Posamezni Izroči 30 grolet, meseSu* naročnina J Slini
S LOVE n S Ki
BliilP5”
%%%%%%%%%%%%%%%%%%%<^%^
Mladinska proga
JE POSTALA
KOVAČNICA BRATSTVA MLADINE VSEGA SVETA.
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
letnik n.
DCNAJ, V PETEK 8. VIII. 1947
ŠTEV. 45 (73)
OJb odhodu mladinske delovne brigade
Te dni je odšla koroška delovna mladinska brigada v Jugoslavijo, da pomaga jugoslovanski mladini pri gradnji mladinske proge Šamac—Sarajevo. Mladina Slovenske Koroške je že dolgo gojila željo, da bi pomagala jugoslovanski gladini pri delu za gospodarsko obnovo in izgradnjo, vendar ji lani avstrijske in okupacijske oblasti niso dale dovoljenja Za potovanje v Jugoslavijo. Letos pa bo tudi naša mladina sodelovala pri tem največjem delu jugoslovanske mladine. Zal morejo naši mladinci odpotovati v Jugoslavijo šele sedaj, ko je jugoslovanska mladina skupaj z ostalimi mladinskimi delovnimi brigadami vsega sveta dosegla že velike uspehe in delovne zmage pri gradnji proge.
Lani je zgradila jugoslovanska mladina progo Brčko—Banoviči. Proga Brčko-Banoviči je dolga 89 kilometrov in veže rudninske predele vzhodne Bosne z ži-torodnimi predeli ostale Jugoslavije in je zaradi tega velik doprinos h gospodarski izgradnji nove Jugoslavije. Proga Šamac—Sarajevo je največje delo pr-yega leta jugoslovanske petletke, je eden izmed velikih prvih korakov v petletko. Ob progi Šamac—Sarajevo, ki jo gradi jugoslovanska mladina, ležijo rudniki Železa, premoga in ostalih važnih rudnin, potrebnih za industrializacijo Jugoslavije. Proga Šamac—Sarajevo bo mno-go daljša, kakor je proga Brčko—Banoviči, ki so jo jugoslovanski mladinci Ogradili lani: dolga bo okoli 260 kilometrov. Ko se je jugoslovanska mladina obvezala, da bo zgradila to progo, se je Zavedala, da jo čaka težko delo, da bo treba prekopati tisoče in tisoče kubičnih metrov zemlje, da bo treba prebiti skalnate gore, premostiti mnogo rek in potokov in to v krajih, kjer ni nobenih Pravih prometnih zvez in poti. Jugoslovansko mladino je vodila pri tej veliki m težki obvezi odločna volja sodelovati s Prostovoljnim delom pri izpolnjevanju Petletke, ki bo ustvarila iz Jugoslavije napredno, industrializirano deželo, deželo, ki bo omogočila delovnim ljudem mlečno in zadovoljno življenje. Uspehi, ni jih je do sedaj dosegla jugoslovanska mladina pri gradnji proge Šamac—Saševo, so izredni. Mesec dni pred pojavljenim rokom je bil prebit največji j>jekt na mladinski progi — tunel Vran-uuk. Med Samcem in Dobojem že vozi yiak. Mladinska proga je obenem vzgo-mvališge mladih ljudi, na njej se brigadirji politično in kulturno vzgajajo, na **iej se je mnogo mladincev usposobilo ^ kvalificirane delavce, ki bodo svoje Zl,anje, pridobljeno na mladinski progi, Pporabili v jugoslovanskih industrijskih
Podjetjih.
Svetovni reakcionarni tisk je na najrazličnejše načine poskušal klevetati delovno navdušenje jugoslovanskih in dru-mladincev in mu podtikal zlagane ^zroke in namene. Švicarski in nekateri j>gleški časopisi so prinesli po nalogu Njihovih krušnih očetov, mednarodnih imperialistov, lažnivo vest, da se na mla-mnski progi vzgajajo internacionalne Pr*gade, ki jih Jugoslavija pošilja potem V frčijo na pomoč grški demokratični grmadi. Razumljivo je, da mednarodno ;6akcijo bode v oči dejstvo, da mladinci
i.?ega sveta sodelujejo pri gradnji mla-!linske proge, da se mladinci vsega sve-a seznanjajo s stanjem v novi Jugosla-.1lli» da je mladinska proga postala kovnica bratstva mladine vsega sveta, da jmadinska proga v kali preprečuje nji-*0ve vojnohujskaške načrte in ustvarja Po8oje za trajni mir. Ni pa razumljivo,
Kmečka zveza za Slovensko Koroško se bori za koristi delovnega ljudstva
Poročilo z gospodarske konference »Kmečke zveze” v Celovcu dne 26. julija 1947
Iz vseh občin naše zemlje so se dne 26. julija 1947 zbrali delegati Kmečke zveze za Slovensko Koroško, da se pogovorijo o položaju, ko naši kmetje od nikoder ne dobijo tega, kar potrebujejo za obnovo svojega gospodarstva in delavci ne dobijo toliko, da bi prehranili svoje družine. Da bi bila slika našega gospodarstva čim popolnejša in da slišijo tudi mnenje odgovornih oblasti in delavstva, so povabili na to konferenco tudi predstavnike predsedstva deželne Kmetijske zbornice in avstrijske Sindikalne zveze. Medtem ko so se zastopniki delavcev odzvali povabilu Kmečke zveze in s tem priznali potrebo po sodelovanju, hkrati pa tudi razumevanje za potrebe našega kmeta, deželna Kmečka zbornica ni poslala nobenega zastopnika. Deželna Kmečka zbornica je s tem svojim zadržanjem dokazala, da ji ni za splošne koristi kmeta, temveč da so ji predvsem pri srcu interesi koroških gosposkih kmetov, katerih koristi zastopa. Pravilno je poudaril to tudi v razgovoru zastopnik POOF-a tov. dr. Mirt Zwitter, ki je dejal: »Ni čudno, če se Kmečka zbornica ni odzvala vašemu povabilu, kajti tam ni kmetov, tam so veleposestniki, državni tajniki in inženirju Ti ne poznajo žuljavih rok; borba nas vseh pa gre za priznanje dela. To pa bomo dosegli samo z jasno in odločno besedo, da je sedaj konec trpljenja in prosjačenja.«
Odločne so zato tudi bile zahteve predstavnikov Kmečke zveze na konferenci. Predsednik tov. Matevž Krasnik je v svojih uvodnih besedah poudaril potrebo skupnih naporov in skupnega načrta, ki naj kmečkega in delovnega človeka vodi iz stiske sedanjih dni. Vedeti moramo, kje nas predvsem žuli čevelj, da najdemo pot iz sedanje zagate h gospodarskemu napredku, uspešni obnovi in Jepši bodočnosti.
Borba slovenskega kmeta za gospodarsko neodvisnost
Tajnik Kmečke zveze tov. Blaž Singer je v svojem poročilu prikazal zgodovino borbe slovenskega kmeta in delavca za gospodarsko neodvisnost proti izkoriščanju po nemškem kapitalu, ki se je dolga desetletja na vso moč trudil, da pride čimveč naših kmetij na boben, da so bile potem na razpolago velikonem-škim naseljencem iz rajha in poznejšim pobornikom nacizma. Germanizacija in
kolonizacija tujih priseljencev sta v zadnjih desetletjih zadeli naše kmetijstvo v živo in mu napravili velikansko gospodarsko in materialno škodo. Množična izselitev 1942 in krvavi nacistični teror v naslednjih letih pa sta do skrajnosti uničila naše kmetije.
Minuli sta dve leti po porazu fašizma. Slovenski izseljenec, partizan in politični preganjanec pa do danes še ni pravni lastnik svojih posestev. Žrtve fašizma so poizkušali odplačati z denarjem, ki pada po dveh letih že drugič v inflacijo. Reakcionarne oblasti, ki so prepolne nacističnih uradnikov, ščitijo veleposestnike in industrijce in nimajo razumevanja za delovnega človeka. Ta se bori z vsemi 6ilami za obstoj svojih kmetij in s krvavimi žulji plačuje neznosna državna bremena in si pritrguje na hrani in ■ obleki, da lahko zadosti predpisom visokih dajatev, ki naj bi bile v korist delavcev in gospodarske obnove. Nimanio niti najosnovnejših pravic. Na papirju so nam priznali po dolgem času našo Kmečko zvezo; ovirajo in onemogočajo pa njeno delo. To so pokazali tudi danes, ko niso poslali nobenega zastopnika na naše zasedanje. Najdejo nas samo, kadar moramo 'dajati. Oblast ima pravice in dolžnosti. Tudi mi imamo dolžnosti, imamo pa tudi pravice! Dokler ne bodo ugodili našim najosnovnejšim zahtevam, niso upravičeni zahtevati od nas, da izpolnjujemo svoje obveznosti. To danes povemo vsem v obraz.
Slovenski kmetje so dali svojo zaupnico Kmečki zvezi
Pri volitvah v Kmetijsko zbornico je dal leta 1932 slovenski kmet svojo zaupnico Kmečki zvezi. Kmečka zveza je dobila tri zastopnike v deželno Kmečko zbornico, v štirih okrajnih zbornicah je imela absolutno večino, enako v petnajstih občinah, v nad desetih občinah pa je bila Kmečka zveza ali relativno najmočnejša ali enako močna kot vse nemške stranke skupaj. Ker volitev v Kmečko zbornico ni bilo, bi moralo veljati v kmetijskem zastopstvu v deželni zbornici, na okrajih in po občinah stanje iz leta 1932. Vendar se oblasti ob sestavi Kmečke zbornice leta 1945 niso ozirale na izid volitev 1932. Imenovale so sicer tri slovenske zastopnike v dež. zbornico, a jih na seje ali sploh niso vabile ali pa njihovih predlogov niso upoštevale. V okrajnih zastopstvih in po občinah pa
da reakcionarni tisk uporablja take smešne laži: mladinci iz Švice in Anglije so ravno tako gradili progo Šamac—Sarajevo, videli so razmere na mladinski progi in so o teh razmerah dali že na gradnji proge izjavo, ki razkrinkuje zlagano poročanje reakcionarnih časopisov o mladinskih brigadah in bodo gotovo v svoji domovini povedali vsakomur, s kakšnim navdušenjem dela jugoslovan-
ska mladina in kako jo poizkuša klevetati lažnivi reakcionarni tisk.
Koroške mladince, ki odhajajo v Jugoslavijo na gradnjo mladinske proge, spremlja zavest vsega ljudstva Slovenske Koroške, da bodo koroški mladinci z vsemi močmi pripomogli k veliki delovni zmagi jugoslovanske mladine, da bodo pomagali pri izgradnji nove Jugoslavije —r njihove bodoče domovine.
rTTTTTTTTVTTTTTTTVTVTVTTTTVTT^
Prusnik Karl-Gašper + je prevzel spet posle 3 sekretarja POOF-a^
Tovariš Prušnik Karel-Gašper < se je vrnil iz zapora, kjer je po krivični obsodbi preživel štiri mesece zato, ker je pri manifestaciji Osvobodilne fronte v Železni Kapli nosil slovensko zastavo, pod katero se je kot par-£ tizan tri leta boril proti fašizmu.
£ Tovariš Prušnik je takoj pre-► vzel posle sekretarja POOF-a.
Suaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaj
KOROŠKA MLADINSKA BRIGADA JE ODPOTOVALA
V ponedeljek je odšla iz Koroške mladinska brigada na progo Šamac—Sarajevo. Brigada šteje nekaj nad 70 udeležencev in nosi ime padlega borca Franca Tavčmana — Lenarta, komandanta
I.	koroškega partizanskega bataljona.
Slovenci nikjer nismo zastopani tako, kakor je naša pravica in je bila volja našega ljudstva na zadnjih svobodnih volitvah leta 1932.
Kmečka zveza zahteva pravičnost in enakopravnost za slovenskega delovnega človeka
Zaradi tega se je Kmečka zveza obrnila na Kmetijsko zbornico z naslednjimi zahtevami:
1.	Glede na poročila s terena, da merodajni krogi pristransko ravnajo pri odmeri in izterjatvi pridelkov, predvsem pa pri dodelitvah gospodarskih potrebščin, gradbenega materiala, orodja ter strojev, semenja in umetnih gnojil, naj se razdelijo po pravičnem ključu na vse predele Koroške.
2.	Za Slovensko Koroško določeno blago se mora postaviti na razpolago Kmečki zvezi, ki zagotavlja, da ga bo pravilno razdelila med potrebne kmete. Zastopniki Kmečke zveze so celo pristali na to, da bi Kmečka zveza dodeljevala samo nakaznice, blago pa bi prejemali kmetje pri zadrugi na terenu.
Vendar je Kmečka zbornica te zahteve slovenske Kmečke zveze pozneje zanikala in pristala le na finančno podporo strokovnih tečajev. Predsednik Kmečke zbornice gospod Gruber se za zahteve Kmečke zveze sploh ne briga, ker jo je po njegovem mnenju istovetiti z OF. Na ta način bi se rad izognil pravičnim zahtevam slovenskih izseljencev, ki so v času nacizma utrpeli največjo škodo. Pri terjatvah za oddajo pa jih prav tako pozna kakor bivše nacistične »Lie-ferbetriebe«, ki so uživale podporo nacističnega režima in kot »unabkommlich modernizirali vsvoja gospodarstva, med-
tem ko so naši kmetje trpeli v izseljenstvu, v koncentracijskih taboriščih, se borili v partizanih ali bili nasilno mobilizirani v nemško vojsko. Koroški slovenski kmetje in delavci ogorčeno protestirajo proti takemu pristranskemu ravnanju deželne Kmečke zBomice in odločno zahtevajo svoje zastopstvo v deželni Kmečki zbornici in v vseh kmečkih ustanovah. To je prvi pogoj za popravo škode, ki so jo utrpeli slovenski antifašistični kmetje.
3.	Nacistično in njim naklonjeno urad-ništvo nam krati povrnitev škode in pristransko deli gnojila, semena, gradbeni material, stroje in druge potrebščine. Odločno zahtevamo zato denacifikacijo uradništva.
4.	Zahtevamo agrarno reformo in odločne ukrepe proti veleposestnikom, ki na vse mogoče načine sabotirajo gospodarsko obnovo in preganjajo celo antifašistične slovenske najemnike.
5.	Od leta 1930 so nam obljubljali slovensko kmetijsko solo, vendar nam je nikoli niso dali. Našo mladino so na kmetijskih šolah potujčevali. Na kmeiij-ski šoli Goldbrunnhof so bili storjeni največji zločini nad našimi sinovi in brati. Zato najodločneje vztrajamo na zahtevi po slovenski kmetijski šoli na Goldbrunnhofu, da ne bomo dobili od tam več potujčene mladine, temveč z delom in grudo povezan gospodarski in strokovni naraščaj.
Vse te zahteve so občinski zastopniki na tej konferenci še natančneje konkretizirali v resoluciji in naročili Pokrajinskemu odboru Kmečke zveze, da jo pismeno predloži dež. Kmetijski zbornici.
Naš gospodarski razmah je mogoč samo v priključitvi k FLRJ
Enako so poslali kmetje s svojega zasedanja tudi pismo vladi LRS, v katerem pravijo med drugim:
Ugotavljamo, da se naš gospodarski položaj slabša z vsakim dnevom. Po dveh letih zloma fašizma naša gospodar^ ska organizacija, Kmečka zveza za Slovensko Koroško, še vedno nima zastopn stva pri gospodarskih oblasteh kljub te-iriu, da ji to po zadnjih demokratičnih volitvah v Kmetijsko zbornico 1932 pripada. Ker smo se borili proti fašizmu, nas hočejo oblasti kaznovati s tem, da od nas neizprosno izterjavajo oddajo pridelkov in da nas zapostavljajo pri vseh dodelitvah. Žrtvam fašizma še ni popravljena gospodarska škoda, posestva izseljencev so še danes last komh sarja rajha za utrjevanje nemške narodnosti. Na naš račun pa podpirajo ljudi, ki ustvarjajo na Koroškem nov fašizem in ki nas skušajo strahovati in ponovno preganjati. Deželni zbor nam je na svoji seji 4. 7.1947 celo odklonil slovensko kmetijsko šolo.
