Dvajset let Društva bibliotekarjev Slovenije
Govor republiškega sekretarja za prosveto in kulturo Toma Martelanca na slavnostnem zborovanju v Celju 13. oktobra 1967
Dejavnost Društva bibliotekarjev Slovenije je tesno povezana z vsemi važnejšimi mejniki v povojni zgodovini slovenskega knjižničarstva, s takimi mejniki, kot so: oblikovanje naše »nacionalke« — Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, obnavljanje in ustanavljanje ljudskih, študijskih in osrednjih specialnih knjižnic, ustanovitev Zveze društev bibliotekarjev Jugoslavije pred dvajsetimi leti, ustanovitev centralnega kataloga, medknjižnična izposoja, tečaji za izpopolnjevanje poklicnega knjižničarskega kadra pri NUK, strokovni izpiti za zvanja iz knjižničarske stroke, uvedba študija s področja knjižničarstva na Pedagoški akademiji, sodelovanje pri izdelavi republiškega zakona o knjižnicah, pri razvijanju matične službe in stroke, pri uvajanju samoupravnih odnosov v knjižnicah. Društvo bibliotekarjev Slovenije je igralo pomembno vlogo tudi pri preobrazbi svojih članov v sodobne knjižničarje, ki jim obdelava knjig in knjižničnega gradiva ni edini namen, temveč je v središču njihovega dela — bralec.
Treba je poudariti, da se je društvo s posluhom in z razumevanjem vključevalo v tokove našega družbenega, gospodarskega in kulturnega življenja, da ni želelo, ne hotelo stati ob strani, temveč si je vselej prizadevalo najti svoje mesto v naši socialistični skupnosti. Zato velja na današnji dan izreči zahvalo vsem tistim delavcem, ki so leta in leta delovali v društvu, brez gmotne nagrade, toda z veliko dobre volje, in tako pomagali, da društvo, ki šteje več ko 400 članov, lahko uspešno deluje brez profesionalnega aparata.
Društvo bibliotekarjev Slovenije je najvidnejšo vlogo odigralo predvsem s tem, da je pomagalo uvajati napredne zamisli v knjižničarstvo, da je prispevalo k njegovi kakovostni rasti in da je s posebno zavzetostjo skrbelo za strokovno povzdigo svojega članstva.
Knjižnice so sestavni, neločljivi del kulture slehernega naroda. Zlasti to velja za majhen narod, saj mu domača, samonikla umetniška beseda
in znanstvena misel pomenita močno orožje pri uveljavljanju lastne, neodvisne biti.
Knjižnice so zatorej zakladnice znanja, varuhinje domačih kulturnih tradicij in hkrati nosilke novih idej — to so dragocene posredovalke znanja, neogibno orodje pri vzgoji in izobraževanju najširših množic.
Prav spričo tega pa je očitno, da knjižničarstvo ni stvar zgolj knjižničarjev. To je široka družbena naloga. Mar si je moč misliti razvoj in napredek znanosti, družbe, kulture, gospodarstva, prosvete brez novih spoznanj in idej, ki jih posredujejo knjige in knjižnice?
Skrb za razvoj knjižničarstva sodi v temeljno kulturno poslanstvo naroda, to je sestavni del družbenega, gospodarskega in kulturnega razvoja, naloga najširše družbene skupnosti. Toda zaradi tega vloga in odgovornost knjižničarjev ni nič manjša. Nasprotno. Knjižničar ni in ne more ostati zgolj mehanični posrednik pri branju knjig, natančni evi-denčnik ali obzirni selektor pri nabavi ali sposoji knjig...
Knjižničar se ne bi smel zadovoljiti niti s tem, da je vselej na roko svojemu bralcu. Podoba knjižničarja je v pogojih naše družbene ureditve še za kakovostno stopnjo višja. To je hkrati tudi podoba vzgojitelja, izobraževalca, učitelja, svetovalca, prijatelja... To je knjižničar, ki želi biti več kot zgolj spreten, sposoben in ažuren servis svojim bralcem... To je strokovnjak, ki zavestno, dejavno vpliva in deluje na prevzgojo in preobrazbo svojega okolja.
