Med drugim preberite Glasilo delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti Slovenije, Ljubljana, 24. novembra 1980 - št. 18 - letnik XXXI • ZA BOLJ STVARNE NORMATIVE, str. 2 • ŠOLA MARKSIZMA, SAMOUPRAVLJANJA IN BRATSTVA, str. 3 • TJA, KJER SO BOUŠI ODNOSI IN VEČJA SKRB, str. 5 • ZA BOGATO IN POLNO ŽIVLJENJE, str. 6 • PROIZVODNO DELO IN DELOVNA PRAKSA, str, 8 • MLADI NA POTI V PRAKSO, str. 9 • PREMALO DOMISELNO IN PREVEČ NAKLJUČNO, str. 10 Zgledi, tradicije in vrednote Ob zgodovinskih dneh, kakršen je praznik Republike, ko oživljamo spomine in spodbujamo v mladih doživljanje revolucionarnih tradicij in vrednot, se kritična misel mimogrede ustavi tudi pred vprašanji: koliko smo v teh svojih prizadevanjih uspešni, koliko znamo uporabiti prilož- nosti in sredstva, ki so nam na voljo, in katere nove možnosti bi lahko še poiskali, da bi uspešneje utrdili v mladih vrednote, kot so: jugoslovansko socialistično domoljubje, bratstvo in enotnost naših narodov, pripadnost naši samoupravni socialistični Jugoslaviji ter predanost ciljem na- šega revolucionarnega boja in socialistične graditve. Za oceno teh prizadevanj in njihove uspešnosti so nemara najbolj pristojne družbeno-poli-tične in družbene organizacije ter tista njihova telesa, ki jim je razvijanje in ohranjanje revolu- v.ivjiicu iiiu uauiiij ii djiid Hčiiugčl To so zlasti: Svet za ohranjanj« in razvijanje revolucionarnih tradicij in spomeniško varstvc pri predsedstvu RK SZDL, Sve za ohranjanje in razvijanje tradicij NOB pri Republiškem odboru ZZB Slovenije, svet in komisije za razvijanje tradicij pr republiških in občinskih konferencah ZSMS, Zveza in društvr prijateljev mladine ter drugi. Pc zapisih razprav, ki so jih namenil navedeni družbeni dejavniki terr vprašanjem v zadnjem obdobju lahko povzemamo, da smo zr ohranitev in razvijanje revolucionarnih tradicij pri vzgojno-izobraževalnem delu z mladine veliko storili in da dokaj zadovoljivo uresničujemo začrtane cilje. Osnovne šole delujejo pri tem precej bolj prizadevno in načrtno kot srednje in visoke šole. Velike so storili mentorji zgodovinskih krožkov. Posebej dragoceno je sodelovanje Zveze borcev, stalna prizadevanja in občasne akcije mladinske in pionirske organizacije pa so postale nepogrešljiva sestavina pri vzgoji mladega rodu. Vsa ta dejavnost naj bi bila vpeta v vsakodnevno vzgojno-izobraževalno delo — od vrtca do univerze. Tradicije in vrednote NOB naj bi bile del našega družbenega življenja in hotenja, bistveni del naše stvarnosti, sedanje in prihodnje. Kritične pripombe, ki so prišle na dan v razpravah o teh vprašanjih naglašajo, naj bodo v prizadevanjih vzgojno-izobraževalnih organizacij bolj poudarjeni vzgojni vidiki. Podrobna faktografska obravnava zgodovine in zgolj v zunanjost usmerjene manifestacije ne sežejo v globino: ne zbujajo globljih doživetij in ne vodijo do temeljnih spoznanj, ki so bistvena za vzgojo ob revolucionarnih tradicijah. Do teh doživetij in spoznanj vodijo — poleg vsebinsko poglobljenega in idejno pravilno usmerjenega učnega procesa — mnogotera pota: od pogo''~-''v z borci in spominskih pc jov do pro« '-''', dejavna skrb za sporne’ in grobove borcev te. ^e oblike šolske in zunajšolske dejavnosti. Že drobna črtica, oseben spomin, nova knjiga ali pogovor o aktualni temi ponujajo veliko možnosti. Razprave z mladino o boju številnih narodov za neodvisnost in socialno preo- brazbo omogočajo mladim, da ovrednotijo naše pridobitve v svetovnih razsežnostih ter doživijo socialistični patriotizem v njegovi globoki povezanosti s socialističnim internacionalizmom. Če sežemo s kritično mislijo onkraj ustaljenih učnih vsebin in pedagoških razprav, se znajdemo pred novimi vprašanji in možnostmi. Mladi in odrasli smo se zadnje desetletje domala vsi uvrstili med televizijske gledalce. Nekatere oddaje, med njimi tudi televizijski dnevnik, spremljajo hkrati odrasli, mladostniki in otroci. Tako se pri otroku nemara že na nižji in na srednji stopnji, 'zagotovo pa na višji stopnji osnovne šole, prebuja in razvija zanimanje za družbena dogajanja doma in po svetu. Pred njim se odpirajo temeljna vprašanja našega gospodarskega in političnega razvoja ter sodobnega sveta, njegova protislovja in krizna žarišča. Ali omogočamo mladim, da si ob pogovorih doma in v šoli —1 ne samo ob nekaterih družboslovnih predmetih — bistrijo in širijo svoje poglede na odprta vprašanja sodobnega sveta in našega družbenega razvoja? Ali storimo dovolj, da postopno a pospešeno zorijo ob nas v zavedne, kritične, v naših zgledih, vrednotah in tradicijah zakoreninjene člane naše skupnosti — naše samoupravne socialistične, neuvrščene — Titove Jugoslavije? Vzgoja ob svetlih zgledih in tradicijah NOB je vzgoja, ki utrjuje in razvija v mladih temeljne vrednote in stališča, ki jim bodo danes in v prihodnje merilo pri presojanju družbenih pojavov in vodilo pri odločanju. To je hkrati vzgoja za obrambo naših pridobitev pred morebitnim sovražnikom, ki je postala nepogrešljiva sestavina vzgoje mlade osebnosti za življenje v naši družbi. Brez revolucionarnih tradicij, zgledov in vrednot, ki smo jih izoblikovali v boju za svobodo, za neuvrščeno in samoupravno socialistično Jugoslavijo, bi ne bili to, kar smo. Brez teh tradicij in vrednot bi v nas in v rodovih ki ob nas doraščajo, ne *'ve: zgledi in cilji, ki daje jo n?,šemi osebnemu in celotnemu A nemu življenju širši zi pomen in globljo člo nost. JOŽE VALENTINČ S SEJE KOMISIJE PREDSEDSTVA CK ZKJ ZA IDEJNO IN TEORETIČNO DELO Marksizem v šoli, ne samo kot predmet Prav gotovo je več kot milijon mladih ljudi, ki se uče marksizma v rednem vzgojno-izobraževal-nem procesu. Znano pa je tudi to, da spremlja pouk marksizma v srednjih šolah veliko slabih reči: pouk ex cathedra in verbalni pouk, zastarele metode dela, neustrezno usposobljeni učitelji, beg učiteljev iz te stroke, premalo ur, neusklajeni programi samoupravljanja s temelji marksizma in drugih predmetov. Posebna težava je v tem, da nekateri še vedno ne morejo dojeti, da marksizem ni samo učni predmet, temveč zadeva cetatno življenje in de to v šoli. S tem spoznanjem so začeli zadnjo sejo člani komisije predsedstva CK ZKJ za idejno in teoretično delo, na kateri so razpravljali o pouku marksizma v srednjih šolah. Sejo je vodil Lazar Mojsov, predsednik predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije. Razprava je pokazala, da je kljub navedenim napakam tudi precej narejenega. Prvič marksistična miselnost živi v naših šolah bolj kot je živela kdajkoli. V rednem vzgojno-izobraževal-nem procesu si nabira znanje o marksizmu več kot milijon fantov in deklet, starih od petnajst do devetnajst let. VELIKE ZAHTEVE Že to, da milijon mladih ljud: sodeluje pri pouku različnih predmetov in načrtno spoznava ugotovitve marksistične teorije in socialistične prakse, pomeni precejšen napredek v primerjavi s prejšnjimi leti, ko je učenec le občasno spoznaval nekatere vidike in probleme marskizma, je dejal Lazar Mojsov. Ni torej čudno, če se je ob takem množičnem uvajanju marksizma pojavilo tudi veliko težav. Zelo pomembno je že to, da raste naš vzgojno-izobraževalni sistem na trdnih marksističnih temeljih. Veliko časa, še več pa dela in odgovornosti v vzgojno-izobraževalnem sistemu pa bo še potrebno, da se bo marksistična bit šole bolj uveljavila. »Od učiteljev marksizma zahtevamo veliko, saj mora ta predmet poleg teoretične in zgodovinske vsebine dati tudi vpogled v aktualne dogodke, povezovati sodobne družbene procese v svetu in pri nas s stališči marksistične teorije in opredelitvami Zveze komunistov, usposobiti mlade ljudi za marksistično razčlenjevanje družbenih pojavov in doseči, da ti sprejmejo metodo marksistične analize in podobno. To so v resnici veliki in daljnosežni cilji. Še več: tako strogih in velikih zahtev ni dobilo nobeno drugo področje vzgojno-izobraževalnega dela. Pole g tega smo vse, kar se dogaja pri pouku samoupravljanja s temelji marksizma, izpostavili precej brezobzirni kritiki, saj smo bili upravičeno nezadovoljni zaradi prepada med visoko postavljenimi cilji in tem, kar smo dosegli,« je rekel Lazar Mojsov. KJE SO STROKOVNO USPOSOBLJENI UČITELJI? Na seji komisije predsedstva CK Zveze komunistov Jugoslavije za idejno in teoretično delo so oovedali, da poučujejo sa-a«-wf«rs'4janje s temelji marksi-zma učitelji iz dvaintridesetih različnih strok. Učiteljev za ta predmet nismo začeli pripravljati niti pravočasno niti sistematično. Res je sicer, da zdaj precej skr- bimo za njihovo usposabljanje in pogosto organiziramo seminarje in druge oblike strokovnega usposabljanja, toda vse to je le izhod v sili. Ob tem ko organiziramo razne oblike izpopolnjevanja učiteljev, pa pogosto pozabljamo, da samoupravljanja s temelji marksizma ni mogoče poučevati zgolj kot »predmet«, zato ne posvečamo dovolj skrbi »veznemu tkivu« med marksistično mislijo in drugimi učnimi predmeti. Dogaja se, da učitelji pri pouku drugih predmetov ne obravnavajo posamičnih pojavov ali zakonitosti na temelju marksistične misli, čeprav učenci tako želijo. »Zelo pomembno je,« je poudaril Lazar Mojsov, »da zagotovijo večjo soodvisnost med učnimi načrti, da tedaj ko obdelujejo tematsko iste enote pri več predmetih, jasneje opredelijo naloge vsakega od njih. Tako zasnovana marksistična' vzgoja v srednjih šolah pa zahteva večjo zavzetost vseh učiteljev in ne samo učiteljev samoupravljanja s temelji marksizma. Razprave, ki smo jih spremljali, pa so opozorile še na en pojav v šolah, ki ga prav tako ne kaže zanemariti: gre za odnos do učiteljev marksizma, ki je večkrat nepravilen, pa tudi za to, da hočejo vso odgovornost za družbene dejavnosti in samoupravno življenje prevaliti samo nanje. Na seji komisije predsedstva CK Zveze komunistov Jugoslavije smo tudi zvedeli, da so Center za družbena raziskovanja pri predsedstvu CK Zveze komunistov Jugoslavije ter republiška in pokrajinska središča in Politična šola ZKJ Josip Broz Tito predlagali, naj bi za učitelje me3 zimskimi počitnicami organizirali v Kumrovcu teden marksističnih razprav. Tako posvetovanje bi bilo teoretično-instruktivno, hkrati pa priložnost za izmenjavo izkušenj. O poučevanju marksizma na srednjih in visokih šolah bo kmalu razpravljalo predsedstvo CK Zveze komunistov Jugoslavije. DJOKICA PETKOVIČ Rudniške sence, lignit, 1964 OB SREDNJEROČNEM NAČRTOVANJU RAZVOJA Omejene možnosti Ker je bil družbeni načrt razvoja za pet let, ki se zdaj iztekajo, sprejet s precejšnjo zamudo, je to povzročilo zastoj na vseh področjih. Kljub vsem težavam pa smo na področju izobraževanja, znanosti in kulture v preteklem srednjeročnem obdobju v Jugoslaviji vendarle napredovali — kakovostno in količinsko. V prvih štirih letih, do konca leta 1979, je bilo odprtih veliko vrtcev in jasli. Število otrok v teh organizacijah pa se je povečalo od 11 na 15 odstotkov. Osnovno šoto je obisko- val skoraj ves rod najmlajših, v srednješolskih klopeh pa je bilo okrog 60 odstotkov fantov in deklet, starih od 15 do 19 let. V istem obdobju so bile ustanovljene štiri univerze ali natančneje 63 visokošolskih organizacij, ki so sprejele pod svojo streho 50.000 študentov. Tako imamo zdaj na tisoč prebivalcev 25 študentov. Na višjih šolah in fakultetah je diplomiralo 185.000 študentov, na fakultetah so kandidati branili 7000 magistrskih del in 3000 doktorskih disertacij. Kako iz zadreg Prav zdaj poteka živahna razprava o osnutku družbenega plana SR Slovenije 1981—1985, ki bo opredelil temeljne naloge in prizadevanja v prihodnjih petih letih. Združimo jih lahko pod skupnim imenom — gospodarska stabilizacija, ki smo jo že začeli izvajati, poslej pa naj bi bila jasneje usmerjena, premišljeno načrtovana in dosledna. Vsa področja dobivajo pri tem zelo pomembne naloge, ki jih bo treba opravljati v zaostrenih gospodarskih razmerah, z izredno smotrno izrabo tega, kar imamo na voljo. V dokumentu je poudarjeno, da mora postati izvoz poglavitni dejavnik gospodarske rasti; to pa pomeni zahtevo po uspešnem vključevanju v mednarodno delitev dela, ki bo mogoča samo s hitrejšim razvojem domače ustvarjalnosti in z bolj načrtnim prevzemanjem tujih dosežkov in tehnologije. Nosilci tako načrtovanih sprememb so lahko samo bolj usposobljeni in ustvarjalni kadri, s tem pa sta povezana krepitev raziskovalnega dela in razvoj usmerjenega izobraževanja, posebno za proizvodno-tehnične poklice. Ti dve področji sta navedeni kot prednostni, vendar so za splošni gospodarski in družbeni napredek prav tako pomembne tudi druge dejavnosti, ki so namenjene občanom in razbremenjujejo delavce. Sem sodijo: povečanje zmogljivosti otroškega varstva in drugih oblik socialnega skrbstva, učinkovitejše zdravstveno varstvo, izboljšanje iz:obrazbene sestave in kulturne ravni, skrb za rekreacijo itn. Skratka: če hočemo gospodarsko napredovati, moramo prav tako premišljeno poskrbeti tudi za ustrezen razvoj vseh družbenih dejavnosti, ker mora vsaka prispevati k napredku. To je bila uvodna misel s seje izvršnega odbora republiškega odbora Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti, ki je letošnjega 13. novembra, ob pripravah na sejo republiškega odbora, razpravljal tudi o osnutku srednjeročnega družbenega plana. Ni bilo pomislekov glede tega, ali so cilji in naloge smotrno zastavljeni, poudarili pa so, da osnutek ne nakazuje dovolj jasno, kako jih bomo dosegli. Bolj določno bi bilo treba opredeliti tudi materialni položaj družbenih dejavnosti — skladno z nalogami, ki jih imajo. V osnutku ni opredeljeno, kolikšen bo delež materialnih izdatkov tako imenovane skupne porabe (kamor spadajo družbene dejavnosti) v družbenem proizvodu, temveč je to prikazano skupaj s splošno porabo (sredstva proračunov). Razpravljale! so menili, da tak prikaz zamegljuje predvideni razvoj družbenih dejavnosti. Predvideno je, da se bodo sredstva skupne porabe, ki se oblikujejo s svobodno menjavo dela v samoupravnih interesnih skupnostih, povečevala za 10 odstotkov počasneje od rasti dohodka, to je povprečno za 3,1 odstotka na leto. Hitreje pa naj bi se povečevala sredstva, ki jih delovne organizacije družbenih dejavnosti pridobijo z lastno dejavnostjo in z neposredno menjavo dela. Razpravljale! so pod- vuiiiiu, ce jc iaKa ocena stvarna, ker ni zagotovila, da bodo delovne organizacije uporabnikov storitev ob zaostrenih pogojih gospodarjenja zmogle predvidena dodatna sredstva. Spotaknili so se tudi ob izraz »lastna dejavnost« (res: čigava je potem druga dejavnost, ki jo opravljajo organizacije?). Člani izvršnega odbora so ponovno opozorili, da zdaj občutno zaostajajo osebni dohodki v nekaterih družbenih dejavnostih. Razlike se bodo do leta 1985 še povečale. V osnutku družbenega plana je predvidena enaka rast osebnih dohodkov kot v gospodarstvu, to pa se npr. za srednje usmerjeno izobraževanje ne ujema s predvidevanji v osnutku drugega dokumenta (dogovor o temeljih družbenega plana). Za raziskovalno dejavnost naj bi do leta 1985 namenili približno 2 odstotka družbenega proizvoda. Ta cilj je bil postavljen že za to srednjeročno obdobje, ne pa uresničen. Razpravljale! so opozorili, da tudi za naprej ni ustreznega zagotovila, ker bodo glede na predvideno prestrukturiranje družbenih dejavnosti imele prednost samo skupne raziskave v Raziskovalni skupnosti Slovenije. Osnutek predvideva, da se bo do leta 1985 bistveno izboljšala kvalifikacijska sestava zaposlenih: delež delavcev s srednjo, višjo ali visoko izobrazbo se bo povečal od 53,2 odstotka (v letu 1978) na 60 odstotkov. Zelo dvomljivo je, ali bo to mogoče doseči. Ker se bo število zaposlenih povečevalo največ za 2 odstotka na leto, se bo lahko izobrazbena sestava izboljševala predvsem z izobraževanjem ob delu. Tega pa poleg prekvalifikacij, dopolnilnega in funkcionalnega izobraževanja ter štipendij ne bo mogoče financirati iz 1,5 odstotka namenskih sredstev iz sklada skupne porabe. Veliko pomislekov je bilo glede predvidenega prestrukturiranja družbenih dejavnosti. Člani izvršnega odbora so pose-bej opozorili, da v osnutku dogo-vora o temeljih plana SRS niso nikjer izrecno dogovorjeni programi in dejavnosti, zato se pri prepovedi uvajanja novih programov ni mogoče sklicevati na ta dogovor. Poudarili so tudi, dff niso samoupravne interesne skupnosti tiste, ki »priznavajo standarde in normative« izvajalskih organizacij — kot je zapisano v osnutku. O osnutku družbenega plana in resolucije o družbeni politiki in razvoju SRS 1980—1985 ter drugih planskih dokumnentih bo razpravljal še republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti. Na tej seji, ki bo 5. decembra, bodo izoblikovali tudi stališča do dokumentov, ki jih bo sprejela 2. konferenca Zveze sindikatov Slovenije — o družbenem dogovoru o skupnih osnovah za oblikovanje in delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo, družbenem dogovoru o skupnih osnovah za povračilo stroškov, ki so jih imeli delavci pri opravljanju določenih del in nalog, in razpravljali o stališčih za uresrsičevanje delitve po delu. M. K. S Izobraževanje je dobilo v tem obdobju 1260objektovzadelo,s tem pa še niso rešene največje težave, ki jih povzroča pomanjkanje šolskega prostora. Te podatke so povedali na seji zveznega odbora Sindikata delavcev izobraževanja, znanosti in kulture Jugoslavije, ki je bila konec prejšnjega meseca v Beogradu. Razpravljali so tudi o načrtu razvoja izobraževanja, znanosti in killture v prihodnjih petih letih. Uvod v razpravo je podal Vaško Raičevič, sekretar zveznega odbora Sindikata delavcev izobraževanja, znanosti in kulture. Načrt za prihodnjih pet let kaže, da bo družbeni razvoj precej bolj počasen. Vzrok zanj je zapleten gospodarski položaj, v katerem smo in ki nas bo spremljal tudi v prihodnjih letih. Stabilizacija v izobraževanju, znanosti in kulturi — tako je splošno mnenje — se mora zrcaliti predvsem v kakovosti dela, odgovornem usmerjanju in smotrni izrabi sredstev in kadrov, v boljši kakovosti znanja, večji učinkovitosti izobraževanja, skratka, v nenehnem prizadevanju za večjo produktivnost dela. Prav tako je nujno razvijati svobodno in neposredno menjavo dela, uresničevati enotnost izobraževanja, znanosti, kulture in drugega združenega dela. Poseben prispevek šole k stabilizaciji je razvijanje ustvarjalnih sposobnosti mladih in usposabljanje mladega rodu za najvišjo raven strokovnosti in uspešnosti v proizvodnji in samoupravljanju. Člani zveznega odbora Sindi- 4 kata delavcev izobražev znanosti in kulture so pouda1 da gre pravzaprav za dejavm’s'-v katerih uresničuje delovni* vek in občan veliko svojih so£ nih pravic. Vsako zoževanje p pravic ima lahko nešteto idel ^ in drugih posledic. Poudaril1 ^ ' tudi, da se družbene dejavno jj, posebno izobraževanje, zna^,. in kultura, ne morejo več jati na račun svojega skromnega standarda, še n> ^ pa na škodo življenjske ravni* lovnih ljudi, ki so v njih zapo‘-ni. Že šest let je minilo, oro — 21 ur vzgojno-izobr* >o]| valnega dela za učitelje in s® 'ev lavce praktičnega pouka in * %< čin z visoko izobrazbo ter za *' skt nične in strokovne delavce (1^ Pr o rante) s srednjo izobrazbo. *err Avtorji predloga so upošth nav pripombe iz razprav v kath }-al bilo opozorjeno nesprejeml) sajc določilo, da se v prvem le®* 'dej lahko oblikujeta dva oddelki ^ai primeru, če ima vsak oddeli Clal 30 učencev. 