da gospod Manfred v mestu uživa ugled. Njegove potegavščine so iz meni niti ne povsem razumljivih razlogov v Spečem vulkanu žele vsesplošno odobravanj e in zdaleč najglasnejše salve smeha, še zlasti med nežnejšo polovico sveta. Sedaj Manfredu ni bilo
do šale, kaj šele do spogledovanja. Podoben je bil vklenjenemu orjaku. In prav nič nisem dvomila, da je lahko tisto nekaj zelo pomembnega, kar mi mora povedati, bodisi kaj hudo žalostnega bodisi kaj zelo neprijetnega.
"Baobab je moje najljubše kamerunsko pivo," sem povedala, da bi pač nekaj rekla, saj ni kazalo, da namerava Manfred načeti pogovor. Ker nisem dobila odgovora, sem nadaljevala: "Čeprav mi tudi Kings beer in Export 33 nadvse prija-ta. Salzenbrau in Mutzigpa sta zame premočna."
Nisem si bila na jasnem, ali me Manfred sploh posluša. Zleknjen v stol se je z levo roko gladil po tilniku, s kazalcem desne pa pacal po lužici razlitega piva na mizi.
"Doma le poredko, če sploh kdaj, pijem pivo," sem vztrajala, "toda pri vas se mu preprosto ne morem upreti. Preveč okusno je in preveč različnih vrst ga je."
Manfred je zavzeto strmel v umetnino, ki se je razraščala izpod njegovega prsta.
"Pred dnevi mi je doli v Bemendi neki znanec povedal, da jih mora biti vsega skupaj kakšnih štirideset ali petdeset."
"Da, na pivo se spoznamo," je končno spregovoril. "Smo pač pijanci."
"Ne, niste!" sem pograbila priložnost in se prvič tistega večera od srca zasmejala. "V Kamerunu sem %e tri tedne, pa do zdaj razen sebe še nisem srečala nobenega zares opitega človeka."
"Vaja dela mojstra," se je posmehnil, ne da bi se nasmehnil. "Kamerunci smo bojda drugi največji potrošniki piva na svetu."
"Kaj res?" sem se delala, da podatek prvič slišim. Na tihem sem računala, da utegneta sproščen klepet in slastna pij ača opraviti svoj e in bo prijatelj pozabil, čemu sva prišla v Dobre stare čase.
"Jeh," je naveličano zamomljal, "samo Nemci ga popijejo več kot mi."
416"
"To pa že ne bo držalo," mi je znova potegnilo na smeh. Nagajivo sem pomežiknila k sosednji mizi. "Grem stavit, da vam v tem pogledu nihče ne seže do gležnjev. Nemcev je vsaj dvakrat več kot vas in za povrh se na številke, takrat ko pride do Afrike, ni moč zanesti. Od nekdaj lažejo."
"To drži, to drži," je odsotno povzel Manfred in počasi odlepil levico z vratu. Nato pa bliskovito, kakor da bi ga v pleča uščipnila pekoča bolečina, vrgel glavo kvišku in se sunkovito zravnal. Komolce je naslonil na mizo s tolikšno silo, da sta se steklenici zamajali, kozarca pa poskočila. Pograbila sem svojega in srknila kratek požirek. Klobuk je zdrsnil čez rob mize.
"To drži!" je pribil. "To vsekakor drži! Razen seveda v primerih, ko nikakor ne drži." Ni več govoril, iz njega je vrelo: "Ko številke ne lažejo. Ko so zelo točne. Da ne rečem boleče resnične. Sramotno visoke!"
Tudi če ne bi omenil resnice, bolečine in sramote, bi vedela, da j e napočil trenutek njegove pravične tožbe, ki ji bo sledil moj brezupen zagovor.
"Ko bi vi sploh vedeli, kaj ste nam storili. Kako zelo ste nas osramotili."
"Vem, Manfred, vem," sem zastokala.
"Kako globoko osmešili in ponižali!" me je preslišal. "Zavoljo vas smo jokali kot otroci. Kongo je jokal, Kamerun je jokal, Gabon je jokal, cela Afrika je jokala."
"Vem, vem, ampak jaz ..."
