143
vtem slučaju pišejo Rusi obe besedi z veliko začetnico. N. pr. Primorskija illkpu (Primorske Alpe), Severnaja Amerika (Severna Amerika),  Perednaja Indija (Prednja Indija) itd.
II.  Kadar je lastno ime zloženo iz pridevnika in samostalnika, ki sam zase ni lastno ime, ampak samo občno ime, takrat navadno pišejo Rusi samo pridevnik z veliko začetnico, samostalnik pa z malo. N. pr. Hdriatičeskoje morje (Jadransko morje), ilzorskije ostrova (Azorski otoki), proliv^ Gibraltarskij (Gibraltarski preliv), illtajskija goru (Altajske gore).
III.  Dostikrat vežejo pridevnik, ki je nastal iz lastnega imena, s kakim samostalnikom. Ako taka zveza dveh besed zaznamuje kako občno ime, tedaj se pišeta obe besedi z malo začetnico. N. pr. nemeckij jazuk^ (nemški jezik), russkij sahart (ruski sladkor), britanskaja diplomatija (britanska diplomacija), armjanskij patriot^ (armenski patriot) itd.
Tako tedaj Rusi pišejo krajevna imena. Želeti bi bilo, da bi se tudi mi po njih ravnali.
Pogledal sem tudi v hrvaške in češke knjige, da bi videl kako Hrvatje pišejo krajevna imena. Opazil sem, da se tudi ti večinoma ravnajo po takih pravilih kakor Rusi, vendar ne vsi. Nekateri Hrvatje pišejo n. pr. Crvena Hrvatska, Novi Sisak, Velika Gorica, potem Jadransko more, Vojvodina Koruška, Srijemska ulica, a drugi pa „županija zagrebačka" —, „carstvo bizantinsko" itd. Kakor se vidi, so Hrvatje nekoliko podobni Slovencem, ki se ne morejo zediniti, da bi vsi po istih pravilih pisali krajevna imena.           Dr. Fr. Kos.
C6965D
Deželni umetniški svet. V kranjskem deželnem zboru je predlagal dr. Lampe, da se osnuje deželni umetniški svet, ki bodi deželnemu odboru posvetovalni organ za ustanovitev deželne umetniške galerije, za nakup umetnin in za pospeševanje umetnosti sploh. V deželnem in občinskem svetu bodo zastopana  razna  društva,  ki se bavijo z umetnostjo.
Za deželno umetniško zbirko je kupil na razstavi „Meduliča" deželni odbor kranjski Bukovčevo sliko „Roman", Rašičevi risbi „Ulica v Begunjah" in „Križev pot v Begunjah" in Vidovičevo „Amica quies".
CS9693
Naše slike.
Omeniti imamo še slike iz druge letošnje številke našega lista.
Veronika Deseniška je bila nesrečna soproga mladega celjskega grofa Friderika. Rojena v hrvaškem Primorju se staremu grofu celjskemu ni zdela primerna nevesta za mladega Celjana. Friderik pa ni poslušal očeta, ampak se je poročil skrivaj z Veroniko. To je razljutilo očeta, ki je dal sina Friderika zato zapreti. Tudi Veroniko, ki je prišla prosit strogega tasta, je dobil v pest; umrla je nasilne smrti, zadušili so jo v kopeli. Hrvaški slikar Oton Ive kovic nam je naslikal prizor med očetom in sinom. Veronika leži v ozadju. Razjarjeni oče ukaže sina s silo ukleniti, Friderik se postavi z mečem v bran proti očetu, da varuje sebe in svojo soprogo.
Kozaška pesem (str. 53.) nas stavi v sredo junaških Ukrajincev. Maloruske pesmi, ki se pojejo enoglasno, imajo cesto nekaj deklamatoričnega in se gibljejo v velikih skokih, polne bujnih modulacij. Po takem krepko izraženem napevu peva stari kozak svojo junaško pesem, ki jo mladi poslušajo in uživajo z napeto pozornostjo.
