Naslenji Pen hitro preberite, potem pa takoj na prhanje in zabavo, kajti čez nekaj ur se bo začelo pisati leto 1998! november ’97 tute pen tute VESTNIK 3« Eno najbolj sredinskih novembrskih sobot (15.11.1997) so v Turnišču proslavljali občinski praznik. Ker je letošnji Martin radodaren (že prej pa je bila vinska trta), so si seveda privoščili tudi zdravico. Kozarec je ponosno dvignila tudi edina svetnica Renata KOREN, ki smo jo svojčas (kot Penelopo) prekrstili v Lebar. Ampak ona se (še) ne da! Na zdravje torej!-aj Z veseljem vam sporočamo, da se je pen-tutarska akcija Naj... smeh ’97 "prijela11 in prejemamo vedno več vaših fotografij, na katerih je iskren, prešeren smeh. Tokrat objavljamo tri sličice. In ker v življenju ' ' ni dovolj, nam pošiljajte iprej na Pen, Ulica arhitekta Novaka 13, 9000 Murska Sobota. PEN! "Me smo bile tri sestrice, od Gorice do Pernice, nekaj smo si šepetale, vmes pogače si jemale u,." Tako so na ŽLRDINOVEM srečanju v Žižkih prepevale tri vedno vesele sestre CVETKA, ZLATKA in MATEJA (ločili jih boste po kratkih hlačah). Kmalu je njihovo ubrano petje zamenjal glasen smeh, ki ga ni bilo mogoče zadržati (tako vsaj trdijo one). Sicer pa so člani dinastije Žerdin tega že vajeni in vsako leto komaj čakajo nastop treh sestric in vnaprej sprejemajo stave, koliko kitic bodo zdržale brez smeha. itndort; Z? {0, f ozdravljen) ! foSillatn eno ooHoiotjrdfip tj $o oasldle na eni tri /urL", hti terlerih ce. ^ubavumo mi, mladi'. Ud •Moaraflji so Csmo) od pedi desni Nina, Tina, KlaudlU'n AnHol. I/ prodenn Sasu obiskujemo aimntirito v’Lendavi in sicer l. leinit Ne spomnim i,, tDlo’|e dobo oradi jo posnel; lem »m o, da je ^todpara-t Ani ti n Le? pordntv1 Mina Markovič Tomšičeva 3 Lendava Nataliteta je sposobnost nekega naroda, da se hitreje razmnožuje kot umira. In ker je slovenska slaba, bo prav objaviti še veselo RECKOVO trojico iz Turnišča. ALEN jih šteje osem, SAŠO štiri in DORIS dve - prav slednja je ob tej priložnosti slavila jubilej, vsi trije pa so v veselem pričakovanju torte. Če s starši pričakujejo še kakšnega, ki jim bo v prihodnje delal družbo, ne vemo, v interesu slabo rodne nacije pa bi to gotovo bilo! ZNAN PRVI VELEPOSLANIK PREKMURSKE REPUBLIKE Tisto Čarno še mate... Pentute so znane po dejstvu, da A J T TT TTJT T A MTI veliko dogodkov na notranjepo- V J_iJ^ a.1^1 1.! litičnem področju zaznajo bistveno prej, kot bi akterji želeli. Tako so odgovorni dolgo zanikali govorice, da se resno pripravlja ustanovitev Prekmurske republike - pravzaprav nič novega, če se spomnimo dejanja Vilmoša Tkalca. Ampak novodobni Vilmoši se zbirajo okrog PPMS (Prekmurska podeželskomestna stranka), njihov končni cilj pa je osamosvojitev države Prekmurje. Prav te dni na skrivnih sestankih določajo premiernega predsednika in parlament (volitev in demokracije v prvi fazi pač ne bo, ker gre za revolucijo in puč). Če ste zanesljivi in izpolnjujete pogoje (mladoletnost, brezposlenost, predhodna večkratna kaznovanost zaradi obrobnosti), se lahko v delo parlamenta vključite tudi sami. Za zdaj ilegalno delo PPMS-ja so pozdravili številni izseljeni Prekmurci. Pričakovati je bilo (in tako se je tudi zgodilo), da upravičene težnje po novi državi podpre človek, ki je doslej največ storil za promocijo prekmurstva v prestolnici (sedanje) države. Glasbenik VLADO KRESLIN je tako (pentutarsko preverjeno) zagotovil, da bo ambasador naše lepe pokrajine Še naprej. | (VISOKA) POLITIKA ISTOSPOLNEZI PLEŠEJO BREZ OMEJITEV Podalpska demokracija dokazuje, da je kljub svoji mladosti, nekateri govorijo celo o nezrelosti, prebolela otroške bolezni. Samo mama vijdi!? ODKRITJE zamislite si moški plesni par na odru v starem, enopartijskem in z železno zaveso od normalnega sveta ločenem sistemu stare države! Če bi nanj (na oder) že prišla, jima gotovo ne bi bilo treba z njega lastnonožno. Organi za ohranitev človekovega dostojanstva, socialistične morale in ----------—konspirativpe edukacije Jnm nai---mladoletnih bi gotovo jadrno poskrbeli za odstranitev istospolnih hujskačev. Dandanes pa nič - naklonjenost moškega spola moškemu razvoju demokracije ni na poti. Celo nasprotno: tudi ob tovrstnih plesnih korakih se lahko razvije pristno prijateljstvo ali ljubezen. Gre torej za pozitivna čustva, ki posredno lahko pripomorejo k ustvarjalnosti, harmoniji in nato učinkovitejši zgraditvi lepše domovipe. P. S.: Fotografija je (čisto zares) nastala na (ne)davni i otvoritvi 8. festivala/ slovenskih J nekomercialnih j radijskih postaj. / Istospolno sta jo/ izvajala, / Dušan RADIČ (VANEK) in Ljubo KRALJ (EDEK). ”Ne boj se, ljubek, zdaj je demokracija!" VESTNIK 35 NOVE OBČINE, NOVI ŽUPANI? ŠLICTUBER ŽUPAN PETROVEC KRIŽEVEC PROGRAM Pri razvitju prapor Ja bojo sodelovali duhovniki flvel^el^vanBelitaneke ib katoliška. I n« KOV OTO« bo sodeloval JUPAN OBČINE C.PETSOTCI gosp. ŽLIC ITI STO PBANC.j kakor tudi predsednik kednbčinsko iver« 4ru8t>fc4ayalidov gosp. KAR^/ čolteree . IN V A LID u Vjjs 6 B E L-Ž Oft-PA R E Blagoslovitev praporja -obred opr. DUHOVNICA GA. KERČMAR JANA. DUHOVNIKA BALIŽIC ALEKSANDRA IN ŽUPNIKA CAMPLIN IVANA 5 RAZVITJE PRAPORJA (ŽUPAN OBClNE PETROVCI-KRIŽEVCI) 6. IZRODITEV HRUPI IH II PETROVCI KRIŽEVCI) 7 ZAKLJUČEK IN PRIJETNO SVEČANO KOSILO Želja po novih občinah je ogromno - v Prekmurju na primer Velika Polana, Grad, Bogojina, Dobrovnik in mnoge druge (na prleški strani jih je tudi nekaj), a najnovejša je gotovo pobuda za preimenovanje sedanje komune Gornji Petrovci v Petrovci - Križevci, kjer naj bi ostal stari župan z novim priimkom ŠLICTUBER. Tako je vsaj soditi po vabilih, ki jih vidite. Po prireditvi pa je že jasno, da gre zgolj za slovnične nerodnosti, saj je FRANC ŠLIH1HUBER z veseljem razvil prapor invalidom v aktivih Križevci in Petrovci. Lipen VUICA JE - IN NI CARLU! V MONTE Ob priimku Vuica skoraj vsak najprej pomisli na hrvaško popevkarsko zvezdo Alko. Pa je še ena - ni sicer iz sveta popa, ampak je televizijka. Svojo Vuico imajo namreč v občini Cankova Tišina. 