--«eaeEifctBseEi»»--
Izhaja t. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 3 gold. »O kr., za pol leta ■ gold. SO kr.
Tečaj VI. V Ljubljani 1. novembra 1866. List 21.
mmm&t*
iskra nebeška najlepša — modrost, Srečen je, ki ga tvoj žarek obsije! V serce tolažbo in radost mu lije — Lahko pozabi on zemsko britknst.
Blagor mu, ki te ljubico ima!
Dolgo življenje dar tvoje desnice, Čast in bogastvo je tvoje levice; Ktera prijatlica boljšega da? —
Torej prijatlico tebe sem zbral, Zvesta mi vedno ti družica bodi, Duh vsemogočni le tvoj naj me vodi, Da ne omreži me zemska druhal!
J. Cimperman.
Odgoja po naravnem potu.
(Napisal Ivan Tomšič.')
Človek ne doseže prave sreče poprej, dokler se ne pod-verže njegova volja ali serce bistremu umu, ki je v ozki dotiki z njegovo dušo, naj imenitnejim delom človeškega bitja. Serce, ki nasprotuje umu, um, ki zametuje vse nagibe in želje
človeškega serca, ¡zbudita neko dušno vojsko, ki mu greni vsaki trenutek njegovega življenja. l)a se tedaj serce in um vjemata in v lepi složnosti napredujeta, treba je na izobraževanje serca ravno lako skerbno paziti, kakor na razvitek in izobraževanje človeškega uma. Ker pa človeška volja ali serce še celo svoja prava zahteva, in ne jenja človeka nadlegovati s svojimi željami, dasitudi je človek večkrat ne sluša , in je tudi kroti in berzda, treba je, da obračamo največo pozornost ravno na iz-omiko mladinskega serca. Serce se pa tudi naj ložeji popači, in le prelahko se blagi čutljeji v človeškem sercu uničijo in — zamore. Ako pa je človeško serce popačeno in sprideno, težko težko se tak človek zopet na pravo pot oberne. — Popačeno serce ima tudi velik vpliv na nravnost človeško. Le kdor ima dobro in nepokvarjeno serce, je tudi prijatel keršanske ljubezni in vesoljnega reda v ljudskem življenji. Prava, soglasna složnost našega duha, uma in serca je tedaj neobhodno potrebna k nravnemu zaderžaju in pravemu dušnemu napredovanju. Zamudite, in ne izobražujte mladega še mehkega serca mile šolske mladine, videli bote kmali žalostne nasledke, ki se tudi s silo več ne dado zamoriti. Ne bodite tedaj nemarni, ako zapazite že pri majhnih otrocih svojeglavnost, častiželjnost, lakomnost, zavid in kako se še imenujejo enake napačne navade, ki le izvirajo iz spridenega serca, iz spridene človeške volje. To se ve, da bodete rekli: „Omenjene slabe prikazni pri majhnih otrocih so le kaj malo pomenljive iskrice"; ali pomisliti je treba, da so to iskrice, ki jim ne manjka drugega, kakor le pripravne reči, da vsplamte v strašen ogenj, ki malokdaj ali celo nikoli ne ugasne.
Res je, in ne morem tajiti, da človeški duh v pervi dobi našega življenja nekako ornoten, brezzaveden spi, in da ga je treba polagoma buditi. Pa s tem še ni nikakor dokazano, da se ne probudi poprej iz svojega spanja, dokler ne začne pametno misliti; kajti ožive ga kmali one želje, ki nastanejo iz različnih potrebščin, ki je zahtevajo telesni udje in počutki; ti ga opominjajo, da naj zapovedava in ukazuje; in tako nastane kmali nekako splošno opravilo našega telesa z dušo. Le polagoma pokazuje duša vse svoje moči, je naganja, in se jih tudi poslužuje. S pomočjo oči, ušes in drugih po-čutkov se oskerbi s spoznavanjem in raznimi zaumeni za ves čas svojega bivanja v človeškem telesu. Ker je pa pri skup-
!
ljevanji teh raznih dušnih priprav čutnost najbolj pripomožna, se tudi lahko razume, da ravno ona veliko bolj in hitreji napreduje, nego pa — uui.
Ali ne potrebuje nikakoršne pozornosti to naglo napredovanje, ki dostikrat nasprotuje najbolj i m pravilom našega uma, ter zametujo njegove ukaze in povelja, da je po tem takem um večkrat suženj naših želja? Ali ni nobenega sredstva, da bi je berzdali? Res, da bi človek skoraj misliti moral, da ga ni nobenega sredstva, ako pomislimo toliko majhno skerb, ki je imajo starši in rejniki v pervih letih rahle mladine. Vsa njih skerb vstreza le telesnemu poželenju in telesnemu razvitku. Le kaj malo mislijo na to, da so ravno perva otročja leta, ona srečna ali nesrečna doba, v kteri se razvijajo vsi telesni po-čutki, iz kterih izhaja pozneje terdni značaj človeški in drugi dušni darovi.
Dokler se človeški duh le v občutkih giblje, nima drugega voditelja, kakor sercé. On nič ne premišljuje, nič ne razso-juje, kajti pervi in naj bolji vtis kake reči mu določi tudi nagel sklep ali namenitev. Vsaka reč ga vodi in pelje, vsaka reč ga ima v svoji oblasti. Ali vidite iz tega, kako je treba paziti s kom in pa s kakošnimi rečmi se pečajo otroci v svojih pervih letih, ko se jim um razvija? Ali spoznate, kakošne dušne hrane je treba otrokom v tej dobi podajati, da se nje nežna čutila razvijajo le za dobro in koristno? Dajte jim hrane, ki jih ne napeljuje v tužnost, težkomiselnost in nejevoljo, ampak, ki je pelje v dobro voljo, radost, veselje in vljudnost, kajti iz teh je ves človeški blagor in sreča. — Ko je pa otrok že toliko sposoben, da že sam razločuje, kaj je dobro, kaj slabo, — ko se njegov um že tako daleč razvije in oživlja, da spoznava svojo prosto voljo in svoj namen, ne glejte potem samo na to, kako mu bole le duha razvijali in budili, ker to bi bila zopet enostranska izreja, ampak glejte tudi na to, kako bote tudi mlado sercé plemenili in boljšali. Sercé je najrah-lejši del naše duše, potrebuje tedaj naj skerbnejšega obdelovanja.
