'tes::© dalavcev vzgoji, izobraževanju ‘ znanosti Slovenije, iuhljana, '■ decembra 1985 — 19 —letnik XXXVI i Med drugim preberite • O NOVI KAKOVOSTI NE DUHA NE SLUHA, str. 2 • MLINI EVALVACIJE MELJEJO POČASI, str. 2 • 40-LETNICA OBNOVITVE SLOVENSKE ŠOLE, str. 3 • SMEJMO SE ZA BOLJŠI JUTRI, str. 6 • KOLIKOR USTVARIMO, TOLIKO LAHKO DELIMO, str. 8 • VARČEVANJE DA, SIROMAŠENJE NE! str. 8 • GOSPODARIMO, VENDAR NE NA RAČUN OTROK, str. 9 f$EM, KI BERETE NAŠ ČASOPIS IN PIŠETE ^anj, želimo, da bi ^Vdi v novem letu Zhali premagovati ?eža ve s starim, ?eeskušenim Zora vi lom.- z °0KRITO, POGUMNO pA TUDI ŠALJIVO *esedo. Leto 1985 nam je pripovedovalo... (karikatura: Oto Jurgec) Če ne bi bilo učencev, bi naše šolstvo cvetelo Časnikar presedi vsako leto na kakšnih 100 do 150 sestankih, kjer navadno po kakšnih pet ur premišljujejo o stiskah našega šolstva. Obrazi so dostikrat isti, a med njimi največkrat ni tistih, ki jim je šola najprej namenjena. Vsemogoče se sliši. Tegob je toliko, da bi sonce zakrile. Ko tako primerjaš eno z drugim, se zgroziš ob nenadnem tihem preblisku: vse te reči bi bile mnogo laže rešljive, če v šoli ne bi bilo — učencev! Najprej se prestrašiš nore misli, nato pa te obsede, in bolj ko poslušaš, bolj se ti zdi, da je res nekje pričujoča. In da bi svoddahnili, če hi se utelesila, vsi. od šolskih načrtovalcev do šolskega kurjača, Kejs,zanimivo: učence odstraniš, pa bi vsi lepo živeli — ■F '_____________________________________________ načrti bi bili manjši, denarja bi bilo treba manj. znanje zaposlenih v šolah bi bilo pravšnje, ogrevanje bi bilo cenejše, šol bi bilo manj, mladostnih izpadov ne bi bilo, sestankovali bi lahko nar naprej, pisali sporazume, sploh bi se kar dobro imeli. Nerodno je le to, da mladi šolarji kljub vsemu so, da hočejo svoje in da si bodo kar vzeli, če ne bodo dobili. Nerodno je to za nas stare, za mlade nikakor. JANKO SVETINA NEURADNO O LETU 1985 Iskrenost — pa brez zamere Leto 1985 gre h koncu. Kako bo zapisano v zgodovini slovenskega šolstva, kaj bodo prihodnji rodovi hvalili, čemu se bodo morda čudili in čemu smejali? Za odgovore na ta vprašanja smo naprosili nekaj naših sodelavcev. Vodilo pri pisanju je bilo: Za novo leto povejmo naravnost, kar mislimo. To je čas, ko iskrenosti nihče ne sme zameriti, posebno če je obarvana s humorjem. Odgovorili so nam takole: Zgodovina bo zagotovo zabeležila tole resnico: v letu 1985 ■smo spet dobili zagotovilo, da se bo gmotni položaj prosvetnih delavcev in upokojencev v naslednji petletki 1986—1990 izenačil s položajem drugih delavcev in upokojencev; prihodnji rodovi pa se bodo čudili vsem prosvetarjem, ki niso zgubili potrpljenja, ker tega niso dočakali. Geza Čahuk Čez sto let bodo o letu 1985 pisali morda takole: Letos se izteka natanko sto let, odkar so se samoupravni dejavniki naše družbe dokončno odločili za odmiranje vzgoje in izobraževanja. Bistroumnosti takratnih voditeljev se čudimo še danes, kajti brez njihove daljnovidnosti bi še naprej imeli težave s pedagoškimi delavci. Tako pa je danes mir in za prihodnje leto se pripravlja postavitev spomenika vsem zaslužnim junakom tedanjega časa. Franc Černe Minulo leto je bilo tako, da bodo Širci, Schmidti in Strmčniki prihodnjih pedagogik in didaktik imeli kaj preučevati! Vsebine, programi, prenove, svii, črusi, smeri, usmeritve, usmerjenosti bodo neizčrpen vir za ognjevito razplamtevanje znanstvenih strasti in za ohranitev tovrstne tradicije v moji deželi. Berta Golob So stvari, ki jih je najbolje čimprej pozabiti... Polde Kejžar Če zgodovine šolstva v letu 1985 ne bodo pisali usmerjeni zgodovinarji, bo to zajetna zbirka črnega humorja; prihodnji rodovi se bodo pa čudili in smejali prosvetnim odam, ki so jih šolski oblastniki objavljali v Prosvetnem delavcu. Albert Papler V visokem šolstvu, v katerem delam, bo leto 1985 zapisano kot prvo leto, v katerem je ženski rod usmerjene srednje šole prestopil njegov prag. Menim, da se bodo naši zanamci, denimo v letu 2000, čudili, kako je mogel tak reformni petrefakt sploh dočakati leto 1986. Ne verjamem, da se bodo smejali, morda bo kdo potočil kakšno solzo. Verjetno bodo mislili, da nam ga je podtaknil razredni sovražnik. Vid Pečjak V zgodovini slovenskega šolstva bo z zlatimi črkami ovekovečena izredno uspela decentralizacija šolstva —šole bodo kmalu postale domena krajevnih skupnosti in uličnih odborov. Za te uspehe so se že tačeli zanimati pedagoški izvedenci iz drugih dežel. V svetu izredno povprašujejo po naših pedagoških inovatorjih. V bližnji prihodnosti bomo začeli to pedagoško avantgardo izvažati —za devize. Inovatorjem bomo dodali naš pre-skušeni administrativno-birokratski aparat. Prav ponosni smo, da ne prejem :mo več plač, temveč osebne dohodke, in da se ti dosledno delijo po delu. Višina osebnih dohodkov in njihova delitev izredno spodbujata prosvetne delavce in jim vlivata voljo do dela. Posledica visokega osebnega dohodka so tudi astronomske pokojnine, ki jih upokojeni prosve-tarji nikakor ne morejo porabiti. Ernest Rečnik KMALU PRVI POPRAVKI USMERJENEGA IZOBRAŽEVANJA Mlini evalvacije meljejo počasi Kdaj bomo začeli popravljati najbolj očitne napake v programih reformirane srednje šole, kdaj bodo odgovorni prisluhnili kritikam, kdaj bo široko zasnovana evalvacija dala uporabne spreminjevalne predloge? Ta vprašanja, ki jih slišimo že dolgo v javnosti, prihajajo zadnje čase tudi na dnevni red organov, ki so odgovorni za razvoj vzgoje in izobraževanja. Vse kaže, da se bo v doglednem času tudi kaj spremenilo. Nič novega ne bomo povedali, če rečemo, da se je usmerjeno izobraževanje marsikomu zamerilo in ima danes precej več nasprotnikov kot jih je imelo na začetku. Čeprav so bile spočetka mnoge reformne zamisli povsem sprejemljive in le nekatere že v svoji zasnovi dvomljive, so se pri njihovem uresničevanju v srednjih šolah pokazale očitne napake. Programiranje srednjega usmerjenega izobraževanja bržkone ni imelo dovolj trdne strokovne podlage in usmeritve. Tako je nastala srednja šola, natrpana s predmeti in učno snovjo, nasilno poenotena tudi tedaj, ko bi morala upoštevati potrebe različnih panog in dejavnosti ter različne možnosti mladih. Veliko teh pomanjkljivosti bi lahko sproti popravili, če bi upoštevali metodološko načelo, da je praksa pravičen razsodnik in da je treba zato resno obravnavati izkušnje praktikov. Tak je bil tudi prvotni namen reforme in na to so se sklicevali reformatorji, ko so zavračali vnaprejšnje poskusno preverjanje reformnih rešitev. Kljub temu smo čakali, da je cel prvi rod srednješolcev končal reformirano šolo. Čakali smo, da je pri skrajšanih in dveletnih programih že drugi rod končal izobraževanje. Tako se bo zgodilo tudi z drugim rodom tistih, ki so vpisani v triletne programe. Mlini evalvacije meljejo počasi in se sklicujejo predvsem na tiste »boljše« učence, ki so vpisani v štiriletne programe. Da bi strokovno, če ne že znanstveno spremljali in preverjali nove programske in druge zamisli, smo začeli z zahtevnimi evalvacijskimi raziskavami. Po dveh letih smo razgrnili pred javnostjo prva spoznanja. Mnogi so čakali, da bodo sledili tudi prvi resni popravki, vendar je prevladalo mnenje, da je treba čakati do konca evalvacijskih raziskav. Danes smo še vedno na istem razpotju: spreminjati in popravljati ali odložiti večje posege, dokler ne bosta končani tako empirična kot racionalna evalvacija. Empirična evalvacija, bolj ali manj umetno ločena od racionalne evalvacije, se namreč izogiba pogumnejšim sklepom in predlogom ali pa jih prepušča pristojnim organom. Racionalna evalvacija pa še dolgo ne bo sklenjena. Tako gre reforma svojo pot in si nabira vedno več kazenskih točk in nasprotnikov. Je za vse to kriva reforma ali pomanjkljivo in togo uresničevanje reformnih zamisli? Ali ni vedno večji delež krivde tudi na odlaganju z utemeljenimi popravki? -Te dni je Zavod SRS za šolstvo končno le postavil Strokovnemu svetu SRS za vzgojo in izobraževanje vprašanje, ali počakati s spremembami v programih do konca evalvacijskih raziskav ali popraviti očitne napake čim prej. V prvem primeru bi prišlo do globljih programskih sprememb šele v šolskem letu 1987/88, v drugem primeru pa že prihodnje šolsko leto. Po mnenju Strokovnega sveta so dosedanja spoznanja evalvacijskih raziskav ter številne pripombe in kritike učiteljev, učencev in uporabnikov zadosten razlog, da začnemo po-/pravljati programe in iz njih odstranimo »vsaj največje neumnosti«, kot so rekli na seji Strokovnega sveta. Skupno vzgojno-izobrazbeno osnovo moramo v ta namen obravnavati prožno in življenjsko kot zaželeno raven splošne izobrazbe in ne za vse obvezen program. Bolj prožno pa moramo uporabljati tudi tisto načelo reforme, naj vsako izobraževanje pripravlja za delo in za nadaljnje izobraževanje. Očitno je namreč, da se izobraževanje za nekatere poklice konča šele na ravni višjega in visokega izobraževanja, pa mora imeti priprava za nadaljnje izobraževanje v teh primerih v srednji šoli prednost. V drugih primerih ima naravno prednost izobraževanje za delo. Ob tem ko se lotevamo spreminjanja reformirane srednje šole pa, kot kaže, malo mislimo na to, kaj so spoznali in sklenili in kaj načrtujejo v tem v drugih republikah in pokrajinah, zlasti še v tistih, ki so šle v reformo več let pred nami in si nabrale zato tudi več izkušenj. Bo spet vsak iskal rešitve po svoje, ko imamo vendar enotna skupna izhodišča, zapisana v resoluciji 10. kongresa ZKJ? Tudi prihodnji kongres ZK Jugoslavije bo iskal skupne rešitve, h katerim naj bi vsi prispevali, vsak s svojimi izkušnjami in svojo pametjo. JOŽE VALENTINČIČ Vabilo Z dajanjem svoje krvi lahko naredite največ, kar lahko stori človek za človeka. Zato vas pričakujemo na krvodajalski akciji. Prijave sprejema občinski odbor Rdečega križa, v delovnih organizacijah pa aktivist RK, odgovoren za krvodajalstvo. JANUAR 1986 Domžale 6., 7., 8., 9., 10., 14., 15. Kamnik 16., 17., 20., 21., 22. Ljubljana Bežigrad 23. Ljubljana Šiška 24. Škofja Loka 27., 28. Ljubljana Vič-Rudnik 29. Ljubljana Center 30. Ljubljana Moste-Polje 31. RDEČI KRIŽ SLOVENUE S 0 novi kakovosti ne duha ne sluha Jeseni 1983 je v IzobraževalnTskupnosti Slovenije vzniknil predlog, naj bi se srednjim šolam zmanjšale vsote denarja, namenjene kulturnim, naravoslovnim, športnim in obrambnim dejavnostim. To je pomenilo: 72 ur dejavnosti namesto 90. Vzrok je bil jasen: zmanjšati stroške v šolstvu. Utemeljitev: govorice o pomanjkljivo izrabljenih urah teh dejavnosti na nekaterih šolah. Strokovna ocena: predlagatelj je ni dal. Povedal jo je potem Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje, ko je bil vprašan; opozoril je na škodljive posledice in zahteval, da se stabilizacija z varčevanjem vred v šolstvu uresničuje kot del organiziranih teženj k boljši kakovosti vzgoje in izobraževanja. Stabilizacija da — a obenem tudi razvoj, kakovost. S temi pogoji je Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje tokrat privolil v predlog za začasno (za eno leto) zmanjšan obseg dejavnosti v srednjih šolah. Zahteval je, da se problem stabilizacije v celoti preuči tja do spomladi leta 1984. Meseci so minili, čas se je iztekel, o racionalnih vidikih stabilizacije, uprtih tako k varčevanju kot tudi k novi kakovosti, pa ne duha ne sluha. V Izobraževalni skupnosti Slovenije so molčali o tem, drugod pa tudi. Zavrtelo se je leto, in lani ob tem času je nastalo vznemirjenje pred sejo slovenske skupščine, ko je bila Izobraževalna skupnost Slovenije prinesla s seboj v skupščino predlog, naj se v republiški resoluciji za leto 1985 ugodneje urede nekatere stvari, ki bi zboljšale položaj šolstva. Izobraževalna skupnost Slovenije je svoj amandma k predlagani resoluciji potem čez noč umaknila, je pa šolstvo dobilo neke koncesije, ki so — v celoti vzeto — dajale možnost, da si usmerjeno izobraževanje nekoliko opomore. Problem je bil rešljiv s tem, da Izobraževalna skupnost Slovenije skupaj z Republiškim komitejem za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo kmalu po novem letu pripravita tudi predlog nekih notranjih premikov v šolskem delu. Zbor združenega dela v slovenski skupščini je torej takrat pričakoval neki premišljen stabilizacijski prijem, ki bi upošteval tudi nekakšno takšno notranje prenavljanje v šolskem organizmu, kakršnega je bil dobro leto prej pričakoval tudi strokovni svet. A nič. Nobeden šeni pojavil z nekim — četudi čisto svojim — predlogom, v katerem bi bilo videti, kako si šolstvo predstavlja stabilizacijo in čemu se je zmožno tudi odreči, da bi v svojem razvoju dalo prostor čemu novemu ali pome^nbnejšemu. Nič takega se takrat ni pojavilo — pač pa so v Izobraževalni skupnosti Slovenije poleti sprejeli stabilizacijski načrt in obenem pripravili načrt za krepitev gmotnega položaja šol, katerega duhovni oče je bil pravzaprav Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Stabilizacijski načrt je ostal brez odmeva, vsaj v jesenskem času, ko naj bi se v enem delu že začel uresničevati. Načrt za zboljšavo gmotnega položaja srednjega in visokega šolstva se je pa v novembru pravzaprav razvil v načrt za pridobitev dodatnih denarnih virov in za varčevalne ukrepe v šolstvu ter za utr- ditev gmotnega položaja učiteljev. V tem novem načrtu se je nenadoma med drugim spet pojavila misel o zmanjšanju števila ur za naravoslovne, kulturne, športne in obrambne dneve. Enako strokovno nič pojasnjeno kot prvič pred dvema letoma! Kot da tisto opozorilo Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje ni nikogar izučilo. Prav tako so strok&vno nepojasnjeni še nekateri drugi predlogi, na podlagi katerih naj bi strokovni svet moral celo spreminjati nekatera svoja stališča in sklepe, sprejete pred dvema letoma ali prej ob uvajanju reforme. Tako se pač ne dela in strokovni svet je v začetku decembra odklonil razpravo, dokler ne bo dobil primernih strokovnih pojasnil za predlagane spremembe. V predlagani stabilizacijski skici je nekaj čudnih stvari, a ostanimo pri že obravnavani snovi, pri dejavnostih in pri s tem povezanim predlogom za morebitno drugačno obračunavanje potrebnega števila učiteljev. Takole piše: »Zmanjšati število potrebnih učiteljev za izvedbo vzgojno-izobraževalnih programov od 1,6 učitelja na 1,4 učitelja na oddelek tako, da se pri izračunu upošteva 20 ur obveznosti pouka brez dejavnosti.« In še: »Zmanjšati obseg dejavnosti od 90 na 60urv 1. in 2. razredu.« Kaj naj to pomeni? Nič drugega kot samo računsko operacijo, s katero se poveča vrednost ure pouka in tako obračunana vrednost pedagoškega dela naposled bolj približa izplačani vrednosti dela? Razlika med 1,6 učitelja na 1,4 učitelja na odde- Sindikati ne držijo križem rok Prosvetni delavci, nezadovoljni s svojim gmotnim položajem, včasih očitajo sindikatom, da držijo roke križem in se ne zavzemajo dovolj za njihove pravice. Zaprosili smo BORISA LIPUŽIČA, člana Republiškega sveta ZSS, naj pove nekaj več o tem, kaj so sindikati v resnici storili za to, da bi se osebni dohodki prosvetnih delavcev zboljšali. V Zvezi sindikatov Slovenije, še posebej v Republiškem odboru sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti ter v Svetu za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, smo si ves čas po 10. kongresu Zveze sindikatov Slovenije prizadevali za izboljšanje družbenogospodarskega položaja delavcev v vzgoji in izobraževanju. Posebno pozornost smo namenili pogojem pridobivanja dohodka kot tudi osebnih dohodkov in odpravljanju zaostajanj in neskladij v osebnih dohodkih učiteljev v primerjavi za rastjo osebnih dohodkov strokovnih kadrov s primerljivo strokovno izobrazbo in zahtevnostjo del in nalog v gospodarskih dejavnostih. To problematiko smo v povezanosti z drugimi sorodnimi vprašanji večkrat obravnavali tudi na sejah Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, zlasti pa na sejah predsedstva. Seveda nismo ostali zgplj pri ugotovitvah in ocenah gmotnih razmer v šolstvu. Ker so se gmotne razmere v šolstvu, kljub opozorilom in predlogom sindikatov še poslabševale, smo marca 1984 v Republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije (Svet za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture in Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja ter znanosti) začeli z načrtno akcijo za hitrejše reševanje materialnih pogojev vzgoje in izobraževanja. Svet za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture Republiškega sveta Zveze sindikatom Slovenije, je na svoji 12. seji 24. aprila 1984 celostno obravnaval gmotni položaj vzgoje in izobraževanja. Dogovorjeno je bilo. da bo skupna delegacija sveta in republiškega odbora Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti seznanila predstavnike Izobraževalne skupnosti Slovenije ter drugih pristojnih organov in organizacij v republiki z družbenoekonomskim položajem učiteljev. Ta sestanek je bil 9. maja 1984. Na 15. seji Sveta za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije 13. septembra 1984 smo ob obravnavi poročila o uresničevanju Zakona o osnovni šoli z vidika zagotavlje-nega programa opozorili, da program življenja in dela osnovne šole zahteva več denarja kot ga premoremo, da bo to posledično vplivalo na družbenoekonomski položaj učiteljev ter da se pojavljajo neutemeljene razlike med šolami v pridobivanju dohodka. Podobno oceno je sprejel tudi Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti. S tem stališčem smo seznanili Svet za vzgojo in izobraževanja Republiške konference SZDL Slovenije še pred sprejemom novega programa življenja in dela osnovne šole. Občinski sveti Zveze sindikatov Slovenije po so svojo dejavnost usmerili zlasti v reševanje družbenoekonomskega položaja osnovnih šol; pri tem so posebno pozornost namenjali problemom solidarnosti in ustreznejšemu vrednotenju vzgoje in izobraževanja kot celote v okviru skupne porabe v občinah. Na 16. seji 6. novembra 1984 je Svet za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture ob obravnavi poročila o uresničevanju Zakona o svobodni menjavi dela na področju vzgoje in izobraževanja opozoril, da se le-ta prepočasi uresničuje ter da v bistvu vladajo proračunski odnosi, ki izvajalce potiskajo v neenakopraven položaj. Zahtevali smo uveljavitev ekonomskih meril. Mnenja našega sveta so bila povzeta tudi v stališčih, ki jih je Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije sporočil Skupščini SR Slovenije. Pri obravnavi osnutka družbenega načrta SR Slovenije za obdobje 1986—1990 in v razpravah o osnutkih letnih resolucij o politiki uresničevanja družbenega načrta SR Slovenije v petletnem obdobju smo opozarjali in zahtevali, da morajo - biti smernice in cilji v skladu z materialnimi možnostmi oziroma da mora biti zagotovljen denar za uresničevanje nalog in ciljev preobrazbe vzgojno izobraževalnega sistema. Predsedstvo Republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije je na 45. seji 12. marca 1985 sprejelo usmeritve in sklepe o nalogah sindikatov pri oblikovanju smotrne mreže srednjih šol v Sloveniji. Zahtevo po racionalizaciji mreže in vzgojno izobraževalnih programov smo izpostavili že tedaj, ko je izobraževalna skupnost Slovenije v letu 1983 dala v javno razpravo osnutek stabilizacijskega programa. Zahtevali smo, da Izobraževalna skupnost Slovenije poskrbi za izdelavo strokovnih rešitev za racionalizacijo mreže šol, vendar le-te še niso izdelane. lek je 12,5 odstotka in če se sl f mnimo že neke stare želj6 ^ zmanjševanju tedenskega šte' srednješolskih učnih ur z 3? 30 (kar da razlike za 6,25 odsl( ka), se sama vsiljuje primerja' 12,5 odstotka je računsko en^ kot bi bilo zmanjševanje šte'. tedenskih ur z 32 na 28. Mis6?6 morebitnem zniževanju ur,, srednjem šolstvu je v nel‘J drugem gradivu sicer ovri6'1 kot nesprejemljiva (ker da j6 sedanja obremenitev učene6' 32 urami med najnižjimi v Ev! ^ pi), a črv dvoma je vsajen.