Izgradnja nove Jugoslavije in borba za petletko nam je nova vzpodbuda za nadaljevanje borbe za naše najosnovnejše pravice in združitev vseh Slovencev. Vaš gospodarski napredek na eni strani in naš neznosni položaj v Avstriji na drugi strani sta nam dokaz, da je naš gospodarski razmah mogoč samo v priključitvi naše zemlje k Titovi Jugoslaviji.«
V	resoluciji komisiji za avstrijsko mirovno pogodbo na Dunaju pa zahtevajo kmetje, da komisija zasliši predstavnike POOF-a, ki ji bodo predložili obširen dokumentarni material o gospodarskem zapostavljanju in zatiranju koroških Slovencev v zadnjih 50 letih, kakor tudi o današnjem položaju in današnjih razmerah. Resolucija se konča:
»Rezultati naše konference ponovno kažejo, da je za koroške Slovence edina rešitev v priključitvi k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.«
Mi ustvarjamo skupno fronto kmeta in delavca
V	živahni razpravi, pri kateri so sodelovali številni delegati, so udeleženci pokazali poseBno zanimanje za izvajanja zastopnika avstrijske Sindikalne zveze tov. Kacijanke, ki je med drugim dejal:
»Gospodarski in politični razvoj v Avstriji gre po starem naprej. Delavci smo se potrudili, da smo spravili v pogon tovarne. Tekstilna in železna industrija sta dosegli že kapaciteto 60 odstotkov predvojne dobe. Magacini so polni, samo v
Borovljah leži v magacinu 60 vagonov žebljev. A vso produkcijo spravijo na črni trg, ker sicer podjetniki ne dobijo mastnega zaslužka. Kmet je zato prisiljen, da kupuje s »kmetijsko nakaznico«, če hoče dobiti vsaj najpotrebnejše stvari. Videl sem, da slovenski kmet razume položaj delavca, ki mora živeti s 1500 kalorijami. Tudi delavec razume, da si mora kmet pomagati sam, če mu oblasti ne pomagajo. Zato ogorčenje delavca ni naperjeno proti kmetu, temveč proti ve-leagrarcem in črnoborzijancem. Kmet
oddaja, pridelki pa gredo po črni borzi k tistim, ki čakajo, da bi spet lahko oblekli rjavo uniformo. Zato zahteva Sindikalna zveza, da kmet in delavec skupno nadzorujeta industrijsko in prehranjevalno proizvodnjo. Vi ste se junaško borili proti fašizmu in ste pripravljeni tudi junaško delati. Bodite prepričani, da so delavci na vaši strani! Delajmo skupno, da vzpostavimo zdrave razmere! Nikdar ne sme več priti do medsebojnih trenj, ki bi razdvajala kmeta od delavca, posla in obrtnika! Mi ustvarjamo
skupno fronto delavca in kmeta; kdor ni za to fronto, je nasprotnik obeh.«
Slovenski kmetje so ta poziv zastopnika delavcev popolnoma razumeli. 2e med borbo proti nacizmu je bila skovana enotnost kmeta in delavca brez razlike narodnosti. Tudi danes skupni interesi zahtevajo skupno borbo. Samo tako si bomo priborili človeka dostojno življenje in resnično ljudsko oblast, ki je edino jamstvo za napredek in svobodo kmeta in delavca in za lepšo bodočnost vsega delovnega ljudstva.
SKUPNA POT JUGOSLAVIJE IN BOLGARIJE
Kakor smo že poročali, se je te dni mudila v Jugoslaviji bolgarska vladna delegacija z ministrskim predsednikom Georgijem Dimitrovom na čelu. Predstavniki bratskih držav so se sestali, da bi podpisali prijateljsko pogodbo, ki ima za cilj najtesnejše In poglobljeno politično, gospodarsko in kulturno sodelovanje. Predvsem je bila podpisana pogodba o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči. Ta pogodba predvideva največjo izmenjavo blaga in uvedbo carinske zveze. Obe državi bosta koordinirali svoje gospodarske načrte. Za jugoslovansko-bolgarsko mejo bo izdelan nov obmejni statut. Formalnosti glede potnih listov bodo poenostavljene in prehod meje bo olajšan. Vizumi bodo čimprej odpravljeni in urejena bodo vprašanja državljanstva obeh dežel.
Obe vladi bosta podvzeli enotno akcijo proti pogostim obmejnim provokacijam grških monarhofašistov ter bosta nastopali skupno v vseh vprašanjih, ki zadevajo obe državi. Kulturno sodelovanje med narodi Jugoslavije in Bolgarije bo poglobljeno in razširjeno. Jugoslovanska vlada je objavila tudi izjavo, da se Jugoslavija odpoveduje reparacijskim zahtevam nasproti Bolgariji. Kakor znano, bi morala Bolgarija po mirovni pogodbi plačati Jugoslaviji reparacije v znesku 25 milijonov dolarjev. „ , ,
GOVOR MARŠALA TITA
O priliki podpisa pogodbe je predsednik vlade FLRJ priredil bolgarski vladni delegaciji na čast banket na Bledu. Na banketu je maršal Tito dejal:
»Danes smo na tem mestu uresničili voljo naših narodov in izpolnili težnje, ki jih naši državljani že skozi stoletja nosijo v srcih. Vi ste se lahko, dragi gostje, na vsej poti od meje in skozi tri republike, Srbijo, Hrvatsko in Slovenil jo, prepričali o tem, kaj naši narodi čutijo in želijo. Bodite prepričani, da bi bilo tako tudi v drugih republikah, ko bi imeli čas in možnost, da bi se peljali tja. Povsod bi vas najprisrčneje sprejeli.
Kaj dokazuje ta radost, ki ste jo videli na obrazih naših mož, naših žena, naše mladine in naših otrok? Dokazuje prepričanje našega ljudstva, da niste prišli v našo državo na navaden obisk, kakor je navada, če državniki obiščejo drugo državo, da to ni vljudnostni obisk, temveč da ste prišli zato, da bi uresničili nekaj velikega, nekaj, po čemer so naši narodi hrepeneli ne skozi desetletja, ampak skozi stoletja. Zato bi bili naši narodi tako veseli in jaz mislim, da vas je tudi vaš narod zato z veliko radostjo spremljal, ko ste se odpravili v to bratsko državo.
Danes smo tu sprejeli velike in zgodovinske sklepe, ki bodo imeli za nadaljnji razvoj naših držav velikanski pomen in bodo okrepili naše medsebojne odnošaje. Seveda ni to, kar smo danes sklenili in podpisali, nikak navaden akt. To je stvarnost, ki se uresničuje. Ta stvarnost je, da smo usodo naših narodov danes neločljivo povezali.
V preteklosti smo imeli težke dni. V preteklosti so poskušale protiljudske vlade, dinastije in različne imperialistične sile, ki so imele interese na Balkanu, sejati neslogo med našimi narodi. Ta preteklost se jo končala z dnevom ustanovitve nove Federativne ljudske republike Jugoslavije. Ta preteklost se je končala v trenutku, ko je bila ustvarjena nova republika Bolgarija. Voditelji nove Ljudske republike Bolgarije so novi možje z novimi pogledi in dalekovid-ni. Voditelji nove Jugoslavije pa imajo to veliko častno dolžnost, da uresničijo
tisto, za čemer so naši narodi hrepeneli skozi stoletja. Danes smo del tega uresničili. Te težnje smo vpisali v naše protokole. Zdaj pa je naša naloga, da jih takoj spremenimo v dejanja. Naši narodi od nas ne pričakujejo nobenih lepih fraz, temveč dejanj.
To sodelovanje, ki se bo razvilo med našima obema državama, ima velik pomen za utrditev miru. Nočem reči, da bo odstranilo vse nevarnosti, ki nam pretijo, vendar pa je to, kar smo mi danes ustvarili, solidna osnova naše varnosti. To sodelovanje je velikega pomena za zbližanje naših narodov, za tesnejše medsebojno spoznavanje naših narodov. Naposled bo to sodelovanje soliden doprinos k svetovnemu miru.
V prihodnjih dneh boste jasno videli, kaj smo uresničili. Videli boste, da ni nobenih tajnih klavzul, da ni nobenih pogajanj za kulisami. Mi bomo vsemu svetu jasno in odkrito povedali, kaj smo storili in kaj hočemo, in svet poštenih ljudi bo videl, da to, kar smo storili, nikogar ne ogroža. Naši državi, ki sta si tako blizu zaradi svojega slovanskega značaja, naši narodi, ki sq si tako blizu po svojih običajih, morajo iti po tej poti, kajti ni je bolj rešilne poti.
Nova Jugoslavija in nova Bolgarija imata v slovanskih narodih svoje zaveznike. V Sovjetski zvezi imata svojega velikega zaščitnika. Naši državi imata tu,(ji svoje prijatelje in naravne zaVeznikeV teh deželah tukaj na evropskem vžhodu, kjer se razvija prava ljudska demokracija. Oni imata zaveznike in prijatelje v vseh naprednih deželah sveta.
Mislim, da lahko rečem, da smo lahko
na to ponosni, da smo svobodni prvobo-ritelji novih pogledov v socialnih razmerah, prvoboritelji napredka v svetu. Mi Slovani imamo ravno zato še več pravice, da branimo svojo svobodo, svoj miren razvoj, svoje s krvjo priborjene pridobitve, svoj novi socialni red, ki ga gradimo in ustvarjamo. Vem, da reakcija V inozemstvu z vsemi močmi dela na tem, da bi motila naše načrte, to se pravi izgradnjo naših držav in boljšo bodočnost naših narodov. So različni vojni hujskači. Ni jih treba iskati daleč, tudi na naših mejah so, ki bi nas z vsemi silami hoteli napraviti za narode, ki želimo vojno, ki se vmešavamo v zadeve drugih itd. To pa se našim sovražnikom ne posreči zaradi naše hladnokrvnosti, miroljubnosti in previdnosti, zaradi naših zaveznikov, v prvi vrsti Sovjetske zveze. Mi lahko mirno zremo v boljšo in srečnejšo bodočnost.«
GEORGIJ DIMITROV 0 KONFERENCI NA BLEDU
Po svojem povratku iz Jugoslavije je imel bolgarski ministrski predsednik Di; mitrov govor o veličastnem sprejemu, ki je bil prirejen bolgarski delegaciji. Med drugim je dejal:
»Na tej zgodovinski konferenci je bilo sestavljeno tudi besedilo neomejenega sporazuma o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči-med FLR Jugoslavijo in Republiko Bolgarijo. Ta pogodba je neomejena, kajti tudi naše bratstvo je za vedno potrjeno ter je ni in je ne more biti sile, ki bi razrušila trdno bratstvo krvi med Bolgari, Srbi, Hrvati, Slovenci, Makedonci in Črnogorci.«


VIŠJE CENE SO RAZVREDNOTILE POVIŠANJE PLAČ
Po končanih pogajanjih kmečkih, delavskih in industrijskih zastopnikov o zvišanju cen in mezd se je sestal parlament, da na enodnevnem zasedanju brez daljše razprave pristane na ta najdale-kosežnejši gospodarski ukrep zadnjih dveh let. Poslanci OeVP in SPOe so ta ukrep pozdravljali kot nov gospodarski red, ki je zgrajen na »najstrožji disciplini« in proglasili za »veleizdajalce« vse, ki bi bili proti novi pogodbi o zvišanju cen in mezd. Edino komunistični zastopniki so napadli to pogodbo za zapitimi vratmi, ki pomeni v resnici znižanje življenjske ravni avstrijskega delavca. Plače in mezde bodo namreč povišane za tretjino do polovice, brezposelna podpora za precej manj, socialne rente za nekoliko več. Sklenjeno povišanje plač pa še daleč ne dosega hkrati sklenjenega povišanja cen, ki bodo za racionirana živila in tobačne izdelke povišane za 50 odstotkov, za plin, elektriko, pošto, železnico itd. za 60 odstotkov; cene za industrijske proizvode — čevlje, obleke, hišne potrebščine, opravo, železje, papir, tehnične in kemičke izdelke in za zdravila pa je mogoče zvišati takoj na višino, ki odgovarja podražitvi izdelave zaradi povišanja plač.
To pa ne pomeni nič drugega kot nadaljnje močno znižanje realnega dohodka delavcev. Delavci, nameščenci in rentniki bodo sicer prejeli v roke več šilingov, toda večje vsote denarja bodo imele manjšo kupno moč kot prej manjše vsote. Znižanje realnega dohodka —* pritisk na življenjsko raven ljudstva —j to je vsa modrost današnje gospodarske politike.
Tudi za kmeta nova ureditev plač in
cen ne pomeni zboljšanja položaja. Nje* govi prihranki so izgubili na vrednosti* njegovi pridelki mu bodo dali sicer veC denarja, a s tem denarjem si bo lahko manj kupil kot prej. Še več krompirja* mleka, jajc in živine bo moral prodati* če si bo hotel nabaviti obleko, stroja* gradbeni material itd.
Pri vsem tem pa do danes še ni jasno* ali so nove cene in plače veljavne ah ne. Na eni strani deželne vlade in no* tranje ministrstvo izjavljajo, da zvišana cene še niso veljavne, na drugi strani pa zvezna zbornica za obrtno gospodarstvo poudarja, da je stopilo zvišanje v velja* vo s 1. avgustom tega leta.
Tako se torej začenja ukrep take g<^ spodarske važnosti z najhujšo zmešnjavo. Nastal je položaj, v katerem je vsak prejemnik plače izgubil pregled »a‘ svojim zasebnim gospodarstvom in n pozna niti svoje plače niti si ne Dior ustvariti jasne slike o svojih izdatkih*
Skoraj ni zgovornejšega spričevala za preveliko naglico, s katero so odgove1* ne oblasti določale tako važne ukrep * Sklenile so termine, ne da bi premisi11 in se »animale, ali je te termine spl° mogoče držati.
Medtem pa se je negotovost ob^vK povečala še zaradi tega, ker poses-*11 , zaradi dezorganizacije in iz strahu P denarno reformo do določitve novih c zadržujejo blago.	.	0.
Ta negotovost m nejasnost I ^ ^ tujoSe si uradne in poluradne zadnjih dneh pa vedno močneje si delovnega človeka, da se vprašuje, gre tu res samo za nezmožnost in P -drznost ali pa za novo obliko gosp°a ske sabotaže.
Štev. 45 (IS)
Sfran 3
BmtUm kModtiu Juf6$twfy& m Bd§@d§e
_ Narodnoosvobodilna borba v Jugosla-VlJi jc, potem ko je odstranila vodilne Protiljudske klike, ustvarila potrebne Pogoje za to, da meja med Jugoslavijo in Bolgarijo preneha biti most, ki bi lo-C11 obe deželi in postane trdna zveza med dvema bratskima narodoma. Tudi * ustvaritvijo bolgarske Domovinske ironte so bile odstranjene poglavitne ovire za uresničenje tega cilja.
V	borbi za to bratstvo je bolgarski jmrod moral iti po težki, toda častni poli- V mnogih borbah med dvema svetovjema vojnama je kljub politiki monarhije in vladajočih klik bolgarsko ljudstvo, boreč se za svojo svobodo, bilo hkrati tudi v borbi za bratsko sodelo-vanje z jugoslovanskimi in drugimi balkanskimi narodi. S pomočjo Rdeče armade je bolgarsko ljudstvo 9. septembra 1944 izvojevalo svojo zgodovinsko zma-?.°» ki je pričela novo dobo ne samo v življenju bolgarskega naroda, ampak tudi v politiki Bolgarije nasproti Jugoslaviji. Od tega zgodovinskega preobrata je bolgarsko ljudstvo pod vodstvom svojega velikega sina Georgija Dimitrova s svoje strani ustvarilo osnove za izgradnjo vsestranskega sodelovanja med novo Jugoslavijo in novo Bolgarijo.
V	Bolgariji je bila izvršena temeljita družbenopolitična preobrazba v notranji jn zunanji politiki. Napredne sile so iztrgale oblast iz rok fašistične klike, ki H je bila na čelu koburška monarhija. Ustvarjena je bila široka demokratiza-®ija Bolgarije. Tam se gradi nova država, ki jo vodijo resnični predstavniki ljudstva. Bolgarska armada je očiščena rasističnih elementov in z dveletnim gozdarskim načrtom je bolgarsko ljudstvo pričelo veliko borbo, da spremeni svojo deželo iz agrarne in polkolonialne v napredno, industrijsko državo.
S porazom protiljudskih vladajočih Plasti, ki niso služile bolgarskemu ljudstvu, temveč samo koristim tujih impe-tialistov, je Bolgarija prvikrat v svoji Zgodovini dobila možnost, da vodi svbjo lastno, neodvisno, samostojno politiko. Bolgarija, prej oporišče te ali o;.e skupine imperialistov, je sedaj postala oporišče miru in demokracije. Ko se je rešila imperialističnih vplivov, je Bolgarija stopila v skupnost enakopravnih slovanskih narodov, na katerih čelu je Sovjetska zveza, in v skupnost demokratičnih, svobodoljubnih narodov sveta.