Kakor hitro se pri otroku razum le toliko razvije, da se mu odpre neizmerno, veličastno poslopje, kamor ga je postavil neskončno modri stvarnik, hitro se tudi zaveda vstvarjenih reči. Zanimivajo ga svetle zvezdice nn nebu, zanimivajo ga pisane cvetice, rastline, živali in tisuč in tisuč drugih stvari. Otrok poprašuje in pozveduje, vse hoče vediti, vse hoče znati. Na-
21*
rava ga goni, narava ga pelje, in ona ga pelje prav. Naravno je tedaj, da se mladi zemljan, ki se m« je svet še le komaj odperl, najpred uči spoznavati svoje doniovje, da ve in zna, kaj ga obdaja, in kaj mu je vse pripravljeno v njegovem obližji. Temu svitu bi se moralo dete približevati, njegovi nedolžni ve-doželjnosti moralo bi se po mogočosli vstrezati in k dobremu vspehu napeljevati. Pa — žalibog! ta naravna pot se le prevečkrat otroku zapira, in njegova mlada vedoželjnost se že v cvetji njegovih pervih let zatira, mori. Na njeno mesto pa stopa — sila, ki še malozmožnega otročjega duha v krepkem njegovem telesu obtoži s težkimi nalogami in težavnimi znanstvenimi deli. Ta sila konča za zmiraj njegovo mlado vedoželjnost, ki je bila že po naravi odmenjena k izobraževanju njegovega uma, in je bila prava kal k vsem poznejiin vedam in znanstvom.
Ali ni morda res, da naša mladina s takimi nauki začenja, do kterih nima kaj veselja, od kterih nima nobenih zaumenov, in tudi malo koristi in dobička ? Ali morda ne začenja s praznimi in suhoparnimi pravili? Kteri pedagog tujih narodov bi si mislil, da naša mladina začenja koj v početku z naučenjem tujih jezikov! Ali so to res pohlevne igračice za nežno mladino? Ali je to naravna pot, po kteri naj bi se mladina polagoma vodila, si um budila in pa svoja mlada serca požlahtnovala? — Zakaj neki naša mladina ne začenja z nauki, ki bi bili njeni dušni sposobnosti, njeni starosti in mladinskemu značaju primerni? Zakaj se ne dado naši mladini nauki, ki oživljajo duha in serce, ki bistrijo pamet in mladino le kaj malo truda stanejo, pa vendar domovini in deržavi zelo veliko obetajo sadii? — To bi bila vprašanja, ki je gotovo ne more razvozlati , kdor ve, da so vsi sloviti rejniki stare in noveje dobe zapisali pravilo: „Mladina se mora odgajati po naravnem potu".
Otrok (loma in v šoli.
(Konec.)
Omenimo še otroka v šoli, med šolskim letom. Vsaka ura ima za otroka, kakor tudi za odrašenega neprecenljivo vrednost; kolike vrednosti je celo leto, kolike vrednosti
posebno otroku, ki mu čas mladosti tako naglo hiti. Tedaj, otroci! čas prav obračajte! (Sir. 4, 23.)
Veliko se mora tedaj otrok čez leto naučiti. Čas za šolo pa je le po 2, 3, k večemu po štiri ure na dan odločen. Ako ga učitelji še tako skerbno porabijo, kje so v stanu v tem času vsakemu otroku posebej, potrebni nauk pojasniti, mu z njim serce ganiti in mu ga v spomin vtisniti ? In ako bi mu ga tudi, — komu ni znano, kako pozabljive so razmišljene otročje glavice? če tedaj otroci po dokončanem šolskem letu dostikrat malo vedo, in tudi razredba ni po volji ne otrokom, ne staršem, kdo je naj večkrat tega kriv? Iz tega, da v ravno tisti šoli nekteri otroci prav lepo napredujejo in pri slabih zmožnostih, ki so pa doma pridno v šoli razlagano izdelovali in ponavljali, druge sicer bolj bistre glavice zelo osramote, smemo skleniti, da šola menda ni vsega kriva, temveč zanikernost otrok in neskerbljivost staršev, ali njih namestnikov, ki jim puste, da jim doma pajk bukvice prepreda. Hočejo starši, da bo iz šole kaj sadii, naj tudi doma otrokom puste čas za šolo skerbno ponavljati, in ker že otrok dobro sicer spozna, pa slabo raji stori, naj jih k učenju opominjajo.
Nobenkrat pa bolj potrebno ni, da si dom in šola lepo pomagata, kot pri pripravljanji za perve zakramente. Več veselja, pa tudi več truda šola nobenkrat nima, kakor takrat, ko je treba zgubljene sinčke po pervi spovedi k nebeškemu Očetu nazaj peljati, ali nove učenčike k Jezusu pri pervem sv. obhajilu.
Šola in dom pri teh priložnostih le prerada premalo storita. Ni še zadosti, ako so se za pervo spoved naučili otroci odropotati očitno spoved, spoved skleniti in kes moliti. Serce ima pri svetih zakramentih posvečevano biti, tedaj serce se mora za nje pripravljati, pa ne le za enkrat, ampak za celo življenje. Vedita dom in šola, da rečem ob kratkem, vedita, kakoršna bo perva spoved vaših otrok, taka bi utegnila biti tudi zadnja! — Kako milo se v cerkvi pogrešajo zlasti matere, sicer vselej, kedar gredo otroci k spovedi, posebno pa, ako se jim toliko z delom mudi, ali se jim trada vredno ne zdi, da bi otročiče, ki so morda zavoljo materne neskerbljivosti naj boljšega Očeta zapustili, saj same spet k njemu peljale! Šola in dom skerbita, da bi otroci dan perve spovedi do smerti pomnili!
Še lepši in gotovo naj častitljivši in naj srečneji za otroke je dan pervega sv. obhajila; naj bo tudi staršem in šoli svet! „Enkrat govori Gospod, in drugo ravno tega ne ponavlja", so besede pobožnega Joba (33, 14), skterimi prav kratko imenitnost pervega sv.
obhajila zaznamvamo. Ker se o tem z malim ne da veliko povedati, naj se tu le opomni: Šola ali sploh ti, ki otroke za to pripravljajo, naj verjamejo, ako so le to svojo nalogo prav spolnili, ter otročiče za pervo sv. obhajilo prav pripravljali, naj imenitneji del iz med vseh svojih dolžnosti ste spolnili! Starši pa naj pomnijo: Jezus je materam rekel: „Pustite male k meni!" Zdaj pa vam pravi: „Peljite male k meni!"
Imel bi še veliko omeniti, kako naj obe odrejilnici otrok skup se trudite preimenitno nalogo svojo dobro rešiti, imel bi saj še omeniti, kako naj bi šola pri koncu šolskega leta še enkrat po Tobijevo svojim rejenčkom, ki jih izpusti, ponovljala jedro nauka, ki jih osrečuje celo življenje; imel bi omeniti, kako naj bi starši sami hvaležnost do šole s tem skazovali, da bi ne dopustili, da se to, kar je bilo v šoli zidano, naglo spet podira; pa da spis letošnji preveč ne naraste, naj bo le vam, ljubi šolarčki, še rečeno: „Spominjajte se, kakšne in kolikošne dolžnosti in težave imajo z vami starši in šola! Skerbite, da ta dvojni trud*pri vas ne bo zastonj. Pridno se poprimite lepih priložnosti, da se kaj naučite. Zlate leta življenja so človeku leta učenja. Kolikor mlad se naučiš, toliko si za starost oskerbiš". Ravnatelj.