22-letna Anita VUICA iz Murskih Črnec s snemalcem Konradom obiskuje vse (pomembnejše) komunalne dogodke. In očitno jo televizijsko delo na moč veseli (GSI). tute Pe" tute november ’97 Tako so letošnjemu Martinu in vsem dvanajstim mesecem, ki bodo do naslednjega vinskega praznika, nazdravile tri letošnje izbranke vinske akademije Veritas. Zgodilo se je v Vinskem hranu na Pomurskem sejmu, brhke mladenke pa so slovenska vinska kraljica ’97 Katarina JENŽUR (sredina) ter vinski princesi Mateja RADEJ (levo) in Tanja PAPEŽ (desno). Vinogradniško in kletarsko znanje je pred izborom iz njih kar vrelo - podobno kot v sodih pred njimi, ko jih je grelo toliko mladostne lepote na kupu. Lipen T A T) K TTTZ7 Murskovalovska oddaja o avtomobilizmu podira meje - njen avtor I N V in edini voditelj DUŠAN LOPARNIK je namreč prodrl v meko evroigralništva in prestižne Formule 1' Sodeloval je namreč na tamkajšnji dirki - za zdaj sicer samo še z gokartom, a to ne pomeni, da ga čez kakšno leto (in dan} ne bomo videli za krmilom bolida F1 Menda se je Dušan s šefom formule ECCLESTONEOM (dobro se poznata, ker imata oba partnerki, ki razumeta južnoslovanske jezike) že domenil za testne vožnje konec februarja prihodnje leto - zgodile naj bi se na rakičanskem letališču, kjer bodo zaradi pomembnega dogodka skrčili še 10 m gozda in 18 m njivskih površin. LOPARN1KOV (na fotografiji v ospredju in značilni modri opravi) pri tveganem prehitevanju v zavoju po zunanji strani, ko je vodilnega tekmovalca obrnilo in je tako zaprl pot konkurentu. Toda tudi ta tvegan manever ni pomagal do pr- » vega mesta, bilo pa je dovolj za povabilo v svet Formule 1. ŠPORTNIKI LETA november ’97 -------Pen VESTNIK 36 KOM Pen TAR Odnosi med županom in občinskim svetom v Gornji Radgoni že vse od uvedbe novih občin prav bijejo v oči zaradi nevzdržnega položaja, ki sta ga ustvarila glavna protagonista, župan Miha Vodenik in predsednik občinskega sveta Peter Fridau. Osrednja vzvoda oblasti drug drugega ne priznavata, med sabo ne komunicirata, sprejemata vsak svoje sklepe, jih objavljata in ustvarjata pat pozicijo, v kateri se resnično ne ve, kdo pije in kdo plača. Ne bom iskal globljih vzrokov za nastali položaj. Menim celo, da so vpleteni v spor nanje že pozabili in se navadili na dejstvo, da tako pač je. V oči pa bije, da se vse skupaj počne pred očmi davkoplačevalcev in na njihov račun. Vse bolj očitno je, da je radgonski primer, podobno je bilo za Rupla še v Ljubljani, zgovorna ilustracija dejstva, da je bila lokalna samouprava zakonsko pripravljena ad hoc, da vozla odnosov med župani in svetniki kljub dobri volji še vedno niso uspeli razvozlati, in da se bo Radgona ponovila povsod, kjer župani in svetniki ne bodo docela skladni v pogledih na investicije, razvoj, trošenje proračunskega denarja. Zadnja sveža zgodba je usoda denarja iz državnih in evropskih virov, ki ga Radgona ne bo dobila, ker svetniki ne zagotovijo obveznega Langaš bar. Tildi tu je bil vnovčen eden ponarejenih desettisočakov. Da je ponarejen, je ugotovil šele blagajnik na upravi, ko je prevzemal dnevni izkupiček. Če si predstavljamo, kolikšna je kuharičina plača, nam je lahko jasno, kakšen udarec je to za njo in družino. Ponarejavalca (razpečevalca) to ne zanima, njemu je pomembno, da je tisočaka uspešno spravi] v promet. Sporočilo urada kriminalistične službe z Uprave za notranje zadeve Murska Sobota, izdano konec letošnjega oktobra, ni bogve kako dramatično. Sporočajo, da se je na našem območju v zadnjem mesecu pojavilo več ponarejenih bankovcev za 10.000 tolarjev in da jih razpečevalec ali razpečevalci vnovčujejo za plačilo kupljenega blaga ali zapitkov v gostinskih lokalih. Bankovci, kot pravi obvestilo za javnost, so ponarejeni na ta način, da so fotokopirani z barvnimi fotokopirnimi aparati. Ponaredki so bledi, nejasni, slabo obrezani, kakovost papirja je slaba in, jasno, ponaredki so brez zaščite, ki jo imajo pravi bankovci (nitka, vodni žig itd.). Kaj lahko sklepamo iz tega dokaj suhoparnega poročila? Najprej to, da je ponarejevalec pri vseh tehnikah, ki dandanes obstajajo, po vsej verjetnosti amater in naivec. Kolikor toliko profesionalni ponarejevalec bi namreč poskrbel za boljši ponaredek, in če ne bi bil naiven, ga takega, slabega, zanesljivo ne bi poskušal vnovčiti. Toliko PONAREJEVALCI SO KAD Naslov, sicer rahlo spremenjen, se bo marsikomu zdel nekam znan morda celo nedomišljen, toda če govorimo o seriji ponarejenih bankovcev, ki so se v zadnjem času pojavili v Pomurju, potem je trditev iz naslova pravilna in točna, nedomišljenost naslova pa postranska stvar o tem amaterju in naivcu. Kolikor vemo, je bilo v zadnjem času novčenih okrog 100 takih bankovcev. Tisti torej, ki se je potrudil in jih izdelal, je v kratkem času zaslužil približno milijon tolarjev, kar je že dokaj lepa letna plačica tudi za profesionalce in manj naivne. In kolikor tudi vemo, so bili ti slabi ponaredki vnovčeni v okoliščinah, kjer je bila pozornost tistega, ki je ponarejeni denar sprej- QC0 o TMIKOMOHA «3 S o g 3 E o e Ul w L « J: p lastnega deleža. Spor se razčiščuje na tiskovnih konferencah, o kakem neposrednem dialogu prizadetih pa ni slišati. Bolj je slišati medsebojna obtoževanja, etiketiranja, žuganja $ prstom in čutiti eno najbolj elementarnih človeških lastnosti na obeh straneh, trmo. Za Gornjo Radgono bi bilo, to se bo zdaj slišalo heretično, najbolje, ako bi odstopila oba, župan in občinski svet, in prepustila mesto tistim, ki se bodo obrnili k občinskim interesom, reševanju najbolj žgočih problemov ljudi, racionalnemu trošenju proračuna. Da je misel heretična, mi je jasno. Z novinarsko samovoljo pozivam k ignoriranju volje volivcev, k preverjanju glasov, ki so jih oddali na prejšnjih volitvah. Vendar sem prepričan, če bi občinski svet in t župan v svojih predvolilnih kampanjah napovedala, da ne nameravata sodelovati drug z drugim, da bosta vzvode vlekla vsaksebi, noben od njiju ne bi bil izvoljen. Seveda mi je kot realistu jasno, da z idejo o obojestranskem odstopu pretiravam, čeprav je resnici na ljubo treba tudi povedati, da se posamični svetniški odstopi v Radgoni kar vrstijo. Pričakovati odstope glavnih dveh igralcev v radgonski tragikomediji pa bi bilo spričo njunih obče znanih značajev ne zgolj idealistično, marveč celo iluzorno. In kaj zdaj, porečete. Nič, odgovarjam. Še eno leto je treba potrpeti. In moja napoved: ako bi kdorkoli od prej naštetih prihodnje leto skušal še enkrat kandidirati, stavim, da ne bi bil 4 izvoljen. Hvala bogu, da so volitve vsaka štiri leta. MARJAN DORA •2 60 N s as <1) 'S o h h c O O O ICC?