In v tem je velika naloga in tenkočutna odgovornost poklica bibliotekarja. Knjižničarja, ki mu je zaupan ključ za vrata znanja in lepe besede, svetlih dognanj človeškega duha in plemenitih ljudskih misli.
Slovenska skupščina je znova razpravljala o položaju našega knjižničarstva. Pokazala je dolžno zanimanje in skrb za razvoj tega kulturnega in prosvetnega področja. Pri tem je naložila precej nalog posameznim odgovornim dejavnikom za zboljšanje sedanjega stanja. Vseh teh nalog se bomo morali lotiti z resno zavzetostjo in s trdno voljo, če jih hočemo rešiti v doglednem času.
Rad pa bi opozoril, da pri reševanju vseh problemov v slovenskem knjižničarstvu ne gre računati zgolj na ukrepe upravnih organov, na administrativne ali zakonodajne predpise, na rešitve od zgoraj, zunaj samega knjižničarstva. Prepričan sem, da pri reševanju številnih problemov lahko precej, če že ne odločilno, prispevajo knjižničarji sami. Pred nami je nekaj takih nalog, ki jih bo kazalo reševati s skupnimi napori in z usklajeno akcijo. Predvsem bo treba poskrbeti za nadaljnje razvijanje knjižnične mreže. Ce bomo hoteli zgraditi učinkovito knjižnično mrežo v naši republiki, bo nujno treba vzpostaviti občinske matične knjižnice, republiško matično službo pa usposobiti za dobro praktično strokovno pomoč. Razvijati bomo morali sodobne oblike medsebojnega povezovanja, pospešiti bomo morali delo centralnega kataloga,
izpopolniti medknjižnično izposojo in uskladiti nabavno politiko v zveznem in v republiškem merilu.
In če že naštevam nekatere naloge, ne morem seve mimo proučevanja meril za financiranje knjižnic, mimo vprašanj o uvajanju sistema dohodka v poslovanje knjižnic, mimo nadaljnjega razvijanja samoupravnih odnosov v knjižnicah.
Težko pa si zamišljam uspešno izvedbo vseh teh nalog brez organiziranega in koordiniranega nastopa slovenskih knjižnic. Društvo bibliotekarjev Slovenije je organizacija slovenskih knjižničarjev, manjka nam pa trdneje povezana organizacija slovenskih knjižnic. V mislih imam poslovno skupnost naših knjižnic.
Sodim, da bi bilo tej zamisli treba posvetiti najresnejšo pozornost, saj gre za takšno obliko medsebojnega povezovanja, ki bi okrepila vzajemno sodelovanje in uspešno zastopala skupne interese. Gre za vzpostavitev take organizacije, ki bi iz doslej razdrobljenih knjižnic ustvarila močno, organizirano silo, kakršna bo lahko povsem drugače uveljavljala skupne koristi knjižnic. In to tako, da bo navznotraj krepila medsebojno sodelovanje, pospešeno skrbela za dvig kakovosti in strokovnega kadra, — na zunaj pa bi znala izposlovati ugodnejše pogoje za temeljno delo in bi znala uveljaviti kulturno poslanstvo knjižnic v naši družbeni skupnosti.
Govor predsednika Društva bibliotekarjev Slovenije Janeza Logarja na slavnostnem zborovanju v Celju 13. oktobra 1967
Namen društva je bil od vsega začetka zbirati bibliotečne delavce in jih strokovno dvigati in usposabljati za poglobljeno, sodobnim potrebam socialistične družbe ustrezajoče delo v knjižnicah vseh vrst, pri tem pa vsestransko v teoriji in praksi razvijati bibliotekarsko stroko; pospeševati smotrn razvoj knjižnične mreže v Sloveniji in knjižnicam vseh vrst priboriti veljavo, ki jim v civilizirani in kulturni družbi gre.
