kulturno - politično glasilo • svetovnih in domačih dogodkov 8. leto / itevllka 34 V Celovcu, dne 23. avgusta 1956 Cena 1 Šiling Za naše pravice ,,Vse, ikar imam, imam od svojega slovenskega jezika, od slovenske besede, od slovenske pesmi, od svoje dobre matere in očeta, od vas, dragi Slovenci. Srečen sem, da sem Slovenec.” Tako je na proslavi v Slovenskem kulturnem parku v Clevelandu (USA) v lepi slovenščini zaključil svoj govor guverner Frank Lovše, sin slovenskih staršev, ki se je povzpel do te pomembne in častne službe v ameriški zvezni državi Ohio. Odgovarjala bi nekako deželnemu glavarju; država Ohio ima 8 in pol milijona prebivalcev, to je poldrugi milijon več kot celotna Avstrija. Izbrali smo besede tega moža, ki združuje v sebi kremenito slovensko zavest in zvestolm svoji državi, kot napotilo kako je treba pravilno pojmovati narodno pripadnost. To je posebnega pomena za nas koroške Slovence in za tiste, ki so dolžni manjšinam ustavno zajamčene narodnostne pravice uresničiti. * Dne 21. avgusta se je vršilo posvetovanje o/j ega odbora Narodnega sveta koroškilt Slovencev ter predsednikov posameznih organizacij. Predsednik Narodnega sveta dr. Joško Tischler je poročal o sprejemu slovenske delegacije pri zvezni vladi dne 21. julija 1956. Po daljšem razgovoru je vzela seja poročilo na znanje ter izrekla članom delegacije zahvalo. Na podlagi iz poročila izvirajočih ugotovitev je bila sprejeta posebna resolucija, k;Uet;o "•bjr''jamo n,'i drugem prest:«. V svojem nadaljnjem poročilu je poda' predsednik pregled vseh korakov, ki so bili storjeni, odkar je bila podpisana Državna pogodba dne 15. maja 1955. 1. Dne 1. septembra 1955 se je vršil razgovori pri g. deželne$M glavarju Wedenigu na osnovi posebnega pisma prosvetnega mini ra dr. Drimmla o ustanovitvi lastne gimnazije za koroške Slovence v Celovcu. Ker za realizacijo tega načrta jeseni 1955 ni bilo več zadosti časa, sta pri tej priložnosti slovens-ka zastopnika zahtevala, da se jeseni 1956 odj teta prva dva razreda in se do tega časa izvrši vse priprave za redno poslovanje šole. 2. Takoj po podpisu smo podvzeli vse potrebne korake, da je prišlo do skupne spomenice koroških Slovencev in Gradiščanskih Hrvatov. Slovenška spomenica je bila 11. oktobra 1955 izročena zvezni in deželni vladi. 3. Dne 11. novembra 1955 je bila na Dunaju tiskovna konferenca, katero sta priredili obe osrednji organizaciji koroških Slovencev. Na njej je bila dana domačim in inozemskim časnikarjem možnost, da se podrobneje poučijo o spomenici in dejanskem narodnostnem položaju v deželi. 4. Dne 12. novembra 1955 je prosvetni minister g. dr. Drimml sprejel slovensko delegacijo, ki mu je izročila podrobno izdelan načrt lastne srednje šole. 5. Dne 7. marca 1956 smo podali prosvetnemu ministru sporočilo, da srn- za prva dva razreda lastne gimnazije prejeli zadostno število prijav in sicer nad 60; priložen je bil tudi seznam potrebnih učnih moči za to šolo. Predlagani so bili‘4|zključno avstrijski državljani, Korošci, ki so študirali na avstrijskih srednjih šolah ter sedaj Že na njih redno poučujejo. 6. Drtfe 23. marca je prosvetni minister odgovoril, da je potreben za gimnazijo v smislu člena 7 poseben zakon in ker je trenutno parlament razpuščen, b. o tem zakonu razpravljal šele novi parlament, ki bo izvoljen dne 13. maja. 7. Vloga na prosvetnega ministra z dne 15. 5. 1956, v kateri je bilo naglašeno, da je v smislu razsodbe Vrhovnega državnega sodišča (Oberster Gerichtshof) besedilo Državne pogodbe samo po sebi že državni zakon in so potrebne za njegovo uresničenje le izvršne odredbe in ne povsod novi zakoni. RESOLUCIJA KRATKE VESTI — Odbora Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem sta na svojih sejah po poročilih delegacije o sprejemu pri zvezni vladi dne 21. julija 1956 sklenila naslednjo sporazumno resolucijo: 1. Ugotavljamo z ogorčenjem, da zvezna vlada kljub Spomenici in konkretnim predlogom s strani koroških Slovencev v dobi 14 mesecev po podpisu Državne pogodbe ni ukrenila ničesar za uresničenje določil člena 7 Državne pogodbe. 2. Izredno smo vznemirjeni, ko iz poročila naše delegacije posnemamo, da tudi zvezna vlada ne polaga potrebne važnosti na reševanje manjšinskega vprašanja v smislu s členom 7 Državne pogodbe prevzetih obveznosti v zaščito slovenske manjšine na Koroškem. 3. Mnenja smo, da tako zadržanje odločujočih in odgovornih činiteljev le še pospešuje protislovensko gonjo v deželi. 4. Odbora soglasno poudarjata, da je stališče Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij na Koroškem k členu 7 Državne pogodbe jasno izpovedano v Spomenici koroških Slovencev, ki je bila 11. oktobra 1955 predana zvezni in deležni vladi. 5. Pričakujemo, d|a bo zvezjna vlada držala svojo besedo, dano naši delegaciji dne 21. julija 1956, in uresničila člen 7 Državne pogodbe v jeseni 1956 po predhodnem sporazumu z zastopstvom ol>eh imenovanih osrednjih organizacij koroških Slo- vencev. 