Škofjeloški PROSVETNI UST LETO I. ŠTEV. 5 SEZONA 1952-53 Co. (jolar: VDOVA ROŠU N KA Premiera marca 1953 Cvetko Golar VDOVA ROSLINKA Komedija v treh dejanjih Režiser: Jelo Janežič In scena tor: Franc Finžgar Vdova Rošlinika ............ Miairioa, njena hči ........... Tončka, kmečko dekle Rožmanov Janez, kmečki fant Balantač, romar ............ Jerneje i ........... Gašpar kme! je ............. Tomažin J ........ Blažom I ........... Tinče, pastir .. -....... Rozi Čarmanova Ivanka Oblakova Bariča Lundrova Franc Kovač Janko Trdina Lado Finžgar Franc Prevodnik Savnik Martin Jože Pehar Rafko Kovač Odrski mojster: Pavie Žakelj šepetalka: Anica Trdinova Premiera marca 1953 * Vstopnice so v predprodaji od četrtka dalije med 18. in 19. uro pri gledališki totaigajni v Kulturnem: dtomu in eno uro pred predstavo Cvetko Golar: Kje sem prvič videl Rošlinko? V starih mladih časih je fcUo čudovita na svetu — tudi sonce je bila vse bolj veselo in moje srce mlado in neumno. Najlepše je bilo seveda v počitnicah, ho sem prišel iz ljubljanskih šol domov, na Sorško polje pod Osojnikom. In takrat je bilo meseca julija, ko sva s tovarišem sklenila, da pojdeva na Blegaš. V Loki sva se našla — in ker je imel žlahto nekje nad Sv. Barbaro, sva jo ubrala v tisto smer. Bila je nedelja in zvonilo je od vseh strani in po gričih je zorelo vse polno češenj, ki> so se nama ponujale, rdeče in črne, in trgala sva jih vso pot. Na češnji nad nama je pelo in ščebetalo in, joj, kako sva se prestrašila! Pet deklet je sedelo na vejah, začele so naju klicati in vabiti — ali preden sva bila pri češnji, so začele vpiti in vieščati in že so bile po vejah in na tleh. »Fanta, prepočasna sta«, se je ponorčevala ena. Tovariš je bil brž za njo, a ona mu je še bolj naiglo ušla v kmečko hišo. Ko prideva za njo, je naju pozdravila na pralgu močna kmetica, »A, ti sd, Pavle, sem mislila, zakaj je naša Tona tako priletela v hišo!« Tovariš se je začudil. »Kar pozabil sem že na vašo hišo, pa sem kar nehote zadel.« Šli smo v hišo in sedli za. veliko mizo. »Zdaj pri nas tiakegade pijemo«, je rekla kmetica, ki je bila, kot se je izkazalo, Pavletova teta in postavila na mizo steklenico dišeče pijače. »Borovničevec je, pa je prav doiber, vse črno je! bilo letos borovnic.« Začela je natakati in ponujati. »Dober bo, za naju«, je dejal tovariš in prvi izpil. Teta je natočila meni;, »še ti ga poskusi, le pij, ne bo ti škodoval«, mi je prijazno ponudila in se smehljala. »Jaz te ne bom vikala, saj še nisi oženjen in gospod tudi nisi.« »Dokler nisem tehant, me ni treba vikati«, sem veselo odgovoril, ker mi je bila všeč njena prijaznost. »Kar pijta, saj v Ljubljani; ne dobita takšnega.« »Kaj, takšnega! Doli nam je sploh prepovedano piti, pod smrtnim grehom.« Tovariš, je udarili ob mizo in izpil. »Potem se pa vama ne godil dobro!« >»Na najboljšem koncu je prav slabo«, sem pritrdil in počakal, da je bil kozarec poln. »Na dobro zdravje!« »Kje pa je Tončka?« je vprašal tovariš. »Saj sta jo videla! Pred vama je priletela v hišo, je dejala, da sta dva cigana zunaj.« »Oj, ti punca!« sem se zasmejal. »Pa naju je na češnje klicala.« »Res je hudo razposajena, ne vem, kaj bo z njo.« »O, to pa ni nič hudega, s tem grehom bo šla lahko v nebesa.« Teta je zopet natakala, ko je vstopila Tončka v izbo. Vsa mlada je še bila, sramežljiva in rdeča. Obstala je pri durih in nas gledala izpod čela. »O, Tončka, cigana sta že za mizo.« Hotela je smukniti nazaj v vežo, pa tovariš je Skočil za njo. »Le naprej, k nama«, jo je posadil za mizo. »Ali ne boš pila?« »Bi že, je odvrnila in ošinila Oba s pogledom. »Saj ni potrebna«, je rekla mati, »Danes mora piti, saj z nama še ni!« »Ali si nastlala opoldne?« jo je hudo vprašala mati. »Kdaj pa še nisem!« Prijela je kozarček, ki ji ga je Pavle tiščal pred nos in izpila. »Tako se govori«, sem pritaknil in potegnil deklico k sebi na klop. »Na, še od mene pij!« Ponudil sem ji. »Bom' pa!« Zopet je nagnila in se mi ljubo zasmejala. Strašno lepa se mi je 'zazdela. »Vidva jo preveč razvajata«, je mati zmajala z glavo. »Kaj pa delata v Ljubljani? Alk Imata dosti učenja?« »Če