LJUBLJANSKI ZVON LETNIK XLVI i g o. 6 $T5 Vsebina zvezka za mesec maj: 1. Ivan Cankar: Glase k «Zgodbam iz doline šentflorjanske>.....321 2. Ivan Albreht: Jaj, po trati......... .......324 3. Vladimir Levstik: Hilar i j Pernat. (Dalje (nihadnju.).......'325 4. Pavel Galia: •ezerterji..................341 3. Jnnko Glaser: Iz pisem Ivana Cankarja Anici Lušinovi. (Konec prih.J 343 *». Ivan Lah: Caakar v šali..................372 7. Kran Alkrecht: I/, korespondence Ivana Cankarja........37* 5. Gustav Straiša: V polju......... ........3*4 Fraace levk: leg pred senco. (Dalje prihodnji«*.)........315 10. Srečka Kosovel: Tre rojen je.................390 11. Književaa poročila....................3*1 Slovenska del*: Iran Pregelj: Kaaiposteljski romarji (A. Debeljak). — L) ruga t in Kette: Naši dijaki (A. Debeljak). ' — 1* r. Jaklič: V graščiaskea» jarmu (Pavel Karlin). — Jaaez Ž agar: Vrtiaec (A. •ebeljak). — Alojzij C a r 1 i - L u k o v i č: Lvfemija (A. •ebeljak). — S r h s k o -hrvatska d o 1 a: T i n 1J j e v »č: Kolajaa (K. Borko). 12. Kroaika . ..................... . 3% Ivan Cankar v Slovenskih goricah (Iratko Kreft). — Mariborska drama (I. Borko). — Cankar v čeških prevodih. L JU ML JANSKI ZVN izhaja v posameznik zvezkik ter stane n« let« 12# Pin, za pol leta Pin, za četrt leta 31 Bin, za inozemstvo 150 lin. Posamezni zrezki se dobivajo p® 15 Pia. Na reklamacije se pošlje reklamirana številka brezplačno le tedaj, če se je ista reklamirala najkesneje en meiec p« njenem izidu. Zm poznejše reklamacije se mora reklamirana številka plačati. Urejuje: FRAN ALIRECHT. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jik ni naročilo. Upravništvo: Prešernova ulica št. 54. Izdaja «Tiskovaa zadruga», r. z. z o. z. t Ljuhljaai (Fraa šaraboa). Tiska »elaiika tiskarna, d.d. v Ljuhljaai (Miroslav Ambrožič). LJUBLJANSKI ZVON MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO Ivan Cankar / Glose k «Zgodbam iz doline šentflorjanske»7 Cenjena gospodična! — Obljubil sem Vam, da Vam pošljem «prvo knjigo,),ki izide, /daj mi je od srca žal, da je ta knjiga takt) zanič. Ampak upajmo v prihodnost. Saj vem, da ste usmiljenega srca in da oprostite marsikatero neumnost. Nazadnje pa je reč tudi taka. da so te «Zgodbe» natanko trinajsta moja knjiga pri Schwentnerju; ni torej čudo, če so zanič. Pomislite pa vendar, kako je to nespametno, da zabavljam brez nehanja tej «dolini šentflorjanski» — in da bi najrajši tja nazaj. Zabavijači so največji hinavci. Kadar Vam kdo poreče, da niste lepi, bodite prepričani, da je zaljubljen v Vas. Ko bi jaz tako noro ne bil zateleban v Slovenijo in slovenščino, bi mi nikoli ne prišlo na misel pisati satire. Vsak grm v Močilniku mi je ljubši od vse prostrane tujine, vsak ljubljanski smrkavec ljubši od vseli teh prijaznih tujih ljudi. Toda žalost je, da človek ne more pokazati svoje ljubezni drugače nego z zasmehom in s hudo besedo. Mislim, da je to prirojeno, kakor izvirni greh. In tudi maščuje se, kakor izvirni greh. Razbojnik Peter. Ko sem to novelo napisal in že poslal, sem šele izpregledal. kaj pomeni. Takoj sem šel in sem napisal «Pohujšanje». V noveli je stvar še materijalna — «razbojnik» sam še ne ve, kdo da je: njegova družica je ciganka, ne njegovo lepše in višje življenje. — Misel pride, sam Bog vedi odkod; a kadar pride, je to e d i n o lep trenotek, ki je človeku še dodeljen. Zdi se mi skoro, da je tisti izmed vseh trenotkov najslajši, ko oči nenadoma pogledajo v veliko daljavo, kakor da bi se «zagrinjalo pretrgalo od vrha do tal». — Vse, kar je potem, je komaj še senca prvotne sladkosti. * Pričujoče opazke jo napisal T.-Cankar v broširani izvod, ki ga je kmalu po izidu knjige poslal svoji znanki Cirili Pleško-štcbijcvi. Opazke so pisane s svinčnikom na praznih straneh in na robeh ob pričetku in na koncu vsake novele. Knjiga ima posvetilo: «Gospodični Cirili Plcškovi za prijazen spomin Ivan Cankar». Glose ne potrebujejo komentarja. Opomba uredništva. 321 21 I. C a n k a r / G 1 o s e k «'/. p: <> d h a m i / dolino š c n t f I o r j a n s k o? Če je misel še tako jasna — nemogoče je. da bi jo v vsi tej luči držal človek z obema rokama in da bi se noben žarek ne izgubil. Zagrinjalo se razgrne samo enkrat za kratek hip — vse drugo, vse premišljevanje, vse delo in pisanje ni drugega nič,fnego hrepenenje po tistem sladkem trenotku in lep spomin nanj. — I ako je pač z vso umetnostjo. Zdi se mi, da tudi slikar vidi samo enkrat, da komponist samo enkrat zasluli — in da je izvršeno delo samo spomin na nekaj velikega in lepega. Morda ni vsa umetnost nič drugega, nego nenadna temna slutnja posameznih slabotnih ljudi: da so trenoten pojav večnosti. V tistih hipih vidijo iz stoletja v stoletje. Nato spet zaspe. — To je torej vsebina in prvotna snov «Pohujšanja», ki ste ga videli. Brali ste najbrž tudi nekatere kritike, ki so dognale, da sem napisal prav tako zlobno, kakor neumno in ošabno stvar; stvar namreč, ki ne sodi na oder in sploh nikamor ne. To je morda resnica. Ampak povedati bi bili morali to resnico drugi ljudje, nego so jo povedali. In ker so 1'alotje govorili o čednosti, sem slekel rokavice, da jim odgovorim. Če boste spomladi ali jeseni v Ljubljani, Vam pokažem na odru «Žalostni konec umetnosti». Zakaj glejte: tako so oblatili in okamenjali mojo umetnost, mojo ubogo in lepo Jacinto, da mi ne ostane drugega nič, kakor da jo prodam za trideset srebrnikov, če jih bo kdo dal zanjo. Pred-sinočnjem mi je kanila misel od neba, da sem se ji smejal kakor otrok. Vse slovenske umetnike z njih umetnostjo vred bom spravil na oder in v knjigo. To bo farsa v treh aktih ter s prologom in epilogom. V prologu bom Jacinto preoblekel v spokorniško haljo, v farsi jo bodo umetniki prodajali, v epilogu se bo pa videlo, da niso nič opravili. Scena: muzej ljubljanski, umetniška galerija: na stenah ne vise umotvori, temveč umetniki; nastopim jaz, v livreji služabnika ter razlagam slavnemu občinstvu zasluge in življenje obešencev. «Tako. cenjeno občinstvo, sva si povedala, kar sva si mislila povedati. Klanjam se!» — Ko me je ta misel blagoslovila, sem zaspal tako mirno in prijetno, kakor da bi bil kralj. — Pol i kar p. To povest so hvalili na prečudne načine, zato mi je bila zmirom zoperna. Kadar Vas kdo hvali in veste o njem, da Vas v srcu ne mara, mislite vselej, da je škodoželjen. Jaz sem to povest takoj pazno prebral, da bi videl, kje so tiste napake, zaradi katerih so me hvalili. Pa sem spoznal, da v tej povesti ni nobene hude ideje, temveč ena sama prav majčkena misel, ki nikomur ne škoduje. Toda jaz sem razmeroma pošten človek in zato sem to povest ravno ker nima ideje, prav gladko in plastično pisal — da bi na eni strani dal, kar sem 11a drugi vzel. Vse to pa ne pomaga nič. — Resnica ostane, da se nove predrzne ideje ne sme izraziti ne na dober in ne na slab način. Največja resnica pa je ta: resničen umetnik stoji zmirom v nasprotju in boju s svojo družbo, s svojim narodom in s svojo dobo. Jaz trdim, da drugače ni umetnik. Izgovarjanje na lakoto, draginjo in kaj še vse — pulile laži! Če resničen umetnik ne more živeti, se obesi; tako je bilo od nekdaj. Kdor se prilagodi, ni bil nikoli umetnik. Ali bom jaz kon ja gonil, ali bo konj mene? To je vprašanje, vse drugo ni nič. — Zato sem bil vselej nemiren in prestrašen, kadar so me hvalili ljudje, ki mi niso sorodni v nobenem oziru. Zato bi tudi najrajši k vragu poslal svoj slog, ki ga hvalijo judeži. Ne poznajo ne slovenščine in ne mene; zato hvalijo obadva i ti ostanejo neumni. — Berite torej to povest s previdnostjo! — S takimi zgodbami, ki so dobro pisane, pa ne pomenijo nič, bi se krasno dalo omegliti publikum. Pisatelj, ki pripoveduje povest, ne v njem iz nujne ideje rojeno, temveč na cesti slučajno pobrano, — ni nič boljši od stare klepetulje, ki stoji od jutra do večera na mostovžu in opravlja tuje ljudi. Nekoč so drugače pisali. Samo tisti je pisal, ki je hotel svojim soljudem nekaj čisto novega in posebno imenitnega razodeti. Človeka, ki bi sedel za mizo ter šele študiral, kaj bi napisal, bi bili uklenili. Dandanašnji pa je črn vsak kazalec. Kdor je nekoč kaj krščanskega napisal, je zapečaten «pisatelj» in mora dalje pisati, če mu pride kaj na misel ali ne. Mogoče je, da se bo kmalu zgodilo z menoj kakor z Aškercem. Ne more več pisati, ampak mora. Povedati nima ničesar, ampak blebeče brez nehanja. Zmirom pa upam, da mi je dodelil Bog posebno milost spoznanja in da bom molčal, kadar več ne bom mogel pošteno govoriti. Znamenja so že blizu. To so te «lepe» povesti, ki ne vznemirjajo nikogar in ugajajo vsem. Kdor je «splošno priljubljen», je brezznačajen: kdor je priznan, ni umetnik. In če je res umetnik in če zapazi, da ga hvalijo, naj gleda urno. da se zameri. Kdor hodi spredaj, mora čutiti zmirom, da m 11 leti kamenje na hrbet; drugače ne hodi več spredaj. — » Kancelist Jareb. Zdi se mi, da leži vsakemu pravemu novelistu ena sama novela v krvi. lista dobiva zmirom drugačno lice — drugo vsebino, drugo snov, druge besede, celo drugo misel: jedro pa ostane 323 21* Ivan Albreht / J o j. po trati zmironi isto. Le toliko se ta edina novela spreminja, kakor se spreminja in razvija človek sam — kakor je vesel ali žalosten, kakor je doživel kaj novega, zamislil novo misel, planil v novo idejo. Novela pa ostane ista. Lahko bi navsezadnje pustil, iste kraje, ista imena, iste značaje — in vendar bi se komedija spremenila v tragedijo. — Meni so velikokrat očitali, da so si moji ljudje podobni in da so vsi — meni enaki. Komu pa drugemu?! To očitanje me nikoli ni bolelo; na čast mi je bilo. Zakaj prav tisto bi se dalo očitati tudi Maupassantu in Dostojevskemu. Kdo je poet, če ne piše naravnost iz sebe? Jaz vidim Jakopičevo sliko, vidim, da je na platnu breza in ne Jakopič, pa vendar spoznam Jakopiča v tisti brezi. — Kajti karakter je vse in snov ni nič. Misel, ideja — ne pride iz snovi, tudi ni v 11 ji: rodi je k a r a k t e r in jo šele položi v snov, v barve in akorde. — Zato jc malokdo spoznal ostrost tiste besede, ko sem pisal o Covekarju, da je «brezznačajen literat». — Nekoč sem doživel nekaj zelo lepega: dolgo jc živelo v meni in se je izlilo v veliko število novel. Že v knjigi «Ob zori» jih jc troje. Tudi v tejle noveli, ki jo boste morda brali, je še meglen spomin na tisto stvar. Tako daljna je že, da je še skoro sama «snov» — potem pa Bog z njo! — Dovolj je sentimentalnosti, ki sem jo prodajal tudi v tej povesti! Stari smo že, stari in grenki! Zdaj bo treba vse drugih melodij in vse drugih besed! Za to nesmiselno čvrljanje ni več ne kraja ne časa. Dokler bo roka še kaj prida, bo držala palico. — Kar pa se godi natihem, kadar so duri zaklenjene, to nikomur nič mar. Celo imenitni filozofi so verovali v spomine in vraže: zakaj bi satirik ne bil sentimentalen, kadar ga nobeden ne vidi? Z lepim pozdravom Ivan Cankar. Ivan Albreht / Joj, po trati . . . Jo j po trati, po livadi. povsod gori pri cvetu cvct in vsako bitje v sveži nad i pozdravlja pomlajeni svet. Le k nam ni solnca ne življenja, ob Dravi. Žili sama grenka smrt, in v grob, kjer vsaka bol prejenja, je medli naš pogled uprt. Vladimir Levstik / Hilarij Pernat I. Na vogalu Mestnega trga in Samostanske ulice se stiska nevelika, sivo lišajasta hiša med svoji sosedi, kakor da ji zmanjkuje prostora navzgor in na obe strani. Temačna veža zeha v ulico; prvo nadstropje ima na trg dve, na drugo stran tri krmežljava, zeleno obrobljena okna; pritličje ti strmi naproti z dvojico enako žalostnih odprtin, izmed katerih je ena na zaklopnico ter okrašena z orumenelimi razglednicami in zmerom po več tednov starimi časopisi. Sredi pasjih dni vojnega leta 1917 so vrli okoličani še občudovali nad tem znamenitim oknom cesarskega orla in črnožolto desko z napisom: «K. k. Tabaktrafik». Pač malokdo je romal skozi mestece, ne da bi ga mamljivo znamenje pritegnilo k sebi; če ni dobil smotk in cigaret, se je pri tej priliki vsaj seznanil z gospo pl. Nagerthovo ali Nakriovo. kakor izgovarjajo preprosti ljudje, in z njeno hčerko A liso. ki sta razpečavali dobrote tobačnega monopola, patriotski dnevni tisk in najnovejše družabne vesli v popravljeni in pomnoženi izdaji. V nameček sta nam tešili duše z včerajšnjimi vojnimi novicami in prerokbami o avstrijski zmagi, katere sta prepevali z glasom drhtečim od navdušenja, vzneseno zavija je oči. Neredko se je zgodilo, da je gospa Blanka na koncu takega razgovora odprla predal in našla zale dve, tri smotke ali peščico cigaret, čeprav je malo prej sveto zatrjevala, da jih nima. Gorje pa tistemu, kdor se je predrznil dvomiti o moči cesarskega orožja ali kdor je priznal sovražnikom le najmanjšo dobro lastnost! Gospa pl. Nagerthova je v takih primerih pozelenela od domol jubnega srda in rezko povedala grešniku v brk, da je vdova po avstrijskem oficirju; nato je zaloputnila okence in nesrečnež je lahko hvalil Boga, ako ni prispel glas o njegovi sumljivosti brez dolgih ovinkov do najbolj nepoklicanih ušes. Kadar sem sprejel iz angelsko mršavih, ne vsak dan čisto belili rok gospe Blanke svoj zavojček hercegovea 111 sem za trenutek ustavil pogled na črnikastih nohtih, ki so jim krasili dolge prste, in na višnjevih žilah, ki so preprezale medlo polt, nisem nikoli pozabil obuditi spoštljive misli, da se pretaka v tej suhoti sok naše .najuglednejše starine. Jn res je gospa pl. Nagerthova potomka dveh starih patricijskih rodov: beneških Rubatuttov. ki so leta 1663 v osebi Gianihatfista Rubatnttija presadili svoje korenine v našo gostoljubno zemljo ter so po dolgem uspevanju propali in izumrli v osebi lekarnarja Teodorja Rubatnttija, očeta Vladimir Levstik / II i 1 a r i j Pernat gospe trafikantke, in še slavnejših kupcev Pernathov, domačinov, katerih moško linijo nam je spoznati v njenem poslednjem tukajšnjem odrastku, starem profesorju Hilariju Pernatu. Pa tudi po njunem pokojnem možu in očetu obdaja Nakrtovi dami sijaj tradicije. Stotnik Salvator pl. Nagerth je bil sin znanega majorja, veterana iz let 1859 in 1866. O njegovih davnih prednikih trdi gospa Blanka, da so se priselili z Nizozemskega