6. Zvezni kancler inž. Raab je v razgovoru z našo delegacijo dne 21. julija 1956 poudaril tudi finančno stran reševanja člena 7. Z ozirom na to opozarjamo tako zvezno kakor tudi deželno vlado, da pravočasno v svojih proračunih za leto 1957 predvidita tudi potrebna finančna sredstva. Komunistična stranka v Zapadni Nemčiji prepovedana Po pet let trajajočem procesu je zapadno-nemško Ustavno sodišče izdalo razsodbo, s katero ugotavlja, da je obstoj nemške komunistične stranke protiustaven, ker je cilj te stranke izvesti nasilen prevrat ter urdčlri demokratične svoboščine. Odredilo je ud* razpust strankine organizacije ter /a- lembo njenega premoženja. Komentarji o tej odločitvi so bili precej deljeni. Poleg nesporne načelne utemeljenosti razsodbe se pojavlja vprašanje o politični primernosti in potrebi tega ukrepa. Sama po sebi sedanja nemška komunistična str n-ka ni predstavljala nobene neposredne nevarnosti. Stela je le 70.000 članov, v parlamentu ni imela nobenega poslanca. Pač pa je imela okrog tisoč uradov po celotnem te- ritoriju zapadnonemške republike, izdajala je 13 dnevnih časopisov, 4 tednike, dva mesečnika. Takoj po izidu odloka je policija izv edla po strankinih lokalih hišne preiska- \ .• t *r. ;ih 'anečntibi. N:» vzhodu so zaradi mlj. bi up. tega u ki e Vi,' ami.uoV Pr »c v Ponrianju — ! Hi i b. <*z * Th opazovalcev Poljsko poslarjjjSjrto v Parizu j,e sporočilo Mednarodni zvezi pra'nikov, da je varšavska vlada odklonila vizum dvema francoskima pravnikoma, ki sta. se nameravala, podati v Po/ anj, da kot opazovalca prisostvujeta sodnim obravnavam proti obtožencem nedavnih krvavih protiitonmn itičnih nemirov v tem mestu. Zatišje na Cipru Po poročilih z otoka Cipra je ondotna uporniška organizacija ustavila sovražnosti in že nekaj dni vlada na otoku mir ter ni bilo izvršeno nobeno novo teroristično de- janje. Izgleda, da so v sklopu ciprskega gibanja \ priključitev Grčiji prevladali zmerni lementi, ki' sb pripravljeni na nova poga-inja z britansko vlado za samoupravo na toku, ter kasnejšo priključitev Grčiji na lodlagl gamoodločbe prebivalstva. V Lonobnu uvenijo, da je sam voditelj gi-ianja za priključitev, nadškof Makarios, ki o ga Angleži pregnali na Sej chel I ške otoke Indijskem oceanu, svetoval svojim prista-em zmernost. Napovedujejo tudi prihod /lakariosa v London ter njegovo sodelova-ije pri pogajanjih. Tudi atenska vlada, ki je doslej vsaj mo- 8. Vloga na vsa ministrstva z dne 15. 5. 1956, da eno leto po podpisu Državne 'pogodbe pripravijo potrebne odredbe in zakone za uresničitev člena 7. 9. Vloga na vsa štiri veleposlaništva prvotnih podpisnikov Državne pogodbe, ki imajo po členu 34 nalogo, da nadzirajo izvajanja Državne pogodbe. 10. Dne 9. 6. 1956 je odgovoril prosvetni minister g. dr. Drimmel, da je naše vloge predal ministrskemu odlx>ru,*ki -je pristojen za tolačenje člena 7 Državne' pogodbe. 11. Vloga na g. kanclerja Raaba, vice-kanclerja dr. Scharfa ter na zunanjega ministra g, dr. Figla 9. 7. 1956 za sprejem slovenske delegacije v zadevi spomenice. 12. Dne 13. julija je odgovoril sekretari-jat zveznega kanclerja, da bo sprejem dne 21. julija ob deveti uri. Na splavu so prepluli Atlantski ocean traje Kanadčani pod vodstvom 29-letnega Francoza Beaudota. Vožnja je trajala 87 dni. Splav je gnal proti cilju zalivski tok. Med vožnjo so doživeli več hudih viharjev in so jih nemilo premetavali do 10 metrov visoki valovi. Vožnja je trajala dalje, kot so drzni ,,splavarji” računali in po 30 dneh jim je pričelo zmanjkovati hrane. Vsak dan so si razdelili .po en kos kruha, tenko namazan z mesno pašteto, in en krompir. Včasih so ujeli tudi kako ribo. Po triumfalnem sprejemu v angleški luki Falmouth je oceanske splavarje zaprla policija, ker so ilegalno (brez vizuma) stopili na angleška tla. Po pretepu z južnotirolskimi fanti v vasi Vintl v Pustriški dolini je umrl italijanski finančni stražnik Raimondo Falqui. Aretiranih je bilo 14 domačinov in oblasti so odredile raztelesitev trupla, da ugotovijo, ali so Falqui-jeve poškodbe v vzročni zvezi s klofutami, ki jih je bil prejel. Ne več šivane, temveč zlimane obleke bodo začeli kmalu izdelovati v Sovjetski zvezi, je objavilo moskovsko ministrstvo za lahko industrijo. Proizvodnjo oblek nameravajo na ta način stopnjevati, da bodo počasno šivanje nadomestili s posebnim hitrim li-malnim postopkom, čigar podrobnosti pa ostanejo zaenkrat sovjetska skrivnost. Mlad orel je napadel neki izletniški avtomobil pri Jaufenškem prelazu na Južnem Tirolskem. Presenečeni vozač, milanski S ) '.'U/ K S ' 1. ...... - 0.1 nenau, .a mladi I ralno in politično podpirala uporniško gibanje je pozvala ciprsko prebivalstvo k zmernosti. Krvava bilanca. Od izbruha krvavih nemirov aprila 1955 pa do minulega četrtkd, ko je uporniška organizacija EOKA ponudila premirje in istočasno ustavila sovražnosti, je izgubilo življenje 146 oseb. V 16 mesecih je bilo ubitih 42 angleških vojakov, trije