Prvi razred.*)
Mnogokrat se sliši tožiti, da učenci glavnih šol premalo podučeni v višje razrede prestopajo, kjer se potem poduk s takim vspehom nadaljevati ne more, da bi bilo tudi gimnazijskim tirjatvam vstreči mogoče. Tako pritožujejo se učitelji glavnih šol, naposled se sliši grajavni glas še iz gimnazij, ter nobeden noče kriv biti slabega napredka svojih učencev, slehrn obdolžuje svojega sprednika, da nazadnje celo breme vseh pre-greškov skoro le na učitelju prvega razreda sloni.
Ni mi namen tu preizkovati, koliko resničnega da imajo take pritožbe v sebi, le rečem, da nikjer popolnosti najti ni, — povsod se nahajajo pregreški, povsod se kaj nepotrebnega obdeluje, kar pravi poduk zadržuje, ali pa kaj potrebnega napačno obravnava ali celo opuša, kar bi ga gotovo pospeševalo; potemtakem učiteljem ni ravno tako lahko mogoče,
*) Iz letnega sporočila očitne glavne šole ipavske.
odtegniti se slehrni graji ne v nižjih, ne višjih šolali. — Toda, dasiravno je resnično, da zelo poškodovan vrh drevesu rast opovira in prejšnjo lepoto odvzame, dasiravno je gotovo, da po vsekani hudi rani drevo na moči pojema, — je vendar pa tudi še bolj gotovo, da, ako korenina boleha, boleha tudi celo drevo, ki se ne da lahko ozdraviti in se večidel posuši. Kakor pri kakem velikem poslopji s slabo ali poškodovano podstavo na varno in trdno zgornje zidanje ni misliti, ravno tako malo sme se pričakovati, da se bo mladina v višjih razredih po duhu krepko bistrila in na srcu boljšala, ako se poduk v prvem razredu po pravi poti ne izpeljuje in pridno ne oskrbuje. Kako n. pr. je učitelju višjega razreda mogoče, učence ročno brati učiti, ako k večjemu — le črke dobro poznajo? Kako more računstvo spešno obdelovati, ako se je ta predmet zanemarjal, ali še celo na prihodnje leto popolnoma odložil, ker so mali začetniki v mišljenji in presojevanji grozno okorni. Kdo ne ve, koliko truda ne dado taki zanemarjeni učenci v višjem razredu, in kako redko se morejo take zamude popolnoma popraviti, kajti enake so zastaranim boleznim. Kako je li mogoče učence podučevati umno brati, če imajo le pičlo pravih zaumenov, ali kako v pravopisji napredovati, ako se o tem ni nič storilo? Tii zopet ne kaže drugače, kakor pričeti tam, ker je sprednik popustil, — in taka je tudi s keršanskim naukom. Kar seje v prvem razredu zamudilo, mora se v drugem nadomestovati; toda, kose učitelj s tem trudi, ne zaostajajo učenci samo v predpisanih vednostih tega razreda, kar je tudi višjim razredom škodijivo, ampak mnogokrat je še nemogoče zamujeno popraviti. Sej tudi v naravi ni drugače, — zapušeno drevesce se ne razcveta tako, kakor dobro oskrbovano. Prvi razred je tedaj gotovo najvaž-niši, je temelj, na kterega se opira vsa vrsta višjih razredov, je vir višje izobraženosti, in tega učitelji prezreti nikakor ne smejo, ako hočejo svojo nalogo dobro zvrševati.
Kako naj tedaj učitelj pričenja, kako naj podlago zastavlja in jo vtrjuje, da bodo učenci konec leta res zmožni v drugi razred pristopili? —
Vsled postave stopijo otroci po končanem 6. letu prvokrat v šolo. Pripeljejo jih navadno matere, kterih se vedno derže, ter se od njih skoro ločiti ne morejo. Ljubezen do matere in neka boječnost pred šolo delate otroka nepokojnega. Kaj veleva v tem trenutku učitelju notranji čut, in kaj ga resno uči? —
Matere pripeljejo ljubljence svoje, ter mu jih v skrbno varstvo izroče, on tedaj povsihmal moral bo v šoli namestovati starše, torej mu notranji čut veleva, otročiče po očetovsko ljubeznjivo sprejemati, kakor je storil nekdaj tudi učenik vseh učenikov, ko je izustil premile besede: „Pustite male k meni priti". Prijazno vedenje mu bo mlada srčica pridobilo, in tudi učilnica jim bode kmali očetova hiša. Naj bo torej učitelja prva skrb, duha nasprotne ljubezni v šolo vpeljati in ga vstanoviti, kajti le to mu bo trud zmanjševalo in poduk pospeševalo, kar zadosti skušnja spričuje. In kaj potem? Morebiti naj učitelj pričenja precej podučevati, kakor n. pr.: pisati, brati, računiti i. t. d. Ne, — to bi bilo zelo napačno. Slehrn človek, ki pride v ptujo hišo, mora se seznaniti s hišnim redom in se po njem ravnati, da se ne pripravi v zamere; nič manj potrebno je tudi učence seznaniti s šolskim redom, posebno jih vaditi vedno na odločenem kraji mirno sedeti, redno iz klopi in zopet v klopi hoditi, ob kratkem, vse po vojaško uriti jih, da vsak klic in tudi slehrn pogled učiteljev poznajo in enako urno spolnu-jejo. Vem, da take vaje ne bodo vsakemu po volji, mar-sikteri bo trdil, da so prazne igrače, s kterimi se le čas trati; toda — tako mislil, tako govoril bode le tisti, kteri se s šolo nikdar kot učitelj ni pečal, ali pa kot šolnik takih vaj še vpeljal ni bil, in tedaj tudi ne pozna koristi, ki iz njih izvirajo. Res je sicer, da so te vaje igračam podobne, pa vendar — kteri pametni učitelj jih ne bo z veseljem vpeljal, če pomisli, da so deloma sredstvo, s kterim otročiče polagoma iz prejšnjega igravskega, lahkomišljenega življenja more voditi na bolj resnobno, da so pa tudi važen pripomoček, s kterim se boječim srčnost daje, vse pa k šolskemu redu gotovo napeljuje, ki je med šolskim podukom neobhodno potreben. Skušnja uči, da u-čitelj nikdar mirnih otrok nima, ako je te vaje opustil, vedno jih opominja, pa z majhnim vspehom, medtim ko po takih vadbah en sam pogled, klic zadostuje nemirne vpokojiti. — Ko je tudi to vse skončano, kaj je potem storiti? Znano je, da vsi otroci prvi dan zarad raznih vzrokov v šoli še niso nasočl, torej naj učitelj prične kazavni poduk in naj ga nadaljuje, dokler tudi ti pridejo, in tako ne zamude važniših reči. Potem se pa uk redno začne po predpisanem šolskem načrtu. Kazavni poduk se nadaljuje; k temu se pa še pridruži kršanski nauk, pisanje, branje in številjenje.