in da se je pisal Salvatorjev prapraded še Mynheer van Naghaerth, čeprav smo z druge strani poučeni, da je bil zgoraj omenjeni veteran ob začetku svoje karijere preprost cesarski Janez iz Ribnice, ki je šele z mečem prekoval svoj nelepi pridevek v plemenitaški naslov. Ko se je hči Teodorja Rubatuttija in njegove soproge Lavre. rojene Pernathove, poročila s stotnikom Salvatorjem pl. Nager-tliom, je bilo vse mesto uverjeno, da sta oba napravila dobro partijo; toda nekaj mesecev po Rlankini svatbi je lekarnar nagloma umrl in pri ugotovitvi njegove zapuščine je nastalo več mučnih presenečenj, izmed katerih je bilo za hčer najvažnejše to, da je šla njena dota po vodi. Drugi udarec je sledil prvemu skoro za petami. Salvator je bil strasten igralec in je kvartal vzlic ženinim prošnjam vse do tiste noči, ko mu je ostal od štirih asov samo še peti: službeni samokres. Ob njegovi smrti so pogrešili nekaj tisoč poverjenega denarja. Le s težavo je vdova izprosila neznatno milostno pokojnino in kmalu zatem tobakarno. da je mogla preži viti sebe in hčer. Salvatorjev žalostni konec je ni oprostil niti ponosa nanj niti dolžnih ozirov na ime in stan. Vzlic siromaštvu in vzlic muzanju hudobnih ljudi je izražala v svojem vedenju zavest, da je kot potomka Rubatuttov, nečakinja profesorja Pernata in vdova po cesarskem stotniku z dostojanstvom nedvomno prva med damami našega mesta, naj drugi to priznavajo ali ne. Rog ve. da je časih omagovala pod težo svoje vloge. Šivil ja, črevljar in mlekari< n se v «izgubljeni vasi» niso imeli kje naučiti ponižnih besed za opominjanje takih gospoj; Alisa je odcvetela samica, ker ni bilo ne tistega, ki bi je bil vreden po naslovu, ne tistega, ki bi poželel neveste brez pečka: in če jima je ugled sorodstva odpiral prvaške kroge, sta vendarle pogrešali u vaze van ja. Šele vojna je vrgla v pusto neutešenost njunega življenja nekaj upanja in svetlobe. Lastnica hiše, v kateri sta samevali, je bila stara bogomolka, ki je pridržala zase samo podstrešno čumnato: tako sta imeli iVakrtovi dami vse prvo nadstropje s kuhinjo in dvema sobama in vse pritličje s spalnico in trafiko; zgornji sobi sta oddajali v najem. Ko je gospa Rlanka pred petnajstimi leti spoznala Aliso godno za možitev, je z zaveso predelila tobakarno na dvoje. Poslej sta spali tu, za zastorom, v nekdanjo spalnico pa sta zvlekli \se pohištvo razen posteljnjakov in sta jo proglasili za salon. Nekaj veličastnega je bilo v načinu, kako je umela gospa pl. Na-gerthova spustiti gosta v ta paradni prostor, in v krožnem gibu roke. s katerim mu je pokazala neštetokrat zakrpani naslanjač* Toda joj. okrogla miza se je lovila samo še na treh točenih nogah in razen naslanjača in enako klavrnega kanapeja so se šopirili okoli nje samo še trije črvojedni stoli. Biedermaierski predalnik je bil slep in odrt, gumbov in ploščic mu je manjkalo več ko polovica; porcelanasti kipci na njem so bili obtolčeni, «pandilja» z alabastrnimi stebrički ni šla; gospa Blanka je zatrjevala, da jo pušča v večen spomin tako, kakor se jc ustavila v uri Salvator-jevi smrti... L>ve razpokani omari za obleko sta se tiščali druga druge, kakor bi jih zeblo: tankonoga šivalna mizica se je opotekala ob najmanjšem stresljaju; okno si moral odpirati z vse previdnostjo, da ne bi veter raztrgal zaves. Solnčni žarki so nekam trudno curljali skozi slekla preko ušivih cincrarij na polici ter umirali sredi preproge, ki ni imela nikake barve več. Nad predalnikom je viselo lisasto zrcalo, nad kanapejem grospapa Rokus Pernath, papa Rubatutti in nekaj drugih rodbinskih fotografij, pokraj omar dve osladni deklici v barvastem kamenotisku; doma-čica je trdila, da sta «narejeni z roko». Siromaštvo, kaj hočete! Pokojnina in zaslužek sta jedva zadoščala za obleke, za kuho in za sladkarije; res nežna in res plemenita bitja pač ne morejo živeti brez tistega, kar jim gre ... Dami se nista nikoli pozabili opravičiti, da imata vse boljše pohištvo zgoraj, posebno še zdaj med vojno, ko so zmerom oficir ji na stanovanju. Besedo «oficirji» sta svirali na vse lestvice, s slastjo, ki je bila polna spominov in koprnenja. Stradali bi za svoje gospode», ako bi bilo treba; ničesar jim ne bi mogli odreči, zlasti Alisa ne, čeprav se ni upala sanjati o tem, da bi ujela oficirja za moža. Oh. kdaj sta že izprevideli z materjo, da bi se šteli srečni, ako bi jo maral vzeti kak orožniški stražmešter ali sodni kancelist! Prav ta skrb je motila gospo pl. Nagerthovo, ko je sedela pri odprtem okencu svoje trafike in strmela skozi naočnike v «Tagcs-pošto», ne da bi se zavedala, kaj čita. Dušeča popoldanska sopa-rica je pritiskala na trg. ki se je širil ves pred njenimi očmi. kadar jih je dvignila od časopisa. Nebo za strehami je sivelo: očrti hiš, župna cerkev s svojim gotskim pročeljem, cesar Jožef sredi trga, kameni pločniki in celo obrazi ljudi, ki so prihajali Vladimir Levstik / 11 i 1 a r i j l>#e r 11 a t mimo okna, vse se je razkrajalo in meglilo od besne vročine. Mesto je bilo kakor zadavljeno; moških skoro nisi videl razen starcev, ki so zlovoljno öhali ob svojih palicah tja v en dan, in pa vojnikov, posameznih in v oddelkih, ki so tolkli tuji tlak z okovanimi podplati, radovedno zijaje okoli sebe, kakor bi se ozirali, kje jih čaka pijača, kje žensko meso, kje spanje na trdem ležišču. Kaka služkinja je odrevenela na poti v prodajalno ter žarko zrla za njimi, prikriva je si oči z dlanjo. Trope paglavcev so se s krikom usipale izza hišnih vrat. Gospa Blanka jih je poznala nekaj, ki jim je vojna pobrala očete; tudi nekaj takih, ki so njih matere živele v pohujšanje dobrim ljudem. Vse to jc bilo vendarle zanimivo ... Najbolj jo je izpreletelo tedaj, kadar jc uzrla oficirja. Vsa njena koščena, dolgostasa postava se je vzravnala in napela: njena brkata zgornja ustnica je medleče pala preko spodnje in njene ostre zelenkaste oči so utripa je moledovale za pogled. «Ach Gott!» je vzdihnila nato. ko je žvenket ostrog zamrl v daljavi. «Če bi Salvator še živel, bi bil gotovo general...» Cel paradiž veličja ji je napolnil domišljijo. Salvator bi bil general, vse bi se ji klanjalo; imela bi oblek, nakita, častilcev in veselic, kolikor bi jih poželela. Prirejala bi zabave in sprejemala posete v izrezani toaleti. In morda bi prišel kak nadvojvoda Johann Karl Friedrich Franz in bi se skrivaj zaljubil v Aliso... Kolika sreča! Odložila je naočnike in časopis, da bi laglje san jarila. Pri tem je nehote pogledala skozi okno. Ej. ej! Onkraj ulice, na pragu velike špecerijske trgovine z napisom Jean Belle», je stal bogati bratranec Žan, z rokami uprtimi v boke. in je zehal. Debela zlata verižica na njegovem mogočnem trebuhu se je bleščala gospe Blanki naravnost v oči. Njene sanje o generalski gloriji so se mahoma razletele. Obslonela je na polici kakor prikovana in jela čakati, da bi odzdravila bratrancu, kadar ji pokima. Toda Jean Belle se nalašč ni hotel ozreti na njeno okno: kolikorkrat je prišel z očmi do trafike, tolikokrat jih je obrnil v zrak. «Noče me videti, napuhnjenec.» je pomislila gospa pl.Nager-thova s skelečo togoto. «Bogat je, najino siromaštvo mu ne sega niti do kolen: za boga se Šteje, ker je priverižil milijonček. Ne. saj ne utegne misliti tega: skrb za drugi milijon mu ne da oddiha. In ima vsega skupaj troje otrok: troje neumnih, preobjedenih. zavaljenih. Kaj bi takim milijoni? On toliko, midve ničesar... Ali je to pravica? In še bi menda na jrajši vse sam pograbil za stricem Hilarijem.» Misel na strica Ililarija jo je oživila. Profesorju je utegnilo hiti pet in šestdeset let, rajši več nego manj. Bil je star, imovit in samec. Umrl bo brez otrok, a ne brez dedičev; Blanka pl. Nager-thova je bila njegova nečakinja kakor Fini Belečka in Mirni Plešivčeva. To dejstvo se je od nekdaj bleščalo v njenih računih in je postajalo vsako leto pomembnejše, vsak dan bolj vznemirjajoče. Ali ga je dovolj uvaževala? «Kdo ve?» si je odgovarjala. «Storila sem. kar sem mogla. Iludo je to. da stari ne mara sorodnikov, ne Beletovih, ne Pleši včevih, ne naju. V očeh se mu pozna, da bi nas rad ukanil. Toda kako? Pernathova kri je Pernathova kri, imetje mora ostati pri rodu. Se pravi, kaj bi Belečka z denarjem, ko ga ima preveč? Kaj bi Mimi z dediščino, ko bi jo mož zapil in zaženskaril?» Jedva je pomislila nanjo, že je stala pod oknom: Mimi Plešivčeva, Blankina sestrična po Roku Pernatim, žena pisarniškega oficijala pri okrajnem glavarstvu, bedna, sestradana in izžeta. noseča kakor vsako leto vsaj enkrat. Čeprav jc bila do petnajst let mlajša od vdove, je imela vendar že malone sive lase. Boječe je položila izprano roko na okno. < Dober dan, Blanka, ali ste videli mojega moža?» je vprašala z ubitim glasom, vika je plemenito sestrično. «Od sinoči ga ni domov.» Ni mogoče!» je osuplo zasvirala trafikantka in dvignila goste obrvi. «Pa ne da bi se mu kaj zgodilo?» Uboga žena je brezupno mahnila z roko. «Kaj naj se mu zgodi? V krčmi sedi in pije, to se mu je zgodilo. Če bi le vedela, kje!» O Cotf. o Cott!» Ustnice gospe Nakrtove so se zaokrožile \ suho smokvo. «Kaj pravite! Ne. Mimi, če to ni mučeništvo... Jaz na vašem mestu bi se naveličala. On popiva, vi pa trepečete zan j in čujete vse noči, z otroki na vratu... morda brez najpotrebnejšega... Ali ste vsaj že malicali danes? Postregla bi vam s kavo... Glejte, glejte kuzena, kako se baha na pragu in viha nos!» Gospa Mimi je zardela. TTvala, Blanka. ne utegnem, malčki me čakajo ... Tak niste \ ideli Karla? O. Bog se usmili! Hotela sem vprašati, oprostite... ali bi mogli . . . samo dvajset kron? Brez vinarja sem.» je mrmrala, praska je z nohtom po zidu. «Karel jc pobral ves denar in pije ...» « Joj. nesrečnica!» Gospa pl. Nagerthova je sočutno sklenila roke. «In kakor nalašč sem tudi jaz brez denarja! Da ste prišli vsaj pol ure prej ... res žal mi je ...» Vladimir Levstik / II i 1 a r i j Pernat Sestrična Mimi je sklonila glavo še niže na vele prsi. Rdečica zadrege, ki jo je prej oblila, se je izpremcnila v odurno sivino. Ne da bi rekla besedico, je počasi krenila na drugo stran trga. k bratrancu Žanu, ki se je delal slepega, dokler ni obstala pred njim. Vdova je radovedno opazovala mučni prizor. Jean Belle se je razkoračil še širje in je srdito poslušal gospo Plešivčevo; očividno mu je molila isti očenaš kakor prej sestrični. Potem je vzdignil kazalec in pridigal delj ko deset minut; nato je očitajoče pokazal na težki život sestrične Mimi. Ko si je tako olajšal dušo, je segel v žep ter podal prosilki bankovec, prav kakor bi ji ga vrgel v obraz. Niti pokimal ni na njeno zalivalo. Nesrečna žena je jadrno izginila v stransko ulico; njena glava je visela zdaj tako globoko, da se je videl samo še rob ponošenega klobučka in vozel raz-kuštranih sivkastili las ... «Dal je, skopuh!» je sopihnila gospa Blanka. «Da bo njen Karel laglje pil... Eh, ta si je naložila križ za žive dni: devet otročajev, kmalu jih bo deset, in moža. ki požene vsak vinar po grlu... In to si kajpak že brusi kremplje za stričevo dediščino! Ne, raje mu privoščim sto let življenja.» Toda sto let je bilo preveč. Tako dolgo vdova ni utegnila čakati. Alisa se je starala, beda in puščoba sta predli svoje pajče-vine iz kota v kot. Če bi Salvator videl! Če bi papa Rubatutti in grospapa Rokus vedela, kako se jima godi! Od bridkosti jo je speklo v desni nosnici in jezne solze so ji zalile oči. Ali je bil še kdo tako zapuščen na vsem širnem svetu? Niti Alisa, nehvaležno dete, ni mislila nanjo; kod se je potikala? «Pa ne da bi bila pri Fricu?» jc izpreletelo trafikantko. «Bože. ia večni strah! Še davi sem jo svarila: čuvaj se, ko veš, da ne more biti ... Fric je bogat, lep dečko, a mlad, zelo mlad za Aliso. Praporščak!» je šepnila, topeč se v mladostnih spominih. «V Itali jo pojde te dni. Morda zavzame trdnjavo in dobi Marijo Terezijo. Morda se zaljubi v kontesino in jo odpelje, ko sklenejo mir... Ach, die Liebe!» Tisti mah so se oglasili v «salonu» drobni koraki gospodične A lise. Res je bila zgoraj pri Fricu; da bi prikrila svojo razigranost, je jela prestavljati stole in prepevati na vse grlo: «Küssen iest khaine Siihnd' miet hainöm schönen Kioiid ...» Preden pa je dopela kitico, je začula iz tobakarne mater, ki je razburjeno klicala: «Alisa? Pridi brž, nekaj boš videla! Alisa?» «Kaj je, mama?» Alisa, mršava in črnolasa kakor gospa Blanka. je urno stopila skozi vrata in planila k oknu. «Kaj je? Ničesar takega ne vidim.» «Molči,» je šepnila vdova. «Evo ga.» Preko trga je stopal d roba n, skrbno napravljen in gladko obrit star možiček v sivi obleki in belem slamniku. «Onkel Hilarius?» se je začudila hči. «Prava reč. Vsak da«i po dvakrat ga občudujem, ko pride mimo.» «Dobro poglej. Ali se ne zdi ves star in bolan?» Alisa je napela oči. «Ves star? 1 nu, za cel dan starejši kakor včeraj ob tem času; mlad pa že davno ni več... Bolan? Glavo pobeša in... bogme prav imaš. mama! Čisto je izpremenjen. Le kaj bi mu utegnilo biti?» ' v V Obe sla mu sledili s pogledom. Postava strica Hilarija, včera j še prožna in čila, se je upogibala pod nevidnim bremenom; njegove oči, drugače tako bistre in razumne, so kaluo srepele v tlak: elegantna palica s srebrnim okovom, ki jo je drugače gibko vihtel po zraku, je danes pomagala negotovim nogam. Živahna igra njegovih črt, ki ga je delala toli svežega, je ohlapnila v izraz brezmejne t rodnosti in tegobe. Profesor Pernat, vsakomur znani mladenič z belimi lasmi, se je preko noči prelevil v starca in je nameril svoj korak proti zatonu... Gospa pl. Nagerthova je značilno uprla zelenkaste zrenice v hčerine oči. «Kaj bi mu utegnilo biti?» je zamrmrala. «Pet in šestdeset let mu je. Star je, bolan je. Bolni in stari ljudje umirajo. In kdor umre, ne potrebuje zase ničesar več, ne hiš, ne dragocenosti, ne denarja. Vse, kar je imel, ostane živim. Ali veš, da sva nečakinji profesorja Pernatha? O tem razmišljaj, dete; vsa tvoja bodočnost je na tem ...» Mati in hči sta se sprijeli za roke in sta začutili druga v drugi strastni trepet iste pohlepne misli, vstajanje istih lakomnih nad. «Mama!» je zasopla Alisa kakor iz dna