Štev. 13. \ Mariboru 25. marca 1815. Tečaj IX. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 gld. — kr. „ pol leta I „ 60 „ „ četrt leta - „ 80 „ Naročnina se pošilja opravništvu v stolnem farovžu. Deležniki tisk. društva dobivajo list brez posebne naročnine. List ljudstvu v poduk. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. — Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat, 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Veliki petek, yelika noč. Dva dneva, veliki petek in velikonočna nedelja navdajata verno krščansko srce z največjo žalostjo pa tudi z največjim veseljem. Kajti spominjata nas na britko trpljenje Jezusa Kristusa in na njegovo častito vstajenje. Nasprotne reči sledijo, druga za drugo in se vendar čudovito vje-majo. Žalost se umakne veselju, smrt rodi življenje, greh dobi odpuščenje, kazni sledi milost, sramota postane čast, največje ponižanje se spremeni v največjo poveličanje. Svet je odrešen. Sin božji v človeški podobi postane vredna žrtva, čegar kri greha opere ves svet. Božja milost nam je zopet naklonjena, paradiž zopet odprt. Sramotni križ je znamenje najslavniše zmage. In kder so veliki petek bile zbrane najostudniše pregrehe, da nedolžno jagnje ubijejo, ondi so se velikonočno nedeljo glasili nebes angeli in ozuano-vali, da je Kristus vstal in da zopet živi! Da, Kristus zopet živi in nikoli več ne u-merje. Živi pa na mnogi način; prvič v nebesih, drugič v presvetem Zakramentu in tretjič v svojih vernih, v katoliški Cerkvi. Ta je njegovo telo. Verniki so njegovi udi. Kaj čuda tedaj, ako je življenju Gospodovemu podobno življenje sv. Cerkve 1 Življenje in smrt Jezusova je predpodoba in prerokovanje življenja in trpljenja sv. Cerkve. To pa je včasih toliko očitno, da se človek nehote spominja evangeljskih besed, katere v sv. pasi-jonu bere. 1) „Tedaj je d j al Jezus: moja duša je žalostna do smrti", in: „njegov pot je postal, kakor krvave srage tekoče na zemlio". Kolikokrat so cerkveni pastirji in kako milo že molili h Bogu in vzdihovali, ker so čutili, da se novo preganjanje bliža? Po genijivih besedah so opominjali in svarili vernike, naj bi se zdramili, naj bi bedeli zoper sovražnike. Toda večjidel bilo je zastonj. Preveč so nemarni in mlačni. Se niti poslušati nečejo pastirskega glasu. „Kajti njih oči so bile zadremane". In med tem, ko so ljudje dremali in spali, prišel je sovražnik in zasejal ljulike neverstva in razuzdanosti in pregreh, da je groza. 2) „Kakornadrazbojnikasteprišli z meči in koli. Vsaki dan sem bil pri vas v tempelnu in nisteiztegnili rokena mene — alitajevasaura interne oblast; ino hlapci Judov so Jezusa popadli in so ga zvezali". Kedar se vsled naše nemarnosti nasprotniki sv. vere čutijo dovolj močni, tedaj začnejo s sv. Cerkvo ravnati, kakor s kakim nevarnim razbojnikom. Zvežejo njej roke in noge z brezštevilnimi, in sploh prav nepotrebnimi postavami, da se ne more nikakor gibati. Povsod njo začnejo nazaj pehati, njeno sveto delovanje ovirati, njeno širenje braniti. Dajo na primer postavo zoper pridgarje, zoper misijonarje, zoper božja pota in procesije, zoper bratovščine, zoper menihe in nune, t. j. zoper prostovoljno življenje po 3 Jezusovih nasvetih, potem postavo zoper krščansko izrejo otrok, zoper cerkveno odgojitev novih mešnikov, zoper svobodno nastavljenje cerkvenih služebnikov po njihovih škofih in papežu, zoper praznike, zoper krščanski zakon itd. Tako s postavami zvežejo sv. Cerkvo. Na Pruskem pa njo že križajo. Hočejo njo popolnem uničiti. Upi-jejo po vsem Nemškem: „mi imamo postavo ino po postavi mora umreti". 3) „Katerega hočete, da vam spustim? Baraba ali Jezusa? Rekli so: Baraba". Med tem ko sv. Cerkvo, oznaniteljico resnice in mater prave svobode zvežejo, pa izpustijo in prostost dovolijo vsem nasprotnim silam, zmotam in spakarijam, da ljudstvo begajo in zapeljujejo zoper sv. Cerkvo kričati: križaj njo! Na Švicarskem, postavimo, prepovedujejo celo zasebno službo božjo po hišah. Ali nesramno rogovilenje frajmaurerjev in bogakletuih pisačev je popolnem na prosto voljo dano. Turkov, Judov, Luteranov se nihče ne takne, Cerkva božja se pa preganja. Zato pa raste nesramnost, nepokoršina, tatbina, goljufija in umarjanje. „Baraba je pa bil razbojnik!" 4) „V o j a k i s o tedaj, kedar so bili IMenesnfi list i hi a 7* pole priloge. Jezusa križali, vzeli njegova oblačila. Zveličarja so -oropali. Takista se zdaj godi sv. Cerkvi in njenim pastirjem od papeža v Rimu do poslednjega kaplana na Nemškem. Na Švicarskem so Katoličanom skoro vse cerkve in farovže in samostane izdrli. Bismark trga ravno zdaj na Pruskem poslednjo obleko iz telesa sv. Cerkve. Še pobiranje miloščine za preganjane duhovne hoče prepovedati. Le kateri svojo vero zataji, ta dobi pruskih tolarjev — če ne pa naj gladu — premine. No in zdaj je mera skoro polna! Kajti beremo: 5) Ko j e p a s to tn ik vi del, d a j e (Jezus) tako upijoč izdahnil, je rekel; Resnično, ta človek je bil božji Sin". „Ino množica teh, kateri so zraven bili ino videli, karsejegodilo,jenaprsa trkala in se vračala". Neusmileno posilstvo vzbudi sv. Cerkvi naposled sočutje pri vseh boljših ljudeh. Čudovita zvestoba in stanovitnost pastirjev dela ljudi zopet in bolj pozorne na svete resnice in skrivnosti božje. Kmalu sprevidijo, kako strahovito so — zašli. Nevoljni otresejo iz sebe jarem neverstva in se vračajo zopet k sv. katoliški Cerkvi. Tudi poskriti Jožefi in Nikodemi se zopet prikažejo — in skrbijo z bogabljubnimi ženami vred za Jezusovo telo, t. j. za kinč in slavo sv. Cerkve. Tudi splašeni učenci se vračajo z gorečim