11 < Veliko pripomb je bil®, 2|>i; vrednotenja dela, za kar n*) bilo merilo 4.534 din oseb®! dohodka na pogojno nekvali" s,ič ranega delavca. Predlog P11 meril jemlje za vrednot* 5.929 din OD-PND, kar pol® 10% zaostajanje za gosp®*1 ctvnm Slnvpniit* stvom SR Slovenije. Za zagotavljanje sredst®’ materialne izdatke naj bi predlogu vzgojno-izobraže'* organizacije prejemale sred*® (j višini določenega odstotka * ^ čunanega dohodka. Odstot® različen glede na vrsto in n®® z normativi potroškov, karje z tež lili tej; ena od osnovnih zahtev ratn šo|j ve, je zelo težko reči. I jetc Upoštevano je tudi nekajjj pomb o manjkajočih norn)®®J # in merilih interesne dejar® , je) financiranje nekaterih do]8,) Del; kot sestavine programa in P!| var metnika (ekskurzije, obvez®1! pre čaji), avtorji predloga P® I kra upoštevali (pripomb ki za®y d0j financiranje svetovalnih _ H n0 prehrano učencev, nagraj®'] tj^ kakovosti izvedbe prog®^ itd)- ji«1 Treba je poudariti, da M j, predlog, ki ga je obra'% |JU( izvršni odbor lzobraz®\ dru skupnosti Slovenije, in da % s0 , vsej verjetnosti doživel še k®y $10, spremembo in dopolnite®sv0 den ga bo sprejela skupš®1®] obraževalne skupnosti Slo®* gla V. P. ^EDSTAVLJAMO VAM POLITIČNO ŠOLO ZKJ JOSIP BROZ TITO V KUMROVCU šola marksizma, samoupravljanja h bratstva ivno'— toii^ soc nje ide: aril' Vn*JVARNOSTJO NA TEMELJU TE ZNANOSTI, Z NADALJ- rdMorali prevladovati,med narodi, prav tako, ■L Želel bi, da bi se vsi ki bodo prihajali sem in si aT/RlDOBIVALI ZNANJE, CIMBOU UKVARJALI NE LE Z Marksizmom in leninizmom, temveč tudi z našo [nat DA BODO VSI NEPOMIRLJIVI NASPROTNIKI RA-(Tito). M IM GIBANJEM V NAŠI DEŽELI IN Z ODNOSI, KAKRŠNI BI p4°ral č/ELIM,-------------r------- vllI: ČEDNEGA SO VRAŽNIKA... a po* oijl v______________________ salt i°it njh . 1 am, kjer se je rodil človek, ki -jolcl6 z revolucionarno dialektiko n potrebne za razvoj sociali-M 'lične samoupravne družbe otc oi" iff V prihodnjem gospodarskem razvoju si postavljamo kot prednostno nalogo povečanje proizvodnje blaga in storitev, ki te-meljina visoko strokovnem delu, sodobni tehnologiji in ustvarjalnosti, ob bolj gospodarnem zaposlovanju in boljši izrabi produktivnega dela in znanja. Pri načrtovanju kadrov in izobraževanja smo zato postavili novo razmerje med neproizvodnimi in proizvodnimi usmeritvami — 30:70. Zato bomo povečali izobraževanje kadrov za kovin-sko-predelovalno industrijo in metalurgijo, za elektroindustrijo, rudarstvo, agroživilstvo in še nekatere panoge. To usmeritev morajo imeti pred očmi v vseh regijah. Zato tudi pri izobraževanju deklet ne smemo več misliti samo na nekdanje značilne ženske poklice (administracija, zdravstvo ipd.), saj se ženske zdaj enakopravno uveljavljajo domala vsepovsod, tudi v proizvodnih in predelovalnih pano- gah. V nekaterih manjših središčih se iz navezanosti na staro gimnazijo oklepajo družboslovne usmeritve, čeprav so stvarne potrebe drugačne, ta usmeritev pa vodi k razmeroma ozkemu krdgu specializiranih poklicev. pa je znatno pod pričakovanj« 6li; v vseh proizvodnih usmeritvi-oi čeprav se je zmanjšal vpis odf iiii slih v administrativne, ekonoH. ske in podobne šole. Kaže, kadrovske službe v OZD še ni! 1 kos tej in drugim natogam, ki j en Dosedanje razprave o obsegu vpisa v posamezne usmeritve in o mreži organizacij in drugih središč srednjega usmerjenega izobraževanja so že precej zbližale in uskladile različne poglede in interese. Med vzroki, da se ponekod še niso uskladili s sprejeto usmeritvijo, je tudi nerazumevanje potreb in možnosti našega gospodarskega razvoja. Gospodarske razmere zahtevajo smotrno in čim bolj gospodarno zasnovano mrežo organizacij za usmerjeno izobraževanje, v kateri bo vsako središče sposobno dati družbi kakovostno usposobljene strokovne delavce. Zaradi, sedanjih razmer bomo morali čim bolj gospodarno izrabiti tudi obstoječe prostorske zmogljivosti srednjih šol in domov za učence. Načrtovanje, ki gre v svojih željah mimo teh stvarnih možnosti, ni v skladu s sprejeto splošno usmeritvijo. V nekaterih regijah se še vedno ne morejo sprijazniti s stvarnim naravnim prirastkom mladih za srednje izobraževanje. Čeprav vedo, da bodo v zaostrenih gospodarskih razmerah možnosti za zaposbvanje novih delavcev manjše kot danes (predvidena rast zaposlovanja znaša komaj 2 odstotka letno), načrtujejo precej večje zmogljivosti srednjega usmerjenega izobraževanja kot imajo svojih kandidatov med mladino, kot bi trajno računali na večji dotok učencev iz drugih republik. jim nalaga usmerjeno izobraŽ1 vanje. Tako so npr. na GorePv; skem ugotovili, da so potrebe g1 tv’ spodarstva po kadrih, ki se bo<) 'en izobraževali v naravoslovno-m1 tematični usmeritvi, žeto velikan medtem ko so jih kadrovsfor službe v OZD ocenile za nep:lje membne. Naši razvojni načrti zahtevajo boljšo izrabo sedanjih kadrovskih zmogljivosti in hitrejši premik k bolj produktivnemu delu. Razprava na seji Sveta za vzgojo in izobraževanje je poudarila, da moramo iskati rešitev tudi v načrtnem usmerjanju zaposlenih v nadaljnje izobraževanje ob delu in iz dela, saj je sedanji izobrazbeni sestav zaposlenih razmeroma nizek. Načrtovanega dotoka v oddelke za odrasle ni ali Dejstvo, da nam izobraže^ stn nje ob delu in iz dela bistvet T)j; zaostaja za potrebami, zahte’ poglobljeno razpravo tudi o «1 dh; slociranih oddelkih za odrasle, I >v; jih organizirajo delavske ur je verze in izobraževalni centri OZD, ter o prihodnji vlogi dofjobj snega izobraževanja. Izkušfljstr( povedo, da se mora izobražev nje odraslih prožno prilagaj« :j§ potrebam združenega dela tehnološkim spremembam, bliževanje tega izobraževanja: delavcem in širjenje možnosti) itn izobraževanje ob delu in iz d« it, je torej zahteva gospodarskelfu in celotnega družbenega razvoj« 'J ki se ji lahko upiramo le v svoj' 1 škodo. 4i tl; J. V. Po 3. členu Zakona o nagradah in priznanjih Staneta Žagana (Uradni list SRS, št. 8/78) razpisuje * odbor za podeljevanje Žagarjevih nagrad in priznanj (-r f ŽAGARJEVE NAGRADE IN PRIZNANJA ZA LETO 1981 I. V letu 1981 bo podeljenih 7 Žagarjevih nagrad po 40.000 (štiridesettisoč dinarjev) in 3 Žagarjeva priznanja. II. Žagarjeve nagrade in priznanja bodo podeljena za izredne uspehe na vzgojno-izobraževalnem področju. Za nagrade lahko kandidirajo posamezni zaslužni delavci ali skupine delavcev, ki so dosegli izredne uspehe pri napredku vzgoje in izobraževanja, pri uveljavljanju socialističnega samoupravljanja ter druge izredne rezultate, ki so bili doseženi z delom v vzgojno-izobraževainih in drugih organizacijah združenega dela, z organiziranjem vzgojno-izobraževalne dejavnosti, s strokovnimi in raziskovalnimi deli ter pri oblikovanju učnih sredstev. Za Žagarjeva priznanja lahko kandidirajo organizacije združenega dela, delovne skupnosti, družbene organiza-dje in društva (v nadaljevanju: kandidati), ki so dosegli izredne uspehe iz drugega odstavka. III. Kandidate za podelitev Žagaijevih nagrad in priznanj lahko predlagajo: — krajevne skupnosti — organizacije združenega dela — samoupravne interesne skupnosti in organizacije — društva in družbene organizacije — Republiški komite za vzgojo in izobraževanje — Zavod SR Slovenije za šolstvo. Predlog za kandidata mora poleg imena in drugih osnovnih podatkov o kandidatu vsebovati še podrobno utemeljitev predloga. Predlogu za podelitev nagrade je treba priložiti: 1. življenjepis z navedbo podrobnih podatkov iz življenja in dela kandidata 2. podrobno utemeljitev s priporočili in mnenji družbenopolitičnih organizacij (koordinacijskega odbora za kadrovska vprašanja pri Občinski konferenci SZDL), Zavoda SRS za šolstvo oziroma Sveta univerze, drugih organizacij, društev ter priznanih strokovnjakov. Predlogu za podelitev priznanja je treba priložiti: 1. osnovne podatke o kandidatu 2. podrobno utemeljitev predloga s priporočili in mne- nji družbeno-političnih in drugih organizacij, društev ter priznanih strokovnjakov. r IV. Predloge pošljite do vključno 31. XII. 1980 v zaprti ku-' verti na naslov: , -r ,' “ Izobraževalna skupnost Slovenije, Ljubljana, Aškerčeva l 9 — z oznako »Razpis Žagarjevih nagrad in priznanj«; Dl -1 V. Svečana podelitev Žagaijevih nagrad in priznanj bo v-pe-^1 tek, 27. marca 1981. ^ -ib ih* Pr fin rot ei| >n tei, 'až ^kaj se učitelji selijo iz ene osnovne šole na drugo? Ijaf kjer so boljši odnosi in večja skrb ^ raziskavi, v kateri smo želeli odkriti učiteljeve načrte za zaposlitev Prihodnje, je sodelovalo 1398 učiteljev iz Gorenjske, Dolenjske, ''florja in s ptujskega območja. Ugotovili smo, da jih 81 izmed njih anje tli zamenjati osnovno šolo. Seveda nas je predvsem zanimalo, zakaj itva Odločajo za to spremembo v zaposlitvi. Na prvem mestu so tu učite-odr? navedli stanovanjske probleme, na drugem pa odnose v kolektivu. le, ;e ni-' .Razčlemba delovnih in Živki j1 hijskih razmer učiteljev v 3raz( Snovnih šolah pa kaže, da sta-areis “Vanjska problematika učite-be ni med najbolj perečimi pro-bo< letni učiteljskega poklica. Od o-ifl 98 učiteljev jih ima nerešen 'elft Ianovanjski problem 56, vendar o vsi Joramo vedeti, da za teh 56 uči-nep ljev pomeni stanovanje po-'etnbno življenjsko vprašanje. . aže, da začno učitelji, id nimajo izev^tr- V* v CZIIJCZ, 1 a ve Hišljati o tem, da se zaposle hte'hin____i i___________ , . • skeifti ja stjeznega stanovanja, resno ra- ^ J Jsgod, čeprav nekateri ° j bajajo radi kot je npr. napisala 5 LBi'Var'^'ca: >>^>0 *e,'b vož- . le na delo, čutim, da me to delo ijrl tdno bolj obremenjuje. Če bi ^P.ebila v kraju zaposlitve us brezno stanovanje za svojo ze dtžino, bi z veseljem ostala na 6a^|išoli.« Učiteljica trdi: »So zelo a abe avtobusne zveze do šole. ■ j6 bi šola imela na voljo stano-vaj1|Snja, bi bil problem rešen ne 's^' »mo zame, ampak za vse učite-, b sai se vsi vozimo, razen :V0,‘?.a svoji‘"S reševanje stanovanjskih toblemov bi se morali še pose-ei Potruditi v tistih okoljih, kjer 'jja šolah večinoma učitelji vo-*ci- Take šole zapusti zelo ve-a° učiteljev, to pa prav gotovo Vpliva dobro na vzgojno-izo-raževalno delo šole. Ugotovili smo, da zaradi sta-'vanjških vprašanj menjavajo jPoslitev pogosteje učitelji v f^ini Gornja Radgona, Sevni-Koper in Ormož. Teh problemov pa niso omedli učitelji v občinah Brežice in ‘^ko, pa tudi v Radovljici, '°fji Loki, Piranu in Novem lestu ni pomanjkanje stanovanj SjVečja težava osnovnošolskih C|teljev. Lahko rečemo, da morajo za kovanja učiteljev bolje po-‘fbeti na ptujskem območju in v dtnorju. Na ptujskem območju ' 110 v prejšnjih raziskavah ugo-ivljali pogosto zaposlitveno milijo učiteljev osnovne šole ^bajanje iz ene na drugo H ki bi jo zmanjšali, če bi uči-.Ijern zagotovili ustrezna stanova v krajih, kjer so šole. Sta-Varijski problemi so značilni za ^jše učitelje. Čim manj de-v,te dobe ima učitelj, tem po-(s!eje se je pojavljal za vzrok za etljavo zaposlitve (med tistimi, 'So zaposleni šele prvo leto, jih ^nja stanovanje, 8,7 % kot i°k menjave zaposlitve; med "elji z delovno dobo od 2 do 5 '8,6% med-učitelji z 6 do 20 lovnih let 4,4 % ter med učite- !|f0k, zakaj pogosteje spreme-Jo kraj zaposlitve mlajši učite- K,* nad 20 let delovne dobe te Nerešene stanovanjske so med drugim tudi f’Lot smo ugotavljali v raziskalo migracijskih procesih med jkfil ODNOSI, *Nj VOLJE DO DELA V;Urug najpogosteje omenjen . tok za menjavo osnovne šole odnosi v kolektivu, tečiteljski kolektivi so zelo ra-rj.'ni- V nekaterih je veliko tova-h>Va- razumevanja, pomoči, Jošt, ( kovanja, v drugih pa prevla- Kjo tudi druge značilnosti, s^- klike, nevoščljivosti, nei- Se etl0st ‘Pd- Tudi posamezniki 0 v njih različno počutijo. Če je s.raoje delovno, tovariško, ločeno, skratka, zdravo, je veliko lažje premago-jvn1.Vse napore pri delu. Če pa se ! "ekem kolektivu počutiš slabo, ■io Ponavadi tudi zmanjšuje volja dela. Vseeno ti je, kako Izvijaš delo, želiš si le v drugo al)e, ki te bo bolje sprejelo. pVd 1398 učiteljev se jih 97 ne dobro v svojih sedanjih kolektivih, zato bi radi odšli drugam. Kaj jih moti? Okoli 20 učiteljev je omenilo, da so odnosi v kolektivih slabi. Drugih dvajset je opisovalo lastnosti kolektiva in posameznikov v njem. Pišejo npr.: »O tovarištvu ni več sledu; pojavlja se nezaupanje, nevoščljivost; . med učitelji ni več iskrenosti, kolektiv je samo še na papirju; med učitelji so ljudje, ki nimajo takih lastnosti, da bi se z njimi lahko postavili; vsak samo stremi, da bi sam imel čimveč, kako bo drugim škodil, nihče ni pripravljen pomagati, včasih tega ni bilo; v kolektivu je cenjen tisti, ki zna »dobro vrteti jezik«, marljivo delo nima posebne veljave; nam delovnim se nekateri smejijo in nas verjetno sploh nimajo za normalne; najbolj so cenjeni čvekači, komolčarji, ne pa delavci s pedagoškim entuziazmom ipd.« Res je, da opažamo navedene lastnosti v mnogih naših delovnih kolektivih, da torej učiteljski v tem primeru niso izjema. Vendar je tudi res, da bi moralo tega biti prav pri učiteljih, vzgojiteljih, ki oblikujejo nove rodove mladih ljudi, teh lastnosti najmanj. Tega so nekateri učitelji tudi zavedajo in jih to boli oziroma ne želijo več delati v takih okoljih. Nekateri učitelji ne izpolnjujejo moralnih norm, ki so potrebne za učiteljev lik. Prav je napisal tovariš: »Ko bodo učitelji sami to, kar naj bi bili, bodo tudi bolj cenjeni.« NIHČE »OD ZUNAJ« NE MORE POMAGATI Tretjina učiteljev, ki so omenjali odnose v kolektivu, vidi slabše medsebojne odnose med člani kolektiva kot posledico sprejetih sporazumov o delitvi OD, ki prinašajo ocenjevanje učiteljevega dela. Prej dobri tovariši, kolegi, so se začeli gledati »postrani« zaradi nekaj tisočakov, ki jih je bilo enemu dodeljeno več kot drugemu. Kakovost dela, ocenjevanje brez objektivnih meril, izobrazba, to so elementi, ki so razburili zbornice in skrhali medsebojne odnose. Ponekod krivijo učitelji za slabe odnose v kolektivu ravnatelje, drugod pa to, da ni ustreznega reševanja osebnih problemov učiteljev. Omenjeno je tudi nerazumevanje med mlajšimi in starejšimi učitelji. Medsebojni odnosi so zadeva vsakega posameznega kolektiva, zato jih lahko rešujejo le člani kolektivov sami. Nihče od zunaj jim pri tovrstnih težavah ne more pomagati. Verjetno je strpnost že zelo zrahljana in ni treba veliko, da so nesporazumi tu. Dobro oblikovan samoupravni sporazum o delitvi osebnih dohodkov bi bil že eno izmed zdravil za zdravljenje »te bolezni kolektivov«. Čim manj bi moralo biti priložnosti za razvoj negativnih lastnosti, za videti pa je, da so bile dosedanje razmere v osnovni šoli za to izredno ugodne. To potrjuje tudi spoznanje, da so v celodnevnih osnovnih šolah nekoliko manj številno omenjali učitelji odnose v kolektivu kot vzrok menjave zaposlitve kot na poldnevnih. Na poldnevnih šolah so učitelji namreč načrtovali drugo zaposlitev pogosteje tudi zaradi problemov osebnih dohodkov in vrednotenja izobrazbe, ki so bili najpogosteje vzrok slabšanju medosebnih odnosov v učiteljskih kolektivih. Učiteljski kolektiv bi moral biti čvrst kolektiv, kajti le tako lahko uspešno opravlja naloge na šoli, ter hitro in uspešno rešuje vse, tudi največje, težave. Zdrav kolektiv ne prenese bolestne domačnosti in lažne solidarnosti, ki jo predstavlja zatajevanje in skrivanje negativnih pojavov v kolektivih. Zrel kolektiv odprto razpravlja, obsoja in rešuje vse, kar se kaže kot negativno za razvoj medsebojnih odnosov. Kaže, da v nekaterih naših učiteljskih kolektivih tega niso sposobni opaziti ali pa se vsi ti pojavi registrirajo, nato pa ljudje čakajo, češ saj se bodo zadeve sčasoma same od sebe popravile. Vendar se položaj ponavadi le slabša, ko pa je že nevzdržen, ga je zelo težko popravljati. Zato je treba budno bdeti nad odnosi v zbornici ter se odzivati odkrito, kritično in konstruktivno ob prvih znakih nespora- zumov, izrazih negativnih lastnostih posameznih članov. Kako bomo oblikovali uspešno kolektive učencev, če ne bomo najprej na svojih izkušnjah spoznali vrednosti in vrednot dobrega kolektiva? Po drugi strani pa ne smemo niti za trenutek pozabiti na to, da učenci, čeprav tako mladi, zelo hitro začutijo, da v učiteljskem kolektivu ni nekaj v redu, da se nekateri učitelji med seboj ne razumejo. Če učitelji opažamo, da so se pri nekaterih kolegih pojavile negativne lastnosti, smo dolžni opozoriti na to, kajti če bomo brezbrižno le od strani