-J C F 10000 emal, obrnjena drugam ali pa je bila gneča, ko je bilo treba nekoga hitro postreči, vzeti denar in mu ga hitro vrniti. V recimo normalnih okoliščinah bi oškodovanec verjetno že po otipu ugotovil, da z denarjem ni vse v redu, kaj šele, da bi kontroliral serijske številke, ki so pri seriji ponaredkov večinoma enake. Lahko bi ugotovil, vendar ni, ker je priložnost pač tako nanesla. Oni, ki je ponaredek podtaknil, pa je natančno vedel, da bo priložnost tako nanesla. Razpečevalec ponarejenega denarja je torej v svoj »biznis« vložil nič drugega kot to, da je izbral pravi čas in kraj, kjer je »ponudil« svoj izdelek Ker ga do danes še niso prijeli, lahko trdimo, da Štefan Turza, vodja trezorja v Pomurski banki. 10.000-tolarski ponarejen bankovec sem imel v roki. Ob bežnem pogledu se res ne opazi razlika med ponarejenim in pravim bankovcem. Če ga pa vsaj malo podrobneje pogledaš, lahko takoj ugotoviš veliko opaznih razlik: lik Cankarja je bistveno temnejši in zelo nejasen. Bankovec je izredno gladek, reliefni tisk se absolutno ne čuti. Če imaš vei bankovcev po 10.000 tolarjev in je eden od njih ponarejen, se razlika takoj opazi. Če imaš v roki ueč bankovcev, ki so vsi ponarejeni, to ugotoviš takoj tako, da pogledaš serijsko številko. Ker gre za fotokopije, so vse številke enake. VESTNIK 37 MED NAMI! je pri svojem delu uspešen, se pravi profesionalen, naiven pa sploh ne. Morda pa je ponarejevalec naiven amater, ki ima to srečo, da smo mi, njegova ciljna skupina, še naivnejši. Moramo si priznati, da miselno še vedno živimo v tistih časih, ko smo se kar tako lahko peljali skozi bosanske gozdove, avtomobil parkirali kjer koli in v njem spali, kot da bi ga imeli parkiranega pred policijo. Po vsej verjetnosti smo s to trditvijo še najbliže dejstvu: trenutno, morda bo pa že jutri drugače, smo še nekoliko odmaknjeni od glavnih tokov organiziranega kriminala in tako, blago rečeno, premalo previdni. Zato pa lahko »harajo« na tem svojem lovišču naivci m amaterji in pri tem služijo kot profesionalci. Malo smo že pozabili na lanskoletni primer, ko so našli policisti pri nekem našem človeku kar za približno 40.000 DEM bankovcev po 100 mark in jih zasegli Če bi bil ta posel izpeljan, bi bil zelo donosen. Dobro, da se je končalo tako, kot se je. Tudi v letu 1992, spet jeseni, se je na našem območju pojavilo več ponarejenih bankovcev. Slo je za 1000-tolarske bankovce. V Soboti so takrat odkrili 41 ponaredkov, v občini G. Radgona 35, v Lendavi 11 in v Prlekiji 10 Ponaredke so odkrili v glavnem na takratni SDK, manj pa v neposrednem stiku med prejemnikom in vnovčiteljem. Ponarejevalci so z njimi kupovali v nekaterih družbenih prodajalnah, v glavnem pa v zasebnih, in to v centrih, kjer je večja frekvenca in si prodajalec stranko težje zapomni kot v kakšni podeželski trgovini. Tudi v teh primerih je šlo za dokaj slabe ponaredke. Barva je bila premalo izrazita, tako da je bankovec že na prvi pogled deloval ffledo, neprepričljivo, serijske številke so bile manjše in tanjše, odtisnjena rdeča barva pa je po navadi prebijala na hrbtni strani. Tudi kakovost papirja je učinkovala tako, da je že prvi otip dal vedeti, za kaj gre. Kriminalistična služba je takrat organizirala preventivno akcijo. Policisti so obiskovali lokale in prodajalne ter zaposlene obveščali m seznanjali z vzorci ponaredkov. Spet lahko povemo, da je bil na osnovi takšne akcije večji uspeh ponarejevalcev onemogočen. Ampak skrb zbuja nekaj drugega. Tudi ti ponaredki niso bili dobre kakovosti. Nasprotno, bili so slabi m preden so bili zaseženi, jih je kar nekaj pristalo pri novih lastnikih, ki so se takrat, ko so ugotovili, kaj imajo v rokah, lahko le obrisali pod nosom. Priznati si moramo, da smo naivni, lahkoverni, da smo za časom In ker je tako, s takim ravnanjem spodbujamo tiste z nasprotne strani zakona. Ker se pustimo zmesti in damo goljufati, jih bo vsak dan več. In zganili se bomo šele takrat, ko bomo sami oškodovani. Do takrat pa bomo mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi Giancarlo Kalabrese Pen november '97 prekmur vinska kraljica priložnost Naziv prve prekmurske vinske kraljice je Mileni pisan na kožo. Ob letošnjem Martinu se je odlično odrezala. »14 let sem pri beltinski folklori, noša mi kar pristaja in mislim, da tudi kronica.- 'Uidi ob dobrovniškem župniku in ob škofu sv. Martinu se je znala postaviti. Toplakovi v strehovski kleti: od desne so prva prekmurska vinska kraljica Milena, oče Anton, stric, s katerim je Milena še posebno rada v vinogradu in kleti, mama Regina, sestra Tatjana, diplomirana ekonomistka, in stara mama. V družini so se strinjali z Mileno in očetom, da brunarico ohranijo in z njo tradicijo te vinogradniške družine. Vse rajši se vračajo h koreninam, hkrati pa povečujejo vinograd in posodabljajo kletarjenje. V tej kleti res zori odlično vino, kraljičino vino! Poskusili sva ga Nataša J. in Irma B. Milena Toplak se je ze nekoč davno zaljubila v domači vinograd v Strehovskih goricah in menda je bilo to odločilno, da se je odločila za študij ag ronomije, smer vinogradništvo in sadjarstvo. Junija letos je diplomirala, od takrat pa čaka na pripravništvo in zaposlitev Povsod, kjer bi lahko kaj storila s svojim znanjem, ima vlogo, pa nič. »Upam, da mi bo naslov prve prekmurske vinske kraljice odprl tudi ta vrata, da bodo opazili to, kar sem že naredila v domačem vinogradu, in to, kar zdaj počnem pri promociji prekmurskih vin. Zmorem še več, imam podjetniško žilico, ampak v začetku vsak mlad človek potrebuje pomoč. In tudi tega ne zmore vsak -vino imam rada, do njega imam spoštljiv odnos. Ob hrani rada popijem kulinariki in trenutku primerno sorto, ampak vedno zmerno količino To je najbolj zdrava in najboljša pijača.