policaji, šest angleških civilistov, a 200 Angležev je bilo ranjenih. Uporniki so ubili tudi 56 ciprskih Grkov, ki so bili osumljeni sodelovanja z Angleži. Nadalj-njin še 11 pa jih je izgubilo življenje pri zatiranju neredov. V istem času je na otoku eksplodiralo 871 bomb, ki so jih nastavili uporniki. Nadaljnjih 300 pa so odkrili in jih napravili neškodljive, še preden so mogle eksplodirati. višav’ zaletel v vetrno Sipo, jo zdrobil 'drl v notranjost avtomobila, tfifcdthkova žena je pri teta padla v nezavest. Mattio se e končno le ojunačil, j'Obrabil ; 'bthulijočega ptiča te' ga porinil i/ avtomobil^, nakar se je orel n eni', loma dvignil baza j y svoje višave, ker je < 'i' idno spoznal, dk jt* avtomobil r ij ponesen. Umrl je v Londonu kardinal Griffin, nadškof \vestminsterski, po dal Vi mučni bolezni v starosti 57 let. Bil jt naj šji k ški dostojanstvenik v Veliki Britanijt in je ponovno javno zavzel za pregarijid.f^ kristjane onstran železne zavese, posebno ob obiskih oblastnikov v poštev prihajajočih držav. i Nizozemska kraljica Julijana ne bd odstopila, pore čaj o iz Haaga. Posebna kom' sija, ki je bila sestavljena na željo l^ljri in njenega soproga princa Bernard« i ■' »imKde* O obisku delegacije na Dunaju je predsednik poročal na prvem mestu. Vsi storjeni koraki so bili v celoti odobreni ih sprejeti tudi vsi potrebni sklepi za nadaljnje delo. logo, da razišče okoliščine, pod kaucimi -fe, prišlo do objave znanih novic o topry -v kraljevski družini zaradi '..čudod^l^e ozdr:.vljevalke” Grete Hofmans, je končala svoje delo, vendar njene ugotovitve bile objavljene. Predstavnik vlade je žjgblj izjavil, da so ..čudodelki” — ki.dqslej ni, mogla ozdraviti na pol slepe najmlajse kra- T* Ijevske hčerke, prinecese Marijke, -- svetovali, naj se poda v Južno Ameriko, kjer jma precej znancev. Slišati je tudi, da se namerava princ-soprog Bernard podajp za ne kaj mesecev na svoja posestva v,Vzhodni Afriki. i*' . ! ; Belgijski rudarji so stopili v stavko po ne-sreči v Marcinelle -{glej poročilo na tretji ,W Odborniki so v svojih izvajanjih ponovno naglasili, da je celotno besedilo člena 7, ki je bilo vneseno v državno pogodbo za zaščito manjšin, po soglasnem sklepu avstrijskega parlamenta postalo del avstrijske ustave in im;\mb mi'kot avstrijski državljani pravico in celo dolžnost, da tir jamo izvajanja ustave. Zvezna vlada in parlament, ki sta Državno pogodbo odobrila in podpisala, pa imata dolžnost, da tudi izvajata ta del ustave, ki daje slovenski manjšini pravice na šolskem, gospodarskem, upravnem in kulturnem področju. ' ' , strani). Zahtevajo od oblasti uvedbo potrebnih varnostnih mer za preprečitev šfd- jr vilnih rudniških nesreč. t * ■ 300 grških otrok, ki so bili za časa grške /državljanske vojne pred letom 1948 pdpe- ^ 'ijani v Albanijo, se je sedaj na krovu nek" 'rj grške ladje vrnilo v domovino. Sovjetski maršal /Malinovski je bil unx> novan za.novce nih sil „ Var šaši egfi vrfiovnega poveljnika voi-^v^ avikqga pakta”, ki je .nel$*K j. i *gWzaaje na JftfifSJu.* * £?.*&**■ vzhodni prothlfež' Atlantske obrambne, oi- ,, •igajjč&dje na Kardinalski konžistorij ali- sesfanek nfr merava po vesteh iz Vatikana skl|cau pri-liodnjo jesen papetPij^vli. z nAiieijdm^tlj. ,K'ž proglasi papejp- Inop/njca XI. za svetnika? Politični teden Po svetu... Sueška konferenca v Londonu Napovedana sueška konferenca v Londonu se je začela kot je bilo določeno na programu, le brez glavnega udeleženca, Egipta, čigar prostor pri posvetovalni mizi 24 držav v veliki plesni dvorani razkošno elegantne palače Lancaster House je ostal prazen. Toda kljub odsotnosti egiptovskih, uradnih zastopnikov se je več drugih delegatov v tej ali oni obliki predstavljalo kot zagovornike egiptovskih interesov, Egipt se je z odklonitvijo udeležbe spravil v položaj, katerega neprijetnosti se začenja tudi Nasser sam polagoma zavedati. S svojo izolacijo se je spravil v odvisnost od svojih ..prijateljev” in ..podpornikov”, ki ga izkoriščajo za svoje politične manevre. Šepilov glavni advokat Egipta Sovjetska zveza je namreč kljub vsem časopisnim in radijskim izjavam v prid Egipta poslala svojega zunanjega ministra Še-pilova v London in Egipčani z velikim nezaupanjem zasledujejo zaupne pogovore med Šepilovom in angleškimi ter ameriškimi diplomati. V nekaj dneh sta se Šepilov in ameriški zunanji minister Dulles trikrat sestala. Spremenjene vloge Londonska konferenca nudi zanimivo spremembo v primeri z dosedanjimi mednarodnimi konferencami. Dotlej je bilo običajno, da sta Velika Britanija in Francija vedno igrali vlogo ,pomirjevalcev med' Sovjetsko zvezo in Ameriko, sedaj pa, ko sta Velika Britanija in Francija glavna oškodovanca pri podržavljenju Sueškega prekopa, pa ..neprizadeti” velesili Amerika in Sovjetska zveza poskušata posredovati. Dullesov načrt Ameriški zunanji minister Dulles je izdelal načrt za upostavitev mednarodne ustanove, ki bi naj upravljala in nadzorovala promet v Sueškem prekopu ob udeležbi Egipta in pod okriljem Združenih narodov. Velika Britanija in Francija sta pp^neka; 14 spremembah pristali na ta prtinog. Šepilov je predlagal, da naj ta konferenca sklene samo splošna načela o ureditvi sueškega vprašanja, a pozneje.se naj sestane nova konferenca, ki bi ob udeležbi Egipta sprejela dokončno formulacijo nove mednarodne pogodbe o plovbi v Sueškem pre-k.,pu. Indija in arabske države pa poskušajo, pčividno po naročilu Egipta, odvzeti Sovjetski zvezi legitimacijo glavnega zagovornika egiptovskih interesov, kajti v Kairu so si ‘že na jasnem, da bo treba sovjetsko .'