^mmmmmmmmMmm^
Glede na kazavui poduk treba je, da se otrokom slehrna reč, ki se popisuje, tudi pokaže v resnici ali saj v podobi, za tega voljo naj si učitelj že pred ukom pripravi vse tiste reči, o kterih hoče govoriti, in oskrbi naj si že v ta namen osnovane bukve;*) kajti ni zadosti le popisovati, kake lastnosti naštevati, ampak otroci morajo tudi viditi vse to; tudi naj pripoveduje, čemu da so razne reči, kaj nam koristijo, kako nam utegnejo škodljive biti. Kazavni poduk je veliko bolj važen, kakor večina ljudi meni. Otroci vadijo se misliti, presojevati, si pridobijo razne zaumene, in koliko več si jih prisvojijo, toliko ložeji bodo potem govorili in pisali; kajti le tisti more dati, ki ima. Kazavni poduk je tedaj podlaga k govoru in pismenosti.
(Dalje prih >
Drobtinice prestavljenim in nastopnim učiteljem.
Spisal Fr. Oovekar.
I.
Znano je, kako težko učenci, in kako radovedno pričakujejo vaščanje svojega novega učitelja. Vsaj je pa po vsi pravici on za nje imenitna oseba! A ko se pa že mora učitelj vselej in povsod modro in priljudno obnašati, je to posebno potrebno pri nastopu nove službe. Veliko mu lahko koristi pervi dan med učenci in starši za njegovo delovanje in spoštovanje, dosti pa mu tudi lahko škoduje za ves čas, ter ga lahko pripravi ob vso veljavo. Ni tedaj vse eno, ali se učitelj pri nastopu njegove nove službe tako, ali tako obnaša! Da bodeš, dragi sobrate, vselej in povsod lahko in dobro shajal, ravnaj se po teh le vodilih:
1.	Oblači se, kolikor je le mogoče vselej svojemu stanu primerno in čedno; ogiblji se pa tudi vse smešne gizdavosti, ker otroci in vaščanje imajo zato dobre oči, in hitro zapazijo kaj spodtekljivega.
2.	V govorjenji ne bodi preboječ ali sramožljiv, pa tudi ne nadležen in prederzen. Raji več poslušaj, kakor govori. Nič ni kaj dobro za učitelja, ako se ljudem že v pervi uri tako rekoč prodaja, da vedo, pri čim da so, koliko je vreden, in v čem jim dopade, v čem pa ne.
*) ®et 9tni$auun3«.-Untfui$t in ®ilbetn. 9ia(f> bcm @tojfe jut 2tnf$au= ung iti ber gibd fur bte Sjletrei^ifdjen 3}olf3f$uten. @djulau3gabe. ijkag 1856. 'UcvlflB 6« 3. <SaWfdjen ŽBu^attblung.
3.	Pa tudi od tistih, kteri se ti kažejo naj bolje prijatle, se ne daj zapeljati; nikar jim precej vsega ne zaupaj, in ne bodi preodkritoserčen. Mnogo se jih ježe tako hudo opeklo, in so to celo svoje življenje britko obžalovali; tudi bratovščine z nikomur prezgodaj ne sklepaj! Ne boj se, da si boš kaj škodoval, ako si lepo moder in ponižen. Pomisli pa tudi, da je vedno boljše za te, če si vsem vse, pa nikomur kaj posebnega.
4.	Do učencev bodi sicer prijazen, vendar ne preprija-zen. Koristnejše je za te, ako se učencem koj od začetka ves prav ne pokažeš, da ne vedo pri čem da so, — kakor pa, ako se jim koj vsega razodeneš, in jih svoje ljubezni in prijaznosti za-gotovljaš, ter obljubuješ vse mehkeje ž njimi ravnati od prej-šnjega učitelja i. t. d. Sej ne veš, ali so tvoje ljubezni in prijaznosti vredni, in ali bi tvoja mehkotoi več ne škodovala, kakor koristila, posebno, ako so bili poprej bolj ojstro strahovani. Boljše je, če se teden za tednom prijazno eden drugemu vedno bolj bližate. Tako modro ravnanje in obotavljenje ti bo pridobilo veljavo in spoštovanje pri vseh pametnih ljudeh, ako vidijo, da si dobro in premišljeno začel svojo službo.
5.	Sploh pa bodi do vseh prijazen in priljuden, ne pa prevzeten ali sirov, pa tudi ne prezaupljiv. Vselej dobro premisli, prej ko si prijatla zbereš (ako ne moreš biti brez njega), ako si pa dobil pravega in zvestega prijatla, vari ga, kakor svoje oko; pa vendar ne pozabi, da je zmota kratka, dolgo — pa kesanje.
Pomenki
o slovenskem pisanji.
XL.
K. Ta je pa prehuda! Zaušnica moja — koga bi bila zadela? In — „Anmassung in der jiingsten Zeit" — tega zase ohraniti ne morem. Tovarš, pomagaj!
Tovarš. To ste pravi Poljaki! Terdi Slovenci —pa vendar čutite že nevidne zaušnice! Da se vidoma ne sprimete, ustavim za letos vaše posvetovanja nekaj tudi za to, ker ste v svojem razgovarjanji o glasoviti nemški knjigi slovenskega pisanja dospeli do novega poglavja, nekaj pa, ker ravno zdaj gredo učenci spet na delo, in nama Jezičnik hudo hudo utegne očitati predolge počitnice. Čas je, dragi Učenec! da začneva, kjer sva jela praznovati.
Učenec. Mimo sva se pogovarjala o prestarih časih, ke-dar je knez slovenskega naroda bil duhoven ali svetjenik in knjižnik, kakor spričuje llački (Pismo slov. str. 48).
T. In v knjigi sv. Cyr. i Meth. I. piše: „U prestaro doba knez naroda ili puka bješe ujedno svetjenik; s toga u česk. i poljsk. dosada knez = ksi^dz znamenuje svetjenik a". — Imeli so Sloveni nekdaj svoje deržave in svoje narodne vladarje, velike kneze in župane, dokler si niso dobili kraljev, carjev ali cesarjev itd. Dolgo je bila pri njih sklenjena duhovska in deželska oblast, in kakor knez *), tako jim je tudi župan bil silo imenitna oseba.
U. Knez Slovencem sedaj ni tolikanj v navadi, župan je pa znan v vsaki vasi. Zdi se mi vendar, da je nekdaj imel več oblasti in več veljave. Ni davno, kar sem bral, da so ne-kteri srenjski predstojniki se tega imena celo branili, češ, da so bili župani grajšinski beriči, ki so tlako napovedovali, tlačane k delu priganjali, novince k žolnirjem lovili itd!
T. Pa jim je „Slovenec" tudi povedal, da so bili to le grajšinski župani, ne pa občinski ali narodni.
U. Stara pisma nam pričajo, piše „Slovenec" (1. 1865. št. 14) o imenu „župan", da so pri naših slovenskih predstar-ših „župani" močno sloveli, bili so tisti gospodje, ki so s kraljem in z vojvodi v pervi zbornici sedeli in postave delali za celo domovino. Pri nas v Avstriji v pervi zbornici sedijo sami princi, kardinali, knezi in škofi in še malo drugih najslavniših mož. Tem enaki so bili „župani". Zatorej se na Hervaškem še naše dni „Obergespann" imenuje „nadžupan", in ima skorej kraljevsko oblast.