« Kaj bo šele letos! Letina je uspešna, navdušujoča, pravi Milena. Morda bo ta odličen letnik prva blagovna znamka prve prekmurske vinske kraljice? Vinogradniško društvo Beltinci si je drznilo izbrati prvo prekmursko vinsko kraljico. Laskavi naslov je med sedmimi kandidatkami s svojim znanjem, šarmom in lepoto osvojila diplomirana agronominja Milena Toplak iz Lipovec Tu pa se zgodba prve prekmurske kraljice pravzaprav začenja Beltinsko vinogradniško društvo menda ni pravo za izbor vinske kraljice Privoščili so si izvirni greh, so namreč društvo brez vinorodnega okoliša, ki jim ga »prave« vinogradniške združbe le stežka oproščajo. Prvi posli zanjo sicer kapljajo, na žalost pa ni dobila priložnosti sodelovanja na izboru slovenske vinske kraljice. »Nesporazumi in nesoglasja,« je na kratko pokomentirala, »ampak drugo leto bom zraven, če ne s pomočjo vinogradniških društev, pa sama, saj sem vendar iz vinogradniške družine, ki ima več kot sto let staro klet, odlično vino in trto sama obrezujem Želim biti slovenska vinska kraljica!« november ’97 in pen vju VESTNIK 38 Kaj bi delali, če bi vas trikrat zadela kap? Nekdo iz Turnišča se vede, kot da je to nekaj nepomembnega v življenju - Je strasten ribič in vinogradnik, zajcu pa še ni poljubil riti je bil tudi šef F bolezni ne smeš nikoli obupati. ji so ga povišali v »Oberkellnerja«, pri nas Kadar koli sem bil v družbi 48-letnega Vaneka Zadravca iz Turnišča, je bil dobre volje. Rad se je šalil, smejal, zabaval... Zdelo se mi je torej, da ga življenje obdarja z vsem, kar potrebuje človek za srečo. V resnici pa mu je prineslo nemalo težkih trenutkov. No, tudi uspehe je doživljal, ko so ga recimo v Avstriji povišali v •Oberkellnerja«, ga v hotelu Lipa v Lendavi imenovali za vodjo strežbe, na Bledu pa za upravnika v Gostinskem podjetju Ljubljana, ko je dobil sina, ko je lahko odložil bergle ... Vam ni morda težko oziroma neprijetno govoriti o temnih straneh življenja, ki ste jih okusili? »Ne, če se je tako zgodilo, se je pač zgodilo. S svojim dosedanjim življenjem sem kljub vsemu zadovoljen,« Kakšna je bila vaša mladost? »Bilo mi je šele enajst mesecev, ko sem zgubil očeta. To je bil zame prvi velik udarec, ki pa se ga seveda tedaj še nisem zavedal. Imeli smo manjšo kmetijo, in če smo lahko shajali, je morala mama zaslužiti kaj zraven, zato je bila velikokrat zdoma. Hodila je prodajat pridelke in cekarje, ki jih je sama spletla. Jaz pa sem se večinoma družil s staro mamo. Spomnim se, da sem velikokrat hodil z njo tudi v gorice. Že kot otrok sem okusil težko delo na zemlji, zato po končani osemletki nikakor nisem hotel ostati doma, ampak sem si želel, da bi imel poklic, v katerem bi mi bilo lažje« Kje ste nadaljevali šolanje in kako je bilo s službo? »Odločil sem se za gostinsko šolo v Radencih in jo tudi uspešno končal. Praktična znanja pa sem si pridobival v beltinski Zvezdi. Kot natakar sem se najprej zaposlil v Radovljici, od tam pa sem se podal v gornjo Avstrijo, v turistični kraj Tramsee, za katerega sem slišal, da je srce Avstrije. Tam sem delal nekaj manj kot petnajst let. Ker sem se izkazal, so me iz »navadnega« natakarja kmalu povišali v »Oberkellnerja«. Po vrnitvi v domovino pa sem se najprej zaposlil v hotelu Lipa v Lendavi kot vodja izmene, nato sem se preselil na Bled, kjer so mi zaupali mesto upravnika Gostinskega podjetja Ljubljana. To je bila zame zelo odgovorna funkcija. Moral pa sem se obvezati, da se bom med delom izpopolnjeval, si pridobil višješolsko gostinsko izobrazbo, in to sem tudi uresničil.« Na vse to ste torej ponosni. In zakaj niste več na Bledu, temveč ste se vrnili v Turnišče? »Res bi bilo prelepo, če bi tako ostalo, Žal pa sem huje zbolel, tako da sem se moral invalidsko upokojiti. Med drugim me je trikrat zadela kap. Prvič se mi je to zgodilo kar na delovnem mestu, drugič v bolnici, tretjič pa še doma. Odpovedala mi je tudi desna noga, tako da sem šest mesecev lahko hodil le s pomočjo bergel. Ko sem jih odložil, ker sem lahko hodil brez njih, se mi je spet vrnilo novo upanje v lepše čase. Vrnil sem se torej v Turnišče in zdaj živim skupaj z mamo.« Pogosto vas lahko vidimo na različnih mestih in povsod prevzamete tudi kakšno delo, ob katerem celo uživate. »Vedno sem bil navajen biti v družbi, zato me tudi sedaj vleče ven. Rad sem zraven, kjer je potrebno kaj postoriti, tako pri ribičih, vinogradnikih in sadjarjih, gasilcih, pri Karitas idr. Pri Ribiški družini Lendava sem na primer prevzel Življenje ga tepe, on pa je veseljak mesto predsednika sekcije za delo z mladimi. Tako sem bil letos tudi vodja republiškega tabora mladih ribičev pri Muri na Moti« Kako pa je z vašim ribištvom? In trofeja? »Med ribiče sem se vpisal že leta 1966, ko sem bil vajenec v beltinski zvezdi. Tam sem spoznal tudi velikega ljubitelja narave Mirka Baligača - Dimeka. Z njim sem večkrat hodil na ribolov in pri tem zelo užival. Zdaj grem najraje ribarit k Muri, včasih pa me zanese pot tudi k Bukovniškemu jezeru ali kam drugam Moja največja trofeja doslej pa je bil skoraj 22-kilogramski som, ki sem ga je ujel v Muri pri Gaberju. Med ribjimi jedmi pa najbolj obožujem krapa na žaru. Pripravim pa si ga sam. Prej pa mora biti najmanj tri dni v »pacu«, Ce se je tako zgodilo, se je pač zgodilo to je v prekuhani vodi in rdečem vinu, notri pa dam poper, lovor, česen, pelin in borovnice « Kaj pa »lovina« vas ne zanima? »Na Gorenjskem sem se želel pridružiti tudi članom zelene bratovščine. Sprejeli so me med pripravnike, vendar sem moral zaradi delovnih obveznosti odstopiti, še preden je prišlo tako daleč, da bi moral zajcu poljubiti rit (med lovskim krstom).