‘^tplomatično podporo prav tako drago pla-A ti kot dobave sovjetskega orožja. Arabska solidarnost se krha Na Zapadu računajo z dolgotrajno krizo zaradi Sueza in se tudi pripravljajo na morebitno zaporo prekopa. Ameriški, britanski, nizozemski in francoski petrolejski in pomorski strokovnjaki že izdelujejo načrte za preskrbo Evrope s petrolejem iz Severne in Južne Amerike. Po arabskih državah so te vesti' izzvale negotovost ter so grožnje o podržavitvi ondotnih petrolejskih družb (po večini ameriških in angleških) utihnile. V preveč živem spominu jim je še Mossa-dekova usoda v Perziji, kjer je podržavitev petrolejskih podjetij in izgon angleških strokovnjakov izzvala popolno ohromitev petrolejske proizvodnje in s tem tudi izostanek dohodkov za državo. Tuje družbe plačujejo pd 15 do 50 odst. dobička raznim arabskim vladarjem, kot n. pr. kralju Ibn Saudu. Seveda bi z usahnitvijo petrolejskih vrelcev usahnil tudi tok dolarjev. In pri denarju se tudi panarabska solidarnost neha. Tako poročajo, da je vlada Saudijske Arabije nenadoma brez komplimentov poslala v domovino skupino egiptovskih častnikov, ki bi naj vežbali saudijsko armado. Stevenson kandidat za predsednika USA Ena izmed obeh glavnih političnih formacij v Združenih državah, Demokratska ^stranka je minuli teden na sestanku delegatov v Chicagu izbrala svojega kandidata za predsedniške volitve, ki bodo,v novembru. Guverner države Illinois ^dlai Stevenson se bo pomeril z Eisenhosverjčm, ki bo kandidiral za Republikansko stranko. Slednja bo. sicer imela svoje zasedanje šele prihodnji teden, vendar je skoraj gotovo, da bo“ potrdila sedanjega predsednika Eisen- howerja tudi za'kandidata za naprej. Volilna borba bo vsekakor zanimiva in izid negotov, čeprav je Eisenhower v Ameriki zelo priljubljen, je njegova štiriletna uprava marsikoga razočarala (vseh ni mogoče nikdar zadovoljiti!) in ,povrh tega njegovo ne baš trdno zdravstveno stanje vzbuja pomisleke tudi pri nekaterih njegovih pristaših. ... in pri nas v Avstriji Poletne počitnice in politično mrtvilo Notranjepolitično življenje je bilo v zadnjem tednu zelo mirno. Večina ministrov in poslancev se nahaja še na počitnicah in so uradi po mestih na pol prazni. Za mizami dremljejo le uradniki, ki bi naj reševali neodložljive zadeve redne uprave. Hrup okoli nameravnega povišanja cene električnega toka se je precej polegel in iz-gleda, da se črnoglede napovedi socialističnega časopisja o ustavitvi dela na električnih centralah v gradnji le ne bodo uresničile ter da bodo le nekako že premostili denarno zadrego, ki je zavladala zaradi zamude, ki je nastala pri dosegu posojila Svetovne banke, o ‘čemer smo že zadnjič izčrpno poročali. Starostna renta za podjetnike Predsednik Gospodarske zveze (Wirt-schaftsbund) Wagner je izdal proglas na vse samostrojne podjetnike in obrtnike, da čim-prej odgovorijo na vprašalne pole, ki jih jle v zvezi z novoizdelanim osnutkom zakona za strostno preskrbo samostojnih oseb razposlala zvezna zbornica. Ta nova renta bi naj nadomestila dosedanje podporne prispevke, ki so jih izplačevale doslej trgovinske zbornice ostarelim in potrebnim članom. Po novem osnutku bi pa naj renta pripadala vsakemu upravičencu, ki je dosegel gotovo starostno dobo, brez ozira na njegove premoženjske razmere, to je na stanje potrebe. Bila bi prava renta, za katero bi podjetniki plačevali prispevke in bi bila tudi po znesku višja od dosedanjih podpor trgovinskih zbornic. q j t j ^ vprašanj c Vi ie ~>i rešeno jf? ustvaritev potrebnega plenarnega* fonda za izplačevanje rent. Gospodarski krogi hočejo, da bi dosedanje prispevke, ki-so jih vplačevali člani trgovinskih zbornic za podporni fond, uporabili za novo^rento, povrh tega bi pa se naj; v ta sklad stekal tudi del obrtnega davka. Vsekakor zadeva je še v pripravljalnem^ štadiju in bomo o njenem nadaljnem poteku sproti poročali. Zaklad Hitlerjeve telesne straže Precej razburjenja pa so zbudile vesti o zakladu nekdanje Hitlerjeve telesne straže, poslale ,ySS-Leibstandarte Adolf Hitler” nekje v bližini Linza. Baje je ta edinica ob koncu vojne na umiku z Dunaja morala v bližini Linza zakopati svoj v Rumuniji in na Madžarskem naropani zaklad. Da omogoči hitrejši umik pred napredujočimi sovjetskimi četami, je njen poveljnik Sepp Dit-rich ukazal, da naropane