GLOSE
ZAPISEK, KI NOČE BITI REQUIEM. Denarna stiska slovenske kulture (umetnosti, znanosti in prosvete) se nadaljuje z nezmanjšano silo. Zato ni mogoče imeti nikakršnih posebnih in spodbudnih novoletnih želja ali upov, zato kratko in malo ni mogoče več ničesar napovedovati ali načrtovati. Za nami je čas programov in ustvarjalnih vizij. Zdaj gre za goli obstoj tistega. kar je smisel slovenske kulturne in umetniške zgodovine in kar je vrednost našega narodnega obstoja. Zal, izmaličili smo jezik, pozabili smo na vzgojo ljudi, zanemarili smo moralno in duhovno plat življenja, posameznika pa prepustili brez jader in kompasa divjim valovom osebne neprizadetosti, kupče-vanja, tržnih zvitosti, birokratske lenobe in negibnosti v okvirih tehničnega napredka. Vse, kar je bilo nekoč razglašeno za hud greli — zabava brez revolucionarnega ponosa, šport brez državnega zanosa, počitek brez idejnosti — danes vse bolj in bolj postaja edini način eksistence v naši sodobni družbi. Zdaj smo vendarle odkrili bistvo srečnega in zadovoljnega« človeka, ki pa ga ne kaže enačiti z ljudstvom. Ta človek naj ima lepo vozilo, my house. my castle ob morju in na planinah, ob sredah ali ob četrtkih naj vendarle nekaj ur dela. se kdaj pa kdaj preizkuša v tem ali onem odboru, revolucionarno in demokratično preteklost naroda in družbe, ki jima pripada, naj slavi na štantih v Trstu ali v Celovcu (lahko tudi na Dunaju ali v Milanu), tistim, ki nekaj znaio. naj čimprej tako zagreni življenje, da se bodo kaj kmalu izselili, in če si že ne prisvaja v okviru nizke produktivnosti dela družbene in narodne lastnine, naj vsaj koga poškoduje na cesti. Predvsem pa naj ta srečni in zadovoljni človek ne kupi nikakršne leposlovne knjige, naj si ne ogleda nobene slikarske razstave ali gledališke predstave in takoj naj zapre radijski ali televizijski sprejemnik, brž ko zasliši ali opazi resen program. Varujmo tedaj novega »srečnega in zadovoljnega- človeka — ta čudoviti zvarek našega časa — da se ga ne bi dotaknili vplivi kulture in umetnosti in mu zatemnili srečne eksistence, ki ne pozna ne dvoma in ne obupa, ne žalosti in ne veselja,
220
pa tudi resnega dela in težavnega ustvarjanja ne. Nori »srečni in zadovoljni; človek utegne s svojim biološkim vitalizmom in dinamičnostjo kaj kmalu premagati družbeno in moralno naravo dela nekaj stotin ali tisočev slovenskih ustvarjalcev-umetnikov, znanstvenikov in šolnikov in tako uresničiti načelo, kakršnega je nekoč pripisal v romanu 4000 liberalni Ivan Tavčar svojim črnim nasprotnikom. Že zdaj se marsikatera kulturna ustanova preživlja na skromnem občinskem repišču, morebiti pa ni več daleč čas, ko bo ob pomijah novega »srečnega in zadovoljnega« človeka ugasnil duh brižinskih spomenikov, srednjeveških iger. protestantov, razsvetljencev. Prešerna, Levstika, Jenka, Cankarja. Zupančiča. Prežihovega Voranca. naših skladateljev, slikarjev, znanstvenikov in prosvetnih delavcev. Sicer pa je že Cankar županu v Pohujšanju postavil na jezik prav izbrane besede: »Doline šentflorjanske ni blagoslovil Bog zato, da bi redila in pitala umetnike, tatove, razbojnike in druge postopače! Dolina šentflorjanska je živela brez umetnikov doslej, pa bo izhajala tudi poslej! Mi vemo. kar vemo: da je umetnost zakrpana suknja nečistosti in drugih nadlog!« Res, pohujšanje je minilo, a ostali so županovi potomci, ki danes navdihujejo tropo novega .srečnega in zadovoljnega: človeka. Sicer je pa tudi res, kar je zapisal pokojni Tomo Zupan 1.12. 1920: »Vsak bi rad ukazoval, a nihče ubogal. Zato nismo nevarni nikomur, razen sami sebi. Ko bi se v nas ljudje tako zavedali dolžnosti do države, kakor se zavedajo svojih pravic, bi bila   Jugoslavija  prva  država na  svetu.«
B.S.
221