^ imajo tu opraviti dejavnosti c pa se plačnik tako ali tako $!1, zema, da bi pri (računsk6 c zmanjšanem številu učiteljev oddelek in ob upoštevanju; ume obveznosti pouka ne * zraven še dejavnosti? Koliko kako je to povezano s podatk6 k da je bilo lani v srednjih šol^ s/‘ resnici le 5077 pedagoških1*9 lavcev in ne 7350, kolikor je ^ ^ vračunanih v finančnih obri*lri nih? sf Najmanj, kar bi človek pv koval ob stabilizacijskem pf ^ logu, kakršen je ta, ki zdaj po11 s sestanka na sestanek, bi bil6 ^ da je vsak predlog spodot opremljen s potrebnimi sp mnimi pojasnili in utemelji11 in mi. Vsaj to. To pa je še pr6'*1 daleč od one druge zahteve, <*! vsak tak načrt moral vsebo' neko perspektivo. Kajti člo''^ ki se zanj odloča, mora biti I prepričan, da je neka ŽK vredna nečesa novega, naj1 ■ boljšega cilja. Ta cilj je v pre<* 1 ganem stabilizacijskem nam6 preslabo viden, zato bo celo1 načrt imel podobo adminis11 livnega ukrepa od zgoraj na' dol, dokler ne bo spremenil s'',- ib narave. JANKO SVETINA £ Letošnjega 20. marca Sl f, znova v utemeljeni informa^, ki smo jo poslali Izobraževa ’ skupnosti Slovenije, prikal s, družbenoekonomski položaj*^ lavcev v vzgojno-izobražeV* dejavnosti; pri tem smo zlasti* htevali ustreznejše vrednot61 |e, vzgojno-izobraževalnih prog1^ mov in v zvezi s tem hitrejša temeljitejšo valorizacijo oseb • dohodkov učiteljev. ^ To problematiko so na b l pobudo znova obravnavali na ^ Stanku predstavnikov Izobra dl valne skupnosti Slovenije in ujjj gih pristojnih organov in org6 zacij v republiki 29. maja 198-' [t, 22. avgusta 1985 Maja 1985 smo izdelali ^ delovno zasnovo s predlogi za1 n ševanje družbenoekonomslf. položaja delavcev v vzgoji iniir braževanju; pri tem smo posd opozorili na pridobivanje 1L hodka in ceno vzgojno-izobri valnih programov. S podatkih ^ utemeljili stalno in več!61 omejevanje sredstev za vzgoj( izobraževanje v preteklem njeročnem obdobju 1981—h ob hkratnem uvajanju prec$ zbe vzgoje in izobraževanja z® vimi, zahtevnejšimi prograbl|j širitvijo mreže šol. r' Ob analizi, ki smo jo nam smo ugotovili, da položaj L, datno slabša tudi prepočasna® lorizacija. Ob zahtevi, naj Im* bi postane sprotna, smo Skup SR Slovenije naslovili tudif budo za spremembo Zakofl'1 obračunavanju in plačeVA1 prispevkov za zadovoljeval skupnih _ potreb na podrin družbenih dejavnosti. Oc6fa' smo namreč, da ta zakon prepD1 čuje hitrejše prilagajenje PyJ vov za družbene dejavnoS^H ustvarjenim dohodkom v goSjr1 darstvu. Naša pobuda je sprejeta; spremembe zakonn pravkar v skupščinskem pos‘T ku' $A Baznik na obali 40-letnica obnovitve :e" js^ ]a,rte v časih fašistične vladavine. Čeprav se je začela obnova slovenske .. “k v Istri in Slovenskem primorju že jeseni leta 1943, je bila vsestran-i° obnovljena šele jeseni leta 1945, ko so bile povsod ustanovljene fl ‘ovenske osnovne in tudi že prve srednje šole. Z odkritjem spominskih plošč so se v Kopru oddolžili zaslužnemu f^emu ravnatelju učiteljišča LUCIJANU JANEZU in obnoviteljem iJ ženske šole. Pripravili so razstavo ob 40-letnici obnovitve slovenskega ti. !°fofva v Istri in izdali zbornik, v katerem so prikazali zgodovinski rali S slovenske šole, njeno usodo pod Italijo, prenovo med NOB in po '°ini ter sedanjo razvitost slovenskega šolstva na obali. slovenske šole Obali so 13. tm. praznovali 40-letnico obnovitve slovenske šole, 'Va osrednji prireditvi je MILAN MARUŠIČ, predsednik odbora za ' * poslovitev 40-letnice, povzel zgodovinski razvoj slovenske šole v Istri, co yKST MARION, nekdanji načelnik oddelka za šolstvo pri okrožnem k® pdskem odboru v Kopru, je orisal razmere, v katerih se je obnavljala ' il 5'ovenskaš0la, LEO FUSILLI pa je govoril udeležencem v imenu itali-1 ^ske skupnosti obalnih občin. Pionirjem obnovljene slovenske šole in . ^ ,fltgim zaslužnim pedagoškim delavcem so podelili priznanja. Sprejem fll,n družabno srečanje, ki sta sledila, pa sta bila priložnost za obujanje sPpminov, obnavljanje in poglabljanje vezi med pedagoškimi delavci, >ii ^ so del svojega življenja namenili razvoju slovenskega šolstva na Obali, V štiridesetih letih se je tu marsikaj spremenilo, nastale so nove šole, ki zadovoljujejo gospodarske, kulturne in jezikovne potrebe obalnega prebivalstva. V osnovnih šolah je skoraj 8 tisoč učencev obeh narodnosti, v srednjih pa čez tri tisoč. Naši kraji so postali lepi; v njih živimo v slogi ljudje različne kryi. Ob proslavljanju 4o-letnice obnovitve slovenske šole v Istri želimo sporočiti, da je slovenska šola tu nastala takrat kot osnovna šola drugje v Evropi; da pa smo morali Slovenci v Istri Sikst Marion ISTRANI SO NAS SPREJELI Z ODPRTIMI ROKAMI jif in bi približali bralcem duha - , sporočilo tega pomembnega p “°godka, povzemamo v skrajša- nem in strnjenem besedilu misli slavnostnih govornikov. an Marušič jJBNOVITEV SLOVENSKE ŠOLE — POMEMBNO POGLAVJE NAŠE ZGODOVINE Po kapitulaciji Italije se je istrsko ljudstvo z izredno požrtvovalnostjo lotilo obnove slovenske šole z odpiranjem partizanskih šol. Te šole so v mnogih krajih začele delovati na pobudo prebivalstva, ljudstvo samo je ustvarjalo novo šolo kot izraz svobode in up boljše prihodnosti. -i govorimo o zgodovini slo-'•'tiske šole v Istri, mislimo Predvsem na razvoj osnovne 'l e> saj Slovenci, žal, če izvza-eiTto učiteljišče,'ki je delovalo ■ * leta 1875 do 1909, nismo L|e|* srednjih šol. Zgodovina |, 0venske šole je prav tako dolga j,ot zgodovina osnovne šole v J^opi. Prebivalci Ospa se lahko .^Valijo s slovensko šolo že leta dveh narodov. Č eprav so bili ti kraji izpostavljeni raznarodovanju, se vendar lahko istrski Slovenci pohvalijo, da je ob prelomu stoletja in ob. koncu prve svetovne vojne delovalo tu 28 osnovnih šol, ki jih je obiskovalo skoraj 5 tisoč učencev. Odloki Narodnoosvobodilnega sveta za slovensko Primorje, ki so predstavili prvo šolsko zakonodajo na osvobojenem območju slovenske Istre, so potrdili odločitev prebivalstva za svojo šolo. si * 9, sledile so ji šole v Dekanih, jt Sofijah, Sv. Antonu in v Kortah ji Izolo. V drugi polovici 19. aj^letja je bilo skoraj celotno ji,0Vensko etnično ozemlje po-v.frito s slovenskimi šolami. telica prehodu iz 19. v 20. sto-ig ‘etJe so italijanske organizacije šo stanavljale na slovenskem bi.2eittlju šole ali oddelke z itali- j^skim učnim jezikom. V nl^fambo slovenskih narodnih 'Tm resov se ie Postavila Ciril-Ir odova družba, ki je ustanav-dy?la šole in vrtce z namenom, da pr se Slovenci čutili Slovence. jtajijanščina kot drugi deželni t [z'k se pojavlja skoraj v vseh slivenskih šolah, zaman pa iš-lilNo slovenščino v italijanskih j i! j®lah v Kopru. Izoli in Piranu. Če i£r‘ bila ' izražena obojestranska j prb. bi že na začetku našega sto-rji etja ustvarjali razmere za sožitje S pojavom fašizma v Italiji se začenja za primorske Slovence žalostno obdobje. Z Gentilejevo šolsko reformo, ki je začela veljati leta 1923, so v petih letih pregnali slovenščino iz vseh šol na Primorskem in v Istri. Takrat smo otroci imeli dve šoli: ob-*vezno šolo v tujem jeziku in šolo ob domačem ognjišču. Slovenec v javnosti ni smel biti Slovenec, izdajstvo so imeli za junaštvo in naše junaštvo obsodili kot izdajstvo. Prvi učitelji na teh šolah so bili učitelji borci, ki so med fašizmom emigrirali v Jugoslavijo, in drugi, ki so se vračali iz izgnanstva. V nekaterih krajih so poučevali duhovniki, ki so ostali zvesti slovenskemu narodu in njegovemu boju za svobodo. V krajih, ki jih je nadzoroval okupator, so organizirali tajne šolske krožke; v teh so poučevale žene in dekleta, mladinke — članice Skoja, ki so hkrati opravljale kurirske, obveščevalne in propagandne naloge. Pomanjkljivo strokovno usposobljenost je nadomestila požrtvovalnost, ljubezen do otrok, navdušenje ter neizmerna volja po svobodni domovini. Po dvajsetih letih je slovenski jezik ponovno zaživel v javnosti in v šolah. Ob koncu kraljevine Italije so primorski Slovenci,kjer je bilo mogoče,ustanavljali partizanske šole ali odpirali večerne tečaje; po osvoboditvi smo obnovili osnovne šole v celoti ter ustanovili svoje srednje šole. Obnovili smo, kar so nam vzeli, povzročene nacionalne, kulturne in duhovne škode pa nam ne more nihče povrniti. Te šole sp delovale s prekinitvami zaradi sovražnikovih vdorov vse do osvoboditve. Samo na območju slovenske Istre je dalo svoja življenja 7 mladih partizanskih učiteljic. Po osvoboditvi leta 1945 smo obnovili in razširili celotno omrežje osnovnih šol. V slovensko Istro so se vračali šolniki, ki so bili pod fašizmom preganjani. Ker je učiteljev primanjkovalo, je ministrstvo za prosveto LRS Jj^ZlSKOVALNI REZULTATI USMERJENEGA RAZISKOVALNEGA PROGRAMA Naravna in kulturna dediščina ilovenskega naroda afobdobju 1981—1985 4 Zn anstveno raziskovanje na- eye ne *n kulturne dediščine slo-naroda je naloga, za-fjL-katere so bili ustanovljeni slk] 'tuti, ki so se pred nekaj leti CT^ili v Znanstvenorazisko- strokovnjakov z drugih inštitutov in ustanov, predvsem Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. 1,1 center Slovenske akade-nanosti in umetnosti. Razi-kj. e te vrste so zahtevne in pb- lapije #av( ^at° inštituti ZRC 1 izvajajo s sodelovanjem Dolgoročno zasnovani program temeljnih raziskav, za katere so potrebne izvirne sistematične terenske in gradivske raziskave, obsega naslednje vidike naše naravne in kulturne dediščine: natančno želi preučiti značilnosti naše zemlje, njene oblikovanosti in nekaterih njenih posebnosti (geografija, krasoslovje), njenih globin in zgodovine (geologija, paleontologija), predvsem pa življenja na njej, to je njene vegetacije, flore in favne (biologija), njenega človeka in družbe (arheologija,zgodovina). ponovno uveljavljati zgodovinsko pravico do šole v maternem jeziku. Proslavitev tega dogodka je pomemben prispevek k oblikovanju narodne biti istrskega Slovenca. Učitelji, ki so iz različnih krajev naše domovine prišli med NOB in po osvoboditvi v Istro obnavljat slovensko šolo, so se s svojim nesebičnim delom zapisali v posebno poglavje zgodovine slovenskega šolstva. Slovenska Istra jim bo ostala večna dolžnica. Njim velja posebna zahvala in priznanje. že junija 1945 skrbno izbiralo pedagoške delavce, ki bi želeli sodelovati pri obnovi šolstva v osvobojeni slovenski Istri. To nalogo je opravljalo tudi poverjeništvo Narodnoosvobodilnega odbora v Ajdovščini in v Trstu. Marca 1946 je ministrstvo za prosveto LRS poslalo na delo v slovensko Istro še skupino 28 mladih učiteljev pripravnikov iz vseh krajev Slovenije, ki so se odločili prostovoljno za tako nalogo. Istrski človek, ki je sam živel v sila skromnih razmerah, ni mogel dati vsem tem učiteljem udobja, sprejel pa jih je z odprtimi rokami in hvaležnostjo. Do konca marca 1946 je bilo tako v slovenski Istri že 50 osnovnih šol s 86 učitelji. Prevladovale so niže organizirane šole. Le nekaj mesecev po osvoboditvi je začela delovati v Kopru prva slovenska gimnazija, ki so se ji leta 1945 pridružile: nižja gimnazija in učiteljišče v Portorožu, vinarska in sadjarska šola v Škocjanu pri Kopru, pomorska šola in zavod za gluho mladino. Vse te šole so odprle nove možnosti istrskemu prebivalstvu. Dodati moramo še načrtno opismenjevanje mladine in odraslih, ki v času fašizma iz narodnostnih razlogov niso redno obiskovali potujoče šole; veliko je bilo večernih tečajev slovenskega jezika in drugih oblik izobraževanja odraslih, kjer so sodelovali z vso požrtvovalnostjo naši učitelji. In tudi takrat, ko je bilo treba z manifestacijami dokazovati svetu, da sodi slovenska Istra k Jugoslaviji in njeni prebivalci hočejo živeti svobodni v skupni jugoslovanski domovini, je bila prva mladina pod vodstvom svojih mentorjev — učiteljev. njunega jezika (jezikoslovje) in umetnosti — literature, glasbe in likovnih stvaritev, in sicer od pr-votnejših ljudskih (narodopisje) do bolj izdelanih umetnih (literarna zgodovina in teorija, muzikologija, umetnostna zgodovina), posebej pa še razvoja naše marksistične misli (marksistične študije). Zal ni dovolj niti ljudi niti pro- Leo Fusilli OB PRENOVLJENI SLOVENSKI ŠOLI JE RASLA TUDI NOVA ITALIJANSKA ŠOLA Letošnjih proslav ne bi primerno sklenili, če bi pozabili na 40-letnico obnovitve slovenske šole na našem območju. S to obnovitvijo je istrsko ljudstvo, povezano z narodi in narodnostmi Jugoslavije, sklenilo svoj boj za novo, bolj pravično in človeško družbo. Ob praznovanju te obletnice se z mislijo vračamo v preteklost, da bi odkrili, zakaj je bilo tedanje italijansko meščanstvo sovražno nastajajočemu slovenskemu meščanstvu in zakaj v njem želja po raznarodovanju slovenskega življa. Kaj je spodkopalo zgledno rpedsebojno sožitje narodov, ki stoletja skupaj živijo v teh krajih, zakaj se takemu početju niso znale ali mogle upreti demokratične sile v italijanskem narodu? Imperialistična politika tedanje Italije ni bila prijateljsko razpoložena do slovenskega in •hrvaškega prebivalstva Istre, pa niti ne do demokratičnih sil med samimi Italijani. Zagovorniki te politike so gledali zviška na slovanski del istrskega prebivalstva in ga proglašali za zaostale in manjvredne podeželane. Tisti, ki s tem niso soglašali in so zagovarjali bratsko sožitje, so ostali v manjšini. Ko je ob koncu prve svetovne vojne londonski sporazum določil nove italijanske meje in je nato prišel na oblast fašizem, se je povečal pritisk na nemško manjšino na južnem Tirolskem in slovenske manjšine v tedanji Julijski krajini in Istri. Državna administracija se je nemške manjšine bala, do slovenske in hrvaške manjšine pa je gojila razredno sovraštvo. Tedanja oblast, ki je imela podporo tudi v delu duhovščine, je sprejela za svoje razredne predsodke in nacionalistično razpoloženje tržaškega in istrskega meščanstva. To je z navdušenjem podprlo fašistično napadalnost, ki je dosegla prepoved uporabe slovenskega in hrvaškega jezika iri onemogočila Slovencem in Hrvatom dostop do javnih služb. Prijateljske in bratske vezi med istrskimi Italijani, Slovenci in Hrvati so se ohranjale in poglabljale v razrednih bojih pred prihodom fašizma, pozneje pa med odporom. Delavsko gibanje se je zavzemalo za enotnost in bratstvo, proti nacionalističnemu sovraštvu in prevladi enega naroda nad drugim, proti tedanji asimilacijski in raznarodovalni politiki. Učiteljica G. Martinuz-zi, revolucionarna bojevnica v istrskem gibanju, je v volilni proglas zapisala: »Nobenemu narodu ne moremo priznati pravice do zatiranja drugih narodov, pa čeprav bi bil številnejši, močnejši in s starejšo civilizacijo. Fašistična država je priznavala samo en narod, en jezik in kulturo. Tako je prišlo leta 1923 do zloglasne Gentilejeve šolske reforme, ki je s šolskim letom 1923-24 postopno uvedla italijanščino kot učni jezik v vse šole, kjer je takrat potekal pouk v drugih jezikih. S to reformo, ki jo je Mussolini imenoval za najbolj fašistično med reformami, so bile šole s slovenskim in hrvaškim učnim jezikom obsojene na postopno odmiranje. Po popisu iz let 1918 je bilo takih osnovnih šol v Slovenskem Primorju in Is-stri 541 in jih je obiskovalo '80.000 učencev. V naslednjih letih se je fašistični režim znebil domala vseh slovenskih in hrvaških učiteljev, češ da niso dovolj lojalni do oblasti. Vsi Italijani niso bili na strani te reforme. Del italijanskega tiska, ki je imel še proste roke, jo je javno obsodil, češ da ne izraža volje večine italijanskega naroda. Po dvajsetih letih fašistične vladavine in jezikovnega genocida so nastale leta 1943 prve partizanske šole v slovenskem jeziku, leta 1945 pa se je začelo obnavljati slovensko šolstvo; to obnovo so podprli tudi napredni istrski Italijani, ki so se bojevali s Slovenci in Hrvati za uresničevanje skupnih socialnih ciljev. Poleg obnovljenih slovenskih šol se je razvijala tudi prenovljena, demokratična italijanska šola. Njena vloga je bila in je v tem, da daje mladim italijanske narodnosti temeljno izobrazbo, jim razvija narodnostno zavest, hkrati pa jih vzgaja za sožitje. Za vsak narod in vsako narodnostno skupino je šola eden izmed temeljnih pogojev razvoja in rasti. Brez šole, ki ima lastno podobo, občutljiva za probleme svojega naroda in odprta za kulturo sožitja, ne more biti napredka niti narodne identitete. Taka šola nam je cilj, ko si prizadevamo za vzgojo k sožitju. Ta ima pri nas korenine v stoletnem prijateljstvu in slogi med našim prebivalstvom. Ta cilj lahko uresničimo v dvojezičnem okolju, kjer se lahko vsak prosto izraža v svojem jeziku in ga drugi razumejo. Obvladanje jezikov in njihova stalna enakopravna uporaba v vsakdanjem življenju odločilno vplivata na sožitje in prijateljstvo med ljudmi. Kjer pa vlada sloga, tam ni prostora za nacionalizem — to bolečo rano preteklih in današnjih dni. Za objavo pripravil JOŽE VALENTINČIČ štorov niti opreme niti denarja,-da. bi mogli vse naštete vidike naše naravne in kulturne dediščine slovenskega naroda izčrpno obdelati hitro ali vsaj hitreje kot doslej. V vseh 12 inštitutih ZRC SAZU namreč trenutno dela vsega skupaj le 113 raziskovalcev in še ti so povečini v prenatrpanih, nefunkcionalnih prostorih več sto let starih, v potresu 1. 1976 poškodovanih in pred morebitnimi novimi potresnimi sunki tako ogroženih stavbah, da so v nevarnosti človeška življenja in dragocena dokumentacija — če sploh ne štejemo samih stavb, ki so spomeniško zaščitene. Lani začeta sanacija zaradi finančnih zadreg in hudih podražitev poteka počasneje, kakor je bilo predvideno, in je doslej zajela le del prostorov za skladiščenje knjig Biblioteke SAZU ter prostore Inštituta za slovenski jezik. Delavci tega inštituta so se pravkar preselili v prenovljene prostore na Novem trgu 4, potem ko so poldrugo leto delali v zasilnih podstrešnih prostorih sosednje stavbe. Kljub temu je delo ob veliki požrtvovalnosti raziskovalcev potekalo po načrtu in letos je kot rezultat petletnega dela izšla 4. knjiga velikega Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Poleg tega je v preteklem petletnem obdobju izšla 2. knjiga Etimološkega slovarja slovenskega jezika, ki je prav tako temeljno delo in izpolnjuje veliko vrzel. V sklopu Eonoloških opisov srb-sko-hrvaških, slovenskih in makedonskih govorov, ki jih zajema splošnoslovanski lingvistični atlas, je hkrati z drugimi prispevki izšel tudi slovenski. Nadaljevanje na 8. str. razpravljamo IZOBRAŽEVANJE UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA NA LJUBLJANSKI UNIVERZI Nihče ni pravi dedič bogatega izročila: ne pedagoška srednja šola ne akademija Že več let je od tedaj, ko je Pedagoška akademija v Ljubljani kot višja šola postala sestavni del Univerze. Pod Univerzo je prišel tudi oddelek za razredni pouk, na katerem se je takrat višješolsko izobraževanje šele dobro začelo, saj še ni bilo dolgo, odkar so se razredni učitelji izobraževali na stopnji srednje šole, na učiteljišču. In kako je danes? Izobraževanje predmetnih učiteljev se naglo reorganizira in postaja visokošolsko. Razredni učitelji naj bi se čezdve leti začeli izobraževati visokošolsko (fakultetno, štiriletno). Zaradi novega položaja postaja razrednoučiteljsko izobraževanje vedno bolj očitno in neprikrito, izpostavljena enota Univerze. Razrednoučiteljsko izobraževanje pridobiva z vstopom na Univerzo ali z vedno bolj očitnim obstajanjem na Univerzi potrebno akademsko poglobljenost. Postaja enakopravno z drugimi, že doslej visoko uvrščenimi in priznanimi strokami. Lahko smo zadovoljni in ponosni. Bistvo našega (razrednouči-teljskega) ponosa je zavest, da od Univerze ne samo jemljemo in dobivamo, temveč da ji tudi kaj prinašamo in dajemo. Prinašamo značilnosti in vrednote, ki so ji doslej nemara manjkale in s katerimi se Univerza lahko okrepi in obogati. Izobraževanje učiteljev razrednega pouka je namreč samo po sebi mala univerza, saj obsega vsa glavna področja človeškega delovanja, iskanja in ustvarjanja. To izobraževanje ni specializirano, kot so večinoma druge enote Univerze, temveč zajema veliko področij: jezik, literaturo, matematiko, glasbo, naravoslovje, družboslovje (naravoslovje in družboslovje sestojita iz izrazitih posebnih panog), gibalnost (telesna kultura), likovnost, tehniko, filozofijo, psihologijo in druga — vse seveda pod vidikom takšnega metodičnega poglabljanja, ki usposablja za vzgojo in izobraževanje otrok