"Ne zameri, ne zameri", je stresel z glavo. Njegov glas se je skrhal prav tako iznenada, kot se je prej razvnel. "Prosim, ne zameri mi! Saj ti v resnici nisi nič kriva." Z razprtima dlanema si je potegnil čez obraz in si pomel oči. "Celo noč nisem spal. Kar nisem mogel zatisniti očesa. Zjutraj pa mi prav tako nobena reč ni šla od rok. Po glavi so mi rojile same težke misli." Roki je spustil na mizo in se zgrbil vase. "Dobro vem, da si je neumno greniti življenje s spomini na nesrečo, ki se je pripetila že davno, a kaj, ko si ne morem pomagati. Srce me boli in nimam miru, odkar sem te včeraj slišal povedati, od kod prihajaš."
"Manfred!" sem ga poklicala kar se le da nežno. Roko sem stegnila prek mize in se
dotaknila njegove dlani. "Narobe si slišal. Res je, da živim v Angliji, a nisem Angležinja. Francozi so mi zoprni, prav tako kot vam. Z Nemci pa tudi nič nimam. Prav nič!"
"KakšniNemci neki," je nejevoljno namr-ščil obrvi. "Čez Nemce trezen človek težko reče slabo besedo. Dokler so za nas skrbeli Nemci, je v Kamerunu vladal red in mir, ne pa tako kot zdaj, ko ... Pustimo to," je zamahnil z roko. "Ne izplača se izgubljati besed!"
"Že, ampak ..."
"Nisem govoril o Nemcih. Govoril sem o vas, Jugoslovanih, nekdanjih Jugoslovanih - ali kar pač ste."
Polastila se me je nekakšna čudna utrujenost. Roki sem sklenila pod prsi in se objela.
"O, da, o, da, samo zaradi vas sem jokal kot otrok." Zatisnil je oči in si ponovno pomel obraz. Otožno se je nasmehnil: "Če dobro pomislim, sem bil otrok. Saj jih še osemnajst nisem dopolnil. Pri stricu nedaleč odtod sem se učil za krojača. Do sem takrat še ni bila napeljana elektrika, zato sem se odločil, da stopim do Bemende. Šel bi do Douale, če bi bilo treba. Toda v Bemendi sem na srečo poznal nekega premožnega rojaka, ki je imel doma televizor." Govoril je zlagoma in premišljeno, kakor da spotoma tehta, ali je izbral primerno besedo, in se trudi, da bi čim dosledneje popisal podobo, ki je pravkar oživela pred njegovimi očmi. "Dve noči in poldrugi dan sem hodil. Štirikrat sem moralprebresti naraslo reko. Poleti štiriinsedemdesetega so tod naokrog razsajala huda neurja. Deroča voda je potrgala vse mostove in brvi na poti v dolino. Cesta pa tudi ni bila več podobna cesti. A mi ni bilo težko. Niti najmanj. Nisem hodil po zemlji, letal sem po zraku, si žvižgal in sanjal in sanjal in sanjal. V kosteh sem čutil, da bo vse skupaj potekalo tako, kot sem si zamislil. V Bemendo sem pritekel svež
kot marjetica. Tam pa ..." Iz žepa je potegnil robec in se useknil. "Kaj naj rečem! Le kaj naj rečem! Moj svet se je podrl. Od same sramote bi se najraje pogreznil v zemljo. Saj sploh nisem mogel verjeti lastnim očem." Na robu solz je posmrkal: "Jugoslavija devet, Zaire nula."
"Prosim!?" Nisem bila popolnoma prepričana, ali smem zaupati lastnim ušesom.
"O, da, devet kot devet in nič kot nič!" Rezultat je zapisal v razlito pivo in podenj potegnil odločno črto.
"Bolje bi bilo, če bi ostal doma in tekmo poslušal po tranzistorju," je nadaljeval. "Mi vsaj ne bi bilo treba gledati, kako se Zairci spotikajo ob lastne noge in bezljajo sem ter tja kot kakšna nebogljena ščeneta. Da ne bo pomote, nihče si ni domišljal, da bi lahko zmagali. Kje pa! Toda nihče tudi ni pričakoval, da jih bodo Jugo-slovani tako zlahka in arogantno zmleli v kašo. Navsezadnje Jugoslovani niso Brazilci. Nikoli niso bili in dvomim, da kdaj bodo. Tehnično od nekdaj zelo, zelo sposobni," je zvišal glas in konice prstov stisnil v cvetni popek. "O, da, izjemno spretni, na trenutke genialni, a kaj, ko igrajo brez pravega ritma in zanosa, kakor da s srcem niso zares pri stvari."