srcem. Sv. Cerkva učaka po hudih stiskah in preganjanji novo dobo zmage, veselja in slave. In tako se bo godilo — dokler Sin božji drugič ne pride v svoji časti na oblakih neba. Tedaj se bo trpeča Cerkva za vselej spremenila v zveličano zbirališče iz-volenih v nebesih, kder se bodo obhajale večne letnice in glasila večna aleluja. — Cerkvene zadeve. Zakrament sv. firme bodo letos naš Milost-ljivi gospod knez in škof delili: 30. maja v Spod. Polskavi, 31. maja v Slov. Bistrici, 1. junija v Poličanah, 2. junija v Vojniku, 3. junija pri Novi Cerkvi, 5. junija v Vitanju in 6. junija v Dobrni. Sv. Oče Pij IX. so 15. t. m. odbrali 6 novih kardinalov. To je največja cerkvena čast, katero papež komu podeli. Kardinali imajo edini oblast novega papeža voliti. Med novimi kardinali je amerikanski nadškof Mak-Kloskey v Novem Yorku. Ta je sploh prvi Amerikanec, ki je prejel kardinalsko čast. Drugi je sloviti angleški nadškof Manning. Ovi mož bil je nekdaj anglikansk krivoverec, oženjen fajmošter in arhidijakon. Ali poznej je kot vdovec stopil v katoliško Cerkvo, ter je zdaj njej sijajn zagovornik in pastir. Tretji je učeni in modri nadškof Dechamps v Belgiji. Četrti pa je Slavjan in Poljak, grof Ledohovski, za-volj sv. vere od Bismarka že blizo leta dni v ječo zaprti nadškof poznanski. Nekaj enakega se je zgodilo pred 300 leti. Papež Klement VII. je namreč zaprtega angleškega škofa Jan. Fi-scber-ja proglasil za kardinala. Krivoverski kralj Henrik VIII. pa da škofa iz ječe vzeti, mu glavo odbiti, telo pa na četiri kose razsekati. Kaj bo neki Bismark storil? Sila ga srdi, da zoper Katoličane ničesar ne opravi, ampak katoličanstvo bolj širi in utvrduje, ker zvestim škofom in duhovnom in svetnim pomaga do martrniške krone. Ravno zdaj je dal zapreti mlinsterskega škofa. Društvo za cerkvene umetnosti v Gradcu je ta mesec imelo občni zbor. Iz poročila smo poi-zvedeli, kako blagonosno ovo društvo dela za čast božjo, za kinč in lepoto cerkev. Ono obsega vse umetnosti, katere se v katoliški Cerkvi rabijo za povišanje in kinč službe božje. Kdorkoli v teh zadevah za svet, poduk in pripomoč poprosi, temu se rado — in zanesljivo dobro vstreže. Po nasvetu društva se je pretečeno leto zidalo 6 kapel, mnogo pa popravilo. Veliko nasvetov se je dalo glede mesnih oblačil, altarjev, tabmaklnov, podob, cerkvenih stolov, orgel itd. Tudi naša škofija je uživala sad društvenega truda. Na H ajdi ni pri Ptuju so po društvenskem načrtu postavili altar v nemškem ali gotičkem slogu, pri sv. K r i ž u pri Slatini altar v laškem slogu, v Skalah nad Celjem pa omislili mešna oblačila. Društvo izdaja lep list: Kirchenschmuck. Ravno zdaj pa snuje društvo sv. Cecilije za cerkveno petje in muziko. Sploh društvo je vse hvale vredno. Med 456 društveniki najdemo 13 iz krške škofije; iz lavantinske pa samo 8. Usmiljeni bratje v Gradcu so pretečeno leto | v svoji bolenišnici oskrbovali 1599 bolenikov; med njimi tudi 21 mešnikov, 152 težakov in 206 kmet-skih ljudi. V Algersdorfu so imeli 192 bolenih, da so se od prestane bolezni okrevili. Razun tega so 14.000 ubožcev o poldnevih nasitili. Slavni konvent usmilenih bratov prosi predstojnike na deželi, naj mu poprej naznanijo, če namerjavajo koga v bolenišuico poslati. Neizvračljivih ne more sprejemati. Ob enem prosi milostne podpore. Bog bo plačnik! Frajinaurerji so povsod enaki antikristi, kder-koli do državne oblasti pririjejo, tudi v Ameriki. V veliki katoliški državi Mehikanski so zdaj izgnati dali 200 usmilenih sester. Zakaj? Zato ker so iz krščanske ljubezni in celo zastonj bolenikom stregle. Čudno pak je to, da so naši liberalci 1. 1859. svojo vojsko zoper katoliško Cerkvo tudi s tem začeli, da so usmilene sestre iz dunajskega javnega špitala izpodili. Ali se ne kaže tukaj ne-liakva sorodnost naših liberalcev s frajmaurerji ? Gospodarske stvari. Plug. Najstarejše, najbolj razširjeno in važno o-rodje kmetovalčevo je plug. Pravijo mu, da je krušni oče. Obžalovati pa je, da večina kmetovalcev večjidel iz slabo razumljene varčnosti dober plug še vse premalo obrajta, in izbiraje si ga, skoraj jedino in samo na navado in na dober kup ali nizko ceno gleda. Dober plug pa ne more lahko po nizki ceni biti. Če hočemo, da plug svojemu namenu odgovarja, mora biti iz najboljšega materijala, t. j. iz najtrdnejšega lesa in iz najboljšega železa pa tudi z največjo natančnostjo izdelan. Izdelava dobrega pluga je toraj težavna in potrebuje toliko umetnosti, da ga kteri si bodi povasni kovač ne zna tako napraviti, da bi zadostoval vsem potrebam, kakoršne se dan danes po pravici od dobrega pluga terjati morajo. Odkladnica iz lesa ali železna ravna plug res dela dober kup, ali taki ne zasluži imena „plug" in se mora skoz in skoz zavreči. Ako namene, ktere ima plug, preudarimo, nahajamo pred vsem drugim, da so sledeči: Plug mora zemljo rahljati in pomešati. Površje zemlje mora po oranju kolikor mogoče največje biti, da more zrak, solnce in dež na nje delovati. Z oranjem se mora plevel v zemlji zatreti pa tudi gnoj in seme kolikor mogoče najbolj jednakomerno podorati. Plug mora biti trden in trpežen, pri vsem tem pa kolikor mogoče enojen in tako izdelan biti, da se tisti deli, ki se kmalo porabijo, brez težave z novimi nadomestiti dajo. Tudi teža mora biti primerna. Plug se mora tako dati postaviti, da globoke in široke brazde dela in ne sme biti predrag. Vsem tem zahtevam odgovarja H o h e n h e i m-ski plug, kakoršnega izdeluje fabrika Antona Burg-a na Dunaju. IV. Favoritenstrasse 42. Ta fabrika jemlje za svoje pluge najtrdnejši les in ne porablja litega železa. Peto