v nižjih razredih osnovne šole. Posebno pomembno je, da izobraževanje učiteljev razrednega pouka in za tovrstni poklic zajema tako znanost kot umetnost. Menimo, da je takšbn širok, združujoč, celosten profil izobraževanja, ki pa ima svoje središče ali težišče, za Univerzo zanimiv in potreben. Izobraževanje učiteljev razrednega pouka je edinstvena enota Univerze; edina enota, kj nadaljuje smer, kakršno gojita osnovna in splošna srednja šola. Po eni strani se uveljavlja nepretrganost, po drugi strani pa nova, to je učiteljska usmerjenost opisane sintetične smeri. Za izobraževanje učiteljev razrednega pouka je značilno, da je v resnici povezano z osnovno šolo. Tudi to je za Univerzo koristno in pomembno. Različna področja se združujejo torej pod vidikom pedagoško-psihološke in metodično-didaktične perspektive učiteljskega poklica. Brez tega vidika bi študenta razrednega pouka utopili v številnih strokah, ga zamorili in mu odvzeli vedrino, ki je za učiteljevanje tako zelo potrebna. Sprašujemo se, ali en človek sploh lahko združuje toliko področij. Tudi pri nas se bodo najbrž bolj kot doslej pojavljale razne specialistične težnje, bodisi da bi razrednega učitelj a specializirali za posamezne predmete ali za skupino predmetov ali pa po razredih poučevanja. Čeprav je te težnje mogoče in tudi treba upoštevati, pa je interdisciplinarni študij potreben, sodoben in zanimiv zato, ker je poklic učitelja razrednega pouka vezan na delo z otroki, pa tudi zaradi splošnih kulturnih (univerzitetnih, akademskih) vidikov. Izobraževanje učiteljev razrednega pouka prinaša na Univerzo tudi bogastvo svojega izročila (tradicije). Univerza je mlajša kot učiteljišče. Žal moramo ugotoviti in tudi priznati (ker čutimo krivdo), da je zgo-dovinsko-kulturna zavest že s tem, ko se je začelo višješolsko izobraževanje učiteljev razrednega pouka, zelo oslabela. Nihče ni pravi dedič bogatega izročila — niti srednja pedagoška šola (nekdanje učiteljišče), ki je oslabljena in ima zdaj nove, posebne naloge in težave, niti razredni pouk na pedagoški akademiji, ki je neizkušen in šibak in se je bil organizacijsko zasidral in osamosvojil v Mariboru, v Ljubljani pa ne. Zgodovinsko zavest in nepretrganost izobraževanja učiteljev za razredni pouk je treba okrepiti z akcijami in raziskavami. Vzpostaviti in spoštovati je treba izročilo odličnih učiteljev, prihodnjih učiteljev in tudi izročilo odličnih slovenskih osnovnošolskih učiteljev in ravnateljev, naših diplomantov. V času in razmerah, kose izobraževanje učiteljev razrednega pouka utrjuje in uveljavlja v sklopu Univerze, nas seveda tudi skrbi, ali bomo mogli premagovati razne težave in svoje slabosti nadomeščati z dobrimi lastnostmi. Ali smo sposobni in zreli, da bi se izobraževanje učiteljev razrednega pouka na Univerzi zares utrdilo in uveljavilo? O težavnih vprašanjih izbire univerzitetnih učiteljev, ki naj bi izobraževali prihodnje učitelje razrednega pouka, sem že spregovoril v članku Pedagog in doktorat, ki jc bil objavljen v Delu in v Prosvetnem delavcu. Praviloma naj bi bil tudi univerzitetni učitelj, ki bi izobraževal učitelje za razredni pouk, celostna, interdisciplinarna osebnost. Prizadevamo si, da bi zaradi velikega števila naših študentov (I 50 do I60) predavali v dveh vzporednih skupinah; pri tem lahko utemeljimo, zakaj nam zdajšnji univerzitetni normativ ne ustreza. Posebej bi-bilo treba prikazati problematiko kulturne in socialne ravni, kakršna je značilna za slovenskega študenta ali, bolje rečeno, slovensko študentko razrednega pouka. MILAN DOLGAN ŠTUDIJ UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA IN VZGOJITELJEV PREDŠOLSKIH OTROK NA MARIBORSKI PEDAGOŠKI AKADEMIJI Brez ustrezne prakse ne bo dobrih učiteljev ; Članek navezujem na analizo učinkovitosti dela študija učiteljev razrednega pouka in vzgojiteljev predšolskih otrok na Pedagoški akademiji v Mariboru v študijskem letu 1984-85. Ugotovitvam analize dodajam svoja strokovna razmišljanja in spoznanja. Predšolska vzgoja in razredni pouk bistveno vplivata na otrokov umski, telesni in drug razvoj. Upoštevati morata razvojno stopnjo otrok. Zato mora tudi izobraževanje učiteljev razrednega pouka in vzgojiteljev predšolskih otrok ustrezati tem posebnim značilnostim. V izobraževanju teh pedagoških delavcev morajo biti povezane mnoge vede. Za zgled naj navedem izobraževanje za pouk spoznavanja okolja ali spoznavanja narave in družbe. Zato morata biti vzgojitelj in razredni učitelj raznotero in interdisciplinarno izobražena. Imeti morata temeljito in obsežno znanje iz različnih ved, umetnosti in vzgoje. Obvladati morata družboslovje in naravoslovje, jezik in matematiko, likovno, glasbeno, tehnično in telesno vzgojo, pedagoške in psihološke vede. Čeprav podajata znanje na nižji ravni, mora biti le-to neoporečno, saj ustvarjata temelje nadaljnjemu otrokovemu izobraževanju, vzgoji in razvoju. Otroke vodita k znanju, vzgajati jih morata za vedoželjne, ustvarjalne, samostojne, izvirne in odgovorne ljudi. Izobraževanje razrednih učiteljev in vzgojiteljev predšolskih otrok stremi k tem visokim smotrom, ki pa jih težko in le delno uresničuje. Strokovno vsestransko izobraževanje Izobraževanje učiteljev in vzgojiteljev mora biti torej strokovno vsestransko. Pomembne so vse sestavine izobrazbe. Teoretično izobraževanje povezujemo s praktičnim (Hospitacije, nastopi, pedagoška praksa). Brez dovolj obsežnega in kakovostnega praktičnega vzgojno-. izobraževalnega usposabljanja ni dobrega izobraževanja niti razrednih niti predmetnih učiteljev. Učitelji različnih predmetov snovno povezujejo predavanja, seminarje in vaje študentov. Študentje pripravljajo, izvajajo in spremljajo nastope tudi interdisciplinarno ob sodelovanju učiteljev pedagogike, psihologije, didaktike, metodike, slovenskega jezika in strok, ki so zajete v snovi učne ure. Ob tem spodbujamo ustvarjalnost in izvirnost študentov. Tako organizirane učne ure televizijsko snemamo. Posnetke hranimo v didaktičnem kabinetu. Posebno pozornost namenjamo ustnemu in pisnemu izražanju študentov pri učnih urah. Študentje morajo pri semi- narskih in klavzurnih nalogah pokazati, ali znajo povezati znanje različnih strok ob posameznem vzgojno-izobraževalnem vprašanju. Vsi študenti niso kos tej nalogi. Opravljajo tudi razi-skovalno-preučevalne vaje, zato da bi v pedagoški praksi znali vplivati z znanstveno utemeljenimi vzgojnimi ravnanji na kar najboljši razvoj učenčeve ali go-jenčeve osebnosti. Seznanijo se s knjižnico in medioteko ter z uporabo informacijskih virov za pedagoško ali raziskovalno delo. Učitelji akademije spremljajo razvoj stroke in vzgojno-izobra-ževalno delo osnovnih šol ter vzgojno-varstvenih organizacij in uvajajo novosti v študij. V osnovni šoli se širi obseg in spreminja vsebina učiteljeve dejavnosti. Pouk se prepleta s samostojnim učenjem, z interesnimi dejavnostmi in s prostim časom. Študente razrednega pouka poskušamo kakovostno izobraziti in vzgojiti tudi za razširjeno dejavnost osnovne šole. Osnovno šolo obiskujejo vsi otroci, njihova nagnjenja in njihove sposobnosti pa so različne. Razredni pa tudi predmetni učitelji naj bi vsem odpirali najboljše možnosti za razvoj. Zato morajo diferencirati in individualizirati vzgojno-izobraževalni proces. Naloga je še posebno težka, če jih ni za to pripravljala pedagoška izobraževalna organizacija. Študenti se oblikujejo ob delu in življenju pedagoške ustanove. Dejavnost in ustvarjalnost študentov razvijamo v seminarjih, pri vajah in nastopih, v interesnih dejavnostih, pri samoupravljanju in na pedagoški praksi. Na letošnji praksi so študenti precej celostno spoznali življenje in delo osnovne šole. Pri samostojnem učenju in dejavnostih prostega časa so sodelovali več kot prejšnja leta. Na akademiji in na osnovnih šolah vidijo, kako naj se prepletajo vzgojne in izobrazbene sestavine pedagoškega dela. Med učitelji in študenti so demokratični odnosi in tudi študenti na praksi so imeli do učencev tak odnos. Delali so vestno in prizadevno. Težave so imeli pri organiziranju ur utrjevanja, ponavljanja in preverjanja. Pretirano so uporabljali frontalno učno obliko. Mentorji in ravnatelji so pohvalili ustvarjalnost, domiselnost in odgovornost več študentov. Različni po sposobnostih in motivaciji Program razrednih učiteljev in vzgojiteljev vsebuje tudi intelektualno zahtevne predmete, ki zahtevajo od študentov precejšnje sposobnosti in prizadeven študij. Toda redni študenti se zelo razlikujejo po sposobnostih in moti- vaciji za študij. Usmerjanje mladine v družbeno in strokovno odgovoren poklic je pomanjkljivo ali ga sploh ni, za študij razrednega pouka in predšolske vzgoje pa bi morali pridobivati le motivirane, prizadevne in sposobne učence. Toda usmerjanje in učinki usmerjanja so zelo odvisni tudi od družbe in njenega vrednotenja vzgojno-izobraževalne dejavnosti ter dela učiteljev in vzgojiteljev. Tudi zdajšnji dveletni študij ovira uresničevanje smotrov študija razrednih učiteljev. Pripravili smo osnutek visokošolskega vzgojno-izobraževalnega programa. Pri sestavljanju programa smo upoštevali znanstvena spoznanja o delu razrednih učiteljev, o izobraževanju učiteljev doma in v svetu, potrebe vzgojno-izobraževalne prakse in pozitivno pedagoško tradicijo učiteljišča, pedagoške akademije in fakultet. Letos študira na akademiji v Mariboru 457 študentov razrednega pouka in predšolske vzgoje. Število študentov ob delu ponovno raste zaradi uvedbe študija vzgojitelj predšolskih otrok v študijskem letu 1984-85. V prvem letniku študira 95 vzgojiteljev ob delu (57 v Mariboru in 38 v Celju) in v drugem 63. Pričakujemo tudi ponovno rast študija ob delu razrednih učiteljev po letu 1987, ko predvidevamo uvedbo visokošolskega študija. V preteklem letu smo organizirali tudi strokovno izpopolnjevanje za 1780 učiteljev razrednega pouka in 136 vzgojiteljev predšolskih otrok. Na leto diplomira okrog 130 učiteljev razrednega pouka. Povprečni čas študija do diplome je tri leta. Vzgojiteljice pričakujejo veliko od študija Študij vzgojiteljev ob delu . prilagojen njihovim delov^j izkušnjam. Za študij visoko U1'; tivirane vzgojiteljice z bogat'’: vzgojnimi izkušnjami spodil jajo strokovno rast in dvigaj strokovno raven študijske sfli£l Od študija pričakujejo vel^ predvsem pa pridobitev nof znanstvenih spoznanj s podro£i predšolske vzgoje. Učitelje $ mirajo za raziskovanje. Ru“ študenti predšolske vzgoje ij' rajo pridobiti tudi praktik znanje za delo z otroki, zato!1 spitirajo in nastopajo. Da spoznali zaposlitvene okoliše'' dejavnosti in navade otrok v # ravnem okolju, potrebujemo l1' spitacijske prostore, v kateril1 bili študenti vidno in slušno rk pazni za otroke. Zato načf1 jemo z družbenimi dejavfl' mesta ustrezne hospitacije opazovalnice v vzgojno-varst'1 nih organizacijah. Na akadef oblikujemo didaktični kabine1 igroteko predšolske vzgoje. Učitelji obeh študijskih s raziskujejo predvsem v ol podiplomskega študija; s ugotovitve objavljajo v strok nih revijah in tisku. Obse' strokovno delo so opravili, pripravljanju vzgojno-izobra) valnih programov vzgojitelj) razrednih in predmetnih uči1 Ijev. Podiplomskemu študiju, je intenziven, bodo prej ali sledile tudi želene in pričako raziskave na področju raz nega pouka in predšolske vzgo to bo vplivalo tudi na nadalj' rast rednega študija, študija delu in stalnega strokovne spopolnjevanja učiteljev razrf nega pouka in vzgojiteljev pr£ šolskih otrok. IVAN JANKO Andragogi nezadovoljni z reformo Pr Glede uveljavljenja izobraževanja odraslih smo nezadovoljni Z rezultati reforme izobraževanja. Že na začetku so bile zanemarjene izobraževalne potrebe odraslih, poudarjene so bile šolske dejavnosti, zunajšolsko ■ izobraževanje in samoizobraževanje pa potisnjeno vstran. Vzgoja in izobraževanje sta se začela škodljivo enačiti z delom, že doseženo stanje v praksi izobraževanja odraslih ni bilo upoštevano. Razumemo velike težave, s katerimi se ubada naš vzgojno-izobraževalni sistem in ne podcenjujemo pomena vzgoje in izobraževanja prihodnjih rodov za prihodnost naše države... Vendar andragoški delavci menimo, da se mnogi cilji, ki so povezani z razvojem otrok irtmladine, ne bodo uresničili, če bodo zanemarjene potrebe po zvišanju izobrazbene ravni rodu njihovih staršev. Številne domače in tuje raziskave opozarjajo, da so dosežki vzgoje in izobraževanja otrok odvisni od kulture njihovih staršev in okolja, v katerem se razvijajo, ter na ozko medsebojno odvisnost družbenih sprememb, političnih gibanj, produktivnosti dela ipd., od izobraževanja, ne le pred prvo zaposlitvijo, temveč tudi v vsem nadaljnjem življenju. Če se bomo opirali le na redno izobraževanje mladine, bomo dočakali leto 2000 z izobraževalno in kvalifikacijsko sestavo kadrov, ki ne bodo pripravljeni za doseganje ciljev in nalog tega časa. Poklicno-usmerjeno izobraževanje mora zagotoviti dvoje možnosti: vključevanje v delo in nadaljevanje izobraževanja ob delu. Fakultete ostajajo »■ tradicionalnih predre- formskih okvirih, če ne omoi' čajo razvoja izobraževanja of slih in s tem doseganje vM stopnje izobraževanja ob delt1 širjenje ter posodabljanje že do\ Ženega znanja. Odraslim m biti omogočeno izobraževttk tako v izobraževalnih ustanoA ki so namenjene predvsem rm dim, kot tudi vključevanje v I najšolsko in šolsko izobraid' nje, namenjeno samo odraslih Neusklajenost med izdbr(i} vanjem mladine in odraslih Št\ odpravljena, neupravičeno vztrajanje na »pošolanju« vztrajanje na »pošolanju jega dela izobraževanja odn itd. Izobraževalne vsebine se, počasi posodabljajo. Odrasli izobraževanjem še vedno pripravljajo za preteklost, n za sedanjost in skoraj nič za hodnost. Veliko je metodično daktičnih pomanjkljivosti, k zlasti odsev pedagoškega tri cionalizma, andragoške po smenosti, političnega verbalt ali precenjevanja tehnokratu V praksi se metode dela z r dino in odraslimi še vedno izt čujejo, ne upoštevajo se psiht cialne posebnosti posameznih tegorij odraslih, ko ni širše , prave, načrtovanja in preučt nja potreb odraslih po izobrt vanju, ko so odrasli še ve »objekt« izobraževanja itd. K greš opozarja odgovorne orgt skupnosti ter organizacije na, dračju vzgoje in izobraževal da bo treba ugotovljene , manjkljivosti odpraviti in mora biti izobraževanje odra učinkovito. Iz resolucije 4. kongresa andragogov Jugoslavije Nezadovoljni i slabo plačanim delom faradi slabega družbenoeko-.Or0skega položaja učiteljev tednje šole pedagoške in kul-' .rne usmeritve Maribor so člani pikata na občnem zboru, dne ■ novembra 1985, ugotovili : sindikat si je sicer prizade-. > da bi zboljšal položaj učite-®ev- vendar lu vendar kljub proglašeni 01 “Hiembni vlogi sindikata kot jti( pJŽbeno-politične organizacij e organizacija ni bila dovolj pri reševanju ali , družbenoekonom- položaja učiteljev v sred-0t)pn šol^h, posebno v pedagoških -0i ** drugih šolah, ki izobražujejo aija neproizvodne poklice. iei): ^ato so člani sindikata Srednje 0 °‘e pedagoške in kulturne tjč! Meritve sklenili naslednje: )i (p- Če se do seje Izobraže-r«ne skupnosti Slovenije 24.de-.j( ^nibra 1985 ne urecji družbe-! ('Ekonomski položaj delavcev v jk ^dagoškem šolstvu, bodo preiti e^a*' plačevati članarino. n£i a Dohodki učiteljev v žrt, ‘Urjenem izobraževanju naj ^ na prvi stopnji reševanja ize-jjst.^ijo po šolsih, na drugi stopnji -p a 1 enako usposobljenimi de-„,11 aVci v gospodarstvu. "el. ~~ Javnost je treba seznaniti z sničnim povečanjem osebnih n%r- dk°v z vsemi ustreznimi .y«risPevki. To pomeni: povečanje vTVr|o dobo en sam razred ali svoj 5|redmet, da so si v letu 1985 iz-OT°slovali visoko povečanje nifSebnih dohodkov — ob manj-tp delu in lepših delovnih ra-T?).erah. S tem povečanjem se ij,ttltljam, vendar naj se tudi po-4Tine prosvetnih delavcev va- ^u0r'2'rajo tako kot osebni db-v gospodarstvu. jTOdki' j * ■ vy .1 i y o i. * v« • A: .'-ičitelji si vse do danes nismo i>K lclJ' S1 vse ao oanes nismo rti Rojevali družbenega priznanja ^: ^treznega vrednotenja svo-de]a> ]sjaše delo je bilo zme-Ri razvrednoteno, osebni do-/ °dki nizki in take so tudi pokoj-T "'fi prosvetnih delavcev. , Sk; JtSani rajni čas je, da pristojni or-temeljito rešijo problem -Pilotnega položaja upokojenih jiiTfosvetnih delavcev. Učitelj Čh v °jenec dandanes telesno in "f £ Sevno propada prav zaradi ra-P1 |®r, v kakršnih živi. j s Upokojeni prosvetni delavci si (f 'mo zagotoviti socialno var-st s svojim delom, ki smo ga jpravljalj, in ne prosimo miloš-k ki nam je dodeljena zaradi ''rh osebnih prejemkov (ti so bili do leta 1984 še prav posebno nizki). Kot prosvetna delavka sem doživela veliko reform, sestavila veliko učnih in drugih načrtov — tudi zadnjega leta 1983, udeležila sem se vseh seminarjev in aktivov. Upam si trditi, da sem svoje delo kot učiteljica opravljala z velikim optimizmom, zavzeto in odgovorno. Ne razumem, da naša socialistična samoupravna družba ne prizna našega vloženega pravnega minulega dela in truda. Povem naj še to, da se za upokojene prosvetne delavce nihče posebno ne zavzame. Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja usklajuje pokojnine po nizkih odstotkih vsem enako ne glede na to, da prejema nekdo 3, drugi pa na primer 14ališeveč starih milijonov dinarjev — čeprav imata oba enake potrebe oziroma prvi mnogo večje, ker si ni mogel nikoli privarčevati kakšnega dinarja. Naj se pokojnine prosvetnih delavcev tudi usklajujejo s pokojninami ustreznih profilov v gospodarstvu in z rastjo cen — tako kot se osebni dohodki še aktivnih prosvetnih delavcev. Za enake profile delavcev (seveda delovnih), naj bodo enake pokojnine, ne glede na to, ali se je nekdo upokojil npr. leta 1950 ali pa se bo upokojil leta 1990. Pišem v imenu vseh upokojenih prosvetnih delavcev, ker je njihovo minulo delo tako kot moje ali še slabše ovrednoteno. Menim, da takih krivic v naši družbi ne bi smelo biti. Upam, da bodo pokojnine prosvetnih delavcev v novem letu pravično usklajene z rastjo osebnih dohodkov aktivnih učiteljev, saj smo nekateri delali še pred letom dni. Tudi upokojeni učitelji ne prenesemo več starih krivic. Naj sindikat delavcev v vzgoji in izobraževanju in Zavod SRS za šolstvo ustrezno ukrepata pri Skupščini pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Iz pisma LJUDMILE LAUKO Popravimo krivice, ki bolijo Spadam v tisti povojni učiteljski rod, ki je vložil vse svoje moči in minulo delo v vzgojo mladih in obnovo šole. Mislim, da bi se odgovorni na vseh ravneh morali bolj zavzemati za nas, ki smo se izčrpali pri tem delu. Odšli smo v pokoj, ne da bi nam dali za življenjsko delo kakršno koli priznanje. Zdaj smo pozabljeni, odpisani, čeprav živi naše delo v rodovih, ki smo jih učili. Delo povojnega rodu učiteljev je bilo izjemno zahtevno in težavno, mnogo bolj kot je danes. Mislim, da bi vsi tedanji učitelji zaslužili posebno priznanje. V vsaki občini imajo pregled nad temi učitelji ali pa ga vsaj lahko naredijo, da bi bili vsi brez izjeme deležni takega priznanja. To bi bil dober zgled pravičnosti in solidarnosti do teh prosvetnih delavcev pa tudi humanosti do tistih med njimi, ki so poleg nesebičnega dela žrtvovali tudi zdravje. Delali smo prizadevno, z ljubeznijo. Če bi bili zmogli več, bi bili radi še več prispevali. Zato ni prav, da smo na jesen življenja tako pozabljeni in da dobivamo tako skromno pokojnino, ki zagreni vse življenjsko delo. Mislim, da je ena izmed nalog tistih, ki so na najodgovornejših položajih, tudi ta, da popravljajo krivice in se zavzamejo za prizadete — ne le z besedami, temveč tudi z dejanji. IZ PISMA J. M. Z. VODSTVA ŠOL, VZGOJNO-VARSTVENIH IN DRUGIH ORGANIZACIJ, VODSTVA OSNOVNIH ORGANIZACIJ SINDIKATA * Veliko je vzgojno-vr rstvenih organizacij, osnovnih in srednjih šol ter drugih vzgojno-izobraževalnih organizacij, kjer je večina naročena na Prosvetnega delavca. V tem se zrcali skrb odgovornih za obveščenost in nenehno izobraževanje pedagoških delavcev, pa tudi visoka zavest in razgledanost pedagoških kolektivov. Posnemajmo jih! Naš Ust lahko naročite po telefonu: (061) 315-585 Na podlagi 126. člena Zakona o notranjih zadevah SR Slovenije (Ur. list SRS, št. 28/80) in 70. člena Statuta izobraževalnega centra organov za notranje zadeve (št. 11/9-81, z dne 15. 