V	vojni dosežena zmaga je zahtevala bolgarskega naroda in od narodov
•'Ugoslavije, da so nadaljevali borbo za htrditev doseženih pridobitev in za njihovo nadaljnje razvijanje. Ta borba ni “ila niti enostavna, niti lahka, ker so hotranji sovražniki, strmoglavljeni z obisti, nadaljevali s svojim odporom proti demokratičnim silam Bolgarije in ker so anglo-ameriški pretendenti na svetovno gospostvo skušali ogrožati neodvisnost bolgarskega ljudstva. In kakor so narodu Jugoslavije pod vodstvom maršala Pita znali od konca vojne do danes utrjevati in naprej razvijati pridobitve narodnoosvobodilne borbe, tako je tudi J-ludstvo Bolgarije pod vodstvom Georgija Dimitrova znalo prebresti vse zapeke na poti k utrditvi svoje neodvisnosti in svobode.
Na volitvah 18. novembra 1945 je bolgarski narod potrdil delo 9. septembra, bolgarski narod je pokazal, da je v svoji ?gromni večini za program Domovinske h'onte, da ni več vrnitve v preteklost in ..a hoče korakati naprej pod zastavo padske demokracije, pod zastavo bratca z narodi Sovjetske zveze, Jugosla-; jie in vseh slovanskih narodov, pod za-tavo sodelovanja z vsemi balkanskimi harodi in za utrditev miru.
. 2 ogromno energijo in delovnim po-et°m se je bolgarsko ljudstvo lotilo tudi naloge, ki mu jo je postavil Ge-gij Dimitrov: izvedbe dveletnega gozdarskega načrta. Prehod k načrtnega, gospodarstvu v Jugoslaviji in Bol-?aNji kaže, da so narodi Jugoslavije in °lgarski narod krenili po isti poti in bo svojo usodo še tesneje povezali s kapnim ciljem.
1 id uresničevanju svojega cilja Jugo-Javija in Bolgarija naletavata na iste paznike. Imperialistični magnati, ki v skozi desetletja ropali balkanske na-0c*e> jih držali v bedi in zaostalosti, se
še sedaj ne morejo sprijazniti z dejstvom, da sta Jugoslavija in Bolgarija prenehali biti predmet tujega izkoriščanja in ropanja in da ne dovoljujeta več, da bi bil Balkan še kdaj sod smodnika.
Angleški, zlasti pa ameriški imperialisti z zlobo in besnostjo spremljajo veličastne uspehe nove Jugoslavije in nove Bolgarije. Ob vsaki priložnosti, pri vseh mednarodnih vprašanjih, kjer so neposredno zainteresirane Jugoslavija, Bolgarija in Albanija, se trudijo, da bi ta vprašanja rešili na njihovo škodo, da bi ogrožali njihove življenjske interese in okrnili njihovo neodvisnost. Angleški in ameriški imperialisti so izzvali in podpirajo državljansko vojno v Grčiji z namenom, da bi ustvarili žarišče spletk in vojaških provokacij na mejah dežel nove demokracije — Bolgarije, Jugoslavije in Albanije. Oni bi hoteli in žilavo delajo na tem, da bi iz Grčije napravili svoje oporišče za ponovno zasužnjevanje in tlačenje balkanskih narodov. Narodi Jugoslavije in Bolgarije, ki imajo težke izkušnje iz preteklosti, budno čuvajo svojo neodvisnost ter nadaljujejo borbo
za demokratičen mir, za onemogočenje novih vojnih požarov in za preprečenje napadalnosti vsake vrste. Oni vedo in so se že sto in stokrat prepričali, da je njihov edini resnični zaščitnik in prijatelj Sovjetska zveza. Oni vedo, da se proti vsem poizkusom ogrožanja njihove svobode lahko najbolje odgovori z vse močnejšo in čvrstejšo strnitvijo bolgarskega in jugoslovanskih narodov in z utrjevanjem njihovega medsebojnega bratstva. Ker Bolgarijo in Jugoslavijo pri izgradnji medsebojnih odnošajev vodijo ta načela, bosta ti dve državi častno opravljali svojo vlogo zaščitnika mini in varnosti na Balkanu in oporišča demokracije v tem delu Evrope.
Sedanji obisk bolgarske vladne delegacije z Georgijem Dimitrovim na čelu v Jugoslaviji je dogodek, ki je vsemu svetu nedvoumno povedal, da sta Jugoslavija in Bolgarija trdno odločeni hoditi po poti miru in bratstva, po poti svobode in neodvisnosti pod vodstvom svojih velikih voditeljev maršala Tita in najboljšega sinu Bolgarije Georgija Dimitrova.
Življenje in delo GEORGIJA DIMITROVA
V vsem svojem življenju in delu se je predsednik vlade LR Bolgarije pokazal kot vnet borec za bratstvo jugoslovanskih narodov, za srečo in boljše življenje balkanskih narodov. V mračnih letih prve svetovne vojne, ko je koburška dinastija leta 1915 pahnila Bolgarijo v bratomorno vojno proti Srbiji, se je v parlamentu v Sofiji slišal močni glas pr-voboritelja bolgarskega delavskega gibanja Georgija Dimitrova, ki je obsojal sramotno pot vlastodržcev Bolgarije, ki je žigosal zverinstva nad srbskimi ujetniki, ki je, leta 1917 smelo branil topli-ške upornike in njihovo pravico do svo-
bode. Zaradi takega njegovega pravičnega in pogumnega nastopa so Georgija Dimitrova v času prve svetovne vojne zapirali, preganjali. Dvakrat je bil obsojen na smrt v kontumaciji in to ga je še bolj prekalilo v borbi za osvoboditev južnoslovanskih in balkanskih narodov. Ko je uvidel, da je osnovni in prvi pogoj za ustvaritev svobodnih in neodvisnih držav na Balkanu borba proti ne-ljudskim vladajočim režimom znotraj posameznih dežel in proti njihovim imperialističnim zaščitnikom, je Dimitrov po prvi svetovni vojni na čelu delavske stranke Bolgarije nadaljeval z organi-
zacijo borbe proti fašističnemu režimu v Bolgariji. Ko je koburška monarhija odkrito napadla delavski razred in ves bolgarski narod, je Dimitrov z orožjem v roki na čelu upornikov v septembru 1923 dajal ogorčeni odpor nadmočnemu sovražniku.
Isti duh herojskega borca za pravice delavcev, za svobodo, svojega ljudstva in za srečo vsega človeštva je Georgij Dimitrov na dostojanstven način pokazal na procesu v Leipzigu, septembra 1933. Njegovo herojsko zadržanje, ko je govoril iz lica v lice s Hitlerjevima rabljema Goringom in Gobbelsom, je v tistih usodnih letih našega stoletja vžgalo z junaštvom srca milijonov.
S svojo veliko delavnostjo tudi v dobi po letu 1934 v borbi proti fašizmu, s svojimi doprinosi k organiziranju borbe proti fašistični nevarnosti je Dimitrov pokazal, kako se je treba pravilno razgledati v teh odločilnih letih. Ime Dimi*! trova je zaznamovalo pot borbe proti fašističnim osvajalcem. Tudi v Španiji, ki je bila med prvimi žrtvami fašistične napadalnosti, so se v bataljonu »Dimitrov« našli skupaj sinovi Bolgarije in Jugoslavije z Albanci, Grki in drugimi, prepe-vaje himno bataljona: »Kad bijete se iza rova, sjetite se DimTFrovak
Georgij Dimitrov je kod voditelj izgradnje nove demokratične Bolgarije pokazal talent velikega državnika in da-lekovidnega politika. Ni dvoma, da je njegova osebnost zagotovila in zagotavlja tako nagel in vsestranski razvoj Ljudske republike Bolgarije. Z izgradnjo Bolgarije kot ljudske države je Georgij Dimitrov dal svoj veliki doprinos k izgradnji bratskih odnošajev med Jugoslavijo in Bolgarijo, k utrditvi bratstva slovanskih narodov na čelu z velikim ruskim narodom.
Nedavni sestanek Georgija Dimitrova in maršala Tita je prinesel še močnejše politično, gospodarsko Tft kulturno sodelovanje med Jugoslavijo in Bolgarijo. Odigral pa bo tudi veliko vlogo pri odi stranjevanju ostankov nevesele preteklosti. '
Izjava tiskovnega atašeja političnega predstavništva FLRJ v Avstriji
Tiskovni ataše Političnega predstavništva FLRJ v Avstriji France Drenovec je 31. julija 1947 priredil tiskovno konferenco za avstrijske in inozemske novinarje. V zvezi z vprašanjem germani-zacije Koroške in odgovornosti avstrijskih okupacijskih oblasti za organiziranje in delovanje terorističnih tolp proti Jugoslaviji je podal več izjav tudi o nedavnem procesu proti vojnemu zločincu Rainerju in poudaril, da so Rainer in soobtoženci priznali, da so imeli za cilj germanizacijo zasedenih področij Slovenije in prisilno izselitev in iztrebljenje tistega prebivalstva, ki bi se germanizaciji uprlo. Toda te Rainerjeve načrte je preprečila vstaja slovenskega ljudstva in osvobodilna borba. Pri tem so bile številne slovenske družine iz Koroške izseljene. Na Koroškem so skozi desetletja izvajali germanizacijo, pri čemer je imel glavno vlogo SA »Standar-tenftihrer« Kaibitsch kot šef Heimatbun-da. Tega pa še do danes niso klicali na odgovornost.
Se danes, je poudaril tiskovni ataše Drenovec, je Slovencem na Koroškem prepovedano, da bi nosili svojo narodno zastavo, pod katero so se borili proti nacistom. Mnogo slovenskih antifašistov so angleška sodišča vrgla v ječo. Ob istem času pa bivši nacisti nekaznovano napadajo slovenske ustanove. Iz tega sledi, da ne odgovarja resnici poročilo z angleške in avstrijske strani, češ da se je izboljšal položaj koroških Slovencev.
Tiskovni ataše je nato novinarjem poročal o dejstvih, ki so bila ugotovljena na nedavnem procesu v Ljubljani proti teroristični tolpi. S tem v zvezi je poudaril odgovornost, ki jo imajo za organiziranje in delovanje teh terorističnih tolp proti Jugoslaviji avstrijske in okupacijske oblasti.
Ugotovitve jasno kažejo, da delovanje teh terorističnih tolp avstrijskim in okupacijskim oblastem ni moglo biti neznano. Avstrijske in okupacijske oblasti so že več ko dve leti vedele za vsa dejstva, ki jih je razkril sodni proces v Ljubljani. Storile pa niso ničesar, da bi
onemogočile bapdite ter napravile konec njihovemu početju. Proces v Ljubljani je jasno ugotovil, da so ravno avstrijske in okupacijske oblasti tiste, ki podpirajo organiziranje in delovanje banditov in da so te tolpe lahko obstojale samo zato, ker so dobivale od njih podporo. Britanske oblasti so kot prve odgovorne za organiziranje in delovanje terorističnih tolp, kajti v taboriščifi za razseljene osebe vzdržujejo razmere, ki omogočajo ustanavljanje terorističnih tolp. Do danes namreč niso bili izročeni
vojni zločinci, nasprotno se jim dovoljuje, da ustanavljajo vojaške teroristične organizacije, dovoljujejo jim tudi, da se tolpe izobražujejo ter jih izkoriščajo v špionažne namene. Ravno tako jim je dovoljeno, da razvijajo zločinsko fašistično delovanje. Na koncu je tiskovni ataše Drenovec izrazil upanje, da se bodo podvzeli odločni ukrepi, da bi se zločinsko delovanje teh fašističnih tolp preprečilo in da bi se vzpostavili dobri sosedski odnošaji, kar bi samo pripomoglo k utrditvi miru.

GRADNJA ZDRAVSTVENIH OBJEKTOV V POSAMEZNIH LJUDSKIH REPUBLIKAH
V	LR Bosni in Hercegovini grade letos 10 zdravstvenih postaj, 2 baški ambulanti, 2 mestni polikliniki in 10 mestnih ambulant. V Sarajevu pripravljajo prejšnji higijenski zavod za medicinsko fakulteto, za kar je določenih 80 milijonov din, dogradili pa bodo tudi srednjo medi-cinsko šolo.
V	letu 1947 so začeli v LR Makedoniji graditi medicinsko fakulteto v Skoplju, za kar bo izdanih 20 milijonov din. Začela so se pripravljalna dela na bolnišnicah, ki bodo imele skupaj 240 postelj. Grade 18 zdravstvenih okrajnih središč, 6 vaških ambulant in 2 polikliniki, 5 pro-tituberkuloznih dispanzerjev in srednjo medicinsko šolo v Skoplju.
Letni načrt zdravstvene zaščite v LR Srbiji ima v načrtu dograditev in ureditev medicinske fakultete v Beogradu. Vloženih je 7,5 milijonov din. Začela so tudi delati bolnišnico s 1160 posteljami, 4 zdravilišča z 260 posteljami in 15 ambulant ter zdravstvenih središč. V Nišu grade srednjo medicinsko šolo za 300 dijakov. V LR Hrvatski so za razširitev medicinske fakultetet v Zagrebu investi-ali 5 milijonov din, urejena in razširjena bo bolnišnica za tuberkulozo v Novi Gradiški, nato v Petrinji, Novem Marofu in Biogradu na morju. Dela so se že
začela. V Vrabču in Popovači obnavljajo bolnišnico za duševno bolne, za kar bodo porabili 5,7 milijonov din. Obnavljajo tudi 14 bolnišnic, popravljajo in grade 46 ambulant in zdravstvenih centrov. Za obnovo zdravilišč bodo letos izdali 8,5 milijonov din.
V LR Sloveniji je za letošnje leto v načrtu obnova in razširitev bolnišnice za tuberkulozo v Topolščici in Noveml Celju, otvoritev oddelkov za pljučne bolezni v bolnišnicah v Novem mestu, Ere-žicah, Celju, Ptuju in Murski Soboti in obnova 7 splošnih bolnišnic in otroških domov. V Murski Soboti grade nov infekcijski paviljon, za katerega je določenih 10,6 milijonov din. Začela so se tudi dela za dograditev in ureditev klinike medicinske fakultete v Ljubljani. Pripravili in obnovili bodo 10 protituberku-loznih dispanzerjev.
Letos bo zdravstvena služba v LR Črni gori začela graditi paviljon za kostno tuberkulozo v Budovi, obnovila bo zdravilišče na Lovčenu, otroška okrevališča v Kojičih in Žabljaku in 15 ambulant in zdravstvenih centrov.
Zdravstvena služba socialnega zavarovanja gradi letos v LR Sloveniji 15 poliklinik, v LR Srbiji 17, v LR Hrvatski 10, v Makedoniji 4, v Črni gori 1 ter v Bosni in Hercegovini 14. Socialno zavarovanje bo tudi podpiralo razširitev posameznih zdravilišč in okrevališč.
Pred letom dni, v noči na 10. avgusta, je zadeta od krogel padla v Žel Kapli tovarišica Malka Oraže — Tatjana.
To je skrivnost žrtev: šele ko se žrt vujejo popolnoma, zaživijo med namil Tako živijo med nami danes vsi veliki junaki — padli borci za svobodo, tako živi danes med nami tudi Malka Oraže —‘ Tatjana!
Kdo jo je poznal pred letom dni, partizanko in aktivistko iz Lobnika pri Železni Kapli? Tedaj je hodila na sestanke in govorila mladincem v okolici Železne Kaple, danes pa govori naši mladini vsepovsod od Brda pa do Pliberka: za velike ideale svobode in resnične življenjske koristi ljudstva ni vredno samo krvaveti, temveč tudi pasti! Tatjana je storila oboje! In zato živi med nami, vzpodbuja našo mladino v njeni borbi in nam govori, da brez žrtev ni svobode. Tatjana nabija z našo mladino sloven-
Blaž Singer, tajnik Kmečke zveze za Slovensko Koroško, ki je bil že 7., 6.1947 obsojen na mesec dni zapora zaradi tega, ker je nabijal slovenske napise, se je moral ponovno zagovarjati pred srednjim britanskim vojaškim sodiščem v Celovcu. Bil je obtožen, da je pri kulturni prireditvi v Št. Janžu v Rožu imel političen nagovor.
Čeprav je tov. Singer dokazal, da je imel ta govor na prijavljenem in dovoljenem zborovanju članov OF, ki je bilo pred kulturno prireditvijo, so ga obsodili na 14 dni zapora. Prič, ki bi lahko ovrgle obtožbo, sodišče sploh ni zaslišalo.