« In družina, ženske pa te stvari? »V avstrijskem Tramseeju, kjer sem delal, sem se spoznal z domačinko in tudi ona me je rada videvala. Čeprav so njeni domači najini zvezi nasprotovali, češ da sem partizan, sva se čez čas vseeno poročila in rodil se nama je tudi sin Ivan oz. Johanes. To je bil eden mojih najsrečnejših dni. Žal pa sva se z ženo sporekla in po enajstih letih zakona razšla. Sin je medtem doštudiral umetnostno zgodovino na Dunaju in dobil službo v Linzu in večkrat pride tudi na obisk k meni v Turnišče. Kljub razvezi nismo popolnoma pretrgali družinskih stikov. Prejšnja žena in sin sta ohranila tudi moj priimek, tj. Zadravec.« Se radi smejete? »Ja, seveda. Smeh mora biti, čeprav imaš težave. Tudi kot natakar sem skušal vedno kazati dobro voljo, kajti vsaka stranka je bila zame kralj.« Ste stregli tudi kakšnim pomembnejšim, »višjim« osebam? »Naneslo je tudi tako. Med najvidenjšimi gosti, ki sem jim stregel, pa je bil prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle, ko je bil na obisku v Turnišču. Postregel pa sem mu z domačimi kolinami.« Kaj mislite, kaj vas je kljub trikratni kapi obdržalo pri življenju? »Natura, volja do življenja. Obupal nisem tudi takrat, ko me ni držala pokonci noga in ko nisem mogel nič delati z desno roko. Zdaj mi je precej bolje, ne smem pa biti na soncu. V bolezni torej ne smeš nikoli obupati, ampak vedno misliti le naprej, imeti pred sabo konkretne cilje« Njegovo veliko veselje so tudi lastne gorice na lendavskem hribu Novi Tomaž (Ujtamas). Pravi, da jih ne bo opustil, dokler bo lahko migal z malim prstom na roki. JOŽE GRAJ VESTNIK 39 pen november ’97 - Ob koncu tedna sta bili v Murski Soboti dve večji javni prireditvi. Prvo bi nemara lahko označili kot »kultur-noelitistično«, drugo pa kot »narodnozabavno«. To pa torej praktično pomeni, da med njima ni iskati kake neposredne povezave niti primerjave. Pa vendar: obe javni prireditvi sta bili oglaševani tudi s plakatom, na katerem so bila nevedena imena sponzorjev. In tako se je v javnosti povsem nehote ali pač po naključju primerjalo nekaj, kar večinoma sicer ostaja skrito. Lokalno »narodnozabavno« prireditev je sponzoriralo več kot trideset prekmurskih zasebnikov in podjetij, medtem ko so nacionalno kulturno prireditev sponzorirala le tri podjetja. Za poznavalce razmerij v našem gospodarstvu rezultat seveda ni presenetljiv. Tudi letošnje poročilo evropske strokovne skupine pri Svetu Evrope o kulturni politiki v Sloveniji dokaj razvidno opozarja, da so naša pričakovanja glede sponzorstva v kulturi že sama po sebi nerealna in naivna. Tudi v najbolj naprednih evropskih tržnih gospodarstvih finančni prispevki iz zasebnega sektorja v skupnem kulturnem proračunu znašajo manj kot 5 odstotkov. Za pridobitev sponzorskega denarja mora prosilec uporabiti velik del svojih načrtovanih zmogljivosti, obenem pa mora svoje namene dokaj prilagoditi partnerjevim zahtevam in potrebam. V Sloveniji pa je obstoječi instrument za izboljševanje sponzorstva še posebno neučinkovit. Čeprav Zakon o dobičku pravnih oseb določa, da »se prispevki za kulturo štejejo kot stroški, vendar v znesku največ 0,2 odstotka prometa«, so posamezna podjetja, recimo v letu 1995, uporabila le 27 odstotkov te vsote. Prav ta podatek pa seveda pokaže, kako zelo so v zmoti vsi tisti, ki trdijo, da bi že sama »razvidnejša olajšava« za sponzoriranje kulture lahko prinesla odločilno spremembo. Sicer pa, ali lahko tako »razvidnejso olajšavo« v resnici sploh pričakujemo? Glede na mnoga negativna gibanja v naši družbi bi lahko kvečjemu rekli, da teče proces prav nasprotno. Zakon o dohodnini iz leta 1993 na primer omogoča davčne oljašave za denar, porabljen v dobre namene, vštevši kulturo, v znesku 3 odstotke davčne osnove davkoplačevalca. Pred letom 1993 je bil ta delež seveda precej višji, saj je znašal celih 10 odstotkov. Prav te dni smo priča razpravam o davku na dodano vrednost, ob čemer je več kot razvidno, da se posebna nizka davčna stopnja za kulturne dobrine ne zdi vsem tako zelo samoumevna, kot je bilo videti na začetku. Skratka: v uvodoma omenjeni primerjavi z narodnozabavno glasbeno sceno je kultura izgubila z 10 : 1 Rezultat je kajpada v več pogledih porazen in za poraženca najverjetneje tudi boleč. Napoveduje pač, kot še najverjetneje tisoči drugi kazalci, samo še več narodove zabave in manj kulture. Sicer pa- bolj se bo narod brezglavo zabaval, manj bo pogrešal kulturo. In ko kulture končno ne bo več, potem bo naposled pač le treba obdavčiti tudi zabavo. Kdaj bodo pokopali Ruska javnost je pred novo politično dilemo. Po napornih neuspešnih pogovorih o prihodnosti ruske armade, o (ne)možnostih uspešnega osvajanja vesolja, o čedalje večjem breznu med bogastvom in siromaštvom, o korupciji, nasilju in različnih krizah (pri vrednotenju vsakdanjega življenja, politike, gospodarstva in kulture) se je začela še polemika glede prihodnosti človeka, ki je že sedemdeset let mrtev, vendar še vse do danes ni pokopan. To je Vladimir Iljič Uljanov - Lenin. Človek, ki je leta 1917 z revolucijo pripeljal Rusijo v stanje, iz katerega se vse do danes še ni rešila. Sovjetski komunistični sistem mu je iz •hvaležnosti- postavil mavzolej, njega pa mumificiral ter tako naredil po smrti kultno osebo. Danes je Lenin prav takšna turistična atrakcije kot Kremelj. In če v Rimu obiskujejo turisti koloseum, baziliko sv. Petra ali papeža, potem si v Moskvi lahko turisti ogledajo balzamiranega Lenina v mavzoleju. Slednji je odprt trikrat na teden po štiri ure. Leta 1924 je ruski pesnik Osip Mandelstam cinično pripomnil, da množica ljudi prihaja na Rdeči trg, da bi se Leninu pritožila nad boljševizmom. Ko je Lenin umrl, je bila huda zima, ljudje pa so tri dni in tri noči defilirali mimo Leninovega trupla v odprti krsti. Profesorju medicine Ab-rikosovu so takrat ukazali, naj za to priložnost balzamira Leninovo truplo. Po pogrebu je Stalin vztrajal, da telesa ne bi pokopali - med drugim ni hotel izpolniti Leninove želje, ki je želel, da