7. 1981) SVET IZOBRAŽEVALNEGA CENTRA ORGANOV ZA NOTRANJE ZADEVE razpisuje VPIS UČENCEV V KADETSKO ŠOLO ZA MILIČNIKE ZA ŠOLSKO LETO 1986/87 Na razpis se lahko prijavijo moški, državljani SFRJ, ki izpolnjujejo naslednje pogoje: — da so uspešno končali osnovno šolo — da niso starejši od 17 let — da so telesno in duševno zdravi — da obvladajo slovenski jezik — da jim ni bil s pravnomočno sodno odločbo izrečen vzgojni ukrep in da niso v kazenskem postopku — da so po programu osnovnih šol pozitivno ocenjeni iz tujega jezika. V kadetsko šolo za miličnike bo sprejetih 220 učencev. V šoli se izvaja vzgojno-izobraževalni program v srednjem usmerjenem izobraževanju za pridobitev strokovne izobrazbe V. stopnje zahtevnosti za opravljanje del in nalog miličnika. Izobraževanje za pokUc traja štiri leta in se začne 1. septembra 1986. V tem času učenec odsluži vojaški rok, ki mu je priznan potem, ko opravlja dela in naloge miličnika najmanj dve leti. Po končanem šolanju mora učenec delati v organih za notranje zadeve najmanj dvakrat toliko časa, kolikor traja šolanje. Med šolanjem živi učenec v domu za učence in ima pravico do brezplačnega stanovanja in hrane, uniforme, učnih pripomočkov, do preventivnega zdravstvenega varstva in do denarnega zneska za osebne potrebe. Starši ali zakoniti zastopnik in učenec sklenejo z republiškim sekretariatom za notranje zadeve pogodbo o šolanju. Kandidati naj se prijavijo na razpis najkasneje do 31.3. 1986 na najbližji postaji ali oddelku milice. — Prijavo za vpis na obrazcu 1,20 morajo obvezno podpisati starši oziroma zakoniti zastopnik; to je hkrati dokazilo o njihovem dovoljenju za vpis. — Priložiti je treba spričevalo o uspešno končani osnovni šoli; kandidati, ki še obiskujejo osmi razred osnovne šole, naj predlože spričevalo sedmega razreda in spričevalo 1. polletja 8. razreda; spričevalo o končani osnovni šoli pa naj pošljejo do 20. 6. 1986. — priložiti morajo pisno mnenje šole, v kateri so se zadnje leto šolali. Kandidati, ki bodo izpolnjevali vse navedene pogoje, bodo vabljeni na zdravniški pregled, preskus duševnih in telesnih zmogljivosti in preskus iz znanja slovenskega jezika. Pri sprejemu v kadetsko šolo za miličnike bodo imeli prednost kandidati z boljšim učnim uspehom in kandidati, ki bodo uspešnejši pri preskusu znanja. Kandidati bodo sproti obveščeni o izbiri, najkasneje pa do 20.6.1986. Vsa pojasnila dajejo: 1. Kadetska šola za miličnike, Rocenska št. 56, Ljubi jana—Šmartno, telefon (061) 59-666 2. osnovne šole in 3. vse postaje in oddelki milice. Odprti dnevi v organizacijah združenega dela Kor vsako leto so tudi letos delovne organizacije odprle svoja vrata in sprejele osnovnošolce, ki imajo v zadnjem letu šolanja na osnovnih šolah zahtevno nalogo — izbiro poklica. Pedagogi, psihologi in učitelji na šolah smo vsako leto pred velikimi težavami, kako učencem čim bolj stvarno predstaviti poklice, za katere se zanimajo. To ni lahko. Pri tem nam seveda priskočijo na pomoč delovne organizacije; te pošiljajo na šole filme, predavatelje, gradivo, ki predstavijo določene poklice z besedo ali s sliko. Še zmeraj pa je veliko poklicev, posebno v administraciji, o katerih imajo učenci zgrešene predstave in jim je te le težko »podreti«. Poklicne avtomehanike, klepar idr., učenci dobro poznajo (tudi s slabih strani), pri poklicu administratorja (katere koli stopnje zahtevnosti) pa so-že večje težave. Učenci menijo, da je vsak administratoMajnica, ki kuha kavo in sem in Ija kaj natipka, pogleda pošto, feč dela pa že nima. Težko jim je dopovedati in jih prepričati, da strojepiske sedijo toliko in toliko ur na dan za pisalnim strojem v neugodnem položaju pri enoličnem delu itd., skratka, da je tako delo telesno in duševno naporno. Prvi problem »odprtih dni« je torej ta, da poklicev, za katere učenci mislijo, da jih poznajo, ne predstavijo. Poleg tega pa je še en problem, in sicer v sami organizaciji takih dni. Organizacije združenega dela »odprejo« svoja vrata zelo različno ali ob različnih dnevih, in če bi hoteli učenci obiskati več delovnih organizacij, bi jim odpadlo precej ur pouka; te pa so v osmem razredu zelo dragocene. Če odhajajo ob določenih dnevih le nekateri učenci, (npr. 3, 4) so težave s spremstvom, kajti učitelja je treba nadomestiti v razredu. Menim, da bi bilo treba najti ustreznejšo obliko odprtih dni, da bi odpadlo čim manj pouka in da bi učenci čim več videli in spoznali. Zato predlagam, naj bi (tako kot informativni dan na srednjih šolah), delovne organizacije odprle svoja vrata na dva določena dneva, in sicer tako, da bi skupine lahko prišle npr. ob 8. in ob 12. uri in še popoldne, kjer je to mogoče. Tako bi v dveh dneh lahko obiskali štiri delovne organizacije in bi šole imele manj težav pri organizaciji obiska. Na koncu želim pohvaliti dobro organizacijo in pripravljenost za sodelovanje v dveh ljubljanskih delovnih organizacijah — Dekorativni in Papirnici Vevče, ki smo ju obiskali in bili z obiskom nadvse zadovoljni. Upam tudi, da bodo kakovost, ki so jo letos v teh delovnih organizacijah pokazali, obdržali in še dvignili na višjo raven, da bo sodelovanje šole in njihove delovne organizacije še boljše. ANITA TRNAVČEVIČ Končni izlet Letos sem razredničarka oddelčne skupnosti 8. b razreda, v kateri je 30 učencev. Na naši skupaj prehojeni poti je bilo veliko padcev pa tudi vzponov. Toda že v petem razredu nas je povezovala v vseh naših prizadevanjih misel na izlet ob koncu leta in še naprej na končni izlet v osmem razredu. Kadar koli uspeh pri učenju ali kaki dejavnosti ni bil najboljši, nam je bil končni izlet tisto vodilo, ki nam je dajalo polet in optimizem. Učenci so zavzeto sodelovali tudi pri zbiralnih akcijah, saj so vedeli, da bodo denar porabili za končni izlet. Iz svojih šolskih dni se spominjam, kako srečni smo bili, kadar so se nam misli sproščale ob opisovanju kraja končnega izleta, načina potovanja, spremstva in navsezadnje tudi denarja, ki ga je bilo treba zbrati. Morda so bila ta pričakovanja vredna več kot sam končni izlet. Tudi naši učenci se v tem niso spremenili. Kako radi uidejo vsakdanjiku in kako lepo je v dneh, ko ni pouka, ko so prosti in brez skrbi. Potem pa je udarilo kakor strela: Končnih izletov ne bo več! Tako se je glasilo sporočilo Zavoda SRS za šolstvo. V šestem razredu smo odšli na končni izlet v soboto ob mojem spremstvu in ob spremstvu staršev. Šola ni dala denarja ne za razrednika ne za spremljevalca, ker je svoje stališče uskladila z navodili Zavoda. V sedmem razredu smo odšli na športni dan na piknik v bližnjo okolico. Kaj pa zdaj v osmem razredu? Starši se čudijo... Od Zavoda SRS za šolstvo so po telefonu zvedeli, da je končni izlet zadeva šole. Pripomnili so tudi, da je tak izlet mogoče izpeljati kot ekskurzijo. Učenci si prav gotovo želijo čim več ekskurzij in tudi učitelji se zavedamo, kako pomembne so Ic-te za učenje in vzgojo. Toda: ali lahko poenačimo ekskurzijo s končnim izletom? Kolegica Dušica Kunaver je v Prosvetnem delavcu naslovila javno vprašanje glede končnega izleta na Zavod SRS za šolstvo in prosila, naj ji pojasnijo,.zakaj je taka odločitev nastala. Odgovora ni dobila. Sama sem članica Društva ljubiteljev baletne in operne umetnosti in prav hvaležna sem društvu za dobro pripravljene izlete. Misel na izlet mi velikokrat daje moč, da premagujem težave, ki jih nikoli ne zmanjka. Ob tem veselju in zadovoljstvu pa velikokrat pomislim na svoje osmošolce. Razumem jih, da se oklepajo nečesa, kar jim pripada. Kljub odgovornosti, ki jo imamo učitelji na izletih, in kljub pomanjkanju denarja odrasli nimamo pravice odvzeti mladim teh veselih trenutkov in pričakovanj. MARJETA PETERLIN Smejmo se za boljši jutri Naši sodelavci odgovarjajo na novoletno anketo Leto 1985 v zgodovini šolstva V letu 1985 sem se najbolj smejal... Darilo prosvetnim delavcem — darilo šolskim oblastem . Priporočam takle inštrument ® Čemu ste se v letu 1985 najbolj smejali in zaradi česa najbolj jezili? Že dolgo se ne jezimo več, da si ne bi pokvarili zdravja. Od srca pa se smejemo vsem, ki nam še zmeraj govorijo o družbeni pomembnosti našega dela in dajejo smernice za vzgojo prihodnjih samoupravljalcev. Videli je, da še verjamejo v našo naivnost. Geza Cahuk V minulem letu sem se nasmejal in hkrati zjezil ob spoznanju, da vsa armada zagnanih prosvetnih delavcev v vseh štiridesetih letih vzgajanja in izobraževanja ni zmogla privzgojiti otrokom, ki so se gnetli v šolskih klopeh, vsaj temeljnega spoštovanja do učitelja. Franc Černe Jaz, grdoba, sem se pod kožo smejala neumnostim drugih in bendla, ker se drugi že dolgo smejejo na moj račun. Berta Golob Tistim kolegom, ki verjamejo, da se dd z normativi priti do denarja, ko vet dar velike bel j iinkovito deluje Zavod za izradu novčanica u sastavu Narodne banke Jugoslavije. Polde Kejžar Malodušje ne pozna ne jeze ne smeha. Marica Nakrst Ker letu 1985 nisei. i bil nič več za katedrom, se tudi. dsem jezil. Kot urednik Male pošte v Zabavniku sem se najbolj nasmejal pismu otrok o »določani« šoli, kjer po ičuje angleščino frizerka, ker je frizirala leto in pol v Angliji, telovadbo pa šofer tovornjaka, kateremu so odvzeli vozniško dovoljenje. Sleherni razred je napodil na vrh hriba blizu šole. Tam so se morali učenci postaviti v vrsto, on pa jih je iz zbornice z daljnogledom prešteval in kadil pipo. Albert Papler V tem letu ni bilo veliko priložnosti za smeh, vsaj ne v šolstvu (razen če nisi cinik). V srcu sem se jokal nad stanjem, kakršno je. Najbolj pa so me jezili govori tistih politikov, ki so prikazovali našo krizo tako, kot da bi jo povzročil nekdo drug ali nekdo tretji. Hudovali so se nad etatisti, nacit nalisti, birokrati, tehnokrati, planerji naložb, prevelikimi potrošniki itn. Kot da bi imeli pri nas organizirano opozicijo, ki je imela v preteklih letih oblast v svojih rokah in nam je vse to zakuhala. In kot da ljudje, ki so si izmislili Korting, Obrovac ali Dino, ne bi imeli imen in priimkov. Vid Pečjak V letu 1985 sem se najbolj smejal (cinično seveda) tistim, ki so mislili, da jim šolniki verjamejo, ko so govorili o zboljšanju razmer v šolstvu; najbolj pa sem se jezil nase, ker sem takšnim govoricam delno le verjel. Valentin Pivk # Če bi bili dedek Mraz, kaj bi darovali za novo leto prosvetnim delavcem in kaj šolskim oblastem? Če bi bil dedek Mraz, bi vsem prosvetnim delavcem daroval vero v boljši jutri, šolskim oblastem pa navdih za nove »verze«, s katerimi bi: nas v to prepričali. Geza Čahuk Učiteljem bi poslal tole voščilnico: Dragi moji kačurčki, letos vas ne morem osebno obiskati, ker sem zaseden —tako kot sindikalni funkcionarji po občinah. Zato vam po zgledu vaše vlade pošiljam obljube kar v paketu. Ce teh še nimate dovolj, se obrnite na skupne službe samoupravnih interesnih skupnosti. Sisom, pisom in drugim kruhorezcem bi pisal: Še naprej vam želim tako plodno razmnoževanje, kajti le tako bo ostalo manj denarja za neposrednega proizvajalca v prosvetnih vrstah. Franc Černe Prosvetnim delavcem blažilni mir, da bi jih mogel obsesti ustvarjalni nemir, šolskim oblastem pa —? Kaj naj zaželim sebi, ko se moram prišteti medpodoblast oblasti? Naj me leta 1986 ne zadene kak krepelec iz baze! Berta Golob Enim in drugim: dobre živce. Polde Kejžar Prosvetnim delavcem ne bi ničesar darovala, uredila bi jim normalne plače. Prosvetnim oblastem? Več poguma in samostojnosti pri reševanju problemov. Marija Lipužič Prosvetnim delavcem — rdeč nagelj, šolskim oblastem — bodečo nežo. Marica Nakrst ® Od šole zahtevajo za malo denarja veliko muzike. Kak- ^ inštrumente in skladbe priporočate? h Skladba ni pomembna. Najprimernejša inštrumenta bi bila lajni1 k Geza Čahuk Za koncert orkestra Slovenska družba priporočam skladbo »7^? suhih let«, za solista pa Martina Kačurja, ki bo mojstrsko odbreF Miserere prosvetnega delavca. Franc Černe k Boben in tako glasen bombrbom, da bi terjalcem muzike že ved> enkrat razneslo bobenček. Berta Golob sl M Počasni valček na flavti. (Zelo tenko piska.) Polde Kejžar Pogrebno koračnico. Marica Nakrst f. t n Nekdaj sem igral s Cigani v baru Troha na Bledu. Ob treh zjutraj1! je lastnik izplačal in prosil, če bi igranje zaradi ministra Cvetkovih’ o eno uro podaljšali. Hotelir je odšel, Cigani so pospravili inštrumČ l Minister se je razburil, hotelir je pritekel nazaj, primaš je stegnil odf\ dlan in rekel: »Kadnema čvai jv (denarja) . esviru!« >m plačal, pa smo spet zasvirali »Kako duva povardarac?« — minism I Željo. ' 1 { Albert Papler . V takih razmerah je mogoč samo orkester, ki je opremljen s prV, nimi inštrumenti, kot so: list papirja, glavnik, pokrovka, konzeC. škatla, domač perilnik itd. Orkester naj igra in spremlja zbor sužnjč ' Verdijevega Nabucca. ■ | Valentin Pivk Šolski orkester je preštevilen in hkrati temeljito razglašen; iz njeg1 -nujno morali izločiti nepotrebne inštrumente in godbenike, ki igl1 šolstvu tujo, administrativno-birokratsko muziko. Tak orkestet dobil zven, kakršnega je nekoč že imel. Menim tudi, da bi bilo treba- k menjati nekaj dirigentov, kal -rih dosedanje d rigiranje šolske, nu od ji stru ni ustvarilo sozvočja in ubranosti. 0 Ernest Rečnik \ ( “ Inovatorji ponujajo prosvetnim delavcem delovanji a etični pogon. Kaj menite o tem vi? I Inovatorji imajo prav: delovanje na etični pogon je že preskušenO-. pa še preskušena kakovost izdelkov. Ta tudi ni pomembna, saj se M izdelki amortizirali šele v naslednjem tisočletju. Geza Čahuk Mislim, da se je v predlog inovatorjev za vrsto pogona prikradli skarska napaka. Niso imeli v mislih ETIČNI/jogo«, ampak J ETI E pogon. V tem pa je bistvena razlika, kajne? Franc Černe h Dobro vedo, da je etični pogon zanesljivejši od, recimo, eterični. Ker etični ne razširja ne smradu ne sladkega vonja, družbi zaradi 4 ni treba niti kihniti. Berta Golob is/ ■or . Tako hudo pa nam spet ni, da bi se morali iz svojega poklica m delati. ^ Polde Kejžar ti, fr, Takoj sem za to. Najprej pa naj ga preskusijo na sebi. ^ Marija Lipužič 4 Tega goriva ni več. Marica Nakrst Tisti, ki ponujajo prosvetarjem namesto dostojnih plač etični pol1 niso dovolj izšolani. »Etika« je namreč grška beseda in pomeni naA nravnosti, ne pa latinska »ethologus«, ki pomeni: pavliha, burkeV n Ijivec! n Albert Papler n Že Cankar je rekel, da umre idealist hitreje od jeiičnika. Če je to,] (, potem je škoda, da nimamo med prosvetnimi delavci jetičnih idealih Vid Pečjak J Ta misel ni uresničljiva. Domače etike že primanjkuje, za uvoz P" deviz. Tako bo šolstvo še vedno ostalo brez pogona. Valentin Pivk | h Tako svetujejo šolnikom nekdanji ponavljala! Ernest Rečnik Kot dedek Mraz bi zamenjal povprečje plač, da bi šolski oblastniki prejemali plače prosvetnih delavcev in narobe. Albert Papler Če bi bil vsemogočni dedek Mraz, bi prosvetnim delavcem daroval za novo leto najlepšo izdajo Ustave in Zakona o združenem delu, namesto voščilnice pa zagotovilo, da bomo v letu 1986 vsa določila Ustave in Zakona tudi uresničili. Šolske oblasti bi za kratek čas razformiral, sproščene oblastnike pa postavil na vodilne funkcije po šolah. Ker bi bil dobrega srca, bi jih na tem mestu pustil le kratek čas, nato bi jim vrnil oblast. Potem ko bi se vrnili na prejšnje mesto, bi se godilo šolstvu bistveno bolje. Valentin Pivk SP ^P‘ tor? Na kaj pomislite najprej ob besedah reforma in ref oh1' ----------------------------------------------------------------•' ni , G Beseda reforma me spominja na obratno razmerje (velike beSn majhen učinek) ter na prosvetnega delavca, ki je »kriv«, da med bČ dami in dosežki ni premega sorazmerja. v Geza Čahuk Smejmo se za boljši jutri ^aši sodelavci odgovarjajo na novoletno anketo Na Primoža z Rašice, ki je rekel: Iz tiga Abecedarija se mogo ti vaši !*bi otročiči lehku inu hitru naučiti brati ter pisati. Le kateri abecedarij 'lit1 reformirane šole ima še tako moč? °?rta Golob , REFORMA —doživeti slabo, REFORMATOR —najpametnejši 'jovek. ^anc Černe Na protireformacijo, ‘‘olde Kejžar Zgrabi me reformatorska vnema, da bi reformirala reformatorje, barija Lipužič d* Ob besedah reforma, reformator se takoj spomnim na Slovar tujk 'tttinc, 1965, stran 367), kjer je zapisano: REFORMA lat. —politične spremembe, ki jih izvede vladajoči razred, da se obdrži na vladi. Mben Papler Najprej pomislim na antični rek: Timeo Danaos et dona ferentes« ^ojim se jih, četudi prinašajo darove). Besede naj bi izrekel svečenik Faokoont, ko je svaril Trojance pred lesenim konjem, ki so jim ga dajali Grki. Od Pečjak Ob besedi reforma vedno pomislim, da je nekdo spet začel razmišljati 0 nečem, na kar se ne spozna kaj prida. vulentin Pivk tal ■trt* l Besedah reforma, reformacija, reformaio, imam asociacijo na juihra, hkrati pa tudi na protireformacijo. Frnest Rečnik ■A Kako povezujete stabilizacijo, stabilno šolo, stabilnega učitelja in stabilno družbo? ?lt ef. Stabilizacija je stabilna, saj je nihče ne more premakniti. Šola se maje, ^ nanjo pritiska stabilizacija. Učitelji so stabilni kot granitna skala, saj Pn niti pritisk stabilizacije ne oanese. Družbena stabilnost pa je odvisna i 0d stalnega vodstva, zato ni neposredno povezana s stabilizacijo. F>eza Čahuk Zse, kar se razume pod pojmom, ki ima osnove v »slabil...«, je zelo ^stabilno. Na primer: Če ne bi imeli stabilizacije, bi se nam godilo Ninogo bolje. Če bi imeli stabilno šolo, ne hi otrebovali nenehnih j sPrememb. Če bi imeli stabilnega učitelja, ne bi potrebovali akademij, afnPak bi imeli še kar častitljivega učiteljiščnika. Če bi imeli stabilno 1 Njužbo, ne bi bilo treba tega zapisa. i Franc Černe , Da je to vse skupaj lahko le bolj pri tleh. Folde Kejžar Preprosto: Stabilni učitelji ob stabilno slabih plačah stabilno vztra-Njo in pripomorejo k stabilni družbi. Vse šole niso več povsem stabilne, *erse jim majejo zidovi, krušijo stene in strehe. A kdo bi gledal na take M Malenkosti? [0] barija Lipužič kaj žene socialistične šolnike v štrajk, saj tudi mi znamo razložiti vse pojave na oni strani ideološke črte. Berta Golob »Štrajk kot rekreativni odmor.« Polde Kejžar O vzgojnih vplivih štrajka lahko povem samo dobre stvari. Seveda pa jih bo na simpoziju treba posebej analizirati in eksplicirati: — Učitelji niso več učitelji, ampak delavci. Delajo v razredih, zato so v razredni družbi, ta pa že od nekdaj rešuje probleme s štrajki. Vzgojni vplivi? Želimo si zadovoljne ljudi, torej tudi učence. Vprašajte jih, kako so zadovoljni, če pouk odpade. Marija Lipužič Predlagam simpozije kar po šolah, za učence. Predavajo naj še živi udeleženci štrajkov pred vojno in naštevajo naj vzroke. Morda bo kateri današnjim vzrokom podoben? Alber Papler Kakšne neumnosti pa sprašujete? Štrajka v šolah ni, ni mogoč. Tisto, kar se je zgodilo v Krmju, ni res, to so si izmislili razredni sovražniki! Vid Pečjak Simpozija v letu 1986 ne bo mogoče izpeljati brez politikov kot najprimernejših strokovnjakov; ti bodo zaradi volitev menjali funkcije in pisarne, zaradi kongresov pa bodo več kot zaposleni. Osrednja tema simpozija bi morala biti: Kako naj potekata na šoli sočasno štrajk in organizirano delo. (Takšen štrajk bi politiki morda še dopustili!?) Valentin Pivk w Sanjali ste o Sloveniji v letu 2000. Kakšna je bila moja dežela v vaših sanjah? Ob proslavljanju novega leta 2000 smo se zbrali prosvetni delavci, politiki in uspešni poslovneži. Zvrstilo se je veliko govornikov. Govori so bili kratki in jedrnati. Rdeča nit vseh govorov pa so bili izrazi zahvale vsem prosvetnim delavcem za njihove zasluge pri vzgoji vseh, ki so znali ustvariti blaginjo. Zborovalci so podprli predlog, da moramo vzvišen poklic prosvetnega delavca še naprej, enako kot doslej, izdatno nagrajevati. Nenadoma sem se prebudil; ustrašil sem se ob besedah: »enako kot doslej«. Geza Čahuk Lipov list je zamenjala s figovim. Kar mislite si zakaj! Berta Golob V sanjah sem spraševala ravnatelja: Kaj pa zvišanje plač v naši deželi? Razlike v točkah? Regres? Malo je premišljeval in nato odvrnil: »Že desetletje nam vse prosve-tarske plače računa in nakazuje republiški računski center, saj ve za naša službena leta, izobrazbo in posebne tečaje. Enkrat na mesec mu po računalniku sporočimo morebitne posebne ure, nadomeščanje, potem pa je v« mesec mir. Marija Lipužič Ni bila več MOJA, ampak NAŠA. Marica Nakrst Delovanje učiteljev na etični pogon R« so NEstabilni. Marica Nakrst ti kako ganljivo uspešno deluje destabilizacija na učitelje, šolstvo in Nfužbo, sem si kot poučevalec lahko od osvoboditve naprej ogledoval, k a primer: leta 1947 je bil veliki shod ljubljanskih prosvetarjev. Po-l(J) sJušali smo gromovnika na odru, ki je pravil, da bo šola poslej sledila Wjam učencev. Če bodo hoteli igro, se bodo igrali, če bodo želeli zvesti kaj o Indijancih, jim bomo to povedali. Oglasil se je dober matema-Nk in vprašal: »Kako naj razložim Pitagorov izrek, če si bodo učenci Medtem zaželeli oponašati Tarzana?