Ne glede na to, da je treba obsodbo na podlagi tako pomanjkljive razprave označiti za očitno nepravično, pomeni hkrati udarec po Zvezi mladine za Slovensko Koroško, ker bi bil moral tov.
Vedno nove resolucije razkrinkujejo zločinsko delovanje Maier-Kaibitscha od leta 1919 do leta 1945. Slovensko antifašistično ljudstvo ga obtožuje za vse krivice, za raznarodovanje mladine, za gospodarsko zapostavljanje in za načrtno nasilno oviranje kulturnega delovanja v času prve avstrijske republike, v prvi vrsti pa za vsa grozodejstva, množične izselitve, za zaplembo imovine in za številne druge zločine nacističnega režima. Iz vseh krajev pošiljajo varnostni direkciji točne navedbe vseh krivic in žrtev, ki jih je zakrivil Maier-Kaibitsch s svojimi pomočniki. Slovensko ljudstvo ne more razumeti, da tako dolgo zavlačujejo proces proti človeku, proti kateremu nastopa ogromno število tožilcev in obremenilnih prič. Zato vedno zopet zahteva pričetek procesa in najstrožjo kazen za vojnega zločinca Maier-Kaibitscha.
Tako pravi antifašistično prebivalstvo Št.Vida v Podjuni v svoji resoluciji med drugim: »On, ki je s strastjo upal v popolno iztrebitev vsega slovenskega življa na Koroškem, je s prihodom Hitlerjevega režima to tudi deloma izpolnil. Mnoge družine je dal izseliti, njihovo imovino in hiše pa zapleniti. Dal je zapreti 35 zavednih Slovencev in antifašistov samo iz našega kraja. Od teh 35 se trije niso vrnili, večina ostalih pa je prišla bolna domov. Maier-Kaibitsch je s svojimi pomagači tudi kriv smrti treh partizanov-domačinov, ki so se borili za boljšo bodočnost slovenskega naroda na Koroškem.
t 'Z ogorčenjem ugotavljamo, da Maier-
ske napise in spreminja lice naše zemlje, Tatjana visoko dviga zastavo borbe, pod katero se je borila in za katero je padla in je ne plašijo kazni, preganjanja in zapori. Doprinesla je največjo žrtev in zato je najbolj živa' med nami.
Z našo mladino je te dni v Pragi in govori o velikem doprinosu nase mladine v borbi proti fašizmu in zgovorno priča tudi o nič manj naporni borbi naše mladine danes, ko brani in dopolnjuje priborjene demokratične svoboščine za vso bodočnost in jih hoče zagotoviti s priključitvijo Slovenske Koroške k svobodni LR Sloveniji. In z našo mladino se navdušuje za resnično svobodo v Titovi Jugoslaviji na mladinski progi Samse—Sarajevo.
Tatjana ni umrla! Tatjana je danes bolj živa med nami kot kdaj koli! Tatjana je danes živa v vsej naši mladini, ki se brez strahu bori za svobodo in za lepšo bodočnost našega ljudstva!
Singer v naslednjih dneh voditi slovensko mladinsko delegacijo na svetovni festival v Prago.
Člani delegacije za mednarodni mladinski festival v Pragi so preko štiričlanske delegacije izročili šefu britanske civilne uprave naslednjo protestno resolucijo:
Dne 29. julija 1947 je bil pred britanskim vojaškim sodiščem neupravičeno obsojen tovariš Blaž Singer, sekretar Kmečke zveze za Slovensko Koroško in vodja delegacije Zveze mladine za Slovensko Koroško za mednarodni mladinski festival v Pragi.
Mladina Slovenske Koroške protestira proti krivičnemu in nedemokratičnemu ravnanju britanskih okupacijskih oblasti ter zahteva takojšnjo izpustitev tovariša Blaža Singerja iz celovškega zapora.
Kaibitsch še danes ni obsojen in da celo uživa vse ugodnosti v celovškem zaporu, dočim dnevno zapirajo in obsojajo antifašiste in borce, ki so se borili proti Hitlerju.«
V resoluciji iz Dobrle vasi pa pravi ljudstvo med drugim:
»Najostreje protestiramo proti zavlačevanju procesa proti največjemu krvniku koroških Slovencev Maier-Kaibi-tschu, ki je kriv množičnih izseljevanj Slovencev in antifašistov. Ravno tako obsojamo in protestiramo proti zavlačevanju procesov proti vsem Kaibitsche-vim pomagačem, nacističnim županom, bivšim »Ortsgruppenleiterjem«, »Orts-bauernfuhrerjem«, nacističnim orožnikom ter vsem ostalim denunciantom.«
KOROŠKE OBLASTI VEDO ZA NAPA-DE NACISTIČNIH »WURFKOMAND« NA SLOVENSKE KULTURNE PRIRE-
DITVE
V vsej zgodovini koroških Slovencev so šovinistični elementi napadali slovenske kulturne prireditve. Tudi danes se v tem pogledu ni nič spremenilo. Kakor je prej te napade organiziral povsod »Helmatbund« in so oblasti zq to vedele, ne da bi kaj ukrenile proti temu, tako tudi po zlomu nacizma organizirani napadi na slovenske prireditve niso prenehali. Če je v začetku bilo videti in so tudi oblasti izjavljale, da so ti napadi dejanja neodgovornih fantalinov, je danes povsem jasno, da gre za dobro organizirana dejanja nacističnih in pro-nacističnih skupin, tako imenovanih
»Wurfkomand«. Da tudi oblasti dobro vedo za te organizirane napade na slovenske prireditve, najbolj jasno izpričuje naslednji akt kulturnega urada koroške deželne vlade z dne 29. 7. 1947, ki se glasi:
»Uprizoritev igre »Zelena vrvica« se dovoljuje, in sicer za vas Podljubelj (s prošnjo, da se po možnosti opusti vsako krvoprelitje).«
Kulturni urad koroške deželne vlade s tem aktom, ki ga je podpisal Gutten-brunner, torej čisto jasno prizna, da so mu poznani organizirani napadi na slovenske kulturne prireditve in z njimi očitno tudi računa. Drugače navedenega akta ni mogoče razumeti.
Ta akt najbolj nazorno slika »resnično« kulturno svobodo koroških Slovencev in jasno potrjuje, da se politika koroških šovinistov nasproti Slovencem ni v ničemer spremenila. V tlačenju Slovencev se nadalje poslužujejo metod »Heimatbunda«, ki so jih, kakor vidimo iz akta kulturnega urada koroške dež. vlade, »z vednostjo oblasti« prevzeli tudi njegovi nasledniki. Čudimo se samo naivnosti ali predrznosti najvišje deželne oblasti, da tako javno prizna svojo soodgovornost za oviro in onemogočenje svobodnega slovenskega kulturnega življenja na Koroškem.
»HITLERJEVA MLADINA«
SE ZGRAŽA NAD KRESOVI SLOVENSKE MLADINE
Na predvečer praznika Cirila in Metoda so po vsej Slovenski Koroški zagoreli mnogoštevilni kresovi. Povsod je šla mladina veselo na delo in pripravila ogromne grmade. Zvečei*, ko so kresovi zagoreli, se je razlegala lepa slovenska pesem po naših hribih in gorah, naznanjajoč vsemu svetu, da je tukaj slovanska zemlja in da tukaj živijo Slovenci.
Pri nas na Bistrici pri Sv. Jakobu v Rožu so mladinci že vse popoldne tekali okrog in pripravljali za kresovanje. Ko smo se zvečer ob gorečih kresovih s pesmijo spominjali naših prednikov, slovan' skih apostolov Cirila in Metoda, so se tja priklatili trije znani »Hitlerjevi mladinci« in pričeli izzivati. Vsi trije so že od doma tako vzgojeni, da sovražijo vse, kar je slovenskega. Nekdanji firer »Hitlerjeve mladine«, Lojzej Koreimann, je s svojimi opazkami izzval naše mladim ce, da so ga, ko se je skušal tudi še pretepati, skupno z njegovima tovarišema na primeren način odpravili. Bunke, ki jih je dobil po glavi, naj mu bodo v opomin, da se slovenska mladina ne pusti izzivati in napadati.
NAŠI PIONIRČKI SO SPET NASTOPILI
Že dalj časa smo opazovali naše pionirčke, kako pridno so prihajali na vaje in se učili nove igre, s katero so ponovno hoteli pokazati svojo ljubezen do slovenske besede.
V soboto 19. p. m. so nastopili pri Bru-narju v Lobniku s pionirsko igro »Ve-dež«. V dvorani se je zbralo lepo število gledalcev, ki so z velikim zanimanjem gledali male igralce. Vse vloge so bile dobro odigrane in tudi s petjem in deklamiranjem so naši najmlajši kulturniki želi velik uspeh. Posebno sta se izkazali 4-letni punčki Zala Prušnikova in Linda Markičeva, ki sta s svojim zvonkim glasom navdušili vse navzoče. Tudi dobroznana Kalanova igralca-pionirčka sta si na novo osvojila srca vseh gledalcev; posebno z lepo partizansko pesmijo sta potegnila vse poslušalce za seboj. Ob koncu prireditve so vsi navzoči izrazili željo, da bi mladi igralci prav kmalu spet nastopili s kakšno igro, pesmijo ip deklamacijami.
Zavedamo se, da so naši pionirčki no-sitelji bodočega slovenstva na Koroškem, zato jim bomo nudili vsako pomoč, da se bodo vzgajali v prave slovenske kulturnike. Kjer bomo mi nehali z delom na kulturno-prosvetnem in političnem področju, tam bodo nadaljevali s svojim narodnim delom sedanji pionirčki — najmlajši borci za svobodo slovenskega naroda na Koroškem. Da pa
Vodja slovenske mladinske delegacije za praški festival — obsojen

Maier-Kaibitsch j e kriv vseh grozodej štev . od leta 1919-1945
postane človek boritelj za narod, se mo-ra najprej učiti svoj narod ljubiti in spoštovati. Zaradi tega pomagajmo našim najmlajšim, da bodo čim bolj ljubili svoj slovenski narod in spoštovali lepo slovenščino — naš materni jezik. Nudimo jim podporo pri učenju slovenskih ig®r in petju slovenskih pesmi.
MEDBOROVNICA
Marsikdo se bo še spominjal, kako j® bilo leta 1938 po priključitvi. Vse so hoteli na mah spremeniti. Posebno so nam znali mnogo povedati, kako znajo nacisti urediti ceste in da ima avstrijska vlada v proračunu za ceste samo toliko, kolikor stane v Nemčiji en sam ovinek. Tedaj so se lotili tudi pri nas ceste na Otrovci, da bi zravnali ovinek. Lotili so se s polno paro, toda kmalu je vse ob tičalo, ker se je pokazalo, da je vojska in uničevanje važnejše kakor zidanje. Tako je morala čakati tudi naša cesta z ovinkom, da je šla vsenemška zmaga po drči in šele sedaj se je cesta izgradila in končala, kar bo gotovo v korist vsem. — V četrtek 24. julija smo ob veliki udeležbi pokopali p. d. Žumrijevo gospodinjo, Marijo Ogris. V najlepših letih je podlegla zavratni bolezni. Bila je marljiva in pridna mati — gospodinja in zavedna Slovenka. Boroveljski pevski zbor se je poslovil od rajnke na dom}1 in ob grobu s slovenskimi žalostinkanm
KDO VE ZA FRANCOSKE TOVARIŠE-PARTIZANE
Predstavnik francoske vojaške misija v Celovcu polkovnik g. Kersauson se j® obrnil na sekretarijat POOF za Slovensko Koroško s prošnjo, da se mu daj® na razpolago podatki o francoskih tovariših, ki so se borili v vrstah koroških partizanskih odredov, ki se pa še do danes niso vrnili na svoje domove.
Na osnovi seznama pogrešanih francoskih tovarišev, ki so se borili v vrstah JA, se da ugotoviti, da so bili na Koroškem naslednji:
1.	Monneret Etienne,
2.	de Rocher Hubert,
3.	Schiaffini Louis,
4.	Pastorelli Marcel.^
Ti tovariši so šli v partizane na Go^ renjskem in so verjetno bili kasneje tudi v borbah na Koroškem. '
5.	Ranque Bernard,
0. Paskalin Roger,
7.	Lafontaine Roger,
8.	Ollivier Roger,
9.	Lucionni Lucien.
Ti tovariši so šli v partizane oktobra 1943 v Guštanju ter se priključili partizanskim edinicam na Koroškem.
Vsi bivši koroški partizani se pozi" vajo, da pošljejo podatke o vseh francoskih tovariših, ki so se borili v koroških partizanskih odredih. Podatki mO" rajo vsebovati vsaj:
1.	ime in priimek ali partizansko im® j
2.	kdaj in kje je prišel v partizane;
3.	pri kom in kje je bil zaposlen pred prihodom v partizane;
4.	kdaj je padel in kje je pokopan.
Kmečka zveza
za Slovensko Koroško
javlja,
bil sporazumno s POOF in SP£ ašen 17. avgust 1947 za praznik kega dela. Na ta dan bodo vecj® iitve v Šmihelu nad Pliberkom, i v Rožu in v Logi vasi. sporedu so nastopi posameznih }J* enih pevskih zborov, recitacijskm n, deklamatorjev in pionirskih sku-)r prizori iz kmečkega življenja, igram se bo pričel v Škofičah in nžu v Rožu ob pol 2. uri, v Šmihel 1 3. uri popoldne, kjer bo tudi teK-Dscev. Zvečer bo povsod prosta in srečolov. Kmečka zveza vabi vs

Na prošnjo Kmečke zveze za Slov® , sko Koroško je ministrstvo za kmet J stvo LR Slovenije zaenkrat rezervira 10 mest v slovenskih kmetijskih sol za kandidate iz Slovenske Koroške, t variši, ki zadostijo običajnim pogoj® ! naj vložijo prošnje pri Kmečki zvezi Celovcu. Kmečka zveza daje tudi P drobnejše informacije.
Britanske oblasti šiltljo oživljanje velenemštva na Koroškem
zve-
Bund der heimattreu-
Odkar je vprašnje dokončne odločit-v® o usodi Slovenske Koroške ob mirov-ni Pogodbi z Avstrijo stopilo v odločil-n° fazo, se je pojavila na Koroškem no-v? organizacija velenemških šovinistič-elementov — Zveza domovini stih Korošcev —
Stidkiirntner.
»Domovini zvesti« organizatorji tega 'Bunda« so v glavnem tisti elementi, ki So do zadnjega ostali zvesti nemškemu 0fožju in ki se danes niso spremenili Svoje velenemške miselnosti, tako da smatrajo vsakogar, kdor se priznava za Slovenca in terja svoje narodne pravice, Za izdajalca. Po tem pojmovanju so ve-mfzdajalci in banditi vsi partizani, ki so 8e borili za osvoboditev, in vsi tisti ko-^ški Slovenci, ki jih je Hitler pregani, preseljeval in namenil neizprosnemu iztrebljenju. Že dejstvo, da agitirajo m pobirajo podpise za BHS v največ Primerih bivši nacisti, pripadniki SS in in razni Volksdeutscherji, to je biv-®l hitlerjevski petokolonaši, ki so se na
hrerjev klic vrnili iz raznih evropskih u®žel, kaže, kaj se skriva za to organizacijo.
Miselnost, da je vsak zaveden Slove-7° izdajalec, na Koroškem ni nova. V duhu je vodil ogorčeno borbo proti koroškim Slovencem že nekdanji Hei-matdienst oziroma Heimatbund in BHS J0 njegova nova, predelana izdaja.
Isti velenemški duh, ki je v vseh pre-teklih letih in v času hitlerjevske obla-Mi>tlačil koroške Slovence, pa je še sejmi, po vojaškem zlomu nacizma in Hitlerjeve Nemčije na Koroškem, ostal globoko vkoreninjen. Celo vodilni predstavniki strank, ki imata večino in ob-mst v deželi, še danes ščuvajo avstrijske množice v tem duhu proti koroškim -lovencem. Bivši deželni glavar Hans Piesch je na primer grozil na zborovanjih s preselitvijo vsem, ki bi se ne 5'rinjali z današnjim stanjem na Koro-.^em. Zvezni minister na razpoloženju laž. Schumy je v svojem govoru 30. mar-®a 1947 dejal: »Preprečiti moramo, da bi se v deželi dogajalo javno izdajstvo ^»vencev. Zakaj, kdor nastopa proti ^dotakljivosti dežele, ta je izdajalec.« £a zborovanjih, ki so jih avstrijske vedske stranke priredile po moskovski ■konferenci, da dvignejo moralo avstrij-skih šovinističnih elementov, ki je ob razvoju konference močno upadla, so v°dilni predstavniki večinskih strank iz jjse Avstrije nastopili s srditimi grožnja-7 Proti »izdajalskemu početju« osvobo-(hlnega gibanja koroških Slovencev in s? napadali predstavnike osvobodilnega ^banja koroškega ljudstva kot »ireden-ustične provokatorje« in »plačance Ju-^lavije«. V istem stilu objavljata gla-Sl*i koroške socialistične in ljudske
stranke neprenehoma strupene napade na OF za Slovensko Koroško, ji očitata celo nacistične metode in označujeta vsak njen nastop kot »šovinistično provokacijo«. Pred kratkim je velikovško okrajno glavarstvo kaznovalo koroško Slovenko samo zato, ker je na izobešeni nacistični paroli »Ktlrnten frei und un-geteilt« v zadnji besedi prečrtala prvi zlog »un«. Če upoštevamo, da je bila denacifikacija v javnem aparatu zelo pomanjkljivo izvedena, si lahko predstavljamo, kakšen je na splošnem v današnji Avstriji odnos organov oblasti, od občinskih do deželnih forumov, do koroških Slovencev.
