Poštnina plačana v gotovini. LETO L1II. ŠTEV. 3—4. Slovenski Pravnik Glasilo društva „Pravnika" v Ljubljani VSEBINA : 1. Dr. Vladimir Ravnihar: Ob petdesetletnici »Pravnika-1 .... 49 2. Dr. Milan škerlj: Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. (Konec)...................... 57 5. Dr. Vladimir Kukman: Upravna dekoncentracija po § 101 finančnega zakona za leto 1938 19.............. <>7 4. Miloš Lečnik: Dvoje spornih vprašanj i/, rehabilitacijskega prava 81 5. Književna poročila................... 86 6. Razne vesti...................... 92 Priloga: Odločbe kasacijskega sodišča \ civilnih stvareh III, št. 586 do 594 (p. 11. str. 161—176). V LJUBLJANI 1939 UREDNIK: DR. RUDOLF SAJOVIC Tiskali J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. — Odgovoren L. Miknš. Rokopisi naj se pošiljajo: Uredništvo »Slovenskega Pravnika" v Ljubljani, Bleiweisova cesta 16/1 Izhaja mesečno. — Naročnina 60 Din na leto. Članarina (naročnina) naj se nakazuje na čekovni račun Poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št. 11.870 (Društvo »Pravnik" v Ljubljani). Slovenski Pravnik Leto LIH. Ljubljana, aprila 1939. Štev. 3.— 4. Ob petdesetletnici „Pravnika". Govoril na svečanem zborovanju dne 18. marca 1939 dr. Vladimir Ravnihar. Doletela me je čast, da Vam, gospoda moja, na tem svečanem zborovanju, govoTim spominski govor ob praznovanju petdesetletnice našega društva „Pravnik". Ne pričakujte od mene letnic in številk, kronike in statistike, saj je to dolžnost v izčrpnih podatkih opravila „S p o m i n s k a knjiga", ki leži pred nami. Hočem le v širokih potezah orisati vlogo, ki jo je to odlično naše društvo igralo v kulturni in politični zgodovini našega naroda. Če hočemo to vlogo od prvega početka pa do danes pravilno vrednotiti, se moTamo uživeti v dobo društvenega postanka, kakor tudi v kasnejše njegove življenjske dobe. Samo s popolnim poznanjem teh dob in njihove zgodovine, z razumevanjem okolja, v katerem se je gibalo društveno delo, samo s te perspektive gledano, pravim, bo naša sodba tudi pravična. Napačno bi bilo, in v tem pogledu rado grešijo mlajša pokolenja, ako bi gledali na stvar samo z današnjega obzorja, z vidika sedanjega položaja našega naroda. Močno zarezo v društveno udejstvovanje je napravil konec svetovne vojne, konec, ki je obenem početek naše svobode. Ločitev v dve različni epohi s to zarezo je kar ¦očitna. Če je v prvem obdobju društveno delovanje imelo izrazito narodno-obrambno političen značaj in je znanstveno udejstvovanje teklo nekam vzporedno, kolikor nam je pač bilo to udejstvovanje potrebno za izvajanje političnega dela društvenega programa, se je društvo v novi dobi takoj znašlo ter — zavedajoč se svoje pomembnosti in svojih nalog v novih razmerah — preneslo težišče svojega delovanja na znanstveno delo v pouk svojemu članstvu in na delo, ki naj služi konsolidaciji naše mlade države na vseh njenih pravnih področjih. ToTej zopet politično delo, toda sedaj narobe kakor v prvi epohi, ne več kot cilj in svrha, ampak kot spremstvo znanstvenega udejstvovanja. Postanek društva ne pada v rano mladost naše narodne renesanse. Ni to nikak očitek, je to le posledica naravnega razvoja v socialni strukturi našega naroda. Slovenski ta- 50 Ob petdesetletnici „Pravnika" bori so bili takrat že zgodovina, čitalniška doba v zatonu. Minila je romantična doba našega narodnega preporoda. Narodna zavest je bila predramljena. Krepil se je naš srednji stan, naraščala številčnost naše inteligence. Golo navdušenje je moralo napraviti prostor stvarnosti. Vzniklo je trezno spoznanje, da je treba, če hočemo zrasti v samostojen, samozavesten narod, resnega, premišljenega, požrtvovalnega, predvsem pa sistematičnega dela v vseh panogah narodove kulture, dela, ki gre roko v roki z gospodarsko osamosvojitvijo. To spoznanje nam je med drugim tudi ukazalo, da moramo temeljito pripraviti in pričeti borbo za osnovne pravice naše ga slovenskega naroda kot enega izmed slovanskih narodov, ki jih je bila nesrečna usoda vklenila v spone avstro-ogrske monarhije. Boj za politično enakopravnost, za enakopravnost njegovega jezika v šoli, v uradu in v javnem življenju! Enakopravnost vseh „v deželi navadnih jezikov" (landesublich) nam je bil člen XIX. državnih osnovnih zakonov sicer v načelu priznaval, toda od svojega postanka v ustavi leta 1867. pa do razpada monarhije navedeni člen ni doživel ustrezajočega izvršilnega zakona. Ostal je na papirju, za nas pa le tolike vrednosti, da smo se lahko nanj sklicevali v dokaz nam storjene krivice in v dokaz besedolomstva in pristranosti tedanjih naših oblastnikov. Bazni razpisi in naredbe pravosodnega ministrstva so v onih časih sicer skušali dati nekaj pravic našemu jeziku, toda prav ti razpisi in naredbe dokazujejo, kako zelo je bila na sodiščih de iure in de facto omejena in utesnjena raba slovenskega jezika in da o kaki enakopravnosti z nemškim jezikom ni bilo niti govora. Upravna oblastva pa kakih pravic niti v načelu niso pripoznavala. Bazpis z dne 15. marca 1862., naslovljen na predsedništvi višjih deželnih sodišč v Gradcu in v Trstu, je ukazal rabo slovenskega in hrvatskega jezika v kazenskih pravdah „naoh Tunlichkeit und Moglichkeit". Bazpis iz leta 1866. je raztegnil veljavo tega razpisa tudi na civilne pravde; „gledati je na to", tako pravi razpis, „da so sodniki zmožni slovenskega odnosno hrvatskega jezika". Z razpisom z dne 5. septembra 1867., namenjenim pred-sedništvu višjega deželnega sodišča v Gradcu, je ministrstvo glede sodišč na Kranjskem izreklo, da je s strankami, ki so zmožne samo slovenskega jezika, razpravljati v tem jeziku in v njem pisati zapisnike. Z naredbo z dne 14. aprila 1882. (minister Čeh Pražak) se je ta za Kranjsko Ob petdesetletnici ..Pravnika" 51 veljavni razpis razširil na ves obseg sodnega okrožja celjskega in mariborskega ter na slovenske kraje Koroške. Tudi je bilo rečeno, da mora slovensko uradovanje, ki je bilo dotlej pripuščeno samo po možnosti in umestnosti, biti v bodoče brez vsake omejitve. Naredba z dne 8. aprila 1885. je naročila višjemu deželnemu sodišču v Gradcu kot apela-cijskemu sodišču, da razpravlja in izda sodbe na slovenskem jeziku v pravdah, v katerih se je na prvi stopnji razpravljalo v slovenskem jeziku. Vsi ti razpisi in uredbe so veljale samo za občevanje s strankami, za »notranje uradovanje" je imela izključno veljavo nemščina. V tem oziru tudi na Kranjskem ni bilo izjeme. Pravosodni minister je na neko interpelacijo odgovoril, da postavlja člen XIX. vodilno načelo samo za pravico jezika „pravo iščočega prebivalstva" (der rechts-suchenden Bevolkerung), ne pa za notranje uradovanje. V praksi seveda so bili razpisi odnosno uredbe pravosodnega ministrstva tako rekoč brez pomena in vičinka. Na Kranjskem so se že še upoštevali in tudi na Primorskem, na