« Gromovnik ni odgovoril, mate-Matik pa je šel naslednji teden poučevat v Postojno. Albert Papler A si‘ Pse besede imajo samo nekaj skupnega: začen ijo se z zlogoma »sta -- bi«. ('id Pečjak Po razlagi Slovarja SKJ, IV-str. 909, pomeni stabilen tudi »ustaljen, Nespremenljiv«. Ker smo začeli govoriti o stabilizaciji v času našega Največjega padanja in drsenja;pomeni po tej razlagi, da želimo to ohra-Mti. Ker smo prosvetni delavci proti nadaljnjemu padanju in drsenju, {Mo torej proti stabilizaciji. valentin Pivk otl % . V letu 1986 je predviden tudi simpozij o vzgojnih vplivih str(tjka v šolah. Katere teme predlagate in kakšne strokovnjake? Predlagam tele teme: Pravilno razumevanje zdajšnjega družbenogospodarskega položaja, Utemeljenost zaostajanja osebnih dohodkov J\ Posvetnih delavcev za drugimi delavci v združenem delu, Razumeva-Ne družbenega poslanstva prosvetnega delavca, ki ga morajo motivirati P Za delo ideali, kot najvišje družbene vrednote. J Pse navedene teme bi morali podajati preskušeni politiki: taki, ki so NjjPoložajih vsaj30do 40 let. Samo to zagotavljapreskušeno kakovost. i ^eza Čahuk d id ^ komaj čakam ta simpozijalni simpozij. Brala sem namreč, da štrajki soli niso vzgojni. Naj kak strokovnjak iz kapitalističnega sveta pove, Nikoli ne sanjam, občudujem pa sanje nekaterih pesnikov, recimo tiste o domovini, ko pesnik domovino sprašuje po zdomcih: »Boš jih kot lastovke k sebi priklicala? Kakor golobe prizvala pod krov? Ali jih tuja bo slava premamila in jih nikoli več k tebi ne bo?« Albert Papler Psi vemo, da imamo lepe in grde sanje. P mojih lepih sanjan je naša dežela napredna, inovativna, razvita dežela z visokim standardom in uspešnim samoupravljanjem. Vidim tuje časopise, ki pišejo: »Gospodarski čudež v Jugoslaviji!« Okolje je očiščeno nesnage, šolstvo pa usmerjenega izobraževanja. Otroci ne hodijo več niti v »šole za mesarje, smer prodajalci« niti v »šole za mesarje, smer ubijalci«, temveč v šole za vzgajanje odprtih glav. V svojih sanjah odprem najnovejšo Enciklopedijo Slovenije in pogledam pod geslo »usmerjeno izobraževanje«. Tam piše: »Kulturni genocid nad našimi otroki v 20. stoletju, ki smo se ga pravočasno zavedli in ga odpravili.« P svojih grdih sanjah pa vidim našo deželo, ki s poceni delovno silo izdeluje poceni izdelke, ki jih izumljajo v tujini. Okolje se duši v umazaniji, šolstvo pa v usmerjenem izobraževanju, ki so ga razširili tudi na osnovne šole, tako da se mora vsak otrok že ob vstopu v šolo odločiti, ali bo postal »mesar prodajalec« ali »mesar ubijalec« ali pa kaj drugega. Tudi v teh sanjah odprem najnovejšo enciklopedijo, v kateri piše: »Usmerjeno izobraževanje je vsestransko razvilo človekovo osebnost in je glavni razlog za nezaslišane uspehe naše družbe v zadnjih desetletjih.« Pid Pečjak Leto 2000! Dva velika dogodka: prelom tisočletij in v pokoj grem. Konec s šolo! Že se pojavi pred mano šolska stavba kot danes; nič novega v petnajstih letih. Grem proti njej. Glej! Šola je obdana z visoko, Žično ograjo. Na njej so napisi POD NAPETOSTJO — SMRTNO NEVARNO. Prihaja mladenič, pride do vrat v ograji, krikne in se Zgrudi mrtev. Prihajajo drugi. Tudi ti segajo po ograji, kričijo, padajo, umirajo. P množici kriči mož iz šestdesetih let: — Ljudje božji! Kaj počnete? Ali ne znate brati? — Brati? Kaj je to —brati? sprašuje množica. — Brati pomeni to, da razumete tisto, kar piše na tablah na ograji. — Kje se lahko naučimo brati? — Brati se naučite v šoli, ki je zdaj ograjena! Šolo so zaprli — nepi- smeni ste. Mrtvi okrog šole so davek za to početje, odgovarja mož iz množice. „ — Hočemo se naučiti brati, hočemo šolo, podrimo ograjo, nočemo po neumnosti umirati, kriči množica. Ograjo so podrli, šolo odprli, množice so spet začeli izobraževati. Iz šole so prihajali veseli obrazi. Šolo in delo v njej so začeli ceniti. Palentin Pivk Reforma in reformatorji Povezanost stabilne družbe in stabilnega učitelja (Vse karikature: Oto Jurgec) RAZISKAVA O DRUŽBENOGOSPODARSKIH VIDIKIH REFORME Znanost naj usmerja prakso Dvodnevni posvet o izsledkih jugoslovanskega znanstvenoraziskovalnega projekta Družbenogospodarski odnosi v reformi vzgoje in izobraževanja, ki ga je pripravila 5. in 6. t.m. Pedagoška fakulteta v Osijeku, nosilka te raziskave, je v primerjavi s prejšnjimi posveti o tej tematiki dal marsikaj novega. Na prejšnjih srečanjih so sodelavci projekta predstavili šele prve izsledke in v razpravah preverjali svoje hipoteze; tokrat so že lahko seznanili udeležence z izsledki štiriletnega raziskovalnega dela. Razprava, v kateri je sodelovalo več kot dvajset znanstvenih delavcev in predstavnikov samoupravnih interesnih skupnosti ter strokovnih združenj iz vse države, je obogatila končno besedilo poročila, ki ga pripravljajo. V uvodnem delu posveta je dr. Milan Ratkovič, vodja projekta, seznanil udeležence s cilji, vsebino, metodami in spoznani raziskave, vodje posameznih tematskih področij pa so predstavili izsledke delnih raziskav, pri katerih je sodelovalo 57 strokovnjakov. To dejavnost so prikazali: dr. Stevan Bezdanov (družbenogospodarski vidiki samoupravnega povezovanja izobraževanja in dela), dr. Adam Grubor (družbenogospodarski vidiki v razmerju med šolo in družbenim okoljem), dr. Stanislav Antič (načrtovanje in programiranje v svobodni menjavi dela), dr. Hr-voje Vrgoč (uresničevanje svobodne menjave dela v vzgoji in izobraževanju), dr. Ante Bežen (informiranje pri uresničevanju svobodne menjave dela v vzgoji in izobraževanju) ter mag. Milan Živkovič (metodološki vidiki). Raziskava je potrdila temeljno spoznanje, da je ustvarjanje simbioze med izobraževanjem in drugimi človekovimi dejavnostmi dolgotrajen proces, ki predpostavlja globoke družbenogospodarske spremembe. To ni politična ali prosvetiteljska utopija, niti naloga, ki jo je mogoče izpeljati samo z dobro voljo. Uresničenje take globlje povezanosti zahteva hkrati spremembe v združenem delu in vzgoji in izobraževanju, v celotni družbi in v človeški zavesti. Med mnogimi spoznanji, ki jih ni mogoče povzeti v kratkem zapisu s posveta, naj omenim še to: na razvoj vzgoje in izobraževanja moramo gledati tudi z mednarodnega vidika, saj veljajo za to področje nekatere zakonitosti, ki niso odvisne od družbeno-politične ureditve v posameznih deželah. Udeleženci posveta so dali vse priznanje raziskovalni skupini in njenemu povezovalcu Milanu Ratkoviču. Izrazili so željo, naj bi tako uigrana skupina nadaljevala raziskovalno delo, odgovorni družbenopolitični in strokovni dejavniki naj bi prisluhnili ugotovitvam in predlogom raziskave in jih uporabili za usmerjanje nadaljnjega razvoja vzgoje in izobraževanja. To velja za nekatera sistemska, organizacijska in finančna vprašanja, pa tudi za družbeni odnos do izobraževanja, ki je pogoj družbenega razvoja in uspešnega vključevanja v mednarodno delitev dela. Celotna raziskava bo objavljena v več knjigah, ki bodo izšle v prvi polovici prihodnjega leta. ANTE SELAK Vladimira Bratuž: Tribuna, žgana glina s samostojne razstave v razstavišču Name-Tromostovje. Akademsko kiparko, arhitektko in pedagoginjo Lako Bratuževo sicer poznamo bolj po plastičnih opremah javnih prostorov, sedanja razstava pa nam daje vpogled v njeno intimnejše ustvarjanje. To so keramike in plastike, nastale v zadnjem obdobju. Vsebino keramike ji je po večini navdihnila narava ob morju s svojimi ritmi, plastike pa so plod doživetij in razmišljanj o sodobnem človeku množice. Ta sociološka problematika, boleča in značilna zlasti za predstavnike zrelega srednjega rodu, je iznajdljivo podana z motivi kakor: Sam v množici, Mlin življenja, Zasvojenost itd. Tudi plastike, kjer človeška figura ni prisotna, temveč je motiv vsakdanji predmet, izpovedujejo misel o dogajanju med ljudmi. Razstava kaže bogato likovno kulturo ustvarjalke in njeno življenjsko angažiranost. Kolikor ustvarimo, toliko lahko delimo Dušan Šinigoj med prosvetnimi delavci Pohvalno je, da pride predsednik Izvršnega sveta Skupščine SRS med prosvetne delavce in jih osebno seznani z gospodarskim položajem, z. uspešnostjo našega gospodarjenja ter možnostmi družbenih dejavnosti v teh razmerah. Od srečanja z Dušanom Šinigojem, ki je bil nekoč sam pedagoški delavec, pozneje pa podpredsednik Izvršnega sveta, odgovoren za družbene dejavnosti, so ravnatelji srednjih šol in drugi udeleženci posveta, ki je bil 9. t.m. v Cankarjevem domu v Ljubljani, veliko pričakovali. Vemo, da so razmere v srednjem šolstvu, zlasti še v nekaterih srednjih šolah, zaostrene. Ravnatelji teh šol so zato željno pričakovali dobrih novic, s katerimi bi podprli omajano moralo učiteljev. Srečanje s predsednikom Izvršnega sveta je v resnici izzvenelo kot trezna realistična informacija o gospodarskem stanju, kakršno je. Naša skromna gospodarska uspešnost ne dopušča, da bi delili več, kot ustvarjamo, in da bi sanjali o drugačnem položaju vzgoje in izobraževanja, dokler bo rast družbenega proizvoda taka kot zadnja leta. Lepih besed o vlogi in mestu vzgoje, izobraževanja in znanosti v naši družbi, zapisanih resolucijah, nihče sicer ne zanika, so pa družbi v teh razmerah očitno bolj v okras, kot pa razlog za prerazdelitev družbenega proizvoda v korist teh dejavnosti. Vsak dinar je namreč preračunan in porazdeljen; če hočeš nekomu dati več, moraš vzeti drugemu, ki ni nič bogatejši. Edino upanje je v Varčevanje da, siromašenje ne Ob poročilu o gmotnem položaju vzgoje in izobraževanja Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo je pred kratkim pripravil poročilo o gmotnem položaju vzgoje in izobraževanja. Poročilo je presek stanja in zbir značilnih podatkov, ki ga pojasnjujejo, rabilo pa naj bi Izvršnemu svetu Skupščine SR Slovenije, da bo objektivno seznanjen s stanjem v tej dejavnosti. Razprava o poročilu na seji republiškega komiteja 17. t. m. se je prav zaradi namena tega poročil a zadržala predvsem pri vrednotenju podatkov in stanja iri manj pri samih podatkih. Vsem, ki spremljajo dogajanje v vzgoji in izobraževanju, je zrtano, da naglo upada delež dfužbenega proizvoda, namenjen izobraževanju in vzgoji: leta 1980 smo namenili osnovnemu šolstvu še 2,41 družbenega proizvoda, v letu 1984 pa samo še 1,86; za usmerjeno izobraževanje smo leta 1980 dajali 1,57 družbenega proizvoda, lani samo še 1,15. Tako omejevalna finančna politika je morala — ob nezmanjšanem, če ne celo povečanem obsegu vzgojno-izobraževalnega dela — pripeljati to dejavnost v krizo, ki jo občutimo ne le kot vsesplošno zategovanje pasu, marveč tudi kot padanje kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela in motivacije zanj. Standardi, ki jih imamo v osnovnem, srednjem in visokem šolstvu, začenjajo odpovedovati ali pa dobivajo drugačen pomen. V standardu zagotovljenega programa osnovne šole so razlike čedalje večje, večje kot razlike v obsegu dodatnega programa. To pomeni, da lahko samo še s pridržkom govorimo o enotni osnovni šoli, kaj šele o tem, da dajemo vsem otrokom enake možnosti za temeljno izobraževanje in vzgojo. Podatki iz zaključnih računov za srednje šole povedo, da so šole za tako imenovane materialne stroške d ale precej več, kot dobivajo od Izobraževalne skupnosti Slovenije. Šole, ki nimajo drugih prihodkov, morajo torej poravnavati te stroške z denarjem za osebne dohodke. Učiteljeva delovna in učna obveznost j e postal a meglen pojem, prav tako megleni so tudi podatki o osebnih dohodkih. Razlike med osebnimi dohodki, zajetimi v cenah storitev, in resnično izplačanimi osebnimi dohodki so bile v letošnjem prvem polletju v srednjem in visokem šolstvu zelo velike —■. izplačani osebni dohodki za polovico večji kot kalkulativni. Ker veljajo ti podatki za povprečje, pomeni, da se razlike med šolami močno poglabljajo. Vemo, da je v programih srednjih šol toliko učnih ur, da bi lahko zaposlili 7350 učiteljev; v resnici jih je pa samo 5077. Nekaj podobnega je tudi v visokem šolstvu. Z razlikami, povečano učno obveznostjo in nadurami si učitelji zboljšujejo plače. Šole, ki se ravnajo pri zasedbi učnih mest po normativih in učiteljem ne nalagajo več kot polno učno obveznost, lahko dajejo učiteljem le skromne osebne dohodke — tako skromne, da je upiranje že povsem človeško razumljivo. Dodati moramo še razlike med šolami pri pridobivanju sredstev z neposredno svobodno menjavo dela. Tako, na primer, obe pedagoški akademiji skoro da nimata takih možnosti, nekatere visoke šole pa si zagotavljajo na ta način še eno polovico rednega prihodka. Tudi med občinami so take razlike, ki so odvisne od gmotnega položaja občine pa tudi od odnosa občinskega vodstva do šolstva. Tako je podoba naše šole, ki jo dobimo iz statističnega povprečja, nekaj drugega, kot je resnična podoba našega notranje čedalje bolj razslojenega šolstva. Pri tem moramo upoštevati še to, da kakovost in gmotno stanje posameznih šol nista v pravem medsebojnem razmerju, vsaj pri mnogih šolah ne. Kritično razmišljanje o podatkih, predstavljenih v poročilu republiškega komiteja, nas mora pripeljati do tega, da začnemo biti plat zvona ter javno in glasno povemo odgovornim organom, kam vse to pelje. Za to so se zavzeli tudi nekateri člani republiškega komiteja, ki so poudarili, da postajajo razmere v vzgoji in izobraževanju dramatične. Vsak čas bo sklenjen začarani krog, iz katerega se zlepa ne bomo več rešili: zaradi podcenjenosti programov upada pri učiteljih volja do dela, z njo pada kakovost vzgoje in izobraževanja; slaba šola pa bo zgubila tudi družbeno podporo. V vzgoji in izobraževanju stabilizacija ne sme pomeniti zastoj in nazadovanje. Tu se ne moremo odreči razvojni perspektivi, saj se vzgoja in izobraževanje ne moreta razvijati brez vizije, ne moreta biti podrejeni ozki eko-nomistični logiki. V tej dejavnosti je zato mogoče varčevanje, ni pa dopustno siromašenje! JOŽE VALENTINČIČ povečanju družbenega proizvoda: za leto 1986 načrtujemo, da se bo povečal za 2,5 %, vendar je predsednik Izvršnega sveta prepričan, da zmoremo več — tudi 5 odstotkov, če bi se lotili bolj kakovostnih programov in bi imeli več volje do dela. V Sloveniji smo letos dopustili višjo rast osebnih dohodkov prav zato, da bi povečali motivacijo za delo. Povečali se bodo vsaj za toliko, kolikor bo znašala inflacija (okoli 80 do 85 odstotkov). Nenehno padanje realnih dohodkov, ki je že preseglo 30 odstotkov, naj bi se zaustavilo, življenjska raven naj bi se v prihodnjih letih začela postopoma višati. Vse to pa le s pogojem, če bo ra-stel družbeni proizvod, če bomo naredili več in bolje in znali tudi prodati... Prosvetni delavci vemo, da pri tem višanju družbenega proizvoda ne moremo neposredno pomagati. Lahko delamo več in bolje, pa se vsakoletni družbeni proizvod ne bo povečal niti za las. Vzgoja in izobraževanje — to je dolgoročna naložba. Pomagamo torej lahko le z zmanjševanjem obsega dejavnosti, z zmanjšano ali bolj smotrno porabo družbenega denarja. V to smer gredo stabilizacijski predlogi IZOBRAŽEVALNE SKUPNOSTI Slovenije, ki jih je na posvetu razložil njen predsednik Tone Ferenc. Da bo s povečanimi normativi in večjim obremenjevanjem učiteljev vzgojno-izobraževalno delo boljše in bolj kakovostno — v to najbrž nihče ne verjame. Zato bo razprava o teh predlogih trajala še nekaj časa. Take so sedanje možnosti it1 taki obeti za jutri. Od celotnega ustvarjenega družbenega proi' zvoda ostaja Sloveniji blizu 9^ odstotkov, ostalo gre za skupV potrebe v federaciji, za nerazvite, za dolgove iz prejšnjih let. Da i bi zboljšali svoj gmotni položaj, i moramo dati prednost kakovost- ' nejšim proizvodnim programom, i se izogibati naložbam, ki bi za- i htevale veliko energije in delav- i cev ali bi ogrožale okolje. Izvršni ’ svet ne priporoča več samoprf spevkov, vsaj tistih ne, s katerimi bi pozneje dodatno obremenili družbene blagajne. Prilagoditi se moramo logiki teh trdih let. Če bomo imeli kak dinar več za prerazdelitev, so prvi na vrsti upokojenci, saj jih je inflacija najhuje prizadela. Tako so izzvenele misli Dušana Šinigoja. Za širšo razpravo ni bilo časa (dr. Savin Jogan je nanizal nekaj ugotovitev in spoznanj o nacionalizmu, njegovih izvorih ter nalogah šole io družbe). Ravnatelji šol tako niso imeli priložnosti, da bi kaj več povedali o razpoloženju v zbornicah, o tem, kako doživljajo gospodarsko krizo prosvetni delavci in kaj predlagajo. Tako so udeleženci posveta odhajali na , svoje domove neveseli, kot ni ! vesel sedanji trenutek družbe- j nega življenja, obogateni kvečjemu s hladno logiko ekonomske1 resničnosti. Pri pomirjanju duhov v šolah se ta najbrž ne b° preveč obnesla. JOŽE VALENTINČIČ Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda Nadaljevanje s 3. str. Arheologi so v letih 1981—85 odkrili več pomembnih naselbin ali posameznih ostankov različnih kultur na našem ozemlju, od prazgodovine do zgodnjega srednjega veka — tako npr. jami Divje babe I in II, staroslovansko naselbino in depo orožja v blejskem kotu, naselbino v Dolnjem Lakošu itd. Objavili so monografsko obdelavo Potočke zi-jalke (Srečko in Mitja Brodar) in Halštatske keramike v Sloveniji (Janez Dular), topografsko obdelavo Bele krajine in še več pomembnih del. - Velika enciklopedična Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev je izčrpno obdelala Zgodovino agrarnih panog, v pripravi sta Zgodovina prometa in Zgodovina mer, uteži in denarja. Izšlo je še več monografskih del o starejši slovenski zgodovini. V okviru umetnostne zgodovine sta izšli sintetični deli Emilijana Cevca Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom ter Gotika u Sloveniji i Hrvatskoj. Raziskovalci glasbene zgodovine so se izkazali z uspešnim tiskanjem nove zbirke slovenskih glasbenih del — Monumenta artis musicae Sloveniae. V njej je doslej izšlo 5 zvezkov Ivančiče-vih, Lagkhnerjevih, Dolarjevih in Gallusovih skladb, poleg tega sta izšla zbornika referatov na mednarodnih simpozijih, ki jih je organiziral Muzikološki inštitut, in sicer Slovenska opera v evropskem okviru in Jacobus Gallus in njegov čas. Izšel je predzadnji, 13. zvezek Slovenskega biografskega leksikona, v zbirki Korespondence pomembnih Slovencev so izšla Pisma Frana Govekarja, v tisku so Pisma Matija Čopa in Pisma Primoža Trubarja, seveda z znanstveno-kritičnimi spremnimi besedami in opombami' Izšlo je 15 zvezkov Literarnega i leksikona, vsega skupaj jih je do- I slej izšlo 25, letos je dodan do- . polnilni zvezek s pregledom celote v slovenščini in angleščini Objavljena je bila 2. knjiga Slovenskih ljudskih pesmi, monografska študija Maske slovenski!) pokrajin (Niko Kuret) in še več knjig in plošč o slovenskem ljudskem izročilu. V znanstveni iz- 1 daji Zbranih del Borisa Ziherla 1 sta izšli dve knjigi, v tisku je tret- ! ja. Izšli sta prvi dve knjigi Te- ! meljne izdaje del Marxa in En- ; gelsa, prav tako s kritičnimi se- 1 stavki. V sklopu dolgoletnega dela za ] jugoslovansko vegetacijsko karto je bilo pravkar obdelano j postojnsko območje, izdelana pa je bila tudi karta potencialne na- ' ravne vegetacije celotne Jugo- , slavije. Izšlo je veliko razprav o naravoslovnih vidikih naše zemlje in njenih značilnosti,več