bi ga pokopali poleg njegove matere. Stalin se je hotel Leninu maščevati, obenem pa pokazati, kdo je gospodar nad »živimi« in »mrtvimi«. Takrat, na začetku stoletja, je tudi v Sovjetski zvezi delovalo mnogo religijskih sekt, paraznanstvenih skupin in najrazličnejših šarlatanov Eden od njih je trdil, da ni »zagrobnega življenja«, toda z balzamiranjem človeškega telesa lahko pravi materialisti ohranijo večno življenje. Takšno trditev sta zagovarjala tudi sovjetski ideolog Anatolij Lunačarski in zdravnik Sergej Mickiewicz, kasnejši direktor Muzeja revolucije v Moskvi Najbrž sta prav onadva prišepnila Stalinu, kaj bi bilo dobro storiti z voditeljem komunizma. Balzamiranje je uspešno opravil Inštitut biologijskih struktur - njegovo znanstveno delo je bilo bogato, razvejeno pa tudi dobro plačano In šele med Gorbačovovo perestrojko je ruska jav nost izvedela, da so iz Leninovih možganov odstranili in analizirali več kot trideset tisoč vzorcev, ki naj bi potrdili njegovo genialnost. Toda kmalu je prišlo Lenina? Lenin je rad posedal po klopeh. Zato je dobil tudi ustrezen spomenik v ukrajinskem mestecu Žmerinci. Odstranjevanje spomenikov v Rusiji na dan tudi spoznanje, da je bila ena hemisfera Leninovih možganov zakrk njena. Prav ta inštitut danes najbolj glasno in trdoživo nasprotuje, da bi Lenina umaknili iz mavzoleja in pokopali kot človeka Ko so ruski državljani v javni anketi zahtevali, da Leninovo balzamirano truplo umaknejo z Rdečega trga, je član Ruske akademije zdravniških ved Donat Zarkisov izjavil, da bi bil Leninov pogreb »zločin nad največjim človekom epohe« Spor okrog Leninovega pogreba pa je obenem tudi spor o prihodnosti Leninovih ostankov Pogovori o njegovi usodi so se začeli v trenutku, ko se je Rusija začela nemtrno obračati v ideološkem koritu kot »svinja, ki jo je treba zaklati in nahraniti lačno družino pred dolgo zimo« Tako namreč prebivalcev za to, da bi mavzolej ostal. Trdijo namreč, da so v težkih dneh revolucije ljudje hoteli v nekaj verjeti, pa čeprav samo v Lenina. Lenin je umrl 1924 leta, pet let kasneje je dobil svoj dom, mavzolej. Takrat so arhitekti tekmovali med sabo, kdo bo naredil najboljši osnutek, kdo najboljšo notranjo opremo. Muzej je postal vzorec za novo, socrealistično arhitekturo. Vplival je na ruske arhitekte pa tudi na kulturo v drugih državah; leta 1949 so zgradili v Sofiji mavzolej Dimitrovu, kasneje Gottwaldu v Pragi. Tudi Stalin je po svoji smrti našel prostor ob balzamiranem Leninu. Toda Hruščov je bil prvi, ki je opozoril ruske politike, da Stalin ne sodi v mavzolej, kajti prvi »prebivalec« mavzoleja je bil dober, drugi pa zloben. Ruski novinarji so potem našli pred železniško postajo v ukrajinskem mestu Žmerinci posebno zanimiv spomenik. Stalin sedi na klopi poleg Lenina in prebira časopis Pravda. Verjetno sta oba čakala na vlak brez voznega reda, vlak v boljšo prihodnost. Po letu 1956 je na klopi obsedel samo osamljeni Lenin. »Še malo, pa bo na klopi obležal samo časopis,« so se sedem let smejali Ukrajinci. Prezgodaj. Lerun še vedno sedi na železniški postaji v Žmerincih Kdor obišče Lenina, si lahko ogleda tudi mavzolej. To je zelo prostorna zgradba, saj ima 5800 kvadratnih metrov površine. V njej so pivnice in znanstveni Načrti ruskih arhitektov iz dvajsetih let, ki so si tako zamislili svoje različice mavzoleja ... Skladišče možganov ruskih veleumov, politikov, umetnikov in znanstvenikov je videti zelo skromno. Na policah so zloženi njihovi možganski ostanki... je zapisal neki ruski pamfletist Rusko gospodarstvo namreč ne ponuja svojim državljanom ničesar podobnega, kot je na primer »ameriški sen«. Ruski sen je namreč, obračunati s preteklostjo in začeti novo življenje Marksizem, prav tako pa tudi leninizem, sta namreč mrtva Religijske ideje, ki so se »pritihotapile« v Rusijo z zahoda in z vzhoda, imajo omejen uspeh in ne morejo doseči nobene univerzalnosti, predvsem pa ne zamenjati komunistične ideologije. V tem praznem prostoru se rusko prebivalstvo oklepa tistih vrednot, ki so jim še ostale. A ostalo jim je bore malo, med njimi je tudi spomin na Lenina. Paradoksalno je, da so najbolj proti pokopu njegovega trupla ljudje, ki v življenju niso prebrali niti ene Leninove knjige. Kljub temu Lenin zanje ni mrtev človek, ampak živa legenda. V sami Moskvi - ki je največje anlikomunistično središče v vsej državi - je namreč tretjina inštitut. V njegovih laboratorijih je zaposlenih več kot dvesto ljudi, med njimi kar dvanajst zdravnikov - pa nobene ženske! Tu deluje tudi poseben Inštitut za raziskavo možganov. Poleg Leninovih možganov so tukaj shranjeni možgani Nadežde Krupske, Josipa Stalina, Zda-nova, prav tako pa tudi možgani genialnega režiserja Sergeja Einsteina, pisatelja Maksima Gorkega in zadnjih šest let znanstvenika Andreja Saharova... Posebno kristjani in Židje v Rusiji zahtevajo, da se Lenin pokoplje na petersburškem pokopališču poleg svoje matere; ruski »mistiki« pa so prepričani, da bi se z vrnitvijo Lenina v zemljo vrnila v Rusijo tudi red in blaginja. Referendum o Leninovi prihodnosti - kar zahteva tudi Boris Jelcin - bo verjetno vplival na rusko prihodnost in vse kaže, da ni več daleč dan, ko bo Lenin dočakal svojo poslednjo pot v resnični mir po smrti. Njegove spomenike namreč že veselo odstranjujejo in odnašajo ali v muzeje ali na smetišča zgodovine ..., pri čemer se zavedajo misli znanega poljskega satirika in pisca aforizmov Jerzeija Leča: Kadar podirate spomenike, pustite podstavke. Potrebovali jih boste’ Branko Šomen VESTNIK 40 -pen_ KAJ SE SKRIVA V Za mimoidoče kar čez noč, za investitorja pa z zamudo zaradi težav različnega izvora je v strogem centru Sobote zrasel nov poslovna stanovanjski objekt CENTER ŠAVEL. Mod ra lepotica skriva v sebi lepa dvoetažna stanovanja v tretjem nadstropju in mansardi, v kletni etaži, prvem in drugem nadstropju pa prostore za trgovsko in poslovno dejavnost. »Vrednost objekta znaša 10 milijonov mark,« pravi Jože Šavel, direktor podjetja Fec ting, ki