Nasprotniki naši so nam pokvarili vsa imena: „kordevom" in beričem so rekali župani", da bi naše ljudi in naš jezik prav na sramoto postavili. Nasprotniki naši v nekterih krajih še zdaj tako počenjajo in naše ljudi motijo. Pa vendar ti žalostni časi za nas Slovence so veči del že minuli, naš jezik se spet k česti vzdiguje, naše slovenske naprave se spet oživljajo in
*) Zastran obrazila ez vid. Glasnik X. 12, kjer naš Davorin pravi, da suffx ez ei, p. v besedah: knez, lemez, gavez, palež ni tuj, ampak domač in se vjema z litevsk. ingas, let. egs, in tudi v pervoethični dobi slovanščine se je glasil engis, egis — engs — egs; pozneje: eg', primeri : kngg' in kngz' dalje žensko kneginja, ktera beseda ni kje iz: cu-ning izposojena, temuč obče blago indoevropščine itd.
tudi stara imena naših pervakov in velikašev bojo spet k cesti in v navado prišle. Mi, ki vemo in poznamo sramotno ime „župan", pomerli bomo in prostor naredili našej mladini, ktera od tistih krivih in osramotenih „županov" in „beričev" nič ne bode več vedela, in ne bode jih poznala, izrejena in podučena bode naša mladina v domačem, slovenskem duhu, poznala bode naših starodavnih pravih županov mogočno oblast in slavno visoko stopinjo, in — morebiti da tistih časov še mi doživimo, da naši srenjski prejpostavljeni ne bojo le neki ponižni poma-gavci c. k. okrajnih predstojnikov, in da se ne bojo imenovali srenjski predstojniki alj „Biirgermeistri", ali pa clo, kakor se tudi sliši, „Purkelmastri", ampak da bojo pravi in veljavni korenjaki in velikaši, pravi stari „župani", po starem imenu, po stari oblasti in stari slavi. Tedaj bojo naši srenjski predstojniki imena „župan" veseli in ponosni".
xxj.
U. Ker so slovenski župani bili in morebiti spet bodo tolikanj imenitne osebe, je pač vredno, da se tanje pomeniva o pravem in pervotneui pomenu besede „župan" in nje različnem pisanji.
T. Da je župan razlagati iz besede župa, to se ve. Miklošič ima morebiti vse različne pomene njene, ker piše: župa stsl. regio, nsl. ž:ipa gemeindecongress wochein croat. župa familia luč. serb. župa regio, paroecia, populus stul. cf. nsl. župnica pratum silvae adiacens et croat. župnik parochus serb. župa terra aprica vuk. župan calidus stul. — Ilazun tega je pisal o pervotnem pomenu besede župan naš Davorin v Xovic. 1. 1864.
U. Ondi kaže, da župa, z up a izvirno pomenja: prisojno zemljo (po Vuku „ein sonniges Land, wo entweder kein Schnee fällt, oder der gefallene gleich wieder schmilzt", terra aprica), v sanskr. gup urere, stsl. župište sepulcruni —, in župan, župnik, župan pa lastnika prisojne zemlje. In v opombi k unemu sostavku pravi: V7 pomenu „topel, goreč" še najdemo jugoslov. župan callidus, in sicer pri Stulli-tu. Kdor pa je imel mnogo žup — terrae apricae — regionis apricae, je lahko dosti ljudi preredil, zato hrv. srbska župa familia, domestici — domača čeljad, vojska. V staropruščini nahajamo: supüni, mater familias, litevski župone idem etc. —
T. Posebno pomenljivo je, kar piše o tem učeni J. Grimm v Vukovi serbski slovnici str. II: »Das gothisehe sipöneis (/*a#tjrrlg) war bisher in der deutschen Sprache unerklärlich; wie wenn es das gleich dunkle slav. župan wäre ? Der Begriff von Jünger berührt sich mit dem von Junker (junger Herr) nobilis, domicellus, nachgeborner Herr? so wie Frau, Fräulein mit Edelfrau. Bios die Südslaven haben župan (croat. špan, woraus ungar. ispan und deutsch Gespann); die Westslaven allein p a n (dominus, nobilis), vgl. poln. panna (virgo); litth. pönas (Herr), ponatis (junger Herr), zuppone (Frau); altpreuss. supuni (Frau). Die romanischen Sprachen bildeten aus. dem entgegengesetzten senior, seigneur denselben Begriff von Herr. — Der littliauische Sprachstamm hat zwar eignen Grund, aber auch Gemeinschaft mit Gothen und Slaven, die auf sehr frühe Zeit weist; einen Beleg bietet das letzte Beispiel«.
U. Ker pa je župan tudi opravljal srenjske (občinske) in kultne (bogočastne) zadeve, med ktere tudi spadajo pogreb-ščine, pravi dalje Terstenjak, je tedaj poznamovanje: župan, župnik obveljalo v pomenu: oblastnik, vladika — posvetni in duhovni predstojnik.
T. In sicer župan posvetni, župnik pa duhovni predstojnik. — Ker so o pomenu besede župan mnogi že pisarili, pogovoriva se midva o njej še nekoliko!
XLII.
T. Da molčim o besedi župa t. j. Suppe, šupa t. j. Schoppen cf. gr. axena, župan-ec t. j. Schuhfleck (in su-stentaculum quasi — Marko), povem le, da v severoslov. p. čes. polj. rus. je župan dolga, verhnja suknja itd.
U. Po tem takem je župan ali špan, kteri da časi kako dobro župo ali juho, vzame pod šupo ali streho, zašije s kerpo čevelj, ali sicer človeka pokrije!! —
T. Kar vem, je pervi razlagal ime župan Popovič (Untersuch. v. Meere II, 71) iz hebr. sub t. j. star in slov. pan t. j. gospod; od tod morebiti subpan ali su/jpan f alter, grauer Herr, starosta, starašina), in po tem bi bil preveč pisal o Slo-venih nekdanji Konstantin: „Principes hae gentes non habent, praeter Zupanos senes, quemadmodum etiam reliqui populi". De adm. imp. c. 52.
Kakor Linhart pripoveduje v svoji jugoslov. zgodovini, je razlagal Dobner ime župani iz zu in pan t. j. condomiui; Anton iz sud t. j. sodba (das Gericht); on sam misli, da je morebiti iz zvati, sov—zov £Ruf, Einladung), so v p an (der
rufende Herr, der Aufbieter des Volks zu irgend einer geniein-schaftl. Unternemniung) itd. Markovič naš pravi: fhupan et fupän a rad. hebr. sub — canescere et slav. pan (dominus), sub-condominus cf. Schulze, Schöpfe, Chefe (Gloss. slav.).