Še bolj izrazito je velenemška miselnost, ki jo predstavniki današnje Avstrije znova razpihujejo, razširjena med množico bivših nacistov in ostalih šovinističnih elementov na terenu. Zanje je nerazumljiva predrznost, da si upajo ljudje, ki bi prav za prav morali poginiti po hitlerjevskih taboriščih in krematorijih, da bi bil na Koroškem »red in mir«, znova zahtevati svoje pravice na koroški zemlji. Na dnevnem redu so napadi nacistov na zavedne Slovence in njihove družine, noben slovenski napis ne ostane dolgo na javnem mestu in koroški Slovenci so v vsakdanjem življenju izpostavljeni nasilju in zapostavljanju.
»Zveza domovini zvestih Korošcev« je tako po svojem nastanku kot po svojem delovanju torej izrazita tvorba velenem-škega šovinističnega duha. Kdor ne pristopi k tej zvezi, ga označujejo organizatorji »domovini zvestih« kot izdajalca in mu grozijo z vsemi mogočimi represalijami. Najpogosteje strašijo z izselitvijo, katere strahote so koroškim Slovencem- še v živem spominu. Čeprav koroški Slovenci večinoma odločno odklanjajo in obsojajo novi Heimatbund, se vendar dogaja, da ljudje, ki so pretrpeli že toliko preganjanja in zatiranja, proti svojemu prepričanju klonejo pred terorističnim nastopom hajmatbundovskih agitatorjev. Očitno je, da bi hotela Avstrija na ta način zbrane podpise uporabiti kot dokument, ki naj pred mednarodno javnostjo dokaže pravice Av-i strije do Slovenske Koroške. Zato uživajo organizatorji BHS vso podporo današnjih oblasti na Koroškem in jim je v pomoč tako politični kakor upravni aparat.
Nacističnemu delovanju »Zveze domovini zvestih« pa daje proste roke, praktično pomoč in vzpodbudo tudi zadržanje britanskih okupacijskih oblasti. Eden od letakov novega »Heimatbunda« se začenja takole: »Domovini zvesti Korošci in Korošice! Z dovoljenjem britanske vojaške vlade je bila na Koroškem ustanovljena Zveza, ki naj zajame vse poštene Korošce. Ta Zveza uživa posebno
zaščito naše deželne vlade. Ne bojte se, za vsakim stoji vsa Avstrija, zavedajte se vsi velikega časa, da moramo braniti to, kar smo prejeli kot dediščino od svojih pradedov.«
Kakor so že z mnogimi dejanji, zlasti z obsodbami slovenskih antifašistov in z zaviranjem delovanja OF organi britanskih okupacijskih oblasti dali polno vzpodbudo in pomoč nacističnim elementom, tako so tudi z dovoljenjem BHS pokazali, da očitno forsirajo oživljanje velenemškega duha na Koroškem. OF, ki je zrasla v boju proti nemškemu fašizmu, še vedno ni priznana, ker ni hotela sprejeti angleškega pogoja, da se odpove borbi za priključitev. Aktiviste Osvobodilne fronte zapirajo zaradi slovenskih zastav in napisov z utemeljitvijo, da so s svojim delovanjem dajali povod za razburjanje in da so s tem motili javni red in mir. Šef britanske civilne uprave polkovnik Simson je prepovedal vsakršno manifestacijo za priključitev. To so dejstva, ki kažejo, kakšen je odnos britanskih oblasti do osvobodilne borbe koroških Slovencev. Na drugi strani pa nacistični elementi
brez kazni vršijo nasilje nad koroškimi Slovenci in celo velenemška šovinistična organizacija, novi Heimatbund, se lahko sklicuje na dovoljenje britanskih oblasti pri svojem delovanju. To dovolj zgovorno dokazuje, da britanske oblasti puščajo popolnoma prosto pot oživljanju velenemške miselnosti, novega nacizma na Koroškem in da so zavzele krivično stališče do koroških Slovencev ter do njihovega demokratičnega osvobodilnega gibanja.
To stališče pomeni verolomno izdajstvo onih načel, za katere so tudi koroški Slovenci doprinesli v skupni borbi proti fašizmu težke žrtve takrat, ko so se tisti, ki danes preganjajo zavedne Slovence kot »izdajalce«, borili za Hitlerja med SS-ovskimi in drugimi nemškimi zločinci. Dokončna odločitev v koroškem vprašanju ob mirovni pogodbi z Avstrijo bo pomenila predvsem odgovor na veliko zgodovinsko vprašanje, ob katerem se mora oglasiti vest demokratičnega človeštva: ali naj se nacizem na Koroškem oživi in celo nagradi s tem, da se mu dajo proste roke za nove zločine nad koroškimi Slovenci — ali pa se s priključitvijo k matični državi priznajo koroškim Slovencem njihove demokratične, narodne pravice, da ne bodo na svoji lastni zemlji nikdar več tre-tirani kot izdajalci, ker hočejo ostati Slovenci.
(»Ljudska pravica«)
TTTTTVVTTVTVTVTTTTVTTTTTTTTTTTVTTTVTTTTTTTTTTTTTTTTTTTTfTTTTTl
OBOROŽENI FAŠISTIČNI BANDITI IZZIVAJO V OBMEJNEM OZEMLJU
Položaj na Slovenskem Koroškem se je z zadnjim zločinom v Lepeni pri Železni Kapli, kjer so oboroženi banditi ubili poveljnika orožniške postaje Železna Kapla Lepuschitza in ranili orožnika Gotzlaberja, še bolj zaostril. Nekaj dni pred tem zločinom so oboroženi banditi v bližini Lepene obstreljevali obmejno jugoslovansko stražo.
Nad 50.000 razseljenih oseb biva na Koroškem, med njimi so tudi vojni zločinci, ki jih iščejo zavezniške države. Nešteti inozemski fašisti uživajo popolno zaščito oblasti. V Železni Kapli je bil v službi kot orožnik fašistični emigrant iz Jugoslavije Jensterle, ki se je pozneje s tatvino pregrešil v »varnostni službi«. V Borovljah je služil kot orožnik vojni zločinec Gorschek, na deželni vladi je nameščen znani, iz Jugoslavije pobegli petokolonaš dr. Prah, v Škoci-janu kaplanuje vojni zločinec Lavrih itd.
Fašistično delavnost pa zaostrujejo še prav posebno prominentni nacisti, ki so jih zadnji čas izpustili iz taborišč, med njimi dr. Steinacher, vodja VDA in organizator petokolonaškega gibanja, Vilma Jobst, bivša voditeljica nacističnih žena za velikovški okraj in za Mežiško dolino, hitlerjevski major in Obersturm-bannftlhrer civilne SŠ HSnk iz Ško-
cijana, bivši predsednik prve koroške nacistične vlade Pawlowsky in mnogi drugi.
Skoraj vsi ti uživajo popolno svobodo kretanja tudi v »zaporni coni«, kamor je prepovedano potovanje številnim antifašistom in predstavnikom protifašističnih organizacij. Bivši nacisti in razseljene osebe kakor tudi vojni zločinci se organizirajo v legalnih in ilegalnih organizacijah BHS, Wurfkomande, v različnih »Bundih« in se stalno zbirajo na tajnih sestankih. Na predvečer obletnice julijskega puča so nacisti žgali kresove, in sicer enega na Peci, 4 v pliberški okolici in večje število v velikovški okolici.
Kljub jasni krivdi in znanemu delovanju fašističnih elementov ni bilo nobenih ukrepov, ki bi kazali, da nameravajo oblasti napraviti konec vedno ne-znosnejšemu stanju na ozemlju Slovenske Koroške. Pač pa so nasprotno dne 27. 7. aretirali bivšega partizana Hojnika Ivana in bivšega koncentracijskega taboriščnika Bleicha Franca iz Lepene. Hkrati so isti dan napravili hišne preiskave pri izrazitih antifašistih. Tako ravnanje je podpora fašističnemu gibanju in le se bolj zaostruje negotovo stanje v obmejnem ozemlju.
vH Biol Rl Bil
r-------■
Koroška
Mirt Zwltter:
Poizkus iztrebljenja koroških Slovencev v dobi nacizma
RAVNA AVSTRIJA S SLOVEN- zahtevali takojšnjo pomoč vlade. Dne 1. SK1MI IZSELJENCI	februarja 1946
, ob povratku na Koroško so slovenji izseljenci spoznali, da se razmerje v^nških Avstrijcev in oblasti do koro-i Slovencev v ničen
______________ so ustanovili posebno
»Zvezo slovenskih izseljencev«, ki naj zastopa skupne interese vseh pred javnostjo. V njej so bili povezani domala vsi izseljenci.
Povezava vseh žrtev nemškega nasilja nad koroškimi Slovenci pa je pred-
-	v ničemer ni spremeni,
j Iz vseh uradov, kamor so vedli nujni
,°sli izseljence, jim je vel nasproti isti —-------------------- .	„ .
trupeni nemški duh. Dosega najskrom- stavljala očitno nevatnost za prave na-ejŠe podpore s strani oblasti je zahte- mere koroške deželne vlade v vprašanju ala vsakokratno trdo borbo vsakega poravnave krivic nacističnega zločina. °Sameznika. Razen praznih obljub in Varnostni direktor za Koroško je prečkaj papirnatih šilingov koroška dež. povedal že prvo javno zborovanje ZSI. !acU slovenskim izseljencem ni nudila S prepovedjo slovesne obletnice izselit-icesar. Posestva so ostajala brez živi- ve 15. aprila 1946 v Celovcu pa je ko-e> brez orodja, hiše brez oprave in naj- roška deželna vlada dosegla ravno novejših pripomočkov za življenje, sprotno: Ogromna množica tisočev izse-ružine pa niso imele niti potrebne hra- ljencev in drugih koroških Slovencev se 6 Za svoje lastne člane in to ob napor- je pod okriljem OF za Slovensko Ko-kmečkem delu. Nezadovoljstvo je roško kljub vsemu terorju avstrijske bolj naraščalo in prikipelo spo- policije zbrala za proslavo dneva izse-1946 do izbruha. V skupnem mno- litve v Celovcu. Avstrijska policijska ob-caem protestu so slovenski izseljenci last pa je s svojim ravnanjem proti žrt-
vam fašizma na ta dan pokazala pred vso svetovno javnostjo svoje pravo lice. Nasilje kamenja, brizgaln proti slovenskim žrtvam fašizma je razkrinkalo novo nemško obliko zatiranja na Koroškem. S tem je deželna vlada Koroške dokazala, da je verna naslednica nacistov, iz katerih rok je sprejela oblast v deželi.
Šele posledica teh dogodkov, ki so prišli tudi v svetovno javnost, je bila prva pomoč izseljencem. Zaradi nevarnosti ponovnih demonstracij je koroška deželna vlada dovolila izseljencem milijon avstrijskih šilingov. Temu znesku je sledil tik pred moskovsko konferenco zaradi ponovnih protestov nadaljnji znesek 500.000 šilingov, ki naj bi Avstriji olajšal predvsem zagovor v Moskvi. Ta doslej izplačana odškodnina nikakor ne pomeni resne podpore za težko prizadete slovenske izseljence, ki so utrpeli škodo na stvarnih vrednotah, katere jim sedaj skuša Avstrija vračati v ničvrednem papirju.
Za vsak primer pa je ukrenila koroška deželna vlada vse potrebno, da v bodoče slovenski izseljenci ne bi mogli s skupnim nastopom nadalje uspešno podpirati svojih zahtev. Zato je z odlokom dne 13. avgusta 1946 prepovedala Zvezo slovenskih izseljencev. Priziv proti temu nepostavnemu razpustu pa se je »izgubil«.
Ta protipostavnl razpust naj prepreči
predvsem dolgo zavlačevano obtožbo vseh krivcev največjega nemškega zločina v okviru bivših avstrijskih meja. Do danes namreč avstrijske sodne oblasti niso kaznovale niti enega samega zločinca zaradi soudeležbe pri množični izselitvi na Koroškem, Niti zloglasni vojni zločinec Maier-Kaibitsch, »hauptman« Fritz in drugi, za katere je nakopičenega dokazilnega materiala, po dveh letih niso prišli pred zasluženo sodbo. Pač pa je doslej popolnoma oproščenih že 24 nacističnih funkcionarjev, ki so soudeleženi in sokrivi pri izselitvi koroških Slovencev.
Dejstvo, da na Koroškem nemoteno delujejo nacistične »Zveza Kanalčanov«, »Zveza južnih Tirolcev«, »Zveza Meži-čanov in južnih Štajercev«, medtem ko je ZSI razpuščena, je pač očiten dokaz, ida je današnja avstrijska oblast na Koroškem v svoji politiki ostala zvesta oporoki zadnjega nacističnega Gaulei-terja Rainerja, iz katerega rok je sprejela oblast. Ta oporoka pa je navodilo za nadaljnje zatiranje in uničevanje koroških Slovencev.
Koroški Slovenci, ki so premagali skupno z ostalimi brati v že svobodni Sloveniji nasilje nemškega nacizma, bodo zavrnili tudi vse nove grožnje o ponovni izselitvi vse dotlej, dokler se ne združijo z vsem slovenskim narodom v novi, Titovi FLR Jugoslaviji.
(Konec)
Gospodarski načrti vzhodno-evropskih držav
PETLETKA V SOVJETSKI ZVEZI (1946—1950)
Vsa dejavnost sovjetskih državljanov je usmerjena v bodočnost. Njih ne uspavajo veličastni uspehi na gospodarskem področju pred sedanjo vojno niti veličastna zmaga nad nemškim nacizmom. Sovjetska zveza ne gradi svoje vere v lepo prihodnost s političnimi in gospodarskimi špekulacijami. Sovjetska zveza s konkretnim, vsakdanjim delom gradi zagotovilo za lepe dni v bodočnosti. Milijone ljudi veže v istem naporu petletka.
Sovjetske državljane uči izkušnja, da so jih petletke obvarovale pred nacističnimi zavojevalci. Petletke so spremenile agrarno Rusijo v industrijsko Sovjetsko zvezo, ki je bila edina kos nemškemu vojnemu potencialu. Petletke so v Sovjetski zvezi še nadaljnje zagotovilo bodočih zmag, gotovosti pred nasiljem odkoder koli, ponos sovjetskih liuli in likrati pomoč in šola za tiste narode in države, ki si danes z gospodarskimi načrti kujejo stalno svobodo in neodvisnost in ki so obenem zagotovilo, da jih ne bo potegnila v svoj vrtinec strašna doba krize v kapitalističnem delu sveta.
Obiskovalci Sovjetske zvezo pravijo in pišejo: »Sovjetski ljudje takole opisujejo svojo preteklost: V prvih dveh petletkah smo še marsičesa pogrešali. Nato je bilo vsega, kot bi pričelo padati z neba!« — Da, tudi številke pričajo o istem.
Prizvodnja se je letno dvignila okrog 13 S. Od leta 1913 do leta 1940 je bilo litin štirikrat več, štiri in polkrat več jekla, pet in polkrat več premoga, tri in polkrat več petroleja, tri in polkrat več bombaža, 17 milijonov ton več žita...
V	tem času so vložili v nar. gospodarstvo 50 milijard 300 milijonov rubljev.
Vrednost proizvodnje v letu 1950 jo določena na 250 milijard rubljev. V letu 1940 pa je znašala okrog 138 milijard. Vrednost proizvodnje se je torej povečala za 48 %.