duše. «Kaj meniš, koliko premore ubogi onkel Hilarius?» «Cenijo ga do dve sto tisoč kron gotovega denarja, ne vštevši njegovih zbirk, hiše, v kateri stanuje, in posestev, ki so oddana v najem. Grosonkel Egidius. profesorjev oče, je bil najimovitejši meščan; grosonkel Julius je sovražil svojega brata Roka še do nedolžnih vnukov in je zapisal Hilariju vse, kar je imel. Ostanek Vladimir Levstik / H i 1 a r i j 'Pernat dveh tretjin bogastva, ki so ga nakopičili Pernathi v poldrugem stoletju, je spravljen pri njem.» «In tretja tretjina?» je pikro vprašala Alisa. «Ne vprašuj me, otrok. Grospapa Rok us in moj ubogi papa sta delala za svoje grehe dovolj težko pokoro. Bodi jima žemljica lahka!» Gospodična pl. Nagerthova se je zazrla v zrak. Nato je zdajci dvignila glavo; pametna misel je bila zapisana na njenem oblem čelu. «Prihodnji me.sec je profesorjev rojstni dan,» je dejala. «Treba je, da se letos posebno odlikujeva. In — kaj se ti zdi. mama: ali ne bi onkel Hilarius z veseljem pušil viržink, ki jih hraniš za okrajnega glavarja?» Mati ni utegnila odgovoriti. Sredi hčerine opazke se je zdrznila in pomolila glavo skozi okno. «Stana!» je siknila preko ramena. Alisa je že slonela pri njej. Celo minuto sta mrko gledali za \ itko plavolaso devojko v letnem odelcu, ki je s košarico na roki prekoračila trg in zavila mimo cerkve v Vrtno ulico, v smeri proti hiši strica llilarija. «Diese Schlange,» se je hudovala vdova, ko jima je dekle izginilo izpred oči. «Hči njegove gospodinje, in je kar tebi nič. meni nič obvisela na njem po materini smrti. Za ves svet se ne bi ločil od te dekline. Človek se res vprašuje, s čim mu je zavdala.» «l"pajva, da ne bo sitnosti z njo pri stričevi zapuščini,» je srdito pripomnila Alisa. Obmolknili sta. Pusta tišina je zavladala v tobakarni. Le budilka na mizi je ubito naricala k begu sekund in dvoje glad ni h, starikavih src je odbijalo grenke večernice zavisti. Vročina je ponehavala. Izza hiš na drugi strani je raslo rdečkasto sijanje, kakor bi vzhajala tam nekje nova luč. Toda sence slemen in dimnikov so lezle proti sredini trga: že se je oglašalo ropotanje železnih zastorov in škripanje ključavnic na vratih t rgovin. Solnce je šlo za goro... II. Kdorkoli je tisto popoldne srečal strica llilarija. je ostrmel in prepadeno gledal za njim. Poznalo ga je vse mestece in vse ga je spoštovalo. Odkar so ga pomnili, so sc hvalili z njim in so ga kazali tujcem kakor vhodišče župne cerkve in staro mestno utrdbo s strelnimi linami. Kje drugje so imeli moža, ki bi toliko vedel in znal? Bil je tako izbran, tako ves gospodski, tako civiliziran in vendar ves domač, naše gore list in naš dedni meščan! Videvali so ga že toliko časa, zmerom tako enako čilega in živahnega, da so pozabili gledati, ali ga breme let izpreminja. Nihče ni vedel, kdaj mu je osivel prvi las, nihče ni pomnil, kdaj se je zarezala v njegovo lice prva guba. Morda je bilo vse to, srebro na glavi in gubice na obrazu, samo prevara oči, zakaj po vedenju se je zdel Pernat mladenič. Šele danes je prišlo spoznanje kakor strela z jasnega neba. «Profesor leze v dve gube,» so mrmrali starci, majaje s plešastimi glavami. «Koliko let mu je prav za prav? Da vidimo: njemu toliko, meni toliko. Eh, polna je merica, smrt že kleplje koso za nas ...» Ililarij Pernat je zavil v predmestje. Na vrtu svoje švicarske vile je stal notar Kolovratar in strigel rože za ženin god. «Zdravo, profesore!» je kliknil skozi ograjo. «Če vam ustreženi s šopkom vrtnic, kar vstopite. Clejte te rdeče: krasota! Pred vojno so jih imenovali ,La France', a zdaj sem jih prekrstil v Jlabsburžanke', da ni pohujšanja.» «Hvala lepa.» Pernatov glas je bil tako medel, da si je notar popravil naočnike. Tudi njemu se je zazdel profesor živa slika razsula. «I kaj vas je neki pritisnilo?» ga je vprašal sočutno. «Nu da. kakopak, šestdeset in toliko ni malenkost.» «Jelite da ne?» je mračno potrdil starec. «Še malo in ne boste me videli.» «l ega ne mislim, nikakor ne. Ob vašem rednem življenju utegne še trajati... Seveda, človek mora biti pripravljen. Kadar ine boste potrebovali, kar recite,» se je ponudil s širokim nasmehom. «Kako menite?» je vprašal Hilarij Pernat, trudeč se, da bi ga razumel. «Nu. zastran oporoke,» se je zavzel notar. «Oprostite, da vam tako ... Saj nismo nežna bitja.» «A, zastran oporoke.» Profesor jc srdito mrdnil z obrazom. «Vsekako. dragi Kolovratar. Samo da zdaj še ugibljem, kako bi ... komu bi ... dediča iščem, z eno besedo. Otrok nimam, kolikor vem. Ali morda mislite, da bi v mojih letih .,.» «Ni vrag, da ne bi, ha, ha, ha!» Notar je udaril v grmeč hohot. «Porednost vas ne mineva, to je dobro znamenje ... Nu, kakor sem rekel.» Vladimir Levstik / M i 1 a r i j P e r n a 1 «Homo barbarus et incultus,» je mrmral stric Hilarij, obračajo se proti mestnemu parku. cNa, glej me, da jih še ne se m, svojih petinšestdeset let!» Kakor hitro pa je začutil, da ga notar ne t vidi več, je pobesil glavo. Ves nesrečen se je spustil na prvo klop v drevoredu. Za vejevjem kostanjev je bistro igrala' reka, vsa živa v begu svojih gostih, okroglih valov. Enaka moč se je razodevala v bleščanju prisojnih zidov, v rdečini streh, v zelenju vrb in seno-žeti onkraj vode; in tod, koliko življenja na desni in levi! Otroci so se vrišče podili okoli debel; matere in varuške so klepetale, migljaje s pletilnimi iglami: žene in dekleta so prožno hitele na ljubavni sestanek. Vojniki in oficirji so stopali mimo, streljajo z očmi po krasoticah, kakor bi jih odbirali za drevišnjo noč. Še črnina vojnih vdov je izražala v sleherni gubi trepet neumrlih želja. Vsa trata za profesorjevim hrbtom je zvenela od škrlenja in brenčanja žuželk, vse zelene gmote nad njegovo sivo glavo so pele... Ali je bil to res tisti dan, ko je Hilarij Pernat zaslutil, da je star in da bo moral kmalu umreti? Smrtni ples tam za gorami je metal semkaj samo odsev svoje razbrzdanosti, samo odmev svojega zanikanja vseh zakonov, svoje najbolj temne sence ne ... «Nihče ne razume tega,» je govoril starec sam pri sebi. «Nihče ne čuti, da se ruši v ognju njihovih bitk ves svet. Bodočnost izginja pod razvalinami prošlosti. Še malo in v prepadeni'nebes bo zevala črka tiste zemlje, ki je hotela biti prestol duha in dom civilizacije! Čuj, grom topov... Ta grom me ubija! Oh, še bi mogel dihati, da niso zagrmeli!» Izza gora je včasi udarjalo daljno bobnenje topov; ne zmerom in prav gotovo ne tisto popoldne. Toda profesorju je notranja bol nabrusila sluh: čul jih je neprestano, podnevi v mislih, ponoči v snu. «Spet se sliši! ... Eden ... drugi... tretji... brez konca tako, brez konca!...» Hilarij Pernat je bil človek z občutljivejšimi živci, nego so dani vsakdanjim ljudem. Bil je izjemen stvor; bil je tisti potomec Pernathovega rodu, v katerem je doživela stara patricijska kri svoje končno izneverjenje prošlosti. Poslednji veliki Pernath je bil Matthaeus, profesorjev ded; njegovi trije sinovi so že osta-vili preizkušeni tir. Prvorojenec Rok, špekulant in lahkoživec, je zapustil malo denarja in tri hčere; njegovi vnukinji Blanka in Mirni sta bili po stoletjih prvo pokolenje, ki je ugriznilo v grenki kruh siromaštva. Hilarijev oče Egidij si je izbral družico, ki je igrala harfo; v svoji zal ju bi jen osi i je ustregel njenim prošnjam in je izšolal edinca za profesorja, ker ni imel daru, da bi postal muzikant. Tudi pri Egidiju se je skrčil očetni delež in bore malo bi ostalo sinu, da ni bilo najmlajšega strica. Le-ta, Julij Pernath, je bil genijalen človek, obenem pa silen čudak. Vzlic svojemu preziranju do trgovine, ki mu je dišala veliko manj od knjig in slik, italijanskih oper in lepih žensk, je vendar vznemirjal sorodnike z vraiolomnostjo svojih podjetij. Kupčeva! je, kakor bi kockal, in to z uprav bogokletno srečo. Ko je videl, da ima dovolj, je prodal trgovino očetu Jeana Belleta in se jc* posvetil zapravljanju. Kod je sejal in kaj je žel, ni bilo nikoli moči ugotoviti; znano je le, da je veliko potoval, izprva sam. kasneje z nečakom llilarijem. Ob vsaki njegovi vrnitvi se je polnila hiša v Vrtni ulici s slikami, starimi knjigami in drugo tako redko šaro, ki po mišljenju someščanov ni mogla imeti pametne cene. Umrl je v Italiji za sušico: iz oporoke se je zvedelo, da je profesor edini dedič vsega, česar ni utegnil pognati. Hilarij ni imel tistikrat nikogar več, da bi ga odvračal od bedarij; oče in mati sta bila mrtva, lahko je delal po svoji glavi. Najprej je odvrgel mogočni «h», ki je bil tolikim rodovom znak odločnosti in značaja. Nato je prodal hišo, v kateri je ubogi Egidij zatisnil oči, in se je preselil v Vrtno ulico. Med starim pohištvom Julija Pernatha, v njegovi knjižnici, med njegovimi slikami in zbirkami lepih stvari, na velikem vrtu, kjer je bilo sence dreves in trte in vonjivega žarenja rož na prebitek, je zaživel umerjeno, vedro in umno življenje, ki je trajalo bre/. mnogih pretresljajev trideset in toliko let. Denar, podedovani ugled in profesorska služba na domači gimnaziji, vse to mu je ustvarjalo kar najugodnejši položaj. Toda llilarij Pernat se ni bogvekaj menil za svet, ki je snoval pred njegovim pragom. Imel je knjige in časopise, ki jih je pošta dan za dnem sipala v Vrtno ulico; imel je svoje izprehode za mestom, na katerih se je tako zanimivo pomenkoval s seboj; imel je železno cesto, ki je vodila v devet dežela, in velike počitnice, ki so mu prinesle vsako leto dva meseca vznesene sreče. O tisti beg iz tesnobe v široko prostost! O, misel, da tohni Avstrija daleč za hrbtom! O, bajna zavest, da zate ni meje! Da, baš zavest, da ni meje... Dokler je bil mlad. so si ženske veliko prizadevale, da bi ga rešile v zakonski pristan. Tak mož in taka preskrba sta bila pač vredna sladkega hrepenenja. In ni jim šlo v glavo, zakaj se izmika sreči, ko je vendar slovel, da ne zametuje prigod ... V njegovem Vladimir I. e v s i i k / M i 1 <1 r i j 'P e r n a 1 .šest in tri desete 111 letu se je zgodilo, kar so napovedovale: Bog ga je kaznoval. Raznesel se je glas o veliki ljubezni, o šopkih in pismih, o skrivnostnih potih v Ljubljano. Kmalu so vedele, da je «ona» sicer zala in vse, a da ne,premore beliča; z eno besedo, malo prida dekle... Leto dni je trajal profesorjev roman, leto dni so trepetale blage dame, kako bi ga otele iz zapeljivkinih mrež; koliko brezimnih pisem, koliko poučnih namigljajev. koliko nesebičnih svaril! Naposled je izpregledal. S počitnic na Grškem, kamor je odpotoval še ves zaljubljen, se je vrnil resen kakor menih in hladan kakor led. Baje ga je varala z drugim ... Poročila se je; nekaj nieseeev po svatbi je rodila plod svoje iznevere; bil je sin... Oh, še zdaj ga je skelelo sree ob teh spominih! Ostal je samec. «Čemu bi se ženil?» je modroval, dela je si iz usode filozofijo. «Zakon je hiralnica duha. Povejte mi, koliko je srečnih soprogov, ki bi se smeli zvečer v postelji vdajati svojim mislim? Z gospodinjo je vse drugače: vidiš jo, kadar je potrebuješ, in kadar ti presede. jo kratkomalo spodiš.» Zgodilo se je, da jc tudi njemu presedla stara Ana. ki jo je dobil po Juliju Pernathu s hišo vred. Poslal jo je v pokoj in je naprosil vdovo suplenta Mirnika, naj pride skrbet za red v njegovem življenju. Prav za prav je storil to z namenom, da bi rešil njo in dveletno deklico bede. Našel je dragulj. Mirniea mu je stregla kakor škofu; ko jo je vrgla pljučnica na smrtno posteljo, je vdano izdihnila dušo, zakaj Hilarij ji je obljubil, da bo skrbel za njeno hčer. Tako je štirinajstletna Stana podedovala materine posle in jih je vodila v profesorjevo zadovoljstvo že osem let. Vsak mesec je nesel njeno plačo v hranilnieo, da bi imela za vse slučaje nekaj denarja; ob dolgih večerih jo je iz brezdelja učil stvari, ki so se mu zdele primerne za mlado dekle: mučil jo je z latinščino in francoščino ter ji pripovedoval o knjigah, katere je čital. in o deželah, v katerih je bil. Da bi jo dekle rajši poslušale, ga je morala imenovati strica. Pri tem si ni belil glave, kaj bo z njo, kadar doraste, niti se ni spomnil, da bi jo kdaj posadil med svoje vrste ljudi. Še tega ni pomislil, da je gospodinjica Stana zalo dekle, ki morda na tihem sanjari o svojem lastnem življenju, o široki svobodi, čeprav brez francoske slovnice in brez profesorja za pečjo. Bila je neutrius generis; bila je njegova Stana, kakor je imel svojo pipico, svojo uro in svoj klavir. Tako je dobil vendarle nekakšen dom. Z vedrim nasmeškom jc gledal za uhajajočimi leti, ne pazeč na sneg. ki mu je zapadal plitvo. O!) svojem šestdesetem rojstnem dnevu jc prosil za upokojitev. Ne da bi se čutil trudnega, nikakor ne. A v teh dvajsetih, petindvajsetih letih, ki so mu bila še odmerjena, je hotel premislili toliko stvari, užiti toliko solnca in lepote! Kadar je človek mrtev, ne utegne več misliti; v grobu ne slišiš, ne vidiš in ne uživaš ničesar več ... Carpe diem! Hilarij Pernat se je komaj oddahnil, ko je zarjovel na vseh koncih zemlje svetovni požar. Izprva se ga je razveselil; od nekdaj je mrzil Avstrijo in zahteval od zgodovine, da podre to ječo narodov in duhov. Toda borba je trajala del j nego leto dni. Mirno, blago in jasno življenje minulih let je utonilo v surovem nemiru in mrki puščobi, ki je zalila tudi Vrtno ulico in gnusno preplavila Pernato v prag. Nekaj strašnega, brezmiselnega se je godilo tam zunaj, ne dovolj daleč, da ne bi profesor z duhom slišal vpitja ranjencev in žalostnega bobnenja rušeči h se katedral. Zaželjena bodočnost je prihajala neizmerno počasi; verige so pokale ob neprestani skrunitvi tistega, kar je bilo llilariju dražje od vsega sveta. Grabilo ga je, da bi vzel kovčeg in bi pobegnil. Toda kam? Povsod je divjal umor. Vse dežele, ki jih je ljubil, so bile sovražne dežele: vsi dragi znanci, živi in kameniti, ki bi jim hotel potožiti svojo bol, so stali onkraj ognjenega zidu. Hilarij Pernat je bil civis mundi in svet mu je bil zaprt... In to ni bilo vse. Hiša v Vrtni ulici se je morala odpreti človeškemu hudourniku, ki je drl skozi mestece v veliki požiralnik na Soči. Ko so prirožljali k profesorju prvi oficirji in je opazil živalsko bliskanje