opazovali in se tiho zgražali, se bomo s tem uvrščali med tiste, ki take odnose dovoljujejo. MAJDA PLESTENJAK Punt in revolucija, spomenik, bron, 1972, Brežice Koledar narave Pri Državni založbi Slovenij je pred kratkim izšla knjiga Kc ledar narave avtorjev Toni Kofc love in Oskarja Šenka. Bralčevo pozornost zbudi ž slikovita zunanja oprema knjigi dobila je nagrado na letošnjer jugosl. knjižnem sejmu v Bec gradu, še bolj pa notranja vsebi na, ki je bogato ilustrirana z za nimivimi in privlačnimi skicarr ter lepimi barvnimi slikam Knjigo s podobno vsebino so uči telji osnovnih šol že dolgo pogre šali pri pouku spoznavanja na rave in biologije. Da bi popestri obravnave vsebin obeh predme tov, so učitelji iskali ustrezne se stavke in pesmi v različnih litera turah, kar pa se jim ni vedno pov sem posrečilo. Še posebno n tam, kjer so knjižnice bolj skro mno oskrbljene s tovrstno litera turo. Vsebinsko gradivo je v knjig dobro izbrano glede na našlo knjige, na učne načrte in ra zvojno stopnjo učencev od 1. di 6. razreda osnovne šole. Te meljna usmerjenost knjige je ko ledar narave. Vsebuje izbor se stavkov iz življenja posameznil znanih živali in rastlin v letnil časih in v mesecih. V uvodu letni čas je sestavek, ki opisuje spremembe v naravi in glavn. opravila v tem letnem času. Sle dijo zgodbice in sestavki, ki jil popestrujejo in dopolnjujeji ustrezno izbrane pesmice. Ol koncu izbora sestavkov v posa meznem mesecu so naloge, ki jil učenci samostojno rešujejo. Ti vključujejo pojave v naravi v do ločenem mesecu. Povratno in formacijo o pravilnosti rešite' dobijo učenci na koncu knjige. Po svoji didaktično-metodični zasnovi vsebuje knjiga elemente naravoslovnega berila in delovnega zvezka. Njen namen je dopolniti učbenike z izborom dodatnih informacij. Sestavki o rastlinah in živalih opozarjajo učence na zanimivosti iz življenja posameznih organizmov v naravnem okolju in neredko vsebujejo tudi elemente za njihovo razpoznavanje. Poleg informativne in formativne ima knjiga tudi veliko vzgojno vrednost, saj skoraj sleherni sestavek vsebuje elemente ekološke vzgoje, politehnične vzgoje, vzgoje za varstvo narave in druge vzgojne komponente. Podobno kot druge vsebine so zbrane po mesecih tudi naloge, ki so problemsko - zasnovane. Učence usmerjajo v natančno opazovanje dogajanj v naravi in iskanje vzročno-posledničnih zvez med pojavi. Ob tem si učenci aktivno razvijajo sposobnosti mišljenja in sklepanja. Uporabnost knjige je večstranska. Uporabljajo jo lahko učitelji razrednega in predmetnega pouka v neposrednem vzgojno-izobraževalnem pro-cesu pri uresničevanju vsebine učnih- načrtov, pri dodatnem pouku in ob šolskih dejavnostih učencev. Učenci pa jo lahko uporabljajo za zadovoljevanje lastnih interesov pri poglabljanju znanja in iskanju odgovorov na prenekatera vprašanja o naravi. Zato menim, da sodi knjiga tako v šolsko kot tudi v domačo knjižnico. HELENA VOGELNIK Naš jezik 6 Konec oktobra je z enomesečno zamudo izšel jezikovni učbenik za 6. razred osnovne šole, ki ga je napisal prof. France Žagar. Z Našim jezikom 6 je dopolnjen komplet jezikovnih učbenikov za slovenski jezik od 5. do 8. razreda, s katerim so že v osnovno šolo uvedena spoznanja modernega jezikoslovja. Pri sporočanju je avtor že v prejšnjih dveh učbenikih za razlago uvedel primerjalno načeto, ki ga tu krepi še z vizualno razporeditvijo na levo in desno polovico. Zgodba v slikah je morda že kar preotročja za šesti razred, bolj bi bila primerna za četrtega ali petega. Zanimiv je domišljijski spis; tu je učbenik precej naslonjen na izvrstno Rodarijevo knjigo Srečanje z domišljijo. Poročilo je prikazano dvakrat (kot leposloven in kot posloven spis), opis pa v treh učnih poglavjih (opis predmeta, naravnega pojava, delovnega postopka). Najbrž vsak učitelj razume, da se poglavja pri skladnji in oblikoslovju jemljejo drugo za drugim, poglavja iz sporočanja pa se obravnavajo vse šolsko leto. Vaje za bogatenje besedja so v jezikovnih vadnicah dokaj znane. V Našem jeziku 6 niso obdelane samo zaradi povečanja besednega zaklada, ampak tudi zaradi stilističnega vrednotenja, obenem pa rabijo tudi kot priprava za pisanje spisov. Tudi v svoji tretji jezikovni vadnici pričenja avtor lekcije z izhodiščnimi besedili. Zanje pa tudi za številne vaje uporablja besedila otrok in odraslih, in sicer umetnostna in neumetnostna. Citate izbira pri besednih ustvarjalcih od Prešerna do Bena Zupančiča. S temi besedili ali citati posega na številna področja (zemljepis, fizika, matematika, umetnost, samoupravljanje). Tako se jezikovni pouk neprisiljeno prepleta z učenjem za širšo razgledanost. •Omenjena besedila so dovolj mikavna, da učitelju ne bodo rabila le kot osnova za jezikovni pouk, ampak tudi kot izhodišče za pisno in ustno sporočanje (npr. Klepetanje, Ježki, Dedovo pismo. Babičina soba). Sledi razlaga v obliki vprašanj in odgovorov. Že pri prvi knjigi smo imeli praktiki pomislek, češ da ni smiselno, da učenci prekrivajo odgovore, saj jih lahko skrivaj pogledajo. Vendar se učitelj takim goljufijam zlahka izogne. Učencem razloži, da so vprašanja v knjigi dokaj zahtevna, odgovori pa so zelo zgoščeni, strokovno izraženi, za manj uspešne učence večkrat pretežki, zato naj učenci odgovarjajo s svojimi besedami, učitelj pa bo vmes postavljal še svoja vprašanja. Razlagi so dodane vaje, ki so v tem učbeniku najobsežnejše v primerjavi s prejšnjima. Odlikujejo se po raznovrstnosti, saj navajajo učenca na veliko miselnih operacij. Tako navodila zahtevajo, da učenec poišče, vstavi, ugotovi, doda, izbere idr. Pri težjih vajah sledi zgled, kako nalogo rešujemo. Še vedno pa je za temeljito utrjevanje pri posameznih vajah premalo zgledov. Zato naj pripravljajo gradivo za vaje učenci tudi sami. S tem bo povečana njihova miselna aktivnost, pa tudi zmanjšana možnost za šablonsko reševanje. Razgibane, vedre ilustracije Boža Kosa so otroku blizu in mu rabijo kot spominska opora (koraki, vojvoda, perut) ali kot grafična razlaga (padec, dvig glasu v povedi, premi govor, metafora). Brez nagajivosti tiskarskega škrata ni šlo. Opazili smo napako pri grafičnem narisu premega govora. Pri vaji 3 za doživljajski spis pa manjka črtica pod eno izmed ocen. Pri podčrtavanju stavčnih členov so grafične oznake pretanke. Naš jezik 6 je dokaj težak in obsežen. Zato je prav, da učitelj pri težjih poglavjih (povedkovo določilo, prilastek, sklanjatve, zaimek) postavlja diferencirane zahteve glede znanja in prenese zahtevnejše jezikovne probleme v dodatni pouk ali interesni jezikovni krožek. Glede na mnoge novosti na področju stroke in metodike bi bil nujen priročnik za učitelja ali pa metodika slovenskega jezika za višje razrede osnovne šole. Avtorja je pri sestavljanju učbenika vodila misel, ki jo je zapisal v uvodu. »K nenehnemu učenju materinega jezika nas silijo tudi vsakodnevne zahteve današnjega časa, in sicer sestavljanje pisnih sporočil in nastopi pred javnostjo.« Če učitelj in učenec sprejmeta to ugotovitev kot eno izmed motivacij za svoje delo, bosta verjetno rada in uspešno delala z novim učbenikom. DANICA CEDILNIK VIKANJE ALI TIKANJE? Kolektivnaše osnovne šole sestavljajo povečini starejši prosvetni delavci, med katere spadam tudi jaz. V mojih prvih letih učiteljevanja so bili odnosi med starejšimi in mlajšimi prosvetnimi delavci bolj vsestranski in družabni, kajti takrat smo bili razvrščeni v plačilne razrede in se nismo skoraj nič ukvarjali s problemi de litve osebnega dohodka. Zato smo bili neprimerno manj obremenjeni s problemi medsebojnih odnosov. Menim, da so bili naši odnosi do učencev strožji, kot so zdaj, ker še nismo uvajali toliko oblik samoupravljanja v šoli, kot jih poznamo danes. Menim, da je na tem področju storjen velik korak naprej. Toliko za uvod. Nekaj pa me pri današnjih mlajših učiteljih zelo moti in to predvsem v odnosih učenca do učitelja. Nekatere učitelje učenci TIKAJO, ker so se tako dogovorili z njimi. Vsiljujeta se mi dve vprašanji: ' 1. Kako naj ti tovariši naslavljajo starše, katerih otroci jih tikajo? 2. Ali smo starejši učitelji že toliko zaostali za razvojem pedagoške znanosti, ker še vedno navajamo osnovnošolske otroke na vikanje učiteljev? O tem nisem doslej nikoli globlje razmišljal, zato me zanima, kaj menijo o tem pedagoški strokovnjaki. S. S. SPOZNANJA Človek je zrel, kadar se zavestno odloči, da bo za vselej izbrisal vse slabe lastnosti in bo razvijal vse dobre. Gayero!d Hauser, Moja pot k zdravju in mladosti Ne samo gojiti srečne misli, marveč gojiti tudi srečne pogovore—to vodi do življenjske sreče. Pomilovanje samega sebe je sebičnost. Anton Trstenjak, Človek samemu sebi Morali bi se znati učiti iz izkušenj dragih. Shri Shri Paramnhansa Yogananda Nemalo jih je, predvsem udeležencev narodnoosvobodilnega boja, ki k misli o osnovni šoli v Cerknem, nehote dodaja t udi nepozaben dogodek iz leta 1944. ...Na koledarju je bil zabeležen 2 7. januar. S Cerkljanskega vrha so se plazile v dolino zlovešče nemške kolone. Partizani, udeleženci šestega partijskega tečaja, so se po vaških hišah pripravljali na sklepne izpite. Okrog osmih je bilo. Izdajalec je dobro opravil svoje delo. Nemci so se razlezli po vasi kakor povodenj. Vaščani so se zapirali v hiše. Tečajniki pa...! V prvem trenutk u so pomislili na beg. Večina med njimi je bila brez orožja. Nekateri so planili v strugo Cerknice. Umikali so se v smeri proti Novakom in vasem pod Poreznom. Večina mladih partizanov je stekla po pobočju grička Brdce, da bi prišli kar najhitreje v zavetje gozdov. To je bilo zanje usodno. Žrtev za žrtvijo... sedeminštiri-deset! In vendar misel, da bi v partizanskem Cerknem zgradili šolo — spomenik NOB, ni zasnovana na tem tragičnem dogodku. Rodila se je po svečani komemoraciji od 25. obletnici napada na partijsko šolo, kjer so se zbrali tudi preživeli tečajniki. V takih trenutkih se trpka bolečina kaj rada oplemeniti s hotenji, da bi se spomin na žrtve spremenil v trajen ponos vseh rodov naših ljudi. »Zgradimo šolo, ki bo posebno pozorno razvijala vrednote in ideje, ki so živele v udeležencih narodnoosvobodilnega boja,« so se navduševali nekdanji partizanski tečajniki. Ne navsezadnje je kraj šolo tudi potreboval. Po drugi strani pa bi bila to najprimernejša družbena zahvala ljudem s cerkljanskega območja za njihov nesebični prispevek v najtežjem obdobju narodove zgodovine. Nepozabno je obdobje, ko je bilo Cerkno središče množičnega revolucionarnega delovanja na Primorskem in Gorenjskem. Šola mora biti rezultat celostne družbene akcije, je bilo poudarjeno že takrat. Tako bo mogoče reči, da bo nadaljevala delo, ki je pognalo kali nove kulture, svobodnih in demokratičnih odnosov, že med najhujšimi vojnimi vihrami na tem ozemlju. To ozemlje je bilo kot jež. Devet tisoč borcev devetega korpusa NO V in POS je zadrževalo sedemkrat močnejšega sovražnika. Branilo je ozemlje, kjer je cvetela politična, gospodarska in kulturna dejavnost, ki je bila nujno potrebna za učinkovitost boja. Na cerkljanskem območju se ni razvijala in dozorevala le vojska,temveč tudi svobodoljubna zavest. Pri tem je pomagal partizanski tisk. K oblikovanju zavesti so veliko prispe- vale skrite partizanske šole, izjemna požrtvovalnost prebivalstva, domačije, ki so se spreminjale v partizanske delavnice, grape, v katerih so nastajale bolnišnice. Na območju s tako zgodovino pa zamisel o šoli, ki bi seznanjala mladino z Zgodovinsko, kulturno in borbeno dediščino, hkrati s sodobnim razvojem jugoslovanskih narodov in narodnosti, ni mogla propasti. Zgodovina in tradicija sta v teh krajih tudi danes izredno živi. Šola v Cerknem pa je pri tem najbolj svetal zgled. NOVA ŠOLA — MISEL NA PRIHODNOST Leta 1969 je bil imenovan iniciativni in za tem delovni odbor za gradnjo šole — spomenika NOV. Akcija je dobila široko družbeno podporo. Uresničitev njenega poslanstva je postala slovenska naloga. Temeljni kamen je slovesno položil 27. julija leta 1971 dr. Joža Vilfan, takratni predsednik pokroviteljskega odbora. Šola je bila odprta ob proslavi 25-letnice priključitve Slovenskega primorja k Jugoslaviji; dogodek, ki je pomenil enega največjih uspehov osvobodilnega boja. Proslavljanje tega pomembnega dogodka ni bilo obrnjeno zgolj v preteklost, saj je prav odprtje nove šole z dragocenim poslanstvom, spodbujalo misel na prihodnost. »... Proslavljanje se torej ne izčrpava v povzdigovanju žrtev inv poveličevanju tega, kar je bilo storjeno,« je ob tistem dogodku ŠOLA V CERKNEM - NADALJEVANJE TRADICIJ NARODNOOSVOBODILNEGA BOJA Za bogato in polno življenje f M poudaril dr. Joža Vilfan. »Na- rala pouk NOB v osnovni šoli, sprotno! Usmerjeno je naprej, k pedagoški javnosti pa .posredo- mladim rodovom, ki naj razvijajo vala posplošena spoznanja o pridobitve osvobodilnega boja in uspešnih metodah poučevanja uresničujejo njegove ideale. krajevne zgodovine. Med obli-Upamo in želimo, dabocerkljan- kami dela so bile omenjene sku-ska šola na svojem in v širšem pinske hospitacije za učitelje prostoru nadaljevala boj, ki smo pouka zgodovine, zborovanja ga vodili med NOB za to, da bi mladih zgodovinarjev — pionir-naš človek živel vsak dan bolj jev, sprejemanje in vodenje ek-svobodno, razvitp, bogato in skurzuj učencev v pomembne kra-polno življenje.« je iz NOB, sodelovanje z muz.e- Pionirska delegacija sprejema ključ nove šole v Cerknem Od vsega začetka je bilo v vsebinski zasnovi delovanja šole zapisano, da bo to hospitacijska šola, da bo mladino seznanjala z bistvom zgodovinsko-kulturne dediščine in s sodobnim razvojem vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti. Posebno zavzeto da bo posredovala tradicije in vrednote narodnoosvobodilnega boja. S tem v zvezi bo demonstri- jem... V šoli so se trudili, da bi bila njihova pedagoška dejavnost iz leta v leto bolj sistematična in kakovostna. Maj 1975. Cerkno z okolico je kakor šopek mladosti. V osnovni šoli — spomeniku NOB se začenja proslava ob 30-letnici osvo- boditve. Med zbranimi so slušatelji Pedagoške akademije v Ljubljani, profesorji, predstavniki družbeno-političnih organizacij. Vabilu sta se odzvala tudi Miha Marinko in Franc Kimovec Žiga, slavnostni govornik omenjenega dne. Na tem nepozabnem spletu opominov na našo oboroženo revolucijo je bil posebno pomemben dogodek podpis samoupravnega sporazuma med šolo in pedagoško akademijo. Sporazum je bil obetaven, saj je govoril o znanstvenem sodelovanju. Med drugim naj bi pedagoška akademija pripravljala posamezne učne enote pouka zgodovine NOB. V šoli bi jih preskušali in jih, če bi uspele, potrdili. Gre za to, da bi dosegli kar najbolj privlačen način pouka zgodovine. V učencih naj bizapustil globok vtis, pri čemer naj bi bili doseženi tudi potrebni vzgojni smotri. Vsako leto naj bi obe ustanovi naredili natančen načrt o tem, kako bodo potekali poskusi. S podpisom sporazuma se je pedagoška akademija tudi obvezala, da bo šoli pomagala pri nameščanju strokovnega kadra. Vse znanstvene izkušnje, ki bi bile rezultat takšnega sodelovanja, naj bi bile objavljene v strokovnem gradivu. Preverjali naj bi jih tudi na posebnih seminarjih in posvetovanjih v Cerknem. Očitno pa je tudi bilo, da brez denarne pomoči takšno delo ne bo mogoče. cenljive vrednosti. Sola take vrš ma ima predvsem ne precenil me vzgojni pomen, kar pa ne potrt' no ni, da so v šoli vsi učenci odV šol njoki. 