dragocenosti, stare slike in denar zakopljejo na nekem polju blizu Linza. Pred nekaj tedni so pa baje pooblaščenci Seppa Dietricha, ki svobodno živi v Zapa-dni Nemčiji, prišli preko meje, izkopali zaklad in ga odnesli na Bavarsko. Iskalci zaklada menda niso zbudili pri ljudeh nobene posebne pozornosti, ker so v bližini baš tisti čas kopali neko novo cesto. šele ko so se začele širiti čudne govorice o skrivnostnih kopačih, je zadevo začela raziskovati tudi policija, ki pa ni mogla ničesar ugotoviti vprav zato, ker je zaradi cestnih del v teku ves v poštev prihajajoči del zemlje razrit. Spričo visoke poletne sezone take novice niso nič čudnega. V mirnih časih so ‘časopisi pisali o čudnih pošastih v kakem jezeru, danes pa z ozirom na še žive spomine na vojne čase zgodbe o skrivnostnih vojaških blagajnah bolj ..vlečejo”. Letos rekordni tujski promet Ker ni političnih novic, pa so na Dunaju v zadnjih dneh izračunali nekaj številk o letošnjem razvoju tujskega prometa. Sezona še ni zaključena, zato še ni definitivne-nih številk na razpolago, amapk le podatki o predsezoni. Kljub neugodnemu vremenu je bil obisk tujcev v predsezoni za 100 odst. višji kot lani ter so dohodki v tujih valutah dosegli vrednost 190 milijonov šilingov. V juniju so pa ti dohodki narasli na 395 milijonov šilingov. Iz teh številk sklepajo, da bo dotok tujcev v glavni sezoni močno prekoračil lanski rekord. V mesecu maju je prišlo v Avstrijo blizu 600.000 tujcev. Največje število nočnin so zabeležili v Nižji Avstriji, na Dunaju in na Gradiščanskem. Za njimi pride Koroška, ki znatno prednjači pred ostalimi zveznimi d'ž"Jc.mi.. Promet na obmejnih postajah je zelo živahen, posebno z Italijo pri Vratih in pri Schardingu na avstrijsko-bavarski meji. Še nekaj številčnih zanimivosti: 41 odstotkov tujcev prispe k nam z lastnimi avtomobili, 42 odst. se pripelje po železnicah, ostali pa z avtobusi, letali ali z — avtostopom. Velike in male novice z velesejma Pri nas na Koroškem smo pa bili minuli teden v znamenju velesejma. Že prejšnji petek so našteli 200.000 obiskovalcev letošnjega velesejma. Usoda je hotela, da je bil 200.000 obiskovalec velesejma okrajni zdravnik dr. Riedl iz Wol£sberga. Uprava mu je poklonila lep aparat za kuhanje črne kave „Espresso” znamke Bavaria. Odlični gostje in koalicijske vožnje s helikopterjem. Pa tudi odlični obiskovalci so se kar vrstili na razstavišču. Taki obiski so za razstavljalce, posebno za gostinske obrate vedno nekaj,posebnega, skoraj razburljivega, kajti vsak upa, da bodo odlični gostje obiskali njegov paviljon ter da utegne o tem tudi časopisje poročati, ali pa da bodo odlični ogledovalci o njihovih proizvodih delali vsaj ustno propagando med prijatelji. Komaj je odšel kancler ing. Raab, ki je otvoril velesejem, se je čez dva dni nato že pojavil finančni minister dr. Kamiitz in nekaj, dni za njim pa zunanji minister ing. Figi v družbi svojih strankarskih prijateljev iz OeVP. Potem je bila vrsta na socialističnih veljakih. Minuli četrtek sta si v spremstvu deželnega glavarja VVedeniga ogledala velesejem podkancler dr. Scharf in notranji minister Helmer. Poleg deželnih funkcionarjev socialistične stranke so prišli k sprejemu tudi predstavniki OeVP z deželnim predsednikom stranke Gruberjem in tajnikom Flučherjem na čelu. Koalicijsko razpoloženje je bilo jako dobro, kar je sklepati tudi iz dejstva, da sta se oba najvišja strankarska predstavnika na Koroškem, deželni glavar g. Wedenig in deželni predsednik OeVP, Gruber; skupno vkrcala na helikopter ter veselo dvignila nad razstavišče ter nato podjetno zakrožila nad deželno prestolnico. Helikopter trešči na tla. — žrtve. Helikopter je srečno pristal in se dvignil v višino z novimi gosti. Tako je šlo ves dan, dokler se pri nekem popoldanskem dvigu ni odtrgal zračni vijak. Helikopter je začel hitro padati proti tlom. Duhaprisotni pilot je poskušal pristati na majhnem jezercu sredi razstavišča, toda letalo je dva metra pred obalo treščilo v razstavno lopo nekega raz-stavljalca „mo‘čnih krmil” za prašiče. Lopa se je pod težo udarca vdrla. Dva tolsta prašiča, ki sta nič hudega sluteč tam molče (ali s kruljenjem) izpričevala uspešnost krmilnega sredstva, sta bila pri priči mrtva. Pač žrtvi letošnjega velesejma. Sicer pa nista bila edina iz njunega rodu, ki sta morala dati življenje za uspeh sejma. Razstavlja-lec sam je zadnji trenutek ušel usodi, ker je veter bližajočega letala odpihnil njegove reklamne letake in je stekel za njimi, da jih ujame. Letalo je pri svojem padcu težko ranilo dve ženski, ki sta bili takoj prepeljani v bolnico. Letalo je bilo zelo poškodovano, njegov trup je bil podoben zmečkani harmoniki, le oba reklamna napisa firme Lcitgeb sta ostala skoraj nedotaknjena. Pilot in dva potnika pa razen nekaj oteklin in prask od udarcev niso utrpeli hujših poškodb. Pač pa so prestali precej strahu. Ollonhauer: „Bonnske politike ne delajo v Celovcu” Minulo soboto si je ogledal