Letošnja zima nan je prinesla obilo snega in povodnji. Podoba na str. 68. nam kaže slikovito planinsko dolino ob povodnji. V ospredju stoji romantični stari stolp pred znano jamo; celo jezero je nastalo po dolini. Premišljuje se mnogo, kako Notranjsko rešiti redno se ponavljajočih povodnji, a ne vemo, če bo moči izvesti ta težki problem.
Belokranjska svatba (str. 73.) je še izza jubilejskega izprevoda. Fotografija je povzeta pred Rotundo v Pratru. Kaj lepo se je podala v izprevodu lepa bela noša, kakor so tudi zanimivi narodni motivi na okraskih.
Jakopičev paviljon je pred kratkim dal prostora dvema umetniškima razstavama. O tretji slovenski umetniški razstavi, o kateri smo že obširneje govorili, podajamo na str. 76. nekoliko interieura. Na str. 79. vidijo čitatelji vhod v Jakopičev paviljon in pred njim hrvaške umetnike, združene v društvu „Medulič", ki so ravnokar priredili tu svojo razstavo, s katere prinašamo tudi sliko notranje prireditve.
Belgija je dobila novega kralja. Leopold II. je umrl po dolgi vladi, katere glavni znak je pridobitev države Kongo v Afriki. Ker ni imel lastnih sinov, mu sledi nečak Albert. Po značaju je mladi kralj resnejši in delavnejši od Leopolda, ki je velik del svojega časa in premoženja zapravil v francoskih letoviščih.
Na Ogrskem že ves čas, kar je vladala koalicija Košu-tovcev, ni bilo miru, ker je bila vlada v boju s krono in je netila madžarsko narodno strast proti skupnosti monarhije. S praznimi fantomi so slepili ljudstvo, samo da se je obdržala na krmilu oligarhija šovinističnih narodnjakov in samoljubnih aristokratov. Wekerlova vlada, ki je dala vladarju besedo, da izvrši volilno reformo na podlagi splošne, enake, direktne in tajne volilne pravice, je to besedo prelomila. Dolgo se je branila verolomna vlada odstopiti, vrgla je med ljudstvo agitacijo za madžarski armadni jezik in za lastno ogrsko banko, da bi odvrnila pozornost od volilne reforme, a slednjič je bila vendar primorana odstopiti. Vladar je poveril Lu-kacza, da sestavi novo vlado, a temu se ni posrečilo. Nato je pozval vladar grofa Khuen-Hedervaruja, ki je nekoč z železno pestjo vladal Hrvaško in ki je tudi proti Madžarom že pokazal svojo brezobzirnost. Ta je pa s prvim energičnim nastopom podrl sovražno koalicijo, ustavna stranka se je razšla, Košutovci so razpršeni, in Khuen je naenkrat slovesno ustanovil novo stranko, v katero dere vse, kar hoče biti pri vladnih jaslih. Take so razmere na Ogrskem! A kaka bo volilna reforma, ki jo bo predložil grof Khuen? Da bi bila Slovanom prijazna, na to ni upati.
Severni tečaj je torej vendarle odkrit. Cooku so dokazali, da nas je varal, ko je trdil, da je odkril severni tečaj. Nato je povsem izginil iz javnosti. Pearu pa je, kakor se kaže, v resnici dosegel najsevernejšo točko naše zemlje. Na str. 96. ga vidimo v obleki, v kateri se je podal s svojimi psi na sever.
Sliko zanimivega gradu Velhartice na Češkem priob-čujemo po fotografiji gospoda Lipperta v Pragi, ki nam jo je poslal z lepo zbirko lastnih fotografij in s sledečim pismom:
„V Pragi-Žižkovu, 2. I. 1910.
Preblagorodna gospoda urednika!
Že drugo leto naročam Vajin krasni list „Dom in Svet" (v Pragi v knjigarni gosp. Fr. Topiča). Z radostjo jemljem vsekdar v roko vsako novo številko, ki jo jako hitro prečitam. Sem ljubitelj fotografije. Zaradi tega imam mnogo slik z mojih poti. Izbral sem nekoliko boljših slik in tukaj Vama jih pošiljam kot: „razglednice iz Češke".  Mislim, da jih bosta mogla tekom časa upo-