je poleg LB Hipa, hčerinske firme Nove Ljub Ijanske banke, investitor naložbe, največje v Murski Soboti za tovrstno namembnost v zadnjih desetih letih. »Zgradba je zrasla po načrtih arhitekta Eda Jalšovca, dela opravljajo domača podjetja, zaživela pa bo v februarju Uradne otvoritve ne bo, že sedaj pa se ve, kdo bo zasedel prostore, namenjene trgovski in poslovni dejavnosti. Omenil bi samo najbolj znane: svojo trgovino bodo odprli Bene-tton, Emona Merkur, Corning, ABC Pomurka, Lip Bled, Sca volim (kuhinje), Toko line itd V glavnem so prostori za trgovsko dejavnost že prodani, na voljo so še poslovni prostori. V centru Šavel (zgradba je dobila ime po Jožetovem očetu) bodo imeli SAVLOVI LEPOTICI? svoje prostore tudi lekarna in trije gostinski lokali. Celoten objekt je klimatiziran, med seboj povezan z dvigali m pomičnimi stopnicami, ki bodo prve v deželi ob Muri « Sedem stanovanj, velikih od 55 do 126 m2, je projektiranih tako, da so v mansardi bivalni prostori, v tretjem nadstropju, etaži sta povezani z notra njimi stopnicami, pa spalni del Cena kvadratnega metra, 1900 DEM, je povzročila med potencialnimi kupci precej negodovanja, »Res je, da je cena kvadrat nega metra stanovanja v Šav lovem centru precej višja od običajne cene v Soboti, v primerjavi z Ljubljano pa je to še vedno malo« pojasnjuje Jože Šavel. »Glede na to, kar objekt ponuja - visok standard (celotna zgradba je klimatizirana), lokacijo, parkirni prostor, podzemne garaže, funkcionalno m prijazno rešitev bivalnega prostora - menim, da je cena upravičena.« Rudolf Maister Slovenske gorice so kot mirujoči valovi nekdanjega Panonskega morja. V vsakem letnem času presenetijo obiskovalca z drugačno barvo pokrajine. Včasih obsijane s soncem trepetajo v poletni vročini, potem pa čez gričevje zavije oster hladen severnjak in sneg pobeli hrib in do). Sem je nekoč rad prihajal slovenski legendarni general Rudolf Maister - Vojanov. Predvsem je zahajal na Zavrh in tam je nastala tudi njegova pesem: «... Oj, Slovenske ve gorice, sonca božjega bogate, ve ste kakor bajke zlate, kakor pesmi v himno zlite... Prebivalci Zavrha in Voličine so leta 1963 dogradili 24 m visok lesen razgledni stolp Stoji na 377 m visokem Zavrhu in ob njem so postavili še spominsko znamenje, posvečeno Maistru, ki je bil nekoč pogost gost v bližnji vili nekdanjega lenarškega notarja Stupice Načrt za prvotni stolp je izdelal generalov sin Zdaj stoji na tem mestu trdnejši železen orjak. Pesnik Center Šavel - iz soboškega povprečja izstopa po arhitekturi in vsebini. Sobota dobiva torej prvi šop ing center. V njem bodo svoj prostor dobili prodajalci svetovno znanih blagovnih znamk s področja tekstilne, usnjarske in pohištvene industrije, prvovrst na delikatesa in drugo. Skratka, ponudba, ki smo jo dolgo časa pogrešali, in zato po njej povpraševali v Ljubljani ali čez mejo. R. Ficko Avla šoping centra s pomičnimi stopnicami, ki povezujejo trgovsko-poslovni del. Na Zavrhu stoji razgledni stolp. Ob njem je spominsko znamenje, posvečeno legendarnemu generalu. Maister je bil rojen v Kamniku 1874. leta, umrl pa je leta 1934 Bil je general in pesnik. Leta 1892 je vstopil v dveletno domobransko kadetnico na Dunaju Kot častniški pripravnik je služil v domobranskem regimentu v Celovcu in Ljubljani, kjer se je vključeval v kulturno in družabno življenje. Leta 1895 je postal poročnik, nato je opravil več šol za častnike, na vojaških vajah pa spoznal večino slovenskega narodnega ozemlja Po začetku prve svetovne vojne se je znašel v Mariboru, kjer je kot major postal poveljnik črnovojniškega poveljstva Tu je bil povezan z vodilnimi slovenskimi politiki in ob koncu vojne sodeloval z Narodnim svetom za Štajersko. Prvega novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Svet ga je povišal v generala V Mariboru, katerega mestni svet se je odločil za priključitev k republiki Nemška Avstrija, je imel Maister na voljo le malo slovenskih vojakov in častnikov V svoje čete je vabil slovenske vojake, vojake nemške narodnosti pa odslavljal. Pod pritiskom številnega vojaštva, ki se je vračalo s fronte skozi Maribor zaradi stavk socialdemokratskih železničarjev, je razglasil VESTNIK 41 Pen november '97 Voj anov mobilizacijo na območju štajerskega obmejnega poveljstva, kateremu je poveljeval. Novembra leta 1918 je ustvaril na svojem območju slovensko vojsko z okoli štiri tisoč vojaki in 200 častniki pa tudi prvo slovensko vojaško realko. 23. novembra 1918 je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo (Schultzwehr), vojsko nemškega mestnega sveta, ki mu je bila podrejena, in jo razpustil. Tako je postal edini vojaški dejavnik v Mariboru. Zasedel je slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj in general v celoti potekala tudi državna meja Ko je prišlo konec maja 1919 do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov. Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja. Maister je bil izvoljen za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Z različnimi akcijami je želel pridobiti prebi valstvo, da bi pri plebiscitu glasovalo za Jugoslavijo. Zal se je moral po sklepu plebiscitne komisije kot tak ratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega To je bilo 18. septembra 1919. Potem je bil mestni poveljnik Maribora in predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 je bil v nejasnih okoliščinah upokojen kot divizijski general, odlikovan z redom belega orla z meči. Kot upokojenec je živel v Mariboru, umri pa je v Uncu na Notranjskem, od koder je bila doma njegova žena. In kar je najbolj pomembno, je dejstvo, da se šteje v prvi vrsti njemu v dobro, da so Maribor in štajersko Podravje danes naši Bil je samozavestna, odločna in neuklonljiva osebnost, ki si je znala pridobiti največ spoštovanja in pokorščine pri svojem vojaštvu In v tem klenem, zdaj že legendarnem generalu je bila tudi pesniška duša. Pesmi je pisal že zgodaj. Večinoma jih je objavljal v Ljubljanskem zvonu in Slovanu. Leta 1904 je izdal