Ce hočemo presoditi, kako je društvo v preteklih dvajsetih letih opravilo svoje delo v označenih smereh, moramo poznati stanje slovenskega knjižničarskega kadra in knjižničarstva ob njegovi ustanovitvi. Pred drugo svetovno vojno knjižničarskega poklica v Jugoslaviji ni bilo, saj ga zakonodaja ni priznala. Maloštevilni poklicni knjižnični delavci so bili za državno upravo le državni uradniki I., II. ali III. kategorije. Čeprav je bilo v Sloveniji (brez Primorske) med obema vojnama lepo število knjižnic (leta 1940: 26 znanstvenih, 855 ljudskih, 971 šolskih) z dokajšnjim fondom (2,228.000 knjig), poklicnih knjižničarjev tudi v Sloveniji tako rekoč še ni bilo. Ob ustanovitvi Društva jugoslovanskih bibliotekarjev leta 1931 se je v njegovo ljubljansko sekcijo vpisalo samo šest članov, do leta 1940 je naraslo članstvo na deset. Vsi so bili iz znan-
stvenih knjižnic. Strokovne in šolske knjižnice so vodili administrativni uradniki, učitelji in profesorji poleg svojih poklicnih obveznosti; ljudske, povečini društvene, deljene po političnih strankah, pa prostovoljci amaterji. Bibliotekarske strokovne literature ni bilo. Odlično delo Avgusta Pirjevca »Knjižnice in knjižničarsko delo« je sicer izšlo leta 1940, a so ga Nemci ob okupaciji v Celju skoraj v celoti uničili; tako svoje naloge ni moglo opraviti, šol ali pomembnejših strokovnih tečajev za delavce v knjižnicah ni bilo.
Med drugo svetovno vojno je mnogo knjižnic, zlasti ljudskih po podeželju, propadlo ali prenehalo delovati. V prvih povojnih letih, v dobi obnove političnega, kulturnega in gospodarskega življenja je ljudska oblast pritegnila knjižnice v središče burnega življenja. Posebno hitro so začeli obnavljati in na novo ustanavljati splošnoizobraževalne — ljudske — knjižnice po podeželju v okviru Ljudske prosvete, v sindikatih, delovnih kolektivih, strokovne po podjetjih, ustanovah in uradih, znanstvene po novih znanstvenih zavodih, visokih šolah ter akademijah, po večjih kulturnih centrih zunaj Ljubljane pa so bile po vzorcu študijske knjižnice v Mariboru ustanovljene študijske knjižnice (v Celju, Novem mestu, Novi Gorici, Ptuju, Kopru, Kranju, na Ravnah). Posebno žejni knjig in knjižnic sta bili Primorska in štajerska s Koroško, kjer je bil fašizem oziroma nacizem slovensko knjigo do kraja iztrebil. Leta 1948 je registrirala statistika že 1164 javnih ljudskih knjižnic, ki so imele 318.441 knjig in zabeležile 243.727 izposojevalcev, v letu 1950 je bilo javnih ljudskih (vključene so sindikalne) 1223, znanstvenih in strokovnih 260, šolskih (učiteljskih in mladinskih) 876, skupaj 2.359 knjižnic z 2,482.472 knjig.
Ce bi gledali samo na številke, bi mogli biti z razvojem knjižničarstva v Sloveniji prva leta po vojni kar zadovoljni. Toda v poštev moramo jemati tudi gmotno varnost in oskrbljenost knjižnic ter kvaliteto kadrov, od katerih je odvisna strokovna obdelava knjižnih skladov in uspešnost dela z bralci. Vemo, da so ustanovitelji mnogoterih knjižnic požrtvovalno oskrbeli sredstva za osnovno knjižno zalogo, najpogosteje pa niso zagotovili ne rednega dotoka sredstev za tekočo nabavo knjig, ne primernih prostorov ne potrebne opreme ne strokovnega osebja. Vprašanje strokovnega osebja je bilo še posebno pereče. Od predvojnih članov ljubljanske sekcije Društva jugoslovanskih bibliotekarjev so se po vojni vrnili h knjižničnemu delu samo štirje. Drugi so padli, umrli ali odšli drugam. V knjižnice, tako v stare kot še posebej v nove, so seveda prišli v ogromni večini novi ljudje, začetniki brez sleherne strokovne izobrazbe. Zato ni čudno, če so v prvih povojnih letih knjižnice slabo opravljale svoje naloge in če so pogosto nekontrolirano odmirale, tako da se je statistična slika menjala od meseca do meseca in da so knjige marsikje brez haska propadale.