Štajerskem in Koroškem, kar so v celoti imeli za nemško ozemlje, pa se nemški sodniki zanje kratkomalo zmenili niso in so jih brezobzirno prezirali, češ da razpis ali naredba še ni zakon. Vsak je delal po svoji volji, ki je vsekdar, tudi na pritožbo, obveljala in ostala nekaznovana. Proti pojmu „v deželi navaden jezik" so postavili pojem „ v deželi pri sodišču navaden jezik" (gerichtsiiblich). Ako naj povem, da je še leta 1881. izreklo vrhovno sodišče za nično sodbo okrajnega sodišča v Kamniku, ker je bila izdana v slovenskem jeziku, češ da je na Kranjskem izključno nemščina v deželi navaden sodni jezik, potem je že edino s tem dejstvom prikazana vsa naša tedanja mizerija. To v letu, ko je v to dvorano prvikrat vkorakala slovenska večina mestnega občinskega sveta ljubljanskega! V takih razmerah torej se je spočelo novo društvo ,.P r a v n i k", ki naj bi mu pripadla naloga, da organizira in sistematično vodi boj za pravico našega jezika pri sodiščih in drugih oblastvih. Ta, pravi namen društva so govorniki na ustanovnem občnem zboru čisto odkritosrčno in brez ovinkov izpovedali, čeprav so ga v pravilih samih maskirali kot smoter društva: gojiti pravne in državne vede. Politične razmere so torej priklicale na dan novo društvo, potem ko so se bili že pred tem oglašali posamezniki, poudarjajoč nujno potrebo po ustanovitvi takega društva. Med take glasove štejemo tudi razne poskuse z izdajanjem strokovnega gla- i' 52 Ob petdesetletnici ..Pravnika" sila od leta 1862. dalje kot predhodnika ^Slovenskega Pravnik a", ki je z ustanovitvijo društva postalo njega glasilo, njegov vodnik in simbol, njegovo orožje, poglavitno sredstvo za dosego društvenih namenov, njegov neločljivi tovariš vse do današnjega dne. Idealizem, ljubezen do naroda in zavest dolžnosti napram temu narodu so bile glavne gonilne sile v srcih ustanoviteljev kakor tudi vseh poznejših delavcev v društvu. Izpolnjevati te dolžnosti v onih prvih časih ni bila lahka stvar. Mnogi, ki so bili v srcu z nami, so morali, čeprav sicer izvrstne moči in dobri pravniki, spričo razmer stati ob strani. Značilno je, da so bili mnogi pravniki naročeni samo na glasilo, češ da je za njih reputacijo bolje, če niso člani. Seveda so naši oblastniki že takoj po ustanovnem občnem zboru, ki se je na njem govorilo o pravem namenu društva, zaslutili ex ungue leonem in za kakega ambicioznega državnega uradnika res ni bilo priporočljivo, če se je o njem zvedelo, da je član neprikrito „nacionalnega" društva. Toda vse to ni oplašilo in vzelo poguma možem, ki so se zbirali krog novega društva. Društvo si je začrtalo smer in cilj, program, ki naj ostvari vse društvene smotre. Ena glavnih točk tedanjega programa je bila, da si oblikujemo brezhiben pravniški jezik, ustvarimo svoje izrazoslovje, terminologijo. Dotlej v tem pogledu ni bilo enotnosti. Vsak je krojil izraze po svojem okusu. Slovenski prevod Državnega zakonika po svoje, „Slovenski Pravniki", ki so bili izhajali tekom časa do ustanovitve društva, zopet po svoje. Neminljiva zasluga našega društva je bila, da nam je po smotrnem in trudapolnem delu v razmeroma kratkem času štirih let dalo pravniški jezik, ki ni v ničemer zaostajal za pravniškim jezikom drugih narodov. Babnikova pravna terminologija, ki nam je dala enotnost in stalnost pravniškega izražanja, je bilo stan-dard-delo, znanstvena podlaga za ves nadaljnji razvoj našega pravniškega jezika. V njem je pisalo društveno glasilo, v njem so bili pisani zakoniki, ki jih je izdajalo društvo, njemu se je prilagodilo uredništvo »državnega zakonika", v njem so se glasile vloge na sodišča in druge urade, v njem sodbe in odloki. S tem smo ovrgli vsak predsodek, iz-podbili očitek proti znanstveni uporabi slovenskega jezika ter nasprotno podali nov dokaz za prožnost, izglajenost ter veliko izrazno sposobnost Prešernovega jezika, za njega uporabo ne samo za ljudsko govorico in leposlovje, ampak tudi za znanost, vedo in umetnost. Ob petdesetletnici ..Pravnika" 53 Predavanja, knjižnica, društveni sestanki so močno poživljali društveno delo, širili krog članstva, utrjevali solidarnost slovenskega pravniškega občestva, krepili samozavest ter izzivali iniciativo. Že leta 1890. je društvo privzelo v svoj program „S 1 o vensko pravno akademij o", kar naj bi pomenilo zametek bodočega lastnega vseučilišča, in zahtevalo, da se obnove predavanja v slovenskem jeziku na obstoječih univerzah. Ironično je kvitiral pravosodni minister to zahtevo, češ da so predavanja v slovenščini na graškem vseučilišču neizvedljiva, ker ne vidi znanstveno izobraženih docentov. S tem pa je nehote društvu položil na srce, v katerem pravcu naj poglobi svoje delo: skrbeti za znanstveno izobražen naraščaj, ki naj se usposobi za pouk na najvišjem znanstvenem zavodu. V vsem svojem delu je društvo uživalo podporo vse na-rodnozavedne javnosti. Ob strani so mu stali slovenski odvetniki in njihova organizacija ..Zveza slovenskih odvetnikov", slovenski notarji in — kolikor so jim dopuščale razmere — slovenski sodniki in redki uradniki slovenske narodnosti v upravni stroki. Politikom pa je društvo nudilo dragoceno gradivo, da so mogli na merodajnih mestih podpreti naše nacionalne zadeve in pritožbe s stvarnimi, neizpodbitnimi argumenti. Pritožbe zaradi zapostavljanja našega jezika so bile na dnevnem redu in v državnem zboru je deževalo interpelacij. Čimbolj se je s smotrnim delom utrjevala narodna zavest v širokih množicah, tembolj je naraščal fanatičen odpor nemške birokracije, ki je v tem odporu imela vso potuho v višjih krogih. Neznosne razmere so bile zlasti pri sodiščih na Štajerskem, naravnost obupne pa na Koroškem. Če se je slovenska stranka količkaj izdala, da razume nemški, že je bil ves akt nemški. Na Koroškem celo slovenskim odvetnikom, čeprav pooblaščencem slovenskih strank, niso dopustili razpravljati slovensko. V nekem primeru je sodnik razglasil mirovanje postopanja, ker se odvetnika nista pokorila zahtevi, da morata razpravljati nemški. Zopet v drugem primeru je sodnik izjavil, da bo smatral, kakor da odvetnik ni navzoč, če bo govoril slovensko, to je, da bo stranka kon-tumacirana. V Pliberku je sodnik celo prepovedal, da v njegovi navzočnosti odvetnik ne sme govoriti slovensko z lastno stranko. In neposredno pred prevratom smo imeli na deželnem sodišču v Ljubljani predsednika, ki je prepovedal sodnikom in ostalemu osebju med seboj občevati drugače, kakor v uradnem nemškem jeziku, čim prestopijo prag sod- 54 Ob petdesetletnici ..Pravnika" nega poslopja. Burja, ki smo jo zbog tega skupno s Čehi pripravili v dunajskem parlamentu, ni odnesla tega predsednika. Morda se Vam bo, gospoda moja, zdelo neumestno, da navajam vse te stvari, ves ta anahronizem, ki ga je med tem prerasla zgodovina. Toda ponavljam, da ne bi mogli pravilno pojmiti