Slovenili so prej nemški Amt — župa, in Amtmann — župan; in bili so celo taki, kteri so to besedo izpeljevali iz sub-am t! V starih spisih se bere kej različno: Zovadvog;, cuppan, zuppan, župan, jupan, jopan, sopan, shopan itd. — Dobrovsky meni, da je p a n gotovska beseda fana, in da je jopan iz bavarskega, koroškega narečja, v kterem so djali žopan — župan, kakor Zid t. j. Jud (v. Slavin), in v pismu do našega Vodnika pravi, da besedo shopan pustimo Nemcem (Schöppe, cf. Schöppel — Schöppl, Assessor, Beisitzer, Schöpfe, Schöffe, SchefFe od schaffen, schöpfen = Rath, Recht vid. Adelung.)
U. Iii kaj uči Miklošič?
T. „Zupan — mal' velik' županja uxor župani; ž'panj adj. serb. župan croat. župnik parochus, magy. ispan, unde sla-vis quibusdam špan habd. villicus . . goth. siponeis disci-pulus. Grimm. gram. 2. 180".
Pašnik.
Učitelj in sv. pismo. Sv. pismo je knjiga vseh knjig. Naj bo tudi učitelju naj imenitnejša knjiga.
Sv. pismo poterjuje učenika v verskem in nravnem življenji, mu bistri pamet, mehča serce in voljo, pa mu je tudi zvesti kažipot in svetnik v njegovem posebnem poklicu.
Učitelj je učenik in rejnik, in za ta dvojni posel najde dosti zlatih naukov v sv. pismu.
Prepričajmo se nekoliko tega. Bog sam je verhovni in pervi rejnik in izobraževavec človeškega rodii. On odgojujein vodi cele narode in ljudstva; odgojuje in izobražuje pa tudi posamesnega človeka.
V sv. pismu se to naj lepše pokaže. Zgodbe in nauki v sv. pismu stare in nove zaveze nam kažejo, kako je Bog vodil in izrejeval človeka od njegovih mladih nog, od pervega Adama noter do moških let do drugega Adama — do zveličarja. Kdor tedaj ljudi uči in vodi, posnema Boga. Kje pa se more
učitelj, ki svojo službo po keršansko opravlja, bolje tega naučiti, kakor iz sv. pisma, kje drugod more zajemati čiste vode, kakor iz pravega vira?
Če učitelj svojo učenost zajema iz sv. pisma, ne bo se motil. Sv. pismo je božja beseda, in v njem se najde večno življenje; božje razodenje se v njemu bere. Kolika tolažba za učenika, ker pozna bukve, na ktere se sme zanašati, kterim se more v vseh rečeh verjeti; kajti mnogo je bukev, ktere govore od odgoje pa tudi trosijo malovredne nauke, kteri učiteljem in učencem glave begajo.
Se eno gre tukaj premisliti. Učenik mora vedno svariti, priganjati, žugati in grajali. Če pri tem navede povesti iz sv. pisma in se posluži besed sv. pisma, mora to veliko bolj veljavno biti, kakor, ako bi razkladal svojo modrost, ali besede drugih pisateljev, v kterih se dostikrat ne ve, ali so po kerščansko mislili, ali ne. To se pa ne razume lako, kakor da bi učenik vsaki čas in povsod besede sv. pisma imel na jeziku; to pametni odgoji na ravnost nasprotuje, — ampak ko pride prilika za to, naj jih tako napeljuje, da sami spoznajo, koliko je njih ravnanje in obnašanje drugačno od življenja pravičnih v stari in novi zavezi, in potem naj jim pa navaja besede sv. pisma, ktere od tega tako in lako govore. Takošno ravnanje bo zanesljivo gospod Bog blagoslovil.
Sv. pismo se pa razdeljuje v zgodovinski in podučni del. Ko bi kdo vse nauke, kteri so v teh knjigah zapisane, nabrati hotel, bi dobil zopet cele knjige. Hočemo tukaj navajati le nekoliko poglavitnih toček, ktere, ko bi se spolnovale, bi pripomogle, da se mladost izreja po keršansko; iz teh pa se morejo druge izpeljavati. #)	Oih. d.ij.o
Šolsko blago.
Pogovor v šoli. Učitelj: »Otroci! zapisali bote imena vseh pridelkov, ki jih ljudje jeseni domu spravljajo; preden pa to storite, naštej ti, Jaka, naj pred sadje, ki je bilo naj pozneje zrelo!« , . .
Učenec Jaka šteje: »orehi, kostanj, jabelka« . . .
učitelj: »Kako pa se sadje naj bolje shranuje, kdo ve«?
Ravno sedaj so prišle na svetlo, in so pri bukvovezu Ničmanu na prodaj mične molitevne biikvice z imenom „Marija naša pomočnica", v kterih je vpleteno mnogo naj lepših izrekov iz svetega pisma. Priporočamo jih torej posebno tudi učiteljem.	Vr.dn,
Učenec Mihec: »Pri nas smo lepa nabranajabelka djali pod streho na strop, — pa nam jih je pol sognjilo«.
Učitelj: »Poslušajte, vam bom povedal, kako se jabelka naj bolje in dolgo hranijo! Jabelka se morajo odbrati, dobre iz med drugih. Boljše naj se položo v hramu na pletenice, pa tako, da se ne dotikajo eno drugega. Potem naj se dobro zapro vrata in okna, in v hramu naj se zapali ogenj z vinskimi tertami tako, da se naredi veliko dima, in da se ves hram dobro zakadi. To naj se dela kakik 4 ali 5 dni zaporedoma, dokler niso jabelka od dima nekoliko osušene. Take naj se polože v kako skrinjo ali v zaboj, kjer je polno rezanice iz režene slame, pa tudi tako, da se ne dotikajo, in skrinja ali zaboj naj se zapre. Tako ostanejo jabelka celo leto popolnoma zdrave, in se tudi lahko po svetu pošiljajo. Se ve, da se to stori le z nekoliko jabelki, kakoršnih hoče kdo dalje prihraniti«.
Opazka k g. Istinovièeniu odgovoru.
Ljubi gospod!
V svojem odgovoru ste posamesne stavke tergali in jemali iz celote „Tovarševih" spisov, ter ste z nekako zvijačno logiko vpiraje se na posamesne izreke Svetoslavu podtikovali misli, ki jih ni nikdar terdil, in grajali reci, ki jih ni nikoli zagovarjal. Kar pa ste navedli resničnih prigodkov, pa ž njimi ravno to ter-dite, kar je izrekel „Tovarš6, ki je djal: „Ljudstvo je takošno, kakoršna je šola; kajti šola je učenik in učenci ~ šola je (cum discrimine) sercalo svojega časa". Drugo najdete pa razjasnjeno v Helfertovi knjigi : „Geschichte der österreichischen Volksschule" na str. 11. in 33., in pa tudi v „Tovaršu", največ v III. tečaji, v listih 9 — 13.