V	takih razmerah je bilo konec leta 1947 ustanovljeno Društvo bibliotekarjev Slovenije. V letu 1948 se je vpisalo 75 članov, povečini iz znanstvenih in strokovnih knjižnic. Naslednja leta je društvo vključevalo čedalje več delavcev tudi iz splošnoizobraževalnih knjižnic in danes lahko trdimo, da smo z blizu 450 člani zajeli v društvu veliko večino strokovnih delavcev vseh knjižnic Slovenije.
Evidentiranje in strokovno izobraževanje knjižničnega kadra je štelo društvo za svojo prvenstveno nalogo. Delo za strokovni dvig članstva je pričelo s skromnimi predavanji, seminarji in tečaji. Teh so se mogli skraja udeleževati samo člani iz Ljubljane in okolice. Toda člani društva so kot predavatelji sodelovali od vsega začetka tudi na tečajih, ki jih je že od leta 1947 prirejala NUK, in pa na številnih seminarjih in tečajih, ki so jih prirejali po vsej Sloveniji Ljudska prosveta, ministrstvo za prosveto, okrajni in občinski ljudski odbori ter pozneje tudi podružnice društva v Ljubljani, Mariboru, Celju, Novem mestu, Kranju, Kopru, na Ravnah, v Novi Gorici, Murski Soboti. Privlačna so postala tudi strokovna zborovanja, ki jih je društvo prirejalo v raznih krajih ob svojih občnih zborih in plenumih. Taka zborovanja z udeležbo 100 do 200 članov so bila doslej v Mariboru (dvakrat), Celju (drugič). Kopru (dvakrat), Kranju, Novem mestu (dvakrat), Novi Gorici, Murski Soboti in Trbovljah. Vendar se je izkazalo, da so za poglobljeno obravnavanje strokovnih vprašanj taki shodi celotnega članstva manj primerni, še večjo važnost kot navedenim oblikam dela je društvo od vsega začetka pripisovalo strokovnemu tisku. Društveno strokovno glasilo je bilo že od vsega začetka v načrtu, a skraja zanj ni bilo papirja, čeprav bi bil denar (1948), kasneje (1950) pa je odbornikom zmanjkalo poguma, češ »da je trenutno bolje, če glasilo še ne izide, ker je v Sloveniji zaenkrat še premalo ljudi, ki bi se intenzivno bavili z bibliotekarstvom in skrbeli za dostojno strokovno višino lista«. Šele v letu 1957 se je tedanji odbor pogumno odločil za četrtletno glasilo z naslovom »Knjižnica«. Prvo leto so »Knjižnico« skromno razmnožili na rotaprint, že naslednje leto so se odločili za tiskamo in »Knjižnica« je iz skromnega biltena ob žilavi vztrajnosti urednikov začela zanesljivo preraščati v tehtno strokovno revijo. Res pri nas še vedno ni niti enega knjižničnega delavca, ki bi se lahko neovirano, inštitutsko poglobljeno posvečal samo študiju praktičnih in teoretičnih vprašanj bibliotekarstva — saj niti v osrednji republiški matični knjižnici še ni zaživel v statutu začrtani bibliotekarski strokovni in znanstveni center — vendar je »Knjižnica« v prispevkih članov z vseh koncev Slovenije razpravljala ali vsaj informirala — lahko rečemo — o vseh problemih sodobne bibliotekarske stroke doma in v svetu in si tako priborila že kar lepo mesto v mednarodnem seznamu bibliotekarskih revij.