velesejem tudi predsednik zapadnonemške socialistične stranke Ollenhauer, ki preživlja svoje počitnice ob lepih koroških jezerih. Spremljali so ga na obhodu funkcionarji velesejma in odličniki tukajšnje socialistične stranke. Vodstvo velesejma je prominentnemu gostu iz Zapadne Nemčije priredilo tudi okusno južino, pri kateri je Ollenhauer imel krajši govor o napredku velesejma. Ko so ga novinarji vprašali, kaj misli o SLOVENCI doma in pa ivthi MARIBORSKO GLEDALIŠČE V MINULEM LETU V minuli sezoni je mariborsko gledališče dalo devet premierskih predstav. Uprizorili so naslednja dela: ,,Obsedno stanje” (Camus), „Hiša v Montevideu” (Goetz), „Ci zoveš hujdiča” (Drda), „Marianna Pi-neda” (Lorca), „Puntilla in njegov hlapec Mattia” (Brecht), ,.Svetloba velike samote” (Hofman), „Siegfried” (Giraudoux), „Vro-ča kri” (Patrick) in otroško igro Marije Brenkove ,,Najlepša roža”. Po narodnosti so bili avtorji: Dva Slovenca (Hofman in Brenkova), dva Francoza, po en Avstrijec, Čeh, Spanec, Nemec, Američan. Krstno predstavo je doživelo slovensko izvirno delo Branka Hofmana ,,Svetloba velike samote”, kot umetniške uspehe pa vrednoti ljubljanski dnevnik »Ljudska pravica” uprizoritev Camusa, Lorce, Brechta, GiraudouiK-ja, Patricka in Brenkove, ter ugotavlja: »Delo, ki je bilo s strani občinstva najprisrčneje sprejeto: Patrick: »Vroča kri”. — Njen avtor je Amerika,nec irskega pokolenja. Vodstvo gledališča je že tudi sestavilo načrt za prihodnjo sezono, v kateri nameravajo uprizoriti deset del. Med drugimi je na programu tudi »Veleja” dr. Antona Novačana, nekdanjega jugoslovanskega konzula v Celovcu, ki je pred nekaj leti umrl v izgnanstvu v Argentini. Je razveseljivo, da se to umetniško kvalitetno delo po dolgem. premoru zopet povrne na repretoarje slovenskih gledališč. PREVOD PERZIJSKEGA PESNIKA V SLOVENŠČINO V slovenskem prevodu so izšle pesmi perzijskega pesnika Omarja Hajama »Ruba-jati”. Hajam je poleg Firdusija in Hafisa najznamenitejši orientalski pesnik. Živel je v 11. stoletju ter so njegove kratke štiri-vrstične pesmi izčiščeni izraz orientalske miselnosti. Svetovni javnosti so postale dostopne šele po angleškem prevodu Edvarda Fitzgeralda. Na angleško izdajo se je oprl tudi prevajalec v slovenščino pesnik Alojz Gradnik-. Uvod slovenskemu prevodu je na ' pisal prof. Janko Lavrin, slovenski rojak, ki je bil dolga leta profesor za slavistične vede ara univerzi v Nottingghamu (Anglija), ki živi sedaj v pokoju v Londonu. ROMANJE GORIŠKIH SLOVENCEV NA BARBANO Tudi letos so slovenski verniki goriške nadškofije priredili že tradicionalno romanje k starodavnemu Marijinemu svetišču na otočku Barbani pri Gradežu. Dne 11. avgusta se je tam zbralo nad tisoč Slovencev, da se poklonijo nebeški Gospe. Pridružili so se jim tudi rojaki iz tržaške škofije in sta bili posebno številni skupini iz Doline in Trebč pri Trstu. Ker so nastopile težave s prometnimi sredstvi, so se nekateri slovenski ribiči s tržaške obale podali na romanje kar s svojimi barkami. Vso dopoldne so se vrstile službe 'božje, a popoldne je bilo posvečeno stanovskim govorom. Zaključili so romanje z blagoslovom in rožnim vencem. SLOVENSKI DOM V ARGENTINI V Lanusu pri Buenos Airesu so dne 15. julija imeli likof. Na ta dan je bil dograjen in pokrit s streho prvi slovenski dom v Argentini, ki bi naj po namenu graditeljev postal zbirališče Slovencev v argentinski prestolnici. 1 nedavni prepovedi komunistične stranke v Zapadni Nemčiji, je odvrnil, da je on sedaj na počitnicah na Koroškem-, ter da »lionn-sko politiko delajo v Bonnu in ne v Celovcu.” jt. ncod omenili uku sprejem na itali skem in jugoslovanskem konzulatu. ( državi imata na razstavišču svoje pa vil jz Italijanski paviljon je bil posvečen Ti kot središču pomorske trgovine, jugoslos ski pa je kazal značilne proizvode Slove: in Hrvatske. Promet na razstavišču je bil zelo žival tudi obseg letošnjega sejma je bil v< vsaj glede števila obiskovalcev in vesel park je bil zelo dobro obiskan. Vendar med gospodarskimi strokovnjaki prevlad mnenje, da letošnji sejem ni prinesel po* n ih novosti. 1 Skujmo število obiskovalcev je 1 284.927, to je 34.000 več kot lani. p * | * S * /\ * N * O * B * R * /\ * N * J * E PO ENAJSTIH LETIH Zabrnel je zvonec. Na vratih je stal deček iz soseSčine, vdšjesalec, odkritega, živahnega obraaB. „Ali imate morda kaj čtiva zame?” ,.Seveda, toda, ali vam je zmanjkalo ,Gornic Strips’ (ameriške šaljive slikanice, op. prev.) za preko nedelje?” Deček se je nasmehnil in odvrnil: »Uganili. ste. Pobral mi jih je prijatelj, za kino danes tudi nimam denarja. Zato sem tukaj,” »Zato torej. Vsedite se pred knjižno omaro in si Ikar sami izberite.” Večmkmten molk. Mladenič je iskal. Najprej na polici v višini njegovih oči. Pred njim so bile knjige o marksizmu, komunizmu, o Sovjetski zvezi, začenši z Marksorn, na koncu pa Monnerot »Vojna, za katero gre.” Mladeničev pogled se tukaj ni ustavil. Dvignil je oči na višjo