1 k0 sai V prvem obdobju delovanja šole so prihajali v Cerkno celo učitelji iz tujine. Prav nič niso skrivali svojega navdušenja nad načinom dela v šoli-—spomeniku NOB. Seveda pa je novi način dela zelo obremenjeval učitelje, predvsem njihov prosti čas. Skupine obiskovalcev so prihajale v Cerkno ob vsaki uri, seveda tudi ob sobotah in nedeljah. Različne obveznosti so se razdelile skoraj na vse šolske dejavnosti. Včasih se je zdelo, da je ves način dela in vzgoje na šoli prežet z revolucionarnimi idejami. Imenitno je, kadar je učencem prizaneseno s suhoparnim predavanjem že bolj ali manj znanih dejstev, ko postane šola prostor za sintezo spoznanj. Učenec z analizo prihaja do razumevanja, do logičnega sklepanja. Kadar tako ravnajo pri pouku zgodovine, začno uporabljati podobne metode tudi pri drugih predmetih. Glede tega so novi pedagoški načini nepre- BREZ USTREZNE POM0\b} BO SAPE VSE MANJ J bi Nedvomno bibilo imenitnoA\z0 bi lahko človek ob vsem omcrifi to' nem dodal ugotovitev, da za f uč slanstvo, kakršno opravljajo 1 jo šoli v Cerknem, ni nikakršA na ovir. Pa vendar je vse tisto, bo čemer ponosno pišemo in go* ju rimo, le razširjena dejavtf se osnovne šole — spomeni m, NOB. Sodelovanje z ljubljanA pedagoško akademijo je škof zamrlo. Za delo v Cerknem so1 sicer začele zanimati nekak strokovne ustanove, recimo f je dogoški institut, t udi zgodovinsl ht društvo za severno Primorsk težave, ki nastajajo, pa ostaja zgolj na plečih šole. Učenci so krožku mladih zgodovinarjev, krožku turističnih vodnikov.' raziskujejo dogodke, iz katerih mogoče spletati kito zgodovin sodelujejo z muzejem, obiskujt kraje in ljudi, ki so vez med f sameznimi dogodki, poslušajo .. sodelujejo v posebnem d>' V pouka — pouka o zgodovl 'j Cerkljanskega. Ni spomenika, bitke, akcije ali ofenzive, ne pat p zanske dejavnosti v teh krajih, N ne bi bila predmet učenčevih 1 n ziskovanj. Na to delo je vezat1 n veliko drugih šolskih dejavno! j( pravzaprav ves vzgojno-izobt p Ževalni proces. Pa vendar si lak o šola privošči enega samega sti v kovnjaka za pouk zgodovif lj profesorico, ki se kot mentorici n to dejavnostjo ukvarja ,volontt l sko‘. Zdi se, da bo šola prej alis' s vključena v Republiški ekspe' s mentalno izobraževalni cent' t Ali bo takrat za njeno delo f c sebnega družbenega pome' t namenjene več družbene poze g nosti? Če je bila šola v Cerk n' t ob odprtju moderna šola, je zb i med tistimi, ki se otepajo z razf r nimi težavami. Prostorsko ' ‘t ustreza vsem znanim oblike \ šolskih in obšolskih dejavno! t tudi ne zahtevam celodnevne šk \ Kaj kmalu bo premalo učiln1 Sicer pa — šola ni spomenik >' | rodnoosvobodilnega boja f s svoji zunanjosti; gre za njet I vsebino, za delovni utrip, ‘ i njeno poslanstvo, ki ga opravi ] po najboljših močeh. SILVO TERŠEK ^ i Partizanska učiteljica Po tistem, ko so bombardirali Cerkno in našo vas, ko je šob pogorela, pouka ni bilo več. Čez kakihštirinajst dni ali čez tri tedne nas je obiskal stric. A ni prišel sam. Z njim so prišli še moški in tri ženske. Pozneje sem zvedela, da je bil to nekakšen vaški šolski odbor, roditeljski svet so mu rekli. Ko so prišli, mi v začetku stric ni omenil, kakšen je namen njihovega obiska. Po ničemer ni spraševal, kakor je bila njegova navada, kar v veliko sobo so šli in si jo ogledovali, kakor da jo nameravajo kupiti, ali pa prirediti v nji kako razstavo. Eni izmed Žensk se je zdela soba premajhna, stric pa je rekel, da soba ni tako majhna, kakor se ji zdi, ko bodo pospravili iz nje’nepotrebno ropotijo, da bo takoj videti večja. Tri velike mize da bodo že šle vanjo in potrebni stoli, otroci pa da se lahko malo stisnejo. Moški mu je pritrdil, rekel pa je, da je daleč od vasi. Stric pa nazaj, da pol ure za mlade noge ni nobena daljava, nekaterim pa da bo še bliže kakor v vas, saj so tod okrog hiše raztresene po vseh rob e h. Gbvno je, da bodo otroci na varnem, je še rekel. Tako smo v naši vasi spet dobili šolo, sovražnik ni z bombardiranjem in požiganjem ničesar dosegel. Stric in njegovi spremljevalci so še tisti dan odnesli iz sobe nepotrebno ropotijo, kakor je rekel stric, in soba se je res vsem zdela večja kakor prej. Ko so odšli, sem sobo še izprašila, pometla, pod poribala, če bi mogla, bi še stene pobelila in okna ter vso hišo okrasila, kakor je okrasimo za rešnje telo in kres. Drugi dan so pripeljali iz vasi dve veliki mizi in nekaj stolov, ena miza pa je bila naša. Tako se je naša velika soba spremenila v šolski razred. Učenci so sedeli okrog miz, da so lahko pisali. Čez dva dni so nam vaščani navozili še drv. Koliko drv, za dve hudi zimi, bi rekla. Čez kakšen teden po obisku roditeljskega sveta je prišla k nam tudi učiteljica in pouk se je začel. Po požigu vaške šole je šla nazaj v brigado, zdaj pa se je vrnila k svojim učencem. To je bila prava učiteljica, ne partizanska, kakor sem jaz, imela je potrebne šole. Ne, čisto prava tudi ona bi bila. Pozneje mi je povedala, da učiteljske šole še ni dokončala. Ko je Italija ka pit utirala, je hodila v zadnji razred. Po kapitulaciji Italije, ko je na tisoče Ljubljančanov zapustilo svoje lepo mesto, da bi pomagali osvoboditi domovino, tudi ona ni več zdržala za šolskimi klopmi, odšla je v partizane. Poslali so jo na Primorsko v Gradnikovo brigado. Ko pa so v brigadi zvedeti, da je hodila na učiteljsko šolo, so jo poslali na teren, da bi učila primorske otroke. Pri nas dobrih dvajset let ni bilo slovenskih šol, zdaj pa je v šolah znova zazvenela slovenska beseda in slovenska pesem. Nič čudnega ni bilo, da je vsaka vas hotela imeti svojo šolo. A kje vzeti učitelje? Italijani so biti vse slovenske učitelje pregnali iz naših krajev, nekatere so premestili v notranjost Italije, celo v Kalabrijo, še več sbvenskih učiteljev pa je pred fašističnim nasiljem pobegnilo čez mejo v Jugoslavijo. Malo izmed teh se jih je po kapitulaciji vrnilo med svoje ljudstvo, zato je takrat pri nas učiteljev zelo primanjkovalo. Vsakdo, ki je bil sposoben učiti, je bil dobrodošel. Kmalu so začela učiti tudi dekleta, ki niso imela potrebnih šol za to, taka, kakršna sem bila jaz, taka, ki'jim danes pravimo partizanska učiteljica. Ta učiteljica, ki je prišla k nam, ni bila partizanska učiteljica, ali pa samo napol. Lepo, mlado dekle, komaj osemnajst let ji je bilo. Oblečena je bila v uniformo italijanskega oficirja, tudi svetle oficirske škornje je nosila. Če bi jo gledal od zadaj, bi mislit, da je fant, da poučuje mlad učitelj. Sprva je hodila v razred prepa-sana s svetlim, rajvim pasom, za pasom pa drobna pištola. Pozneje pasu in pištole pri pouku ni več nosila, nikoli pa ni snela z glave partizanske kape, titovke z rdečo, peterokrako zvezdo. In kako si jo je znala posaditi na glavo, postrani, da njenih lepih, nekoliko valovitih las ni skoraj nič skrivala. Rekel bi kdo, da ji bo titovko odnesel najblažji veter, a se to nikoli ni zgodilo. T udi če se je globoko sklonila, ji titovka ni padla z glave. Učitelji so se večkrat sestajali v Cerknem ali kje drugje na nekakšnih konferencah, da se pogovore o svojem delu, kaj bi se dalo pri pouku izboljšati, da se pogovore o svojih izkušnjah. Naša učiteljica je imela na skrbiše mladinsko organizacijo v vasi, tudi zaradi tega so jo večkrat klicali v Cerkno. Kadar je morala tja, ni bilo pouka. To pa se je dogajalo čedalje pogosteje. Starši so bili nejevoljni, tudi učenci niso radi ostajati doma. Zato me je učiteljica naprosila, naj bi jo nadomeščala, kadar bo ona zopet morala v Cerkno. Kar prestrašila sem se, ko mi je to rekla, hkrati pa je tako zaplalo v meni, da me je od nekega čudnega občutka kar stisnilo v grlu. Tako te stisne, če doživiš nekaj nadvse lepega, ganjen si od tega. Nadvse rada bi ustregla učiteljičini želji, zdelo se mi je, da večje sreče zame ne bi bilo kakor to, da bi smela učiti, hkrati pa sem se bala, da tega ne bom zmožna, da se bom osmešila, da si potem nikoli več ne bom upala v razred, še pokazati da se ne bom upala več, ne pred učenci ne v vasi. »Kaj si neumna,« sem rekla učiteljici, »kako naj jaz učim, ko še sama nič ne znam.« »Saj ti ni treba učiti,« me je zavrnila. »Brali boste, iz Mladega rodu in iz partizanskih časopisov. Na konferencah nam zmeraj pravijo, da moramo z učenci čim več brati. Otroci bodo lahko tudi kaj prepisovali, ti jih boš samo nadzirala,« je rekh. »Tudi zapeli boste kaj, partizanske in narodne pesmi. Poješ veliko lepše kakor jaz,« me je še pohvalila, da bi me opogumila. Še danes se vidim, kako sem bila nerodna, ko sem prvič stala pred učenci kot učiteljica, pravzaprav kot učiteljičina pomočnica ali, še bolj prav povedano, kot vajenka. Poskušala sem posnemati Našo učiteljico. Joj, kako me je bilo sram, po vročini v licih sem čutila, kako rdim pred učenci. ^ stavka nisem prečitala do kor1: neki učenki sem velela, naj ‘'j naprej. Ta je veliko bolje brf\ kakor sem čitala jaz. Vsi so boči ta ti, ker so biti vajeni glaf brati. A jaz jih skoraj nisem sik la, še zmeraj sem slišala sef kako se mi pri branju za til' kako čudno naglašam posumi besede, kako nerodna sem. lav bolj rdim zaradi tega. Najrajši' se v zemljo vdrla. Po branju smo peli. NajpT' smo zapeli mojo: »Za vasjo' čredo pasla«, za njo pa vse po* zanske pesmi, kolikor smo I’ poznati, potem pa še narof1: Petje mj je bolj šlo kakor čitarf Zmeraj sem rada pela in vsi so H hvalili, da lepo pojem, da io"' lep glas. Zato sem tudi hitro f tegnila otroke za sabo. Pozneje sem še mnogokrat k domestovala učiteljico, ko je tok po opravkih v Cerkno ati drugam. Kot vajenka sem ^ dobro napredovala. Kmalu tudi glasno brala tako, da trt'! bilo treba rdeti pred učenci. veda ni to prišlo samo od sobna učil a sem se bila. Večer zd f čerom sem se zapirala V kuhkt in sama zase glasno brala vse, je bilo pri roki. (Odlonlek iz knjige Karla. ^ beljška UClTEUlCA, Part&' ska knjiga, Ljubljana 1980)- Kako izboljšati našo družbeno in moralno vzgojo Brez dela ni samoupravne vzgoje in odgovornosti izobraževanje Samoupravljanje s temelji vr2 Marksizma kot učna vsebina po-en\ '''eni tudi nadaljevanje družbe-'m"' !l0'mora'ne vzgoje v osnovni j Soli, zato je to treba pojmovati kotneprekinjenrazvojni proces v samoupravni socialistični družbi. Po naravi vsebin, ki jih dajeta ^MV in STM mlademu človeku, “i pričakovali, da je to vzgojno-,w’izobraževalno področje zago-1 «3tovo zan'm'vo in privlačno za ’a ačence. Podatki iz raziskave, ki /°A)° je opravila katedra za DMV cfS"iaa pedagoški akademiji v Mariboru (Milan Divjak), pa ne potrjujejo tega. Opazimo lahko, da se dečki in deklice žeto malo r a-n>majo za predmet DMV že v 7. razredu (14%), najbolj priljubljeni predmeti pa so biologija, 2emljepis in zgodovina. Verjetno )o ti predmeti privlačni, ker da-0 /j jejo veliko novih informacij, zahtevajo veliko pomnjenja, posebno še, če jih učitelji ocenjujejo predvsem po reproduktivni sposobnosti zapomnitve fazlič-njh podatkov, ne pa uporabe, ki hi razvijala tudi ustrezne delovne Uavade in zahtevala od učencev več mišljenja in dejanja. vrednotenje dosež-. .Kov "1 Moralne vzgoje — iovij Težavna naloga Z" Kako neustrezne razmere so Prt pouku STM, preberemo v Mladini (1978, št. 13) v članku Uekega učenca pod naslovom Ali res le gola piflarija: >>Učiteljem je vseeno, nam pa še bolj.« Čeprav je to izjemno, pa vseeno opozarja. Učenci pogrešajo ži-> vahne pogovore o sprotnih živ-ovin Ijenjskih vprašanjih in marsikje menijo, da je ravno pri STM su-ontt ho parno, dolgočasno, preveč ab-«/U straktne teorije brez resničnega spe' samoupravljanja. Nekateri uči-telji sami tožijo, da je najteže ’° P ocenjevati, ker to ni matema-mel Pčna naloga, kjer lahko pre-iozO gledno ocenijo rezultate in odš-kftt tevajo točke. Učenci pa pogosto e zi '■(/zli Ugovarjajo, da samoupravljanja Ui mogoče ocenjevati s številka- ° ' ‘mi> zlasti ne tako, da bi učitelj lika vrednotil zapiske v zvezkih, kon->nol trolne naloge, naguljene odgo-Vore, torej vsaj edino tako ne. čiim ik a ' t n jel v* ran Učenci ugotavljajo, da učitelji Predavajo preveč teoretično, sami učenci pa slabo sodelujejo. Predmet je preveč oddaljen od družbene prakse, premalo so Poudarjena aktualna dogajanja. Tudi to ni prav, da se počitniška Praksa ne šteje kot praktični del lega predmeta. Mladi so marsikdaj prehudo kritični, poenostavljajo, vendar je treba pozorno Prisluhniti njihovim pripombam, (Ofl[ Se posebno, ko gre za življenj-■jj ti skost družbeno-moralne vzgoje 'n STM, ker je to najbolj pristno . „ Povezano z vsakodnevnimi med-človeškimi odnosi, z uveljavlja-■ 5/ir ujem samoupravne vloge učen-scb\ cev. ci. ■alik neV ajp" sjo part, ,o i‘ vdt‘ Razumljivo, da je treba razlikovati med kritikami, ki razu- In*• utejo samoupravljanje kot odgo-vornost, neposredno urejanje razmer in odnosov, in tistimi pripombami, ki ne dojemajo sa-utoupravljanja drugače kakor Poenostavljeno prostost, odpravljanje obveznosti in izmikanje odgovornostim ter delovnim italf 2ahtevam in skušajo že vsako SOH uniejitevpo nujnosti prikazovati iffifi kot kršitev samoupravnih pravic. o f luki p»zabljajo na samoupravne j ^°lžnosti. To pa se često piojavlja at tuj kot posledica različnih vplivov fuzširjene potrošniške miselnosti ln lažnega prikazovanja individualne svobode po vzorcih meščanske demokracije. Inpravzato sta DMV in STM fjomembna: Prežeta s samoupravno prakso sPodbijata škodljive vplive potrošništva in anarhičnega poj-urovanja svobode ter življenjsko Rajata mladega človeka z delom, učenjem in ustrezno kulturo prostega časa v spoznanja in doživljanja resnične samou-Pritvfie svobode, obenem pa rahljata odpornost proti različnim ■ taš\ krt t k i st' ntif i.y sek ia i* tliinf e, k ,6'* rti-J' 0k ; oblikam dogmatične idejne in osebne avtoritarnosti, ki se lahko pojavi še zlasti na področju takih predmetov. Že v omenjeni številki Mladine so zapisali, da sta pouk in predmet »skregana«. Ža odpravo slabosti in uresničitev nalog družbeno-moralne vzgoje in predmeta STM torej potrebujemo učitelje z visoko stopnjo znanja ter usposobljenosti za prepletanje pouka in dela ter celostno vrednotenje vzgojnih dosežkov. Le takšni učitelji lahko samozavestno, z avtoriteto znanja in življenjske ustvarjalnosti dosegajo resnične vzgojne smotre, motivirajo in ustvarjalno razvijajo učence s samoupravnimi odnosi. Potem se ni več treba spraševati, kaj naj ocenjujemo, ker je take vsestranske dosežke mogoče vrednotiti le celotno od prvin nujnega znanja, ki ga mora vsakdo pridobiti, da lahko samoupravno zaživi in se uresniči kot samoupravna socialistična osebnost v družbenih razmerah in možnostih, v katere se vrašča in jih zdaj in v prihodnosti sooblikuje. Neke alternative preprosto ni mogoče p>ostavljati, temveč je treba upoštevati predvsem celostno povezanost znanja, sposobnosti in dejanja, da se ugotovi stopnja samoupravne razvitosti in idejne ozaveščenosti vsakega učenca v vsej njegovi dejavnosti. Ko je razmišljala o učencih in vsebinah DMV, je vprašala svetovalka Zavoda SR Slovenije za šolstvo na lanskem mariborskem posvetu o DMV Mija Artačeva, kako naj bi dosegli boljše vzgoj-no-izobraževalne rezultate, če pa ni akcije, ki bi spoznane vsebine spreminjala v resnično življenje. To je bistveno. Bolj se bo treba pjotruditi pri uresničevanju učnih načrtov, ki niso slabi, kot pa nenehno spreminjati posamezna poglavja. Res pa je, da je treba načrt sproti dopolnjevati, vsebinsko aktualizirati za stvarno ocenjevanje razmer doma in drugje. Zelo pomembno je za učenca, a tudi za učitelja, da se zave, kaj lahko stori, kako se lahko uveljavi, kako lahko ustvarjalno krepi samoupravne odnose. Zato se samoupravljanja ni mogoče preprosto naučiti, temveč je take osnove treba samoupravno iskati in ustvarjati v svojem življenjskem okolju. Potrebno je torej, da te odnose učenci dojamejo, osvoje in se s tem uresničujejo kot ustvarjalni delavci in samou-pravljalci. Za to pa ni bilo dovolj narejenega, da bi ustrezno usposabljali pedagoške delavce na kadrovskih šolah, razvili dovolj virov za samoizobraževanje učiteljev DMV in STM. Prav tako tudi ni bilo doslej ustrezne spodbude, ki bi motiviralo učitelje za poglabljanje in ustvarjalno razvijanje tega področja. Naši učitelji, pionirji na tem področju, so sicerže veliko naredili, a treba bo še več z združenimi močmi. To namreč ni le zadeva učiteljev, temveč pomembno vprašanje celotnega okolja, ki tako ali drugače omogoča uveljavitev spoznanih načel in teorije v praksi. družbeno-moralni vzgoji, v obliki posebnega pouka daje strnjeno znanje o samoupravni socialistični etiki, potrebno za razvijanje samoupravnih odnosov že v osnovni šoli. Še veliko bo treba napraviti, da bodo razvite metode dela prevevale celoten slog delovanja in življenja odprte celodnevne osnovne šole in se bo teorija lahko uporabljala ter preverjala v samoupravni praksi šole in okolja. Podobno velja tudi za STM v usmerjenem izobraževanju, kjer se ta vzgoja celostno povezano, poglobljeno razvija in v vedno višjih oblikah zavestno uresničuje v šolski in širši družbeni praksi, v katero se dejavno vključuje učenec. Tovariš Kardelj je naglašal, da je poleg izgradnje materialne blaginje in proizvajalnih sil temeljna naloga, da poiščemo takšne oblike in metode upravljanja družbe, ki bodo zares omogočile, da se vse pozitivno in progresivno v družbenih gibanjih lahko v resnci polno izrazi, toda pri tem si ne kaže izmišljati nekakšnih idealnih sistemov za odnose med ljudmi. Toda treba je ustrezno ukrepati, da bi zagotovili kar najboljše možne dosežke v danih razmerah. To nedvomno velja tudi za delo in življenje šole, za vzgojno-izobraževalni proces, ki ga je treba na temelju jasnih smotrov in vsebin, zajetih v vzgojno-izo-braževalnih načrtih, tako organizirati, da se v njem razvija stvarna samoupravna praksa z ustreznim položajem učenca, pričljivo identifikacijo z vsebinami pa dokaj prazno in neučinkovito. Ob vsem pa prav to ni odvisno predvsem od prostorske in tehnološke opremljenosti šole, temveč bolj od možnosti za učenčevo dejavnost, živo iskanje, samoupravno urejanje in ustvarjalno reševanje ter ugotavljanje- resničnih, ne umišljenih in napačnih vprašanj, protislovij in odgovorov. V učnem načrtu je dobro zapisano o samoupravljanju v krajevni skupnosti, da naj samoupravno prakso, analizo in sintezo v vzgojno-izobraževalnem procesu učenci spoznajo krajevno skupnost kot obliko humane, solidarne skupnosti. To pa ni preprosto, če krajevna skupnost ne deluje dovolj razvito, če ni šola dovolj odprta, pa je treba realizacijo programa DMV in STM urejati tudi neposredneje zorga-nizacijami združenega dela in drugimi dejavniki v krajevni skupnosti in občini. To je nov odnos, ki zahteva tudi drugačen položaj šole v okolju, drugačno vlogo učitelja in drugačno načrtovanje šolskega dela. Za to pa še niso dobro pripravljeni vsi učitelji in še drugi, ki bi morali sodelovati, da bi načela uresničili. Na koncu še to: ni ustreznih učbenikov! Pri tem ne gre le za pomanjkljivosti po obsegu in racionalnosti snovi, temveč tudi po zgradbi in poteku učne ure, so ugotavljali. Tako pomanjkljiv učbenik pa je težko uporaben za učenca in terja izdatnejšo učite- Obleganje Erazma Predjamskega, bron (relief), 1967, ladja Postojna Ravbarkomanda, bron, (relief), 1967, ladja Postojna Ribiči, bron, (relief), 1967, ladja Portorož SPODBUJATI SAMOUPRAVNI SLOG ŽIVLJENJA Pojavljale so se tudi različne dileme o tem, ali je družbeno-moralna vzgoja sploh potrebna ali ne, posebno zaradi nevarnosti, da bi bila podobna moralki kot predmetu »katehetske narave«, pa še zato, ker bi marksistična idejnost in socialistična moralnost morali prežemati vse predmete in ves slog šolskega življenja. Niti DMV v osnovni šoli, niti STM v usmerjenem izobraževanju ne moreta odvzeti nalog in odgovornosti za idejno in moralno vzgojo drugim predmetnim področjem in tega ne nadomeščata. Vendar pa vse to, kakor je bilo rečeno tudi na tretjem republiškem posvetu o učiteljem in drugih vtem procesu. Ni toliko napak v zgradbi učnega načrta na vseh stopnjah šolanja, da bi zaradi tega bila DMV in STM šibka, neustrezna, kakor je pomanjkljivo uresničevanje teh načrtov, odvisno od učiteljev in okolja, ki naj bi pomagalo v razvoju učenčeve samoupravne zavesti. Tudi tu se je pojavljalo, kakor marsikje na drugih izobraževalnih področjih, pretirano pozitivistično, intelektualistično, enciklopedično, verbalno