jih je i zbrano v izčrpnem zborniku Na- ‘ ravne nesreče v Sloveniji, sicer pa izhajajo v revijah, npr. v Geografskem zborniku in Krasoslov-nem zborniku. Rezultati sistematičnih raziskav našega kra-: škega sveta so na sodoben, hitro j dostopen in pregleden način j zbrani v računalniško obdelanent ] katastru kraških pojavov. Vse to je le izbor nekateri!1 j najznačilnejših raziskovalnih re- } zultatov iz pravkar preteklega ( srednjeročnega obdobja. Koliko ( bi se dalo še povedati o njih, si . lahko predstavljamo, če upošte- J varno, da so bila dognanja o naši naravni in kulturni dediščini v pravkar minulem petletnem ob-dobju objavljena v več kakor 1200 knjigah, razpravah in član-kih. MAJDA STANOVNIK-BLlNC f d Gospodarno, vendar ne na račun otrok ' ■ ^2 Anice Černejeve Celje Vrtci po Sloveniji najbrž ra-2lično občutimo zaostrene gospodarske razmere, saj smo neposredno odvisni od gospodarnega položaja v posameznih ob-cmah, od razvitosti mreže vzgoj-No-varstvenih organizacij, stebla otrok v družbeno organizi-rani vzgoji in varstvu, pa tudi od UsPešne svobodne menjave dela; to pomeni od uspešnega dogo-Varjanja o ekonomski ceni. Sem j® treba prišteti še normative ki (’oločajo, koliko otrok sme biti v °ddelku, pa tudi kadrov, in se-veda — strokovne službe. vek staršev, ki prispevajo (po zadnjih izračunih) komaj 20 odstotkov potrebnega denarja za našo vzgojno-varstveno organizacijo. Kljub prizadevanju Skupnosti °|roškega varstva Slovenije, da k* se izenačile življenjske ra-2lnere otrok pa tudi vzgojiteljic, le med otroki in vrtci še precej ■- razlik. Povedati je treba, da nam j£ Skupnost otroškega varstva Slo-^ Venije (glede na možnosti) še 2ttteraj dodaja denar za nabavo yzgojnih pripomočkov, za zbolj-sanje zdravstveno-higienskih ra-2mer, za večja vzdrževalna dela, Pa tudi za zboljšanje osebnega dohodka delavcev. Prispevek Skupnosti zelo presega prispe- Ce bi bili odvisni samo od ustvarjenega dohodka na podlagi načrtovane ekonomske cene, bi bile razmere za vzgojno delo še siromašnejše. Res pa je tudi, da ob nenehni rasti režijskih stroškov in drugih cen različnih pridelkov in izdelkov (od prehrane pa do igrač) z dovoljeno rastjo ekonomske cene ne ustreza več. Ob periodičnih obračunih finančnega poslovanja ugotavljamo nemogoče indekse pri rasti stroškov za različne prvine porabe, ki jih nismo mogli predvideti, čeprav vsako leto natančno in gospodarno delamo po stabilizacijskem načrtu. Gospodarno razmišljamo in varčujemo, kjer le moremo (pri energiji, vodi, papirju, čistilih, pri oblačilih za dojenčke) in zmeraj znova iščemo možnosti, katerim vzgojnim sredstvom bi se lahko odpovedali, ne da bi prizadeli kakovosti vzgoje in zdravja Tako so vzgojiteljice VVZ Andersen domiselno ponazorile zgodbico Frana ^vstika Kdo je napravil Vidku srajčico. Za dekoracijo so uporabile posušene have, vejice, semena in furnir. Najslabši osebni dohodki v občini VVZ Anton Medved Kamnik Vzgojno-varstvena organiza-c'ja Anton Medved je edina toksina organizacija v kamniški °t>čini. Sestavlja jo osem vzgoj-no-varstvenih enot ali dislociranih oddelkov. Organizirano družbeno vzgojo ima v Kamniku «00 otrok, to je le 29,8 % predelskih otrok. V vrtcu je tako atalo otrok prav zato, ker v ka-tiniški občini že štiri leta niso Zgradili nobene stavbe za družbeno varstvo otrok. Vse do šolskega leta 1985-86 je bilo vsako elo tudi do 250 odklonjenih Prošenj. Zdaj pa čaka na varstvo 150 otrok; največ teh je v mestu Kamnik, nekaj otrok, potrebnih varstva, pa je v Komendi, kjer 5(90 morali začasno ukiniti dru-2'rtsko varstvo, otroke premestiti V vzgojnovarstveno enoto in °blikovati kombinirano skupino otri)k, starih do dveh let in pol. Zaostrene gospodarske ra-2tnere prav gotovo tudi pri nas zahtevajo smotrno in varčno poslovanje; le-to je zelo oteženo, Ker so enote in oddelki razdrob-Jeni. Zaradi take razdrobljeno-sti oddelkov je potrebno za potovanje več denarja, saj moramo vsak dan razvoziti hrano in dfugo. Visoki so tudi izdatki za °Žrevanje, saj smo odvisni od ra-tičnih dobaviteljev, ki imajo kaj ^alo posluha za to, kar otroci Potrebujejo. Ob vse večjih materialnih iz-atkih, ki bremenijo vzgojno-varstveno organizacijo, iz dneva . dan teže uresničujemo vzgojni Pr°gram. Vzemimo za zgled vzgojna sredstva. Izvajalci smo vsako leto v ekonomski ceni materialne stroške samo indeksira-1 i, posledica tega pa je, da smo ob letošnji revalorizaciji programov dobili priznanih samo 246 din za mesec na otroka ali 2912 din na leto. Kaj pa danes ob tako visokih cena,h igrač sploh lahko kupimo za ta denar? Pri tem še tako iznajdljive vzgojiteljice ne morejo pomagati. Izvajalci smo že od junija opozarjali samoupravno interesno skupnost, da je za našo dejavnost načrtovala premalo denarja, ali bolje, dadobivamomanj denarja od staršev zaradi samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialno varstvenih pravic. Trudili smo se zaman. Obljubili pa so nam, da bo prispevna stopnja večja šele v letu 1986. Prispevna stopnja, veljavna-v letu 1985, namreč ne zagotavlja dovolj denarja, tako da izvajalci še vedno nimamo plačanih vseh programov, čeprav je že konec leta. Pa tudi tega ne vemo, kako bomo ta denar sploh dobili — zaradi interventnega zakona. Izvajalci smo letos v težavnem položaju, to se pozna tudi pri osebnih dohodkih zaposlenih delavcev v vzgojno varstveni organizaciji. Po podatkih za oktober smo na zadnjem mestu v občini, kaj šele da bi lahko govorili o kakršnem koli približevanju našega povprečnega osebnega dohodka povprečnemu osebnemu dohodku v gospodarstvu. ANTONU A URBANČIČ otrok. Koristno in gospodarno uporabljamo številne odpadne materiale, ki jih dobimo od staršev in od delovnih organizacij, sami izdelujemo ljubkovalne igrače in popravljamo poškodovane. Pri nekaterih vzdrževalnih delih, ki bi jih sicer morali drago plačati, so nam pomagali tudi starši in varčevali, smo za prihodnje leto lahko nakupili več vzgojnih sredstev (med temi je tudi Lego sistem, ki je zelo drag). Zato smo se odločili, da ga bomo uporabljali le v kabinetu, sicer bi se porazgubil v skupinah. Tudi otroke vsak dan znova navajamo na pravilno ravnanje z igračami in jih spodbujamo k varčevanju. Menim, da smo vse dozdajšnje gospodarske težave še kar dobro premagovali in da jih bomo tudi poslej, seveda če ne bodo posledice stabilizacije prerasle naših zmogljivosti. Računamo lahko na neizčrpen optimizem vzgojiteljic v celjskih vrtcih in na njihovo strpnost seveda, če bo njihovo delo ustrezno družbeno vrednoteno in nagrajevano. Zdaj, ko so se našim delavcem nekoliko povečali osebni dohodki, se že bojimo, da se bodo — po zadnjih ukrepih — spet povečale razlike med nami in gospodarstvom. Delavci v vzgojno-var-stvenih organizacijah čutijo čedalje večjo odgovornost do dela, hkrati pa se vse bolj bojijo za svoj obstoj. Ker je v vrtcih čedalje manj otrok, smo upravičeno zaskrbljeni za prihodnost naše dejavnosti. Povedati moram, da smo opustili že dve varstveni družini, in da bi bil en naš odde- lek prazen, če ne bi vozili otrok iz drugega celjskega vrtca, ki je prenapolnjen; opustili smo tudi en razvojni oddelek za duševno prizadete predšolske otroke; Pri Skupnosti otroškega varstva smo se dogovorili takole: če se bo število otrok še naprej zmanjševalo, bomo postopoma zniževali normative in ne bomo dopustili, da bi ostali nekateri oddelki prazni. Le-te bi namenili otrokom iz krajevne skupnosti, ki še nimajo dnevno družbeno organizirane predšolske vzgoje. Prepričana pa sem, da v takšnem ekonomskem položaju kot smo, ne bomo zlahka rešili tega vprašanja z denarne plati. Zdaj imamo na oddelek dve »celi« delavki —vzgojiteljico in varuhinjo, ne moremo pa si predstavljati, kako naj bi ob še manjšem številu delavcev lahko dobro organizirali delo. Že zdaj imamo veliko težav pri delu zaradi prilagajanja staršem tako glede dolžine kot časa varstva ter pogostih bolniških izostankov delavcev z dela. In kakšna bo kakovost našega dela, še posebno, če vemo, da starši čedalje več pričakujejo od nas, ker so veliko bolje poučeni o pomenu predšolske vzgoje? Pri ocenjevanju zdajšnjega resničnega položaja, pa tudi pri načrtovanju naše dejavnosti v prihodnje moramo biti stvarni. Ne smemo pretiravati z obljubami o boljši kakovosti, ki jo napovedujejo srednjeročni dokumenti. Zavedati se moramo, da so dosežki dokaj dobri glede na družbene možnosti. Menim, da moramo ohranjati doseženo, ob tem pa kar najbolje razvijati kakovost. ANA ČETKOVIČ SREČANJE V ANDERSENOVI KNJIŽNICI Med najlepšimi pravljicami in risbami »Najlepše pravljice žive v velikem, starem mestu, najlepše risbe pa rišejo otroci v Andersenovem vrtcu.« Tako je zapisala Ela Peroci v pismu, ki nam ga je poslala s slikanico. To je bila njena pozorna zahvala za risbe naših ptrok, ki smo jih poslali pisateljici ob njeni 60-letnici. Njeno pismo hranimo na steni pod steklom, ker je prijazno in toplo — tako, kakršne so vse njene pravljice in zgodbice. Ob njem sem si zaželela, da bi povabila pisateljico, da bi si sama ogledala, kje živijo njene pravljice in zgodbice in kako ob njih nastajajo otroška doživetja, izražena v risbah. Zvedela sem, da je njeno novo pravljico o Nini v čudežni deželi ilustrirala Jelka Reichmanova. Za naše otroke bi bilo veliko doživetje, če bi se lahko neposredno seznanilili z obema ustvarjalkama hkrati. Mogoče se bo naša Želja vendarle uresničila, morda se bosta kljub pomanjkanju časa odzvali vabilu, sem upala. In res sta prišli. Tisti dan nam je bilo v Andersenovem vrtcu toplo ob pričakovanju. Kdor je le mogel, je prišel v knjižnico. Skoda, da je premajhna in ne more sprejeti vseh dvanajst predšolskih skupin. Le tri skupine so imele to srečo. Na srečanje smo se dobro pripravili. Jelka Reichman nam je posodila svojih 50 izvirnih ilustracij, ki smo jih shranili pod steklom in jih razstavili v skupnem prostoru, kjer si jih lahko ogledajo vsi otroci, njihovi starši in obiskovalci. Razstavili smo tudi slikanice z njenimi ilustracijami in slikanice Ele Peroci. Ela Peroci nam je prebrala pravljico o Nini v čudežni deželi. Jelka Reichman pa jo je ilustrirala na velikem formatu. Vsak po svoje smo doživljali pravljico, delo njenih ustvarjalk. Otroci s široko odprtimi očmi, zatopljeni v pravljični svet in v nastajanje na papirju. Ilustratorka je povabila otroke k sodelovanju. Njenim umetniško narisanim podobam se je pridružila še nevešča, vendar ustvarjanja željna otroška roka. Ela Peroci nam je povedala kdaj, kako in zakaj je začela pisati, Jelka Reichman pa kako in zakaj tako lepo riše. Prijetno srečanje nam je popestril še Miljutin Ajdič, nekdanji ravnatelj našega vrtca, s kratko in zelo zanimivo zgodbo o tramvaju. Ta tramvaj nam je podarilo Cestno podjetje in mnoge otroke je nemalokrat popeljal v pravljični svet, čeprav je sam ostajal na dvorišču starega vrtca na Verdnika vi ulici. Srečanje i umetnicama je bilo ob tednu otroka. Šele danes vam pišem o tem, ker sem želela ugotoviti, kakšne vtise je zapustilo pri otrocih. Nastale so lepe risbe v različnih tehnikah..Obe avtorici sta jih bili iskreno veseli. Otroci, ki prihajajo v knjižnico, si posebno želijo slikanic Ele Peroci in slikanic, ki jih je ilustrirala Jelka Reichmanova. Tako se širi zanimanje tudi pri tistih otrocih, ki se niso mogli udeležiti srečanja. Ela Peroci nam je v zameno za risbe o Nini poslala spet novo slikanico o AJATAJU — otroci.jo Že poslušajo v nadaljevanjih — Jelka Reichman pa nam je obljubila, da nam bo še kdaj posodila priljubljene slike. Prejeli smo več, kot smo pričakovali. IVANA ORAŽEM Otroku samo dobro igračo Najznačilnejša in temeljna dejavnost predšolskih otrok je igra, nepogrešljiv spremljevalec otrokove igre pa igrača. Prav zato, kerjezaotrokov razvoj tako zelo pomembna, poudarjajo strokovnjaki tudi velik pomen igrače kot vzgojnega sredstva. Igrača ponuja različne možnosti za domišljijsko, dojemalno in ustvarjalno igro. Otroka spodbuja h gibanju in opazovanju, k razvija-frju govora, k samostojnemu oblikovanju, sproščanju domišljije, k vztrajnosti, sodelovanju in skupni igri. Bogati mu mišljenje in čustveno življenje in ga uvaja v širše socialno okolje. Velika vzgojna moč igrače je spodbudila mnoge strokovnjake in ustanove, da so se začeli prizadevati, da bi dobili otroci res dobre igrače. Ta prizadevanja segajo že v leto 1950. Tedaj je spodbudila Zveza prijateljev mladine Slovenije več dejavnosti, pri kateri so sodelovali: strokovne ustanove, upravni organi in mnogi strokovnjaki. Namen vseh družbeno organiziranih prizadevanj za dobro igračo je bil tudi dvigniti našo izdelavo igrač na višjo, kakovostnejšo raven. Gre za to, da bi starši, vzgojitelji in vsi, ki delajo z otroki, spoznali vzgojno vrednost igrače in njen pomen za otrokov razvoj, dobro ocenjene igrače naj bi postale učilo in bile zato oproščene prometnega davka. Žal se ta prizadevanj a so-slej še niso uresničila. Tako je maloprodajna cena igrače v trgovini obremenjena z 28,9 odstotka davka. Vzgojno-var-stvene organizacije lahko sicer kupijo igrače brez prometnega davka, če imajo ustrezno potrdilo, da je igrača učilo, ki ga izda Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. To omogoča Zakon o obdav- čenju proizvodov in storitev v prometu. V Sloveniji se v zadnjih let" letih prizadeva za dobro igračo tudi Skupnost otroškega varstva Slovenije. V ta namen je ustanovila komisijo za oceno igrač. Komisija ocenjuje igrače, primerne za vzgojo in varstvo predšolskih otrok ter svetuje vsem, ki sodelujejo pri nastajanju igrače. S svojimi ugotovitvami seznanja Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, izdelovalce igrač, trgovino Pedenjped in množična občila. V letu 1985 je komisija pregledala in ocenila okoli 50 igrač. Nekaterim izdelovalcem je predlagala zboljšave, nekatere igrače pa je ocenila kot dobre. Meril za preskušanje kakovosti igrač je veliko, pa tudi zahtevna so. Igrače morajo ustrezati naslednjim zahtevam: biti morajo vzgojne, primerne otrokovi starosti in njegovim duševnim in telesnim sposobnostim ter uporabne za različne igre. Dobra igrača mora ustrezati tudi zdrav-stvenohigienskim in tehnološkim zahtevam; biti mora varna, izdelana iz prijetnega in trpežnega materiala, skratka takšna, da se z njo otrok ne bo ranil in poškodoval. Taka igrača mora biti tudi estetsko oblikovana, zato da se otrok ob njej likovno vzgaja. Priznanje Dobra igrača so prejele igrače, ki so bile pozitivno ocenjene s psihopedagoškega, zdravstvenohigienskega in tehnološkega vidika. Predstavljene so bile na razstavi Otrok v igri, ki je bila letošnjega novembra v Potrošniško informativnem centru v Ljubljani. Želimosilahko.dabi komisija za oceno igrač nadaljevala svoje delo ter še nadalje pospeševala in razvijala izdelavo dobrih igrač pri nas. IRENA MOREL Vzgojitelje in učitelje opozarjamo na izdelke, ki so prejeli priznanje DOBRA IGRAČA. Ob imenih igrač je navedena starost otrok, ki jim je igrača namenjena, pa tudi to, kdo je igračo izdelal. IGRAČA ZA OTROKE IZDELALI MUCA od 4 mes. do 1 leta (Iztok Žagar) Garnitura posodic od 8 meseca (Mehanotehnika) Barvna gosenica od 1 do 3 let (Tvomica namještaja MEDVEDEK od I leta i didakte, Dugo selo) (Mehanotehnika) DOJENČEK DENIS od 2 let (Jugoplastika) VOZIČEK CIM od 1 do S let (Matjaž Cirman) PREVOZNI NAKLADAČ od 2 do 7 let (Matjaž Cirman) MINI VLAK od 2 do 6 let (Ciciban) ŽOGA — MINI BALL od 2 let (Biserka) ŽOGA — SENIOR od 2 let (Biserka) GARNITURA MORJE od 2 let (Mehanotehnika) KUHALNIK od 3 do 6 let (Jugoplastika) FIGURICE od 3 let (Ciciban) BIMO-3 od 4 let (Mehanotehnika) VIGI od 5 let (Janez Gubane) BENOKONSTRUKTOR od 5 let (Beno Strozak) ČLOVEK, NE JEZI SE od 6 let (Gciban) TOMBOLA SKAČE, SKAČE ŽABICA od 6 do 9 let (DDU Univerzumj SPOMIN od 5 let (Jože Hribar) ALI VEŠ od 5 do 7 let (DZS) Ob 80-letnici Andreja Šavlija Jubilant se je rodil 18. novembra 1905 v številni družini opekarskega delovodje Ivana in Ane, rojene Testen v Tolminu. Ko je bil oče prigaral domačijo v Usniku (Čiginju), se je družina preselila, Andrej je končal tri ra- zrede osnovne šole na Selih pri Volčah. Ker se je družina morala-leta 1915 umakniti zaradi soške fronte v Nižjo Avstrijo (Deizen-dorf), je Šavli tu obiskoval nemško osnovno šolo (1915—1918), le zadnje polletje pa begunsko slovensko šolo v Zellerndorfu. Po razpadu Avstro-Ogrske so se Šavlijevi zaradi uničenega doma vrnili v Tolmin; tam je Andrej leta 1919 obiskoval najprej osnovno šolo, nato (1919—1924) tako imenovano pripravnico in slovensko učiteljišče, vendar je moral opraviti maturo v Vidmu (1924) v italijanščini. Tako je dobil Šavli po sili razmer temeljno znanje iz nemščine, še več pa iz italijanščine. Leta 1925 je poučeval Andrej nekaj mesecev v Borjani, po odsluženi vojaščini pa od 1926—1928 na slovenski (Ciril-Metodovi) osnovni šoli pri Sv. Jakobu v Trstu; od tam je leta 1928 emigriral zaradi fašističnega nasilja v nekdanjo Jugoslavijo, kjer je od leta 1928—1941 poučeval na raznih osnovnih šolah (Velika Dolina, Krško, Tišina, Predanovci, Križ pri Rogaški Slatini, Krog pri Murski Soboti). Pod madžarsko okupacijo Prekmurja so bili Šavlijevi izgnani v Medmurje (Goričan) in tam dočakali osvoboditev. Po osvoboditvi se je Andrej vrnil v rojstni Tolmin, kjer je obnavljal (od 1945—1953) uničeno slovensko šolstvo kot okrajni šolski nadzornik, učitelj metodike na tamkajšnjem učiteljišču in upravnik dijaškega doma. Od 1953—1954 je bil Šavli šolski upravitelj na Lavrici pri Ljubljani in bil še isto leto imenovan za pedagoškega svetovalca na Zavodu za šolstvo LRS, kjer je delal do upokojitve (1966). Šavli je začel pisati črtice za mladinože vTrstu in jihod 1924 objavljal v tamkajšnjih listih (Edinost, Naš glas, Naš, čolnič, Vigred idr.). Ko pa so bile z Gen-tilejevo šolsko reformo (1923) prepovedane slovenske šole v Julijski krajini in hrvaške v Istri, je objavljal Andrej v omenjenih glasilih narodnoobrambne članke pod psevdonimom Jože Bajda in pod kraticami (-a., J. B., A. Š.), v katerih je pozival starše k ilegalnemu in načrtnemu opismenjevanju otrok, oglašal pa se je tudi s pedagoškimi članki. Po prihpdu v Jugoslavijo je objavljal Šavli za mladino črtice in pravljične zgodbe pod omenjenim psevdonimom in drugimi (Andrej, Iburcij) v Zvončku, Mladem Jutru (priloga Jutra), reviji Lovec idr. V knjigi: J. Kenda, C. Drekonja, A. Savli, Tohninske narodne pravljice (Trst 1932) je 11 pravljic po Ša-vlijevem zapisu. Izdal je tudi povest iz življenja rakov — Brezen (MK, Ljubljana^ 1955), ki je edino najdaljše Šavlijevo leposlovno besedilo. Verjetno zato in zavoljo skrivanja za psevdonimi ga literarni zgodovinarji ne omenjajo, v Slovenskem biografskem leksikonu (III, 568) pa je le rečeno, da je pisal mladinsko leposlovje. Omembe vreden je Šavlijev delež pri oblikovanju gesel pedagoških terminov v dosedanjih štirih knjigah Slovarja slovenskega knjižnega jezika, ker je od 1964 prispeval precej gradiva (okoli 18000 listkov). Zato je v vseh štirih delifj v uvodu omenjen med terminološkimi svetovalci. Andreja sem srečeval tudi pri prvih pogovorih o izdaji pedagoškega slovarja. Šavli je bil tudi sooblikovalec abecednika, nekaterih osnovnošolskih slovenskih beril pa slovenskih jezikovnih vadnic za osnovne šole naše manjšinske skupnosti v Porabju. Kot član uredniške skupine je namreč sodeloval pri izdaji prve serije beril (DZS, Ljubljana 1959—1964) za 2., 3. in 4. razred osnovnih šol in druge serije (DZS, Ljubljana 1972—1976), v kateri so: Prvo berilo (abecednik), Zvonec kliče (berilo za 2. razred), Dobro jutro, sonce (za 3. razred), Drevo iz zemlje rase (za 4. razred) in Srečno, domovina (za 5. razred). Razvojno gledano so to naša najboljša osnovnošolska berila v vsebinskem, leposlovnem, metodičnem in tehničnem pogledu in so še v rabi. Šavli je z Venčeslavom Win-klerjem in Bogomilom Gerlancem sodeloval tudi pri izoblikovanju Slovenske jezikovne vadnice za 3. in 4. razred (Budimpešta 1972), iste za 5. in 6. razred (Bdp. 1973) in iste za 7. in 8. razred (Bdp. 1975). Približno 60 strokovnih člankov je objavil v pedagoških in drugih strokovnih revijah ter časopisih (Popotnik, Sodobna pedagogika, Kronika, Zdravje, Zbornik za historiju školstva i prosvjete. Narodna prosvjeta; Prosvetni delavec, Delo, Naši razgledi, Primorski dnevnik, Pavliha idr.). V zakladnico naše pedagoške misli pa je Šavli prispeval tudi nekaj daljših, pomembnejših del: Tiho delo učencev (DSZ, Ljubljana 1961), ki je metodika pouka za nižeorganizirane šole in tihega dela nasploh. Sem sodi tudi zbornik Pouk na nižeorgani-ziranih šolah (DZS, Ljubljana 1955), ki ga je izdala Zveza pedagoških društev LRS, ga uredil Šavli in prispeval največ besedil. V' knjigi Izbrana poglavja iz pedagogike (DZS. Ljubljana 1964) je Šavlijevo obsežnejše poglavje Šolski prostor. V Primorskem dnevniku je izšla v nadaljevanjih od 18. 