prave vrednosti našega društva za oni pa tudi za sedanji čas, njegovih naporov in prizadevanj, če ne spoznamo težavnih razmer, ki so ravnale njegovo dejalnost. Današnjemu pokolenju, ki je vzraslo že v novih razmerah, se vidijo one prilike nepojmljive, morda celo smešne, enostavno rešljive, tako nekako kakor ono s Kolumbovim jajcem. Pomisliti pa je treba, da takratni boj za pravico neokrnjene rabe slovenskega jezika ni bil samo akademskega značaja, ampak da je bilo za nas važno socialno vprašanje, vprašanje kruha naši doraščajoči mladini. Slovenskemu sodniku se je sodna kariera redoma zaprla že v VII. činovnem razredu. Gremije pri deželnih oziroma okrožnih sodiščih v Celju, v Mariboru, v Celovcu so po veliki večini zasedli sodniki nemške narodnosti. Celo v Ljubljani so bili na pr. še leta 1911. Slovenci v gremiju deželnega sodišča v manjšini. Na sodišča na Štajerskem naš pravniški naraščaj sploh ni imel dostopa. Če niso imeli dosti sodnikov, ki so za silo lahko občevali s slovenskimi strankami, so njih mesta izpopolnili s tako imenovanimi „kur-zovci", ki so po parmesečnih tečajih dobili izpričevalo o znanju slovenskega jezika. Podrobno delo, ki ga je opravljalo društvo „Pravnik' v onih časih, vzporedno z ostalimi društvi in ustanovami vsega našega prosvetnega in gospodarskega organizma, je bilo politično delo v najplemenitejšem pomenu te besede. Na kocki je bilo naše življenje kot narod, šlo je za biti ali ne biti. In ono delo nam je pomagalo graditi samostojnost naše narodne individualnosti, pripravljalo pot k tedaj še nezasluteni svobodi. Vso pomembnost društva, kakor je bil med drugimi „Pravnik", bi lahko zgostili v vprašanju: kaj bi v usodepolnem trenutku bilo iz nas Slovencev, ako vsega tega dela ne bi bilo!? Ne, gospoda moja, društvo „Pravnik" je eden izmed granitnih temeljnih kamnov, na katerih je zgrajena naša narodna samostojnost, samobitnost narodova in naša svoboda. Ono nam je na področju pravoznanstva pomagalo, dvigniti se na višjo kulturno raven, na raven, ki je mero-dajno merilo za vzporejanje z drugimi kulturnimi narodi, na nivo, s katerega so zrasle naše pravice ne samo do na- Ob petdesetletnici „Pravnika" 55 rodove samosvoje eksistence, marveč do enakopravnega sedeža v društvu narodov. Kako bi se bil čul naš klic po lastni pravni fakulteti in po univerzi, da ni bilo „Pravnika", ki je bil glasnik in pobornik te misli od svojega postanka dalje? Ali bi bil ta klic dovolj močan, da bi privabil v življenje našo Al mam matrem Labacensem, da ni bil Pravnik z vsemi svojimi sodelavci pripravil življenjskih pogojev temu našemu vrhovnemu učnemu zavodu, sodelavci, ki so potem mnogi od njih postali ponos naše univerze? In kdo zopet je udaril temelje naši Akademiji znanosti in u m e t n o s t i, če ne „Pravnik", ki je že leta 1925. povzdignil svoj glas po ustanovitvi takega zavoda? In omembe vredno prav danes je, da je že tedaj zakonski načrt za to ustanovo sestavil sedanji naš društveni predsednik, ki ga z drugimi odličnimi člani našega društva štejemo med prve naše „nesmrtnike". Pa kot klasična priča bi Vam mogel razodeti — saj sem bil imel visoko čast, da sem ob prevratu v prvi narodni vladi načeloval Poverjeništvu za pravosodje — da je bil to edini resor, ki je deloval brezhibno, kjer se je prehod iz starega v novi red izvršil gladko, brez trenj in težav ter brez usodepolnih eksperimentov. Saj smo imeli na razpolago cele generacije v Pravnikovem duhu in v njegovih tradicijah vzgojenih sodnikov, odvetnikov, notarjev. Ž njimi smo bili sposobni založiti ne samo vsega po sklenjenem miru nam prisojenega skrčenega ozemlja, ampak vse do onih meja, koder je segal glas slovenske govorice. Preko noči smo mogli ustvariti svoje apelacijsko sodišče, zasedeno s tako izbornimi silami, da prav nič nismo pogrešali še kake tretje instance nad njim. Tej pripravljenosti za veliki čas, ki je bila plod sistematične vzgoje celih pokolenj našega pravniškega naraščaja, se moramo tudi zahvaliti, da je društvo z nastopom druge periode svojega udejstvovanja takoj doumelo novi čas, njega potrebe in zahteve ter šlo s posebnim elanom na novo delo. Oproščeno borbe za jezikovno enakopravnost se je vse moglo posvetiti znanstvenemu delu. Navzven se kaže to udejstvovanje v odlično urejevanem društvenem glasilu »Slovenski Pravnik", ki prav gotovo ne zaostaja za nobeno drugo tovrstno jugoslovansko revijo, v predavanjih, v založbi komentiranih zakonov, v pravniških kongresih, v stremljenju, da dobimo društveno knjižnico in čitalnico, to pa, če Bog da v svojem lastnempravniškem domu. Seveda v hotenju, znanstveno obdelovati pravniško snov, vzgajati dobro podkovan in izobražen pravniški naraščaj, 56 Ob petdesetletnici „Pravnika" društvo ni več osamljeno. Poleg sebe ali — če hočete — nad seboj ima pravno fakulteto naše univerze z njenimi seminarji, z njenim „Zbornikom znanstvenih razprav'*, ima „Društvo za pravno filozofijo in sociologijo" in ima v najnovejšem času „Akademijo znanosti in umetnosti". Ne samo, da brez zavisti, ampak s ponosom gleda na te ustanove. Saj z zadoščenjem spoštuje v njih plodove svojega lastnega dela in še z večjim zadoščenjem časti predstavnike teh ustanov kot svoje lastne odlične člane. Ono samo pa vedno vid-neje prevzema potrebno in zavidanja vredno vlogo — v s e -učili ške ekstenze. V društvenem glasilu z njegovimi znanstvenimi razpravami o aktualnih pravnih problemih, s priobčevanjem odločb vrhovnega in upravnega sodišča, s književnimi poročili o domači in tuji pravni literaturi, z obveščanjem o stanju prava in zakonodaje v inozemstvu — se nabira dragocena učna snov ne samo za pravniški naraščaj, ampak za vsakega praktičnega jurista. in še v nečem je prav značilno označena doba notranje poglobitve društvene dejalnosti: v njegovem stremljenju, v izvrševanju prostovoljno nase prevzete dolžnosti, da kot preizkušen svetovalec in sotrudnik s svojim vplivom pomaga pri ustvarjanju in razvoju pravnega reda v naši mladi državi, ob delu za takoimenovano zenačenje zakonov. To je — kakor sem bil omenil uvodoma — politična stran njegovega udejstvovanja v novi dobi. Zares patrioti čno delo. Zenačenje zakonov je spričo toliko različnih pravnih področij kot jih ima naše državno ozemlje, delikatna zadeva. Če že zenačenje formalnega prava ne zadeva toliko na odpor, pa je kočljive je z zenačenjem materialnega prava. Pravo ni mrtva stvar. Ono ni samo otipljiva pravna norma, ki jo narekuje zakonodavec. Ono živi svoje življenje, intimno zvezano z življenjem ljudstva, iz katerega se je porajalo in organski razvijalo, kakor so pač nanesle kulturne, socialne in gospodarske prilike. Ukoreninjeno v ljudstvu — pri tem ne mislim samo na običajno pravo — bi se reklo, delati mu silo, ako bi se mli oktroirale neke norme, ki so tuje ljudskemu pravnemu čutu. Zenačenje zakonov — kakor bi bilo politično morda oportuno — zahteva dobrega premisleka in tehtnega preudarka. Vsaka prenagljenost bi utegnila biti na škodo dobremu namenu. Naše društvo se je z vso vnemo lotilo te svoje naloge — kažem le na materiali je k osnutku občega državljanskega zakonika — ter s tem podalo nov dokaz o svoji življenjskosti. Iz tega razloga Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. 