in abstraktno izobraževanje, v praksi morda navidez preprostejše, cenejše, za organizacijo vzgojnoi-zobraževalnega dela manj zahtevno, formalno samozadostno, a za učenčevo doživljanje, preverjanje teorije s prakso ter pre- Ijevo pomoč. Res pa je tudi, da takšnega učbenika, ki bi lahko nadomestil učitelja, nikoli ne bo, zato bo še vedno prva odgovornost za vzgojno-izobraževalne dosežke pri DMV in STM pri učitelju in drugih djeavnikih vzgoje. Največ pa obetajo gotovo novi družbenoekonomski odnosi in preobrazba sistema vzgoje, ki jo uresničujemo prav z uporabo naše družbene stvarnosti in njenih razvojnih ciljev. Ti pa morajo odsevati v slogu celotnega šolskega življenja: to pa je odgovornost odraslih in mladine, skupni smoter, zajet v ustvarjalnem vzgojno-izobraževalnem procesu, naša neposredna operativna naloga. DR. RUDI LESNIK Ohranjanje revolucionarnih tradicij v VVZ K razvijanju in ohranjanju revolucionarnih tradicij NOB prispevajo tudi delavci v vzgojno-varstvenih organizacijah. Vodilo za uresničevanje te naloge je vzgojni program, po katerem otroke primerno — glede na njihovo starost, seznanjamo s pomembnejšimi družbenimi dogodki in prazniki, kot so: 1. maj — praznik dela, 25. maj — dan mladosti, 29. november — dan republike, 22. december — dan JLA. Tako razvijamo že predšolskim otrokom poleg drugih tudi ljubezen do domovine, do Tita — z izbranimi vsebinami in metodami dela, npr. s pripovedovanjem zgodbice iz NOB ob knjigi ali slikah, ob poslušanju pesmic o domovini, z ogledi okrašenega KAJ JE DOMOVINA? mesta, ob spremljanju raznih družbeno-političnih dogodkov po televiziji itd. Otroke spodbujamo k obnavljanju teh vtisov in dejavnosti z risanjem, slikanjem, izdelovanjem voščilnic, zastavic, z ogledi razstave, muzeja in tedaj, ko okrasimo prostore. S tem ko vzgajamo tako predšolske otroke, prav gotovo vplivamo tudi na starše, ki spremljajo dogajanja, v katerih sodelujejo njihovi otroci. Predšolski otroci so zelo dovzetni, zato bi morali še bolj izrabiti to obdobje za vzgojo domoljubja. Vtisi v ranem otroštvu imajo veliko moč in so temelj za poznejši razvoj osebnosti. MARTA MORI Odgovorni otrok v oddelku male šole ob 29. novembru Damjan: To sem jaz, to je moje mesto Ljubljana, vrtec, to da sije . sonce, da smo svobodni, da imamo veliko zraka. Uroš: Domovina je igrišče, kjer se lahko vsak igra, Jurij: Zame je domovina, da nekje živim in se lahko vozim z vlakom in letalom. Karlo: Zame je domovina Tito in rastlinjak. Grega: Mamica, oči in gozd. Petra: Domovina je naša hiša, v kateri se igram in smejem. Mateja: Domovina je to, da rožice lepo cvetijo. Vice: Da se peljem z ladjo, na morje. Andrej: Zame je domovina, da se lahko igram. Andrejček: Zame so domovina hribi, ki po njih rad hodim, in drevo, ki raste. Saška: Da lahko veselo živim in se z očkom igram. Primož: Zame je domovina Tito, partizani, ki so pregnali sovražnika. Jure: Zame je domovina to, da smo svobodni! VZGOJITELJICA ANA BOGATAJ Obisk v vrtcu Med Borštnikovim srečanjem v Mariboru je v sredo, dne 29. 10. 1980, obiskala našo vzgoj-no-varstveno organizacijo Koroška vrata gledališka igralka Milena Godina in našim otrokom pripovedovala pravljice. Pravljice je poslušalo 160 otrok iz enote Smetanova 34 a, Ribiška, Lavričeva in Bresternica. Kljub temu da je bilo veliko otrok različnih starosti, so bili vsi izredno umirjeni in zbrani. Naše vzgojiteljice so otroke na to srečanje dobro pripravile, zato je bil uspeh toliko večji. Zavzeto so poslušali vse tri pravljice in z lepimi stavki sodelovali v pogovoru. Bili so veseli in sproščeni. Milena Godina se je otrokom predstavila kot »babica« in jim tudi povedala, kako se piše. Vzgojiteljice so pripovedovale otrokom razne zgodbe že prej. Otroci so nato risali in preneseli pridobljeno znanje (logično mišljenje) na risalne liste. Ena od skupin v vrtcu Smetanova 34 a je risala po zgodbi Hvaležni medved. Risbe so bile imenitne, naši mali umetniki so dokazali, koliko zmorejo in kako zelo so sposobni ustvarjati ob odličnem vodstvu naših marljivih vzgojiteljic. Sami otroci so zbrali izmed vseh risb eno, ki so jo uokvirili in jo podarili naši umetnici za spomin — v znamenje spoštovanja do naše tovarišice Milene Godina, ki kljub bolezni vedno rada pride med nas. Pravi, da je srečna, kadar vidi naše otroke, za katere je vredno delati in živeti in se zanje vsestransko razdajati. STANKA BATIČ Srednja splošna vojaška šola Franc Rozmr n Stane v Ljubljani je praznovala 7. novembra svoj dan z bogatim kulturnim sporedom. Na ta dan je tragično umri partizanski komandant, po katerem se imenuje ta šola, ki praznuje letos tudi svojo petletnico. To je prva srednja šola, ki je lani prešla na usmerjeno izobraževanje. Po štiriletnem šolanju v Ljubljani se učenci le še tri leta šolajo na akademiji, čeprav imajo več vojaških predmetov. Živijo v bližnjem internatu, kjer jim je na voljo kar 24 različnih zunajšolskih dejavnosti, ki jih vodijo urizadevni mentorji Uvedba proizvodnega dela in delovne prakse v programe usmerjenega izobraževanja terja organizirano pripravo in ustvarjanje materialnih, kadrovskih in drugih možnosti — tako v vzgojno izobraževalnih organizacijah kot v organizacijah združenega dela, ki bodo izvajale proizvodno delo in delovno prakso. Koordinacijski odbor za izvajanje akcijskega načrta nalog pri uresničevanju proizvodnega dela in delovne prakse, ki ga sestavljajo predstavniki Gospodarske zbornice Slovenije, Zveze sindikatov in Zveze socialistične mladine Slovenije, Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo in Republiškega komiteja za delo, Izobraževalne skupnosti Slovenije in Zavoda SRS za šolstvo ter nekaterih OZD iz materialne proizvodnje, je pripravil izhodišča za programiranje, organizacijo in izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse za udeležence srednjega usmerjenega izobraževanja. Na temelju teh izhodišč bo koordinacijski odbor organiziral regijske posvete. Zato je prav, da se z izhodišči seznanijo tudi vzgojno-izobraže-valne organizacije. Za uresničitev takšnega izobraževanja, kakršnega potrebuje naša družba za svoj razvoj, je treba marsikaj v izobraževalnem sistemu vsebinsko in organizacijsko spremeniti. Taka sprememba, ki pomeni konkretno povezanost izobraževanja z delom in uveljavljanje načela, da je usmerjeno izobraževanje izobraževanje za delo in samoupravljanje, je uvajanje usposabljanja za delom in na delu kot obvezne sestavine vzgojno-izobraževalnega , dela po vseh programih za pridobitev in izpopolnjevanje strokovne izobrazbe. Usposabljanje z delom in na delu pa se izvaja kot proizvodno delo in delovna praksa. (Proizvodno delo je defo v tistih delovnih procesih, ki imajo proizvodni značaj. Delovna praksa je delo v tistih delovnih procesih, ki nimajo proizvodnega značaja.) Obseg proizvodnega dela in delovne prakse ter navodila za organizacijo tega dela določijo uporabniki in izvajalci v posebni izobraževalni skupnosti z vzgoj-no-izobraževalnimi programi. Pri tem morajo upoštevati.obseg proizvodnega dela in delovne prakse, ki ga določa skupna vzgojno-izobrazbena osnova za prvi dve leti izobraževanja. V skladu z zahtevami izobraževanja in dela v posamezni stroki pa lahko povečajo obseg proizvodnega dela in delovne prakse že v prvih dveh letih, vendar tako, da celotno vzgojno-izobraževalno delo ne preseže 44 tednov v posameznem šolskem letu. Prav tako določijo z vzgojno-izobraževalnimi programi tudi obseg in vsebino proizvodnega dela in delovne prakse v naslednjih letnikih izobraževanja. V okviru skupne vzgojno-izo-brazbene osnove, bodo učenci opravljali proizvodno delo in delovno prakso v l. in 2. letniku strnjeno, to je^v desetih delovnih dneh 80 ur, in sicer: — učenci 1. letnika bodo pra-vitoma opravljali proizvodno delo in delovno prakso v drugem polletju šolskega leta tako, da bodo v osmih ciklusih 1 ihko opravili obveznost vsi učer ci ali v vsakem ciklusu povp ečno 3.750 učencev prvih letnikov vseh usmeritev; — učenci drugega letnika bodo praviloma opravljali proizvodno delo in delovno prakso v prvem polletju šolskega leta. Strnjeno bodo morali opraviti Proizvodno delo in delovna praksa Izhodišča za programiranje, organizacijo in izvajanje najmanj 80 ur proizvodnega dela in delovne prakse v desetih delovnih dneh. Predvidevamo, da se bo vsako šolsko leto v programe prvega letnika srednjega izobraževanja vpisalo okoli 30 tisoč učencev. Praviloma bodo opravljali proizvodno delo in delovno prakso v organizaciji združenega dela, s katero bodo imeli med izobraževanjem vzpostavljen nek družbenoekonomski odnos (štipendijsko ali drugo pogodbo). Če pa ta organizacija združenega dela ne bo izpolnjevala pogojev za izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse, bodo učenci razporejeni v organizacije združenega dela, ki bodo izpolnjevale te pogoje. Proizvodno delo in delovna praksa v skladu z novimi vzgoj-no-izobraževalnimi programi se bosta začela izvajati za prvi letnik srednjih šol v šolskem letu 1981-82. Ker je treba do takrat pripraviti pogoje za organiziranje in izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse, smo kot pomoč pripravili tale izhodišča: I. OBLIKOVANJE VSEBIN l. Proizvodno delo in delovna praksa v vzgojno-izobra-ževalnih programih rednega izobraževanja. 1.1. Prvi letnik. Proizvodno delo in delovna praksa sta programirana skladno z izbrano učenčevo usmeritvijo ter diferenciranim (usmeritvenim) učnim načrtom predmeta osnove tehnike in proizvodnje. Izvajala pa se bosta v neposrednem proizvodnem in delovnem procesu tako, da bodo učenci vključeni neposredno v dela in naloge proizvodnega in delovnega procesa. Učenci matematično-naravo-slovne, družboslovne, pedago- ške in kulturološke usmeritve bodo v prvem letniku opravljali proizvodno delo neposredno v delovnem procesu materialne proizvodnje. S programi teh usmeritev bo opredeljeno, na temelju katerih usmeritvenih učnih načrtov predmeta osnove tehnike in proizvodnje se bo izvajal pouk osnov tehnike in proizvodnje v teh usmeritvah (npr. na temelju usmeritvenih učnih načrtov v kovinsko predelovalni, metalurški, elektro, gradbeni, lesarski, agroživilski, gozdarski, tekstilni, kemijski, usnjarski ipd. usmeritvi). V skladu s to opredelitvijo bo treba izbrati ustrezne organizacije združenega dela, v katerih se bo za te usmeritve izvajalo proizvodno delo. Sveti šol, ki bodo izvajale programe teh usmeritev, bodo sklepali o razporejanju učencev na proizvodno delo na podlagi poprejšnjega dogovora z organizacijami združenega dela. Pri tem bodo upoštevali možnosti organizacij združenega dela na svojem območju. 1.2. Drugi in naslednji letniki. Proizvodno delo in delovno prakso v drugem in naslednjih letnikih bodo učenci praviloma vseh usmeritev opravljali na področjih del, za katera se bodo izobraževali. 2. Proizvodno delo in delovna praksa v skrajšanih vzgoj-no-izobraževalnih programih. Vsebino proizvodnega dela in delovne prakse v skrajšanih programih srednjega izobraževanja oblikujemo tako, da se izbira iz vsebine proizvodnega dela oz. delovne prakse ustreznih programov srednjega izobraževanja v isti usmeritvi in jo povezuje s strokovno teoretičnimi in praktičnimi vsebinami programa. Učencem omogočamo opravljanje dela praviloma na tistih področjih dela, za katera se učenci po posameznem programu izobražujejo. 3. Izbira del in nalog 3.1. V prvem letniku bosta proizvodno delo in delovna praksa praviloma v funkciji usmeritve, v drugem in naslednjih letnikih pa v funkciji smeri. Zato se tudi dela in naloge za proizvodno delo in delovno prakso izbirajo za prvi letnik iz obsega usmeritve, za naslednje letnike iz obsega smeri, tako da spoznajo med izobraževanjem praviloma vse prvine tehnološkega procesa, ki izhajajo iz organizacije dela v organizaciji združenega dela. 3.2. Za izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse je treba iz tehnološkega procesa izbrati tista dela in opravila, ki jih bodo učenci glede na psihofizične sposobnosti in zakonska določila lahko opravljali in jim bodo hkrati omogočali spoznavati tehnološki proces s širših družbenoekonomskih vidikov. Učenci bodo pri proizvodnem delu in delovni praksi spoznavali tehnološki proces in organiza- cijo dela v določeni panogi tako, da bodo med celotnim izobraževanjem v srednjem izobraževanju spoznali ves tehnološki proces. Zato izberemo zanje v prvem letniku samo dela in naloge, ki predstavljajo del tehnološkega procesa, in sicer taka, ki učencem ob neposrednem opravljanju dela omogočajo vsebinsko povezavo s predmetom osnove tehnike in proizvodnje in spoznavanje tehničnih in tehnoloških osnov proizvodnega in delovnega procesa ter samoupravne organiziranosti organizacije združenega dela. Za naslednje letnike pa se dela in naloge izbirajo tako, da omogočajo širjenje spoznanj iz prvega letnika in razvijanje zmožnosti za vse bolj samostojno opravljanje del in nalog v izbrani smeri. 3.3. Strokovni sveti posebnih izobraževalnih skupnosti bodo na temelju teh izhodišč določili v vzgojno-izobraževalnih programih dela in naloge za posamezne usmeritve in smeri. II. ZAGOTAVLJANJE PROSTORSKIH, MATERIALNIH, KADROVSKIH IN DRUGIH MOŽNOSTI Proizvodno delo in delovna praksa morata biti organizirana tako, da bodo udeleženci izobraževanja z opravljanjem dela neposredno v delovnem procesu s svojim delom ter rezultati tega dela lahko prispevali k dohodku temeljne organizacije ali delovne skupnosti in k prihodkom delovnih ljudi, ki samostojno opravljajo dejavnost s sredstvi v lastnini občanov. To izhodišče utemeljuje načelo, da zagotavljajo prostorske, materialne, kadrovske in druge možnosti za neposredno izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse organizacije združenega dela ali delovne skupnosti oz. delovni ljudje, ki to proizvodno delo in delovno prakso izvajajo. K tem možnostim sodijo zlasti: 1. neposredne materialne možnosti za organizacijo in izvajanje delovnega procesa (delovni prostori, delovna sredstva, predmeti dela, sredstva osebne zaščite pri delu ter druga sredstva varstva pri delu); 2. z zakonom določene minimalne pravice udeležencev izobraževanja: — varstvo pri delu v skladu s posebnimi predpisi — zavarovanje ob nesreči pri delu — nagrade udeležencem izobraževanja v skladu z njihovim prispevkom k dohodku temeljne organizacije ali delovne skupnosti in prihodkom delovnih ljudi, ki samostojno opravljajo dejavnost s sredstvi v lastnini občanov. Zavarovanje ob nesreči pri delu obsega: — zagotavljanje zdravstvenega varstva ob nesreči pri delu in obolenja za poklicno boleznijo v skladu z zakonom o zdravstvenem varstvu in v skladu s samoupravnimi splošnimi akti samoupravnih interesnih skupnosti na področju zdravstva: — zagotavljanje zavarovanja za invalidnost in telesno okvaro, ki sta posledica nesreče pri delu in poklicne bolezni, v skladu s samoupravnimi splošnimi akti samoupravnih interesnih skupnosti na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja; — vsem organizacijam združenega dela pa priporočamo, da tako kot delavce kolektivno nezgodno zavarujejo pri zavarovalni skupnosti tudi učence na proizvodnem delu in delovni praksi. To zavarovanje zajema skoraj vse nezgode, ki se učencem lahko pripetijo. V zvezi z nagrado naj bi uporabniki in izvajalci v samoupravnih sporazumih o temeljih I planov posebne izobraževalne skupnosti določili minimalno višino te nagrade, osnove in merila za njeno določanje pa naj opredeljujejo samoupravni splošni akti organizacije združenega dela v skladu z družbenim dogovorom in samoupravnimi sporazumi o oblikovanju in delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. 3. Druge pravice udeležencev izobraževanja, kot so: — prehrana, — posebni zdravniški pregledi, kadar so taki pregledi obvezni pred vključitvijo udeležencev izobraževanja v proizvodno delo in delovno prakso. 4. Delo delavcev, ki bodo izvajali in sodelovali pri izvajanju -proizvodnega dela ali delovne prakse. Način zagotavljanja drugih možnosti za organiziranje in izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse morajo določiti uporabniki in izvajalci v posebnih izobraževalnih skupnostih v samoupravnem sporazumu o temeljih plana te skupnosti. V okviru posebnih izobraževalnih skupnosti naj bi zagotavljali zlasti tele možnosti: 1. sredstva za storitve, ki jih bodo v zvezi z organiziranjem proizvodnega dela in delovne prakse in sodelovanjem pri njenem izvajanju opravljale izobraževalne organizacije; 2. prispevki za zagotavljanje posameznih pravic iz zdravstvenega varstva v skladu z zakonom in samoupravnimi splošnimi akti samoupravnih interesnih skupnosti na področju zdravstva, ali s sporazumom med izobraževalnimi skupnostmi in skupnostmi zdravstvenega varstva; 3. sredstva za regresiranje morebitnih prevozov udeležencev izobraževanju na proizvodno delo in delovno prakso. Bilo bi smiselno, da se v samoupravnih sporazumih o temeljih planov posebnih izobraževalnih skupnosti določi, da-se tudi zavarovanje ob nesreči pri delu zagotavlja z združevanjem sredstev v okviru posebnih izobraževalnih skupnosti in se prispevki za to zavarovanje poravnavajo iz teh sredstev, Uporabniki in izvajalci se lahko dogovorijo, da se z združevanjem sredstev v posebnih izobraževalnih skupnostih zagotavljajo še nekatere druge možnosti, kot je npr.: kritje dela stroškov pri usposabljanju delavcev, ki bodo izvajali oz. sodelovali pri izvajanju proizvodnega dela in delovne prakse. III. KADROVANJE IN USPOSABLJANJE DELAVCEV, KI BODO IZVAJALI PROIZVODNO DELO IN DELOVNO PRAKSO 1. Za delavce v organizacijah združenega dela, ki niso izobraževalne organizacije, velja, da se izberejo tako, kot določa samoupravni splošni akt organizacij združenega dela in se za to delo ne izbirajo na podlagi razpisa. Predlagamo, da v organizacijah združenega dela te delavce imenuje na predlog strokovne službe delavski svet. 2. Za te delavce veljajo splošni pogoji, ki jih določa zakon za delavce v usmerjenem izobraževanju: —’ ustrezna strokovna izobrazba v skladu z zakonom, vzgojno-izobraževainim programom oziroma samoupravnim splošnim aktom; — da s celotno svojo poklicno in družbeno dejavnostjo uveljavljajo humane medsebojne odnose in socialistično samoupravljanje. Zakon za te delavce ne določa minimalnih pogojev glede stopnje strokovne izobrazbe in prepušča uporabnikom in izvajalcem, da pogoje dela stopnje in vrste strokovne izobrazbe za te delavce določijo z vzgojno-izobraževainim programom. 