„Torarš".
I @ 1 t (g ©e
Iz beljaške dekanije, 26. ok(. F. V. — Včeraj, to je 25. t. m., je bil v Beljaku učiteljski zbor, pri kterem je bilo razun pervosednika, č. g. častnega korarja in dekana 7 duhovnikov in 17 učiteljev nazo-čih. Ob V29ih je bila v mestni cerkvi velika sv. masa, pri koji so tudi učitelji peli in godli. Po božji službi so v za shod odločeni izbi č. g. dekan, Jan. Ravpelj, v vvodnem govoru govorili o poterpežlji-vosti in zvestobi v učiteljskem stanu. Ako bodem celi ovi govor dobiti mogel, tako ga bodem — in tudi še kaj več o razgovorih pozneje priobčil častitim „Tovarševim" čitateljem. *) Za vvodnim
*) Prosimo, Vam bomo hvaležni!
Vrfdn.
govorom so g. dekan v kratkem iz 13 pismenih odgovorov, ki so jim bili 3 ali 4 dneve pred shodom poslani, posebna mnenja vsakega u-čitelja navodili, da je ustmeno razgovarjanje hitreji iz pod rok slo. — Zastavljena so nain bila naslednja vprašanja: 1) Kako naj učitelj ravna, da se bodo učenci jezika prav učili, in se ga pismeno in ustmeno pravilno posluževali? — (Ovo vprašanje je 6 učiteljev izdelalo.) 3) Kterih pripomočkov se je poslužiti, da se šola pridno in redno obiskuje — z ozirom na najnovejše dotične postave — in na lastne zvedbe, ki se tikajo teh postav? — (6 izdelovanj.) 3) Kako naj se učitelj obnaša do občinskega predstojništva, kteremu pripada tudi podavajoče pravo (Praeseutationsrecht) pri oddaji učiteljskih služeb ? — (1 izd.)
Razgovori so trajali do 12ih; potem pa so g. dekan povabili vse učitelje na obed, kjer se je še marsikaj o šolstvu pogovarjalo. Tudi smešnic in napitnic ni manjkalo. Mi pa č. g. dekanu iz serca tudi tu zakličemo: „Slava! in muoga leta!"
Iz Maribora. (Šolske skušnje pri sv. Ani in pri sv. Jurji v slov. g., lastna imena, dva ali trije razredi, krivi izrazi, šolska zastava, sadjo-, bčelo-sviloreja, veliko berilo, razmera slovnice, pomočki za kazavni nauk, prošnja za odgovor.)
Šolske skušnje imajo tukaj okoli povsodi obilo gostov, nekaj zato, da se sosedui učitelji podučujejo in prepričajo, kako je kaj šola, kaj imajo posnemati, kaj ne, nekaj pa tudi zarad tečnega obeda, kamor so navadno povabljeni. Posebno pervi vzrok je važen, dasitudi pri obedu marsiktera dušna drobtinica odpade. Da se učitelji pri učiteljih učijo in da tako šola napreduje, je res, in to tudi mene napotuje, da svoje opombe priobčim ljubemu „Učiteljskemu Tovaršu" tudi za druge tovarše.
Znali so učenci jako dobro, imena so pisana pri sv. Jurji celo pravilno in dosledno v zapisnikih in v poskušnjih pismih; pri sv. Ani pa je pisava različna in včasi nepravilna, postavim, našel sem pri sv. Ani: Letnig in Lettnik, Kotzbek in Kozbek, Steinfelzer, Šneider, Geiser, Rolla, Zišek itd. Taka različnost moti; slovenska pisava slovenskih imen ni težka, kajti naš pravopis je jasen, kot beli dan; če pa je kde dvomba, je treba prašati in pozvedavati, kako ljudstvo ime izgovarja; ljudstvo se ne moti lehko, le pisači tuji so se motili in nain naj lepša imena pokvarili. Ljudstvo pak pravi: Gajsar, Šaveder, Kolar, Žižek, potem, Letnik se piše z enim t-jem in na koncu s k-jem, kajti pravimo: pri Letniku, Letnikovi, nikdar: pri Letnigu, Letnigovi itd. Rola se piše e enim 1-om, Schneider in Steinfelser pa naj ostaneta nemški imeni, če so ljudje tudi Slovenci, mi nočemo nemških imen kvarjati, pa tudi svojih ne pustimo. Ce se učencem pravilna pisava imena razjasni, ima učenec svoje ime vedno enako pisati, ne enkrat tako, enkrat pa inače — pod slovenske spise slovenski, pod nemške pa nemški, to ne gre. Imena naj so splošna ali osebna, če so slovenska, se ne morejo inače pisati, ko se pišejo. Ali sme učenec pisati enkrat „ročka," enkrat pa „rotočka?" Mislim, da ne. Kako pa bi mu tedaj pustili pisati osebna imena različno, ki so tudi izrastla iz občuih! Tedaj, to je poprave vredno.
T. 1. 21.	21
Razdeljeni so učenci, če se ne motim, pri sv. Ani in pri sv. Jurji različno, — tam pervi in drugi razred skupaj, tukaj pa drugi in tretji. Gospodje učitelji bodo za to že imeli svoje vzroke. Pri sv. Jurji so tudi učenci drugega razreda brali veliko berilo s tretjim razredom vred, malo berilo se je tedaj, mislim, pri teh izpustilo. Ne vem, ali bi ne bilo boljše, ako bi se na kmetih, kjer sta samo dva učitelja in dve učilnici, učenci delili samo v dva razreda. V večih krajih imajo tri razrede, imajo tudi tri učitelje, to je dosledno, sej se znanje ne meri po številu razredov, ampak po meri nauka in vede. Dva učitelja in dve učilnici sta dva razreda; če pa jih hočemo več imeti, pa imejmo štiri, da prideta na vsakega učitelja dva razreda. Djanski sicer vem, da se tudi djansko ravna, v malo šolo devajo se mali, v večo pa veči t. j. boljši učenci, in tudi ti se še različno učijo in naučijo, in v vsaki šoli še ostane jeden ali dva, ki naj več vesta. Zato mislim, da je gospod Rajšp celo dosledno malo berilo izpustil, in je s tem djanski dva razreda napravil. Ali še morda dohaja malo berilo v malo šolo?
Pri računih v mali šoli pri sv. Ani sem zapazil, da se včasi kaka nepravilna beseda v govor vpleta, postavim: ,,Tablo dol zbriši!" „Zbriši!" je zadosti! — tisto, kar mislite reči z besedo „dol", je že v predlogu so-stavljene besede „zbrisati", „dol^ pa je krivo. Ravno tako: „Dve od dve gre gor", tudi: „se vzdigne", kar sem čul pri sv. Jurji, je krivo, recite: Dve od dveh ne ostane nič, ali: dvojki se poravnate, ali: dvojka z dvojko se poravna, ali kaj enakega. Inače je bila slovenska beseda večidel gladka; pri nemškem branji in pri prestavah v nemški jezik v mali šoli pri sv. Ani se je pokazalo prav očitno, da tak nauk slovenskemu učencu ne more šole prikupiti. Ta knjiga bi naj se res skoro odpravila !