njihovih oči za Stano, se je preselil z njo in vsemi svojimi zakladi vred v vrtno krilo ter je zazidal dohod na vrt in oba hodnika na sprednjo stran. Dve leti je poslušal po vse noči hrup njihovih pivskih orgij, žvenket razbitih butiljk in vriskanje blodnic v postelji rajnkega strica Julija... V teli dveh letih je spoznal, da je čas, tudi kadar se zdi človeku najbolj len, neizmerno hitrejši od burje. Premislil je, da se krči njegovo življenje od dne do dne in da so vsi ti strašni dnevi izgubljeni ... Dve leti je upal, izračunaval konec in domneval v vsaki praski odločilni udar; dve leti se je upiral v skalo, ki je visela nad njim. Dve leti jo je držal. In davi, v eni sami neskončno kratki sekundi, ga je premagala in je pala nanj ... V feni sami nepazni sekundi je pomislil tole: «Star sem, bolan sem. Zrel sem za smrtni mir... Umrl bom, ne da bi videl konec te more ... Oh, in po moji smrti bo kdaj spet vedrina in radost ... za vse, za vse druge, le zame ne več!.. 337 22 Vladimir I. o v s i i k / TI i I a r i j Pernat Ta misel se je razširila po njem kakor sirup. Ko je zlezel iz postelje in stopil na noge, so se mu zazdele težje od svinca. V srcu, v glavi, v vseh kosteh in mišicah svojega telesa je mahoma začutil smrt. Mrtev bom, preden utihnejo topovi,» je ponavljal še zdaj na svoji klopi v parku. «In nekega dne bo spet vse mirno in dobro, vse veselo in v luč zamišljeno, a jaz bom ležal v grobu in bom gnil... Ta gotovost je strašna, kakorkoli jo obračam. Vsaka živalca se okleplje sveta, na katerem živi. Tudi jaz ga ljubim. In prav zdaj, ko .je prikipela moja ljubezen do njega na višek, prav zdaj mi uhaja izpod okorelih nog! Z gromom in burjo d revi v čase, ko mene več ne bo, v zarje, ki meni ne bodo sijale, v pomladi, ki bodo cvcle brez mene... Oh, živeti, čeprav pastir! Živeti, da bi živel... Ali sem vobče živel doslej? Svojega življenja še nisem živel... In zdaj je zamujeno. Dotekel je čas. še nekaj tednov, lahko da mesecev, morda leto dni: blizu je minuta, ki izbriše Ililarija Pernata, in ne bo ga živega sledu, da bi pričal o njem... Kup trhlih kosli, prgišče sitih črvov, spomin, ki se utrne kakor iskra v noč, to bo vse... In to naj bo vredno muk moje poslednje ure?» Mokra togota mu je udarila v oči. «Vsi vidijo,» je mrmral, črta je s palico po belem pesku in strahoma opazujoč rahli trepet svojih rok. «Tudi Stana me nekam plašno spremlja z očmi. Najhujše pa je to, da se sam zavedam ... In zdaj bo od dne do dne bolj neznosno. Opešal bom. Jel se bom zanemarjati, Stana mi ne bo mogla streči; to ni posel za mlado dekle... Dobil bom usmiljenko, ki bo nespoštljiva z menoj... In kadar innrem, se bodo ruvali za mojo dediščino ...» Ta misel ga je neizprosno porinila tja, kamor se je najbolj branil. «Za dediščino! Za moje imetje! Za vse, kar je v mojih rokah pomenilo užitke duha, med tem ko pomeni zanje samo utešenje umazanih potreb in nasičenje nizkih pohlepov ... Kaj naj storim, kako naj ukrenem? Ne, prav je imel notar, ko me je domislil, da treba napraviti oporoko. Recimo, da umrem brez nje: Bele. Xakrtovka in Pleši vie bi razgrabili vso zapuščino. Že sedaj se ob I i zu jejo po njej; ali mar ne vidim? Vsak dan težje se jih otre-sam. Moje slike in knjige in zbirke v njihovih rokah! Bele za mojo pisalno mizo, Blanka v moji vrtni lopici, Plešivic na poti v krčmo, da se napije za moj denar!» Stresel se je od studa. «Komu naj dam po tem takem? Koga imam? Recimo, Stani: postala hi dobra partija. In bi prišel lopov, prišel bi neizogibno, in bi ji zmešal glavo, da se polasti denarja; bila bi nesrečna po moji krivdi... Tedaj, recimo, v občekoristne namene, kaj vem, v kakšne! Recimo, da se odločim tako. Dobro. Ljudje, ki se njihove misli o tem, kaj je občekoristno, niti malo ne skladajo z mojimi nazori, bodo sedeli okoli zelene mize in bodo klatili budalosti, kako bi kar najbolj jalovo zabili denar llilarija Pernata... Tak vendarle Stani? A kdo mi je ona in kaj mi ječ' Ne, moral bi imeti pravega dediča, kri svoje krvi. Otroka... Potomec je nadaljevanje našega lastnega življenja; rodimo ga. da v njem popravimo, kar je ostalo v nas nepopolno, vzgojimo ga, da v njem uresničimo svoj najlepši sen. In kadar oče umira, s kolikšno radostjo preda svoje imetje ljubljenemu sinu, da bi lahko tem više iztezal roke po sreči! Kar daš otroku, daš za nesmrtnost svoje duše...» Blanka pl. Nagerthova, Jean Belle, Karel Plešivic bodo osta-vili za seboj živo življenje. Niti v grobu ne bodo povsem mrtvi. Kako bi se mu rogali v mislih, ako bi bili zmožni slutiti njegovo gorje! «Ukanil si se, starina, v svojem napuhu,» bi govorili, čeprav ne na glas. «Mi bomo živeli, ti pa izgineš kakor žival... ne, stokrat bolj žalostno od živali ... Živ nisi obrodil sadu, mrtev za rabo ne boš; da bi vsaj trava rasla iz tebe!» In prav bi imeli! Prav so imeli vsi ti stiskači in koristolovci, vsak, kdorkoli je kdaj obsojal prazno, zapravljeno življenje llilarija Pernata. Naj so bili še tako strašno neumni, še tako odurni, še tako zoprni v nizkoti svojih pohlepov, vendar ni bilo med njimi nikogar, ki ne bi bil modrejši od njega ... «Vse je zamujeno,» je mrmral, pobiraje se s klopi. «Prepozno je. In vendar sem bil nekoč tako blizu tega, da bi imel sina! Vida ga je rodila, drugi je bil oče njegov... O, mar bi mi ostalo skrito! Ali pa bi me vsaj uverila, ko je prisegala, da je moj ... Sam sem kriv. Ko mi je pisala poslednjikrat, tisto debelo pismo, sem ji ga vrnil, ne da bi ga odprl... Bal sem se, da ji ne bi verjel. Ponos mi je branil. Da sem ga odprl, bi bilo nemara vse dobro. Imel bi njenega otroka in bi ga ljubil kakor svojo lastno kri!» Evo, taka je bila profesorjeva bolezen. Pri korenu svojega bitja ni bil stric Hilarij ne star ne bolan. Bil je le truden od 339 -2-2' Vladimir Levstik / II i I a r i j Pernat koprnenja, izmučen od vojne iu ves nesrečen od misli, ki jilt je porajala njegova groza ob daljnem grmenju topov ... Matere in varuške so zbirale deeo, da bi jo odvele k večerji. Tudi profesorju se je zdajci neznosno mudilo domov. Dvizaj se je. kakor da mu smrt še davno ne jase za tilnikom; od same naglice se ni niti zavedal, da dviga glavo pokoncu in da ga mineva vsa starčevska teža v nogah. Marsikateri znanec, ki je prej sočutno kimal za njim, je zdaj ostrmel in krenil proti njemu, da bi ga ogovoril. Toda Hilarij Pernat ni slišal nikogar. Bil jc gluh, bil je slep. bil je besen nase in na ves svet. šele v domači ulici mu je nekam odleglo. Med njenimi starimi zidovi, izza katerih se je v gostih plasteh obešal bršljan. ga jc vselej prevzel občutek varnosti in pokoja. Modro je šel mimo svoje hiše, ne da bi odlikoval bavarskega vojnika na pragu le s količkaj vidno pozornostjo. Pred vrati v vrtnem zidu je tehtno izvlekel ključ in odklenil. Dehteči hlad kostanjev, rožnih grmov in gabrovih seči se je dobrodejno strnil okoli njega. Miza v lopi je bila že pogrnjena. Kdo bo sedel za njo čez leto dni? «Kdo drugi kakor ti!» je odgovorila vesela, trmasta misel. «Ali pa ne,» je brž popravil čemerikav, bolehen glas. Ali pa ne. Hilarij. Star si. bolan si. Kdo ve, kje boš k letu osorej?» I oda profesor je bil že opažen. Pesek je zaškripal na stezici: \ lopo je stopila Stana v belem predpasniku, vsa svetla od plave svežosti svojih dvaindvajsetih let. «Dober večer, striček!» je pozdravila s prijetnim, mehkim glasom, pazno gledaje Hilarij a v obraz. «Prišli ste, kakor bi vas klicala. Ali naj prinesem? Pečeno pišče bo, solata in kuhano sadje.» Daj.» je rekel profesor, čuteč, kako ga mineva tegoba. A kje je tvoj krožnik? Ne puščaj me samega na stare dni.» «Na stare dni!» Stana je zavzeto sklenila roke. «Tak to vam roji po glavi? Na stare dni...» «Na kakšne pa?» Prebodel jo je z očmi. «Nu, reci po pravici: ali se ti ne zdim ves star in bolan?» Tako govoreč je nehote upognil ramena in skremžil obraz. Dekle se je svetlo zasmejalo. < J°j> striček. odkod ta muha? Prav nič stari se mi ne vidite, prav nič bolni. Samo nekam otožni postajate zadnje čase. Ali vas kaj skrbi?» Sedla je k njemu in mu zvesto pogledala v klavrno lice. «Recite, česa vam je treba? Ali vam je pusto? S čim naj vas razvedrim?» «Evo s čim,» je odrezal Ililarij Pernat, da hi se ubranil mehkobe. «Apportez-moi une bouteille de vin blane et un de ines cigares.» «Oui, mon onele.» Veselo je stekla proti kuhinji. Bolj skozi nos, bolj skozi nos.» je klical starec za njo. Quelle prononciation, mon Dieu!» Stana se je vrnila z vinom in smotko in je sedela pri njem še dolgo v mrak, vse srečna, da ga sme zabavati. Ililarij Pernat je poslušal njeno čebljanje kakor pesem oddaljene ptičke in je raztreseno odgovarjal vsakih toliko minut. Ves čas se je od-kašljeval in useka val od čudne, prav res nespametne mehkobe, ki mu je obhajala dušo ... Dekletov glas je zvonko žuborel poleg njega v temni lopi ... Če bi ta glas ne bil glas Stane Mirnikove, ampak glas njegovega otroka, kako lahka bi se zdela nocoj profesorju starost, nemoč in smrt! (Dalje prihodnjič.) Pavel Golia / Dezerterji o 11 <1 o n c o I. C a u k a r j a 1. Cenjena gospodična Mici! — Če sem Vam pisal zvečer, sem zjutraj pismo raztrgal: zdaj Vam pišem pod noč in bom pismo odposlal. Pa če so neumnosti v njem. naj bodo! —Vse to.je taka reč. kakor da sem petošolee — in Boga mi. veliko petošolskega je ostalo v meni! — Samo čudno je. da se ta lepa sentimentalnost iako počasi in mirno izpreminja v žalostno grozoto. — Če bi misli na Vas ne bilo — rajši ne življenja; še celo ne tega življenja! Ta ko je namreč, da bi Vi sami obstrmeli in bi rekli, da prenesem veliko. Pa kaj bi o tem! — Samo še toliko: morda bom čez mesec dni v Parizu, ali pa v obljubljeni deželi. Tukaj ne! — Včeraj sem dobil tiskane pole «Novega življenja». Tiskarna je stvar popolnoma pokvarila: najhujše pomote bom v Vašem izvodu popravil sam; ampak pomote je delal tudi «urednik», cenjeni gospod dr. Ilešič, ta filistejec vseh filistejcev. — Že čez teden dni, mislim, da bom poslal svojo komedijo Schwelltnerju 0 žalost! Mnogo slabša je, nego sem upal; kar nič je nisem vesel. 1 udi Vas sem mislil opisati — pa me je zdaj sram! Kako bi? Svoje čustvo poznam, Vaše oči. Vaš obraz, Vaše kretnje — toda Vaših besed sem slišal komaj sto: in komaj boječ slutim, kaj je v Vašem srcu. Zato bo iisti obraz premalo živ. Saj je vseeno! listi tekst za «Konkurz» s Smrekarjcvimi karikaturami sem tako prevrgel, da ni več tak. kakor sem Vam pripovedoval. Bodi pa še nad tem delom Vaš veseli smehl jaj! Globoko iz dna sem vzel tragiko našega slovenskega življenja — smeš nos t sem pa kar izpustil. Nalašč — če zna kdo vice» izbijati, še ni znamenje, da je umetnik! — Saj je prav, da je konec papirja — Bog vedi, kaj bi Vam še povedal! — Od srca pozdravljeni! , ,. , l\an v. a n kar. > Cenjena gospodična Mici! — Vsak večer Vam pišem: ali zjutraj, ko bi bilo treba pismo oddati, ga raztrgam: vsaka beseda se mi zdi nespametna in otročja. Če bi razložil vse, kakor je, kakor mislim, delam in živim, bi bilo pismo dolgočasno in neveselo in bi Vas nič ne zanimalo. In če bi Vam pisal veselo, bi me bilo skoraj sram, da bi hlinil humor, ki ga ni. — Najbolj me jezi, da je ta siva in težka štimunga zdaj tudi na mojih delih: iz nameravane komedije je postala popolna in grenka tragedija; in Konkurz», kolikor je napisanega, ima humorja loliko. kolikor mrtev les življenja. Vidim, da se bom moral kmalu kako odločili — v tej puščobi bi duševno in nazadnje še telesno okamcnčl. Pa tudi to je: ni prav, če je človek ves dan in vso noč sam s svojimi mislimi; kakor pijavke se naposled zagrizejo v dušo in srce. — No, glejte, takoj je spet tukaj ta ljubezniva, grenkopusta melodija! — Moja želja, da bi bil že februarja v Parizu, se bo najbrž izpolnila. Da bi se! — Ne vem, če ste že čisto pozabili na mojo prošnjo in na svojo obljubo. Ampak prav resnično: napravili bi mi najlepši praznik in veliko veselje, če bi mi poslali svojo sliko. Ako tega ne storite, mi ne ostane drugega, nego da pozovem Smreka rja, da Vas večkrat poseti in da Vas nariše zame. Pa makar če Vas karikira! — Jutri pride na Dunaj moj brat iz Sarajeva; prav vesel sein ga, saj že dolgo nisem govoril z nobenim poštenim človekom. — Oh. ko bi Vi vedeli, kako se trudim, da bi Vam pisal mirno in «dostojno» — smilil bi se Vam! Tak občutek imam, da bi se smejali vsaki besedi, ki bi bila bolj gorka in odkritosrčna, nego se spodobi za manirne ljudi. Sploh, zdaj ko je moje edino opravilo misliti, misliti, misliti — se mi mnogokrat zazdi, da imate veliko vzroka in pravice, smejati se! To sem časih natihem in mimogrede že v Ljubljani zaslutil; ampak tam sem živel bolj glasno in tudi preblizu ste mi bili. Zdaj pa me časih nenadoma in čisto jasno obide ta misel in prav tako mi je, kakor da bi me kdo udaril v obraz. — Ah, pa kaj vse te neumnosti! ßojiin se, da tudi nocoj ne bom napisal pametnega pisma. — Če pišem novelo ali dramo, gre pero kar samo, zato ker gredo misli svobodno in brez strahu po svoji poti. Komaj se napravim, da bi Vam pisal, pa sedim pred papirjem kakor kmečki župan in kakor da še nikoli nisem držal peresa v roki. Stavki gredo nerodno in počasi in ves moj tako «slavni» slog je v franžah. Saj prav dobro vem, kaj in kako bi Vam najrajši pisal — ali beseda neče; strah me je, da bi mi sploh ne odgovorili in da bi se hudovali name. Če se zgodi da pojdem v Pariz. Vam bom od tam bolj odkrito in bolj naravnost pisal. Vem namreč, da si bom tam takole mislil: «Zdaj sem daleč, zdaj lahko govorim, kar se mi zdi — saj mi nihče nič nr more!» To bo sicer silno otročje, ampak prav bo! — Komedije ne bom še kmalu dovršil; kar nič več me ne veseli. Škoda, da niste tukaj ali da ni mene doli: pokazal bi Vam. kar je napisanega. da bi povedali, če je ka j prida. Bojim se. da ne bo zanič! --Draga gospodična, prosim Vas, nikar tako ne varčujte s papirjem ali pa si kupite večji format — in pišite mi o sebi in o življenju v Ljubljani. Verjemite mi. da sem Vam hvaležen za I'. A I I) r c c h t / Iz k o r c s p o n cl e n c c I. C a 11 k a r j .1 vsako besedo in da mi je edino lep dan listi, kadar pride pozdrav od Vas. — In