Lastovke ^Mrze), voter tebe žene Drobna pticica od ntus, Ki iz lipice zelcne Si mi pcla lcratek čas." (Oroien.) jadnje puljske pridelke dovaževali so doinov. Vreme je bilo oblačno in ' otožuo, povsod si videl, da ni ?eč daleč do zime. Teter je pihal. a poru-"menelo listje padalo je tiho, tiho na zemljo. List za listotn je padal . . . vzpomladi lepo zelen, svež, zdaj rumen, suh. padel je na zemljo. Pogledal si doli na polje, kako pusto in žalostno je bilo zdaj. Vzpomladi, ko je vetrič prepihavai, zibalo se je zeleno žito kakor morsko valovje, po letu zlatilo je polje rumeno klasje, a zdaj . . . kako jednolično, kako otožno je bilo zdaj. Kamor si pogledal. povsod 6110 mrtvo rnmenilo. katero ti vliva žalost v srce . . . Dovaževali so tedaj zadnje pridelke s polja domov. Po zraku letale so brze lastovke, vender ne tako urno, kakor navadno, počasi so letale. saj so hidi one --•¦< 46 >¦• — čutile, da jc zima na vratih. Zapustiti jim je bilo kraj, kjer jim je sfcalo rodno gnezdece, kjer so prebivale vse poletje. Podati se jim je bilo na daljno, daljno potovauje, v južne. neznaue zemlje, kdo ve, vrnejo li se še kdaj nazaj--------— Martinčev ded sedel je na klopi pred hišo in zadovoljno gledal, kako so dovaževali zadnje pridelke s polja domov. — ,,Obilo nam je letos dragi Bog polje blagoslovil" — dejal je veselo in pogledal k nebu, a na nagubanem licu mu je počival izraz, poln miru. hvaležnosti in zadovoljstva — ,,livala bodi rnu na njegovih darovih! Ne bodemo pomanjkanja trpeli." — Pogledal je stareek k višku in zagledal je nekoliko lastovk. katere so se na daljni pot odpravljale. — ,,Lastovke gredo od nas — dejal je — seveda čas je vže, kmaln bodemo imeli zimo. Oj kako hitro 6as mine, saj ni davno, kar so prišle iz daljnih južnih dežel in glej, danes nas zopet zapuščajo. Da, da, — hitro potekajo leta .... Tudi raeni bode skoraj čas . . . . meni. Seveda star sem vže. slab . . . prišla so leta." — — ,,Ne govorite vender tako, dragi dedek" — govorila je Anica, njegova unukinja, nidečelično dekletee — „dosti ste še trdui, pa zapustili nas tndi še ne bodete." — ,,Vže prav" — uasmehne se jej dedek — ,,leta so leta in moja so tudi vže prišla. Mnogokrat sem vže lastovke gledal, kako so oddajale in priliajale in vender se mi zdi, da jili letos zadnjikrat glcdam. Ne vidiš li, kako dolgo se od raene poslavljajo. te preljube pticice? Mogoče zadnjikrat!" — — — Obmolknil je starček, zamislil se, a v oeesih zalesketale so rnu solze . . . * Prišla je zopet lepa vzpomkkl. Sneg je kopnel, prikazovalo se je zelemlo, pokazale so se cvetice in v lepo, pisano obleko se je obleklo polje iu log. Tudi ptičice so se vže povraoevale iz daljnili krajev iu si iskale svojih starih gnezdic. Bil je lep vzpomladanski dan. Solnčece je sijalo tako Ijubo, tako milo, kakor bi botelo vso zeraljo razvcseliti. In veuder si videl v našcj vasici kaj malo veselih obrazov. Vsi vašeanje so se zbirali pred Martincevo liišo. da izkažejo milemu po-kojniku zadnjo čast. — — — Počasi se je pomikal dolg sprevod na pokopališče. Žalostea glas zvonov se je prelival tako milo in tožno po lepej naravi ¦------------- Spušcali so v črno zemljo milega pokojnika — Martinčevega dedeka. Vsem pogrebcem so lesketale v očeh svitle solze, — saj so ga vsi ljubili. A tara od juga je letelo uekoliko ptifiic, njih veselo evrčanje se je čulo po evetočej naravi — čulo se je tudi na pokopališče, kjer so pokopavali Martineevega dedeka. Bile so prve lastovke, ki so se vračale v našo vas-----------— Janko Barle