67 lahko rečem, da bi pri nas in za današnje razmere morali naravnost ustvariti pravniško društvo, če bi ga že ne imeli. Našemu jubilantu ob njegovi petdesetletnici, ko ne samo, da ne kaže kakšnih starostnih pojavov, ampak se nam predstavlja v mladostni svežosti, izrekamo — kakor se tako spodobi ob vsakem jubileju — svoje odkritosrčne čestitke. Še več kot to pa izrekamo njemu, kakor tudi vsem pokojnim in še živečim požrtvovalnim sodelavcem globoko občuteno zahvalo za veliko, plodonosno, res nacionalno delo, ki so ga bili opravili v korist narodu in naši državi. In ko mu njegova lastna življenjska gibalna sila prorokuje še lepo bodočnost, naj društvo „Pravnik" te naše čestitke in to našo zahvalo sprejme v spodbudo za nadaljnje koristno delo, kot popotnico na pragu svoje stoletnice. Društvo „Pravnik" naj živi v čast in ponos našemu narodu! Eno najvažnejših vprašanj kazenskih sankcij je vprašanje, ali ni kazniv tudi nezadružnik ali tisti zadružnik, ki, poslujoč z zadrugo, krši zakon. §§ 111 in 112 zgz. se v posameznih dejanskih stanih izražata različno. V njima so kazenske določbe, ki se izrecno obračajo zoper določene osebe — člane organov, likvidatorje, uslužbence, pooblaščence zadruge, pa tudi določbe, ki se vsaj na prvi pogled obračajo zoper vsakogar, „kdor" stori ali opusti to in to. Obe zgoraj navedeni kazenski sankciji, ki prihajata tu v poštev, se začenjata s „kdor" in bi bili po golem besedilu uporabljivi tudi zoper nezadružnika in zadružnika, ki poslujeta z zadrugo zoper zakon. Tako tolmačenje bi torej ustrezalo besedilu in bi bilo brez dvoma prav posebno uspešno sredstvo za pobijanje poslovanja z nezadružniki. Ali je pa res tako mišljeno in hoteno? Če bliže pregledamo primere sankcij, ki se začenjajo s „kdor", najdemo, da krog oseb, pogodenih s „kdor", ni v vseh primerih isti. V § 110, št. 6., treba „kdor" tolmačiti v zvezi s § 118, odst. 7. in s § 119, odst. 1., in ga omejiti v tem smislu. V § 111, odst, 1., št. II. je „kdor" omejen na osebe, ki so po zakonu dolžne ali upravičene, da za zadrug. Dr. Milan škerlj. (Konec.) 58 Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. zadrugo vlagajo vloge pri registrskem sodišču ali pri revizijski zvezi ali dajejo skupščini poročila, to seveda ni kdor koli. V § 112, odst., št. L, 3. je krog oseb razumeti v zvezi s §§ 98, 99. zgz., v št. L, 4., v zvezi s § 74; v št. L, 6., v zvezi z določbami o izplačilu deležev o prestanku članstva v zadrugi, v § 112, odst. 1., št. II., L, bo „kdor" zadeval krog oseb, ki izhaja iz tam navedenih zakonskih določb itd. Ostane pa nekaj določb, kjer krog oseb, obseženih z besedo „kdor", ni takoj jasen. Med te spadata določbi § 111, odst. 1., št. III. in § 112, odst. 1., št. III. Zgodovina določb30 ne daje opore za tolmačenje. Iz zgradbe celega § 111, odst. 1. bi se dalo sklepati, da je v št. III. res mišljen kot storilec kdor koli, kajti v št. I. in IV. je izrecno rečeno, kdo je storilec, in prav tako v odst. 2, toda za t. II. smo že dokazali, da „kdor" ni kdor koli. Po mojem mnenju velja to tudi za št. III. Zapovedi — z druge strani pogledano prepovedi — iz § 1, odst. 6. in 8. se izrecno obračajo do zadruge: zadruga sme to in to in ne sme tega in tega; „kdor" je torej tisti, ki posluje za zadrugo, ne pa tudi tisti, s komur posluje za zadrugo, bodisi zadružnik ali nezadružnik. Ako bi bil zakon o zadrugah hotel sodno kaznovati tudi nezadružnika, bi bil to pač jasno povedal. Upoštevati pa je treba še § 115 zgz., ki določa, da za dejanja po § 111 zgz. velja obči del kazenskega zakonika, torej tudi § 34 kz., tako da bi nezadružnik, ki sam ne bi mogel biti storilec, mogel biti kazniv kot nasnovatelj ali pomočnik. Tako se pojavi nekak paradoks, da nezadružnik ni kazniv kot storilec, pač pa lahko kot nasnovatelj ali pomočnik; mislim da ni edini te vrste. Kar se tiče določbe § 112, odst. 1., št. III. bi se na prvi pogled mislilo, da v našem primeru sploh ni uporabljiva, češ ne more se reči da delo — poslovanje z nezadružniki — ni določeno v prednjih paragrafih. Mislim pa, da to ne bi bilo čisto točno. § 111, odst. 1, št. III. zasega le naklepno kršitev določb § 1, odst. 6. do 8., § 112, odst. 1., št. III. pa tudi kršitev iz malomarnosti. Reči bo treba, da oni, ki bi bil kazniv po §111, odst. 1., št. 111. ali po § 111, odst. 2., ko bi bil dejanje ali opustitev zagrešil naklepno, spada pod § 112, odst. 1., št. 111., če dejanje ali opustitev zagreši iz malomarnosti. Ni 30 V prvem in drugem meni dostopnem načrtu teh določb ni bilo. V tretjem se je prva določba glasila „ko s umišljajem povredi odredbe § 1, stav. 6., o poslovanju zadruge sa nezadrugarima", druga pa prav tako kakor v zakonu. V četrtem načrtu se je prva določba glasila „ko s umišljajem povredi odredbe § 1, stav. 6. do 10"; v zakonu se je citat spremenil zbog sprememb v § 1. Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. 59 misliti, da bi bil zakon, ki po § 112, odst. 1., št. III. disciplinski kaznuje vsako malomarnost, hotel izpustiti malomarno prekršitev zapovedi, za katere naklepno prekršitev ne predpisuje disciplinske, temveč celo pravo sodno kazen. Dejanski stan malomarne prekršitve določb § 1, odst. 6. do 8. ni določen posebej, torej spada pod § 112, odst. 1., št. III. Za nezadružnika pa v tem primeru ne bo povsem veljalo, kar je zgoraj rečeno. Nezadružnik seveda tudi kot neposreden „malomaren" storilec ne prihaja v poštev, ker se prepoved ne obrača neposredno zoper njega, toda tudi s pomočjo § 34. odst. 5. kz. ne bo kazniv, iker se § 34 kz. ne uporablja pri disciplinskih deliktih iz § 112. zgz. Obseg besede „kdor" v § 112, odst. 1., št. III. bo pa prav tako kakor na drugih mestih treba iskati z ozirom na določbe, ki se kršijo, to se pravi, da v našem primeru „kdor" obsega osebe, ki poslujejo za zadrugo. Ni namen te raziskave, reševati kazenskopravna vprašanja, ki jih vzbuja besedilo novega zadružnega zakona, vsekakor pa se vidi, da je kazenska zaščita zoper poslovanje z nezadružniki, tudi ko bi jo tolmačili še ožje, kot jo tolmačim, mnogo širša kot je bila po starem zakonu. Samo to sem hotel pokazati. Njena učinkovitost je odvisna od stroge uporabe danih norm. Za ta del morajo prizadeti računati s tem, da „ni sodnika, kjer ni tožnika". Za kazniva dejanja, o katerih je bilo govora, bosta državni tožilec ali sodišče le redko zvedela v izvrševanju svoje uradne dolžnosti, treba bo ovadbe: iura vigilantibus scripta sunt. Kdor pa ne pazi, ne sme trditi, da je zakon slab.31 31 Svest sem si, da nisem kriminalist in zato ne pričakujem, da zgoraj izražene misli najdejo splošno pritrdilo bolj poklicanih. V zve/i z vprašanjem, ki je predmet raziskave, pa nisem mogel prosto mimo kazenske strani. Vredno bi bilo, da se s stvarjo pobavijo kriminalisti, saj bodo, teoretiki in praktiki, morali najti neko rešitev vprašanja kaznivosti oseb, ki poslujoč z zadrugo zadenejo ob določbe § 1, odst. 6. do 8. zgz. Pri tem se bo treba lotiti tudi vprašanja kaznivosti zadruge same, zbog določbe § 53, odst. 2. zgz. Za ta del bi samo pripomnil, da se mi slovenski prevod te določbe ne zdi popolnoma posrečen. Izvirnik se glasi: „Zadruga odgovara za štetu, koju lica, koja za nju rade, nedo-puštenim ili protivugovornim delom ili propuštanjem, pričine u vršenju društvenih poslova. Za takvo delo ili propuštanje odgovora i krivično, u koliko je ugroženo novčanom kaznom". Prevod pa: „Zadruga je odgovorna za škodo, ki jo napravijo osebe, katere poslujejo zanjo, z nedopustnim ali protipogodbenim dejanjem ali kako opustitvijo pri opravljanju zadružnih poslov". Prav bi bilo: „Zadruga je odgovorna za škodo, ki jo napravijo v opravljanju zadru-ginih poslov osebe, ki poslujejo zanjo, z nedopuščenim ali protipogodbenim dejanjem ali opustitvijo." 60 Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. Kar se, slednjič, tiče določbe § 114, odst. 4., je brezdvo-ma jako stroga, saj po nji zadrugi, ki prekrši zakon, uredbo itd., preti prestanek, in minister je celo dolžan predlagati izrek prestanka, če so spolnjeni zakonski pogoji, toda ti pogoji žal niso tako jasno izraženi, kakor bi bilo želeti. Pristojno sodišče bo seveda po analogiji § 65 registrsko sodišče; za ta del ni težave. Toda ali naj bo zadosti, da je bil kažnjen po en član upravnega in nadzornega odbora, ali vsaj večina ali celo vsi? Za kakšne delikte naj je bil kažnjen? Morda za katere koli, ali samo za delikte, ki jih ustanavlja zadružni zakon, ali celo samo za delikte zoper določbe, katerih prekršitev je ugotovil pregled? Po mojem mnenju treba za prvo vprašanje reči, da zadostuje, da sta bila kaznovana tudi le po en sam član upravnega in nadzornega odbora vsaj po dvakrat, da, zadosti bo, če so bili kaznovani različni člani upravnega in nadzornega odbora skupaj vsaj po dvakrat, n. pr. A in B kot člana upravnega, C in D kot člana nadzornega odbora vsak po enkrat. Upravni odbor in nadzorni odbor nista „zadruga", nista subjekta prekršitve, to so le njihovi posamezni člani. Ti posamezno kažejo naklep ali malomarnost, njihov naklep ali malomarnost razodevata nered v zadrugi sami (prim. § 65, odst. 1., št. 1. in 2.). Nasprotno bo treba reči, da ne gre za kazen zbog kakršnega koli delikta, temveč zbog delikta, ki ga ustanavlja zadružni zakon, ali pa zbog delikta te vrste, najsi je tudi kazniv po kazenskem zakoniku (gl. § 65, odst. 1., št. 1., in začetek §§ 110 do 112 zgz. in prim. § 400, odst. 1., št. 1., ob. z. zdolaj v V. pri koncu). Vse eno pa je, ali se je prekršitev. za katero se je izrekla kazen, odkrila prav pri pregledu, ali je sicer prišla na dan. V. Zakon o gospodarskih zadrugah in zakon o obrtih. Culo se je, da je zadružni zakon s svojim § 54, odst. 1. zadrugam olajšal stališče proti zakonu o obrtih (ob. z.). Po >; I, odst. 5. ob. z. se odredbe zakona o obrtih ne uporabljajo na gospodarske zadruge, če te ustrezajo posebnim zakonskim pogojem, razen če zakon o obrtih izrecno določa drugače. Ti pogoji so po vsebini skoro istovetni z določbami § 1, odst. 5., 4., 5. in 6. zgz. Razlika je v tem, da se po zakonu o obrtih dobiček sploh ne sme deliti, temveč se smejo le obrestovati poslovni deleži, po drugi strani so določbe za to obrestovanje v zadružnem zakonu postrožene s tem, da ni predpisana samo največja absolutna obrestna mera, v obeh zakonih enako, marveč so določena tudi še nižia relativna iPiiksima obresti. Priznati treba, da je z določbo o delitvi dobička sorazmerno zadružnikovemu poslovanju z zadrugo Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. (il dana olajšava, treba pa tudi upoštevati, da so po obrtnem zakonu bile mogoče gospodarske zadruge, ki so v vsem spadale podenj, po zadružnem zakonu pa sploh niso več mogoče; že obstoječe morajo likvidirati ali pa se spremeniti v drugo obliko združb.32 Neko razširitev bi utegnil kdo videti tudi v tem, da § 1, odst. 6., zgz. izjemno vendar dovoljuje poslovanje z nezadružniki, toda dokazali smo, da so skoro vse te izjeme veljale tudi že prej in da je zakon o gospodarskih zadrugah samo načelo neposlovanja z nezadružniki izrazil še ostreje kot je veljalo prej. Tako bi prišli do sklepa, da v načelu zadružni zakon .(§ 54, odst. 1.) glede razmerja z zakonom o obrtih daje in jemlje; verjetno je, da se bo drugo v življenju manj poznalo od. prvega, kajti pogoji za davčne in druge olajšave so zadruge že doslej več aH manj silili, da spolnjujejo pogoje zakona o obrtih in zadružnega zakona. Velike spremembe zbog omenjenih razlik pač ni pričakovati. S splošnim izvzemanjem iž zakona o obrtih je pa § 54 zgz. odstranil tudi oni pristavek v § 1, odst. 3. „kolikor z zakonom o obrtih ni izrecno drugače odrejeno" in ga nadomestil v svojem odst. 1. z določbo, da gospodarske zadruge vendar spadajo pod določene odredbe ob. z., in sicer pod § 9, pod § 33 z omejitvijo po § 90, odst. 2., št. 2., zgz., in pod §§ 60 in 433, dalje da kljub predpisom § 61 odst. 5. ob. z. ni potrebna dovolitev po § 60 ob. z. kreditnim zadrugam in njihovim zvezam, kakor tudi ne zadrugam in njihovim zvezam, ki imajo zadružne menze ali zadružna prenočišča ali se ba-vijo z vzajemnim kmetijskim zavarovanjem, ki je glede predmetov točno opredeljeno. V odst. 2. je rečeno, da tudi za zadruge, kolikor z zadružnim zakonom ni drugače določeno, veljajo predpisi, ki jih postavljajo drugi zakoni in uredbe, t. j. ne zakon o obrtih, za izvrševanje določnih poslov. Pogoji za zadružno kmetijsko zavarovanje se predpišejo s pravilnikom ministra za kmetijstvo v sporazumu z ministrom za trgovino in industrijo (odst. 3). Zadrugam ali zvezam, ki se bavijo z drugimi, točno določenimi panogami zavarovanja, se bodo dale posebne olajšave na podstavi uredbe, ki jo predpiše minister za trgovino in industrijo v sporazumu z ministri za kmetijstvo, finance, .pravosodje, socialno politiko in ljudsko zdravje, če bodo spolnjevale posebne, z zakonom v § 54, odst. 4., 5. in 6. točno določene po-oje. Treba torej preiskati, ali so po eni strani derogirane oločbe, ki jih je zakon o obrtih navzlic splošni izjemi dajal za gospodarske zadruge, pomenile znatno zaščito trgo- 32 Izjema v § 119., odst. 1., zgz. , ... ¦ «'.. 