Petletka predvideva v proizvodnji za leto 1950: letin 19 milijonov 500.000 ton, jekla 24 milijonov 400.000 ton, železa 17 milijonov 800.000 ton, premoga 250 milijonov ton, petroleja 35 milijonov ton, naravnih plinov 8 milijard 400 milijonov m’, električne energije 82 milijard kW; in zgradili bodo: 2.200 lokomotiv za širok tir 146.111 tovornih vagonov, 2.600 potniških vagonov, 428.000 kamionov, 65.600 avtomobilov, 6.400 avtobusov itd.
Kmetijska industrija bo presegala v letu 1951 za 127 % kmetijsko proizvodnjo leta 1941.
V	letu 1951 bo zaposlenih v narodnem gospodarstva 33,5 milijona delavcev.
TRILETNI NAČRT POLJSKE REPUBLIKE— KLJUČ NOVEGA ŽIVLJENJA
Sedanja kampanja za sprejem britan-sko-frangoskega načrta o obnovi Evrope poskuša potegniti v svoj krog tudi poljsko republiko. Agencija Reuter celo grozi Poljski, Čehoslovaški in Madžarski, ki po njenih besedah iz tradicije vzdržujejo precej močne gospodarske stike z zapadnimi silami, ter pravi, da bodo te države obubožale, če se bodo tem zvezam odrekle itd. Kakšen je torej gospodarski položaj nove Poljske?
Prav v Poljski dokazujejo, da je pred vojno gospodarsko propadala, ko je vzdrževala > stike« z zapadnimi silami. Od leta 1913 do 1938 je število prebivalcev naraslo za šest milijonov, proizvodnja pa je padala. Nacisti so poljsko industrijo še bolj uničili. Tako je bila nova Poijska prisiljena, da se loti korenite rešitve socialnega in gospodarskega položaja. Izbrala je pot načrtnega gospodarstva. Izdelali so triletni načrt.
'V letu 1938 so proizvajali 38 milijonov ton premoga, ob pričetku triletnega plana leta 1946 pa 47 milijonov ton in bodo po končanem triletnem načrtu proizvajali 80 milijonov ton.
V	letu 1938 so proizvajali 3.800 milijard kW električne energije, v letu 1946- so dosegli 5.300 milijard kilovatov in letu 1949 bodo dosegli 7.600 milijard kilovatov.
V	letu 1938 so izdelali 28 lokomotiv, v letu 1946 150 lokomotiv in v letu 1949, jih bodo 300. Če vzamemo proizvodnjo živil (v Poljski kmetijska proizvodnja še ni industrializirana kakor v SZ) v letu 1938 za 100 %, je padla v letu 1946 Da 39 % in bo v letu 1949 dosegla 100 %.
Proizvodnja lanu se bo podvojila v primeri z letom 1938.
Zaključki: življenjska raven se bo dvignila v primeri z letom 1938 po končanem triletnem načrtu za 125 %. Proizvodnja bo, zlasti premog in električna energija, prekoračila v letu 1949 za 250 % proizvodnjo v letu 1938.
CEH0SL0VAŠKA REPUBLIKA
BO PRIHODNJE LETO KONČALA S
SVOJEM DVELETNIM GOSPODAR, SKIM NAČRTOM
Kdor koli pozna notranji politični ustroj povojne Čehoslovaške, mora priznati, da igra borba za izpolnitev dveletnega načrta pomembno vlogo pri utrjevanju enotnosti vseh naprednih •strank ČSR. 8. julija 1946 je predsednik vlade in sekretar Komunistične partije ČSR Klement Gottvvald izjavil, da pripravlja vlada dveletni gospodarski načrt, ki bo obnovil in razširil gospodarstvo ČSR.
Dveletni načrt bo za 10 % povečal proizvodnjo, če jo primerjamo z letom 1937. Številke kažejo:
V	letu 1937 so proizvajali 16 milijonov 718.000 ton premoga, po vojni leta 1945 11 milijonov 414.000 ton, a po dveletnem načrtu bodo proizvajali 17 milijonov 746.000 ton.
V	letu 1937 so izkopali 17 milijonov
995.000	ton lignita, v letu 1945 je proizvodnja padla na 15 milijonov 68.000 ton, a bo narasla v letu na 23 milijonov
900.000	ton lignita.
V	letu 1937 so proizvajali 4 milijarde in 103 milijone kW električne energije,
v letu 1945 že 3 milijarde In 440. mili-jonov kW, a v letu 1948 bodo proizvajali 7 milijard in 400 milijonov kW elek-trične energije.
V letu 1937 je znašala proizvodnja 2 milijona 318.000 ton, leta 1945 je padla na 834.000 ton in bo do leta 1948 znova narasla na 2 milijona 400.00 ton.
Kmetijska proizvodnja bo po dveletnem načrtu dosegla predvojno raven.
Najbolj značilno za čehoslovaški dveletni načrt je, da sloni razvoj na že obstoječih domačih gospodarskih možnostih in se opira na surovine iz Sovjetske zveze, iz Poljske, iz Jugoslavije in drugih balkanskih in sosednih držav.
PETLETNI PLAN FLR JUGOSLAVIJE
S petletnim planom se Jugoslavija pridružuje tistim državam, ki so krenile po poti odločne borbe za utrditev nacionalne svobode in gospodarske neodvis-noti. Tudi v novi Jugoslaviji socialna sprememba omogoča uravnati vse gospo* darstvo po enotnem planu, čeprav je Jugoslavija industrijsko zaostala dežela.
Najznačilnejša lastnost petletnega plana je, da gradi na lastnih gospodarskih virih brez zanašanja na tujo pomoč, opira pa se na delovni zanos širokih delovnih množic, ki sedanji položaj razumejo in prinašajo svoj delež v izgradnji.
Vrednost industrijske proizvodnje se bo po končanem petletnem planu petkratno povečala v primeri z letom 1939.
Leta 1951 bo proizvodnja električnega toka 4krat tolikšna kot je bila leta 1939.
Vrednost kmetijske proizvodnje se bo
po izvršenem planu dvignila za 151 &
To so glavne črte petletnega plana FLR Jugoslavije.
Za vse zgoraj omenjene gospodarske načrte pa je značilno, da se med sebe) podpirajo. Jugoslavija ima trgovin* ske zveze s Sovjetsko zvezo, s Poljska s Čehoslovaško in tudi z drugimi sosed-nimi državami, kar še zveča gospoduj sko moč in učinek dela tistih skMpnih su demokratičnih držav, ki ne vedo safflO, da grozi kapitalističnemu svetu strašna kriza, ampak so storili in še delajo vse; da njihovi narodi ne zaidejo v pogubni vrtinec bede in lakote.
• IN DRUGE EVROPSKE DRŽAVE, KI NISO KLONILE...
Tudi madžarska, bolgarska, romunska) albanska in finska vlada so negativno odgovorile angleški in francoski vladi, ki sta jih povabili k sodelovanju na dru* gi pariški konferenci. S tem so dobil* močan udarec tisti, ki so svoje naroda za koristi imperialistov že prodali ame* riškemu dolarju. S tem je tudi zaenkrat propadel načrt »Združenih držav Evrope«, ker se ni niti s pritiskom posrečilo odtrgati vzhodnih držav Evrope od začrtane poti.
Ali bodo temu poizkusu sledili novi poizkusi, ki hočejo na nek način združi; ti »vse evropske družine«, kakor to žen Churchill? Vsekakor! Zato vidijo vhod-ne evropske države rešitev za svoj ob-stoj in samostojnost v tesnem sodelov8* nju s Sovjetsko zvezo, ki je visoko dvignila zastavo borbe za neodvisnost in Z zgledom pokazala nove mednarodne politične in gospodarske odnose, ki spoštujejo neodvisnost in enakopravnost vsakega naroda.
Napad na svobodo Indonezijske republike
Holandska vlada dr. Beela je pričela 20. julija z vojaškimi operacijami proti Indonezijski republiki. Ukaz za operacije je izvršil Hubert van Mok, generalni guverner holandske Vzhodne Indije. V zapore so bili vrženi predstavniki Indonezijske republike in pričela so se zverinstva nad junaškim indonezijskim ljudstvom.
Holandske čete, koncentrirane na področju Jave in Sumatre, so prešle v napad že sredi julija, ne da bi čakale na izid pogajanj, ki so se pričela 25. maja. Tako so prekršile premirje. Nihče ne more verjeti, da so te kolonialne čete pred potekom pogajanj izvršile zahrbtni napad brez vednosti holandskih vladajočih krogov. Tudi prej so že pričele sistematično iztrebljati indonezijsko prebivalstvo. Nedavno je pisal holandski tisk: »Pokolji in zverinstva spominjajo na zločine fašističnih okupatorjev za časa vojne. Vsa demokratična javnost, posebno pa holandsko ljudstvo obsoja zločine, storjene nad svobodoljubnim ljudstvom.« Generalni sekretar Komunistične partije Holandije Paul de Grot je, govoreč o tem stanju, izjavil v parlamentu 11. julija: »Mi smatramo komandante holandskih čet, ki so zagrešili zločine, za vojne zločince. Zahtevamo, da se preneha s pritiskom na republiko in da se prične mirno sodelovanje z indonezijskim ljudstvom.«
Holandski imperialisti pa so navzlic zahtevi holandskega ljudstva, da morajo sovražnosti prenehati, pričeli iztrebljati indonezjsko ljudstvo.
Kljub vsem obljubam in odredbam holandske ustave je ljudstvo Indonezijske republike prisiljeno, da brani svoje pravice pred holandskimi zavojevalci. V tej borbi je osvobodilno gibanje v Indoneziji zajelo vse plasti ljudstva. Poskusi holandskih oblasti, da bi razbile narodno enotnost, postavljanje lutkovnih vlad in držav so se ponesrečili prav tako klavrno kakor so propadli načrti francoskih imperialistov, da bi položaj v Indoneziji rešili z lutkovno vlado v Košinšinu. Nobenega sadu niso rodili njihovi napori, da bi ustanovili »Zedinjene države Indonezije«, ki so jim na čelo postavili nekaj domačih reakcionarjev in separatistov. Propadli so tudi poskusi, da bi se ločile politične stranke v Indonezijski republiki. Republikanci so uspeli uresničiti enotnost ljudstva in ustvariti izvežbano ter oboroženo vojsko, ki šteje po vesteh tujih agencij približno 200.000 mož rednih čpt in veliko število gverilskih enot. Osvobodilna
vojska Indonezijske republike je oborožena z orožjem, ki ga je zaplenila Ja-pončem in holandskim četam.
Proti osvobodilni borbi Indonezijcev so holandski vladajoči krogi doslej poslali okrog 90.000 vojakov, od katerih je veliko število SS-ovcev. Kolonialcem je uspelo, da so poslali nova ojačanja, čeče fzvežbane v Angliji ali od angleških in-^ štruktorjev v Holandiji sami, oborožene z modernim angleškim orožjem. Tako so angleški imperalisti po eni strani upali, da bo vojne hitro konec in da se ne bo prenesla v njihove kolonije, po drugi strani pa da bodo utrdili svoje položaje in naposled s holandskimi zasužnjevala postali gospodarji bogastev Ar-hipelaga.
Reakcionarne holandske stranke in tisk so onemogočile pogajanja kot že, prej izvajanje čeribonskega sporazuma in na ta način kršile pogodbo. Na njihovo pobudo so kolonialne čete poskušale razširiti okupacijo indonezijskega ozemlja. Vsa nadaljnja pogajanja so bila brez uspeha, ker so pogoji, ki so jih bili postavili kolonialni magnati, pomenili, da bi se moralo indonezijsko ljudstvo odpovedati vsej dosedanji borbi, opustiti neodvisnost in dejansko vzpostaviti oblast holandskih imperialistov. Ko so ti začutili svojo oblast, so se obrnili za pomoč na Veliko Britanijo. Konec junija je britanska vlada izročila Indonezijcem noto, v kateri je zahtevala, da sprejmejo holandske zahteve in predloge. Medtem je vojna mornarica izvajala blokado in preprečevala dovoz živil na otoke, tako da republika ne more dobiti niti zdravil niti kakršne koli druge pomoči iz inozemstva ter tudi ne more izvažati z otokov nakopičenega blaga.
Pomoč angleških imperialistov holandskim kolonialnim klikam ni bila zadostna. Zato so zahtevale podporo ZDA, ki so se v zadnjem času dvakrat neposredno vmešale v holandsko-indonezij-ske odnose. Za protiuslugo so ameriški kapitalisti računali, da bodo dobili važne gospodarske položaje v industriji sladkorja, kavčuka in v drugih panogah. Odkar so se od maja meseca ameriški monopolisti pričeli bolj zanimati za dogodke na Arhipelagu, bivajo v Indoneziji razni »raziskovalci«, stotine ameriških trgovskih agentov, predstavniki »Centralnega odbora za podporo inozemstvu«. V mesecu maju je tudi podpolkovnik Dickson na čelu neke ameriške vojaške misije proučeval stanje holandske vojske in način ter možnosti vojevanja proti Indonezijski repu-
bliki. Tako so sedaj holandske kolonial* ne čete oborožene tudi z ameriškim orožjem, letali in tanki, ameriška vlada j0 od holandske vlade prejela dovoljenje* da prevzame zračno obrambo vseh in* donezijskih otokov. S tem so ZDA pr0* vzele misijo Velike Britanije v južne* vzhodni Aziji s ciljem nadaljnjega za-sužnjevanja in imperialističnega izkoriščanja. Z istim izgledom so stopile v borbo proti Indonezijski republiki Standard Oil, Holandska petrolejska družb® in Kraljevska petrolejska družba »B®* tavija«, ki ima za delničarje tudi najvis" je osebnosti Holandije.
Ameriška in britanska nota nista bili navaden poskus izvajanja pritiska v korist holandskih osvajalcev. Ultimat h0, landske vlade je bil dejansko nespr0* jemljiv, ker je zahteval priznanje lastniških in restitucijskih pravic bivšim monopolistom, uvedbo holandske žah* darmerije in vojske na ozemlju repubhj ke ter izročitev obrambe repubilke v roke Holandcev. Vlada Indonezijske re' publike je v želji za mirom pristala n® pomembne kompromise. Toda holand' ska vlada s tem ni bila zadovoljna ter je s tem pokazala svoje prave namore' Podpihovana od kolonialnih klik ni tela slišati nič o kompromisih, ker s° 1 bili ovira njenim načrtom za vojaški pad in končno osvojitev otokov. Po s*a” ri praksi so imperialisti sklenili že v®8* prej, da holandskoindonezijski spor re* šijo z orožjem, češ da je mirna rešite spora nemogoča.
Danes zveni ironično izjava Hube^® van Moka. »Holandska vlada se,« tak je dejal med pogajanji, »popolnoma za, veda svoje odgovornosti in bo v celo odgovarjala za svoje obveznosti.« Te^ * rizejske besede je v času, ko so ee pripravljali za napad in jim dobavi]8 ameriško orožje, holandsko ljudstvo r zumelo v povsem drugem smislu: da ustavijo sovražnosti, da se prizna I°d nezijska republika in da se na terneb enakopravnosti ustvari zveza dveh žav. Množična organizacija, Hola®ds zveza enotnih sindikatov, organizmi žena in vse ljudstvo Holandije na/! s Komunistično partijo zahteva tak J njo ustavitev sovražnosti. Vsa demo ticna javnost sveta je na strani osvC> dilne borbe indonezijskega ljudstva. . di Organizacija Združenih narod® L morala nastopiti v obrambo junas indonezijskega ljudstva, ki že 22 cev uspešno vodi borbo za svojo n
visnost
stom.
proti kolonialnim impcr
Zakaj staro zadružništvo ni pomoglo
slovenskemu kmetu?
planek je bila napisan 1. 1938 in opi-suje nezdrave razmere zadružništva v Sloveniji. Vendar kaže tudi splošne na-Pake zadružništva in nevarnosti, kako •ahko tudi ustanova, ki je naperjena Proti izkoriščanju delovnega ljudstva, Postane sredstvo za izkoriščanje, tako ima vrednost tudi za nas, posebno oanes, ko spet oživljamo Zadružno zve-?°> ki naj ščiti našega človeka pred izkoriščanjem po nemškem kapitalu. To syojo nalogo bodo naše zadruge izpol-n‘to samo, če se bodo vedno zavedale s.v°jega prvega in bistvenega namena: (' a sov pomoč delovnemu človeku in ne samo zaradi sebe! članek naj je tako rekoč našim zadružnikom, ki so prej tudi le prečesto izgubili ta bistveni namen zadruge izpred °^i) kažipot za novo, uspešnejše delovaje v korist našega delovnega človeka v bodočnosti. Op. ur.)