9. 1977 do 14. L 1978 zgodovinska oziroma kulturnozgodovinska monografija Vrsta skozi čas, v kateri je Šavli prikazal »obraze« rodu slovenskih učiteljev, ki so bili usposobljeni na koprskem učiteljišču (1875—1909) pa na goriškem (1909—1919) in so se. mnogi uveljavili kot pisatelji in pesniki (France Bevk, Josip Ribičič, Josip Kostanjevec, J. Leban. J. Samec, K. Širok, J. Trošt idr.), pedagogi in glasbeni pedagogi (V. Čopič, A. Grobming), skladatelji (H. Volarič, S. Kumar, M. Bravničar, E. Švara, K. Pahor), operni pevci (M. Šimenc), prekaljeni borci med NOB (Pahor, narodni heroj Stane Žagar' idr.) tudi v vsem slovenskem prostoru. Avtor je tu orisal 109 učiteljev, 14 profesorjev (pedagog V. Bežek, jezikoslovec L Koštial, pesnik V. Nazor idr.) in nekaj drugih pomembnih osebnosti, skupno 164 »obrazov«. Šavlijev pisateljski opus je torej pester in bogat, zato mu za jubilej iskreno čestitamo, želimo zlasti zdravje in to, da bi za vezilo izdala koprska Lipa omenjeno predelano monografijo. IVAN ANDOUSEK Mira Dobovškova 80-letnica Mira Dobovšek, dolgoletna ravnateljica Zavoda za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, ena izmed pionirjev na področju usposabljanja slepih in slabovidnih v Sloveniji, je letošnjega 13. novembra praznovala svoj 80. rojstni dan. v. Škofji Loki. Ob koncu so opravljali izpite za kvalificirane pletarje in mojstre. Leta 1950 so imeli v Zavodu že prvi tečaj za telefoniste, ki je prav dobro uspel. Zveza slepih pa je nabavila učno telefonsko centralo. Rodila se je v Ljubljani, kjer se ■ je tudi šolala. Učiteljsko izobrazbo si je pridobila na ljubljanskem učiteljišču leta 1926. Po opravljeni maturi se je zaposlila najprej na Osnovni šoli v Dobrepolju. Leta 1929 se je prijavila na redni razpis za učiteljico in bila kot edina kandidatka sprejeta na ^ delovno mesto učiteljice v Zavodu za slepe v Kočevju. Tedaj je bila na Zavodu le trirazrednica. Najprej je bila imenovana za upraviteljico šole, pozneje pa za ravnateljico zavoda; to je tudi ostala z nekaj presledki do leta 1963, ko je bila upokojena. Zavod za slepe v Kočevju je bil ob njenem prihodu v reorganizaciji. Iz zavoda so bili odpuščeni vsi odrasli slepi, v zavodu so ostali le slepi otroci. Tedaj se je zavod preimenoval v Zavod za slepo deco v _Kočevju. Skrb zanj je prevzela banovina. Mira Dobovškova je spoznala, da je treba usposabljanje slepih spopolniti. Pridobila si je defektološko izobrazbo v Beogradu in se spopol-njevala na študijskih potovanjih po naprednih zavodih za slepe v Gradcu, na Dunaju, v Lienzu in Berlinu. Zanimala se je za sodobne smeri usposabljanja. Na njeno pobudo so bile uvedene pomembne spremembe na šoli v Kočevju. Urnik in učni načrt so prilagodili specifičnemu pouku za slepo mladino, uvedeni so bili nekateri novi predmeti, posebno pozornost pa so začeli namenjati vajam tipa in vajam v orientaciji, urjenju ročnih spretnosti in delovni terapiji. Poskrbela je, da so za šolo nabavili prvo strokovno literaturo s področja tiflopedago-gike, nova učila in učne pripomočke. Dosegla je, da so v zavodu zaposlili učiteljico gospodinjstva. Obnovili so nadaljevalno šolo za gojence, ki so se učili pletarske obrti. Razširili so tudi pouk glasbene in telesne vzgoje. Med drugo svetovno vojno tudi zavodu za slepo deco ni bilo prizaneseno. Decembra 1944 je bilo poslopje Zavoda delno porušeno zaradi večkratnih bombr zaradi vecKratnm bombnih napadov. Tedaj je bilo uničenega tudi veliko inventarja, učil in učnih pripomočkov. Slepi otroci so morali poiskati zatočišče v Zavodu za gluho mladino v Ljubljani, kjer so slepo mladino prijateljsko sprejeli pod svojo streho. Z osvoboditvijo leta 1945 je tudi za zavod nastopila doba razvoja in napredka. Zavod za slepo deco se je preimenoval v Zavod za slepo mladino. Podrejen je bil Ministrstvu za prosveto narodne vlade Slovenije, oddelka za posebno šolst\’o. Slepa mladina je dobila nov dom na Langusovi ulici v Ljubljani, kjer je zavod še danes. V prvem obdobju po osvoboditvi je bilo čutiti pomanjkanje na vseh področjih. Takrat se je Mira Dobovškova povezala z ameriškimi rojaki prek Izseljeniške matice in Organizacije progresivnih Slovenk, ki so Zavodu pomagale pri nabavi učil, učnih sredstev in ostalih prepotrebnih pripomočkov. Prva povojna leta so se v Zavodu usposabljali vsi slepi, poleg učencev obvezne šole tudi pozneje oslepeli za prešolanje ter učenci, ki šo se usposabljali v ple-tarstvu. Na zavodu je bila takrat tudi poklicna šola za pletarje in ščetarje. Obiskovali so jo tudi slepi oskrbovanci iz Doma slepih Ves čas svojega dela pa se je trudila, da bi dobil zavod sodobnejše prostore, predvsem sodobno šolsko stavbo, kjer bi bilo mogoče ustrezneje uposabljati tudi slabovidne učence. Zbirala je ustrezno dokumentacijo in sredstva za zidavo novega šolskega poslopja. Ob dnevu republike leta 1963 so bile te priprave uspešno končane: zasadili smo prvo lopato za gradnjo novega objekta šole za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Slepim je posvetila 35 let dejavnega in uspešnega dela v Zavodu, pa tudi pozneje je s svojimi nasveti in dobrimi željami spremljala Zavod in njegove uspehe ter zavzeto sodelovala na sestankih tiflološke sekcije. ' Za svoje požrtvovalno delo je prejela Mira Dobovškova od Prezidija ljudske skupščine FNRJ red zaslug za narod lil. stopnje in red dela II. stopnje. Je tudi častna članica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije in Jugosla-vije. Življenje Mire Dobovškove je sestavni 4el razvoja in usposabljanja slepih in slabovidnih v Sloveniji. Ob njenem življenjskem jubileju ji čestitamo in se ji zah va-Ijujemo za vse, kar je dala slepim. Želimo ji še zdravja in dobrega počutja, da bi tudi v prihodnje ohranila svojo vitalnost in še naprej spremljala delo in življenje slepih ter .se veselila njihovih uspehov. Sedemdeset let Stanka Preka V letih 1945 do 1960 se je v Zavodu usposabljalo 233 učencev; od teh je bilo 64 otrok slepih zato, ker so se poškodovali z razstrelivom. Mnogi so imeli okvare tudi na drugih delih telesa, posebno okvare rok. Za vse je bilo treba organizirati poseben način pouka in delati z njimi posamično. Zanje je bilo treba priskrbeti posebne učne pripomočke in ortopedska pomagala, ki naj bi jim omogočila uspešnejše vključevanje v usposabljanje in življenje. Prav tu pa je pokazala tovarišica Mira Dobovškova izreden posluh in skrb za te otroke. Za vsakega posebej se je zanimala in spremljala njegovo uspešnost in njegov napredek. Napisala je tudi več strokovnih prispevkov s tega področja in z njimi seznanila tudi širši krog delavcev za slepe v Jugoslaviji. Na prvem kongresu defektologov Jugoslavije v Ljubljani v mesecu juniju 1960 je imela na tiflosekciji pomembno predavanje z naslovom Rehabilitacija slepih učencev z invalidnimi rokami v Zavodu za slepo mladino v Ljubljani. Posebno pa je treba poudariti njen dokumentarni film Kaj se je Zvonko naučil; zanj je sama napisala scenarij in ga tudi režirala. Kakor koli razmišljamo o Stanku Preku, tej vsestransko snujoči glasbeni osebnosti, vedno znova ugotovimo, da je ena njegovih temeljnih potez iskanje, ki najde uteho v veliki potrebi po izpovedi, bodisi besedni ali tonski. Trpka mladost —v družini železničarja je bilo sedem otrok — ga je že zgodaj navajala na premišljevanje o govoreči in nemi naravi; pri oblikovanju dispozicij mu je veliko pomagalo takratno učiteljišče, ki je spodbujalo razvoj osebnih sposobnosti in nagnjenj. Učiteljiščnik Stanko Prek se je znašel v središču tega vzgojnega procesa, ki mu je pomenilo vzvod za vstop v nov svet, svet umetnosti. Našel ga je pri muziciranju v godalnem kvartetu, kjer je igral violino, v šolskem orkestru, kjer je pomagal s kontrabasom, in v vodstvu godalnega kvarteta. Mlajši kolegi smo imeli priložnost slediti tem njegovim prvim glasbenim nastopom. Seveda se je glasbeno spopolnjeval že prej, v Železniški šoli Sloga, kjer se je učil violino, klavir, harmonijo, kontrapunkt in kot samouk kitaro. Mira Dobovšek je bila imenovana tudi za člana komisije za diplomske izpite kandidatov defektologov za tiflopedagogiko. Na Pedagoški akademiji je predavala od leta 1960 do 1968 tiflopedagogiko, v Zavodu pa je bila svojemu učiteljskemu kolektivu požrtvovalen pedagoški vodja. Vestno je spremljala novosti s področja tiflopedagogike v svetu ter skrbela, da so se uvajale v delo posameznih področij. Zavzeto je sodelovala pri ustanovitvi Zveze slepih Slovenije leta 1946 in pri ustanovitvi Društva defektologov Slovenije leta 1955, veliko je pripomogla pri razvoju obeh organizacij. Ob študiju je igral v operi na mandolino in kitaro ter pel eno leto v Maroltovem Akademskem pevskem zboru. Z vso močjo ga je pritegnila kitara. Izrazno lepoto tega glasbila je spoznaval daleč nazaj do renesanse in še dalj, vse do časov starih Grkov. Prek je bil rojen 12. marca 1915 v Solkanu na Primorskem, otroška leta je preživel na Češkem, v Kočevju in kot mladenič v Ljubljani. Še zdaj se rad vrača v hišo svoje matere Frančiške Maroltove v Male Lipljene, kjer so njeni bratje kako ubrano peli in muzicirali. V slikoviti deželi dolenjskih Aten, ožje domovine Trubarja, Levstika in Stritarja, je našel marsikatero glasbeno zamisel za svoje ustvarjalno delo. Že pred diplomo na učiteljišču se je vpisal na konservatorij oziroma na Glasbeno akademijo; kot glavni predmet je vpisal solo-petje in kompozicijo. Kompoti-, cijo je študiral in iz nje diplomiral}, pri profesorju Lucijanu Mariji Škerjancu. Iz kitare je kot pr^ Slovenec diplomiral na manekenskem konservatoriju. Nekako v tisti čas, ko je začel koncertirati, segajo tudi prva pedagoška prizadevanja. Nekaj Id pred drugo vojno je poučeval ne glasbeni šoli Sloga, na šoli Glasbene madce v Ljubljani, po osvoboditvi pa na glasbeni šoli Ljubljana Center, na Pedagoški akademiji v Mariboru, kjer je pouče-; val teoretične predmete in kitaro’, j izredni profesor kitare je bil nl \ Muzički akademiji v Zagrebu. Omeniti je treba tudi vodstvo se, minarjev za kitaro; po tem g'1 j poznajo številni učenci iz vse dr- \ Žave. Mnogi izmed njih so nada-1 Ijevali študij na višjih in visokih I glasbenoizobraževalnih zavodih', i uveljavili so se kot pedagogi in so-} listi ne samo v Jugoslaviji, iemvet] tudi na tujem. Tudi sam je velikol nastopal po koncertnih odrih in >'| radiu doma in drugod in vedno S0| ga kritiki ocenili odlično. Prek je napisal Šolo za kitaro} —zdaj je natisnjena v šestih zveZ-l kih — revidiral je številna in-' struktivna dela iz svetovne kitar-' ske literature, založbe so natisnili njegove zbirke narodnih pesmi ob spremljavi kitare, zanjo ji komponiral, na primer Noktur- \ no. Zborovske skladbe in samo-, speve — Kristalna vaza, Gud-\ dalpuivir — je komponiral že ni>\ učiteljišču, kasneje pa godalni kvartete, scensko glasbo in simfonijo. Za orkestralno skladbo jo prejel Lajovčevo nagrado. Kot pedagog za teoretični' predmete je že ob začetku službo-, vanja pogrešal priročnik za glasbeno teorijo. Njegov tovrstni uč-1 benik je bil doslej že enajstkrat ponatisnjen pri Državni založbi} Slovenije in potem še štirikrat, ko so ga prevedli v hrvaščino in ji izšel pri Skolski knjigi v Zagrebu. Na pobudo Zavoda SR Sloveniji za šolstvo sta letos ponovno izšb pesmarici narodnih, ponarodelih in borbenih pesmi ter pesmi s partizansko tematiko s spremljavo kitare. Jubilant je znan zbiralec narodnih pesmi, ljudskih rekov, pregovorov in domislic. V velikih nakladah je dvanajstkrat ponatisnjenih Tristo narodnih pesmi knjiga Ljudska modrost pa ji izšla štirikrat. Prijetno je proslavljati jesen Življenja, ko se zadovoljen oziral na bogato žetev. Za naprej pa naj poln koš domislic prinese jubilantu novih sadov. CVETKO BUD KOVIČ Vladimir Makuc: Pokrajina VI, 1977 Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE LUCIJAN SELJAK KRANJ razpisuje za nedoločen čas prosta dela in naloge — UČITELJA FIZIKE IN TEHNIČNEGA POUKA Pogoj: PRU, P UCI 3ITELJA V OPB MAVČIČE Pogoj: RU Nastop dela takoj. Za določen čas prosta dela in naloge — 2 UČITELJEV GOSPODINJSTVA Pogoj: PRU gospodinjstva CVETKA ROŽANEC Nastop dela 13. 1. in 10. 2. 1986 (nadomeščanje delavk, ki bosta porodniškem dopustu). Prijave z dokazili o usposobljenosti pošljite v 8 dneh po objavi razpisi O izbiri boste obveščeni v 30 dneh po poteku razpisa. ' Popotovanje po koroških poteh Posebnost Gašperjeve bralne Zrtačke, ki jo je ustanovil osrednji odbor Koroških partizanov, je v tem, da zanjo ne tekmujejo 'e osnovno- in srednješolci, tem-Vec tudi delavci. V Sloveniji ježe °krog štiri tisoč pripadnikov tega 'Ulturno-političnega gibanja in Pristnega povezovanja z rojaki 0rikraj Karavank prejelo bronasto, srebrno ali zlato Gašperjevo bralno značko. Pred nedavnim je sosvet Gašperjeve bralne značke Ljubljana Popeljal na avstrijsko Koroško, Natančneje v Kotmaro vas, na Gosposvetsko polje, v dijaški dom v Celovec, v St. Rupert pri Velikovcu in v Peršmanov spo-frinski dom nad Železno Kaplo, Ntentorice Gašperjeve bralne ?aačke iz ljubljanskih osnovnih ‘f srednjih šol, vodje aktivov in Jtrokovnjake iz Zavoda SRS za solstvo in raznih znanstvenih Stanov, ki spre/nljajo to gibanje. Udeležence tega vsebinsko ko, bogatega potovanja so uvrstili v 7 vj “Gašperjev potujoči razred«, v 's<> Njem sta simbolično opravljala l ravnateljske in razredniške na-iro Joge pavie Žaucer Matjaž in Iva Kastelic. (n' Na tem popotovanju, v krajih, rr' ttjer so se ustavljali, so slišali pri-!(« Povedi o povojni književnosti na rrj1 ^m delu slovenskega etičnega i‘ ozemlja, o izkušnjah s to bralno ir Zr>ačko na dobrovski osnovni w Solj; o pomenu Miklove Zale, o ia-no M nRAN Praznik kruha 1S. Na osnovni šoli Ciril Kosmač v ((s. ^‘ranu smo letošnji dan šole nora! tnen^i kruhu, našemu vsakdani njemu živilu. Na ta dan smo se 'ko Popravljali ves teden. Učenci od ji ^ do 8. razreda so pisali spise o ni. nasiajanju kruha, o odnosu do :jj njega in o vsakdanjem boju za Jli obs‘oj. M Pri likovnem pouku so risali ,r' Slične oblike kruha in postopek vo od zrna do kruha. Zbirali so pre-,eC\ Sovore o kruhu in jih zbrali več >v, kot sto. :w ia- Pripravili smo tudi bogato raz-ni, slavo, na kateri so bila prikazana ji Vsa žita v zrnju in klasju; skice in | siike so pojasnjevali ustrezni za-eH Piski. Zanimive so bile tudi slike •OŠ 'strskih ognjišč in načini peke iaj kruha. j/. | Učenci so si lahko ogledali tudi i kkovne in besedne umetnine, namenjene kruhu in žitu. Prebirali smo pregovore in reke, stare J rnodrosti. Kdor kruh rad deli, se naa v rokah množi ali Noben kruh Mačkovci Nova šola novi zbirki Koroška pota, ki jo pri Delavski enotnosti ureja Marjan Remic, ter doživetja iz boja koroških partizanov in Karla Prušnika Gašperja. V Dijaškem domu v Celovcu so se' seznanili z dosežki sodelovanja med slovenskimi delovnimi organizacijami in ustanovami in rojaki. Vodja doma Jože Blajs je povedal, da je ta dom vsestransko varno zatočišče sto-tridesetih slovenskih otrok, obenem pa tudi pomembno stičišče in prizorišče slovenske kulturne poustvarjalnosti in ustvarjalnosti. In kako je na avstrijskem Koroškem z dvojezičnim poukom? V tem šolskem letu se j e vpisalo k dvojezičnemu pouku več otrok, kot v prejšnjih letih. Med njimi je vse več učencev nemško govorečih demokratično usmerjenih staršev, ki želijo, da bi njihovi otroci govorili tudi jezik sosedov — Slovencev. Peter Kuhar iz obirske tovarne celuloze je govoril o kulturni, gospodarski in novi bojevniški usmeritvi koroških Slovencev, ki se zavzeto trudijo za uveljavljanje svojih pravic na vseh področjih življenja: v politiki, gospodarstvu in kulturi. Podpirajo jih tudi v podjetjih, ki jih vodijo rojaki, predvsem pa v sodobno gospodarsko vodeni Zvezi slovenskih zadrug. STANE JESENOVEC ni tako oster, da ne bi potolažil lakote... V posebnem kotu so bile prikazane dežele, v katerih ljudje stradajo. V cigaretni škatli so bili tudi več kot štirideset let stari koščki kruha, ki jih je prinesel za grenak spomin nekdanji interniranec iz Awschwitza. Najzanimivejši del razstave pa je začel nastajati šele ob prihodu učencev. S seboj so namreč prinesli različne oblike kruha in peciva. Na mizah, pogrnjenih z belimi prti, so se znašli pogače, hlebčki, štručke, buhteljni, pice, prekmurske žete, preste, pletenke in celo torta. Vsemu temu se je pridružila še peka, ki so jo to jutro opravili učenci gospodinjskega krožka. Šolsko avlo je napolnil prijeten vonj po toplem kruhu. Pri malici so puste katedre pregnali z belimi prti. Na njih so razredniki rezali kruh, ki so ga učenci spekli doma ob pomoči staršev. Prazničen in prijeten dan. IVICA ELLER Ob prazniku občine Murska ; ' Sobota so v osrčju Goričkega, v ; Mačkovcih, slovesno odprli novo ... i ^tirirazredno podružnično šolo z .. I Oddelkom vrtca. Šola je bila !* grajena z denarjem, zbranim z K občinskim samoprispevkom, | I stala pa je 66 milijonov dinarjev. !