62 Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. vine pred poslovanjem zadrug, in po drugi strani ali in koliko posebne določbe § 54 zgz. pomenijo znatno olajšavo .položaja gospodarskih zadrug.33 Zakon o obrtih izrecno govori o gospodarskih zadrugah v §§ 9, 20, 35, 60, 61, 64, 67, 95, 102, 103, 122, 128, 196, 355, 362, 599, 400, 455. Od teh so §§ 9, 55, 60, 61 in 455 izrecno navedeni v zadružnem zakonu, ostali pa ne, ti naj torej poslej ne veljajo za zadruge. Najprej se treba pobaviti z izrecno navedenimi, na ta način se bolje pokaže pomen razveljavitve ostalih. Po § 9, odst. 1. morajo pravne osebe za izvrševanje obr-ta, ki spada pod obrtni zakon, imeti poslovodjo; zadruge smejo za poslovodjo postaviti svojega člana. Po odst. 2. pa zadruge ne smejo ne ustanavljati ne izvrševati rokodelskih obrtov, vendar to ne velja za proizvajalne zadruge, katerih člani so izključno rokodelci, te tudi ni da bi morale postaviti poslovodjo. Potrošniškim zadrugam, ki ustrezajo pogojem § 1, odst. 5. ob. z., sme ban dovoliti izvrševanje rokodelske obrti, če spopolnjujejo odredbe zakona o obrtih in imajo poslovodjo s strokovno izbrazbo, opravljati pa smejo rokodelska dela samo za svoje člane. Do tu je zakon jasen: potrošniške zadruge, ki hočejo izvrševati rokodelsko obrt, morajo izpolnjevati vse odredbe zakona o obrtih, ki se tičejo opravljanja te obrti. Zakon pa pravi nadalje, da ban sme dati pravico za izvrševanje rokodelskega obrta ob enakih pogojih, kakor jo zakon sam daje občinam in drugim javnim samoupravnim telesom, in za te zahteva zakon, da je rokodelski obrt osnovan v javno korist. Ali se to zahteva tudi za zadruge? Po besedilu zakona brez dvoma, po smislu pa je stvar dokaj dvomljiva, kajti izrecno zahteva zakon o obrtih 33 Določbe o razmerju z zakonom o obrtih so bile v prejšnjih načrtih in vladnem predlogu deloma različne od sedanjih. V prvem in drugem meni dostopnem načrtu, ki sta nastala pred zakonom o obrtih, je bilo splošno rečeno, da je koncesija, predpisana z obrtnim ali drugim zakonom, potrebna tudi zadrugi; za tzv. malo zavarovanje so bile stvarne določbe iste kakor v § 54, odst. 4. do 6. zgz. in so take ostale tudi v novejših načrtih. Ta dva načrta sta bila torej deloma širša od § 54 zgz., deloma ožja. V tretjem načrtu je bila splošna določba še enaka, dodana pa je bila posebna določba za kmetijsko zavarovanje. V četrtem je bilo splošno rečeno, da veljajo določbe zakona o obrtih za zadruge po določbi § 1, odst. 3., ob. z., samo kreditnim zadrugam in zadrugam za kmetijsko zavarovanje ni potrebna koncesija. Nadaljnje določbe so bile enake sedanjim. Po tem načrtu naj bi torej za zadruge veljale vse določbe zakona o obrtih, ki jih ta zakon izrecno daje za zadruge, in ni še bilo govora o izjemi za menze in prenočišča. V vladnem predlogu se pojavi ta izjema, zlasti pa je v nji izrecno določeno, kateri predpisi zakona o obrtih veljajo za zadruge, in sicer po vsebini enako kakor v zakonu. Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. 63 še to, da zadruga taka dela opravljaj le za svoje člane. Saj ni izključeno, da je to, kar koristi zadružnikom, tudi javno-koristno, vedno pa tega ne bo moči reči. Vendar mislim, da se dovolj jasnemu besedilu zakona ni upirati: ban bo smel potrošniški zadrugi dati pravico za izvrševanje rokodelske obrti le, če je izpolnjen tudi pogoj javne koristi. Izjemo treba tesno razlagati; ventil je v kaj raztegljivem pojmu javne koristi. § 33 ob. z. določa, da morajo tudi zadruge, če obavljajo industrijski (tvorniški) obrt, izpolnjevati vse pogoje zakona o obrtih. Katera zadružna podjetja je smatrati za tvorniška, odloča ob dvomu ban po zaslišanju zbornice. Ker se § 54, odst. 1., poziva tudi na § 90, odst. 2., št, 2. zgz., bo moral ban poleg pristojne zbornice zaslišati tudi revizijsko zvezo; katero, ni rečeno, pa je lahko prav dvomljivo. Seveda, če zadruga, ki je že včlanjena v revizijski zvezi, hoče opravljati obrt, za katerega je dvomljivo, ali ni industrijski, je jasno, da bo vprašati to revizijsko zvezo. Če pa še ni včlanjena — in dokler ni registrovana, niti ne more biti (§ 89, odst. 8. zgz.) — bi pač pomagala analogna uporaba § 95, odst. 4., ob. z. po katerem se sme tudi zadrugi, ki še ni registrovana, pooblastitev ali dovolitev dati, če dokaže, da je ustanovitev v teku. Analogno bi se reklo, da bo v takem primeru, če bo dvomljivo, ali gre za industrijsko podjetje, ustanavljajoča se zadruga morala predložiti izjavo določne revizijske zveze, da jo sprejme kot članico, ko bo registrovana. To revizijsko zvezo bi ban vprašal za mnenje. Toda § 95 ob. z. naj po besedi § 54 zgz. ne velja za zadruge. Menim, da se to ne more tako razumeti:, kolikor je § 95 ob. z. v zvezi z določbami iz zakona o obrtih, ki jih navaja § 54 zg^., bo pač moral veljati, sicer bi bile zadruge v gorjem položaju kot druga podjetja, tega pa zadružni zakon s § 54 gotovo ni hotel. Isto bo treba reči o §§ 102, odst. 4., § 103, odst. 4., § 122, odst. 1., št. 4.; v vseh teh primerih gre v bistvu za ureditev pristojnosti in postopka. Paragraf 60. ob. z. našteva v odst. 1. obrte, ki se smejo izvrševati samo po dovolitvi, v nadaljnjih odstavkih daje še posebne določbe. V odst. 1. so v št. 7. imenovani bankirski, menjalski in zavarovalni posli, v št. 22. pa gostinski obrti katere koli vrste. Za te poslej zadrugam ne bo treba dovolitve, toda kar se tiče zavarovalnih poslov, le, kadar gre za kmetijsko zavarovanje, kar se tiče gostinskih obrtov, le, kadar gre za zadružne menze in prenočišča, in kar se tiče bankirskih in menjalnih poslov,-samo ne kreditnim zadrugam in njihovim zvezam. To so brez dvoma olajšave v korist za- 64 Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. drugam. Niso pa tako velike, kakor se vidijo na prvi pogled. Zadruga sme poslovati samo s svojimi člani, torej sme tudi hrano in prenočišče dajati samo svojim članom. Ako bi hotela — kolikor bi po pojmu zadruge sploh mogla — tudi drugim osebam, bi morala za to imeti koncesijo. Za zavarovanje pa se na podstavi § 54 odst. 3. predpišejo posebni pogoji, po katerih se sme opravljati zadružno kmetijsko zavarovanje. Kar se posebej tiče bankirskih in menjalskili poslov, treba naglasiti, da samo kreditnim zadrugam in njihovim zvezam koncesija ni potrebna. Morale bi jo torej imeti druge zadruge, ki bi se hotele baviti s posli te vrste, kar bi bilo zlasti važno, če se široko tolmači določba § 1, odst. 6., št. 1. zgz. in vsaki zadrugi dopušča sprejemanje hranilnih vlog od nečlanov in dajanje posojil članom, kajti težko bo dvomiti, da gre tu, tehnično, za bankirske posle. Ali se je to hotelo, je drugo vprašanje, izraženo pač je, kajti „kreditne zadruge" so po zakonu zadruge posebne vrste. Pozivanje na § 61, odst. 5 ob. z. je brez praktičnega pomena, v nujni zvezi je s § 60 ob. z. Paragraf 455, odst. 1., ob. z. določa, da tudi za nameščence gospodarskih zadrug veljajo predpisi obrtnega