V šoli pri sv. Jurji je bilo tudi viditi na steni na ogled in razkaz obešenih mnogo reči, ki so jih izdelali dečki in dekline; bili so plugi, brane, puške, kola, cerkvica s stolpom, grablje, vile itd., seveda, vse v malem, — potem pletanje in vezanje vse bire in baže, poleg teh reči tudi izdelki sviloreje, izmotana svila in mešički, celi in pregrizeni in jajčika; zvunaj šole pa se razprostira učiteljev sadni vert z lepim hladnikom in bčelnjakom za porabo pri nauku sadjo- in bčeloreje. Prav sem obžaloval, da se iz sadjo-, bčelo- in sviloreje, ki je tukaj tudi bilo na učilnem načertu, ni spraševalo, vendar sem prepričan, da je ta poduk veselje in vspeh učenja na veliko stopinjo povzdignil. Videl sem enkrat pri sv. Ani pri rajnkem Berliču tudi zglede cepljenja in požlahtenja sadnega drevesca, razkazane v malem na odrezcih; morda bi se to tudi lehko med one razstavljene reči postavilo.
Poprek pa, kakor se je tukaj pri sv. Jurji n. p. sadjoreja po velikem berilu in po dostavku učila in razlagala, bi bilo lepo, da bi se po šolah tudi drugi predali izverstnega velikega berila razlagali in u-čili in spravili do znanja in spoznanja, — postavim, zemljepisni del itd. Vem, da pri sv. Ani v župni hiši na peči spodnje sobe že od nekdaj leži neka stara zamazana zemska krogla. Ta bi se mogla v šolo zanesti in u-čencem pokazati, in bi se mogli naučiti toliko, kolikor veliko berilo nauka podaja. Na steni visi zemljevid slovenskih dežel; lepo bi bilo, ako bi se pri skušnji pokazalo, znajo li učenci zemljevid rabiti in pokazati
]
domači kraj, in kodi se kaže proti vzhodu, kodi proti severu itd. To je vse v velikem berilu. Poglejmo naravopisno stran! Lepo in zelo podučiven košek v berilu je n. p. o strupenih želiščih. Kako, ako bi one, ki so v našern kraji navadne, g. učitelj dal nabrati ali jih sam nabral, na dotičnem mestu v šoli shranil, in bi jih pri skušnji učenci poiskali; to je gulnjak, to divja jagoda itd. ter jo popisali, kakor je to v berilu brati. Kaj ne, take zbirke bi bile mogoče in tudi lepa reč za učence!
(Konec prih.)
Iz LJubljane. Ljubljanska narodna čitalnica je zopet pokazala svoje pravo domoljubje; napravila je pretečeno nedeljo zvečer lepo railodarno besedo za napravo oblačilca ubogim otrokom, da bi se, kakor vlani, tudi letos nakupilo za obleko blaga, iz kterega bodo potem miloserčne gospe in gospodičine izdelovale obleko in jo o svojem času podelile ubožnim učencem in učenkam. Prišlo je k tej besedi mnogo rodoljubov in prijatlov mladine, ki so precej obilno (210 gl.) darovali na mizo domače hiše, tako da bo zopel mogoče obleči in razveseliti mnogo malih ubožčekov. Slava vsem verlim rodoljubom, ki so tako ali tako pomagali in pripomogli pri tej milodarnosti. Bližnjemu dobro storiti, to je pravo, zlato rodoljubje in naj terja zveza, ki druži in blaži narod.
— V nedeljo zvečer je g. G e r b e c šel zopet v Prago, kjer se želi dalje izobraževati v umetni godbi, in kjer bo sedaj tudi nadaljeval svojo mično „Liro s ion s k o", kar mu do sedaj ni bilo mogoče.
Prememiie ? rteiteljskei» sta®«.
V ljubljanski škofiji. Postavljeni in prestavljeni so g. g.: Mihael Kuster za podučitelja v glavno šolo v Kranj, — Avgust Praprotnik, podučitelj v Ternovem pri Bistrici, za učitelja v Begne poleg Cerknice, — Janez Zarnik, učitelj v Begnah, za podučitelja v Ternovo, — Anton Junc, podučitelj v Laščah, za učitelja v Srednjo vas na Kočevsko, — Janez Jerše, poterjeni pripravnik, v Lašče za podučitelja, — Anton Lokar, učitelj v Bučki, za učitelja v Morovico, — Franc Fabijančič, učitelj v Nevljah, za učitelja v Bučko, — Janez Barle, učitelj v Podzemlji, za učitelja v Nevlje, — Luka Kožuh, podučitelj v Ribnici, za u-čitelja v Podzemelj, — Leopold Božič, učitelj v Polhovem gradcu, za učitelja v Planino, — Jakob Koželj, podučitelj v Ribnici, za učitelja v Polhov gradeč, — Kristijan Engelinan in Juri Bajt, poterj. pripravnika, oba v Ribnico za podučitelja,
—	Kristijan Lavrič, učitelj v Zalogu pri Cerkljah na Gorenskem, za učitelja v Mokronog, — Jakob Praprotnik, učitelj v Šentjurji pri Kranji, za učitelja v Zalog, — Avgust Adamič, podučitelj v Starem tergu pri Ložu, za učitelja v Šentjur, — Alojzi Medja, poterj. pripravnik, za podučitelja v Stari terg pri Ložu,
—	Leopold Zupin, poterj. pripravnik, za podučitelja v Moravče, — Jože Stre-hovec, poterj. pripravnik, za podučitelja v Semič, — Alojzi Kušar, učitelj na Uniči, za učitelja v Nadanje selo, — Valentin Pin, učitelj v Nadanjem selu, za učitelja na Unico, — Pavel Borštnik, podučitelj v Čermošnicah, za učitelja v novo šolo v Preloko, — Anton Slivnik, učitelj na Brezovici poleg Ljubljane, za podučitelja v Šentvid pri Zatičini, — Janez Kogej, učitelj v Krašnji, za učitelja na Brezovico, — Franc Jurman, podučitelj v Šentvidu, za učitelja v Krašnjo, — Valentin Bernot, poterj. pripravnik, za podučitelja v (ermošnice.
Dies irse.
Adagio.
«J. Racic.
i
J h
--N--N-
V v


Pri-ča Da-vid in Si-bi-la. Grozni strah bo svet ob-da - jal.
h h
H5Ë

. i ¿¿ jjd i-i v j
h h
, f * ^ f ■ £
> k/
t—r

Ke-darbosod-nikpri-ha-jal. Člo-vek koj-stri sodbi vsta - jal.
i'iaj* r* h
---- À. à. JL
_ _ ^ i É Ê All J. j.
VWWin/v
Odgovorni vrednik: Andrej Praprotnik.
Natiskar in založnik:
Jož. Rudolf Milic.