ali podsadno lice, kozlič, lemež, odkladnica in črtalo, vse je iz kovanega železa ; zadnji trije deli celo iz besemerskega jekla, če kdo hoče. Tako se doseže največja lahkoča poleg največje trpežnosti plugov. Skrbljeno je, da se ne zlomi kmalo kaj, in če se že kaj primeri, vsak kovač lahko popravi. Navadni plugi te sorte orjejo brazdo 9 palcev široko in 6 palcev globoko, po potrebi pa se da širokost na 11 in globočina na 10 palcev povečati. — So plugi, ki so 115 čolnih funtov težki in veljajo po 34 gld. bolj težki so po 124 čolnih funtov in po 37 gold. Nadomestovalna črtalfi so po 2 gl. 50 kr. in iz besemerskega jekla po 3 fl. Po vsej pravici moremo te pluge svojim bralcem priporočati, tako piše „Prakt. Ldw." Mak. Mak je jednoletna rar i a z vejastim 3, 4 do 6 črevljev visokim stebloL' ^irilistnatim velikim cvetom, drobnim semenski u zrnjem in z mno-gopredalnato semensko kapico. Maka je več sort. Prvič, beli mak, ki ima bel cvet in belo seme; drugič, črni mak z rude-čim cvetom in črnkastim semenom; in tretjič, m o-d r i mak z velikimi sklenjenimi glavicami, modro-rudečim cvetom in modričastim semenom, ki več ko prvi, pa manj ko drugi semena rodi ali več olja daje. Zadnjega večjidel tam sejejo, kjer se mak na veliko prideluje. Ta rastlina zaslužuje kljubu pičlemu pridelku semena pred vsemi drugimi oljnatimi rastlinami prednost. Kajti čas, ki ga potrebuje v popolno dorast, je kratek, se toraj vsakemu setvinemu kolobaru prilega, ne trpi lahko ne po mrazu, ne po suši in prenaša celo mraz viših krajev. Mak hoče rahlo, globoko prekopano, dobro opleto in močno pognojeno zemljo. More se za vsakim sadom sejati. Mogoče ga je celo kot drugo setev za repo, kapusom ali drugimi okopavnimi sadeži, dalje tudi med žolto korenje sejati. Seje se rano v spomladi meseca marca k večemu do konca aprila. Ali čem preje tem bolje. Seje se na široko in daleč pred se, ter se lahko povlači in potem povalja. Če se v vrste seje, je to še bolje. Če se hoče lepo seme in veliko olja dobiti, se ne sme pregosto sejati. Na eden oral sta 272 do 3 funti dosti. Dokler še raste, se mora pridno o-plevati. Če pregosto stoji, se mora zemlja pretrgati in prekopati in potem mak še dvakrat oko-pati in kjer je mogoče tudi ogrebsti. Žetev je navadno meseca avgusta. Makova stebla se iz zemlje izrujejo ali pa se mu glavice porežejo, v šopke rahlo povežejo ali pa se mak v velike kopice postavi, da se posuši. Na to se spravi domu in izmlati. Da se pa seme ne stolče, je treba nekoliko slame podložiti. Drugod ga tudi polagajo v skopreznico in glavice, kakor dalječ segajo, pre-režejo, seme iztrosijo in s pomočjo sita in posebnega čistilnega mlina izvejejo. Seme se potem na zračnem podu tanko razsuje in večkrat preobrne, dokler da se ves ne posuši. Paziti je treba da ne zaduhti ali celo splesni. Pridelka se na oral poprek 16 do 17 mernikov rajta. Mernik semena tehta 67 do 80 funtov in da po 18 do 24 celo do 30 funtov olja. Makovo seme se različno rabi in sicer za začimbo jedi pri kuhanih in pečenih rečeh, za zdravilo in za napravljanje olja, ktero je zarad sladkega in dobrega okusa posebno za jedila prav dobro. Prga ali preša, iz kterih se je olje čisto iztisnilo, je za živinsko klajo. Stebla, rebrovje v listju in glavice imajo v sebi neko o-mamljivo snov in treba je toraj domačo živino varovati, da nič tega ne žre. Najboljše je vse to na ogenj vreči in sožgati. Pepel je dober gnoj. Seme za setev se najbolj hranuje v glavicah, ktere se na podih ali diljah obešajo. Zoper narejanje vina se dela zdaj posebna postava v državnem zboru. Sprožili so njo večji-del Mariborčani, ki so se po nekaterih shodih pokazali kot odločni sovražniki ponarejanja vina ali vinskega čorbarenja. Iz prva so nekateri hoteli, naj se vse tako zvano umetno množenje in popravljanje zlasti ponarejanje vina brez grozdja strogo prepove. Ali ta misel ni obveljala. Umetno vinarenje našlo je mnogo zagovornikov. Zato pa so vinogradniški posestniki skle-noli prositi vlado in državni zbor, da po postavi pravo, naturno vino nekoliko varuje. Vsaj toliko da bo vsak čorbar primoran ljudem povedati in naznaniti, da toči in prodajo ponarejeno vino; in da se bo imel vsak kazni bati, kateri bo nevedne ljudi sleparil z Bog vedi kako nagodlano čorbo. In taka postava se resnično zdaj snuje. Umetno vinarenje ne bode prepovedano. Pač pa bo vsakemu krčmarju in vinskemu trgovcu naloženo svojim pivcem in prejemnikom naznaniti, da ima narejeno vino. Drugače bo kaznjen za 200 fl. in še više. In to se nam zdi popolnem prav. Francozi, ki delajo največ umetno sostavljenega vina, imajo ostre postave zoper one, ki svojo umetno vinarenje prekrivajo, tajijo in tako ljudi goljufujejo — ter naturnemu vinu kupcev jemljejo. Vsak, katerega zasledijo, hudo kaznijo v denarjih. Razun tega pa mu še na vrata obesijo za pol leta precej veliko tablico, na katerej se bere: T a j e bil kaznjen, ker je vinoponarejal, pato prekrival. Knaver ali smrekov lubadar (Borkenkäfer) je sicer kakor leča majhen rumeno-rjav hrošček, pa vendar eden naj škodlivejših mrčesov, ki je že velike smrekove gozde pokončal. Pred blizo 100 leti je na gorovji Harz na Nemškem uničil 2 milijona smrek. Na_ Češkem se zdaj bojijo za sloviti Češki les ali Šumavo, ki je 27 milj dolga in po 5—12 milj široka. Velik del lesa je že usušen. Po marsikaterih smrekah se nahaja po 80.000 knavrov. Res strahovita nesreča za gozde! Okoli začetka ali srede maja začne knaver rojiti. Potem se vevrta pod smrekovo skorjo. Tukaj si izdolbe in izgrize raven precej dolg rov, Po njem polaga svoja jajčica, včasih po 30, 50 