zakona o pomožnem osebju. Od še ne omenjenih določb zakona o obrtih, ki izrecno omenjajo zadruge, pa naj po § 54, odst. 1. zgz. zanje ne veljajo več, določa § 20, odst. 2., da se učenje in zaposlitev, predpisani v zakonu o obrtih, nadomeščata tudi z delom v zadrugah iz § 1, odst. 5., ob. z. Ali naj ta določba, ki je dana v korist zadrugam, poslej ne velja več, ker ni navedena v § 54 zgz. ? Mislim, da se bo težko odločiti za tako razumevanje. § 64, odst. 1., ob. z. zahteva za nekatere vrste koncesi-oniranih obrtov varščino, ki se predpiše z dovolitvijo, oproščene pa so zadruge, ki sprejemajo hranilne vloge. Zadruge, ki bi opravljale kako drugo v § 64 ob. z. na varščino vezano podjetje, po zakonu o obrtih niso oproščene varščine. Po § 54 zgz. bi bile, ker § 64 ob. z. v njem ni naveden. Ali je to res tako mišljeno? Po besedilu § 54 zgz. bi trebalo pritrditi in to bi bila olajšava. Ali pa to ne bo vplivalo na dajanje dovolitve? Kajti ko zakon v določenih primerih smatra varščino za potrebno, je pričakovati, da bo oblastvo, če naj da dovolitev brez varščine, v javnem interesu še bolj previdno pri podelitvi. Privilegium favorabile se lahko spremeni v praksi v odiosum, pomoči pa skoro ni, kajti podeljevanje koncesij je v bistvu stvar svobodne ocene. Seveda, za kreditne zadruge v smislu zadružnega zakona stvar ni važna, ker so povsem izvzete od koncesioniranja, važna pa je Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. 66 lahko za druge zadruge, ki sprejemajo hranilne vloge, in o katerih sem pravkar govoril. Večina ostalih ob rtov, za katere je predpisana varščina, pa za zadruge praktično ne prihaja v poštev. Ali je derogiran § 67, odst. 2., ob. z., ki določa, da se dovolitev za zavarovalne posle daje delniškim družbam in gospodarskim zadrugam? Pač ne; § 54 zgz. ureja sicer samo dva primera: kmetijsko zavarovanje in ono privilegovano malo zavarovanje. Toda po § 1, odst. 2., § 54, odst. 4. zgz. se zadruge lahko bavijo tudi z „navadnim" zavarovanjem, za katero pa je potrebna koncesija po § 60 ob. z. in § 54 zgz. Sklepati bomo morali, da je določba § 67, odst. 2. ob. z. prevzeta v zadružni zakon sam, derogacija torej brez pomena. Prav tako derogacija določbe § 555, odst. 2. ob. z., da smejo zadruge iz § 1, odst. 3. ob. z. pristopiti k prisilnim združbam, praktično ne pomeni mnogo, kajti po § 55, odst. 1. zgz. zadruga ni da bi morala biti včlanjena v prisilnih združbah zakona o obrtih. Izjema velja le za obrtne proizvajalne zadruge, ki morajo biti včlanjene. Vendar je lahko razlika med „smejo" in „ni da bi morala". Ne za zadrugo, tudi po § 53, zgz. sme, dasi ne mora. S strani prisilne združbe bi se moglo razumeti tako: ker zadruga sme, jo pač moram sprejeti, če želi, nasprotno: ker ni da bi morala biti učla-njena, mi je ni treba sprejeti, dasi želi. Ne vem, ali to ni presubtilno. Če je, potem ni zbog derogacije določbe § 355 ob. z. nikakršne spremembe. Vsekakor pa vsebuje § 53, odst. 1. zgz. za obrtne proizvajalne zadruge naravnost poostritev. — Po § 362, odst. 1., št. 10. je naloga združbe trgovcev in obrtnikov tudi ta, da deluje za to, da se ustanavljajo .. . gospodarske zadruge za dajanje predjemov, za skupno nabavljanje .. . Ta določba brez dvoma velja dalje; ni misliti, da bi § 90, odst. 1., št. 2. zgz. zadružnim zvezam dajal monopol za podpiranje ustanavljanja novih zadrug; nasprotno, nalogi gresta vzporedno. Slednjič dajeta § 399, odst. 1., št. 2. in 3., in § 400, odst. 1., št. 1. ob. z. kazenske določbe, ki se obračajo naravnost zoper zadruge. Z denarno kaznijo od 200 do 10.000 din se kaznujejo zadruge iz § 1, odst. 3., ob. z., če poslujejo zoper odredbo § 1 ob. z. in potrošnike zadruge, ki izvršujejo zoper odredijo § 9, odst. 2. ob. z. rokodelska dela za nečlane. Ti določbi sta po mojem mnenju res derogirani s § 54, odst. 1. zgz. Omenjene kršitve pa so kaznive po zadružnem zakonu, ker gre ali za prekoračitev področja zadrug ali za prepovedano poslovanje z nezadružniki. Tudi to, da zakon o obrtih kaznuje zadrugo, zadružni zakon pa se v svojih §§ 111 in 112 izraža, kakor bi imel v mislih samo fi- 66 Omejitve poslovanja gospodarskih zadrug. žične osebe, ne pomeni bistvene razlike z ozirom na § 53, odst. 2. zgz. Res pa je, da so kazni po zadružnem zakonu deloma milejše. — § 400, odst. 1., št. 1. ob. z. določa, da se sme pravica izvrševati obrt vzeti občasno ali trajno imetnikom obrta, ki so bili v poslednjih petih letih trikrat ali še večkrat kaznovani po §§ 599 zaradi prekrškov zoper predpise za izvrševanje obrtov. Ta določba že po § 1, odst. 5. ob. z. ni naravnost veljala za zadruge. Sedaj jo bomo morali smatrati za derogirano tudi po § 54, odst. 1. zgz., toda pomniti treba, da daje § 63 zgz. podobno določbo, ki ima res strožje pogoje za uporabo, zato pa tudi mnogo strožjo posledico: končni prestanek zadruge. Za obrtniške in zavarovalne zadruge, izvzemši zadruge za kmetijsko zavarovanje, pa imamo še že omenjeno določbo § 114 odst. 4., ki je jako slična določbi § 400 ob. z. Če skupno ocenimo določbe o razmerju zadrug do obrtnega zakona, bomo priznali, da v par smereh zadružni zakon zadrugam res daje nekaj večje ugodnosti, v več smereh pa celo manjše, tako da je težko reči zanesljivo, ali je prejšnje razmerje znatno spremnjeno v škodo trgovini. Po mojem mnenju ne. Lahko pa se reče, da dikcija § 54, odst. 1. zgz. ni tako dobra in jasna, kakor bi bilo želeti. VI. Sklep. Po celem pregledu mislim treba reči, da ni novi zadružni zakon, poleg svojih hib in nejasnosti, poslabšal razmerja med trgovino in zadružništvom skoro v nobenem pogledu, temveč ga je vobče, v nekaterih pogledih celo prav znatno pojasnil in popravil na korist trgovini. Z njim tudi niso dane nove ugodnosti (§§ 106 do 109 zgz.), ki bi, po moji sodbi, mogle sploh ali vsaj znatno vplivati na omenjeno razmerje. Lagodnosti, ki imajo pomen za to razmerje, so dane v drugih predpisih — osvoboditve davkov in taks, olajšave pri prevozu po železnici itd. Ne lastim si sodbe, ali in koliko so upravičene, ker to ni pravno ali zakonodavno-tehniško vprašanje. Ako res znatno slabe davčno sposobnost precejšnjega dela trgovine, je račun za državo teoretski dokaj preprost: ali pospeševanje zadružništva zadosti krepi davčno moč zadružnikov, da se bo zatrjevana slabitev davčne moči trgovcev sčasoma izravnala, ali ni državi zadružništvo s svojimi velikimi gospodarskimi in etiškimi prednostmi vredno več kot morebitna izguba davka. Upravna dekoncentracija po § 101 fin. zak. za 1. 1938—39. 67 Upravna dekoncentracija po § 101 finančnega zakona za leto 1938—39.