gospodični Ani povejte, da «ne pozna niti najprimi-tivnejših oblik družabnega občevanja»; eel kup kart sem ji poslal, ona pa niti ene! Lepa reč! — Prav prisrčno Vas pozdravlja T ,x . Ivan C an kar. 3. Cenjena gospodična Mici! — Zadnjič sem šel v rotovško klet praznovat drugi akt svoje komedije; praznoval sem na to sorto, da sem popil dvoje steklenic ljutomerske starine; zraven pa sem gradil tretji akt in zdi se mi, da sein ga dobro zgradil. — Pošiljam Vam «Novo življenje»; ampak vezava je zanič, ker se ta knjigovezni rokovnjač ni ravnal po mojem ukazu, da naj nikakcga naslova ne tiska, posebno zlatega ne. Človek obrača, tepec obrne! Pa saj Vam pošiljam knjigo zarad vsebine, ne za rad vezave! — Kar se «opisa-vanja» tiče, se nikar nič ne bojte. Prav v tej noveli sem Vas hotel opisati, pa bi se zdaj najrajši zjokal od sramu. Od začetka imate sive oči, nekaj strani dalje so že sivorjave in nato polagoma zmirom bolj črne. Tudi frizura ne štima, — najmanj pa besede in misli. Po takem famoznem opisu bi Vas lastna mati ne spoznala! Če bi se mi z vsemi ljudmi tako godilo, bi bilo kmalu konec moje glorije. Ali stvar je taka: Zofko Kvcdrovo, ki je ne maram, bi zdajle takoj lahko narisal; z Vašim obrazom pa bi se ukvarjal do noči in bi nazadnje napravil nekaj takega, da bi ne bilo ne le Vam nič podobno, temveč sploh ne krščenemu človeku. Vzrok, mislim, da je ta: če mi je kdo resnično ljub, sem mu tako blizu z najboljšim svojim bistvom, da sem kakor del njega in da ga morem torej tako malo razločno soditi, kakor sam sebe. Tako bo pač! — Spominjam se dobro, da še kot odrasel človek nisem imel prav nobenega pojma, kakšen je moj obraz. Hudoben tovariš mi je nekoč rekel, da imam «strašno čuden» 110s; in tistega nosa me je bilo dolgo časa sram. še na Dunaju. Sedel sem nekoč pri brivcu in sem gledal v zrcalo; tam sem videl drugo zrcalo z nasprotne stene in v njem glavo od zadaj — čudno glavo: rogal sem se ji. ker je bila tako ozka in ker so bila ušesa silno dolga. Pa je bila moja glava! — Kakor bi Vas ne mogel pravilno in po pravici narisati, tako bom v tej komediji zgrešil tudi sebe. Vzeti sem si hotel junaka iz ogledala, ampak bojim se, da bo vsem drugim bolj podoben nego meni. In še to je slabo; zato, da bi kdo ne rekel: glejte, idealiziral se je, — sem napravil junaka nadvse zopernega in zaničevanja vrednega: puhlega čvekača, ki se smatra sam za strašno duhovitega in blagega, pa je nečimern sebičnež in drugega nič. Če ga vsaj nekoliko ne ublažim, bo z njim samim tudi komedija nesimpatična; in to nc sme biti! — Moj Bog, iz ene same Vaše opombe sem napravil cele litanije! — Moja volja se je malo zvedrila; tudi zato, ker je odlegel glavobol, ki me je mučil na Dunaju od prvega dne. Neprijetno je delati, če je kovačnica v glavi in strah v srcu. Zdaj bo boljše! —-Dunaj ima vrhan ducat gledališč, pa nikjer ni nič posebnega. Tudi umetniške razstave so jako plitke in puhle. To je res precej površno mesto: življenje «Hetz», umetnost «Gschnas»! Edino, na kar sc Dunaj res razume, je dekorativnost, zunanja ljubeznivost; in to ga karakterizira!--Zdaj Vas pa gotovo že dolgočasim! Torej zbogom za nocoj! — Prav lepo pozdravite vse! Dano — če se nanjo spomnim, na njen pogled in na korajžno kretnjo, se spomnim vselej tudi na Luthrovo: «Hier steif ich, ich kann nicht anders!» — Privoščil bi jo Gaspariju — ona bi ga že spodobnosti naučila, kar bi bilo zelo potrebno. — In Miro pozdravite — kako visoko pa so š e zlezle njene obrvi, ko je sneg lovila? Ona gleda kakor da se neprestano čudi — lc poglejte jo! — Melitto pa pozdravite!----- Najbolj vesel bom, kadar vas vse skupaj spet enkrat vidim. Zdaj bom vsaj vedel, koliko je vredno, če je človek eno uro med poštenimi ljudmi! — Prisrčno Vas pozdravlja udani r ~ , Ivan C an kar. 4. Cenjena gospodična Mici! — Ka j počnete v Ljubljani, kako se Vam godi in kakšni ste? Tako me pa res še nikoli ni zagrabila domovina za dušo in srce — brez nehanja mislim nanjo in na vse liste krasne ljudi, ki žive tam doli. Najrajši bi Vam vsak dan poslal pozdrav, ampak spodobno bi ne bilo in Vi bi se naveličali. — Zdaj ne pojdem v Pariz, temveč v Sarajevo. Povabil me je tja «za par mesecev» bosenski nadškof dr. Stadler, ki je bil do včeraj tukaj. Sicer bo nekoliko smešno, da bom škofov gost, toda upam, da se ne bom nič pohujsal. Dobro bo to, da bom nekaj časa čisto mirno živel in čisto mirno delal. Nalog imam toliko pred seboj, da sam ne vem. kam z njimi; na Dunaju bi jih prav gotovo nikoli ne izvršil. Mislim, da se odpeljem že čez štirinajst dni. —V Ljubljani so menda vsi moji prijatelji in znanci storili žalostno smrt. Naj v miru počivajo — nihče se ne oglasi! Za Levstika mi je žal: blag človek je bil: in da bi za gotovo vedel, kakšen konec je vzel. bi mu napisa) lep nekrolog. Toda: če se bolj in večkrat spominjam na vas vse. nego vi name, je to le žalostno znamenje, tla sem več prejel, nego sem sam dal. To ni moja krivda. Jaz na noben način nisem najslabši človek na svetit: in če sem slabši od vas, je to le dokaz, da ste vi boljši od vseh drugih. — Bog vzemi komplimentsko logiko! — Pred nekaj dnevi sem se seznanil s pesnico Natašo (Ljudmila Poljanec); debela dama je. — Iz Bregenca mi piše Zupančič, da se mu prav dobro godi in da seje pismeno sprijaznil s Schwentnerjem. Škandalozna izdaja njegovih pesmi ga je dobro izučila. — To so vse novice, ki jih more sporočiti zgrevan puščavnik. — Če je še kateri od mojih znancev in znank pri življenju, izročite 11111. prosim, moj pozdrav; a naj-lepšega sprejmite zase!. - Ivan Cankar 5. Cenjena gospodična! Popolnoma nejasno mi je, kaj sem Vam storil, kako in keda j sem Vas razžalil. Premislil sem vse, kar sem Vam pisal (kolikor sem se mogel še spominjati), pa nisem našel ničesar, kar bi Vas bilo moglo po pravici žaliti. Prosim Vas, sporočite mi vsaj v par besedah, kaj se je zgodilo, da mi odrekate pozdrav, ki sem ga zdaj bolj željan, kakor kdaj koli. Najlepše Vas pozdravlja Ivan Cankar. 6. 11. 1909. 6. Tam doli je morda že pomlad. tam doli je mladost! — Kaj je spomin samotnemu? Jad. Pomlad je starcu bridkost. — I Ra/glod 11 i ca: Wien 6> — 4. V. 09. — Velecenjena gospodična Mici Kessler — Laihach Blciwcisova cesta 4./II.| Gustav Strniša / V polju V zatonu zarje sredi njiv stojim: Reže poljano črni križ: pred menoj Kristus visi, v brazde boli rdeči križ krvavi, tajne vzdihe prinaša piš — senca njegova 11a štiri strani čez razore valovi — Ko zora prisveti izza gora. ia. Starka-poljana je križana : poljana odrešena se nasme klasje ječi. mrak izgine; drevje ihti. le rosa na cvetju lesketa — povsod mračna žalost leži — biserna solza bolečine France Bevk / Beg pred senco (Nadaljevanje) D r u g i de 1. toplem, jesenskem dnevu, ko je sijala čez zemljo jasni na brez mej. sem stopil v vas Orešje, kjer sem dobil prvo službo. — Vas je ležala sredi pobočja stožčastega hriba, na peščenem obronku in gledala strmo predse v dolino in v nasprotno stran visoke planote, na kateri se je blestela druga vas. Vse naokoli ni bilo hiš ne vasi. Travniki, pašniki, borne njive in gozdovi. Z grmovjem porasla gmajna in prepadi, v dnu teh prepadov polzeča in v tolmune se nabirajoča voda usiha-jočih potokov. Pod vasjo je bila zemlja ilovnata; v deževnih dneh se je vlekla v dolino, kakor da hoče izpod kopat i vas in goro. Velike razpoke so zijale v zemljo, poti so izginile, človeška noga se je vdirala. Hiše, ki so stale na obronku, so imele vse leto solnce; hiše za obronkom so črnele v senci. Raztresene so se vlekle ob neskončnem klancu in tožno zijale predse. Ljudje so poznali poleti trdo delo, kose in sekiro, pozimi žganje in sani. Kakor tovorne živali so hodili po klancih, redek nasmeh je izhajal iz pijače ali iz erotike, če se je porodil. V kroniki ustnega izročila je bilo zapisanih brez števila nesreč in hudodelstev: zakrnela telesa otrok so pričala za grehe staršev. V vasi ni bilo ne gostilne ne prodajalne ne pošte ne orožnikov; vikar in učitelj sta bila edina, pred katerima se je povesil pogled in sta se pojavila strah in spoštovanje. Name vas ni naredila strašnega vtisa. Radi jasnega dne in moje židane volje, s katero sem zapuščal mesto in svojo preteklost ter stopil v novo življenje. Ljudje so se mi zdeli prijazni: radovedni so vstajali od dela in odzdravi ja I i. Vsakemu sem ponudil besedo. Vikar je bil zajeten človek, njegova dobrodušnost se mi je prikupila prvi hip. Njegov ženski glas, ki se ni prilegal njegovemu telesu, mi je opisal vaščanc, njih hibe in dobre lastnosti. «Verjemite mi,» je dejal, «da niso nič slabši, nego drugi ljudje. Še bolj naravni so. Sodili vas bodo, zato pazite.» To me je tešilo. Smehljal sem se in v smehljanju, ki mu sam nisem vedel pomena, sem vprašal: 385 25 K je bom stanoval?» Dva,» jc dejal vikar, «vas čakata. Če ostanete pri enem. bo zameril drugi. To je neizogibno.» Končno mi je podal roko: «Če hočete. prihajajte k meni na kosilo. Sicer umrjete lakote. Upam. da ostaneva dobra prijatelja.» Poiskal sem stanovanje. — Zameril sem se tistemu, ki je imel slabšo sobo z okni na gnojišče. Moja soba je bila v skoraj novi hiši, svetla, zračna, s šestimi okni. z razgledom na vas, na vso dolino in na gorsko planoto na drugi strani. Črnobradi gospodar ciganske vnanjosti in njegova histerična žena sta bila prijazna in vesela, da sem ostal pri njih: obkladala sta me z vsemi mogočimi znaki naklonjenosti. Soba jc bila v tej samotni vasi vse. kar sem imel. Postelja, par slik. miza, stol in moj kovčeg. Poleg vsega obilica luči in zraka, ki je prihajal skozi vsa okna in me polnil z radostjo. Kadarkoli sem bil prost, sem sedel k oknu. bral in gledal čez drevje vrtov v temne bregove, ki so se spenjali po obeh straneh doline. Moja duša je bila lahka, kakor da sem vrgel neznano breme raz n je. Velik križ čez preteklost je bil storjen, novo srce je plalo v mojih prsih. V zadnjih dneh mojega bivanja v mestu jc življenje ubilo vso poezijo v meni. Mora, ki sem jo občutil nad seboj, je popustila. Čuvstvo se je prebudilo in sililo v izraz, ki sem ga iskal in se radoval slednje napisane besede kot dete. Počasi sem vstajal \ t i hot i sam i/, sebe, kakor da vstajam iz groba. it Vezi s preteklostjo nisem mogel docela prekiniti. V samotne dni mojega novega zdravja, ki jc nastalo, so se mi kopičila pisma v predalu. Pisma gospe Fani. popisana s širokimi črkami, ki so izražala brezplodno hrepenenje in pričala, da ji je težje, ko me ne vidi in spozna, da se je končno vse pretrgalo med menoj iti njo. Lojzina pisma, popisana z ležečimi črkami na dišečem papirju, porošena z upi in ljubeznijo. Ta pisma sem sprejemal slednji drugi dan. Lojzi sem odgovarjal redko, gospe nikoli. Njene tožbe o brezplodnem hrepenenju, pobrane iz knjig in stisnjene v nezmisel. so se mi gabile. Nisem se mogel otresti. Njena senca je segala čez venec gora in sijala v breg in v mojo sobo. v moje mirne ure in v moje sanje. Neprečitana pisma sem metal na vogal mize. posušeni, med popisane liste stisnjeni nagelji so ginili v njih. lz pajčolana redkih vrstic jc p rose vala tiha mržnja do Lojze. Ni je mogla pozabiti. Kakor da je ona kriva razmerja, ki je zavladalo med menoj in njo. Očito mi je omenila celo Tončko, da bi me izvabila od Lojze. Pisala mi je drugi roki narekovana pisma, ki so nosila Tončki n podpis. Bila je obupna borba zame, iskala je vse oblike, da bi me spet pridobila. Le eno je čutila. Da sama ni dosti močna, da bi me nad vladala, zato je nastavljala druge osebe. Igra. — V neštetih besedah je pljuvala na zakon, da bi me odvrnila od njega. Kakor da sluti, da hrepenim po njem. Vsaka beseda brez učinka. Sovraštvo sem mrzil: peljalo me je Lojzi v naročje. Za njo se je podiral zadnji most. Kakor blazna me je ob dnevih, ko je vedela, da sem prosi, iskala po kolodvorih. Jaz pa sem prihajal nenadoma in tiho. odhajal sem na isti način. Vselej me je pričakovala Lojza. ki sem jo poznal že od daleč. Ovratnik suknje je imela zavihan na obraz, kakor da jo mrazi. izza njega je gledalo dvoje oči. Kadar sem ji stopil nasproti, sem se zdel kakor dete proti nji. Moja roka jc bila nežnejša in jc vtonila v njeni. Zdela se mi je vitkejša, njen obraz se je postaral. Kakor da je vsa zaskrbljena, se mi je zdelo; težko sva našla besedo. Najin pogovor je vseboval vse polno majhnih ženskih skrbi od nogavic na nogah do las na glavi, a ljubezni malo. Čutil sem. da najglavnejše čaka in ne more z ustnic. \ dolgem drevoredu sva postala v senci dreves. Pa jc dejala: Kaj misliš, da bi se poročila?» Mnogokrat sem že izustil to besedo in ni mi bila nova. To pot pa mi je zvenela tako tuje. da se ji nisem mogel načuditi. Ko sem brozgal po blatu mestnega življenja, se mi je zdel zakon rešitev. Kadarkoli je segla do mene zlovešča senca demona iz preteklosti, sem čutil, da mu morem uteČi le z zakonitim spolnim razmerjem lo izbrane ženske, ki bo nosila moje ime. V samoti se je tu pa tam porodila ta želja. Zdaj pa sem gledal. Odkod je prišla ta beseda? Duša sc je olajšala, u bežal sem tragedijam in se zaklenil v svojo sobo na pobočju hriba. Do mene moreta samo solncc in zrak. nihče drugi. Lojza je videla odlašanje *v mojih očeh in jc trepetala, kot da ji je padlo nekaj dragocenega iz rok in se razbilo. «Kaj ti je?» se je nagnila k meni kakor k detetu. «Ali si t ruden ?» 