"Indeed," sem pritrdila in s kašljem prikrila veselje, ki se je pričelo krasti na moja lica.
"Resnično. Sram me je bilo, da sem se rodil," se Manfred kar ni mogel potolažiti. "Sram, da sem Afričan. Ves svet je lahko videl, kakšne reve smo. Ni ga hujšega od pomilovanja."
"Lahko si brez skrbi," sem navdušeno vskočila, "te dni se nikomur več ne smilite. Odkar ste jo Kamerunci v Italiji zagodli Argen-tincem, se vas drugi prej bojijo."
"Že, že, ampak," me je skušal ustaviti.	f
"O, da, da," sem ga posnemala. "Les Lions f Indompetables nimajo zaman slovesa neukrot- f ljivih mačk. Če se malček zberejo, so sposobni > premagati kogarkoli." Privoščila sem si nasmeh ^
'c1 "418
in spogledljivo ošvignila zlate vezenine renčečih levov na Manfredovem suknjiču. V Evropi bi bilo treba za suknjič tako prefinjene in enkratne izdelave, v to sem prepričana, odšteti na tisoče dolarjev. Za navaden delavnik pa bi si ga upal nase natakniti kvečjemu kak David Beckham.
"Že, te," se ni dal, "todapozabljaš, da so bili Zairci prvi Afričani, ki se jim je uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo. Prvič v zgodovini se nam je pokazala priložnost, da se izkažemo pred vsem svetom. Če uspe Zaircem, smo verjeli, bo tudi Afrika zagledala lepše čase. Vi belci pa nas boste naposled pričeli spoštovati. Naše upanje je bilo kratko. Trajalo ni niti devetdeset minut."
Slednje je povedal najbolj obupano od vsega. Odločila sem se, da potegnem na plan zadnjo in morda najmočnejšo karto. Tudi sama sem si tekmo med Jugoslavijo in Zairom ogledala na lastne otroške oči. Ko so plavi zabili peti gol, sem od same sreče in vznemirjenja brcnila v radiator in si zvila gleženj. A
bolečine še občutila nisem. Gleženj me je pričel skeleti šele po devetem zadetku, saj žoga kar ni hotela več mimogrede poleteti v afriško mrežo. Toda na koncu koncev je zgodovinsko zmago naših kazila samo ena drobcena, drobcena omembe vredna podrobnost. Stisnila sem obrvi in modro povedala:
"Če se ne motim, je bil trener zairske reprezentance Jugoslovan?"
"Oh, ljuba moja," se je posmehnil Manfred. "Teorije zarote lahko zrasejo samo na zelniku omejene in preproste pameti."
Po gostilni se je razlegel pridušen hehet.
"Govori o preprosti pameti!" je prhnil Manfred in z očmi zavil k vhodnim vratom.
Na pragu je pokončno stal slok moški nedoločljive starosti v za številko ali dve premajhnem dresu holandske nogometne repre- f zentance. Na okrogli glavi mu je čepela zmeč- f kana baretka. Na licih se mu je pozibaval nas- f mešek večnega otroštva. Iz slabo priprtih hlačnih duri so mu silile črtaste spodnj ice. Čeprav ^
'c1
"419
ni storil ničesar zabavnega, je bil videti silno smešen in prikupen.
"Long time no see!" se je oglasil neki moški.
"How is life, profesor!" je smeje vprašal drugi.
"Kaj bo dobrega nocoj, profesor?" je skoraj resno pobaral gostilničar. "Dobrodošel!"
Profesor se še zmenil ni za sumljivo dobrodošlico. Našobil je ustnice, trknil s petami ter salutiral nekam v strop. Po krajšem razmisleku si je pesti prislonil ob bok in strumno zakorakal do točilne mize ter nazaj proti vratom. Na sredini gostilne se je ustavil, napel oči in se pričel pozorno razgledovati naokrog.
"Česa ne vidim, česa ne vidim," je ponavljal in nejeverno zmajeval z glavo.
"No, kaj vidiš, profesor," so ga spodbujali hehetajoči se glasovi.