3. Zakon za delavce, ki izvajajo proizvodno delo in delovno prakso v drugih organizacijah, ne zahteva, da imajo pedago-ško-andragoško izobrazbo. Tudi ne zahteva da tak delavec opravlja strokovni izpit v skladu s predpisi s področja vzgoje in izobraževanja. 4. Menimo, da je za delavce, ki bodo izvajali proizvodno delo in delovno prakso, treba organi-zirati ustrezno dopolnilno izo- ‘ braževanje. Zato naj organizacije združenega dela tem delavcem obvezno zagotovijo . ustrezno dopolnilno izobraževanje po programih, ki jih pripravi programski svet pri G? Slovenije in jih verificirajo strokovni sveti ustreznih posebnih izobraževalnih skupnosti. IV. OPREDELJEVANJE DELOVNIH IN VARSTVENIH POGOJEV UČENCEV i$k PRI PROIZVODNEM DELČ ^ IN DELOVNI PRAKSI !jei Glede na določbo 27. člena. zakona o usmerjenem izobraže-: i;av vanju imajo udeleženci izobra-^L, ževanja pri praktičnem pouku ter pri opravljanju proizvodnega,^ dela in delovne prakse pravico j do varstva pri delu in do zavaro- |]ja| vanja, če se zgodi nesreča pri jtlj, delu v skladu s posebnimi pred-piši ter pravico do nagrade v so- dU] razmerju s prispevkom, ki ga s :ra2 svojim delom prispevajo k do- po, hodku OZD oz. DS oz. k prihodkom delovnih ljudi, ki samostojno opravljajo dejavnost s sredstvi v lastnini občanov. Le-te pravice udeležencev se stn. spr Jel ^j ti 'in iaj V0l ( Prc dvi 'b Pri Poi do tat tav bh «eh škc podrobneje uredijo s samoupravnim splošnim aktom OZD ali DS in s kolektivno pogodbo v skladu z zakonom o delovnih razmerjih. Iz navedenega izhaja, da udeleženci izobraževanja obdržijo status učenca tudi tedaj, ko se izobražujejo z opravljanjem proizvodnega dela in delovne; prakse v organizaciji združenega; dela. Pri takem delu imajo sicetj že z zakonom o usmerjenem' izobraževanju zagotovljene ne-/ katere pravice (varstvo pri delu, zavarovanje ob nesreči pri delu,: nagrada), od katerih pa predv- do sem nagrada, in ne osebni doho- On, dek, jasno opredeljuje, da'J učenci niso v delovnem razmerju ter da imajo status učenca v usmerjenem izobraževanju. 1. Varstvo pri delu Tako Ustava SFRJ kot Ustava SRS v poglavju »Svoboščine, pravice in dolžnosti človeka in občana« zagotavljata posebno varstvo pri delu mladine, žensk in invalidnih oseb. Prav tako zakon o združenem delu določa varstvo mladine pred težkimi deli ter nočnim in nadurnim delom (3. alinea 1. odstavka 189. člena). Zakon o varstvu pr> delu (Uradni list SRS, št. 32/74 in 1 (VSO) in zakon o delovnih razmerjih (Ur. list SRS, št. 24/77 in 30/78) pa konkretizira navedene določbe v ustavi in zakonu o združenem delu. Tako določa 3. člen zakona o varstvu pri delu, da varstvo pri delu po tem zakonu uživajo osebe, ki so kakorkoli na delu pri pravnih ali fizičnih osebah. Varstvo pri delu pu ^ uživajo tudi osebe, ki se šolajo iu Vq strokovno usposabljajo, dokler ^ F so na praktičnem delu v šolskih in drugih delavnicah, osebe, ki delajo v delovnih akcijah ipd- an, Zakon o delovnih razmerjih pa v določbi 138. člena določa, da se mladini, mlajši od 18 lef ne sme naložiti težkih telesnih del, del, ki se opravljajo poč zemljo ali pod vodo, del z viri ionizirajočih sevanj in drugih del, ki lahko škodljivo in s povečano nevarnostjo vplivajo na zdravje in na zdravstveni razvoj glede na njene psihofizične posebnosti-(Nadaljevanje na 9. strani) de; Up na hti ho žei *v( ko val in Vzgoja za ustvarjalno delo Stepne ugotovitve posvetovanja o politehničnem izobraževanju in vzgoji . pne ugotovitve posvetova-!a 0 politehničnem izobraževa-lu in vzgoji ^ prejšnji številki smo pre-ftedno prikazali vsebino republi-^ega posvetovanja o politeh-'cnem izobraževanju in vzgoji, ‘‘ie bib na Otočcu od 27. do 29. ^tobra t.l. Tokrat objavljamo 'fepne ugotovitve, ki jih je prijavila posebna komisija na poslovanju. . Komisija za sklepe in priporo-.'•a je iz gradiva in razprav sku-.?'a izluščiti tista skupna sporoma in ocene, ki označujejo po-svde na problematiko in razvoj jditehnične vzgoje, kakor jih Opirajo teorija in praksa vzgoj-^'izobraževatnega dela, razne Jianstvene panoge in naš družini razvoj. Pri tem se opira zla-sd na ocene sedanjih razmer in "tožnih razvojnih tokov, ki ute-"toljujejo ustrezne akcijske po-“ude. Temeljita preobrazba 'z8ojno-izobraževalnega dela in ")e§ova vključitev v združeno Slo terjajo nadaljnje skupno i^anje najustreznejših rešitev v jdruženem delu samem, poglob-leno delo in hkrati že uporabo v jaksi ter široko dejavnost vseh vestnih sil v družbi. Naša pri- ■foročila zato pobude " lUstvarjalno iskanje in utiranje ;>vihJpoti. ii- posvetovanju smo razprav- • Bli o pojmu dela, njegovih ra-I Z|vnih ravneh in o povezovanju Sgoje in izobraževanja s pro-s Aktivnim delom, upoštevajoč Slične pedagoške vidike tega Itovezovanja (tudi moralnovz-8°jnega). Opozorili smo, da je S|Hoter in zasnova politehniške *lgoje piovezava med umskim in ličnim debm. To probtematiko ,e 5tno obravnavali tudi glede na "Premembe v sestavi združenega Sla in ugotovili, da ta ne zmanj-^je pomena politehnične vzgoje "I izobraževanja. Temeljne pr-jtoe te vzgoje namreč omogo-Cajo prilagajanje novim toko-v°m in preusmerjanje. Opozorili smo na ekološke Pfobleme in poudarili potrebe po ?vigu tehnične kulture našega "oveka. Pravilen odnos do oko-Ja moramo oblikovati učencem M vseh učnih predmetih, ne le M proizvodno-tehničnem Itouku. Politehniška vzgoja naj ^gotavlja tudi takšno naravo-1 ""ovno znanje, ki vsakomur jjniogoča dovolj kritičen odnos človekovega okolja, do po-rabe energije, izkoriščanja naivnih virov in vrednot. Sodobna '-hnična udobnost prinaša s Skoj hude probleme v okolju in Vodljive posledice za ljudi. omejuje naravne vire in otežuje družbeni razvoj. Zato mora politehniška vzgoja usposabljati delovne ljudi in občane, da se bodo zavestno odločali o poteh tehnološkega razvoja in ohranitvi zdravih razmer za delo in življenje. Politehniška vzgoja in izobraževanje morata slediti novim znanstvenim, tehnološkim in družbenim dosežkom. Utemeljena z delom in vsestransko težnjo po napredku in ustvarjanju, postajata po vsebini in metodah dela izrazito revolucionaren člen preobraževanja vzgoje in izobraževanja. Izhajajoč iz sedanjih razmer in možnosti morata biti obrnjena k razvojnim tokovom in težiti k zadovoljevanju novih potreb in novih vidikov izobraževanja in usposabljanja. Zajemati morata dialektično celoto različnih znanstvenih in tehnološko aplikativnih področij, izhajati iz povezanosti naravoslovnih, tehničnih in družbenih ved, dela in samoupravljanja ter zadovoljevati interese in potrebe celotnega človeškega življenja. Krepiti morata ustvarjalnost in prispevati k napredku tehnične kulture; zato ne moreta biti le dodatek obstoječemu izobraževalnemu delu, temveč morata prostati sestavini cetotnega sistema vzgoje in izobraževanja, ki se uresničuje v naših družbenoekonomskih odnosih, še posebej pod vplivom in za razvoj samoupravljanja. Udeleženci posebej opozarjamo na temeljno usmeritev k permanentnemu izobraževanju in usposabljanju ter k ustreznemu družbenemu in neposrednemu vrednotenju in nagrajevanju ustvarjalnega dela, uspešnega izpopolnjevanja in raziskovalnega dela. Udeleženci razprave so poudarili, naj vzgojno-izobraževalna dejavnost v celoti in v njej posebej politehnično izobraževanje pripravlja učence na družbeno stvarnost in tehnično realnost, ne pa na kakšno umišljeno idealiziranje. Če ne bi ravnali tako, bi mladi doživljali nejx>trebna razočaranja pri vključevanju vdelo in življenje, kjer ne gre le za ustvarjalno delo, temveč tudi za monotone funkcije in dolžnosti. Mladino je treba pripraviti na spopad z obstoječo tehnično in družbeno stvarnostjo. Živahno razmišljanje smo namenili tudi izbiri poklica, saj ima ta problem širše družbeno in razredno ozadje ter zahteva dozorelost družbenih razmer in ustrezno akcijo. Obenem pa menimo, da bodo nastale tehtne spremembe tudi v obveznem osnovnem izobraževanju z izboljšanjem delovne in politehniške vzgoje, kakor v povezavah šole z življenjem v krajevni skupnosti. Ne glede na naloge, ki so neposredno pred nami za uvajanje nove vsebine in metod dela v po-litehniški vzgoji in izobraževanju, je treba širše razviti raziskovalno in strokovno delo. Spodbuditi moramo poglobljeno iskanje novih poti izobraževanja v središčih in območjih, kjer lahko več prispevajo k uresničevanju te zahtevne naloge, sicer pa sistematično zagotoviti vse potrebne možnosti in osnove za to, kakor so usposabljanje kadrov, pripravljanje priročnikov, učbenikov in didaktičnega gradiva, urejanje prostorskih in drugih možnosti za proizvodno in eksperimentalno delo in vaje. Zlasti je treba razširiti priprave neposredno v organizacijah združenega dela, saj je nove oblike proizvodnega in tehničnega izobraževalnega dela mogoče uveljaviti le ob ustreznih organizacijskih, kadrovskih in materialnih virih in osnovah. Poudariti je treba tudi nemajhno odgovornost visokošolskih organizacij tako glede usposabljanja učiteljev iz vrst različnih strokovnjakov kakor za uspešno uvajanje permanentnega izobraževanja. Politehnične vzgoje ni mogoče uresničevati le s posebnim predmetnim poukom in z zanj usposobljenimi učitelji. Vloge tega področja vzgoje in izobraževanja v usposabljanju za ustvarjalno delo in samoupravljanje ne bo mogoče uresničiti iz tradicionalnih izhodišč enostranskega pouka posameznih ved in veščin, temveč je nujno povezati teoretično in kabinetsko znanje z izkušnjami in izpeljavami v praksi, ki preverja teoretična spoznanja, odkriva zakone ali spoznava z delom. Proizvodno delo in delovna praksa postajata pomembni sestavini cetotnega vzgojno-izobraževalnega dela, razvijanje ustvarjalnega raziskovalnega in inventivnega dela pa naj bo temelj za razvijanje izpopolnjevanja v znanju in delu. Zato je treba premagati staro prakso tudi s skupinskim in interdisciplinarnim delom učiteljev in mentorjev, kadrov iz ustreznih področij dela in učencev. Udeleženci smo poudarili pomen takšnih gibanj in organiziranih dejavnosti, kakor so Ljudska tehnika. Znanost mladini, tehnična dejavnost na mla- dinskih delovnih akcijah, posebni izobraževalni in ljubiteljski krožki, kakor tudi izkušnje šolskih delavnic, ustrezne dejavnosti strokovnih društev za mladi naraščaj in za povezavo z združenim delom, gibanje za varstvo, proučevanje in izboljšanje okolja, prometna vzgoja ipd. V teh priporočilih nismo podrobneje povzemali številnih koristnih pobud in predlogov za neposredno uresničevanje teh načel, usmeritev in nalog. Verjetno bi bili le-ti nepopolni in marsikje enostransko poudarjeni take zahtevne naloge pa terjajo sistematično in temeljito obdelavo neposrednih ciljev in izpeljav na najrazličnejših področjih izobraževanja, vzgoje, raziskovalnega dela in proizvodnega dela. Med takimi pobudami pa je morda vendarle treba posebej opozoriti na to, da moramo mladim ljudem primerno prenašati tako najsodobnejše dosežke v znanosti kakor neposredne delovne navade, kakor tudi na izkušnjo, da moramo uresničevati nagrajevanje po delu, sposobnostih in nagnjenjih, ne pa po spolu, kar se zdaj močno kaže v naši delitvi dela in nagrajevanju. Ob vsej pestrosti in tehtnosti razprav pa le nismo utegnili dovolj sistematično obravnavati kompleksa odnosov pri delu, ki nedvomno nakazuje, da bomo morali v našo izobraževalno vzgojo in kulturo ter družbenoekonomske odnose vnesti marsikaj novega in naprednejšega, ne nazadnje za razvoj skupinskega dela in vzajemnosti, za spodbujanje inventivnosti, vztrajnosti in načrtnosti ter drugih lastnosti dobrega dela in odnosov. Ne da bi ocenjevali uspešnost tega posvetovanja, ki je vsakomur omogočilo, da preverja svoja stališča vskupnihocenah in jih bogati ali da zavestno in odgovorno prispeva k uresničevanju velike in zahtevne naloge preobrazbe izobraževanja in dela, pa tudi poudarilo pomen politehniškega izobraževanja in njegovo široko naravo in pritegnilo toliko zavzetih udeležencev, moramo zabeležiti pričakovanje in dogovor, da bomo ugotovitve, sklepe in priporočila s tega posvetovanja posredovali tako jugoslovanskemu posvetovanju, ki bo decembra v Zrenjaninu pod naslovom Sodobni tokovi v socialistični samoupravni preobrazbi vzgoje in izobraževanja vnaši deželi in aktualna vprašanja delovne in politehnične vzgoje in izobraževanja, kakor tudi mariborskemu posvetovanju o tehniški kulturi letošnjega novembra. Proizvodno delo in delovna praksa Nadaljevanje z 8. strani) ,. ^av tako mladini ni dovodno naložiti, da dela več kot Poln delovni čas ali ponoči (139. .ton). Obe določbi se sicer nanaša na delo mladine, ki je v dednem razmerju, vendar pa "tonimo, da z ustavo in zakonom Ugotovljeno varstvo mladine Pij delu zajema tudi varstvo mladine, ki opravlja proizvodno e*o in delovno prakso. Zato se ^°rata za učence, ki bodo delali 0rganizacijah združenega dela, kovnih skupnostih in nosilcih "niostojnega osebnega dela, ""alpgno uporabljati in upošte-ati navedeni določbi zakona o e|ovnih razmerjih. ^eVeda pa je jasno, da se ob "Poštevpnju določbe 138. člena Uvedenega zakona bistveno ntahjša obseg del in nalog, ki jih .lahko opravljali udele-en9J ..izobraževanja na proi-^ °dnem delu in delovni praksi. -ata .je treba opozoriti stro-v°M*jrjSvete posebnih izobraže-i^ HiK skupnosti, da pri pripravi prejemanju vzgojno-izobra- ževalnih programov upoštevajo tudi mnenja pristojnih inšpektorjev (to so: rudarska inšpekcija, sanitarna inšpekcija za dela z ionizirajočim sevanjem in inšpekcija dela za vsa druga dela). Ko bo znan predlog organizacij, ki bodo izvajale proizvodno delo in delovno prakso, bo ustrezna inšpekcija ugotovila izpolnjevanje pogoja »urejenosti varstva pri delu« mladine. Pri izvajanju programov proizvodnega dela in delovne prakse mora sodelovati tudi služba za varstvo pri delu v posameznih organizacijah združenega dela. Naloga odgovornih varnostnikov je v organizaciji združenega dela, da so vsi delavci, ki izvajajo proizvodno delo in delovno prakso ustrezno presku-šeni, da dovolj obvladajo znanje iz varstva pri delu glede na delo, ki ga vodijo in ki ga bodo opravljali udeleženci izobraževanja. O tem morajo ti delavci imeti tudi pisno potrdilo. Prav tako morajo tudi udeleženci izobra- ževanja pred začetkom dela dati pisno izjavo, da so seznanjeni z varnostnimi predpisi. Seznanitev z varnostnimi predpisi je tako naloga vzgojno-izobraže-valne organizacije kot organizacije združenega dela, v kateri opravljajo proizvodno delo in delovno prakso. Vzgojno-izo-braževalne organizacije so dolžne, da v vzgojno-izobraževal-nem procesu posvetijo posebno pozornost problematiki varstva pri delu. V. DOLOČITEV OZD, V KATERIH SE BOSTA IZVAJALA PROIZVODNO DELO IN DELOVNA PRAKSA Strokovni sveti posebnih izobraževalnih skupnosti morajo pri izboru organizacij združenega dela, v katerih se bosta izvajala proizvodno delo in delovna praksa, upoštevati tale merila: — tehnološka razvitost organizacij združenega dela — urejenost varstva pri delu — kadrovske možnosti za izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse, — materialne možnosti za izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse, — povezanost z razporeditvijo vzgojno-izobraževalnih programov. Strokovni sveti posebnih izobraževalnih skupnosti opredelijo tudi merila za tehnološko razvitost organizacij združenega dela, kadrovske in materialne pogoje ter povezanost z razporeditvijo vzgojno-izobraževalnih programov. Pri opredeljevanju meril upoštevajo zahtevnost del in opravil na proizvodnem delu in delovni praksi glede na stopnjo zahtevnosti vzgojno-izobraževalnega programa v celotni dobi izobraževanja ter v soodvisnosti z drugimi strokovno-teoretič-nimi in praktičnimi znanji usmeritve in smeri. Mladi na poti v prakso Kako pripravljamo združeno delo za nove naloge Vse bolj se približuje čas, ko bomo prešli na usmerjeno izobraževanje. Na to se pospešeno pripravljajo tudi v združenem delu, saj prevzemajo delovne organizacije (zlasti v materialni proizvodnjo v usmerjenem izobraževanju pomembne nove naloge. Med najbolj obsežnimi in zahtevnimi je prav gotovo izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse za vse učence prvega in drugega letnika v srednjem usmerjenem izobraževanju. Če so delovne organizacije doslej še odlašale s pripravami na nove naloge, češ da, še ne vedo, kako bo organizirano proizvodno delo učencev in kakšne obveznosti imajo pri tem, tega izgovora zdaj nimajo več. Mnoge dileme so razčiščene, pripravljene so strokovne rešitve za večino doslej odprtih vprašanj. Poseben koordinacijski odbor pri Gospodarski zbornici Slovenije je pripravil Izhodišča za programiranje, organiziranje in izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse za udeležence usmerjenega izobraževanja. Poleg vseh drugih zahtevnih gradiva, nekatere delavske uni- priprav na to nalogo naj omenimo le izbiro in usposabljanje delavcev v delovnih organizacijah za izvajanje proizvodnega dela in delovne prakse. Zakon o usmerjenem izobraževanju prepušča uporabnikom in izvajalcem, da z vzgojno-izo-braževalnim programom dotočijo stopnjo in vrsto strokovne izobrazbe za delavce, ki bodo vodili proizvodno delo učencev. Podrobneje bo te zahteve opredeljeval tudi statut delovne organizacije. Po posebnem