Tudi druge strokovne literature izpod peres naših članov je izšlo kar precej v društveni založbi ali v izdajah drugih založnikov. Tu mislim predvsem na dela o ustroju in poslovanju ljudskih in šolskih knjižnic, na statistične preglede knjižnic, na pravila za izdelavo abecednega imenskega kataloga knjig (2 izdaji), pravila za opis muzikali j, atlantov in zemljevidov, grafičnih zbirk; dalje omenjam skripta, ki služijo za študij posameznih predmetov na bibliotekarskih tečajih, za pripravo na strokovne izpite in za učbenike knjižničarstva na Pedagoški akademiji: skripta za zgodovino knjige, knjižnic in tiska, za konserviranje in restavriranje bibliotečnega in arhivskega gradiva, za paleografijo, bibliografijo itd. Društveni člani so sodelovali tudi pri prevajanju in tisku kratke izdaje tablic UDK, neprecenljivega pomagala za sistematsko urejanje bibliotečnega, bibliografskega in drugega gradiva, ki služi za znanstveno in strokovno informacijo.
Društvo je že od vsega začetka menilo, da predavanja, tečaji, seminarji in strokovni tisk ne morejo nadomestiti rednega bibliotekarskega šolanja. Zato se že od leta 1948 dalje nenehno pojavlja zahteva po bibliotekarski šoli. Rešitev se je iskala v samostojnem bibliotekarskem tehni-kumu, uvedbi knjižničarstva na učiteljišču, v samostojni dvoletni šoli za knjižničarje in arhivske pomočnike, v uvedbi knjižničarstva kot študijskega predmeta na višji pedagoški šoli, v uvedbi študija knjižničarstva na prvi stopnji fakultetnega študija ali kot postdiplomski študij; arhivisti in knjigarnarji so želeli, naj se vnese v program knjižničarske šole tudi arhivistika in knjigarstvo, v zadnjih letih pa so dokumentalisti predlagali, naj se v učni program vnese tudi dokumentacija. Uspeh vseh neštetih razprav, sklepov, resolucij, spomenic sta bila dva letnika občasne enoletne šole za knjižničarje pri Narodni in univerzitetni knjižnici (prvič 1957/58 je šola imela v programu tudi arhivistiko, drugič 1963/64 pa tudi knjigarstvo). V šolskem letu 1964/65 pa je končno po dolgotrajnih pripravah stekel redni pouk knjižničarstva in dokumentacije na Pedagoški akademiji, šolanje srednjega knjižničnega kadra je bilo s tem urejeno, prvi absolventi so bili dobro sprejeti; za druge profile knjižničnih delavcev, zlasti višjih, pa je ostalo pri starem; po končanem študiju na fakulteti prakticiranje v knjižnici, tečaji in strokovni izpit.
V	prizadevanju za smotrn razvoj, razširitev in utrditev knjižnične mreže po Sloveniji je društvo videlo svojo drugo glavno nalogo. Zato opazimo, da se skozi vso dejavnost društva od ustanovitve kot rdeča nit vleče boj za zakon o knjižnicah. Skraja sta se projektirala poseben zakon o znanstvenih in poseben zakon o ljudskih knjižnicah, kmalu pa je prevladala misel na en sam zakon, ki naj bi obsegal knjižnice vseh vrst. Društvo si je obetalo, da bo zakon o knjižnicah postavil trdno osnovo za pravilno in pravično knjižnično mrežo in da bo zagotovil