"Le česa ne vidim!" Kapo si je potegnil z glave in si jo stlačil za pas. "Mojbog, le česa ne vidim!"
"Daj no, profesor, povej, kaj vidiš!" "A LOT OF LAZY AND IGNORANT NIGGERS," je izstrelil.
V Dobre stare čase je treščila strela. Sledil ji je trenutek negibne in skrajno mučne tišine. Celo glasba, kot da je potihnila. In ni jih bilo oči, ki se ne bi osuplo upirale v profesorja.
"AND, AND" je razigrano dodal, "ONE NIGGER LOVER!"
Dama v belem si je prva opomogla od šoka.
"In kdo si ti?! In kdo si ti, če smem vprašati?!" je zacvilila.
"Zate profesor," je odvrnil.
"Nori profesor, te mogoče," mu je naglo vrnila milo za drago.
"Nor ali ne, še vedno profesor, sem rekel," je nasmejano povedal in dami v belem z dlani cmokoma odpihnil poljubček.
"Veš kaj," je živčno stresla z glavo, kakor da bi norčev poljub res priletel na njeno lice. "Sram te bodi, duša brezbotna! Pa ne zaradi nas, saj te še predobro poznamo. Na našo belo sestro pomisli, kako se mora počutiti, da jo takole tališ brez vsakega razloga."
"Kdo je koga talil?" se je začudil profesor.
420"
"Sem mogoče rekel, da je kaj narobe z njo, ker ji je všeč naš prečastiti Christian Dior. Če bi bil jaz ženska, ti rečem, ne bi trajalo ..."
"Dovolj!" je zarohnel gostilničar. "©e eno tako in boš frčal čez prag. Jasno!"
"Kot blato," je mirno odgovoril profesor in se popraskal za ušesom.
Oštirjeva grožnja je vendarle zalegla. Profesor se je zdaj povsem posvetil kuštranju svoje na balin pobrite pričeske. Gostje so se momljajoč zasukali vsak k svoji steklenici piva, šahista sta se sklonila nazaj nad črnobelo polje, dama v belem pa se je znova zamaknila v sveto pismo, le da zdaj ni več brala, temveč razbur-j eno obračala liste. Pod streho Dobrih starih časov so spet zavladale kitare. Nagnila sem se čez mizo in zašepetala v Manfredovo uho:
"Zakaj ga kličete profesor?"
"Svoje čase je študiral na ibadanski univerzi onkraj meje, literaturo ali nekaj podobnega. Tja je šel bister kot solza, vrnil pa se je zmešan kot netopir po-dnevi. Čudak je sicer bil že prej. Podnevi in ponoči z nosom v knjigah. ©e za nogomet mu ni bilo," je povedal, dotočil pivo v kozarca, odpil požirek in skoraj ponosno nadaljeval: "Ibadan-ska univerza je zdaleč najuglednejša univerza daleč naokrog. Mo-rebiti najboljša v vsej Afriki. Tja ne more vsak. Sprejmejo samo zelo, zelo pametne in nadarjene študente."
"Se mu je tam pripetilo kaj hudega?"
"Nihče ne ve," je skomignil z rameni. "Eni pravijo, da mu je pričelo narobe cingljati v glavi, ker ga je zapustilo dekle. Drugi sumijo, da je pokadil preveč trave. Navsezadnje je bil v Nigeriji, ko se mu je zmešalo. Toda če vprašaš mene, ni krivo ne eno ne drugo. Poznam ga že od malih nog. Po mojem je pač eden tistih ljudi, ki se tako močno vživijo v knjige, da potem ne znajo več ločiti med prebranim in resničnostjo."
Sočutno in s srcem, polnim razumevanja, sem se ozrla po profesorju. Obrnj en v naj in kot si je prizadeval narediti lastovko.
"Ne glej ga!" me je jezno oštel Manfred. "Ko se enkrat prilepi nate, se ga težko otreseš."
Toda bilo je prepozno. Profesor jo je že mahal k najini mizi.
"Pozdravljen, moj dobri prijatelj!" je voščil Manfredu. "Dober večer, lepa gospa!" se je poklonil meni.
"Zapri trgovino, če govoriš z damo!" je zago-drnjal Manfred.
"Ni kaj dosti na zalogi te dni. Trgovina je prazna! Oj, kako zelo prazna," je veselo zažvrgolel.