ali 60. Iz teh jajčic izlezejo male ličinke ali bledorumenkasti črviči. Ti črviči se začnejo hitro zajedati v skorjo na desno in levo od starega rova. Na koncu novih rovov, ki so čem dalje tem širji, se črviči spremenijo v bube, iz katerih poznej izlezejo popolni kebri — knavri. Ti pregrizejo potem skorjo in izletijo. Skorja pa je potem kakor da bi bila z drobnim svincem prestreljena. Navadno si knavri izbirajo le stara, bolehna, posušena, posebno od vetra podrta ali posekana drevesa. Ako se pa hudo zaplodijo, potem se lotijo tudi zdravih dreves. Takim drevesom se začnejo igle na vejah rdečiti. Kmalu se popolnem posušijo. Naj goto-viši pomoček zoper knavre je ta, da se vsa suha, bolehna, natrta ali posekana drevesa spravijo iz gozda hitrej ko mogoče. Nekateri gospodarji vedó knavra tudi loviti. V ta namen posekajo nalašč nekoliko dreves po svojem gozdu ter njih ležati postijo z vejevjem vred. V taka drevesa se knaver naj rajši naseli. Potem se drevesa spravijo iz gozda ali pa se obelijo. Lub ali skorja se potem z zalego knavrov vred sožgč. Dobre pečenke skoro zastonj si zdaj začenjajo ljudje dobivljati od domačih ali pit ovnih zajcev. Pravi se njim tudi: kunci. Iz poročila 51. zbora kmetijske družbe^ v Gradcu po-izvemo, da se reja kuncev tudi po Štajerskem širi. Ravnatelj kmetijske šole v Grottenhofu blizo Gradca redi precej veliko kuncev. Pravil je tudi, da je hasek od teh stvaric znamenit. Meso je okusno ter diši kot pečeni kopuni. Da se kuhati, cvreti in peči. Posebno dobri so kunci, če njih kuharica napravi kot druge zajce, srne itd. Iz pozimskih kožic delajo mehke rokavice, zlasti na Francoskem. Poletne kožice se strižejo. Lot lepe dlake velja 3—4 gld., bolj slabe pa 1- 2 gld. Hasek od kuncev je tedaj znamenit; stroški za nje pa so gotovo majhni. Kunec se neizrečeno hitro plodi. Ena sama kunica zaplodi v enem letu po 30—60 mladih. Francozi kunce tudi izvažajo, posebno na Angleško. Črez pomorsko mesto Ostende se izvozi na leto 1,500.000 kuncev in po 30 milijonov kunčevib kožic, kar zopet veliko denarja v deželo spravlja. Mislimo, da kaj takega tudi Slovencem nebi škodovalo. Kar se zoper meso domačih zajcev ugovarja, to so le prazne kvante! Dopisi. Iz Zreč. (Zahvala č. g. Valjavcu iz reda Jezuitov). Od 7—12 t. m. bilo je v Zrečah ponovljenje sv. misijona po Janezu Val-javc-u iz društva Jezusovega. Od v začetka do konca se je verno ljudstvo v nepričakovano obilnem številu te pobožuosti udeleževalo. Cerkev je bila vedno natlačena. Vtis te pobožnosti na srca poslušalcev se ne da popisati. Sme se reči, da je ponovljenje še več sadu obrodilo, kakor sv. misijon sam. Solznimi očmi so se torej ob koncu cekmeštri in župan z nekterimi odborniki v imenu cele fare in srenje prečastitemu g. misijonarju zahvalili za trud, ljubezen in dobroto, ktero so bili Zrečanom skazali. — Čres 1400 duš je prejelo sv. obhajilo. Ponovljenje misijona ostane Zrečanom nepozabljivo. Prepričali smo se pa tudi, da so misijoni našemu ljudstvu veliko bolj potrebni, kakor si kdo misliti more. Večje dobrote mimo misijona ali enake pobožnosti dušni pastir svoji čredi nakloniti ne more. In to ve tudi ljudstvo ceniti, ker skoraj ne ve, na kak način bi hvaležnost takemu dušnemu pastirju zamoglo pokazati. Bog plati g. misijonarju nja trud in naj dodeli tako milost še mnogo drugim faram. Od sv. Tomaža pri Veliki nedelji. (Nevednost in hudobnost.) Naša fara šteje že več let, na 100 udov družbe sv. Mohora. Potem se zna, da imamo dovolj knjig, ktere beremo, kedar nam čas dovoli. Navada tedaj je, kedar imajo kde mrliča, da se pri tistem hramu zraven molenja za rajnega, tudi kaj koristnega bere, ako se ljudem poljubi. Tako se je tudi pred kratkim zgodilo. Ljudje so prišli k mrliču molit. Tam je nekdo bral od družbe sv. Mohora izdane knjige: Kristusovo jerske kmetijske družbe: g. Baumgartner, ravnatelj Grotenhofske kmetijske šole in g. Klingan, deželni živinski zdravnik. V gobani okrajnega zastopa sta prav razumljivo in celo podomače (seveda nemški) razlagala najbolj potrebne reči zdrave živinoreje in pametnega poljedelstva. Ker je bilo mnogo poslušalcev, kojim je nemščina neznana, je g. učitelj Eberl v slovenskem ponovil, kar sta gospoda povedala v nemškem. Hvala mu za ta trud! — Pa glavni namen shoda je bil, nagovarjati naš okrajni zastop, naj bi se v Kozjem za celi okraj vstanovila kmetijska poddružnica graške de- življenje in trpljenje. Med poslušalci bil je želne kmetijske družbe. Tuja gospoda sta naredla mož, ki je nekdaj bil vojak. Ta je rekel: z branjem tiho biti, ker tega neče poslušati, in sicer zato ne, ker so to same laži in norčije. Pristavil je še, da če bi on bil oblastnik, tedaj bi družbo zatrl, da se nebi ljudje ž njo ciganili. Po mojen mnenju je on zaničeval, 1. pisatelja te knjige, 2. pre-gledovalca in 3. Tega, čigar življenje in trpljenje je ondi popisano! Iz Savinske doline. Resnica je, da največ pohujšanja in nevere izhaja po branju (čitanju) slabih knjig in časopisov, posebno dan danes, ko se povsod obilno ponujajo. Da se pa temu v o-kom pride, kolikor je mogoče, to je sveta dolžnost vsakega zvestega krščanskega rodoljuba, da vse moči napenja iao po svoji zmožnosti podpira in priporočuje dobro v katoliškem duhu pisane knjige in časopise. Zastran tega sem tudi jaz tega mnenja, kakor se je že od drugih pisalo, da naj bi odbor družbe sv. Mohora toliko lepo pa tako malo razširjeno za sedanji čas pa celo važno knjigo „Malo apologetiko" natisniti in med svoje ude razdeliti dal. Zares žalostno je, kar se iz mnogo krajev sliši, posebno od kar je šola od Cerkve ločena, kako