knjižnicam vseh vrst — zlasti splošnoizobraževalnim — vse potrebno za nemoten razvoj: ustrezne prostore in zadostna sredstva za strokovni kader in redno nabavo knjig. V letih administrativnega upravljanja gospodarstva bi zakon morda res marsikaj uredil v navedeni smeri. Toda sprejet je bil že v času samoupravljanja (1961), zakon o spremembah in dopolnitvah pa že v času izvajanja gospodarske reforme (1965). Razumljivo je, da so se morali zakoniti predpisi o ustanavljanju in vzdrževanju knjižnic bistveno prilagoditi novim razmeram. Zakon je dobro začrtal družbeno pomembnost knjižnic in njihovo prvenstveno vlogo pri splošnem in strokovnem izobraževanju, predpisal jim je organe samoupravljanja, določil pogoje za ustanovitev knjižnice, zahteval vpis v osrednji register knjižnic po dokaj zahtevnem postopku — ni pa nikomur mogel naložiti konkretnih materialnih obveznosti do obstoječih knjižnic in nikogar siliti k ustanavljanju knjižnic. Zato vsa prizadevanja društva, republiške matične službe in republiških in občinskih kulturnoprosvet-nih organov niso mogla doseči, da bi vse občine ustanovile in gmotno oskrbele vsaj občinsko matično knjižnico. Kljub sklepom in priporočilom prosvetno-kulturnega zbora Skupščine SRS in kljub priporočilom v resoluciji šestega kongresa SZDL Slovenije še do danes okrog 15 občin nima matične knjižnice, med knjižnicami, ki so priglašene za matične, pa jih še danes mnogo nima vseh pogojev za uspešno delo. Toda ne glede na to moramo imeti zakon iz leta 1961 oziroma 1965 za uspeh našega bibliotekarstva — saj ta zakon deluje v zavesti odgovornih kot stalen opomin, prizadevanjem bibliotekarjev pa je nenehna spodbuda in opora.
O vseh drugih smereh dela DBS tu ni da bi govoril: ne o prizadevanjih za pravično gmotno nagraditev knjižničarjev (zlasti v letih, ko je društvo opravljalo tudi naloge sindikalne organizacije), ne o intervencijah za obstoj posameznih ustanov, ne o pomoči knjižnicam pri uvajanju družbenega upravljanja in samoupravljanja itd. O vseh teh in drugih oblikah društvenega dela obvešča vsaj v skopih obrisih kronika, ki jo je objavila jubilejna »Knjižnica«.
Ob koncu tega pregleda je treba napraviti sklep in pogledati, kje smo objektivno v pogledu knjižničarstva. Žal ne moremo trditi, da smo na ravni razvitih evropskih narodov, marveč moramo priznati, da za njimi še vedno občutno zaostajamo, zlasti v organizaciji osnovne mreže splošno izobraževalnega knjižničarstva, njegove varnosti in materialne oskrbljenosti, v pogledu šolanja strokovnih kadrov, zlasti višjih, strokovnega tiska in znanstvenega raziskovanja knjižničarskih problemov, v pogledu ekonomizacije rutinskih del pri katalogni obdelavi fondov (mi se šele borimo za enotno obdelavo v raznih vrstah knjižnic in delamo vsi vse ročno, drugod prehajajo od klasičnih razmnoževalnih aparatov že k elektronski tehniki obdelave), dalje zaostajamo pri tekoči
bibliografiji, ki zaradi pomanjkanja kadrov ni ažurna, pri retrospektivni bibliografiji, ki se zaradi pomanjkanja kadrov in sredstev sploh ne pripravlja; zaostajamo na področju strokovne in znanstvene informacije v splošno znanstvenih in splošno izobraževalnih knjižnicah ter na področju dokumentacije ali informatike, tako se bo ta panoga menda v bodoče imenovala, v specialnih knjižnicah.
To zaostajanje je, moramo priznati, iz dneva v dan večje, ker imamo do knjižničarstva iz dneva v dan večje zahteve, pa tudi zato, ker evropski narodi okoli nas na vseh omenjenih in še drugih področjih bibliote-karstva nezadržno napredujejo.
Toda če hočemo biti do sebe res objektivni in pravični, moramo pa tudi ugotoviti, da smo glede na našo startno osnovo v letu 1945 kljub omejenim materialnim sredstvom in vsem drugim oviram vendarle napravili relativno velik korak naprej tako pri vzpostavljanju mreže knjižnic vseh vrst, kakor zlasti glede vzgoje in šolanja strokovnega kadra, izdajanja nacionalne bibliografije in morda še kje.