Zadružništvo se bori proti izkoriščajo, proti kapitalizmu! Zadružništvo bo rešilo kmeta! Tako in podobno pravijo ^govorniki zadružništva in naštevajo, *aj vse bi lahko napravilo za kmeta. Tako govorijo, mi pa rajši poglejmo, kak-sno je v resnici slovensko zadružništvo, kaj §e je v resnici doseglo z njim za kaieta in se doseže pri sedanjih razmerah (leta 1337).
V Sloveniji so najbolj razširjene kreditne zadruge ali »hranilnice in posojilnice«, ki tvorijo čez polovico vseh za-jug. Rado se govori, da so hranilnice j posojilnice rešile kmeta mnogoštevilnih vaških oderuhov, ki so za posojila računali ogromne obresti in so mnogega kfiieta pognali z rodne grude. Res je, če pogledamo po naši slovenski domovini, vidimo, da onih vaških odemhov skoro ni več. Odrinili so na drugo mesto. Ali b. se je zato vsestransko izkoriščanje Seta kaj zmanjšalo? Ne, še povečalo 8fi je. Namesto mnogoštevilnih malih kruhov so nastopili velekapitalisti, ki 8 8vojimi neznosnimi cenami, davki in jugimi dajatvami še bolj odirajo kmeta. S tem da so zadruge uničile vaške 0(leruhe, so samo pripravile pot velekapitalistom. Nastala je samo koncentrata kapitala. Namesto mnogih malih kruhov je nastopilo nekaj velikih. In od teh je tudi naše dosedanje kreditno zadružništvo, ki je v začetku to-’ko nastopalo proti izkoriščanju in na ^anaj ge danes tako nastopa, pa je sčasoma le postalo eden izmed izkoriščevalcev *®iečkega ljudstva. Kako se je to moglo goditi?
, V prejšnjih časih ni bilo na slovenski 'M nobenega pravega organiziranega "ftiečkega gibanja. Zato so se tudi zadružništva po kmetih polastile razne go-8Poske stranke in ga obrnile v kmetovo
škodo. Znani pisec iz »Slovenčevega« kroga F. Erjavec sam priznava tole (Za staro pravdo): »Slovenska ljudska stranka je iz lepe Krekove misli o zadružništvu ustvarila grdo potvoro, ker so hoteli vse zadružništvo vpreči v svoj strankarski voz in ga zlorabljali za svoje strankarske namene. Na čelu zadrugam je stala večji del mlada, nezrela in neizkušena duhovščina in drugi nesposobni ljudje, ki niso imeli pojma o umnem gospodarstvu. Ni čudno tedaj, če je en polom sledil drugemu, stotine, da tisoči našega ljudstva so prišli ob vse. In s teip je prišla tudi ta lepa misel za dolgo let na slab glas med ljudmi.«
Ti »zadružniki« torej po Erjavčevem mnenju niso imeli ali pa niso hoteli imeti pojma o umnem gospodarstvu. Zato pa so prav dobro znali izvabljati iz kmetov denar in ga uporabljati v svoje strankarske namene. Seveda pa je bilo drugo zadružništvo prav tako. Urednik »Slovenske zemlje« P. Kreutzer (SZ 29.
5.	1936) piše: »Na nobenem zborovanju nisem rekel, da je ravno Krekovo zadružništvo slabo, ker vem, da Žerjavovo ali Kristanovo ni nič boljše. Organizatorji našega starega zadružništva so hoteli z zadrugami ustvariti službe svojim agitatorjem in denarne vire svojim strankam. Tako so spravili zadružništvo, ki bi moralo temeljiti na medsebojni pomoči in delu zadrugarjom v odvisnost od zadružne birokracije gospode, političnih strank in režimov ter raznih kapitalistov. In danes morajo davkoplačevalci, ki niso zadružniki, plačevati tudi za zadružne polome.«
Poglejmo, kako so delali. Pravi namen zadrug bi moral biti zbiranje prihrankov kmečkih ljudi, posestnikov, obrtnikov, hlapcev, dekel in ga dajati za nizke obresti na posodo potrebnim kmetom. Temeljna načela Raiffeisenovk bi morala biti: Ne zaslužek in ne dobiček, ampak dejanska pomoč gospodarsko šibkim. Ta načela so bila na papirju, v resnici pa so delali čisto drugače. Po zadružnih načelih bi morala biti razlika med obrestmi vlog in posojil čim manjša, največ okoli 1 odstotka. Kaj se je dogajalo v resnici? Dr. Basaj pravi, da zadruge dajejo posojila po 8 do 10 odstotkov, vloge obrestujejo samo po 5 do 7 odstotkov in nadaljuje (NG 31, 74): »Če bo obrestna mera pri posojilnicah tako visoka, bodo imeli prav tisti, ki trdijo, da ni več razlike med bankami in posojilnicami in da so nekatere posojilnice često na račun kmetov naropale velike vsote denarja. Z njim so se včasih okoristili poedinci, včasih pa so z njim podpirali razne organizacije, prosvetne domove in podobne gospodarske ustanove, ki so imele samo namen metati kmetu pesek v oči, da ne spregleda.
Tudi dr. Basaj sam vse to obsoja, v življenju samem pa dela obratno. Zakaj? Ker hoče imeti dobiček, zraven pa lepo lice.
Zadruge so torej dajale kmetom posojila le za visoke obresti, ki jih je že prej kmet le s težavo zmogel, danes jih pa sploh ne bi. S takim posojilom seveda kmetu ni bilo dosti pomagano. Le prečesto pa se je zgodilo, da zadruga sploh ni hotela dati kmetu posojila, ampak ga je dala rajši bogatašu, ker je hotela dobiti višje obresti. To je bilo seveda proti zadružnim načelom in Basaj sam to priznava, ko pravi: »Zato pa greši proti bistvenemu namenu raifajzenske posojilnice načelstvo, ki na eni strani prezira polzemljaka ali kočarja in mu ne
mara priskočiti na pomoč za izboljšanje gospodarstva, na drugi strani pa skuša trgovcu ali veleposestniku priskrbeti sto tisoče In s tem obremeni vse člane posojilnice z visoko in nevarno obveznostjo le zaradi zaslužka in dobička. Dalje trdi: »Le preveč so naše posojilnice pozabile na uboge kmete, ki so člani zadruge, ki zanjo jamčijo z vso svojo imovino.«	\
Kakšne so posledice takega zadružnega delovanja? Tudi o tem čitamo pri Ba-saju: »Namesto da bi posojilnice grunte reševale, bodo zaradi špekulacij in do-bičkaželjnosti posojilnic grunti šli na boben.«
Razne nečedne posle je bilo seveda v računih treba zakriti. Ogris pravi o tem (NG 28 82): »... sedaj izza prevrata pa postajajo računski zaključki pri mnogih zadrugah molčljivi in tudi nepregledni. So celo zadruge, ki kot male banke mislijo, da je bilanco najbolje sestaviti čimbolj skrivnostno, nepopolno.«
(Dalje)
Sadje zori
Komaj smo spravili žito v skednje, že nas zopet opominjajo nove skrbi, da poletni čas kmetovalcu ne dopusti nobenega počitka. Naša polja so se spremenila v pusta strnišča, ta pa zopet v preorane njive, kjer bo kmalu ozelenela postrna setev. Ko smo vozili domov visoko naložene vozove pšenice skozi sadne vrtove, smo že tu pa tam stegnili roko po zreli slivi ali jabolku! Marsikatero drevo se že kar upogiba od teže sadja. Saj bo v mnogih krajih tudi pri nas letos dobro obrodilo. Da ne pozabimo: drevje je treba podpreti, da ga veter ne polomi.
Vsak kmečki gospodar, ki letos pričakuje obilno sadno letino, ve, da je to najnujnejše izmed del, s katerim se dober sadjar pripravi na spravljanje sadnega pridelka.
Tega dela nikar ne odlašajmo. Niti na jutri ne, ker je mogoče, da še nocoj pride nevihta in nam uniči ves pridelek, pa tudi drevje, trud dolgoletnega dela. Podpiramo sadje že povsod. Vendar ni vseeno, kako ga podpremo. Nikdar ni priporočati opor, kjer bi veja slonela na primer na žeblju zabitem v drogu, ali kjer bi vejo na oporo privezali z žico. Take opore se zajedajo v veje, jih ranijo in se take veje še posebno rade odlomijo. Pri zelo obloženih drevesih je najbolj primerno, da postavimo okoli in okoli drevesa oporno ogrodje. Oporno ogrodje mora imeti dovolj močne oporne križe. Na teh pa leže vodoravno poprečni drogovi, ki podpirajo veje. Pri posameznih oporah je najbolje, če si damo napraviti potrebno število posebnih kavljev, katere nataknemo na oporne drogove. Ce pa takih nimamo, bomo
vzeli drogove, ki imajo na gornjem koncu rogovile, v katere zajamejo upogibajoče se veje. Podpiramo drevje na kakršen koli način, bodisi z oporami, z opornim ogrodjem ali pa z vezmi — posebno važno je pri tem, da napravimo opore dovolj močne. Prešibke in nezanesljive opore so mnogo slabše kot nič! Kajti medtem ko bi morda nepodprta veja polagoma pod težo upogibala proti tlom, so veje, pod katerimi se opora ne nadno zruši, prav gotovo izgubljene.
Podpiranje sadja je težavno in zamudno, vendar neizogibno potrebno. Pri tem vidimo, koliko je vredna pravilna vzgoja drevesne krone pri mladih drevesih. Drevo, ki ima močno deblo in pravilno razvrščene in enakomerne veje, redko-kdaj potrebuje opore, medtem ko zanemarjena drevesa ob vsaki sadni letini zahtevajo mnogo -več dela in stroškov.
Seveda igra pri tem tudi sorta veliko vlogo. Tako na primer delajo bobovci, mama8onke in še nekatere sorte jabolk že po naravi lepo krono, medtem ko ma-šančka kljubuje vsaki »vzgoji« ter napravi značilno obliko »dežnika«. Poren-ski krivopecelj poveša že po naravi veje do tal. Mnoge sorte pa delajo po naravi razkrečene, nepravilne krone, ki se izredno rade lomijo.
IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIIIiHIIIIIIII
Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista: dr. Matico Scharwitzl, Wien XVI, Ottakrin-gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franci Zwitter. — Uredništvo in uprava: Wien IV, Waaggasse 6/II. Telefon B 21-5-50. — Podružnica uprave: Celovec (Klagenfurt), V81-kermarkterstrasse 21/1. — Tiska: „Globus", Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m. b. H., Wien I, Fleischmarkt 3—5.
j,.fantom so bili obrazi zaskrbljeni za-5* nenadno ofenzive, o kateri niso Čbo ^ Ve® sporočiti v odred. Toda isto-L t0 so čutili tudi olajšanje, da jim ne Mn: bft iti v deževno noč. Od peči to-tako prijetno puhti, zunaj pa tuli bjf .r’ v razorih in na travnikih se nadelo Votle’ zemlia i° vsa razmočena, w bi se jim na travnikih vdiralo do jJ^iev, če bi šli na pot. Jutri se zarili0 v seno, dež bo prijetno škrbljal, ko veriPadal na opeko, okrog voglov bo še tulil veter in morda začne tudi tuj?’» marca se dež rad prevrže v sneg, b j1 Pa bo toplo v senu. Od časa do časa irPl0 Pogledali skozi reže med deskami 2Un»j bo pusto, sivo, od gozda se bo-
do vlačile lene megle in zakrivale razgled. Morda bodo že zgodaj zagrmeli topovi in minometi, pa jim živci ne bodo drhteli v napetem pričakovanju, ali se jim bo mina spustila na glavo, saj bodo na varnem, kakor bi se iztrgali iz vojne. Tovariši bodo ves dan čepeli na položajih, ki so jih skopali pred nekaj dnevi in v katerih se bo gotovo nabralo polno vode. Mokri in blatni, prezebli in lačni se bodo morali naslednjo noč prebijati iz obročev, nato pa se bodo začeli tisti dolgi pohodi s hriba v hrib, iz grape v grapo. Morda bo ves čas deževalo, pa se ne bodo mogli ne posušiti ne pogreti. Njim pa bo v senu, kakor bi bili doma.
Morda se jim je že zvečer, ko so šli v patruljo in se greli ob misli, da bodo za en dan ušli dežju in vlagi, pričakujoč v senu naslednje noči, porodilo v podzavesti: Morda se bo že med tem časom zaprl obroč in ne bomo mogli nazaj. Umaknili se bomo ofenzivi in tistim brezkončnim pohodom s hriba v hrib, iz grape v grapo.
Molčali so in drug pred drugim skrivali obraze, ker jih je bilo sram slabosti. Vsakemu se je zdelo, da bi tovariša takoj uganila, kaj se v njem dogaja, če bi ga videla v obraz. Neprijeten občutek, kakor da so grešili, jim je legal v dušo.
»Prekleto,« je zaklel France, ki ni mogel več prenašati molka, »kadar so ofenzivo, skoraj vedno dežuje, da so napori še večji. Ko me jo zvečer Mirko odbral za patruljo, je rekel, da bo začetek ofenzive že jutri ,Saj je brezpomembno, da greste,1 je %ejal. ,Začelo je deževati, torej bo ofenziva že jutri. Se vse ofenzive so bile v dežju.’ In to je res. Pri zadnji ofenzivi je bilo prav tako. Ko so nas napadli, je sicer od časa do časa posijalo sonce, toda zahodnik je že podil težke, deževne oblake. Ko smo naslednjo noč ležali pod Belim, je lilo kakor iz škafa. Nekateri smo se zavijali v šotorska krila, drugi v odeje, toda kljub temu nas je premočilo do kože. Prekleti dež.
Zemlja je bila razmočena in ko smo šli ponoči čez mejo, se je za nami poznala široka zorana sled in Nemci so nas napadli že dopoldne. Razbili smo se in vsaka skupina je morala na svojo roko is^ kati pot nazaj čez meja Jaz sem bil z Mirkom. S težavo smo se priplazili do meje. Tema in dež, neprestano dež. Lomastili smo kakor medvedje, pa se ni slišalo nikamor. Toda tudi mi nismo nič slišali in Nemci so se nam približali na 10 metrov. Pet naših je bilo že onstran žice. Micka se je ravno plazila čez, ostali pa smo bili še na nemški strani, ko so nenadoma zaregljale brzostrelke. Nič nismo videli razen ognjenih zubljev, ki so jih bruhale brzostrelke. Micko, ki se je motala med žicami, sem še slišal, ko je rekla: ,Ce me danes ne zadene, bom pa še dolgo živela.’ Kako se je izmotala iz tistih prekletih žic, ne vem, zakaj še tisti trenutek smo se razpršili vsak na svojo stran. Samo Mirko ni zgubil prisebnosti. Bil je že na oni strani, pa ni pobegnil, temveč je hitro legel na tla in začel streljati. Nemci so se nato prav tako hitro umaknili kot mi in Mirko so je ponovno splazil nazaj čez mejo in nas klical po vsem gozdu, preden nas je zopet zbral vseh deset. Ne vem, kako bi bilo, če takrat ne bi imeli Mirka. On nas je vodil, on se je bil prej tudi prvi spla-
Povratniki iz Kanade se vračajo v Jugoslavijo
Iz dneva v dan sprejema Jugoslavija svoje državljane, ki so bili p.red leti prisiljeni zapustiti svojo domovino in oditi v tujino s trebuhom za kruhom. Izseljenci se vračajo zlasti iz Amerike, Kanade in Avstralije, iz Francije in od drugod. Zdaj bodo v svoji domovini našli dovolj sredstev in možnosti za življenje. Vračajoče se izseljence prebivalstvo povsod z veliko ljubeznijo sprejema. Prinašamo reportažo o sprejemu kanadskih povratnikov.
Svetlikanje svetilnikov je za trenutek prenehalo. Množice se je polotil nemir. Pravkar se je namreč odtrgalo od obale na desetine ribiških čolnov in ladij, zdaj drsijo proti ustju zaliva. Rakete osve-ljujejo nebo. Vojaška godba je zaigrala in že smo v daljavi zagledali obrise »Rad-nika«, ki ga je spremljalo več manjših ladij. Ladja je postajala vedno večja in večja in že si na njej videl težko priča-kovane povratnike, ki so z robci od-zdravljali množici pristaniških in tovarniških delavcev v reškem pristanišču. Že si videl na parniku napis: »Ljubše so nam doma gole skale kakor v tujini cve-toča polja...«
Z »Radnika« so pravkar vrgli ladijske vrvi in počasi spuščali mostiček. Pristaniška godba je zaigrala himno »Hej Slovani« in predstavniki ljudske oblasti so s tribune s toplimi govori pozdravili povratnike. Mnogi so s solzami proslavljali svidenje. S parnika si zdajci začul pevski zbor, ki je zapel narodne pesmi, katerim so sledile partizanske »Hrabro puške smo zgrabili« in druge. Ko smo slišali iz grl naših bratov in sestra, ki po dvajsetih letih in še več nL so pozabili domačih pesmi in so se v ljubezni, povezani s Titovo Jugoslavijo, naučili borbenih pesmi njenih partizanov, smo vsi imeli solze v -očeh...