slabo da učitelji šolsko mladež po-dučujejo. Namesto da bi njo bolj v krščanskem duhu gojili in njej srce blažili, pa ravno nasprotno ravnajo. Hvala Bogu v moji rojstni županiji ni tako. Hvalevredni gospod kateket in g. nadučitelj J. Agreš prav marljivo podučujeta. Nedavno se je čitalo v „Slovenc-u" v dopisu iz Mozirja, kako hud nemškutar da je brašlovški nadučitelj. Temu ni tako. Ko je bil za občinskega tajnika, tedaj je sploh vse v slovenskem jeziku pisal, kar domaČe reči zadene. Ali zdaj smo v tem oziru veliko na slabejem. Naš sicer obče spoštovani g. župan si je v službo vzel nekega pisarja, ki nič slovenski ne pisati ne brati ne zna. Po pravici smem reči da, ko bi naš župan še narodnjak bil, bi imel vse lastnosti dobrega župana. Sicer bi še imel o tem več ojaviti, pa samo to rečem kakor neka stara narodna pesem o Slovencih pravi: Vsem domačim slovo daja. — Kar je tujega, to velja itd. Žali Bog da je istina. J. Prislan, vojak. Iz Kozjega. (Kmetijska poddružnica.) Pretečeni četrtek sta prišla k nam 2 poslanca šta- velike koristi kmetijskih družeb sploh, zlasti pa za revni Kozjanski okraj tako živo in jasno razložiti, da so vsi nazoči predlog z veseljem sprejeli. In da ne ostane beseda beseda se je takoj nekoli. Ko posestnikov združilo v pospeh pravilne konjereje. Bog daj , da izraste iz tega konjerejska društva v kratkem cela velika družba, ki bo obsegala vse strani kmetijskega delovanja! Omeniti je še, da sta graška gospoda obžalovala, da nista zmožna slovenščine in da sploh graškemu deželnemu zavodu manjka slovenskih moči. Tudi sta obljubila, da se bodo pravila kmetijskih družeb, določbe in skušnje graške družbe v vseh slovenskih*) časnikih razglasile. Od sv. Andraža y slov. gor. (Slovo odhajajočemu g. učitelju.) G. A. Srnec je učiteljeval pri nas više 10 let s sposebno spretnostjo in marljivostjo. Bil je prijaznega in lepega krščanskega vedenja, pravi vzgled šolarjem, nenadomestljivi srenjski odbornik, in sploh obče spoštovan in priljubljen. Živel je v lepi edinosti s častito duhovščino. Zdaj pride za učitelja v mesto Ptuj. Zgubimo res odličnega rodoljuba, šola vnetega pospešitelja, prijatelji pak značajnega miru ljubnega moža. G. Srnec je matičar, ud okr. šolskega sveta v Ptuji, in ako se ne motimo, predsednik ptujskega šolskega društva i. t. d. Bog ga ohrani mnogo let! Živili! Politični ogled. Astrijske dežele. Najvažniši dogodek je zdaj ta, da svitli cesar 1. aprila na večer odpotujejo iz Dunaja v Dalmacijo. V Trst pridejo 2. aprila in ostanejo ondi do 4. aprila. Pri tej priliki bodo tudi razkritje spomenika, ki je na čast nesrečnega mehikanskega cesarja, njih Veličasti brata Maksimilijana, postavljen, s svojo cesarsko nazočostjo počastili. Potem se odpeljajo v Gorico. Kar tej cesarski poti posebno važnost daja je to, da bodo laškega kralja v Benetkah in sicer obdani od mnogo gospodov, tudi minister Andrassy bo zraven, obiskali. Mislimo, da so svitlega cesarja morale posebne razmere nakloniti, da so se za to *) Mogoče, a vere nam manjka. Priloga Slov. Gosp. k Štev. 13. Vred. obiskovanje odločili in sicer — v Benetkah, ktere njim je laški kralj izvil, akoravno je bil na morji pri Višu in na kopnem pri Custozzi tepen. Iz Be-netek se bodo cesar po morji peljali v Pulj Istriji in od ondot v Dalmacijo, kder se bodo mudili do 11. maja. Dunajski državni zbor je za negotov čas preložen. Tudi prav. Vsaj je zadosti drag. Vsaki dan potrebuje blizo 6000 gld. Slavni naši slav-janski brati Čehi so zopet sijajno zmagali. Na kmetih so izvoleni sami korenjaki Staročehi, ki nepremagljivo branijo samostalnost svoje češke kraljevske dežele in pa blagor svojega naroda. Poglavitni mladočeski rogovilež dr. Gregr je propadel. Tudi v mestih so Staročehi zmagali. Le v Landskoronskem je veČino dobil ustavak in Nemec Niederle. To pa po res prav ustavaških spletkah. Potisnili so namreč 90 volilcev za Land-skoronsko mesto v volilni zapisnik, akoravno njih mestice pri vsej svoji rodovitnosti ne premore. Sicer pa smo takih volilnih komedij Slavjani že precej navajeni! To ni nič novega. Kar ustava-kom na številu manjka, to nadomestujejo s takimi zvijačami. Dolgo vendar to ne more držati! Na Tirolskem je tudi znameniti konservativec dr. Rapp svojo poslanstvo za dunajski državni zbor odložil. Ogrski minister Tisza kaže za ministrovanje več spretnosti, kakor se je sploh nadjalo. Zlasti pa si ume prijateljev iskati za — prihodnje volitve. In to je imenitno in morebiti na mnogo strani odločilno. Cesar Ferdinand, skoro 83 let star je v Pragi nevarno zbolel. Akoravno mu je nekoliko odleglo, se vendar bojijo zanj. Hrvati so dobili nove podžupane po vseh županijah. Ogrsko ministersvto si ni upalo niti enega izbrisati, katerega je bil ban Mažuranič vladi priporočil. Vnanje države. Na Bavarskem je moral vojni minister in prusak general Prankh odstopiti, ker mu katoliški poslanci niso hoteli strahovite svote denarjev za pomnoženje vojniških priprav dovoliti. Pruski državni zbor je resnično sprejel novo postavo zoper katoliške prebivalce, po kateri se njihovim duhovnikom ustavi vsaka plača, dokler se pruskim cerkvenim postavam ne podvržejo, t. j., dokler svoje vere ne izdajo, česar pa ne bodo storili. To vedó preganjalci sami. Vsaj je Bismark sam rekel, da nova postava ne bode ničesar opravila. Iz tega je razvidno, da hočejo Katoličane le mučiti. Na Španskem so Karlisti tabor Alfonzi-stov napadli in vzeli. Ob enem pa še se za Al-fonziste vzdigujejo novi nasprotniki: republikanci. Odstavljeni general Mbriones in nekdajni predsednik španske republike Kastelar namislita zopet proglasiti republiko. Pomagalo to Spancem gotovo ne bo, vendar kriprelivanja bo po tem takem še več. Turški sultan se je začel zoper nas ne- koliko kujati. Obečal je da bodo turške železnice do naših mej potegnene; ali nagloma je besedo svojo prelomil. Naša vlada neki zdaj zahteva, naj sultan svojega vetroglavnega ministra odpusti; sultan pa hoče naj naš cesar svojega poslanca grofa Zihija nazaj pokliče. Bržej ko ne bodeta zavolj miru morala odstopiti obadva. Na Romunskem je 12 tolovajev nekega Angleža z ženo vred napadlo, oropalo, sleklo in skoro nagega v snegu-k drevesu privezalo. Skoro bi bila obadva zmrznila. Angleška vlada zahteva ! zadostenje. - Za poduk in kratek čas. Podučni listki. 