§• V njej si nabira učenost 72 učen-P cev, v varstvu pa je 18 malčkov. Slavnostni govor je imel sekre-tar občinskega komiteja ZKS Murska Sobota Rudi Cipota, ki ! k poudaril tudi pomen izobraže-| vNnja za prihodnost. Stavbo naše | Sanioupravne družbe naj bi zidali Prav na temeljih, ki so utrjeni z ! banjem. Pri gradnji tega prepotrebnega i objekta se je pokazalo, kako | 2Sledno sodelujeta občinska izobraževalna skupnost in skupnost otoškega varstva. Omeniti mostno tudi veliko pripravljenost pj1 občanov (zbiranje lesa, montaža opreme, čiščenje prostorov, pre-. v°zi), da bi svojim otrokom za-sa' Sotovili boljše možnosti za izobraževanje. Do zdaj je imela šola v Mačkovcih svoje prostore v gradiču iz fevdalnega obdobja. Le-ti še zdaleč niso ustrezali niti najo-saovnejšim higienskim in pedagoškim predpisom, čeprav so bili večkrat preurejeni. Leta 1982 so ukinili popolno osnovno šolo, učenci višjih razredov so se prešolali na osrednjo šolo v Puconce. Pojavila se je bojazen, da nova podružnica sploh ne bo zgrajena, saj se je zapletlo že v začetku glede lokacije. Končno so se stvari uredile. Občani in delovni ljudje soboške občine so zdaj pred tretjim občinskim referendumom; zanj se bodo odločali 15. decembra. V letih 1986— 1990 naj bi pridobili 8844 kvadratnih metrov bruto površin osnovnošolskega prostora. Po končanih zborih občanov skorajda ne moremo dvomiti v njihovo pravilno odločitev. Prav gotovo bo velika večina glasovala: za. J. konkolič SLOVENSKE KONJICE Deset let dela COŠ Pohorski odred Ob letošnjem dnevu republike smo na osnovni šoli Pohorski odred v Slovenskih Konjicah proslavili pomemben jubilej — deset let dela celodnevne osnovne šole s prilagojenim programom. Na slovesnosti smo se zbrali učenci in učitelji naše šole, predstavniki delovnih, družbeno-poli-tičnih organizacij, društev in šol konjiške občine, predstavniki Zavoda SRS za šolstvo, organizacijske enote iz Celja in delegacije šol iz sosednjih občin. Učenci so pripravili zelo lep, pester kulturni, spored in ga izvedli tako dovršeno, da udeleženci kar niso mogli verjeti, da kaj takega zmorejo učenci s prilagojenim programom. Sledila je slavnostna seja zbora delavcev. K slovesnemu ozračju dneva je veliko pripomogel slavnostni govornik dr. Emil Rojc. Njegove izbrane besede o poslanstvu naše šole pri vzgoji in izobraževanju učencev, ki jim je narava skopo odmerila duševne zmožnosti, so bile spodbudne. Dale so nam novega poleta za naše delo, hkrati pa nas obvezale, da bomo program celodnevne osnovne šole nenehno izpopolnjevali, da se bodo učenci v njej prijetno počutili in se usposobili za trden korak v življenje. Prijetno je bilo prisluhniti tudi našemu dolgoletnemu pedagoškemu svetovalcu Milku Domanjku. Orisal je naše skupno desetletno težavno delo pri razvoju celodnevne osnovne šole in skupna prizadevanja za celostno usposobitev učencev, da se bodo lahko vključili v družbeno okolje kot enakopravni člani naše družbe. MARIBOR Ob našem jubileju smo podelili več priznanj delovnim organizacijam, ki so vsa leta uspešno zaposlovale naše učence in nam med delovnim časom dajale mentorje za delo v celodnevni osnovni šoli, družbeno političnim organizacijam in posameznikom za ustvarjalno sodelovanje in pomoč. Najbolj zaslužnim pedagoškim delavcem in drugim posameznikom, ki so opravili pionirsko delo pri uvajanju celodnevne osnovne šole in pomembno prispevali k napredku šole, smo podelili knjižne nagrade. Posebno priznanje—plaketo pa sta prejala Milko Domanjko in delovna organizacija Unior Zreče. Tov. Milko Domanjko je od vsega začetka spremljal naše delo, nam svetoval in pomagal, da smo med šolami s prilagojenim programom prvi v Sloveniji uvedli koncept celodnevne osnovne šole. Delovna organizacija Unior pa je v desetih letih zaposlila največ naših učencev in vsa leta najtesneje uspešno sodelovala z nami. Pred zaposlitvijo so se v njej vsi učenci usposabljali za opravljanje del in nalog ali pa končali skrajšani program srednjega usmerjenega izobraževanja. Ob koncu so se udeleženci slovesnosti navdušili še ob ogledu razstave učnih pripomočkov, ki so jih izdelali učitelji in učenci, ob ogledu bogate zbirke rastlin in živali ter izdelkov, ki so jih učenci naredili pri raznih krožkih. Razšli so se z globokimi vtisi in s prijetnimi občutki. PEDAGOŠKI DELAVCI Osnovne šole Pohorski odred Slovenske Konjice Dan Pionirskega lista Kako lahko usklajena skupna akcija obogati prizadevnost učiteljev za kakovostnejšo in mladim zanimivejšo prireditev, je nazorno pokazalo sodelovanje med osnovno šolo Slava Klavora iz Maribora in Pionirskim listom ob proslavi letošnjega dneva varčevanja. Uredništvo Pionirskega lista si je za svoj letošnji »dan Pionirskega lista« izbralo 31. oktober, dan varčevanja, gostoljubje pa mu je ponudila osnovna šola Slava Klavora in celotno prireditev združila s kulturnim dnevom šole. Program je bil zelo pester, šola je povabila pisatelja Janeta Švajncerja, pesnika M.Slano-Mirosa in reprezentanta v orodni telovadbi Baneta Tripkoviča, Pionirski list pa je poleg članov uredništva pripeljal še Boža Kosa, urednika Cicibana, ilustratorja Vesele šole in avtorja Pepeta Napaka, lutke, ki jo je oživljal Cveto Sever, potem Primoža Suhodolčana iz detektivske svetovalnice, Bojana Prosenca, ki je s sliko in besedo prikazal življenje voznikov formule 1, in ansambel Čudežna polja. Prvi del praznovanja je potekal v učilnicah, kjer so se učenci posameznih stopenj pogovarjali z nekaterimi gosti. Drugi del pa je bil osrednja prireditev Pionirskega lista. Več kot 500 veselo razpoloženih otrok in učiteljev se je zbralo v večnamenskem prostoru. Uro in pol je valovalo mlado občinstvo, poslušalo Čudežna polja, se smejalo Pepelu Napaku, čarovniku, ploskalo kantavtorici Barbari Jarh in domači vokalni skupini Stražun. Po prireditvi je bilo žrebanje 10 računalnikov po končani nagradni igri Pionirskega lista za nabiranje novih naročnikov; 354 šol si je pridobilo 421 1 kuponov in 10 šol je bilo izžrebanih, prav tako pa je 20 najbolj uspešnih poverjenikov prejelo knjižno nagrado. Ob obisku Pionirskega lista sta med mladimi zbudila zanimanje tudi učna ura ocenjevanje kulturnega dogajanja in anketa. Učenci si zelo želijo še podobnih gostov in skupin. Vsaka šola naj bi čimbolj odprla svoja vrata tudi takim skupnim prireditvam in morda ni daleč čas, ko bo otrokom spregovoril tudi kateri od političnih funkcionarjev, Pepe Napak pa ga bo na primer vprašal, kaj, kje in kako bom delal, ko bom velik... Uredništvo Pionirskega lista je s to skupno prireditvijo dokazalo učencem in učiteljem osnovne šole Slava Klavora (in gotovo bodo še komu), da niso izvirni le na straneh revije, ampak tudi »v živo«. METKA KARBA ČRENŠOVCI Premalo prostora Osnovna šola v Črenšovcih v lendavski občini, je bila zgrajena pred dvajsetimi leti, saj je tedanje staro šolsko poslopje sredi kraja že močno načel zob časa. Na šoli, ki so jo poimenovali po Francu Prešernu, se lahko pohvalijo z obsežno kulturno dejavnostjo, učenci tekmujejo za Kranjčevo bralno značko in izdajajo šolsko glasilo Čriček. Šolase povezuje s krajevno skupnostjo in z vsemi družbeno-političnimi organizacijami. Učenci se uče tudi kmetijstva; ta pouk je v resnici lahko pester in zanimiv, saj je Temeljna zadružna organizacija iz Črenšovec ponudila učencem njivo, imajo pa tudi sadovnjak. Letos poteka pouk v tej osnovni šoli že v dveh izmenah, saj je učencev čedalje več. Za zdaj ni mogoče pričakovati, da bi pridobili dodatne učne prostore, pa tudi gradnja nove osrednje šole je še zelo daleč. Črenšovska šola nima telovadnice; tudi uvajanje novih interesnih dejavnosti ovira pomanjkanje prostora. JOŽE ŽERDIN Nina v pravljičnem malem mestu Z Nino, devetletno hčerko, sva si ogledali predbožično praznovanje na neki nemški šoli v Stuttgartu. Vse šolsko poslopje je bilo spremenjeno v pravljično malo mesto. Pred šolo so bile postavljene smrekice, polepšane z okraski, ki so jih izdelal otroci in starši. Na oknih so gorele sveče, kažipoti pred različnimi vhodi v šolo so seznanjali obiskovalce, kaj vse se dogaja v poslopju, ki tisto soboto in nedeljo ni bilo šola, ampak velik trg. Z Nino sva se odločili najprej za koncert, ki je bil v prvem nadstropju šole v glasbeni dvorani. Na odru je igral pihalni orkester, sestavjen iz učencev, najrazličnejše božične skladbe iz vsega sveta: ruske, španske, francoske... Vsi v dvorani, otroci in odrasli, so peli. Odšli sva iz dvorane in se sprehodili po vsej šoli. Da sva si vse ogledali, sva potrebovali kar dve uri. Hodniki so se ta, dan spremenili v majhen trg: trg s punčakmi in oblekicami zanje, s kroji za izdelavo oblačil; cene od ene marke pa do dvajset mark. Otroci, ki so prišli brez staršev, so lahko kupovali po polovični ceni, starši so plačali celotno ceno. V drugi sobi so prodajali najrazličnejše vrste doma in v šoli pečenega kruha. Na stojnici so bili razpostavljeni lični kozarčki, napolnjeni z domačo marmelado in medom in pokriti s kvačkanimi prtički. V drugi sobi so se ponujale keramične posode, steklo. Učenec graver je sproti vrezoval imena otrok na steklene kozarčke. LENDAVA Nina je stekla v sobo »Janka in Metke«, kjer je stala velika h iša iz testa, oblepljena z bonboni in piškoti. Otroci so smeli vzeti ali bonbon ali piškot s te hišice. V tehnični delavnici je bilo mogoče kupiti najrazličnejše izdelke iz lesa: igrače, skulpture, košare in celo navadna polena. Ko sem vprašala, čemu mi bo neobdelano poleno, so mi učenci prodajalci odgovorili: »Stojalo za rože, stojalo za sveče, okrasni predmet v šoli...« Še in še bi lahko naštevala. Z Nino sva sklenili, da ne bova nič kupovali, ker bomo imeli čez teden dni dedka Mraza za slovenske otroke, pa sva utrujeni sedli v kavarnico. Tu je učenec igral na klavir. skladbe kot v kakšnem ameriškem kavbojskem filmu, na oknih so visele čipkaste zavese z rožnatimi pentljami, na mizah so bile sveče in lično izdelani jedilni listi. Učenci natakarji so stregli v črnih oblekah z metuljčki. Vse mize so bile polne. Naročili sva mešano pretlačeno sadje, polito z Želatino, sok, kavo in torto. Med potjo domov vprašam Nino: »Je bilo lepo?« » Bolj se veselim našega dedka Mraza,« je odgovorila. Stisnem jo k sebi, saj tudi sama odhajam domov z mešanimi občutki. Kljub vsemu lepemu čutiva, da ne sodiva v to okolje. Čez teden dni bo prišel v Stuttgart med slovenske otroke dedek Mraz izpod Triglava. Prinesel bo lepe slovenske knjige. Peli bomo naše slovenske pesmi, zaigrali igrico, recitirali in plesali. Lepo nam bo. ELFRIDA PREŠIČEK Pred novim referendumom Letos se izteka občinski samoprispevek občine Lendava. V tem obdobju je bilo marsikaj narejeno tudi za šolstvo. Na primer: zgrajena je bila nova osnovna šola Miško Kranjec v Veliki Polani, lendavska dvojezična osnovna šola pa je dobila nekaj novih prostorov. Ta šola je dobila v prizidku učilnice za tehnični, glasbeni in likovni pouk, zobozdravstveno ambulanto, večnamenski prostor, garaže in kletne prostore. Gradnja je stala 27 milijonov dinarjev, denar pa so prispevali: republika iz sklada za razvoj dvojezičnega šolstva ter šola in občani s samoprispevkom. Z denarjem, zbranim s samoprispevkom, so prenovili tudi osnovno šolo v Odrancih in uredili centralno kurjavo v osnovni šoli Dobrovnik. Tudi v novem predlogu referendumskega programa za uvedbo občinskega samoprispevka v letih 1986—1990 je predvidena graditev šol, objektov otroškega varstva in telefonija. V Pri osnovni šoli Turnišče bodo naredili prizidek. Že študija Mreža šol v občini Lendava nakazuje, kako pereče so delovne razmere na tej šoli. Kraj se naglo razvija tudi zaradi obutvene industrije, število učencev stalno narašča, tako daže zdaj obiskuje to šolo 16 oddelkov v 8 učilnicah. Vse kaže. da bodo imeli v šolskem letu 1986/87 že tretjo izmeno. Telovadba poteka v nekaj sto leti stari stavbi, skratka v nemogočih razmerah. Učenci se hranijo v provizorični jedilnici, kuhinja je majhna in brez shrambe za živila. S prizidkom bodo dobili šest učilnic, telovadnico, kuhinjo, jedilnico in kletne prostore za shrambo živil. S smotrno razporeditvijo in prizidkom bo omogočen prehod na enoizmenski pouk. Sledi dozidava telovadnice pri osnovni šoli Črenšovci. Pouk telovadbe na tej šoli poteka v stari šolski stavbi, v eni izmed učilnic v nadstropju. Prostor je v zelo slabem stanju in statično ne bo več dolgo vzdržal. Zato je nujno zgraditi telovadnico. Tudi dozidava pri osnovni šoli v Dobrovniku je potrebna. Pri šoli ni nobenega prostora, kjer bi učenci lahko imeli pouk telesne vzgoje. V ta namen so za zdaj preuredili eno učilnico, kot delno nadomestilo za pouk telesne vzgoje. Ko bo zgrajena telovadnica, bo tudi mogoč normalen pouk. Celodnevna osnovna šola v Bistrici ima pouk telesne vzgoje v starem združenem delu, kjer obenem shranjujejo tudi razna škropiva in druga preventivna sredstva, potrebna za kmetijstvo. Prostor je majhen in ne ustreza potrebam osnovne šole. Zato tudi ta osnovna šola nujno potrebuje telovadnico. V dogovoru o temeljih družbenega plana SR Slovenije za obdobje 1980—1990 so predvideni ukrepi za pospeševanje hitrejšega razvoja manj razvitih območij. Izobraževalna skupnost Slovenije bo dala denar za 2000 kvadratnih metrov osnovnošolskega prostora na leto. Računajo, da bodo za prizidek k osnovni šoli v Turnišču dobili 30% denarja, predvidenega v predračunu, iz solidarnostnih sredstev. Pri vseh naložbah s področja osnovnega šolstva bodo 10%> denarja prispevale krajevne skupnosti iz posameznega šolskega okoliša. JOŽE ŽERDIN NOVO PRI MLADINSKI KNJIGI VIDEO TEHNOLOGIJA — VELIK KORAK NAPREJ • za posodobitev poučevanja in učenja • za ustvarjanje in razvedrilo Ob ponudbi slovenskih celovečernih filmov, posnetih na VHS video kasetah, se je ob izjemnem zanimanju za ta novi medij v šolah in drugih organizacijah najpogosteje pojavila ovira že na začetku dogovarjanja: marsikdo, ki bi sicer rad kupil te filme, ni imel potrebnih naprav za njihovo predvajanje na TV sprejemnikih — uvoženih videorekorderjev. Zdaj vam v knjigarnah in papirnicah Mladinske knjige lahko pomagamo premostiti tudi to oviro: ponujamo vam 2 modela videorekorderjev, ki ju lahko kupite za dinarje! HITACHI VT 61 — 99-kanalni kabelski sprejemnik, 14-dnevno predprogramiranje štirih programov, 4 hitrosti. Prodajna cena (za šole in druge pravne osebe — brez prom. davka): 383.459,65 din, maloprodajna cena (za zasebnike): 494.229,48 din. NORDMENDE V 103 — 8-kanalni sprejemnik, 14-dnevno predprogramiranje, daljinsko upravljanje. Prodajna cena: 392.128 din, maloprodajna cena: 505.453 din. Dokončne cene veljajo na dan dobave, dobavni rok 30 dni. Oba videorekorderja sistema VHS sta izdelka najsodobnejše tehnologije; poleg predvajanja posnetih filmov omogočata tudi programirano snemanje TV programa. V ta namen lahko pri nas kupite tudi prazne (neposnete) video kasete AMPEX E-120 (za 2 uri programa) — prodajna cena: 3.480 din, maloprodajna cena: 4.485,72 din. Za naročila in dodatne informacije se oglasite na naslov: MLADINSKA KNJIGA, KNJIGARNE IN PAPIRNICE, Grosistični oddelek, 61000 Ljubljana, Titova 3 (tel.: 061 215-358) ali v najbližji večji poslovalnici MK (v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Kranju, Zagorju ob Savi, Titovem Velenju, Slovenj Gradcu, Tolminu, Ptuju in drugod po Sloveniji). mladinska knjiga 1 C knjigarne in papirnice I I ŠOLAM, VRTCEM IN MENTORJEM! Varčujte pri Ljubljanski banki — Gospodarski banki Ljubljana, da boste tudi vi prejel DARILO: m W DENAR ZA NAKUP RAČUNALNIKA Varčevanje na šolah pri LB — Gospodarski banki Ljubljana ima dolgoletno tradicije saj poteka to zgledno sodelovanje že več kot 20 let. Leta 1973 je bila ustanovljeni prva šolska hranilnica, v letu 1985 pa imamo na šolah na območju Gospodarske banki že 239 hranilnic, in sicer: 107 pionirskih, 2 mladinski in 130 cicibanskih hranilnic. Po vedati je treba, da je Ljubljanska banka — Gospodarska banka Ljubljana lani opremili z računalniki 8 pionirskih hranilnic na šolah, ki so dobro varčevale. Letos pa so prejele nagrado naslednje: osnovne šole: X. SNOUB — Ljubljanske, Ljubljana, Prežihov Voranc, Ljubljana Dr. Vito Kraigher, Ljubljana, Veljko Vlahovič, Ljubljana, Ferdo Vesel, Šentvii pri Stični, Marjan Novak-Jovo, Ljubljana, Alojz Kebe, Ljubljana Šentvid, Frai Albreht, Kamnik, 11. maj, Grahovo, Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana in Zbora odposlancev, Kočevje srednje šole: Srednješolski center Rudolfa Maistra, Kamnik, Srednja šola teh ničnih usmeritev in družboslovja, Kočevje, Srednja gradbena šola Ivan Kavčič Ljubljana in Pedagoška srednja šola, Ljubljana. MENTORJI! Ne pozabite, da bo Ljubljanska banka za vas, ki boste prešli na raču nalniško vodenje hranilnic, pripravila seminarje, na katerih se boste usposobi za delo z računalnikom. UČENCI! Sodelujte v medrazrednih tekmovanjih in pri novi igri Zmaj žvenketaj! Var čujte za ekskurzije in za sklepne prireditve! ŠOLE! Spomnite se, da Ljubljanska banka nagrajuje tudi razredne skupnosti in krožk iz obresti, ki jih dobi od sredstev, ki so vezana za tri mesece. Varčujte sodobno pri Ljubljanski banki — Gospodarski banki Ljubljana! SPLOŠNA SREDNJA VOJAŠKA ŠOLA FRANC ROZMAN STANE LJUBLJANA, Kardeljeva ploščad 19 razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA TEHNIČNEGA POUKA IN OSNOV ELEKTROTEHNIKE, za nedoločen čas s polnim delovnim časom Pogoji: visoka izobrazba ustrezne smeri, opravljen strokovni izpit, 1 leto delovnih izkušenj, poskusno delo 3 mesece. Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev in s kratkim življenjepisom sprejemamo 15 dni po objavi razpisa na naslov: Splošna srednja vojaška šola Franc Rozman Stane Ljubljana, Kardeljeva ploščad 26. Delo je mogoče začeti 1. 2. 1986. Osebni dohodek po pravilniku. Kandidati bodo obveščeni o izidu razpisa v 15 dneh po opravljeni izbiri. Komisija za medsebojna delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE 17. OKTOBER BELTINCI razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA MATEMATIKE IN FIZIKE, PRU, za poučevanje matematike v 7. razredu, za določen čas (do 30. 6. 1986), nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu Če se na razpis ne bodo prijavili kandidati z ustrezno izobrazbo, bomo sprejeli absolventa ustrezne stroke in smeri. Prevzem del in nalog je lahko takoj ali po dogovoru. Prijavite se v 8 dneh po objavi razpisa na zgornji naslov. Komisija za delovna razmerja OSNOVNE ŠOLE »8 TALCEV« LOGATEC, Notranjska 3 razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA RAZREDNEGA POUKA na celodnevni osnovni šoli, za določen čas s polnim delovnim časom (nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu). Pogoj: razredni učitelj. Začetek dela takoj. Prijave z dokazili o izobrazbi pošljite na gornji naslov v 8 dneh po objavi razpisa. Kandidate bomo obvestili o izbiri v 30 dneh po končanem zbiranju prijav. Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- VABILO NA SEMINAR RAČUNALNIK PRI POUKU Računalniški center univerze Edvarda Kardelja in Osnovna šola Karla Destovnika-Kajuha iz Ljubljane prirejata v januarju 1986 seminar za učitelje, ki želijo uporabljati računalnik Sinclair ZX Spectrum pri pouku poljubnega predmeta (npr. zemljepisa ali angleščine) na osnovni, srednji ali visoki stopnji. Seminar bo vodil sodelavec RCU, magister Primož Jakopin. Osnova za sestavljanje učnih sekvenc na seminarju bo urejevalnik besedil in slik EVE, ki gaje pripravil isti avtor kot INES. Program ompgoča tudi tistim, ki niso vešči programiranja v BASICu ali kakem drugem programskem jeziku, da sestavijo učne sekvence, ki jih uporabijo kot teste znanja ali enote za samostojno učenje. Na seminarju se bodo udeleženci najprej seznanili z možnostmi, ki jih ponuja EVE: urejanjem besedil, risanjem z računalnikom, oblikovanjem serijskih sporočil in s postopki nad podatkovnimi zbirkami. V drugem delu seminarja bodo udeleženci samostojno sestavili polurno sekvenco za preverjanje znanja iz svoje stroke. Za seminar predvidevamo dva termina: od 13. do 15. (na šoli Karla Destovnika-Kajuha) in od 27. do 29. januarja (na Računalniškem centru). Obsegal bo deset ur predavanj in deset ur vaj; prva dva dni od 8.30 do 13.15 in od 14.30 do 17.30, tretji dan pa od 8.30 do 12.30. Udeležencem bo na voljo deset mikroračunalnikov in dva tiskalnika. Na seminarju bodo prejeli priročnik in kaseto s programi, priporočamo pa, da prinesejo s seboj še dve prazni kaseti in, po možnosti, svoj mikrotračnik ali kasetofon. Del stroškov seminarja bo krila Izobraževalna skupnost, udeleženci pa program s priročnikom in del vaj. v znesku 6000 dinarjev. Prijave pošljite na osnovno šolo Karla Destovnika-Kajuha, Vlahovičeva 42,61000 Ljubljana, do 9. januarja 1986. Stroške za seminar je treba nakazati do 13. januarja 1986 na žiro račun šole: 50103-603-46278, lahko jih pa udeleženci vplačajo tudi na šoli, prvi dan seminarja. Dodatna pojasnila lahko dobite po telefonu: (061) 445-626 401^45.529._____________________________________________ gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Direktor: Jože Valentinčič Uredniški odbor Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 VIZ PIRAN TOZD OSNOVNA ŠOLA CIRIL KOSMAČ PIRAN Komisija za delovna razmerja razpisuje prosta dela in naloge - UČITELJA MATEMATIKE, PRU ali P, ki bo dopolnjeva lovno obveznost s poučevanjem informatike in računalništvt zike ali z drugimi nalogami, za nedoločen čas - UČITELJA MATEMATIKE, PRU ali P, za določen čas od 1 1986 do 30. 6. 1986 (nadomeščanje delavke, ki bo na poro škem dopustu) s polnim delovnim časom - ZBOROVODJE za vodenje otroškega in mladinskega pevs) zbora. PRU ali P za določen čas, 6 učnih ur na teden - UČITELJA LIKOVNE VZGOJE, PRU ali P, za nedoločen polnim delovnim časom Prijavite se v 8 dneh po objavi razpisa. Prijave z dokazili o izpolnji nju pogojev pošljite na naslov: VIZ Piran — DSS, Rozmanovi 66330 Piran. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 30 dneh po izteku razpisi/ roka. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1985 znaša 800 din za posameznike in 1200din za organizicije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša letna naročnina 650din. Cena posamezne številke je 45din, pri povečanem obsegu pa 60din. Številka teko- čega računa: 50101 -603-46509. Tiska ČTP Ljudska pravica. ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega M teja za vzgojo in izobraževali časnik »Prosvetni delav' prost temeljnega prometn davka od prometa proizvej (glej 7. točko 1. odstavka Člena zakona o obdavčevi proizvodov in storitev v prO tu).