akcijskem načrtu morajo delovne organizacije do prvega decembra letos izbrati ustrezne delavce glede na njihovo strokovno usposobljenost, družbeno-moralne lastnosti in posebne osebnostne lastnosti oziroma nagnjenja za delo z mladino. Za delavce, ki bodo neposredno vodili učence na delovni praksi, ni predpisana pedago-ško-andragoška izobrazba, kar pa ne pomeni, da bodo lahko uspešno opravljali svoje naloge brez dopolnilnega izobraževanja. Pripravljen je predlog 30-umega programa, ki vključuje nekatera temeljna psihološka, pedagoška in didaktična znanja, temeljiteje pa je zajeta metodika praktičnega dela. Udeleženci tega izobraževanja se bodo usposobili za zahtevne naloge vodenja in usmerjanja učencev pri povezovanju teoretičnih in praktičnih znanj, pri njihovem neposrednem vključevanju v delovni proces in samoupravne odnose. Program predstavlja minimalna znanja, ki jih ti delavci potrebujejo za začetek dela, potrebno pa bo njihovo nenehno izpolnjevanje in povezovanje teorije z izkušnjami. Tako bo organizacija in izvedba proizvodnega dela in delovne prakse učencev v usmerjenem izobraževanju vse bolj kakovostna, strokovno poglobljena in približana mladostnikom. Pripravo programa vodi programski svet za izobraževanje kadrovskih delavcev pri Gospodarski zbornici Slovenije, v potrditev pa ga bodo dobili strokovni sveti vseh posebnih izo-bražealnih skupnosti. Pri pripravi programa in ustreznega didaktičnega gradiva sodeluje Zavod SR Slovenije za šolstvo, ki bo strokovno vodil izvajanje programa. Pri organizaciji usposabljanja bodo sodelovala splošna združenja pri gospodarski zbornici in medobčinske gospodarske zbornice, neposredno organizacijo pa bodo prevzemale izobraževalne službe v OZD, Zavod za tehnično izobraževanje, kibo izdaltudi pisna verze in drugi. Izobraževanje bo lahko različno organizirano, bodisi kot strnjen petdnevni seminar, kot trije seminarji ob koncu tedna ipd., vedno v dogovoru z delovno organizacijo. Usposabljanje se bo začelo, ko bodo oblikovani tudi programi proizvodnega dela in delovne prakse za posamezne usmeritve, to pa bo predvidoma konec decembra. Do februarja 1981, ko bodo prvi učenci prišli na proizvodno delo, bodo morale izbrane delovne organizacije usposobiti svoje delavce. Druga kategorija delavcev, ki bodo v delovnih organizacijah sodelovali pri izvajanju proizvodnega dela učencev, so poklicni inštruktorji. Ponekod bodo inštruktorji tudi neposredno vodili proizvodno delo učencev, drugje pa bodo predvsem usklajevali, usmerjali in vodili delo prej omenjenih delavcev. Inštruktorji morajo imeti, skladno z zakonom o usmerjenem izobraževanju, najmanj srednjo strokovno izobrazbo in pedagoško-andragoško izobrazbo, saj bodo poleg proizvodnega dela izvajali tudi praktični pouk po skrajšanih in srednjih programih, uvajali nove delavce v delo in opravljali druge naloge pri usposabljanju delavcev. Izobraževanje inšt’--! orjev poteka po doslej pre .mem or'—a-mu, ki ga bo nna kc pri posebni iz^ ■ aževalni skupnosti za pedagoško usmeritev v kratkem aktualizirala, izpopolnila in na novo izoblikov 'a in predložila v sprejem su kovnemu svetu posebne izobraževalne skupnosti. Pomembno vlogo pri programiranju, pripravi ustreznih možnosti in usmerjanju proizvodnega dela bodo imele izobraževalne službe v OZD, zato tudi njim posvečamo posebno skrb. Ze spomladi smo v Zavodu SR Slovenije za šolstvo opravili regionalne posvete z vodji izobraževalnih in kadrovskih služb o vlogi in nalogah OZD v usmerjenem izobraževanju, zdaj pa organiziramo ponovna srečanja, kjer se že bolj določno pogovarjamo o potrebnih ukrepih za zagotovitev ustreznih možnosti za izvajanje proizvodnega dela. Menimo, da je treba te službe v OZD načrtneje razvijati in krepiti, jim strokovno pomagati in jih družbenopolitično usmeriti, če hočemo, da bodo delovne organizacije kos tej in drugim zahtevnim nalogam pri usmerjenem izobraževanju. MILENA MALOVRH RAZSTAVA 26. t.m. ob 12. uri bodo v Muzeju ljudske revolucije Slovenije odprli razstavo »30 let proge Brčko—Banoviči 1946—1976«. Razstava, ki sta jo pripravila Muzej ljudske revolucije Slovenije in Muzej revolucije Bosne in Hercegovine, bo na ogled do 15. decembra Muzej ljudske revolucije Slovenije, kjer si lahko ogledate tudi stalno razstavo, je odprt vsak dan, razen ponedeljka, od 9. do 13. ure in od 15. do 18. ure, v torek in četrtek pa od 9. do 13. ure. STRAN 10 Jfvzgojžt Marsikje športnim dnevom ne posvečajo ustrezne pozornosti. Vse preveč je improvizacije in prepuščanja naključja, strokovni, pedagoški in organizacijski spodrsljaji pa zmanjšujejo vrednost te oblike vzgojnega dela v šoli. Vsebinska zasnova športnih dni je v glavnih obrisih določena v učnem načrtu. Uresničitev zasnove, vabljivost programa, organizacijski prijemi itn. pa so prepuščeni domiselnosti, strokovnosti in vestnosti učitelja telesne vzgoje, nemalokrat pa tudi naklonjenosti vodstva šole temu vzgojno-izobraževalnemu področju. Prav zaradi tega zasledimo izrčdno raznolikost vsebin in oblik tega dela programa šolske telesne vzgoje. To je lepo in prav, dokler je ta raznolikost v skladu s temeljnimi smotri športnih dni ter vzgojnimi in izobraževalnimi smotri telesne vzgoje. Ne moremo pa biti zadovoljni takrat, kadar športni dnevi odstopajo od temeljnih pravil. Žal pa se ravno to pogosto dogaja. Naštejmo nekaj takšnih spodrsljajev: — športni dan v deževnem vremenu — medrazredne tekme, npr. v igri med dvema ognjema, košarki, odbojki. — kros na bližnjem igrišču, — elementarne igre v učilnici, — sodelovanje na štafeti mladosti, — ogled pomembnejše športne tekme (npr. svetovnega prvenstva v hokeju na ledu) — izrabljanje športnih dni v druge namene (obisk kino predstave, obisk kulturne prireditve, šolska proslava, maškerada ipd.). Izrabljanje športnih dni v druge namene je prav posebno vprašanje, ki sodi v poglavje o kršitvi načel, ki so dana v uradnih dokumentih, pogosto pa ima tudi skupni imenovalec s strokovno, pedagoško in etično usmerjenostjo pobudnika in organizatorja takšnega »športnega dne«. Razprava o takšnih zgledih sodi na drugo mesto. Ne bo pa odveč, če poskušamo ovrednotiti prvih šest zgledov. Ocena bo možna, če si osvežimo nekatere zahteve, ki bi jih moral izpolnjevati vsak športni dan. — Učni načrt določa, da športni dan ne sme trajati manj kot 240 minut, tj. nekaj več kot 5 šolskih ur. Ta čas je seveda namenjen učencem in ne učiteljem. — Na športnem dnevu morajo sodelovati prav vsi učenci. — Zagotoviti je treba varnost učencev (ustrezno vreme, preventivni ukrepi proti prehladu, obolelosti in poškodbam, prva pomoč itn.). — Športni dan mora upoštevati tri temeljne prvine. Biti mora — fiziološko učinkovit — poučen — zabaven in prijeten. Vse tri prvine so lahko na različni starostni stopnji različno zastopane, v nobenem primeru pa ne smemo zanemariti prve. Telesni napor mora biti večji kot je običajni vsakodnevni napor učencev. Na športnem dnevu mora biti napor tolikšen, da se veča telesna zmogljivost šolarja. — Pri učencih je treba razvijati pravilen odnos do narave, veselje do bivanja v naravi in čut za varstvo narave in čistočo oko- • ŠPORTNIH DNEVIH NA NEKATERIH OSNOVNIH ŠOLAH \ Premalo domiselno preveč naključno 0 in Ija. — Učenci morajo težko pričakovati športni dan, vendar ne zaradi tega, da jim odpade pouk, temveč zaradi vsebine in oblike športnega dne. Po športnem dnevu morajo biti zadovoljni in si še želeti takšnih dni. Športni dan, ki ne upošteva navedenih smernic, je največkrat zgolj samemu sebi namen ali zato, da lahko rečemo, da smo ga imeli in s tem formalno zadostili učnemu načrtu. Takšen športni dan je največkrat res izguba časa za učitelje in učence. Športni dan ne bi smel biti v deževnem ali slabem vremenu. Od takšnega dne nimajo otroci ničesar, lahko se tudi prehladijo in zbolijo. Upoštevanje vremenske prognostične karte, ki jo hidrometeorološki zavod objavlja v dnevnem časopisju, nam je lahko pomemben vodnik pri načrtovanju termina za športni dan. Pri ogledu športnih tekem učenci niso telesno dejavni, zato je takšno prakso treba opustiti. Lahko pa pred ogledom tekmovanja opravimo ustrezen program, ki se sklada s smotri športnih dni. Pri šolskih krosih, ki se tako pogosto izvajajo ob športnih dneh, so učenci telesno dejavni, največ 3—5 minut. Tudi takšen kros je treba povezati z neko drugo zahtevnejšo nalogo, npr. z daljšim izletom do določenega mesta v naravi, kjer potem pripravimo progo za tekmovanje. Podobno lahko ukrepamo tedaj, kadar učenci sodelujejo na štafeti mladosti. Tudi medrazredne tekme v različnih športnih zvrsteh ne ustrezajo smotrom športnih dni. Največkrat pri takšnih tekmah sode- luje le peščica najboljših učencev. Tisti, ki so manj spretni in manj zmogljivi, pa stoje ob strani. Zato je treba poleg takšnega tekmovanja pripraviti še ustrezen program, kjer bodo lahko sodelovali vsi učenci. O »športnem dnevu« v učilnici ne kaže izgubljati besed. Gre za neodgovornost brez primere. PRIPRAVE ŠPORTNEGA DNE — ODGOVORNO DELO Dober športni dan mora biti dobro pripravljen, tako vsebinsko kot organizacijsko. To morajo čutiti tudi učenci, ki so glede tega zelo objektivni in neusmiljeni razsodniki. Učitelj mora s podrobnim učnim načrtom izdelati stvaren program dela za vsak športni dan posebej. Predvidi naj kar najbolj smotrno izrabo časa. Izdelati mora natančen razpored posameznih skupin, pripraviti zadolžitve za pomočnike ter si pogosto prej ogledati tudi teren in tam pripraviti vse potrebno za nemoten potek programa. Potrebna je tudi telesna, snovna in motivacijska priprava učencev, objava rezultatov, fotografska dokumentacija in še marsikaj. Ničesar ne smemo spustiti iz rok, ničesar prepustiti naključju. Praviloma naj bi učitelj telesne vzgoje na šoli izdelal tudi okvirni program športnih dni za nižje razrede, čeprav vodi telesno vzgojo razredni učitelj. Še bolje je, če učitelj telesne vzgoje neposredno sodeluje pri organizaciji in izvedbi. V zvezi s tem se postavlja vprašanje, ali naj bo športni dan sočasno za vse razrede ali pa bi ga kazalo organizirati posebej za višjo stopnjo in posebej za nižjo. Prav gotovo je bolje, da športni dan ni sočasno za višje in nižje razrede. V tem primeru je mogoč le bolje izkoristiti učitelja telesne vzgoje. Še posebej velja to za šole z večjim številom učencev. Mogoče bi bilo še najbolje, da ima vsak razred (vse paralelke) športni dan posebej. Lahko torej rečemo, da je dobra priprava športnega dne odgovorno delo. V praksi pogosto naletimo na neustrezno vrednotenje tega dela. Vzorno pripravo športnega dne je prav gotovo mogoče učitelju telesne vzgoje ovrednotiti s 4—6 dodatnimi urami, odvisno pač od vsebine, organizacijske zahtevnosti in obsega pomoči nižjim razredom. ŠPORTNI DAN TUDI ZA UČITELJE Marsikje imajo vestni učitelji telesne vzgoje težave z udeležbo in pomočjo drugih učiteljev. Niso redki primeri, da je na šoli ustaljena praksa, da drugi pedagoški delavci sploh ne sodelujejo pri športnem dnevu. Marsikje sodelujejo z odporom. Zlasti starejše tovarišice niso preveč navdušene za sodelovanje. V takšnem ozračju popusti tudi marsikateri učitelj telesne vzgoje. V takšnih primerih je nadvse pomemben odnos vodstva šole do telesne vzgoje. Na šolah, kjer imajo učitelja telesne vzgoje, ki velja za dobrega strokovnjaka, pedagoga in organizatorja ob tem še naklonjeno vodstvo šole, so športni dnevi v kakovosti, z njimi so zadovoljni učenci in učitelji. Športni dan je delovni dan za otroke in ves učiteljski zbor. Če ne zaradi drugega, bi vsaj zaradi zgleda morali biti prisotni vsi telji. Na športnem dnevu lahko u£ telji mnogo bolje spoznal otroke kot v šolski klopi ali pf£ tablo. Tudi neposreden in spr° čen stik z učenci v naravni okolju lahko zgladi marsikatč »generacijsko« napetost ' ugodno vpliva na nadalj"1 vzgojno-izobraževalni proces učilnici. . V nižjih razredih osnovne š<* razredni' učitelji vse prent izrabljajo športne dneve za sin1 trno povezavo z učno snovjo Športni dan pa je tudi za peti® goške delavce odlična priložno: da se nekoliko več kot ponava1 t( razgibljejo v naravnem okolj Marsikateri uradnik, delavec > n rudar nam zavida možnost, da' n lahko »po službeni dolžnosti razgibljemo na svežem zrak v Takšne priložnosti ne bi sme Q opustiti. Sodoben način življf | nja, kljub nekaterim ugodni® v stim, štejemo med največje sH] s, vražnike človekovega zdraVJ®j u Človek propada zaradi poman; kanja gibanja. Prav športni da j. je izredna priložnost, da se 'fr p giblje sleherni šolnik in tako ^ speva delček k svojemu počuti**1 in zdravju. Zato lahko saiS1 v pozdravimo poskuse, da inaar j tudi pedagoški delavci na špof r nem dnevu svoj športni prograi®1 r Ko učenci opravijo, npr. orient® t cijsko tekmovanje, gredo 11 ^ progo učitelji ali denimo, o C' Vrednotimo celotno osebnost Ob pravilniku o preverjanju in ocenjevanju ter nasprotovanju učencev v osnovni šoli . Novi pravilnik o preverjanju 'n ocenjevanju ter napredovanju učencev v osnovni šoli pomeni Uedvomno velik korak naprej Slede upoštevanja človeškega dejavnika v vzgojno-izobraže-valnem procesu. V njem se pove-2ujejo spoznanja psihologije, Pedagogike, sociologije in dru-Sih antropoloških znanosti na eni strani ter izkušnje na drugi strani. Novo in višjo kakovost pra-vilnika vidim predvsem v naslednjem: — Bolj je poudarjena pedagoška in vzgojna funkcija ocenjevanja znanja in napredovanja učencev kot metrijski vidik tega ocenjevanja, ki je pri nas dolgo Prevladoval pod vplivom francoske dokimologije. Poudarjena je torej ocena kot sredstvo za spodbujanje učencev in ugotavljanje njihovega napredovanja glede na smotre in naloge pouka. — Pri preverjanju in ocenje-vanju je v skladu s samoupravno Organizacijo in vsebino dela naše šole poudarjena nova, enakovredna vloga oddelčne skupno-;ji| sti. Ta prizadevanja vodijo k pjl Usposabljanju učencev za sa-ja| [Uoocenjevanje, samokontrolo jji 'n tudi samousmerjanje, hkrati J[r Pa k razvijanju njihove samouki, Pravne zavesti. J), — Pravilnik poudarja zahtevi yo, da se različne oblike prever-J- Janja in ocenjevanja znanja upo-rahljajo vzporedno in ne zaporedno. Poudarjena je tudi infor-rriativna vloga šolske ocene, ki vključuje obveščanje staršev o rezultatih učenja. S tem je dana možnost za večje spodbujanje družine k sodelovanju s šolo. Novi pravilnik daje več možnosti za napredek vzgojno-izo-braževalnega dela. Govori o tem, da je preverjanje in ocenjevanje znanja učen- cev sestavni del vzgojno-izobra-ževalnega procesa. Menim,da bi bilo bolje, če bi opredelili še to, da s preverjanjem in ocenjevanjem znanja hkrati vrednotimo tudi celoten osebnostni napredek učencev. Tako bi se preusmerili od intelektualističnega pojmovanja vzgojno-izobraževalriega procesa k oblikovanju vsestransko razvite osebnosti učencev. Pravilnik govori o tem, da mora biti ocenjevanje znanja organizirano tako, da spodbuja učenca k nenehnemu napredovanju in da zagotavlja spremljanje uspešnosti učencev in njihovega dela. Pomembno bi bilo, da bi ob tem upoštevali ocenjevanje tudi kot sredstvo za ugotavljanje učenčevih začetnih zmožnosti in znanja. Pravilnik zahteva, da učitelji spoštujejo učenčevo osebnost in upoštevajo individualne posebnosti. Pri tem moramo upoštevati tudi razvojne ter individualne lastnosti učencev in stvarne okoliščine, ki te lastnosti oblikujejo. Upoštevali bomo torej bogata spoznanja razvojne psihologije o psiholoških značilnostih učencev na posameznih razvojnih stopnjah ter individualnih razlikah med njimi. Tako bomo prispevali k pravičnejšemu ocenjevanju na naših šolah. Med drugimi zahtevami vsebuje pravilnik tudi to, da usposabljamo učence za pravilno vrednotenje lastnega znanja in znanja sošolcev. Prav bi bilo, da bi ob tem navajali učence tudi na pravilno vrednotenje širšega osebnega razvoja. Usposobljenost za samokontrolo in samoocenjevanje znanja ter za presojo osebnostnega razvoja je pogoj za celotno samousmerjanje. Tako bodo postali učenci bolj kritični in odgovorni ne le za svoje učenje temveč tudi za svoj osebnostni razvoj. To pa pomeni tudi razvijanje samoupravne zavesti učencev. Obveznost, da uporabljamo pri ocenjevanju znanja različne načine in oblike, se nanaša tudi na delo z učenci s težavami v razvoju, med njimi še posebno za govorno motene in legastenične učence. Z mentalno-higienskega vidika bi tako izboljšali njihov psihopedagoški položaj. Kritična misel se mi ustavlja ob določilu, da učenec ne more preskočiti prvega ne osmega razreda. Vse doma in v svetu znane raziskave o uspešnosti nadarjenih ter mnenja vodilnih teoretikov kažejo, da je najuspešnejši in najpogostejši akceleracijski preskok prav v prvem razredu osnovne šole. V pravilniku pogrešam tudi zahtevo po team-skem ugotavljanju možnosti za preskok razreda, saj gre za življenjsko pomembno odločitev. Strokovna komisija, ki bi jo sestavljali ravnatelj šole, šolski svetovalni delavci, razrednik, morda še pedagoški svetovalec, bi zbrala diagnostične podatke in dala zanesljiv prognostičen predlog. Pri tem naj bi bila pozornost namenjena ugotavljanju sposobnosti in celotnega osebnostnega razvoja učenca, ne pa ugotavljanje znanja. Te potencialne sposobnosti in zmožnost za nadomestitev primanjkljajev v naslednjem razredu bi morali upoštevati tudi, kadar odločamo o ponavljanju učencev, saj nam podatki o napredku in uspešnosti učencev v prehodnih razredih ne zadoščajo, če pri tem ne upoštevamo celotnega nenehno se spreminjajočega osebnostnega razvoja učenca. Razvojni vidik ^ - Pri Zavodu SR Slovenije za šolstvo, Ljubljana, Poljanska cesta 28, lahko naročite revijo VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE Revija VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE izhaja v založbi Zavoda SR Slovenije za šolstvo v obsegu šest številk na leto. Z aktualnimi temami in s temeljnimi družbenimi dokumenti opozarja na bistvena dogajanja in naloge pri preobrazbi vzgoje in izobraževanja, v rubriki »Za prakso« prinaša prispevke o raznoterih dosežkih sodobne pedagoške teorije in prakse in obvešča vzgojno-izo-braževalne organizacije o izobraževalni tehnologiji, domači in tuji publicistiki s področja pedagogike in drugih z vzgojo in izobraževanjem povezanih področij. V reviji sodeluje veliko slovenskih in jugoslovanskih piscev ter pomeni tehten prispevek k pedagoški publicistiki. Revijo priporočamo vsem vzgojno-izobraževalnim organizacijam in pedagoškim delavcem. ZAVOD SR SLOVENIJE ZA ŠOLSTVO pa upoštevajo zdaj vedno bolj v vseh razvitejših šolskih sistemih. IVAN FERBEŽAR Individualizacija malo po svoje Modernizacija, racionalizacija, demokratizacija, konkretizacija, individualizacija, permisivna vzgoja, aktiviranje učenca, vzgoja k samostojnosti, kritičnosti... Še in še bi lahko naštevali načela, ki naj vodijo modernega pedagoga. V teoriji je vse tako lepa in prav, ko pa stopiš v razred, ki odmeva od prekipevajoče moči šestošolčkov — se teorija konča in začne se praksa. Kako pripraviti to migajočo, kričečo in smejočo se družbo do discipline, do samostojnega dela, kako zbuditi zanimanje za učenje, kako jih motivirati za pouk, ko pa zunaj tako lepo sije sonce!? Koliko iznajdljivosti, potrpljenja, živcev in dobre volje mora imeti učitelj, da ne skoči iz kože vsaj nekajkrat na dan, da namesto tega mirno začne pouk in celo upa, da bo šolska ura uspešna. Kako v razredu s 30 učenci uresničiti načelo individualizacije? V strokovni literaturi veliko beremo o tem modernem pedagoškem prijemu, v razredu si mora pač vsak pedagog po svoje prirediti pouk in ga modernizirati glede na svoje možnosti in razmere v šoli. Tega problema sem se lotila nekako takole: Učencem sem razložila, da bom v prihodnje ob lekcijah angleščine razlagala samo slovnico, vse drugo pa naj se nauče sami, samostojno. »Učitelj ne sme poučevati, učenec se mora učiti!