Seveda nima vse zasluge za ta napredek DBS, saj je pogosto moglo le dajati pobudo, povezovati prizadevanja, sodelovati pri analizah in razpravah, odločala pa je podpora republiške in občinskih skupščin, kultumoprosvetnih organov, ustanov, delovnih kolektivov, družbenih organizacij itd. Po svojih sekcijah, komisijah, zlasti pa po posameznih članih, pa je posegalo društvo seveda tudi v neposredno organizacijsko, pedagoško, strokovno in znanstveno delo.
Odlikovanja in diplome ob dvajsetletnici Društva
bibliotekarjev Slovenije — poroča Miloš Rybäf
Društveni odbor je imenoval tričlansko komisijo (Ančka Korže-Straj-nar, Miloš Rybäf, Avgust Vižintin), ki je predlagala odboru člane in vrsto priznanja. Večjemu številu članov je društvo sklenilo podeliti copove diplome. Predsednik DBS Janez Logar je na celjskem zborovanju utemeljil ta sklep z naslednjimi besedami: »Imeli smo tehtne razloge, da smo počastitev zaslužnih bibliotekarjev povezali z imenom knjižničarja ljubljanske licejske knjižnice Matija Copa in ga jim postavili za zgled. Čop je bil napreden bibliotekar, bibliograf in informator, da si boljšega tudi danes želeti ne bi mogli. Svoje ogromno znanje je uporabljal za to, da je knjižnico — predhodnico Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani — v okviru takratnih materialnih možnosti smotrno dopolnjeval z domačimi in tujimi deli. Njegova ljubezen do lastnega naroda pa ga je gnala, da je posebno pozornost posvečal iskanju, preučevanju in opisovanju domače slovenske knjige. Svoje znanje je nesebično razdajal, dokler je bil v šoli — mladini, ko je bil v knjižnici pa vsem drugim, ki so iskali nasvete. O njegovi posebni ljubezni do slo-
venske knjige bo vedno pričala njegova zgodovina slovenskega slovstva s prvo moderno, res odlično, še danes aktualno bibliografijo vsega slovenskega tiska do leta 1831, njegovi pedagoški in informatorski dejavnosti pa je Prešeren, za katerega vemo, da je sam pogosto iskal pri njem podatkov in nasvetov, postavil najlepši spomenik, ko je o njem zapisal:
Ti si zaklade duha Krezove bil si nabral.
Nisi zaklepal doma ti žlahtnega blagodarova,
sebi zročeno mladost, druge si z njim bogatil.«
Društvo je pri medaljerju Stanetu Dremlju naročilo bakrene plakete s Čopovo podobo in te plakete so nalepljene na diplomi.
Pri predlogih za odlikovanje s Čopovo diplomo so sodelovale vse podružnice DBS. Komisija je iz teh predlogov izbrala člane iz vseh vrst knjižnic in iz vseh predelov Slovenije. Po navodilih odbora je komisija pri izboru upoštevala predvsem daljše uspešno delovdnje v društvu, sodelovanje na njegovih prireditvah in v strokovnem tisku; v drugi vrsti pa je komisija upoštevala tudi drugo pomembno delo za razvoj knjižničarstva v Sloveniji (organizacija in urejanje knjižnic, vzgoja kadrov, stiki z inozemskimi knjižnicami).