387 25* «Ne,» sem dejal. Požrla je težko misel, ki ji je zatikala grlo, nato je dejala z muko in skoraj s solzo v očeh: «Ti imaš drugo dekle?» . ( Zanikal sem. To vprašanje me je po nepotrebnem skoro raz-žalilo, da se je Lojza zavzela in preplašila. Kje imam drugo dekle?» sem iskal v njenih očeh, ki so se svetile v svitu obcestne svetiljke in tonile v mrak kostanjev. Pomislil sem. V duhu sem videl otroški obraz mladega dekleta. Sestra moje gospodinje je bila. Njene oči so me skrito pogledovale izmed prstov, jaz sem jo nagovarjal. — Kako vam je ime, metuljček? — Lizika — je bil njen odgovor kratek, krajši kot je bilo mogoče. — Čemu se sramujete? — Saj se ne sramujem. Na tem obrazu je obviscl moj pogled. Slednji dan se je oko odpočilo, sito otrok in kmečkih obrazov z enoličnimi zarezami v lica in v čela. Poželel si je nisem niti za senco tihe misli ne. Da bi jo vzel za ženo, bi se mi zdelo blazno. Med menoj in njo je zijal prepad misli in čuvstvovanja. Jaz pa sem se iz pesniških knjig navzel laži o harmoniji duše... Tudi ob Lojzi so vstajali ob trenutkih, ko sem bil posebno strog sam s seboj, pomisleki. Lojza je videla mojo nejevoljo, ki jo je povzročila s svojim vprašanjem, in se mi je polaskala z roko in ustnicami: «Ko se pa bojim zate.» «Ne boj se!» sem dejal. Ob svetiljki me je pogledala v dno oči in dejala: «Tebi se je nekaj zgodilo.» Od nekdaj sovražim natolcevanje, četudi je utemeljeno. Kakor da mi hočejo pogledati za zastor duše in še globlje, kamor niti sam ne dosežem. In kakor da hočem ubežati jedru bistva, sem potegnil iz spomina zarjavelo misel in ji jo vrgel pod noge. Morda nisem lagal. Morda je bilo tudi na tem mnogo. Toda vse ni bilo. Iz dna samotnega razmišljevanja v hribih sem zbral iz kosov njenih besed in raznih okoliščin njeno razbito sliko. Vendar se mi je rušila pred rokami. Logika si je ugovarjala. Videl sem, da mi ni razodela vsega. Začudila sc jc mojim besedam, kakor da jc mislila, da je z njeno preteklostjo že vse opravljeno pred menoj. Njena glava je klonila in zasmilila se mi je v tem trenutku. Del sem roko krog njenega pasu in dejal: «Če hočeš biti moja žena, moraš povedati vse... vse... Premislil bom in zavrgel. Tam se prične novo življenje.» Te besede niso bile niti modrost niti dobrota, iz samoljubja so gorele. Lojza pa jc nagnila glavo šc niže, skoro na prsi mi jo je pritisnila. «Saj nisem mogla povedati vsega ... Nisem hotela zatajiti .» To vest sem sprejel modro in brez razburjanja, že zato, da olajšam njeno bolest tega trenutka. In vendar bi bil moral prvi poklekniti pred njo jaz in se ji razodeti. «Kdaj mi poveš?» «Prihodnjič...» Tudi jaz nisem maral, da bi se mi bila razodcla ta večer. Pretežko mi je bilo. Šla sva počasi skozi drevored in stopila v razsvetljene mestne ulice ... * Nedeljski prcdpoldan je sijal v polnem žaru, ko sem srečal na ulici gospo Fani. Bleda in prcpadla se je začudila nad menoj in skoro pozabila na pozdrav. «Kdaj ste prišli?» «Sinoči.» Pomislila je, kakor da v gnevu razmišlja, ali naj mi zastavi še nadaljnje boleče vprašanje ali ne. «Kje ste bili sinoči?» «Z gospodično Lojzo.» Gledal sem odkrito, govoril sem naravnost. Bal sem se katast role, zakaj obraz ji jc pobledcl še bolj. Vendar je vzdržala. «Kje ste spali?» «V hotelu.» Še eno vprašanje ji je lebdelo na ustnicah. Ni ga izrekla. Počasi, kakor iz narejene grenkosti, je pristavila: «Čemu ne pridete k nam? Ali smo prenizki za vas?» Molčal sem; na te besede ni bilo mogoče odgovoriti. Šla sva po ulici proti kolodvoru. Iz globoke žalosti in nejevolje je prišla beseda: «Pa saj se ne mislite poročiti?» S r r č k<> Kosovel / P r r r o j o 11 j e Mislila je na Lojzo. Skomizgnil sem z rameni, da se izognem vsemu in dejal: Ne vem.» « V prvo žensko, ki jo vidite, se* zaljubite.» S to besedo ni lagala. Kadarkoli sem razmišljal sam nad seboj, nisem prišel do konca. Zdel sem se sam sebi revež, ki ne občuti svoje revščine in ne razmišlja o nji. V tem oziru sem bil jaz še revnejši, ker sem razmišljal sam nad seboj. Izgubil sein tla pod nogami. Sodbo o tem, kaj je prav in dobro. Od tistega večera, ko je v drevoredu, ki pelje proti pokopališču. nastala v meni komaj vidna iskra o Lojzini mračni preteklosti. me je jahala kot vcdomec. Naraščala je kakor oteklina, majhna se je razlezla v ogromno veličino, da sem ječal pod mislijo. Med besedo sem pogledal skozi okno in zastal — otroci so me gledali. Neznane grozote so bile naslikane na obzorju. Komaj sem čakal trenutka, ki mi vse razjasni... (Dalje prihodnjič.) Srečko Kosovel / Prcrojenje Sam, sam. sam moram biti. vsako telo neprozorno v prozornost preliti in zvoki klavirja bodo potem mogoče le zimske zvezde mojim očem. Sam, sam. sam moram biti, da pozabim misliti in govoriti in da občutim v sebi le eno veličast vesoljstva tihega: Rast. Sam, sam, sam moram biti. vse, kar je prikrito bilo, vse moram odkriti, ne s svojo mislijo, s svojim molčanjem kakor z molitvijo pred najsvetejšim iskanjem. Sam, sam, sam moram biti. v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti, svoje prozorne peroti v brezdaljo razpeti in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti. KNJIŽEVNA POROČILA SLOVENSKA DELA Ivan Pregelj: Kamposteljski romarji. V Ljubljani 1925. Jugoslovanska knjigarna. Str. 65. Din 10*—. Odkar je «dushelni stiskaviz» Eger dal na svetlobo Devovo «prepevuo prežo» ali opereto Belin /. Zupanovo glasbo, bo v kratkem poldrugo stoletje. A kako malo izvirnih besedil za pevske igre je dosihdob nastalo v nas! Pregelj je tu priskočil na pomoč z libretom za Sattnerjevo opero Ta j d o. V nebistveno izpremenjcni obliki pa leži delce pred mano kot gledališka igra s pevskimi vložki. Ta trodejanka se vrši v poznem srednjem veku najprej na slovensko-hrvatskem obrežju, potlej na krovu ladje Santa Fe in naposled pred svetiščem v kainpostelju. znanem iz Prešernovega soneta Matevžu Lan-gusu. Med slovenskimi romarji vidiš mladega Osojskcga graščaka. ki je v logarja preoblečen iz ljubosumnosti s sekiro ubil sinu gospoda Visoškega. Ta je radi kletvin oslepel in potuje s hčerjo na špansko, da bi mu Najvišji vrnil pogled. Spotoma navale razbojniki na brod in «nemi» neznanec (ubijalec Osojski. že spokorjen) s sekiro reši Visoško Tajdo kakor ostalo druščino, pri čemer sam izgubi življenje. Slepi starec dobi pri Sv. Jakobu zopet svoj vid in melodramatska zgodba se spravljivo za vrši z dvojno poroko, kakor pritiče «pesniku ljubezni». Za skopo odmerjeni obseg je dejanja na prebitek, značaji so pa bolj ohlapno načrtani, nekako po načinu, ki ga je gojila comiuedia dell" arte, puščajoč interpretu precej svobode v oblikovanju svoje vloge. Glavna vzmet pri gibanju dogodkov pa je — čudež, božja roka, in prav trdi Frank AVolliuan o pesniku, da je «libretto... züstalo v kruhu jelio naboženske exaltovanosti (Slovinske drama, 259). Osojski mutcc, junaški kakor romantični ( vrano de Bergerac, se vam bo zdel tudi pretirano podjeten, ko domala sam prežene gusarje s palube. Mistično, nadčutno osnovo, ki ne more pospeševati zanimanja za umotvor, vam vendar pomaga pozabiti pestrota tipov, od katerih je dobroživi Jurij posebno uspel: Mati: Ta Jurij je videti goden ptič. Starec: Skolar pač, vesel, a pobožen nič. Po svoje, sem cul, da hvali Boga. moli malo, a pije za dva (M). Jurij: In če je svetosti dar radost, ne ti. jaz božjo imam modrost (19). Bolj robat in strog — ume j mu ime — je priletni magister Severus, kadar se huduje na lepi spol: Naj ženska molči, apostol uči. Zaradi ženske trpimo vsi. zaradi vaše in Ii v i ne sle. Nemarnost, babe. je vaše ime! Pregljev stih je gladek in zvočen, a ponekod zableste reminiscence, n. pr. Župančič: Kot ptičke siničke nas je v polje vsejal (55) ali krilatica sv. Reinigija: blagoslovi, kar si klel (57). Nekateri stiki delajo silo splošni izreki, prav bi bilo: polje (5), svojat (7). dekle, v temi (15), zarja mu cvete v obraz in drugf. Izraz, malce starinsko zastrt in mestoma tvoren, vidoma stremi za čistoto: po geslu Filurcta Chaslesa o boljšem pisatelju, ki bodi v jeziku starovcrcc in obenem novotar! Ob kratkem: avtor «Bogovca» sicer ni prekosil samega sebe, a dal je podeželskim odrom izviren tekst, ki se sme meriti z mnogimi ljudskimi igrami. A. Debeljak. D i ngot in Kette: Naši dijaki. Burka v dveh dejanjih. Kot literarno-historičen prispevek objavil ob pesnikovi petdesetletnici dr. Pavel S t r m š e k. V Mariboru 1926. Založila knjigarna V. Weixl v Mariboru. Str. 30. Kmet pride obiskat sina v mesto, pa ga ne najde doma. Sostanovalci študenti izvabijo možanca v gostilno, češ, da mu dado za pijačo. Tu se pojavita še Lall in čevljar. Mladi navihanci izzovejo med njima prepir, a med pretepom se skrivaj izmuznejo, tako da morajo ostali gostje plačati zapitek ... Takšno je ogrodje umotvorčka, ki je nekam zastarel: nerodnega hribovca v prestolnici nam je poslej bolje predstavil R. Murnik v Matajevcm Matiji. Tudi srednješolsko pijansko ozračje se nam vidi danes anahronizem. Vendar bo skromni slovstveno-zgodovinski donesek dobro došel ljubiteljem prerano umrlega Notranjca, ki ima v onostranstvu izredno dosti slovanskih mladih vrstnikov, naštetih v Kušarjevi antologiji «Poeti jugoslavi». Izurjen mladinski oder utegne doseči nekaj uspeha s to položaj no k omiko, prepleteno z besednimi dovtipi. Dvodejanka /. zgolj moškimi vlogami je namreč po vsem videzu namenjena dijaškim pozornicam. Umevno je, da Kette v tem nagličnem poskusu še davno ni dosegel svoje ostale proze, toliko manj pa svojih sonetov. Jezik bi se bil brez kvare prilagodil sedanjemu pravopisu. A. Debeljak. F r. Jaklič: V graščinskem jarmu. Povest. Slovenskih Vcčernic 78. zvezek. Izdala in založila Družba sv. Mohorja. Prcvalje 1925. 1'ovcst starih večerniških tradicij, ki jc v njih besedi in sestavi našemu «preprostemu» narodu pisala poučne, včasih dokaj krcinenite, cesto pa preveč solzave, nekam psevdoromantično zabarvane ljudske zgodbe mohorjanskn pisateljska družina: Cigler, žalski, Zakrajšek, Slemenik, Milovršnik, Malo-grajski, Kostanjevec in še drugi. Pričujoča pripovest govori o ižanskih kmetih, ki so pred osvobodilno marčno revolucijo trpeli «v graščinskem jarmu», to se pravi, pod okrutnim bičem marsikaterega izmed našemu življu docela tujih grajskih oskrbnikov, pisarjev, nadlogarjev (od nadloga!) in logarjev. Jaklič jo je zabeležil, kot io sam obširneje izpoveduje v naslovljenem uvodu «Ižanci gredo», ki ga je šele ob priliki neke polemike s Fr. Govekarjem (zaradi njegovega deda Alojziju Minattija, glej «Jutro» 14. marca 1926.) v podlistku prinesel «Slovenec* (21. marca i. 1.), po pripovedovanju starejših ondotnih ljudi, katerim so pred mnogimi leti očividci pravili o dogodkih, in po farni kroniki župnika Janeza iz škocijana. Zgodovinsko ta povest ni točna. Tudi geografskim podatkom (opisom krajev i. dr.) bi mogli ugovarjati. Avtor se jc pristransko postavil ob bok zatiranih kmetov, opisujoč vse, kar je z graščino le v rahlih zvezah, z zelo ostrimi potezami, v črnikastih barvah. Kje bi sicer dobil snovi za za-pletek zgodbe, ki temelji na gotovo pretiranem nasprotju med lučjo in temo in je mestoma le v historično prebarvano ozadje postavljena povest o dobrem Jakcu in hudobnem Mihcu. Pripovest jc tendenčna. to Fr. Jaklič sam priznava: «Vprav v današnjih časih je treba takih povesti, ki naj kažejo trpljenje, šikane in suženjstvo našega kmeta pod nemško fevdalno gospodo. Ta preteklost najbolje uči ceniti sedanjo našo svobodo, ki nanjo preveč pozabljajo». Nastopajoče osebe (Glava 11 in sin. grajski Monat. Tone Krivanoga i. dr.) so, če jim odštejemo, kar zahteva tendenca, v dejanju in značaju dobro očrtane. Ljubitelji lahnega čtiva bodo zgodbo, ki skoro samo miljcjsko pripravlja obljubljeno drugo povest «Peklena svoboda», radi brali. Jezik in slog sta prijetno domača. Natančneje bomo poročali, ko bo trilogija popolna. Pavel Karlin. Janez Žagar: Vrtinec. Oder, 12. zv. S poštnino Din 18"75. Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1925. Odlomek iz kmetskcga življenja po vojni, odmerjen na klasicistično kratek rok. Posestnik Ton je ljubosumen na brata Petra, ki sc jc po več letih pravkar vrnil iz Amerike na rodni dom. Z ženo se že dolgo nista nič kaj razumela, sedaj pa ga jezi prisotnost Petra, ki je nekoč snubil njegovo Angelo. V svoji razdraženosti proda voli. da bi odrinil preko velike luže. Pogled na dete v zibki ga omehča, da ponudi spravo namišljenemu tekmecu. Ta izprevidi, da je med svojci nepridiprav, ter odpotuje. Sporazumu med zakoncema je pot nt rta. Mladi dramatik je s svojim prvencem dosegel časten višek enostavnosti, kakršno je R. Rolland označil v «Gorečem grmu»: literarna preproščina ni prirojena, marveč priborjena, to je pridobitev izbrancev... Snov sama na sebi je za vaške razmere bolj izjemna. Angelina prostodušnost proti svaku, dostojna najmodernejše emancipirankc po Ruskinovcm zamisleku, in njeno sirensko vabljenje: «smeje se nama življenje» (55) te v početku osupi, razume pa se nazadnje pri ženskem vragu kot osvetljivost napram možu, ki venomer zbada. Tudi solze pri trdi grči z našega sela meje na skrajni konec verjetnosti (44). Sicer pa je dialog izborilo zasnovan, jedrnat, sredi drugega dejanja prav rezek. Motijo samo nekateri knjižni izrazi iz neukih ust, n. pr. vedno, izplakati se, toda... Dvomim pa, bo li skromno podeželsko okolje dovolj učinkovalo na večjih odrih. Slovenska slovstva se v znatni meri gibljejo med oratarji in pastirji: to jih po mnenju zapadnih presojevateljev ovira, da ne postanejo svetovna. Sčasom utegne naš začetnik postaviti še. kak uspel, obširnejši problem na deske, ki pomenijo svet. Naj dodam, da korektura ni dovoljna: govorile smo (dvojina), jutrov (namesto: juter), sesti za mizo (55) itd. Prav pogosto se opaža, da naraščaj gubi /.misel za pretekli pogojnik: prej bi me (bil) z očmi požrl, tako je bil lačen (20). A. Dcbcljak. Alojzij Carli Lnkovic: Evfcmija in drugi spisi. Priredil in uredil dr. Joža Lov renči č. Goriška Matica 1925. Tolminec Carli (1846—1891), s pesniškim imenom Lukovič, ker se je rodil «pri Luku», jc šel radi gmotnih težav v semenišče, ali «mirabiliter se sub-jccit», kakor so rekli o Strossmaverju 1870.: postal jc vzoren duhovnik. Že dijak je baje ovladal 17 jezikov. Pleteršnik in Jcsenko sta ga v višji gimnaziji učila slovenščine: odtod menda njegovo zanimanje za povestnico. Carli-jevi spisi se dado po snovi razdeliti v tri skupine: izvirno in prevodno leposlovje, časniško kramljanje in zgodovinske sestavke. Razen treh največjih spisov je tu zbrana vsa njegova zapuščina. Posebej je izšel od onih treh roman «Zadnji dnevi v Ogleju», medel, nespreten posnetek po Buhverju in Guenotu. Pričujoči snopič obsega povest «Lvfcmijo» o prvih oglejskih mučenicah, za katero je po urednikovem mnenju dala pobudo Wisemanova «l'abijola». Na 50 mladih poslušalcih sem preizkusil njeno neučinkovitost. Pridružuje se ji novela «Infcrnali» iz