Manfred si ni mogel kaj, da se ne bi nasmejal. Profesor je izrabil priložnost, da je odmaknil stol in prisedel. S tal je pobral Man-fredov klobuk, ga pozorno popihal in priliznjeno odložil ob krojacev komolec.
"Ne tečnari!" se mu je zahvalil Manfred.
"Sava, madame? " se je zdaj obrnil proti meni.
"Sava! Indeed," sem hladno odgovorila.
"Ferdinand William Patrice Augustus Mojoko Molombe, osebno," se je predstavil. "Ferdinand na kratko."
"Zanimivo, " sem zategnila s pikrim, pokroviteljskim glasom socialne delavke. Zakaj tudi meni so njegove žaljivke še vedno trpko odzvanjale v glavi. "Zelo zanimivo. Ferdinand
421"
torej," sem se norčevala. "Ravno danes sem brala roman tvojega soimenjaka Ferdinanda Oyona. Zagotovo ga poznaš, saj mi je Manfred povedal, da si nadvse učen mož-"
"Katerega?" je nakremžil obraz. "Starca z medaljo ali Hišnega slugo?"
"Hišnega slugo," sem odgovorila rahlo presenečena.
"Kako si mogla!" se je Ferdinand treščil s pestjo po čelu. "Depresivna, depresivna reč. Nobenega izhoda! Nikakršnega upanja! Vse, od začetka do konca, sama tema in prekletstvo."
"Ampak izvrstno napisan roman?" sem vprašala neučakano, saj me je začelo res zanimati, kaj si nori profesor misli o knjigi, ki mi je zagrenila dan. Manfred me je ošinil z oči-tajočim pogledom.
"Brez dvoma!" je Ferdinand zavihal nos. "Toda če želiš spoznati resnično Afriko, pozabi na Oyona in raje vzemi v roko knjige Monga Betija in Chinue Achebeja."
"Ne bodi važen," je Manfred stanjšal oči. "Ženska ni od včeraj. Celo jaz sem prebral Achebeja."
"In če smo že pri Achebeju," se je razveselil profesor ter s pestjo zamahnil po zraku, "čemu le mu ne bi nazdravili. Kaj pravita?! Ena majčkena, majčkena steklenička piva za vajinega dobrega prijatelja Ferdinanda ne bi škodila!"
"To je pa že od sile!" je vzkipel prijatelj. "Kako si drzneš! ©e pivo naj bi ti plačevala, po vsem, kar si prejle natvezil!"
"Kaj? Kdaj prejle?" je profesor stegnil vrat. "Pojma nimam, o čem govoriš."
"Ne delaj se še bolj norega, kot si že," mu je zažugal Manfred. "Ni prav nobene potrebe."
"A misliš tisto ... " je bil ogorčen profesor, "prej ... tam ... " s palcem j e pokazal čez svoj hrbet in se glasno zasmejal. "Mojbog, mojbog! Pa saj to je bilo že zdavnaj!"
Z Manfredom sva se spogledala in izmenjala zavezniški nasmeh.
"Dragi moj prijatelj," se je profesor nenadoma zresnil. Z levico je zgrabil Manfreda za laket, z desnico pa se je oprijel mojega baobaba. "V življenju slehernega posameznika napoči trenutek, ko se mora sprijazniti s svojimi napakami in si jih oprostiti. Sem ga pač polomil! Naj zdaj zaradi tega trpim žejo?!" Steklenico je odnesel k ustom in jo na dušek izpraznil. Zadovoljno se je obliznil. "Samo pomisli, kakšna usoda nas lahko doleti, če ne bomo odpuščali sebi in drugim. Postanemo lahko takšni kot Balkanci, nekdanji Jugoslovani ali kaj so že." Stresel se je po vsem telesu. "Globoko, globoko nesrečni in do amena zmešani ljudje."
Manfred je pokašljal. Z rokama se je uprl na mizo in počasi vstal. Slekel je suknjič, ga obesil na stol ter ves čeden in zapeljivo nasmejan stopil okrog mize.
"Ljuba moja," me j e pobožal po rami, "daj, greva plesat! Glasba je čudovita. Nič ni slajšega od stare kongoleške rumbe."
"Zares," sem privolila brez obotavljanja, zardela in se hvaležno oklenila Manfredove možate dlani.
422"