Po stopnicah mostička so stopali na 'domačo obalo prvi rojaki. Nekateii so imeli v naročju otroke, ki so prvič zagledali svojo domovino. S parnika j? medtem donela pesem »Domovina zove nas«.
Prvi je stopil na domača tla pionirček Ernest Lavrič, za njim njegov oče in sestra. Sledilo jim je še 496 drugih. Videl si, kako je vsak od njih hotel čimprej ču* titi domača tla pod nogami...
V Opatiji... Med oljčnimi in palmovimi nasadi se sprehajajo povratniki. Hoteli, katerih udobje so pred osvoboditvijo uživali le tovarnarji in drug? ljudske pijavke, so daijes polni Ličanov, sinov in hčera našega Korduna, Gorskega Kotarja ter Slovencev, ki so se vrnili v domovino. Neprestano jih obiskujejo domačini, Hrvatje in Italijani ter jih sprašujejo, kako jim je bilo po svetu in kako se počutijo doma. Povratnico Barico Toničičevo, doma s Hrvaškega Primorja,
zil čez mejo, ker Je bilo nevarno zaradi min. Pri vseh ofenzivah in umikih sem se najrajši držal njega. Nikoli ni zgubil prisebnosti. Mene je rad pošiljal v patrulje, kadar je bila nevarnost. ,Ti poznaš tod vsako grapo in vsako stezico in boš najlaže poizvedel, kar je treba’, mi je vselej rekel. Pri tej ofenzive pa me ne bo zraven in Mirko bo moral poiskati drugega vodnika patrulj. Kadar pa bo najbolj nevarno, pa bo šel tudi sam. Poznam Mirka.«
Anica, ki se je že preoblekla In si je pri peči grela premraženo telo, je pri zadnjih besedah zopet potožila: »Tako sem hitela, da bi vas pravočasno obvestila o ofenzivL Od zgoraj me je močil dež, od spodaj seml bila mokra od potu. Toda vse ni nič pomagalo. Nisem mogla priti prej in nisem mogla.« Umolknila je in bilo ji je težko kot še nikoli. Greblo jo je, kakor da je ona kriva, ker v odredu ne bodo pravočasno zvedeli za ofenzivo.
Zavladal je molk. A bil jim je težko breme. Če so molčali, jim je greblo po notranjosti in jih zbadalo kot moreč očitek.
»Tudi našega komisarja Franceta ne spravi nobena stvar iz ravnotežja,« je začel Ivan. »Če je še tolika nevarnost, se ga nikoli ne polasti malodušje. In kjer je nevarnost največja, tam je on. Tako je bilo v jeseni na Ključu, tako
so obstopile domačinke, ki so hotele čim več zvedeti o življenju naših izseljenk in načinu njihovega dela. Bariča jim voljno pripoveduje:
»V Kanadi smo imele skoraj vse Izseljenke isto preteklost. Želele smo v tujini zaslužiti dolarje. Z njimi smo hotele podpreti zadolžene kmetije in jih rešiti propasti. Brž ko pa smo prišle v Kanado, nam je bilo hudo, ko smo videle, kako je tam. Dolarjev ni bilo tako lahko zaslužiti. Tudi tam je bilo samo denarnim mogotcem res lepo. Najtežje je bilo našim ženam v času svetovne krize. Nosile so glavno breme v mesecih štrajkov. Toda bile so neverjetno borbene. S kamni so napadale policijo, ki je s pendreki in avtomobili razganjala stavkujoče. Delovnim tovarišem in tovarišicam, ki so zaradi lakote pričeli omahovati, so zbirale hrano in jim kuhale v skupnih kuhinjah. Kot hrabre borke so se ramo ob rami z možmi borile za pravico delavstva. Kljub napadom reakcije, kljub številnim agentom, ki so jih hoteli podkupiti, so vztrajale. Največji med štrajki je bil tisti v avtomobilski industriji. V tej dela mnogo Jugoslovanov. S svojim zadržanjem so naše izseljenke vzpodbudile še Kanadce, da so povečali odpor proti izkoriščevalcem.«
Domačinke so se še zanimale, kako so izseljenke spremljale narodno osvobodilno borbo v domovini. Pa jim je Bariča odgovorila: »Ko smo zvedele za Tita, za partizane in njihovo borbo, smo si skoraj vse želele, da bi lahko bile med njimi. Ker nismo vedele drugače pomagati, smo se priglašale Rdečemu križu in dajale kri za naše ranjence. Ko smo izvedele, da lahko spet pošiljamo v domovino denar in zavoje, smo takoj pričelo z nabiralnimi akcijami. Rekle smo Bi: če ne moremo pomagati s pušk;«, bomo pa po svojih močeh z zbiranjem materiala in denarja celile rane, ki so jih domovini zadajali fašisti. Ko so bile akcije že v teku, smo šele prav začutile, kako zelo smo vsi povezani z domovino. Kar smo zbrali, smo dali od srca. Na sestankih smo sklenile, da se bomo vrnile v domovino ter z izkušnjami, ki smo si jih v svetu pridobile, pomagale pri obnovi. Ko bi ve videle te sestanke, bi šele razumele, kakšno ljubezen smo čutile do vas. Vse smo bile prežete z ž?>io, da bi prišle Zdaj smo doma. Pisale bomo rojakinjam o tem, kar smo videle. Pisalp bomo o tem, kako so nas globoko ganile parole na razvalinah. »S solznimi očmi je nadaljevala: »Sestre, sedaj šele lahko razumem, kaj vse so fašisti počenjali v Jugoslaviji in kako trda je bila borba za naše pravice. Delale bomo kakor še nikoli. Ne bo vam žal, da ste nas iško toplo sprejeli.«
Ganjena sem zapustila skupino žena. Ustavila sem se pri skupini na terasi hotela »Praga«.
je bilo prejšnji mesec pri Žiberšah. Na Ključu je bilo posebno vroče, ti, France, si bil zraven in veš. Ali so strojnice kdaj za minuto utihnile? Neprestano so nam žvižgale krogle nad glavo in listje se je cefralo kakor od toče. Mnogokrat je bobnalo po deset italijanskih strojnic hkrati. —* Še hujše pa so bile mine. Frfota frfota, pa ne veš, ali se ti bo spustila na glavo ali bo padla za hrbet Stiskali smo se v kritja, kakor bi se hoteli prilepiti k zemlji. France pa je hodil po vrhu, ni si poiskal nobenega kritja, čeprav so Italijani glavni ogenj namerili prav na vrh. Francetova hladnokrvnost nam je vlivala pogum. Neprestano smo se ozirali, če je še na vrhu. Če bi ga ne bilo, bi nas bil morda prijel poplah. Položaji so bili daleč drug od drugega in imlel si neprestano neprijeten občutek, da si ostal sam. Ko pa smo zagledali na vrhu Franceta, smo vedeli, da še vsi držimo položaje in smo bili mirni. Toda če Franceta ne bi bilo... Pri Žiberšah se je še bolj izkazal. Takrat smo napadali postojanko, pa smo bili sami naenkrat obkoljeni. Tam gori je polno prekletih vojaških cest in v nekaj urah so navozili vojaštva nič koliko. Do večera smo zdržali na položajih, zvečer pa smo se morali prebijati tri obroče. Patrulje so tipale na vse strani. Dve so nam pri tem pobili, zato skoraj nismo več mogli dobiti prostovoljcev. Po-
»Zame je bil trenutek, ko sem stopil spet na domača tla, najlepši v moifm življenju,« sem slišala izseljenca, ki je držal majhno dekletce v naročju.
Škoda, da naš Jakob Drobnič tega ni dočakal!« je pristavil drugi. »Dvajset let je revež krampal v tujih rudnikih. Njegova edina želja po osvoboditvi domovine je bila, da bi se vrnil domov. Bal se je, da mu bo tuberkuloza, ki jo je bil iztaknil pri delu v rudnikih, to preprečila. Ves srečen je bil siromak, ko je s svojim sinom stopil na našo ladjo. Toda želja se mu ni izpolnila. Že drugi dan je na ladji umrl in v Kanalu smo ga dali no kopno, da so ga lahko pokopali. Vsem nam je bilo težko, da nismo mogli pripeljati živega v domovino. Njegov sin gre zdaj na progo Šamac—Sarajevo. Obljubil je, da bo izpolnil očetovo željo; svoje delo bo posvetil domovini v prid.«
Ob morju se je med nasadi rožičev, oljk in rožmarina sprehajala skupina rudarjev povratnikov. Mimo njih je prikorakala dolga četa otrok, ki so v Opatiji na počitnicah. Peli so pesem: »Druže Tito, ljubičice bela. »Zagorela telesa so se spustila v morje in tudi najbolj ljubeč oče jih ne bi mogel gledati z večjo ljubeznijo kakor so jih gledale oči teh rudarjev.
»Vidiš, ti ne bodo hodili v tujino za kruhom, ne bodo tam stradali in preživljali velike krize, ki grozi ameriškim otrokom,« je rekel eden izmed njih in vsi so mu pritrdili. Ličan Stevo pa je dodal: »Naše prsi so več ali manj načete z jetiko. Rudarju v tujini ni sojeno dolgo živeti. Toda ostanek življenja hočemo uporabiti v delu doma, da nam bo vsem lepše.«
V hotelu sem srečala med drugimi Slovenci Franca Sodiča, doma iz okolice Metlike. V Kanadi je delal okoli dvajset let. Tudi on nam je- pripovedoval, kako je stradal v času krize. Na vratih tovarne so pred drugo svetovno vojno viseli napisi: »Ce si star nad trideset let, ti ni treba spraševati za delom.«
»Med vojno pa smo dobili delo vsi,« nam je pripovedoval France. Toda brž ko se je vojna končala, so pričeli ponovno odpuščati delavce iz tovarn. Delavci v Kanadi sploh niso socialno zavarovani. Le če si si pri delu zlomil kak ud, če ti je stroj odtrgal roko ali podobno, dobiš tako imenovano delavsko zavarovalnino. Ne dobiš nič, če drugače oboliš: Tudi žene niso dobile v času pred porodom in po njem nobene odškodnine. Še več, žena z otrokom ali noseča žena je bila kapitalistom le v breme, zato so jih tudi povečini odpuščali z različnimi navedbami vzroka. Sploh pa je vsaka ženska delovna moč dobivala za enako delo dosti manjšo plačo kakor moški.«
Vprašal sem ga, kako da se je odločil za povratek v domovino.
tem je France prevzel vodstvo patrulje. Kjer je bilo najbol nevarno, je šel sam naprej. Čeprav je bilo šele sredi februarja in je tu pa tam še vedno ležal sneg, se je sezul in se neslišno kakor mačka plazil mimo zased. Našel je luknje in skozi so se splazili vsi trije bataljoni, no da bi imeli še kakšno žrtev. Toda če Franceta ne bi bilo. In tudi v tej ofenzivi bo znal speljati bataljon Iz obročev.«
V to ni nihče dvomil. Vsi bataljoni se bodo prebili iz obročev, Italijani in beli bodo zopet prišli na prazno. Tako je bilo še v vseh ofenzivah. Čeprav je sovražnik vselej navlekel na tisoče vojakov, čeprav je prišel s tanki in topovi, čeprav je skopal bunkerje okrog in okrog, odreda kljub temu ni mogel uničiti. Odreda ni bilo mogoče uničiti. Ves dan so fantje držali položaje, ponoči pa so se izmaknili iz obročev. Tako bo tudi to pot. Samo da bi bili pravočasno obveščeni o ofenzivi, da jih sovražnik ne bi presenetil in da bi imeli čas prenesti ranjence in material v bunkerje. Zavest, da bodo oni krivi, če se to ne bo zgodilo, jih je čedalje bolj težila. oPslani so bili, da poizvedo, kdaj se bo začela ofenziva, pa ne morejo spolniti svoje naloge. Grejejo se na topli peči, jutri se bodo greli v senu, tovariši pa bodo v dežju in v vodi branili položaje. In če bodo iznenade-ni? To jim je Neprestano greblo v duši.
»O, saj se nas je mnogo priglasil0 z leta 1944. Prijave povratnikov so ze krat segale v stotine. Hoteli smo se vami boriti v partizanskih vrstah, P nas niso pustili domov. Do sedaj so na nekateri agenti slikali življenje v dom vini v najbolj temnih barvah. nismo jim nasedli. Spoznali smo jih P besedah in dejanjih za časa štrajko • Hudo nam je, ko vidimo ponekod rus * vine; še huje nam je, če pomislhno, 0 so jih bili mnogokje krivi domači iz° * jalci belogardisti, četniki in ustaši. "0(1 mi smo zdaj doma. In skupno z vami bomo na ruševinah zgradili še lepše dom0' ve, še lepše življenje.«
Obiskala sem skupino mladincev P°* vratnikov, ki so sklenili oditi na mladio* sko progo. Med njimi jih je bilo nekoliko, ki so prvič videli Jugoslavijo, mn<?j gi od njih pa so jo že v zgodnji mlado® zapustili s svojimi starši. Rekli so mi, 0 ^ gredo na progo zato, da spoznajo mia' dino Jugoslavije pri njenem delu in P°' magajo in se učijo od nje.
»Ni dovolj, da samo občudujemo dino v domovini, treba je tudi po ničnem vzgledu delati — in to smo trdn° sklenili!« nam z mladostnim zanos011 zagotavlja mladinka Marija StaniČ°va’ doma v Ilrvatskem Primorju. Odšla J bila s starši v Kanado, ko ji je bilo k°* maj šest let.	,
Zvečerilo se je in bližal se je čas hoda. Ribiči so vlekli težke mreže ) morja. Mračilo se je. Ob zalivu se J vžgalo nebroj lučic od Reke tja do Opa* tije. Tudi na parnikih, ki so rezali mir11 gladino, so prižgali luči. Tam ob nioi.l pa je pel pevski zbor povratnikov na' rodne pesmi.
nnznramnm____
_ SE SPOMINJAMO
O
8. 8. 1877 se je rodil dr. Jovan Skef' lic, srbski kulturni delavec* književni kritik in zgodov11 nar. Umrl je l. 1914.
11. 8. 1814 se je rodil v Hrv. Prim01’!1} Ivan Mažuranič, hrvatsk1 pesnik, ustvaritelj znam0111' tega epa »Smrt Smail-8^0 Čengiča«, ki je poleg P1'2" šernovih »Poezij« in Njeg0' ševega «Gorskega ven°a. med največjimi stvaritvah1 jugoslovanskega duha. .
11. 8. 1844 je umrl na Dunaju Jero0* Kopitar, slovenski jezikosl0" vec.
1

Kot žrtve so padli v borbi za nas ...
PRISPEVAJMO ZA SPOMENIK V ČAST PADLIM PARTIZANOM
Skušali so zvaliti krivdo s sebe, skuS® so prepričati sami sebe: Zdaj ne m01 g mo ničesar več napraviti, prepozno sm zvedeli za ofenzivo, zdaj ne moremo m mo zased. Toda vse to ni nič pomagaj Kar naprej je greblo v njih: Nekdo jih moral obvestiti, da bodo utegnili p nesti ranjence in material v bunkerje-Zopet in zopet so skušali prem° svojo vest z govorjenjem.	0
»Šele v partizanih sem spoznal pr® ^ tovariše, sem spoznal ljudi,« je re . Tone. »Doma smo preveč gledali na svojo korist. Če nam je kdo^nare . kako uslugo, smo se vselej vprašali? bo hotel za to imeti. Morda nam bo napravil kako uslugo brez sebičnih menov, toda bili smo taki, da tega m . mogli verjeti. In mnogokrat smo se 8 zli med seboj za čisto majhno skoči kruha. Če je kdo dobil večjo drob110 ^ smo mu že bili nevoščljivi. V pa1'}1? gJIl0i pa ne mislimo toliko nase, navado1 ^ se na skupno življenje in smo sam liko močni, v kolikor skupno PrenJ^e-jemo težave. Saj ne vem, če te, kaj hočem reči. Reči namreč h°®j da smo šele v partizanih postali P'p ljudje, da smo se popolnoma spre ra, li. Res je, da mnogokrat še grešim0 ti tovarištvu, toda vest nam takoj da nismo naredili prav. Včasih Pa se ni vest ničesar rekla, kadar grizli med seboj.«	>