neznanega poljskega izvirnika in pa morda prvi slovenski prevod i/, madjarščine, Jokayjeva «Zadnja pesem», ki je po vsej priliki vzbudila Krilanu misel, za «llado», ter Tolstega pripovedka «Kako je prišlo žganje na Rusko-, ponatisnjena v neki šolski čitanki. «Sagra», obraz iz ljudskega življenja v goriški okolici, vsebuje med drugim motiv, ki ga srečaš v Gabrščckovi zbirki pravljic z goriških hribov (Oče, spak'co mi kupite), itd. Da se je obelodanil gorenji zvežčič, bo ustreženo ožjim rojakom blagega pokojnika, ki se je s peresom in z besedo trudil, kako bi nravstveno povzdignil svoj narod. Po umetniški vrednosti pa spadajo priobčenc drobnjave v oddelek minorum gentium. To je treba povedati po Voltairovein geslu: Živim smo dolžni prizauesljivost, mrtvim pa resnico. Da je dr. Breznik pregledal ščetni odtisk, bi si bil dovolil več sto poprav. A. Debeljak. S R B S K O - II R V A T S K A DELA Tin Ujevjč: Kolajn»!. Beograd, 54 str. S. B. Cvijanovič 1926. V tistem Beogradu, ki jc nasilno pregnal iz svojih brlogov in nočnih kavarn nedolžnega gosta, (ako pogreznjenega vase, da je pozabil, kje in v kakem času živi, je izšla nekaj mesecev po izgonu Ujevičeva pesniška knjiga. Nc moreš je vzeti v roko. da se nc bi spomnil donkihotske postave tega osamelega viteza in trubadurja sredi naše povprečne in izuniforniirane meščanske družbe, trubadurja, ki ima obličje staroruskega llrista in na izbičanem obrazu, gosto poraščenem, smehljaj dobrega otroka. Ta mož, ki so ga po k riževi poti skozi zapore in bolnice postavili pred izlizanega beograjskega Pilata, da ga — ubog, razcapan in dolgolas kakor Krist na sloviti Gcjevi sliki — vpraša: «Kaj je resnica?» je v pričujoči zbirki jasno odgovoril, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, /.lasti pa ni od sveta Pilatove samovšečnosti in slabo igranega hinavstva. — Tin Ujcvič je sodeloval v hrvatskih revijah še za Matoševili dni. Po stopinjah tega sejalca francoskega okusa med hrvatskimi modernisti je krenil tudi lljevič v Pariz. Vajen že izza mladih nog dalmatinske revščine, jc v Meki balkanskih poetov živel ob skorji kruha, srečen, da je lahko prostost Quartiera latina in Montinartra plačeval z iz-brušeninii soneti. Ko so ga razmere vrgle v Beograd, je skušal nadaljevati že v Parizu začeto oproščevanje od družabnih vezi in predsodkov. Prišel jc navzkriž z birokracijo, ki mu ni mogla odpustiti njegove jedke zbadljivosti. in je moral v spremstvu žandarja kakor kak odpuščen kaznjenec ali delo-niržcn klativitez nastopiti pot v rodno Dalmacijo. Ujevičeva poezija je težka in mračna, kakor vsaka izpoved o duševnih doživetjih, ki so vsekdar vrlo subjektivna. Že dolgo se ni slišal v srbohrvatski literaturi tako globok krik človeka, ki noče biti nič drugega nego pesnik. Ujcvič odgovarja s to knjigo vsem, ki so ga zbog tega. ker je hotel živeti po lastnem okusu, ne priznavajoč britve in spodobne krojaške umetnosti, pošiljali v policijske zapore in pred psihijatra. da resnica ni vnanju forma, temveč notranja sanioraslost človeka. V 48 pesmih, ki so zbrane v tej knjigi, je podal Ujcvič 48 ključev do svoje duše. V sleherni pesmi govori o sebi. Zelo subjektiven pesnik jc. Ni slikar v verzih. Redkokateri verz nam razodene njegovo ljubezen do prirode. Bržčas pesnik sploh ne ljubi prirode, kakor ne mara ljudi. Njegova priroda ima mestoma apokaliptične poteze. Ljudje so m ii Iii ji, ker jih fantastično osvetljuje /uhelj njegove lastne duše. Ujevičeva «Kolajna» je «patnička knjiga», razkuštrana, nagubana, vihrava in — polna dobrote kakor pesnikovo obličje. Bolest je pesnikova llodnicii, bolečina njen nerazdružljivi dvojček. V tej trudni tovariši ji se izvije pesniku \xklik.. Duša je strasna u dubini. ona je /ubija u dnu noči. plačilno, plačilno u tišini, uinrinio. umrinio u samoči. Ujevič. ki se je v Parizu ogrel za simbolistično in dekadentno poezijo, je ohranil spoštovanje pred pravilno pesniško obliko, ubranostjo ritma in melodičnostjo rime. To ga mestoma preveč utesnjuje, /.bog česar trpi jasnost tega. kar je hotel povedati. Ali v strogosti forme, ki doseza višek v sonetu, izklesanem z mojstrsko roko. ki spominja K. Lee-IIa mil tona ali starejših sonetnih mojstrov, se očituje njegova viteško-trubadurska natura. Ujevič je zapozneli don Quijote z raztrgano in razdvojeno dušo Dostojevskega. Če ne bi padalo toliko udarcev po njem. bi nemara pripovedoval o čarobnih očeh svoje Du leine je. Tako pa je njegova «gospa», ki jo zasleduje skozi vso i/.-poved z nežnim pogledom davnega trubadurja, samo bled privid vročičnega kopi mu ja. Mračna su ova čela niskili briga. podla ramena zgrbljena od rada: svetlosna zemlja gde Lepota vlada beži u tamu p o red j a ni h knjiga. I blatan mi je ovaj uski globus... Niti-/, ki stremi po nedosežni Dulciiieji in z.rtxuje radi Lepote \se svoj'.' \ nanje življenje, ne izgubi vere vanjo in pravi: A kada Gospa bilde opravdana i Neka rani bude joj verenik. ne boj se poznih ozleda i rana. i prezri nož. i nemočni arseznik: j er d i vni ni leni koji rane vrači teče sa ovili ruku milosrdja: pa ako dušman čovečanstvo smrači. ostani vedar: Duh je tvoja Tvrdja. la Luthrov rek (Gott ist unser Burg!) vodi Ujeviča k bledim vizijam, ko se skozi megle prikazuje «beskrajni llrist»; romantičen ressentiinent mu «i" ruskoj cerkvi» šepeče: Za naše duše prežedne božanstva, za svetle naše misli, srca čista, pošalji Tvoj u Zvezd u. Sulice Spasa. Kuskoga 11 l ista, slavjanskoga llrista. I ako se je v tem največjem našem bohcinu. ki ni mogel odkriti svojega bajnega kraljestva in njegove vladarice, ki je «božanska žena. gospa ne poznatarazvil megleni ideal «slavjanskega llrista». ki je k njemu dospel tudi Aleksander Blok. Pesniška izpoved Tina Ujeviča se nam zdi pristna iu iskrena, zato se bo moral pri «Kolajni» ustaviti vsak, kdor bo iskal zrelih sadov moderne srbsko- hrvatske lirike, ne glede na to, da so v knjigi tudi nekatere formalno slabe, ucdonošciic, vcrzifikatorske pesmi, deca muhastih ur in čuvstvene praznote. B. Borko. KRONIKA Ivan Cankar v Slovenskih goricah. Leta 1911. jc Caiikar predaval na učiteljski skupščini pri Sv.Trojici v Slovenskih goricah o slovenski literaturi. Po skupščini je romal po Slovenskih goricah ter tako zašel tudi v moj domači kraj. Klatil se je tam okrog štirinajst dni ter popival kjerkoli in s komurkoli je nanesla prilika. Nekega večera je bila vsa vaška inteligenca zbrana v najboljši vaški krčmi. Cankar, ki so ga po nekaterih krajih ljudje poznali samo z nazivom «gospod Ivan», jc bil seveda med njimi. Na njegovi levi strani jc sedela desetletna deklica, nezakonska hčerka ene izmed učiteljic. Dobro vino je stopilo Cankarju hitro v glavo in že prcccj vinjen se jc obrnil k deklici, rekoč: «Draga Kristinka! Ker tc imam rad in ker ne poznaš vse tc družbe, ki je okrog naju zbrana, ti hočem posamezne neznane osebe predstaviti.» Vsi so postali pozorni, Cankar pa jc začel: «Tam ob robu mize, ravno meni nasproti sedi gospodična, ki ima danes oblečeno novo bluzo. V kolikor morem jaz presoditi — in mislim, da so ne motim —, je iz barhenta. Toda, draga Kristinka, gospodična jc popolnoma merjena, da jc njena bluza zidana in ta uverjenost se zrcali v njenem obnašanju do okolicc.» Vsi so butnili v smeh, gospodična pa je iz sramu in gneva zardela, kakor lakmusov papir, če ga pol i ješ s kislino. Cankar se ni brigal za njeno zadrego in je nadaljeval: «Poleg nje sedi druga. Pravijo, da se nosi po modi. Njena frizura pa je tako čudna, da ni nikjer videti ušes. Le poglej! In veš, zakaj jih zakriva z lasmi? Zato. ker ima tako umazana, da si jih ne upa pokazati.» Zopet smeh. Toda le tistih, ki še niso bili na vrsti. Vendar so se hitro zresnili, kajti na vrsti jc bila gospodična, ki jc imela zraven sebe nadebudnega in, kakor je izgledalo, na vse žrtve pripravljenega čestilca. «Tam poleg onega nemirnega gospoda (meni se sicer zdi njegov nemir popolnoma neutemeljen) sedi tretja gospodična, ki si radi svojega zasanjanega ka vali rja domišlja, da jo obožuje ves moški svet. Pa ni nevarnosti, kajti njen obraz, draga moja, jc grši ko konjska figa na cesti —» Nekateri so sc pritajeno nasmehnili, večina pa je bila v strahu, da sc Cankar in kavalir dejanski spoprimeta. Toda Cankar jc s hladnokrvno, z neko prav posebno, skoraj prezirljivo mirnostjo nadaljeval ter povedal vsakemu svoje. Zadnja na vrsti je bila dekličina mati. Vse jc utihnilo, nekateri škodoželjno pričakujoč nekaj nadvse smešnega, vsi pa radovedni, kako bo predstavil hčerki neporočeno mater. Njegov obraz pa se je nenadoma zresnil, pogledal je dcklici v oči in dejal: «Tam pa sedi tvoja mati in to jc vse, kar imaš na svetu!» — Družba je sedela šc nekaj časa v krčmi. Ker pa je bila večina užaljena radi Cankarjeve odkritosrčnosti in je postala zabava dolgočasna, so se kmalu napotili domov. Vsi razžaljenci so šli sami zase nekoliko korakov pred Cankarjem, katerega je spremljala učiteljica-mati s svojo hčerko. Noč jc bila lepa in mesečina se je razkošno razlivala po vsej pokrajini. Kar naenkrat je iztegnil Cankar roke, kakor da hoče objeti vso lepoto mesečne noči, in je vzkliknil: «O ta mesečina, o ta mesečina in o ta — mesenina!» Pri tem je pokazal na spredaj idoče. Bratko Kreft. Mariborska drama. Tudi mala gledališča čutijo splošno krizo dramatskega ustvarjanja in igralske umetnosti. Usoda malih gledališč je ta, da se bolj in bolj pretvarjajo v zabavišča, ki skušajo tekmovati s filmom in vidijo slednjič svoj največji smoter v pridobivanju občinstva. Ali občinstvo se zlasti v manjših mestih ne pridobiva z resnično umetnostjo. Ljudje ne poznajo več potrebe, da bi izločevali iz dogajanj na gledališkem odru kata rzo lastnega življenja. In vendar ima tudi mariborsko gledališče kot drugo slovensko redno gledališče raison d'etre v umetniškem ustvarjanju, ki ga potrebuje in zahteva narodna kultura. Zato mora biti tudi ta oder organsko vezan z narodnim življenjem, in zato mora sodelovati pri oblikovanju naše knltnre, vrhu tega pa biti — kakor vsaka umetnost — zrcalo času, ki odraža tuja in domača < I ram ska stremljenja. Taka naloga v malomeščanskem ambientu ni lahka. Ne dotikam se splošnega problema mariborskega gledališča, ki v marsičem zavisi od finančnih in lokalnih pogojev, in govorim zgolj o drami. Njeno delo mora biti usmerjeno k splošnim umetniškim smotrom, ne more in ne sme pa prezreti čisto lokalnih momentov. Postavil bi to-le načelo: Mariborska drama seznanjaj občinstvo z izbranimi, kulturnemu nivoju mesta prikladnimi deli moderne in starejše dramske literature, izogibajoč se vseh poizkusov in pretiravanj, vedno za linijo višje od občinstva in vedno občinstvo pred sabo; njen repertoar vsebuj glede na narodnostne razmere kolikor mogoče veliko domačih in slovanskih komadov; treba je gojiti tudi dobre ljudske igre, vsekakor pa mora biti oder zanesljiva šola pravilnega slovenskega jezika in lepe izgovarjave. To načelo ni subjektivno, temveč je utemeljeno v danih razmerah. Včasi se mu je mariborska drama približala — po dolgih ovinkih sicer, a neka trdnejša linija se je vendarle poznala. V zadnjih dveh sezonah se mu bolj in bolj oddaljuje. Repertoar se niti ne objavi, tako da širše občinstvo ne ve. kakšne namene ima drama z njim. Na koncu sezone vidimo, da pri izberi posameznih del nista odločevala niti jasno opredeljen umetniški program niti strogo izpeljana ekonomija z razpoložljivim materijalom. Tako smo zlasti lansko sezono dobili komade, ki so bili za mariborski oder docela ne-prikladni, ker ni dovolj osebja in so se morali zaposliti nezreli začetniki in diletuntje. Tudi sicer je nastopila nekaka odrevenelost. Že nekaj časa sem čutimo, da nam mariborska drama ne more nuditi nič novega. Tudi če bi nam dajala smotreno izbran repertoar, nas ne bi mogla z ničemer preveč presenetiti, z ničemer vžgati in navdušiti. Nje eksperimente sprejemamo prav tako hladno kakor nje vsakdanje predstave, ki nimajo niti zvenečega imena niti kakih večjih pretenzij. Vsi čutimo skoraj instinktivno, da tu ni prave življenske volje in umetniškega člana. Premalo duha je in preveč gmote. Igralci so se vživeli v poklic in pozabili posebnosti tega poklica, ki zahteva gorečih stremljenj in smotreno usmerjenega, napornega notranjega dela in,skupnega truda. Že pred letom sem zapisal,, da mariborska drama nima pravega ansambla. Ansainbl tvorijo skupna stremljenja, skupno delo in enoten umetniški duh — duh družine, umetniškega občestva. Tega v Mariboru ni, zato pa tudi ni opaziti neprestanega izpopolnjevanja in napredka, zato je tako malo avtokritike in toliko drzne volje, ki meni, da stavi gradove. \ resnici pa gradi kozolce. Tudi občinstvo čuti. da zevajo za kulisami vrzeli. Zato v gledališču ni več navdušenja in osebne vneme za dogodke na odru. Kakor se igra, tako se posluša: brez globoke vere, brez žive potrebe. To stanje je v dobršni meri povzročilo dejstvo, da ni za kulisami prave gledališke kulture. Kakor umetniškega- osebja ne spaja v celoto sjcupnost stremljenj, kakor se ta ogreva za najmodernejše eksperimente, oni za kabaret na odru, tako jih ne veže niti skupnost gledališkega dela. Zanemarjena je n. pr. kultura glasov, dasi je glas polovica igralčevega izražanja, ki z njim razodeva raznotere duševne vibracije in izroča občinstvu neskončne tragedije «Iiis in src in radostne vzklike razigranih čuvstev. Tudi jezikovna šola je vrlo pomanjkljiva. Mar ni važna naloga drame, da goji in varuje čistost slovenske besede in lepoto domače govorice? Tudi vedenje, maske, mimika in drugi izraževalni načini pričajo, da se vse to jemlje površno, rokodelsko, brez globljega duševnega interesa. Ne govorim o napakah v režiji, ki so mogoče samo ondi, kjer režiserju nedostaja literarne izobrazbe. Sedanje število igralskega osebja — izvzeti so začetniki in nekaki «pre-živalSčiki» mariborske drame — je nezadostno. Če vrhu tega še ni prave avtoritete in umetniške smotrenosti. kaj čudo, da ni opaziti napredka. Sedaj, ko je finančni obstoj gledališča zasiguran vsaj /a tekoče budžetno leto. bo treba rešiti vrsto notranjih problemov, ki so dozoreli ali še