Na jubilejnem zborovanju v Celju 13. oktobra 1967 je prvi prejel diplomo ravnatelj študijske knjižnice v Celju Vlado Novak, ki je dobil tudi posebno denarno nagrado društva. Za njim so na istem zborovanju prejeli diplome tile člani društva: dr. Branko Berčič (NUK), dr. Valter Bohinec (NUK), Marijan Brecelj (Goriška knjižnica, Nova Gorica), Niki Brumen (Študijska knjižnica, Murska Sobota), Štefka Bulovec (NUK), Stanko Bunc (Osrednja knjižnica, Kranj), France Dobrovoljc (Slovanska knjižnica, Ljubljana), Jaro Dolar (NUK), Alenka Faganeli (Ljudska knjižnica, Koper), Marta Filli (Knjižnica Tolmin), Breda Filo (študijska knjižnica, Maribor), Vida Gaspari-Tausig (Ljubljana), Janko Glazer (Maribor), Alfonz Gspan (SAZU, Ljubljana), Jožko Herman (Ljudska knjižnica, Ravne), Pavle Kalan (NUK), Bogo Komelj (Študijska knjižnica, Novo mesto), Ančka Korže-Strajnar (NUK), dr. Stanko Kos (študijska knjižnica, Maribor), Janez Logar (NUK), Slavica Ludvik (Centralna tehniška knjižnica, Ljubljana), dr. Melitta Pivec-Stele (SAZU, Ljubljana), Boža Pleničar (NUK), Bogo Pregelj (Pedagoška akademija, Ljubljana), Josip Rijavec (Ljubljana), Martina Šircelj (Pionirska knjižnica, Ljubljana), Mara Šlajpah-Zorn (Sekretariat za prosveto in kulturo SRS, Ljubljana), Lepša Šturm (Centralna tehniška knjižnica, Ljubljana), Maks Veselko (NUK), Avgust Vižintin (Delavska knjižnica, Ljubljana), Marica Zorko (Celje), Savica Zorko-šuligoj (Brežice). Dr. Melitta Pivec-Stele je poleg diplome prejela še šopek nageljev kot najbolj zvesta obiskovalka naših zborovanj. Naslednjega dne je ob obisku zborovalcev na Ravnah prejel diplomo še dr. Franc Sušnik, ravnatelj Študijske
knjižnice, Leopold Šmalc (Ustavno sodišče, Ljubljana) in Srečko Vilhar (Študijska knjižnica, Koper) pa sta zaradi odsotnosti prejela diplomo pozneje.
Najbolj zaslužne člane je društvo predlagalo predsedniku republike za podelitev državnih odlikovanj. Predlog za devet odlikovanj je bil odposlan v začetku poletja, da bi na jubilejnem zborovanju v Celju lahko odlikovanja že podelili. Toda uradna pot je bila dolga in tako so odlikovanja prispela namesto v jeseni šele sredi zime. Republiški sekretar za prosveto in kulturo Tomo Martelanc je 14. februarja 1968 razdelil naslednja odlikovanja:
red republike s srebrnim vencem:
Srečku Vilharju, ravnatelju ŠK v Kopru red zasluge za narod s srebrnimi žarki:
Pavlu Kalanu, višjemu znanstvenemu sodelavcu NUK red dela z zlatim vencem:
dr. Melitti Pivec-Stele, znanstvenemu sodelavcu SAZU Bogu Komelju, ravnatelju ŠK v Novem mestu Josipu Rijavcu, višjemu bibliotekarju v p. red zasluge za narod s srebrno zvezdo:
Savici Zorko-Šuligoj, knjižničarki v p. dr. Branku Berčiču, vodji rokopisnega oddelka NUK Maksu Veselku, vodji abecednega imenskega kataloga NUK red dela s srebrnim vencem:
Francetu Dobrovoljcu, ravnatelju Slovanske knjižnice v Ljubljani.
Stopnja podeljenih odlikovanj je bila odvisna od tega, katera odlikovanja je odlikovanec že pred tem nosil. Po zakonu namreč odlikovanec ne more prejeti nižjega odlikovanja, kakor ga že nosi; zato je med odlikovanci kar pet različnih odlikovanj.
Društvo je nameravalo predlagati za odlikovanje tudi ravnatelja ŠK v Celju Vlada Novaka, vendar je to že prej storila Skupščina občine Celje in tudi uspela.
Naše odlikovance s Čopovo diplomo in državnimi odlikovanji so zabeležili tudi naši časniki, razdelitev državnih odlikovanj je posnela tudi televizija.
Čopovo diplomo bo društvo podeljevalo zaslužnim članom tudi v bodoče.