« sem jim pomembno ponovila geslo, ki sem ga slišala na seminarju. Tako torej: novo lekcijo bodo 1. prebrali, 2. si izpisali nove besede, 3. uporabili nove besede v stavki*1 4. izpisali iz lekcije vse stavke, ki vsebujejo slovnično novost itd. Uporabljajo naj knjigo, slovar, pregled slovnice, vse, kar hočejo. Ce učitelj razloži učencem novo besedo, jim gre razlaga pri enem ušesu noter, pri drugem pa ven. Drugače pa je, če učenec sam išče novo besedo po slpvarju. Ves čas, ko lista po njem, mu tiči ta beseda v glavi, in ko jo v slovarju zagleda, prepiše in uporabi v novi, poljubni stavčni zvezi, se mu podoba besede mnogo trdneje zasidra v spominu. Medtem ko so učenci zaposleni s tako »tiho zaposlitvijo«, si temeljito ogledujem domače naloge, po kakih 15 minutah pa že povabim prvega učenca k sodelovanju. Skupaj se lotiva poprave njegovega dela. Ko naletiva na napako, mu razložim, kaj je napak in kako bi bito prav. Ob koncu poprave zapišem v njegov in svoj zvezek, česa učenec ne Zna in dodam oceno, zraven pa napišem datum. Ta datum učencu omogoča, da se v tednu dni nauči tistega, česar vnatogini znal. Če upošteva domenjeni rok in se javi, ter dokaže, da je pomanjkljivosti v znanju odpravil, mu v razredno redovalnico vpišem za eno stopnjo boljšo oceno. Učenci so z velikim zanimanjem sprejeli to letošnjo novost. S primernim uvodom sem jih prepričala, da se učimo ne samo znanja, temveč predvsem sposobnosti, kako to znanje pridobivati. Prepričala sem jih tudi, da mi ni do tega, da bi nabirala slabe ocene. Pomembno je le, da skupaj poiščemo napake v znanju in damo vsakemu priložnost, da te napake in vrzeli odpravi, se nauči in popravi oceno. Učenci se večinoma držijo dogovorjenih rokov. Natančno vedo, kaj in kdaj bo kdo vprašan in z veseljem izrabijo možnost, da si izboljšajo oceno. Tak način dela je mogoče uve- sti pri vseh predmetih, seveda ne vsako uro, le od časa do časa, kot popestritev in dopolnilo. Mislim, da je učencem pri tem novem načinu najbolj všeč to, da smejo uporabljati' učbenik pri delu, ki prinese oceno. Počasi tudi spoznavajo, da je nesmiselno prepisovati od soseda, ko pa lahko uporabljajo knjigo. Seveda, zdaj se šele ubadamo z začetniškimi težavami, ki nastajajo pri takem delu. Učenci ne znajo uporabljati učbenika. Še vedno imajo občutek, da je knjiga pri testu prepovedana. Učenec napiše npr. nepravilni glagol napačno, čeprav bi lahko pogledal v knjigo vrazpredelnico glagolov. Včasih pa se preveč prepuščajo knjigi. Preprosto prepisujejo cele stavke iz knjige ob misli, da je knjiga nezmotljiva, čeprav so dobili nalogo, npr. naj lekcijo prepišejo v drugačnem času. Naučiti se je pač treba, da"moraš tudi ob knjigi obdržati svojo pamet. Ob taki tihi zaposlitvi pride vsako uro na vrsto približno šest do sedem učencev. Drugi pa kdaj drugič. Zeto zanimivo bi bito slišati mnenje kakega kolega, ki je že preskusil ta način dela. Morda bi predlagal kako dopolnilo, izpopolnitev ali pa celo drugačen način dela. DUŠICA KUNAVER LOŠKI MUZEJ ŠKOFJA LOKA OBVEŠČA ZBIRKE LOŠKEGA MUZEJA V ŠKOFJI LOKI bodo do 15. novembra 1980odprte še vsak dan od 9. do 12. ure in od 14. do 17. ure. Po 15. novembru 1980 pa bo muzej odprt takole: SOBOTA od 9. do 12. ure in od 14. do 17. ure NEDELJA od 9. do 12. ure in od 14. do 17. ure. Ta dva dneva bo muzej odprt samo v zimskem času. Skupine si lahko ogledajo zbirke med tednom tudi dopoldne do 12. ure, samo če prej to sporočijo (telefon 064 62-261) upravi muzeja. Med stalnimi zbirkami v muzeju si lahko ogledate: zgodovinsko, kulturnozgodovinsko, etnološko zbirko, zbirko NOB, prirodoslovno, zbirko poslikane meščanske keramike 16. in 18. stoletja ter galerijo Šubicev. V GALERIJI NA LOŠKEM GRADU je še vedno odprta razstava: »TITOVA SREČANJA NA GORENJSKEM«. Odprta je tako kot zbirke muzeja. Če si nameravate ogledati zbirke v Žireh, morate to prej sporočiti ALFONZU ZAJCU ALPINA ŽIRI, telefon 064 69-46 1 (dopoldne) in popoldne doma 064 69-282. NIŽJA STOPNJA 28. nov. A. Martič »Deček in gozd« 5. dec. Očala v torbi SREDNJA STOPNJA 25. nov. Ustvarjali so med NOB 2. dec. Ljudska glasba neuvrščenih dežel VIŠJA STOPNJA 27. nov. Ljubljana v ilegali 4. dec. Zarika in Sončika NENAVADNI POGOVORI 5. dec. Odrasli tako — kako pa mi ZA SREDNJE ŠOLE 24. nov. Sholastika kot filozofsko podprta krščanska religija 6. dec. Makedonski pesnik Mateja Matevski Urnik oddajanja šolske televizije od 2. 12. do 18. 12. 1980 Premiera Ponovitev Ciklus Oddaja Trajanje 2.12. 4. 12. Likovna vzgoja Tehnika in upodabljanje L 29 minut Biologija Živa voda 26 minut 9. 12. 11. 12. Filmska vzgoja Kaj je animirani film 30 minut Zemljepis Erozija 15 minut Fizika Molekulama zgradba snovi 11 minut 16. 12. 18. 12. Likovna vzgoja Tehnika in upodabljanje II. 29 minut Biologija Zaloge energije 26 minut Nova razstava v Slovenskem šolskem muzeju 26. novembra ob 11. uri bo v prostorih Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani odprta razstava »Popotnik — Sodobna pedagogika. 100 let pedagoške revije«. Pripravljena bo ob 100-letnici začetka izhajanja slovenske pedagoške revije Popotnik. Njegovo delo nadaljuje Sodobna pedagogika. Popotnika so ustanovili prizadevni štajerski učitelji, ki se niso strinjali s tedanjim pedagoškim glasilom Učiteljskim tovarišem. Prva tri leta je list izhajal v Celju. Urejal ga je celjski nadučitelj Jakob Lopan, založnik pa je bil profesor Mihael Žolgar. V prvih letnikih so bili objavljeni krajši vzgojeslovni prispevki, poročila s konferenc, učne slike in razne novice iz šolskega življenja. Leta 1883 je prevzel uredništvo in založništvo Popotnika Mihael Nerat, nadučitelj iz Krčevine pri Mariboru, in list je poslej izhajal v Mariboru. Nerat je urejal Popotnika vse do leta 1918, založništvo pa je leta 1890 prevzela Zaveza slovenskih učiteljskih društev. Ker je bila vsebina obeh listov, ki ju je zalagala Zaveza, to je Učiteljskega tovariša in Popotnika, precej sorodna, je bilo leta 1899 sklenjeno, da ostane Učiteljski tovariš še naprej stanovski list, Popotnik pa naj postane pedagoška revija. Popotnikovi članki so postajali kakovostnejši, med sodelavci pa so bili vsi takratni znani slovenski pedagogi. Leta 1919 je prevzel uredništvo učitelj Pavel Flere, ki je seznanjal bralce zlasti s problemi šolske reforme in z novimi pedagoškimi smermi v svetu, zlasti z »delovno« šolo. Od leta 1927—28 do 1929—30 so list urejali dr. Franjo Žgeč, Anton Osterc in Ernest Vrane. Za cilj so si postavili propagiranje življenjske šole pri nas in se zavzemali za samoizobraževanje učiteljstva ter sociološki študij razmer, v katerih žive šolarji. Zaradi napredne usmerjenosti so člani uredniškega odobra prišli v spore z vodstvom JUU in so zato odstopili. Uredništvo lista je prevzel zmernejši, a dovolj napreden učitelj Matija Senkovič, ki je list urejaldo leta 1939. Po njegovem odstopu je list prevzela napredna skupina učiteljev, članov Učiteljskega pokreta. Glavni urednik je postal Ernest Vrane, vsouredniš-tvu pa so bili še Miloš Ledinek, Vlado Majhen in Miroslav Zor. Glavni urednik je bil tudi član ožjega odbora učiteljske organizacije. Vsaka številka Popotnika je bila posvečena posebnemu problemu. Zaradi levičarske usmerjenosti je časopis v tem obdobju napadal klerikalni tisk. Z okupacijo je tudi Popotnik prenehal izhajati. Po vojni je Popotnik izhajal še štiri leta in imel prilogo Prosvetni delavec, v katerem so bili zlasti prispevki o delu Sindikata prosvetnih delavcev. Članki v Popotniku so zajemali vsa šolska področja, od predšolske vzgoje do univerze. Z ustanovitvijo Pedagoškega društva Ljudske republike Slovenije je postalo nujno, da dobi društvo svoje glasilo. Leta 1949 je bil na občnem zboru Republiškega odbora prosvetnih delavcev Slovenije sprejet sklep, da Pedagoško društvo prevzame Popotnika, sindikat pa Prosvetnega delavca. Obe glasili sta začeli ločeno izhajati leta 1950, Popotnik se je preimenoval v Sodobno pedagogiko, ki je še zdaj naša pomembna pedagoška revija. 15-letnica mature Vse, ki ste maturirali na soboškem učiteljišču leta 1965, vabimo na 15. obletnico mature, ki bo 5. decembra 1980 ob 18, uri v Moravskih toplicah. Prijave s prispevkom 400 din pošljite do 2. decembra na naslov JOŽE ZRIM, Murska Sobota, Vinko Megle 3, telefon (069) 23'233* PRIPRAVLJALNI ODBOR OSNOVNA ŠOLA BOROVNICA razpisuje prosta dela in naloge UČITEUA MATEMATIKE IN FIZIKE PRU, lahko tudi študent) s polnim delovnim časom za nedoločen ali določen čas. Začetek dela: 26. januar 1981. Prijave sprejema Osnovna šola Borovnica 15 dni po objavi razpisa tapete vevče PAPIRNICA VEVČE p. 61260 Ljubljana-Polje Telefon: 48-141, Telex: 31-116 >Š Če želite podrobnejše informacije, izrežite kupon in ga pošljite na naš naslov. Obkrožite prospekt, ki vas zanima, mi pa vam ga bomo poslali brezplačno. A — Navodilo za lepljenje tapet B — Vzorci kolekcije tapet C — Navodila za nakup in izbiro tapet Iz spomenika NOB, bron (detajl) 1976, Dražgoše VZGOJNOIZOBRAŽEVALNA ORGANIZACIJA ŽALEC Razpisne komisije za imenovanje ravnatelja razpisujejo prosta deda in naloge 1. za TOZD osnovna šola IVAN FARČNIK-BUČ VRANSKO — RAVNATELJA — POMOČNIKA RAVNATEUA Pogoji: najmanj višja izobrazba pedagoške smeri — najmanj 5 let delovnih izkušenj v vzgojno-izobraževalnem delu 2. za TOZD glasbena šola RISTO SAVIN ŽALEC — RAVNATELJA Pogoji: — najmanj višja izobrazba glasbene smeri najmanj 5 let delovnih izkušenj v glasbeno vzgojnem delu. 3. za TOZD vzgojno-varstveni zavod JANKO HERMAN ŽALEC — RAVNATELJA — VODJE ENOTE PETROVČE Pogoji: vzgojitelj ali strokovni delavec, ki izpolnjuje pogoje po zakonu o vzgoji in varstvu predšolskih otrok ali učitelj, ki izpolnjuje pogoje po zakonu o osnovni šoli, — najmanj 5 let delovnih izkušenj, od tega najmanj 2 leti dela pri vzgoji in varstvu predšolskih otrok Kandidati morajo imeti organizacijske in vodstvene sposobnosti ter moralno-politične lastnosti. Mandatna doba je 4 leta. Rok za prijavo je 15 dni od objave razpisa. Prijave z dokazili o izpolnjevanju navedenih pogojev pošljite na naslov TOZD. Kandidati bodo o izbiri obveščeni v 15 dneh po preteku razpisnega roka. Časopis izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter Izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Razpisna komisija OSNOVNE ŠOLE HEROJA GRAJZERJA v Tržiču razpisuje v skladu z določili statuta in zakona o osnovni šoli in naloge RAVNATELJA ŠOLE Kandidat mora poleg splošnih pogojev, ki jih določa zakon, izpolni1 vati še: — da je učitelj, šolski svetovalni delavec ali drugi strokovni dela''8' — da ima višjo ali visoko izobrazbo pedagoške smeri in opravlj( strokovni izpit; — da ima najmanj pet let detavnih izkušenj v vzgojno-izobraže^ nem delu, po opravljenem strokovnem izpitu. Poleg teh pogojev, določenih z zakonom o osnovni šoli, mora dela'' za opravljanje del in nalog ravnatelja imeti tudi: — pozitiven odnos do socialistične revolucije, bratstva in enotno5 jugoslovanskih narodov ter drugih njenih pridobitev; ustvarja^ odnos do uveljavljanja samoupravljanja in samoupravnega spo(i zumevanja in družbenega dogovarjanja in biti družbeno-politih aktiven — moralno etična merila, kot so: odnos do dela, ljudi in sodelavec' spoštovanja zakonitosti, odgovorno gospodarjenje z družbeni111 IV. V. VI. * VIII. sredstvi ter sposobnost povezovanja pravic z dolžnostmi in od? vernostjo; — samostojnost, ustvarjalnost in uspešnost opravljanja del in naW — organizacijske in strokovne sposobnosti, ki zagotavljajo, da bo svojim delom prispeval k uresničevanju smotrov in nalog osnovi1 šole. Kandidati naj pošljejo prijave z dokazili o izpolnjevanju razpisnih P; goje v na naslov: Osnovna šola heroja Grajzerja Tržič, s pripisom razpisno komisijo« v 15 dneh po objavi razpisa. Zveza kulturnih organizacij Slovenije razpisuje v sodelovanju z Zve' sindikatov Slovenije in soorganizatorji 2. SREČANJE PESNIKOV IN PISATELJEV ZAČETNIKO' PREDSTAVNIKOV DRUGIH NARODOV EV NARODNO«1 JUGOSLAVIJE, KI STALNO ALI ZAČASNO BIVAJO V St® VE NUL L Srečanje bo sredi decembra 1980 na Ravnah. Avtorji se bodo p0: go varjali za okroglo mizo s člani žirije o pregledanih prejetih besedil in z organizatorji o delu, možnostih objavljanja in sodelovanju. Nal terarnem večeru se bodo izbrani avtorji predstavili p>oslušalceflM predlaganimi besedili. II. Sodelujejo lahko ptesniki in pisatelji začetniki, predstavniki dru? narodov in narodnosti Jugoslavije, ki stalno ali začasno bivajo v Sl veniji, ki se skušajo v pisanju v materinem jeziku in še niso izds (razen v samozatožbi) nobenega svojega dela v knjižni obliki. Kand dati morajo biti stari več kot petnajst let. III. Posamezni kandidati lahko sodelujejo z literarnimi prisptevki v terinem jeziku (ki ni slovenski), napisanimi s pisalnim strojem v tre izvodih. IV. Organizatorji bodo upoštevali prispevke vseh vrst proze, poezije' dramatike: — črtice, novele, satire, humoreske, romane itd.; — pesmi, epigrame, basni, aforizme itd.; — dramska besedila, dramske prizore, skeče, enodejanke, traged je, groteske, TV igre, nadaljevanke, filmske scenarije, scenarije* proslave, recitale itd.; — kritiške prispevke, eseje z vseh področij umetnosti, kulturne.! in družbenega življenja itd. V. Prispevki (v treh izvodih) morajo biti podpisani s šifro. V prilože* ovojnici pa morajo biti tile podatki: ime in priimek, natančen našlo’ starost, izobrazba, poklic, delovna organizacija, šola itd. innarodnos1 Organizatorji ne bodo upoštevali prispevkov, ki bodo podpisani s po1 nim imenom. Besedilom s šifro je treba priložiti ovojnico z vašimi p° datki. VI. Vse poslane prispevke odstopijo avtorji za morebitno objavo bre*' plačno. Organizatorji bodo objavili dela izbranih avtorjevna način'11 v obsegu, ki bo ustrezal gmotnim in organizacijskim možnostim. . _ VIL Člani žirije bodo med prispelimi besedili izbrali najbolj kakovos' no. VIII. Prispevke pošljite najkasneje do 25. decembra 1980 na našlo' ZKO Slovenije, Kidričeva 5, Ljubljana, za srečanje pesnikov in pi*3’ teljev začetnikov, predstavnikov drugih narodov in narodnosti Jug0' sla vije v Sloveniji. Tel.: (061) 22-541 int. 18. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: Metka Rečnik, predsednica, Jože Deberšek, Tea Dominko, Milanka Dragar, Leopold Kejžar, Marjana Kunej, Marija Skalar, Janez Sušnik, Valerija Škerbec, Zdravko Terpin, Milica Tomše, Jože Valentinčič, Boštjan Zgonc. Uredniški odbor Prosvetnega oelavca: Geza Čahuk, predsednik, Breda Cajhen, Tea Dominko, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Dušan Zupanc. Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104. Rokopisov in fotografij ne vračamo, posamezni izvod 8din. Letna na-ročbina 150din za posameznike, za delovne organizacije 250din, za študente lOOdin. Št. tek. računa 50101-603-46509. " --------------------------:--------------------——________ Tiska ČZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je časnik »Prosvetni delavec« prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). Svet ELEKTROTEHNIŠKE ŠOLE v Ljubljani Ljubljana, Vegova 4 razpisuje po 42. členu statuta delovno nalogo kt opravila za 4 leta: RAVNATELJA 7.a ta dela je lahko izbran, kdor izpolnjuje splošne pogoje, pogoje 147. člena zakona o usmerjenem izobraževanju in 5 1 L člena zakon3 o združenem delu, da ima visokošolsko izobrazbo tehniške, naravo0' slovne, družboslovne ali jezikovne smeri, organizacijsko vodstven1' sposobnosti, da aktivno obvlada slovenski jezik, obvlada en svetov0' jezik in je družbenopolitično ter moralno-etično neoporečen. Delo se združuje za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Nast°P dela po dogovoru. Prijavo z življenjepisom in dokazili o izpolnjevanju pogojev pošlj*te na Elektrotehniško šolo v Ljubljani, Vegova 4 (za razpisno komisij0) Rok za sprejemanje prijav je 15 dni od objave razpisa. Kandidat bomo obvestili o izbiri v 30 dneh po izteku rolca za prijavo.