dozorevajo. Treba bo spraviti v sklad glasbeno delo z dramatskim. Želeti bi bilo ožjega sodelovanja med ljubljansko in mariborsko dramo, da bi se tako dramsko delo slovenskih odrskih umetnikov bolj zlilo s slovenskim življenjem in da bi se prepotrebno načelo selekcije in kulturne ekonomije laže uveljavilo. Da pa bo mariborska drama v oblikovanju našega duhu. naše besede in nase kulture res kaj pomenila, morajo imeti njeni činitelji jasno opredeljen nazov o njenih nalogah in pravično sodbo o sebi. Repertoar bodi gledališki credo in hkrati realna precenitev tega, kar gledališče res zmore. Izvajati pa je treba ta repertoar soglasno z vsemi činitelji in izključiti vse osebne momente, ki so upravičeni le izven gledališča. Ni dvoma, da bi kooperacija z Ljubljano, zamena naraščaja, skupna dramatična šola in medsebojna gostovanja ter smotreno dramaturško delo znatno pripomoglo k poglobitvi dramskega ustvarjanja na mariborskem odru. Pred vojno je nemško gledališče redno gostovalo v Ptuju. Menimo, da bi se dalo to izvesti tudi v novih razmerah. Letošnja dramska sezona sc je otvorila I", novembra 1925. z vprizoritvijo «Zakletega gradu» Alojzija Remca. Noviteta, ki jo je režiral in insceniral Valo Bratina, je pustila občinstvo hladno, kar je prvi znak, da pisec, ki se je trudil zadovoljiti okus širšega avditorija, ni uspel. Pa ne da bi bil storil eksperiment v smeri k čemu novemu. Ne, Rcmcc je šel nazaj. Iz romantičnih virov je zajel že često obdelano snov in jo podal s sodobno dramatsko tehniko, vendar pa tako natrpano z odvisno romantično staro šaro, da se jo dejanje razblinilo. Sledila je Grillparzerjeva «Prababica» v režiji R. Želez-nika. Nekoliko alpsko-zimskega kolorita in poetičnega nastrojenja jc zavelo iz Mcllove «Igre apostolov». Meli, mlajši avstrijsko-nemški pesnik, je podal v mehkih in gorkih verzih zgodbo o deklici Mariji Magdaleni, ki se tako zatopi v evangelij, da spozna v dveh razbojnikih, ki sta prišla ropat v osamljeno gorsko kočo, apostola Petra in Janeza. Tolovaja dekličina naivnost izprva zabava, potlej pa se jima vzbude plemenita človeška čuvstva in i/preobrnjena pobegneta iz hiše. Prevod (S. škerl) je bil površen in brez rim, tak» da sc je mehkoba izvirne besede izgubila. «Igra apostolov bi spadala v intimno gledališče in bi se bila morala vprizoriti ob kaki slovesni priliki v zelo izbrani zasedbi; le tako bi imela popoln učinek. Mariborski igralci je pred publiko niso rešili. Sledila je Nušieeva «Sumljiva oseba > v prevodu. (Pred leti so dali srbohrvatske komade v izvirniku.) Ker mariborska drama nima komikov večjega stila, je bila ta komedija premalo izdelana in podana deloma celo z diletantsko maniro. Nato so dali mladinsko igro «Trnjulčica (Bolton-Baeckers) v režiji R. Železnika, za mašilo pa so navrgli v tej zasedbi že docela obrabljenega Molierovega «Georga Dandina». Naslednji Mol ie rov komad «Žlahtni meščan» je režiral Valo Bratina, ki je tudi igral naslovno vlogo. Sledili so Dolina rje vi malomeščanski «Cigani». Ravnatelj Bratina je hotel pomladiti letošnjo sezono s poskusom ekspresijonistično-konstruktivistične insccnacije. V ta namen si je bil izbral Cankarjevega «Hlapca Jerneja» v Skrbinškovi dialogizaciji. Horizontalno preurejen oder so označevali dolgi zastori. hiše so bile le naznačene. pojem sobe s tramovjem se je spajal s podobo hriža, ki je imel simbolizirati duševno dramo hlapca Jerneja itd. Režiser je razumel «Hlapca Jerneja bol j simbolistično ko realistično in je z dinamičnim naznačevanjem realnih predmetov uspel vsaj v nekaterih prizorih. Ali za Cankarjevo 50letnico, ki jo je s «Hlapcem Jernejem» proslavila mariborska drama, bi kazalo izbrati kako Cankarjevo dramo namesto ne bas preveč srečne «dramatizacije». Sledila je Goldonijeva živahna šaloigra «Sluga dveh gospodov v režiji Joška Kovica. Višek letošnje dramske sezone pa je imela tvoriti vprizoritc\ Shakespearjevega «Beneškega trgovca». Vprizoritev je bila pripravljena skrbneje kot sicer, ali stalne vrzeli so tudi v tem komadu kvarile efekt. Klasične osebnosti zahtevajo velikih igralskih osebnosti in mnogo poglobitve. Prav v takih primerih čutimo, da ni za kulisami pravega igralskega občestva in zadostne avtoritete, pa še to, koliko slabo zasedenih mest je \ ansamblu. Režiser V. Bratina je z inscenacijo in s kostumi zelo zanimivo podčrtal pravljične prizore in s skupinsko simetrijo močno dvignil prizor pred doževim sodiščem, ki tudi sicer ni bil slabo igran. Gostovali so do Velike noči, ki se ž njo zaključuje prvi del letošnjega poročila o mariborski drami: Člani zagrebškega gledališča z «Vragolijami Pecijc Petroviča, četvorica mladih Prelomašcv iz Ljubljane in koncem marca skupina Iludožestvenikov (Pavlov, šarov, Komisarov in Križanovska). Slednji so uprizorili dvakrat Ostrovskega «Uboštvo ni sramota» in enkrat Tolstega «Živega mrtveca». Vzlic temu, da je ta studio poslednji roj M. IT.T., ki še tava brez ula in matice in išče pdmlajevalnih in večno rodovitnih domovinskih tal. je bil nastop Hudožestvcnikov za Maribor pravi in resnični gledališki dogodek Izmed režiserjev gre prvo mesto Valu Bratini, ki dokaj upošteva — več ali manj srečno — moderni odrski stil in izkušnje nove odrske tehnike, (lasi se z vsemi njegovimi zaleti — kakorkoli so sami na sebi zanimivi — ne moremo strinjati. Učinkovita je zlasti njegova inscenacija. ki skuša izločiti ves nepotrebni dekor in s preprostimi sredstvi podčrtuje in poglablja dejanje na odrrt. Najenotnejša je bila inscenacija «Beneškega trgovca». Rado Železnik ima prilično srečno roko v mladinskih igrah. Joško Kovič pa v nekaterih komedijah. Tudi med igralci gre prvo mesto Bratini. Njegov Ludvik de Vacano iz «Zakletega gradu je bil medel in nezadostno izdelan, zato pa je bil zahimi- vcjši kot Jernej v «Hlapcu Jerneju», (lasi ga jc podal preveč čuvstveno-sentinientalno, kot klealista, zbog česar je revolucionarni konec v Bratinovi interpretaciji nekam presenetil. Kot Jourdain v «Žlahtnem meščanu» je bil dokaj samorasel in plastično izdelan. Najizvirncjši in najgloblji pa je bil kot Shvlock v «Beneškem trgovcu». Z glasom, postavo, masko, kostumom iti kret-iijami je ustvaril resnično učinkovitega Sliylocka, ki jc nekoliko odrekel zgolj v zadnjem trenutku, ko sliši razsodbo pred doževskim sodiščem. Izmed ostalih igralcev omenjam Železnika (sliolar v «Zakletem gradu», Janez v «Igri apostolov», Kleonte v «Žlahtnem meščanu» in Gostačev študent v «Hlapcu Jerneju»), Joška Kovica (Guntar v «Prababici», Covielle v «Žlahtnem meščanu», potepuh v «Hlapcu Jerneju» in Truffaldino v «Slugi dveh gospodov»), llas-bergerja (ded v «Igri apostolov», pisar v «Zakletem gradu», Viča v «Sumljivi osebi» in Antonio v «Beneškem trgovcu»), Groma (Rok Križaj v «Zakletem gradu», Jerotije v «Sumljivi osebi» in Bassanio v «Beneškem trgovcu») ter Pirnata (Peter v «Igri apostolov»). Najtežje je z žensko zasedbo. Gospa Bukše-kova ima sigurno precej gledališke kulture in se v nekaterih vlogah poglobi do močne plastike. Izrazito odrsko figuro jc podala v «Zakletem gradu» koi grofica Katarina. Ta vloga jc bila docela v skladu z njeno igralsko osebnostjo; v nadaljnjih vlogah je ni prekosila, kot Dorimcna v «Žlahtnem meščanu» jo je jedva dosegla, kot Porzia v «Beneškem trgovcu» ni zadela naravne gorkote in iskrenosti, ki bi jo pričakovali v tej mladostni vlogi. Izmed ostalih ženskih članic mariborske drame bi omenil edino le gdč. Kraljevo, ki je bila v prvi polovici letošnje sezone najbolj učinkovita koi Jessica, ki je dobila v njeni interpretaciji ljubkost beneškega dekleta iz Ghctta. Ostale igralke in igralci so nastopili preredko in v premalo izrazitih vlogah, da bi mogli določiti njih odnos nasproti umetnostnemu razvoju mariborske drame. Vloge, ki sem jih zgoraj omenil, niso bile vsekdar enako posrečene, očitovale pa so vsaj stremljenje po jačji plastiki; imele so večjo barvitost in so kazale sem in tja poglobljenost v značaj osebe, ki so jo morale kreirati. Zgoraj opisane vrzeli sc vlečejo tudi skozi nje kakor dolga in opasna razpoka na zidu, ki nima zadostne podlage. Vsekakor je treba nujno poskrbeti za izpopolnitev osebja, prav posebno še ženskega. To bodi ena izmed prvih reform v vrsti onih preosnov, ki brez njih ni umetnostnega razvoja mariborske drame in brez njega ne vpliva mariborskega gledališča na slovensko kulturno življenje. B. Borko. Cankar v čeških prevodih. Ako bi hoteli podati samo pregled vseh prevodov iz Cankarja v češčini, bi bilo treba za to precej časa in prostora, kajti ne bo dolgo in bodo imeli Čehi vsa Cankarjeva dela v svojih prevodih. Nešteto teh prevodov se izgubi v raznih podlistkih. Poleg dr. Vvbirala, Straka-tega i. dr. je posebno marljiv prevajatelj Cankarjevih del prof. Merka v Košicah na Slovaškem, ki je prevedel doslej sledeče knjige: Volja iu moč, Gospa Judit. Bela krizantema, Nina, Ob zori, Hlapec Jernej, Milan in Milena. V slovaščini je izšlo od istega prevajalca nekaj črtic iz «Mojega življenja» pod naslovom «Mladost». Prevodi prof. Mčrke se odlikujejo po lepem, lahkotnem jeziku, ki po ritmu precej doseza Cankarjev jezik. Prevodi so izšli pri Bučku v Prostejovu. «Ljubljanski Zvon» se bo o priliki šc obširneje pečal z njimi. Urednikov «imprimatur» dne to. maja 1926. NOVE KNJIGE (jrtdničtro je prejelo v occno sledeče knjige (/. zvezdico * označene s* natisnjene v cirilici): Cankar Iva«. Mladost a ine razpravky. Frelaz.il V. Micrka. košice. Nakladam vlastaym. 1924. str. 450 Kč. kotle Dragotin, Naši dijaki. Burka v dveh dejanjih. Kat literarno-historičen prispevek objavil ob pesnikovi petdesetletnici Pavel Striašek. Maribor, \. YVeixl. 1924. 30 str. Kmetova Marija, Večerna pisma. Ljubljana, t iskovna zadruga. l926.-52*ir ( ena broš. U Bin, vez. Din. * Kovačevič Božidar, Poezije. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1926. 133 str. Kovaču- Iran, Slovenska .štajerska in Prrkmuije. Zgodovinski apis. Ljubljana. Matica Sloveaska. 1924. 421 str. *Krklec Gustav, Ljuba v ptica. Bcagrud. S. M. Cvijaaovič. 1924. 80 str. Cena 20 Dia. Lak Iva«, Pcpeluh. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1926. 72 str. Cena 1* Din. (Oder, 14. zvezek.) Melik Anton, Od Ohrida do Bitolja. Ljubljana. «Jutro». 1920. 140 sir. Ceua 14 Dia. *Micič Ljubomir, Aeraplan bez motora, antievropska poema sa predgovorom uredništva *Politike>. Beograd. «Zenit». 1 — 11» — i str. Ceaa 10 Din. * Mladenovič Ranko, Dramske gadke. L Si near i. Beograd. S B. Cvijanov ir. 1926. 33 str. Cena 2# Din. Mati Josef, Zur jugoslavischeu Bibliographie der Jahre 1922—J924 mil Nachträgen au* dem Jahre 1921. Breslau. Posebni i/.tis i/. Jahrbücher liii Kultur umi Cesckichto der Slaven. 235—256 str. Novosel Stjepan, Prigorska svatba. Sastavio Isidor škorjač. Zagreli. Seljačka sloga. 1924. 3« str. * Petrovič Uraš, Za svaki dan. Sa predgovorom Slobodan« Jovanoviča. Beograd.. S. B. Cvijaaovič. 1926. 64 str. Cena 2f Din. Pazoraica Hrvatska. Tjednik za ka/ališnu kulturu. Urednik St. Tun ar i t'. Broj L Zagreb. «Reflektor*. 1924. 2« str. Cena zvezku 5 Din. Pretnar Mirko, V pristanu. Ljubljana. Tiskovna zadruga. 1926. l>4 str. šenoa Avgust, Kmečki puat. Poslov enil Joža Glonn r. Ljubljana. J. Blusnika nasi. 1924. 441 str. Širok Karel, Polžja hišica. Ljubljana. Založila M. Modic. 1926. 52 sir. ( ena broš. 12 Din, vez. 14 Din. šuklje Franjo, Jz mojih spominov, I. del. Ljubljana. Katoliško tiskovin» društvo. 1924. 217 str. Cena 70 Din. Terminologija, obrtna, trgovinska, tvomiška in železniška. Nemško slovenski del. Zbral Henrik Podkrajšek. Prevalje. Družba sv. Mohorja. iM2i» 241 str. Ceaa vez. 4* Bin. * Ujevič Ti», kolajna, Beograd. S B. ( vijanovie, 1926. 54 >tr 1 '4 I-^HI- xxuxim\m\ cexiaxtu S»*«»» \trtxf\aliv« Vulgarna i\sVo?ne zadruge 9 SiuWVj ttv\ jrtltnvt^a u\\c* ^ttfttW gUfaft poMe) NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova «lica 54 O. šaccaccia-šudal: Dekameron. I. knjiga: Braš. 5« Bin, platna 72 Bia, v »•! tranc. vezavi lt.» lin, poštnina 3 Bin. II. knjiga: Cene kakar pri prvi knjigi. Pretnar dr. Mirk*: V pristanu. Braš. 24 Bin, platna 32 »in, paštnina 1:2S »in. Kmetava Marija: Večerna pisma. B:aš. 16 lin. platna 2« »in, paštnina l ot Bin. Thanlä: Lotkin rojstni dan. - A'ušič: Naša deca. Humsrtski-ensdcjanki. Cena 12 lin, paštaina 75 par. Lah Ivan: Pepeluk. Bral. It Bin, paštaina 75 par. Sienkiewicz: Potop. I. knjiga. Ml strani. BroS. lit lin, palplatna 124 Din, cel« platna 134 Bin. poštnina t Din. Bon ton. Knjiga e lepem vedenju, go-vtrjenju in oblačenju v zasebnem in javnem življenju. braš. $5 Bin, platna St Bin, paštnina 3 Bin. Za^ar Janez; Vrtinec, lrania. Braš. It Din, paštaina 7. par. Svakatta: Popek. Enodejanka. BroS. 15 Bin, paštnina 75 par. Hearn-Maukart: Knjiga • Japonski. Braš. 2t Bin, platna 3t Bin, paštnina 15t B.n. Zakon • taksak in pristejkinak. II. izoaja. Braš. 65 Bia, poštnina 3 Din. Predpisi • zaščiti delavstva. II. snapič. Braš 15 Bin, paštnina 1 Bin. Jurčič Jas.: Zbrani spisi. IV. zv. Uredil dr. Piijatelj. Braš. 72 Bin, vez. v cela platna ti Bin, v paltraacaski ve»,vi 92 Bin. Ekašnik Fr.: Žrtve. Rtman. Braš. 24 Bia, v cela plataa vez. 34 Bin, paštnina 2 Bin. Lah Ivan: Knjiga spominov, Braš. 35 Bia, vez. 45 Bin, paštnina 2 Bin. Puškin-Prijatelj: Kapetaneva hči. ravest. • Braš. 24 Bia, vez. 29 Bin, paštnina 1-2B Bin. Schinherr-Skrbinšek: Zemlja. Kameaija. - Braš. 15 Bin. paštnina 75 par. Me lik A.: Jugoslavija. I. del. Bruga predelana in pomnažena izdaja. Navadna Izdaja fct Bin. baijša 75 Bin, paštnina 2 Bin. Vsem r, ki hočejo iobro kavo piti, priporočamo izvrstno našo pravo 5omačo Kolinsko cikorijo ANT. KRISPER LJUBLJANA MESTNI TRG 26 IN STRITARJEVA UL. S VE LETRGOV I NA z galanterijo in čevlji - Trgovina modnega, za šivilje in krojače potrebnega blaga - Tu se dobe sloveči FAVOR1T-VOB ACH, mladinski albumi ln vsi posamezni kroji 9 n—Ii Strojne tovarne in livarne d. «L LJUBLJANA, Dunajska cesta št. 35 Brzojavke: „Stroj" Telefon 142 in 290 Stroj za obdelovanje lesa Transmisije in železne konstrukcije Turbine ~ Železolivarna Zvonovi - Sesaljke - Ognjegasne potrebščine Armature - Kovinolivarna