MA 5V9JIZENLJI
ZG°D9ViriA SLPVmSKEGA riLMA
mSTIRJ NARSW- KAJ X TP 51iVtri5l\l riLH? ULITMATIVMt V9DIČ P9 ULnii, PRI IWTRIM 59 xamm sipvtria n stswiJA
KOLIKO SLOVENCEV JE POTREBNIH, DA SLOVENSKI FILM POSTANE SLOVENSKI?
Marcel Stefančič, jr.: Na svoji zemlji; zgodovina slovenskega filma (Rdeča Premiera, 2005, 383 str.)
Naj recenzijo nove Štefančičeve knjige začnem s prijetno ugotovitvijo; po par desetih naslovih, objavljenih v zadnjih letih (večino za "večbarvno" zbirko Premiera), smo končno dočakali takšno, ki vsebuje vsaj osnovne podatke o obravnavanih filmih in prepotreben indeks naslovov in režiserjev, nujen dodatek vsake resne študije, ki bralcu olajša kasnejše brskanje. Štefančič slovi kot iskriv mislec in filmski erudit, zadnje čase pa žal tudi kot malce len (oziroma šlampast) opremljevalec svojih bolj ali manj obsežnih pregledov filmskih pojavov, avtorjev in podžanrov. Knjiga je vendarle nekaj drugega kot revija, običajno ostane na polici, na dosegu rok, sploh če obravnava mnoštvo filmskih naslovov in avtorjev. In če avtor o teh filmih piše tako informativno kot jih kritično vrednoti (in Marcelove jih), so natančni viri skoraj neprecenljive vrednosti. Ne bom pozabil potratenega časa, ko sem ob osebnem izpopolnjevanju gialla listal po njegovi knjigi, kjer je popisoval italijanski žanrski film šestdesetih in sedemdesetih let, in iskal posamezne naslove, ali časa, ki ga še vedno porabim, ko v njegovi prvi zbirki o slovenskem filmu (Ali bi ta film vzeli na samotni otok?-, založba Fun, 1999) med 130 neindeksira-nimi filmi iščem pravega ...
Na svoji zemlji je v organizacijskem smislu torej pravo presenečenje, mali presedan; na koncu knjige namreč ne najdemo zgolj običajnega indeksa po naslovih, temveč reci in piši tri kazala, še kazalo filmov po letu nastanka ter kazalo filniografij režiserjev - po abecedi! Vsekakor hvalevredno dejanje. Sploh zdaj, ko se je zgodovina slovenskega filma s približno 150 "uradnih" naslovov skoraj podvojila. Kaj sc dogaja? Nenadoma ne moremo več trditi, da je slovenski film v stotih letih posnel približno toliko celovečernih filmov, kot sta jih v svojih karierah (vsak posebej) posnela John Ford in Michael Curtiz; zdaj lahko rečemo, da smo jih posneli toliko kot oba skupaj. Drži, filmo-grafija slovenskega filma se je od leta 1999 oziroma od prvega Vodiča po slovenskem filmu odebelila za vse mednarodne koprodukcije, kopar-ticipacije, za filme, ki jih je Triglav film v petdesetih in šestdesetih letih servisiral, ter seveda za filme, ki so jih slovenski režiserji in producenti
posneli izven Slovenije. "Ko to storimo, dobi slovenski film nove dimenzije - na lepem je lepši, bogatejši in raznovrstnejši kot kdajkoli," se avtorju zapiše v uvodniku.