1. Lepo je gledati, kako se tenka pajčina ob rahlem vetriču ziblje in v juter -nem solncu lesketa, kot nježna srebrna mrežica. Sredi nje tiči mirno opazen pajk. Tej prikazni podobno je naše osolnčje. V globokem in širokem nebeškem prostoru se svita zraven drugih brezštevilnih solnčnih vrst, tudi naše osolnčje kot veličastna svitla mreža. Iz nje sredine sveti in greje — ljubo solnce. Okoli njega pa kroži kakih 135 premičnih zvezdic ali planetov, kakor da bi bili na okroglih obročkih nasajeni. Najbolj blizo solnca kroži zvezda Merkur; za njo pride Venera. Slovenci njo imenujemo zdaj večer nico, zdaj d a n i c o, ker se nam kaže nekaj časa po solnčnem zahodu in zopet nekaj časa pred njegovem iahodu. Na tretjem mestu ali na tretjem obročku nastavljena je naša Zemlja, kakih 21 milijonov milj od solnca oddaljena. Sami Metuzalem, ki je živel 969, bi se moral blizo 30krat več časa na svetu muditi, ako bi hotel toliko pota prehoditi, čeravno bi vsaki dan 4 ure korakal. Vsako leto pride naša zemlja enkrat okoli solnca z vsemi svojimi prebivalci. Koliko let že ovo svojo pot ponavlja, kdo ve? Angelji božji utegnejo vedeti! Človek tega ne zamore poizvedeti. Takisto mu ni jasno, kedaj in kde da je bil prvi človek od Boga ustvarjen. Sicer pa vse kaže na Azijo. Pravijo, da je v Aziji bil nekdajni paradiž. Bodi temu kakor hoče, to vendar zdaj vidimo, da se je človeški rod raz-selil po celi zemlji. Rjoveči lev, orjaški slon, strahovita kača ropotača, nježni ptiček kolibrič itd. živijo le po gorkih deželah. Beli medved, pla-vutonožni tulenj (morski pes), veliki mrož (morski konj), ptič severni strakoš itd. so naseljeni le po mraznih ledovinah severnega in južnega tečaja. Divjo kozo najdeš le na visokih planinah, bidro ob nizkih potocih, kita le v morji. Toda človek ne pozna nobenih takih mej. On se udomači povsod. Njega ne straši niti široko morje niti visoka planina. Človeka najdemo po gorkih pusti-nah afriških, pa tudi ob mrzlih obalih ledenega morja v Gronlandiji in Sibiriji. Pri marsikaterih živalih se čudimo, kake umetnosti da vedo. Vendar pri tem ni pozabiti, da nobena živalica ne napreduje. Pajkovci zdaj ne predejo boij tanke pajčevine, kakor nek-dajni njihov preddedec v Noetovi barki. Tudi mravlje in bčele še so zdaj enako marljive in skrbne, kakor tedaj, ko njih je modri kralj Salomon opazoval. Edini človek napreduje. Ofi ali opice še toliko umetnosti ne kažejo, kolikor nje pri lastavicak vidimo, kedar si gnjezdo delajo. In vendar je of človeku med vsemi živali še najbolj podoben. Nekateri pahnjeni neverniki so v opice tako zalubljeni, kakor da bi si ž njimi res s o-rodni bili. Čuda, da še se nobeden ni s kako ofinjo oklicati ali poročiti dal! Vsaj pravijo, da človeka ni Bog stvaril, ampak da ga je opica na svet zaplodila. Vendar ofi ne napredujejo, vedno so enako divji, lagodni, pohotni in — hudobni, Pusti ofa milijon let na svetu razvijati se, in ni se ti treba bati, da bi začel od sam sebič hlače nositi, hiše staviti itd. Edini človek napreduje ali prav za prav njegova neumrljiva duša, njegov pameten duh se razvija in napreduje. Ta ga dela gospoda na zemlji. Telo je podobno živalskim telesom in naposled umerje. Duh pa človeka bistveno razločuje od vseh žival. Duh mu daja nagon do napredovanja, mu blaži in tolaži življenje s pravo vero in mu odpira po milosti krščanstva veselo pot do čreznaturnega, večnega življenja v nebesih» To je predzadnji cil in konec pametnega človeka — poslednji je čast in slava božjega bitja. Preden človeški rod ta cil doseže, je tukaj na zemlji v stanu priprave. V času te priprave, te poskušnje mora svoje telesne in duševne zmožnosti dobro rabiti. Dobro porabljeuje pa rodi vedno večji in vsestranski napredek. Ta pa ga dela vedno mogočnišega gospoda na zemlji. Omenimo tukaj le eno stran našega napredka! Človek zdaj piše z bliskom, se vozi z ognjem, plava z železom na morji, rije in koplje globoko pod zemljo za zlatom, srebrom, premogom, in se po pozračnih balonih spušča visoko nad oblake itd. Res velikansk napredek! Bog, da bi še tudi v čednostih, v krščanski veri in češčenji božjega bitja tako hoteli napredovati! (Dalje drugokrat.) Luč krščanstva pri panonskih Slovencih. (Spisal Jak. Gomilšak.) II. Sledeče vrstice bodo vam, dragi rojaki, pojasnile, kako so se poprijeli krščanstva naši praočetje med rekama Dravo in Rabo, ter od Maribora doli črez Blatno jezero na Ogrskem. Začetek temu preblagemu delu se je storil v dobi, ko se ni bilo nobene sedanje slovenskih dežel, in ko so še imeli Slovenci gotovo dvakrat več zemlje v posesti, kakor dandanes. Njih stanišča proti izhodu spadala so pod veliko Panonij o, proti zapadu pod Karantanijo ali Gorotan, med kterima je stalo na meji staro mesto Ptuj. Po smrti slavnega svojega kralja Samo-ta, ki je priboril bil med leti 623 in 658 Slovencem svobodo, in jim vstvaril neodvisno državo, padli so