polico. Tam je bila sociološka, psihološka in socialno-psihološka literatura. Bežno so šle preko nje dečkove oči. Sedaj se je sklonil, da premeri s pogledom spodnje ptedale, kjer so v gosti vrsti stali ipredvsem klasiki. Obrnil se 'je. V njegovih očeh je ibdlo videti zadrego. „Ne morem ničesar primernega najti. Ali nimate romanov, zanimivih romanov, čisto vsčeno kaji.” »Seveda imam. Nekaj zanimivih romanov je čisto na levi strani, v tretjem predalu spodaj, poleg knjig o koncentracijskih taboriščih.” »Poleg česa?” »Poleg knjig o nemških koncentracijskih taboriščih." »Teh pa res nisem nikjer videl. Ali je kaj takega tudi na svetu?” »Seveda, tudi kaj takega je na svetu.” Mladenič je namršil obrvi: »Hm, to bi me pa zanimalo. Katere knjige pa so to?” »Tukaj, teh pet knjig.” ,,Tako, potem bom pa zaenkrat vzel eno s seboj pod pazduho. Na primer tole, — ni tako debela kot druge.” Bila je leta 1948 v Hamburgu izdana knjiga »Vrata so se odprla”. — Izvirno in uradno poročilo o angleški podporni akciji za Belsen z uradnimi fotografijami in kratkim pregledom i/pod,peresa Rudolfa Kii-stermeisterja. - Pisatelj knjige, Derrick Sing ton, je v zasebnem življenju novinar. Leta 1945 je bil nadporočnik britanske vojske. Mladenič je z zahvalo odnesel knjigo s seboji. Naslednji dan, ponedeljek popoldne je že prišel nazaj, s knjigo pod pazduho. »No, ali ste jo tako hitro prebrali?” Najprej izraz zadrege in potem obotavljajoč glas: »Ne, sploh ne; sploh nisem prav prišel do tega, d'a bi jo čiital.” Glas se mu je zataknil in zadrega je bila še večja. Potem pa se je oglasil, z gotovimi in hitrimi stavki: »Moj. oče noče, da bi jo čital. Pravi, da je vse skupaj strašno pretirano; in samo po sebi umevno, slike sploh niso pristne. In za mladineča, ki leta 1945 še niti v šolo ni hodil, to vobče ni primerno čtivo. Take knjige bi bilo treba danes naravnost prepovedati, — je dejal, — ker okužujejo ozračje.” „A tako!” Molk. Potem pa nekoliko počasneje, negotovo: »Ali ne mislite tudi vi tako?” »Ne, jaz sem prav nasprotnega mnenja.” „Hm!” — Na obrazu mu je bilo čitati zagato, vprašanja in dvome. »Vi sicer zelo veliko date na mnenje vašega očeta, ali ni res?” »O ne, nikakor ne, ne vedno. Večkrat sem čisto drugačnega mnenja kot moj stari. Vendar v tem primeru ...” „ ... ste pa gotov, da ima prav?” »Da, itako je pravzaprav. Ampak, poslušajte, ali Vi verjamete to, kar piše v tej knjigi? Mogel sem prebrati samo prvih 20 strani i(moj oče mi jo je potem meni nič tebi nič vzel iz rok in jo dal materi, ki mi jo je pravkar stisnila v roko, da vam jo naj takoj sedaji dam nazaj) — ali vi vse to verjamete?” »Če jaz to verjamem? Jaz vem, da je bilo prav natančno tako in nič drugače, v Bel-senu, v Auschvvitzu in v mnogih drugih ta- boriščih, povsod križem Evrope, kjer je Hitler imel oblast.” »Vi veste to? Pa saj niste bili zraven — ali...” »Ne, seveda ne.” Mladenič je v Zadregi; obrača knjigo v rokah. Nato se obrne k knjižni omari in jo položi nazaj na njeno mesto, prav v špranjo med „SS-ovska država” in »Pod tujo zastavo”. Potem je spregovoril živahno, kot da bi se čutil olajšanega: »Morda pa le najdem kak roman?” »Gotovo, počakajte, da vam pomagam pri iskanju. Zelo mnogo romanov namreč nimam. Evo, tu je nekaj modemih del, Amerikanci in Francozi. Na primer tale: »Dnevnik vaškega župnika”, ali »Satanovo sOnde”, obe je spisal George Bernanos. »Dnevnik vaškega župnika” hi morda bil za vas še najprimernejše čtivo.” »Nikoli slišal o njem. Ali je katoličan:, tale Bernanos?” »Da.” »Ne, ne potem raje pustimo tole. Mi namreč nismo katoličani.” »To vendar nič ne de!” „Da, in sploh, to so gotovo zelo krščanske knjige in zgodbe, ali ne?” »Da, to 'bi se že lahko reklo.” »Hm! Ne, to pa gotovo ni nič zame. In moj stari bi se strašansko čudil, če bi videl, da berem kaj takega.” »No, moj dragi, potem sva pa skoraj na koncu. Ugleda, kot da res nimam nič primernega za vas. Razen če, — trenutek — tu sta vendar Fontane in Thomas Mann. Morda zbirka novel ali' pa ,Buddenbrookovi’?” »Thomas Mann? Fontane? ,Buddenbro-okove’ smo začeli brati v šoli. Da 'hi vi vedeli, kako se nam je takrat začelo zehati! Strašen dolgčas! Ampak, kaj >pa je to? Feuchtwanglerj ev »Žid Siiss”! To bo pa najbrž nekaj zame?” »Nisem prav gotova'. To je velik zgodovinski roman. V njegovem središču stoji neki Žid', ki je pred nekaj stoletji živel v Stuttgartu in tam igral Veliko vlogo. Pisatelj je pa tudi Žid; leta 1933 je moral oditi v tujino. ,,Tako, spisal jo je neki Žid. škoda! Zgodovinske romane imam rad. Toda če moj stari najde pri meni tole...” ,;Kaj potem?” »Nimam pojma. Ampak v vsakem primeru sem popolnoma gotov, da židovskih knjig ne bi rad videl pri meni. »Tako!” Molk. Mladenič se je iposlovil. »Škoda, da nisem mogel najti ničesar primernega.” (Regina Fontane v »Frankfurter Heften”) Kako je bilo v minulih časih na Radišah (Po zapiskih L. P. priredil Kmetje so privlekli puške in pihavnike iz skrivališč ter si nad