Na naslovnici prvega Vodnika se je svetlikala fotografija Čapove Vesne, ki je sugerirala podoben paradoks kot Sarrisova znamenita knjiga The American Cinema: Directors and Directions 1929-1968, po kateri se je Vodnik zgledoval, namreč da so nekatere najboljše slovenske filme posneli Neslovenci, podobno kot se je v Sarrisovem Panteonu med štirinajstimi največjimi ameriškimi režiserji znašlo kar osem tistih, ki so se rodili in kariero pričeli v Evropi. Na naslovnici nove knjige je sicer poudarjena "nacionalna substanca" (Kekec, Ne joči Peter, Cvetje v jeseni ...), vendar sta kot "padalca", "outsiderja", "tujca" jasno prepoznavna tako Čapov film (Vesna) kot Durov (Kajmak in marmelada). Slovenski film je v Štefančičevi razširjeni izdaji, ki jo avtor imenuje work-in-progress, lepši. Lepši je tudi za podpisanega, saj je Pavlovičev Sovražnik (1965), režiserjev celovečerni prvenec, končno postal slovenski film. Sovražnik, križanec Fausta, Dostojevskega in Prašnega študenta (Der student von Prag, 1913, Stellan Rye), je moj najljubši slovenski film, toda vedno sem ga težko "prodal" kot slovenskega, saj so ga uradne filmografije ignorirale, pa čeprav je Viba vedno jasno navedena kot producent in čeprav je bil Pavlovič v Slovenijo zaradi različnih prepovedi v Srbiji povabljen na pobudo Matjaža Klopčiča, Vedno se mi je zdelo nepojmljivo, da se Slovenci sramujemo tako izjemnega filma, ki ga je resda posnel srbski režiser, izven Slovenije, toda zakaj so potem slovenski drugi Pavlovičcvi filmi? In številni filmi, ki se odvijajo zunaj Slovenije? Štefančiču lahko ob naslednji trditvi samo prikimamo, namreč da "zgodovina slovenskega filma ni odvisna od tega, kaj ima kdo za slovenski film v ozkem, nacionalnem, nacionalističnem smislu. Filmi že po svoji naturi presegajo nacionalne kulturne programe in idejo nacionalne kinematografije - po malem so vedno internacionalni, nečisti, umazani." In naprej: "Pri oblikovanju že po naturi filmskega dela sodeluje kopica ljudi, tako da filmi nacionalne čistosti ne jamčijo. Prej narobe, nacionalna Čistost se jim upira."
Zdi se, da smo se Slovenci slovenskih filmov, pri katerih nismo imeli glavne besede in popolne avtoritete, od nekdaj otepali, sploh tistih najbolj - tudi mednarodno - uspešnih. Kot bi hoteli svojo pregovorno skromnost, delavnost in lokalnost še posebej plastično argumentirati skozi dejavnost na filmski sceni. Za v nebo vpijoč primer sploh ni treba daleč nazaj, zadostuje skok v leto 2001, ko je Tanovičev prvenec Nikogaršnja zemlja pobral kopico mednarodnih nagrad, vključno s cannesko palmo za scenarij in tujejezičnim oskarjem. Koproducentka Dunja Klemene je večkrat poudarjala, da ji tuji producenti in vlagatelji nemalokrat očitajo našo skromnost, kako da veliko premalo poudarjamo našo šestino oskarja, ki nam normalno pripada. Svoj pogled je tedaj podal tudi glavni producent filma Čedo Kolar, ki je jasno povedal, da je Nikogaršnja zemlja za Belgijca belgijski film, za Francoza francoski, za Bosanca bosanski. Le za Slovence očitno ni slovenski. Na svoji zemlji potemtakem ni zgolj razširjen pregled nacionalne kinematografije, temveč manifest nacionalnega stanja duha, naše majhnosti, zaprtosti, nekon-fliktnosti. in seveda skromnosti.
Na svoji zemlji v svojem osrednjem delu - pri mednarodnih koproduk-cijah so med drugim našteti sodelujoči Slovenci in snemalne lokacije -nasteje natančno 245 filmov; mnogi "neuradni" naslovi so resda pozabljeni, toda mnogi res polepšajo pogled na slovensko prvo stoletnico, npr. Hladnikova Erotikon in Maibritt, Štigličev Deveti krog (nominiran za oskarja!) ali Pontecorvova Velika sinja cesta. Ti filmi so pomembni, nc gre zgolj za številko; poanta knjige Na svoji zemlji ni, da smo posneli sto filmov več, kot smo mislili do včeraj, temveč da smo sodelovali pri številnih projektih, ki v zgodovini filma pomenijo vsaj enako ali več, kot "čista", nacionalna produkcija..
simon popek
31