po svoji neslogi deloma v podložnost pod Nemce, deloma zopet v grozno sužnost pod „pesoglavce" O b r e. Ne nahaja se menda v zgodovini narod, ki bi bil več pretrpel in prestal mimo panonskih Slovencev pod Obli. Toda, predno je preteklo poldrugo stoletje, bila je tudi tem revnim trpinom rešilna ura. Tačas je poslal uamreč nemški cesar Karol Veliki močne vojske nad Obre, nemirne, divje sosede svojih dežel, in po mnogih krvavih bitkah bili so popolnoma potolčeni ter izmed pokrajin med Dravo in Donavo pregnani. Le Slovenci, tako želežnega jarma svojih tlačiteljev oteti,*so ondi ostali, in se rado krščanskim Nemcem podvrgli. To se je zgodilo h koncu osmega veka po Kr. Že davno poprej so se pokristjanili Slovenci v Gorotanu, le njih bratje v Panoniji držali še so se poganske vere. Tedaj pošlje Pipin, nemški vojskovodja in cesarjev sin, poročilo in glas v Solnograd nadškofu Arno-tu, naj izbere vrlih duhovnikov, da bi šli panonskih Slovencev podučevat v krščanstvu. Vodila je blagega Pipina k temu gotovo skrb za blagor duš in prepričanost, da sveta vera, ki človeka požlabtni in omika, ustvari najboljše in najzvestejše podložnike. Nadškof Arno, odličen in goreč viši dušni pastir, pošlje nemudoma in radostnega srca lepo število misijonarjev v Panonijo, ki so se iskreno poprijeli svetega dela. Začetek bil je težak. Kajti učiti so se morali slovenskega jezika, in imeli še so, kakor prigovor pravi, ledino orati. A kje je napotek, ki ga nebi vedela krščanska navdušenost in stanovitnost premagati ? In kedaj se je bistroumen Slovenec blažilni moči svete resnice dolgo obotavljal? Toraj sledila je, misijonarjem v veselje, po obilni trudapolni setvi že prva leta dobra žetev. Mnogo Slovencev se je dalo krstiti. — Ko cesar Karol dobi o tem glas, ukaže nadškofu Arnotu, naj se osebno poda v te slovenske kraje, da pozve narodove želje, oznanuje božjo besedo, in ljudstvo oskrbi z božjo službo. Tako Arno stori, in v Panonijo dospevši, več časa po deželi pridiguje, novo postavljene cerkve blagoslavlja, duhovnike posvečuje, in redno duhovno pastirstvo ustanovlja. Ko se potem v Solnograd povrne, poroča cesarju o vspehu svojega in svojih duhovnikov prizadetja, in priporoči mu v skrb vrle Slovence. Karol mu na to leta 803. izroči „na večne čase" vso Panonijo med Donavo in Dravo v duhovno oblast, ter ga obdari ondi z mnogimi zemljišči. Tudi ga popraša, če li ima moža, ki bi zmožen in vreden bil, služiti mu ondi za namestnika, in delovati božji stvari na korist? Arno predstavi potem cesarju mešnika Teodorika, rekoč, da bi ta sposoben bil, slovenski narod pastirovati. S cesarskim privoljenjem je posvetil Arno tega preblagega moža za škofa, in ga pripeljal kmalu v slovensko deželo, izročč mu v duhovno pastirstvo vse gorotanske in tudi panonske Slovence, ter ukazaje mu marljivo oskrbovati vsa opravila škofu pristojna. — Strašljiv konj. Nek kmet je konja kupil od svojega soseda. Ko ga nekoliko še ogleduje, potem reče: meni se zdi, da je konj strašljiv. „Kaj še, mu odgovori sosed, to ne more biti, že 3 noči je sam v hlevu pa ga nič ni bilo strah. Kako so kradljivega fanta dobili. Nek vraČ-nik je rad pečene jabelke jedel. Nekoliko njih je vedno imel konec peči. Pride nek znani krad-ljivi fant po vračila. Vračnik se nalašč poda iz hiše. Med tem pa fant hitro potegne pečeno ja-belko ter njo naglo povžije. Nazaj prišedši resnoben obstoji vračnik pred fantom rekoč: si ti ovo jabelko snel? Fant zarudi pa reče da ne. Vračnik dostavi: no, to je tvoja sreča, kajti vja-belki sem imel shranjen strup. Zdaj poskoči fant samega strahu in prosi za mleko, za pomoč, da mu strup kde črev ne prejč. Vračnik se je smejal in je komaj nevernega tatu vtolažil. Razne stvari. (C. rojakom, in častiteljem dr. Koste!) velja iz Ljubljane prišedšo vabilo k udeležbi pri stavbi spomenika na mestu, kder blagi mož počiva. Njemu na gomilo se hoče postaviti dostojen spomenik iz kamna ali brona. Doneske sprejemata blagajnik družbe kmetijske g. Andrej Brus in pa blagajnik Matice slovenske g. IvanVilhar; potrjevali pa se bojo sprejeti doneski po novicah. Ovi poziv razglašajo: Karol baron Wurzbach, Peter Kozler, Dr. Iv. Bleiweis, Viljem grof Wurmbrand, Jan. Murnik, Josip Nolli, Franjo Ravnikar, Jan. Horak in Jan. Gnezda. (Med Velenjem in SoŠtajnom) namenijo nastaviti še enega poštnega pota; takisto se misli storiti za stezo med Celjem in Slovengradcem črez Velenje. Tako se bodo pisma veliko hitreje dobivala in odpošiljala. (Ptujska hranilnica) večjidel denarje izposuje na menjice (Wechsel). Meseca januarja je izplačala na menjice 49.496 fl., na kmetska posestva pa le 200 fl. (Zeno iz Gočeve v Slov. goricah) Ano Damiš, ki je 8. decem. 1874 svojega moža zabodla, so porotniki v Celji obsodili na smrt na vislicah. Morivka je 26 let stara. Njeni zagovornik se bo zoper sodbo pritožil. (V Arji vesi. pri Žavcu) se je Janez K. obesil. Brat pa pride še o pravem času in prereže vrv. Ko se Janez zopet zavč, začne hudo razsajati, da se mu je sebe usmrtiti zabrauilo. Žugal je hišo zažgati in vse pomoriti. (Ječa v Trbovlji) je za tamošnje tate preslaba. Te dni so ondi imeli tata Jurja J. zaprtega. Ali tat je po noči križe iztrgal in ušel. Ker pa je zdaj precej zima, zato je še predstojnikovo suknjo seboj vzel. (Radgonska hranilnica) bo od 1. aprila t. 1. naprej obresti zaračunila vsakega polmeseca s 5 1 /2 procenti, izposojevala pa bo po 6 */« procentih. (Cerkev na Ponkvi) so nepoznani zločinci 2. t. m. oropali. Vzeli so iz altarjev perilo. Tudi škrinjico za darila so odprli pa menda malo našli. (Ogenj v Selcih v Slov. gor.) je