divjačino hladili svojo dolgo zadrževano jezo za vso škodo, ki jim jo je povzročala prej, ko je bila pod grofovsko zaščito. Neusmiljeno so postrelili vse, kar jim je prišlo pred oko in skorajda iztrebili vso divjad. Zadnjega jelena na Radišah je ustrelil Janez Drobivnik, pd. Pridevnik na Kopajnikovi njivi blizu hiše. *) Tako so še začenjali ženiti med seboj dekle in hlapci ter »strici” in „tete” po kajžah. Marsikateri par, ki se je prej več ali manj: na skrivaj »rad videl” in je 'hotel sedaj to razmerje tudi pred svetom in cerkveno oblastjo v red spraviti. To seveda ni bilo prav kmetom, ki so godrnjlali, češ, kdo bo pa redil te številne družine; in, kdo bo še služil, Skratka, svoboda je v začetku prinesla v radiške Gure veliko zmešnjavo in treznejši ljudje so na tihem zdihovali in prosili, da bi Bog dal, da bi bilo te neomejene svobode že enkrat konec, kajti drugače se bodo kmetije »shaužvale” (propadle) in družine poginile od lakote, ker nihče ni več hotel delati, vsi so le na svoj način pojmovali in uživali svobodo. Le počasi so se pa razmere začele ustalje-vati. Tudi razvoj, industrije je iz desetletja v desetletje počasi spreminjal način življenja na kmetih. Cenejši in pogosto ličnejši industrijski izdelki so začeli spodrivati domačo obrt, ki je počasi zamirala. Ljudje so Svobodo zase, a ne za svoje hlapce Drugi kmetje, ki pa niso imeli pušk, ali pia ne veselja do lova, so pa posedali po go-stilnlah, kvartali, modrovali in popivali ter se veselili neomejene zlate svobode. Zapravljali so denar, če so ga imeli, ali pa delali dolgove, če ijim je kdo dajal na up. Tudi hlapci, dekle in kajžarji, ki so doslej težko prenašali Zaničevanje in prezir, so s« začenjali zavedati svojih pravic. Pričakovali so v novih geslih svobode in enakosti tudi boljše čase zase in predvšem izbris razlike med gospodar j i in hlapci. Tako so tudi oni začeli posnemati svoje gospodarje, ki so v brezdelju veseljačili. Svoboda je prinesla tudi vsem pravico, da so se lahko po mili volji ženili, tudi če niso imeli posestva ali obrti od katere bi mogli živeti in vzdrževati družino, kakor je zahtevala postava dotlej. Dr. Franček Šegula: 29 VMetci dhl pto juicme^n (Opis potovanja v Sveto deželo) Ob mraku, ko je postalo hladneje, smo se vrnili nazaj v Irbid, kjer smo tudi prenočili. Drugo jutro smo se odpeljali po glavni cesti Damask-Amman. Skozi mestece Hosn smo prišli v Ajlun, kjer smo lezli zopet po razvalinah križarskega gradu. Imeli smo lep razgled na Palestino, posebno pa na reko Jordan in njen pritok Yabok. Proti večeru smo prišli v prestolnico Jordanije — Amman. Tod mimo teče reka Jabboq (izg. Jabok), preko katere je šel očak Jakob, ko se je vračal iz Mezopotamije v Palestino, kakor iberemo v Prvi Mojzesovi knjigi 32, 23-24. Toliko je bilo še dnevne svetlobe, da smo lahko slikali. Odložili smo prtljago v prenočiščih »Hotel Park” in »Restaurant Central”. Nato smo si šli ogledat mesto. Zvečer je bilo še najlmlj prijetno. Podnevi bi ne zdržali na razbeljenem tlaku. Preko Jerihe v Jeruzalem Naslednje jutro smo krenili zgodaj iz mesta, da si ogledamo daljno in bližnjo okolico jordanske prestolnice. Po eno in pol urni vožnji proti severu-zapadu smo prišli na goro Nebo, odkoder je Mozes pred smrtjo motril obljubljeno deželo (prim. 5. Mojzesovo knjigo 32, 49). Zares lep pogled na Jeriho, Mrtvo morje in Jeruzalem. Kdo bi mogel popisati naše navdušenje, ko smo prvikrat imeli pred seboj ilj našega potovanja — Jeruzalem! Tukaj vidimo tudi prvikrat uraden napis ,,Terra Sancta — Sveta dežela”. Frančiškani - čuvarji Svetih krajev, so izvedli tukaj veliko izkopavanj. Odkrili so Mojzesov tempelj in vodnjak iz 4. stol. pred Kr. Iz preostalega kamenja so zopet obnovili staro baziliko. V Madabi smo si ogledali svetovnoznani mozaični zemljevid Svete dežele iz VI. stol. po Kr. Z griča Aroer smo strmeli v skalnato in globoko strugo reke Amon. Kakor nekoč Izraelci na poti v obljubljeno deželo, smo se tudi mi ustavili v kraju Dibon, ki se danes imenuje Dhiban. Kraj je znan po izkopaninah za svetopisemsko vedo. Našli so svetovnoznani napis moabskega kralja Meša, ki je premagal Izraelce. Pozno popoldne smo se vrnili prašni in potni nazaj v Amman. Kljub temu smo bili dobro razpoloženi. Vsakogar je bodrila vesela zavest: še danes zvečer 'bomo v Jeruzalemu. Iz Ammana je pot nadaljevala vedno navzdol. Vozili smo proti Jeruzalemu. Prekoračili smo ga blizu Mrtvega morja. Toda, joj! Na velikem mostu Allemby nam je za- ko se bo lahko izmuznil v kako kajžo, se »-raje kupovali že izdelano obleko in orodje, oženil in dobro živel'na breme gruntov. * ki je bilo pogosto tudi bolj praktično. V marsičem je bilo kmečko delo s tem olajšano. State, nerodne vile, ki so jih izdelovali kovači so nadomestile praktičnejše, izdelane v tovarnah, tako tudi srpi, žage, kose, sekire in drugo orodje. Proti koncu prejšnjega stoletja se je začel beg z dežele v mesta in posli so postajali redkejši .'