* Dr. Vladimir Kukman. Dekoncentracija in decentralizacija državne uprave je zahteva, ki se pojavlja v naši javnosti zdaj z večjo, zdaj z manjšo intenzivnostjo. Ta zahteva tudi tedaj ni nič manj aktualna, kadar ni ravno v žarišču političnih debat, saj se tiče enega najvažnejših problemov naše upravne organizacije, ki je tembolj pereč, ker naša upravna ureditev ni še našla svoje v ustavi predvidene dokončne oblike. Problem dekoncentracije in decentralizacije na*še uprave je prav tako star kakor naša država sama ter je bil v raznih obdobjih našega državnega sožitja različno rešen. Tu omenjam samo poslednjo veliko reformo v navedeni smeri, ki sta jo uvedla zakon o nazivu in razdelitvi kraljevine na upravna območja in zakon o banski upravi, ki sta oba izšla leta 1929. To pomembno zakonodavno delo je imelo za cilj obširno in temeljito dekoncentracijo naše državne uprave. S poznejšim razvojem razmer pa je bila reforma v svojem učinku znatno oslabljena, ker na eni strani prenos poslov z ministrstev na banske uprave ni bil v polnem obsegu izvršen, na drugi strani pa so gotove centralistične tendence v naši upravi dovedle do tega, da so bili nekateri posli via facti zopet vrnjeni ministrstvom.1 Naknadna zakonodaja je te tendence deloma sankcionirala, pri čemer omenjam na tem mestu samo znani § 114 zakona o občem upravnem postopku.2 Vzporedno s pravkar omenjeno upravno reformo bi se bil mogel izvršiti prenos poslov mimo in preko zakona o banski upravi v prav znatnem obsegu tudi na osnovi čl. 191 zakona o notranji upravi,3 ki je pooblaščal predsednika ministrskega sveta, da sme na soglasni predlog resornega ministra in ministra za notranje posle prenesti z uredbo: * Po predavanju v ..Pravniku" dne 11. januarja 1939. — Kakor ču-jemo, bodo določbe § 101 fin. zakona za 1. 1938/39 prevzete tudi v fin. zak. za 1. 1939/40 (§ 74 predloga). 1 O vplivu višjega uradništva v upravi prim. Ivo Krbek, Upravno pravo II, 1932; 359, d. 2 Prim. Ivo Krbek, o. c. 359., op. 21; isti: Zakon o opštem upravnom postopku, 1931; 143.; Franja Goršič, Komentar Zakona o unutrašnjoj upravi; 1936; 13.. 28. in 298. nasl. 3 Ivo Krbek, o. c. 355. s* 68 Upravna dekoncentracija po § 101 fin. zak. za 1. 1938—39. 1. poedine posle, ki spadajo v pristojnost občili upravnih oblastev druge stopnje, na oblastva obče uprave prve stopnje in obratno, 2. poedine posle, ki spadajo v ministrovo pristojnost, na obča upravna oblastva druge stopnje in 3. poedine posle, ki spadajo v pristojnost državnih oblastev obče uprave, na samoupravne naprave in obratno. To pooblastilo je ostalo neizkoriščeno. Bilo je v veljavi pet let od uveljavljenja zakona o notranji upravi in tri in pol leta od uveljavljenja zakona o banski upravi ter bi bilo po svoji obsežnosti lahko tvorilo temelj za obširno dekoncentra-cijo i n decentralizacijo naše uprave.4 Novo razdobje v vprašanju upravne decentralizacije in dekoncetitracije je nastalo s septembrsko ustavo iz leta 1931., ki predvideva ustanovitev banovinskih samouprav. Kakor znano, ustava v tem pogledu še ni izvedena. V širših pravniških krogih pa je ostala skoro neopažena neka zakonska določba iz leta 1938., ki bi pri pravilni izvedbi lahko pripravila tla smotrni ureditvi bodočih banovinskih samouprav.5 Je to § 101 finančnega zakona za leto 1938/39, ki tvori predmet tega članka in ki se glasi v srbskem izvirniku: „Ovlaščuje se Ministarski savet, da u cilju uvodjenja narodnih samouprava, a radi dekoncentracije i decentralizacije državne uprave, radi njenog uproščenja i izjedna-čenja može, na predlog nadležnog resornog Ministra, Ministra unutrašnjih poslova po saglasnosti Ministra finansija. Uredbama sa zakonskom snagom postepeno preneti na ba-nove, odnosno na upravnika grada Beograda jedan deo poslova iz nadležnosti Vrhovne državne uprave. Za vreme ove budžetske godine krediti za ove prenete poslove otvarace se banovima odnosno upravniku grada Beograda, a iduče budžetske godine ima ju se uneti ovi krediti na odgovarajuče mesto." Za pravilno razumevanje te zakonske določbe je treba predvsem opredeliti pojma »decentralizacija" in »dekoncentracija". 4 Goršič (o. c. 472.) pripominja k čl. 191 zakona o notranji upravi: >,Ovilašeenje, dato Pretsedniku Ministarskog saveta, da izvrši pregru-paciju materijalne nadležnosti, medjutim, nije više aktuelno." Avtor žal ne navaja, ali smatra pooblastilo za neaktualno samo zaradi poteka roka (njegov komentar je iz leta 1956), ali morda tudi še iz kakega drugega razloga. 5 Mišljene so seveda banovinske samouprave v okviru veljavne ustave. Upravna dekoncentracija po § 101 fin. zak. za 1. 1938—39. 69 Določitev teh pojmov je težja, kakor izgleda na prvi pogled. Že Mareere" toži, da je „decentraliser" nedoločen pojem, v katerega polaga vsak svoje lastne želje, Peters7 pa pristavlja, da se je v tem pogledu doslej (sc. 1928) komaj kaj spremenilo. On sam vidi v centralizaciji vsoto onih stremljenj nekega organiziranega občestva, ki so usmerjena v to, da se čim večji del delovanja tega občestva izvrši na enem samem mestu, in sicer v občestvenem središču. Decentralizacija pa so nasprotna stremljenja, ki hočejo čim večji del funkcij občestva prenesti od njegovega pravega središča na druga, čim bolj oddaljena mesta, ki so z nadrejenim središčem le v rahlejši zvezi.8 Po istem avtorju je ločiti pri decentralizaciji med administrativno in neodvisno decentralizacijo. Pri administrativni decentralizaciji je razmerje podrejenosti med centralo in decentraliziranim mestom tako ozko, da more centrala dajati tem mestom načeloma obvezna navodila, hkrati pa nosi seveda za njih dejanja tudi odgovornost. Ker je ta odnos značilen za medsebojni odnos upravnih oblastev, se je označil kot „admi-nistrativna decentralizacija", dočim uporabljata francoska upravna praksa in teorija za ta odnos navadno izraz „d e -koncentracij a".9 Neodvisna decentralizacija pa je po Petersu tedaj podana, kadar centrala nima pravice, dajati obvezna navodila, in je decentralizirano mesto nanje vezano samo v onih primerih, ki so v zakonu izrecno predvideni. Ta decentralizirana mesta so praviloma samostojne pravne osebe, ki ravnajo na lastno odgovornost. Primer neodvisne decentralizacije na upravnem polju je samouprava v praVnem smislu besede, v zakonodaji pa avtonomija.10 VValter Jellinek označuje dekoncentracijo kot decentralizacijo v prostornem smislu.11 6 Lettre sur la decentralisation. Revue politique et parlementaire 1895; zv. IV, 1. 7 Hans Peters, Zentralisation und Dezentralisation, 1928 ; 3. 8 Isti, o. c. 4. 9 Isti, o. c. 17. Pojem „administrativne decentralizacije" rabita (za dekoncentracijo) tudi Gojšič, o. c. 12. in Julius Hatschek (Lehr-buch des deutschen und preussischen Vervvaltungsrechtes, 1931; 67). Ekvivalenten izraz „birokratske decentralizacije" uporablja Antonio Salandra v Corso di diritto amministrativo italiano, raccolto dali' avv. Carlo Manes, II ed. 1915; 39. (cit. Laza M. Kostič, Administrativno pravo Kraljevine Jugoslavije, I. knjiga, 1933; 121., op. 1). 10 Hans Peters, o. c. 18. 11 Walter Je