Mart. Sorko-ta hišo, hlev, 2 kleti in listnjak pokončal. Za uzrok ognja se ne vč. Skoda se ceni na 950 fl. Posestnik je bil zavarovan za 600 fl. (Štajersko tržno društvo za vino) se je v glavnem zboru 14. t. m. samo razdružilo. Premoženja bilo je še 4070 fl. Komisija za razdruženje šteje 3 može: grofa Attems-a, grofa Antona Brandisa in dr. Radaj-a. (Tatovi so pri posestnici Ani Baumgartner) v Gradiški zunaj Maribora udrli in oblačila in perila odnesli za 127 gld. Tatov nihče ni poznal. (Kat. polit, društvo pri sv. Jurji) na Savnici bode na belo nedeljo ob 3 popoldne v navadni hiši občni zbor imelo. Prav uljudno so udje in drugi povabljeni. Odbor. (V Brežicah) namerava vlada realno gimnazijo napraviti, ker je dobilo vodstvo celjske in gotovo tudi mariborske in ptujske gimnazije ukaz iz Gradca, popisati dijake iz brežkega in sosednih okrajev, ki so v šolah. Ako bi nova gimnazija slovenska bila, bi nje bili mi veseli. (S poštnimi nakaznicami) (Postanweisung) se zdaj lehko denarji pošiljajo na Nemško in Švicarsko. Tega poprej ni bilo. (Dražbe ali licitiringe) svojih posestev pripustijo: Ig. Senica pri sv. Jožefu nad Celjem 1. aprila, vrednost 2030 gld. (3. dražba.) — Katarina Kmetic v Račah 2. aprila, vrednost 7390 gld. — Fr. Poljšak iz Šeduna 2. aprila pri sodniji v Sevnici, vrednost 979 gld. — Jur. Krhlenko v Pri- l stavi (Šmarski okraj) 2. aprila, vrednost 3700'fl. — Anton Pihl v Selnici pri Dravi 3. aprila, vred-I nost 12662 fl. — Tom. Lorbeg na Slemenu 6. apr., vrednost 1813 fl. — Jan. Reher v Gorici pri Zalogu 7. aprila, vrednost 5191 gld. — Jak. Arlič v Gla-žutarski pri Celji 7. aprila (pri sodniji), vrednost 891. — Anton Pihl v Selnici pri Dravi (zavolj drugega dolga) 8. aprila, vrednost 12662. ViOterijiie številke! V Gradcu 20. marca 1875: 74 40 58 39 12 Prihodnjo srečkanje: 3. aprila 1875. HTa.Jnovejši kurz! na Dunaju. Zedinjeni drž. dolg (100 gl.) 4 gld. 20 kr. °/0 . Upne (kreditne) srečke po 100 gl. prvotne vrednosti, brez obresti, pa s 4kratniin srečkanjem . Ažijo srebra............. „ zlati ............. J. 70 167 105 5 kr. 10 Tržna cena V v v V pretekli teden Mariboru Ptuju Celju Varaž-dinu fl. kr. fl. kr. fl. kr. fl.! kr. Pšenice vagan .... 4 60 4 25 5 _ 4 40 Rži ..... 4 10 3 40 4 — 3 — Ječmena „ .... 3 70 3 — 2 40 2 50 Ovsa „ .... 2 20 2 2 60 1 95 Turšice (koruze) vagan . 3 — 2 75 3 20 2 45 Ajde „ . 2 60 2 45 3 — 2 20 Prosa „ 3 50 3 10 3 20 — — Krompirja „ 2 10 1 80 2 — 1 60 Sena.....cent . 1 80 2 _ 1 _ 1 — Slame (v šopkih) „ 1 40 1 40 — 80 1 20 „ za steljo „ _ 80 1 _ — 60 — — Govedine funt .... _ 25 _ 24 — 26 _ 24 Teletine „ .... _ 28 _ 24 _ 26 _ 24 Svinjetine „ .... _ 29 — 24 — 36 — 28 Slanine „ .... — 34 — 32 — 36 — 30 ¿L I *i r'li:i il in IPoli. Oznanilo. Kdor ima več vinskih droži skupaj, ta jih lehko in po najboljši ceni proda pri tukajšuima trgovcema v gosposki ulici Nr. 110. Maribor V marcu 1875. 3—3 Pirhan in Pok, trgovca. Pirlian in I 'olí. Pozor posestniki! Bo nas vendar kmalu zima zapustila, ktera nam je toliko lepega drevja pokončala ; zato urno na delo, sadit žlahtnih dieves; imam še tudi letos več stotin žlahtnega sadnega drevja, več tisuč zdravega rožja in mnogo število cepik, (tudi zastonj za učitelje če stroškov ni.) Za oddati še imam velike angleške ovce in svinje za pleme in če kdo želi, vino, slivovico, razna semena, pošlem. V Ne eno! zdravniki, trgovci in drugi podvzetniki. Blizo cerkve sv. Benedikta je lepa prostorna hiša in drugo poslopje z zemljiščem vred na prodaj, posebno pripravna za kakega zdravnika, ali za trgovca, krčmara, peka, mesara itd. Naročila prevzame naš narodni trgovec g. M. Berdajs v Mariboru in Dttiniiiik Čolnih. 1—2 posestnik na Drvanji. OzHtmiio. !-2 Več stotin 3—4 let starih žlahtnih jabelčnih dreves najboljših sort, grušk, črešenj, orehov po 40—10 kr. drevesce, se ponujajo na prodaj. Maribor, Kasinogasse M 170. jPoinirlftii. 1—3 Trštvo z moko in prekupčija ali protiž (graj-žlarija) v Mariboru na jako obljudnem in obiskova-nem mestu se zamore takoj rešiti s pohištvom vred. Bolj natančno se m v tiskarni i Pajka. x i Anton SeliefUel v gospodski ulici v Mariliorn. * 2—2 Oblačila za spomlad in leto. se priporočujejo v bogati zalogi oblačil gospoda Antona Selieikel-a v Mariboru (v f/osjtnslhi ulit i.) Vsa oblačila so njegovega lastnega dela in dobro narejena. Spomladna obleka iz domače voljne . . od 22 gld. naprej francosko blago . . od 25 gld. naprej jako fino blago . . . „ 26 „ „ jako fino blago . . . „ 30 „ „ Talarov za 6č. gg. duhovne iz peruvijena . . . od 17 gld. naprej Ilajosa ali Ripsa . . od 13 gld. naprej je vedno v zalogi pripravljenih. Naročene stvari se takoj naredijo; in če se kaj želi na ogled, se hitro in na vsako mesto pošle. Nevseče reči se franko retour tudi nazaj vzemejo. Anton Me heikel I v gospodski ulici I v TDnriboru. Svetinja za zasluge Svetinja i\ za napredek Oznanilo. Dovoljujem si naznanjati, da se pri meni za prihodnjo spomlad dobivajo vsake vrste semena, n. pr. več sort trave (Raygras) Lucernarske iu domače detelje, salate, špinače, korenja, repe, zelja, kolorab, kumar, cukernatega graha, redkve i. t. d., in sicer so moja semena ¡^g"" vsa nova, za čijih rast sem porok. Tudi sem pripravljen ixvenvedna semena po najnižji ceni priskrbeti. Ob enem priporočam svojo špecarijsko blago, n. pr. sladkor, kavo, olje, vsakovrstno žganje, paromlinsko moko i. t. d., potem vse sorte suhe in oljnate barve, vse po mnogo znižani ceni. M. Berdajs, 4—6 t> Mariboru. Izdatelj in založnik tiskovno katol. društvo. Odgovorni vrednik l)r. Lavoslav Cregoroc. Tisk J. M. Pajk a v Mariboru.