zbirko Poezije. Zanimive so njegove fantovske pesmi, ki so napisane v Vila nekdanjega lenarškega notarja na Zavrhu, kjer je bil general Maister pogosto v gosteh. In tukaj so nastajale njegove pesmi. ljudskem duhu. Iz njih veje možato narodno čustvo. Maister je tudi ljubiteljsko slikal, zbiral stare knjige in si uredil bogato knjižnico. Nekaj najbolj zanimivih pesmi je nastalo na Zavrhu v Slovenskih goricah. Posebej je znana pesem Završki fantje. Ob otvoritvi prvega Maistrovega stolpa na Zavrhu leta 1963 jo je uprizoril kot spevoigro pevski zbor iz Lenarta. Pevci so šli po Zavrhu, oblečeni v bele srajce in opasani z modrimi predpasniki in so peli. Vila nekdanjega lenarškega notarja Stupice na Zavrhu je bila po drugi svetovni vojni podržavljena. Zdaj je v lasti notarjevih potomcev. Tukaj se je general pogosto zadrževal, občudoval Slovenske gorice in pesnil. V poslopju sta spominska soba in gostišče. Tukaj se radi ustavijo turisti. Ob našem obisku pa sta se domačina v gostišču hudovala, da je na Zavrhu zadnje čase premalo storjenega za turizem. Poleg Maistrovega stolpa pa nastaja črna gradnja, ki jo lastnik varuje s pasjo mrcino. Kraj je idiličen, ima pa asfaltirano cesto m lepo urejene hiše. Vse to bi lahko domačim še bolje izkoristili v turistične namene. Ko se povzpnete na stolp, vam seže pogled do Avst rije in Madžarske in še kam. In Slovenske gorice tam spodaj so kakor bajke zlate. Besedilo in fotografije: FRANČEK ŠTEFANEC RESNIČNA ZGODBA ŽENSKE, KI JE PO MOŽEVI SMRTI SPOZNALA, DA JO JE DVAJSET LET VARAL Kakor droben sivi vrabček je obsedela na zadnjem sedežu. Nihče dolgo ni spregovoril, le voznik je postajal nestrpen. »Gremo!« »Pa krenimo v božjem imenu To dolgujem sebi...« Nekaj kilometrov pred mejo pri gozdičku veleva, da postojmo. Ob robu ceste prižge svečo, tisto rdeče plastično čudo, ki večno gori. »Tu ga je doletela njegova zla usoda. Tisoč in tisočkrat je v dvajsetih letih prevozil to pot, v začetku s kolesom, pozneje z motorjem Pred dvema letoma je obležal ob cesti Potniki v mimodrvečih avtomobilih so mislili, češ spet pijanec v jarku ...« Na mejnem prehodu, na oni strani, v tuji državi, nenadoma izvleče oguljerno fotografijo in jo pomoli policistu. »Vprašaj, ali ga pozna1« Policist, starejši človek, pokima in pove, da ga že dve leti ni videl Potem nenadoma postane nezaupljiv, uraden: čemu to zanimanje. »Teta je žalostna, danes je obletnica njegove smrti,« zinem tja v en dan. Ella Pivar Očetov greh Policist spet postane človeški, pripoveduje, kako je ta gospod nekoč tudi po štirikrat tedensko prestopil mejo. Na začetku so sumili, da tihotapi, vendar so ugotovili, da se udinja po kmetijah. Skrbno obdelana polja, natančno čista dvorišča, lepe domačije se vrstijo ob cesti. Morda je katero sam pomagal zidati. »Komaj sedemnajstletna sem se poročila. On se je vrnil iz vojske. Starši so se zmenili, tudi midva nisva imela nič proti. Prišla sem na njegov dom, kjer je imela glavno besedo tašča, stroga, verna ženska. Ko sera v petih letih rodila že tretjega otroka, naju je odkrito zmerjala, da sva grešna kot nespametne živali V tem času so se začele trgati vezi ...Vidva sta odrasla, lahko vama povem, da se mi je mož vedno bolj odtujeval. Nekaj let je še tu in tam prihajal k meni v posteljo, vendar se me je vedno bolj in bolj izogibal Takrat je že redno hodil na delo prek meje Neko noč sem šla k njemu v posteljo - takrat sva že spala ločeno -, objel me je in zajokal Dejal je, da mi ne more biti mož v pravem pomenu besede. Tolažila sem ga in tudi pozneje se mi je smilil, opravičevala sem ga, ko so po meni padali težki udarci, češ zelo hudo mu je. Dvajset let sem molčala, misleč, da mu pomagam nositi hudo breme ... Bil je dober, skrben gospodar, ljubeč oče, le moža nisem imela »Nikoli niste posumili?« »Nekajkrat že. Gledala sem ga v kopal niči in nisem videla nobene napake, ampak mislila sem, da se nihče ne bi obsodil na vzdržnost, v vasi pa tudi nikoli ni šel k nobeni. Nekoč so nam sosedje pomagali pri pospravljanju repe in takrat ga je nekdo od pijanih pomagačev začel zbadati, zakaj ni pripeljal tiste gospe. Drugi so se nekam škodoželjno nasmihali, ko sem ga vzela v bran. Zvečer sem ga v šali pobarala, kaj je s tisto gospo, in takrat me je zverinsko pretepel in kričal, da dobro vem, kako je z njegovo moškostjo« Pred idilčno vasico črkujemo tujerodni napis. »Tu mora biti. Nekoč sem ga slišala pripovedovati, da je v tej vasi neka kmetija, kjer bi lahko živel« Tipična gostilna ob vaški cerkvi dopoldne sameva, le mlada natakarica dolgo časno zre v poznopoletni dan. Z vsiljivimi vprašanji preusmerjamo tok njenih misli, njen ritem vsakdanjika. »Ne, tega človeka ne poznam,« nas odganja kot nadležne komarje in s trdo kretnjo postavlja skodelice kave na rob točilne mize. Fotografija obleži med skodelicami. Iz ozadja, morda iz kuhinje, se prikaže dremavi možakar. Skozi debela stekla očal dolgo opazuje podobo, v nekem trenutku postane žalosten, potem živahno maha z rokami. »Ja, jaz ga poznam, kaj hočeta od njega, on je že mrtev... Razumeš, kaput. Brrr in kaput, m ga več« »Gospa je njegova vdova,« hitim z razlago »Vprašaj ga, kje ima otroka, kje živi ona!« mi vrešče zapoveduje teta. Nekaj mencam, končno s skromnim znanjem jezika tiste dežele prevedem njene besede. »Mi nič ne vemo o tem. Tu točimo pivo, vino, kuhamo kavo, drugo nas ne zanima Vprašajte na župnišču, na matičnem uradu, pri županu, na policiji ...« Njegov glas postane odbijajoč. Čez cesto je župnišče. Duhovnik srednjih let strpno posluša našo zgodbo, vendar se zdi, da jo bolj pozna kot mi. »Zakaj pa hočete vedeti, ali je imel otroka z našo krajanko? Če ga je imel, ga je ali ljubil ah sovražil. To je njuna zadeva m božja Sam je polagal račun pred Najvišjim Otrok ni kriv, čeprav je rojen zunaj zakona, je božje bitje Spokojno spravljeni sami s seboj in tudi z njim pojdite domov. Mrtvi naj počivajo v miru, ne nalagajte si njegovega bremena, če ga je sploh imel ... Pa še s policijo bi utegnili imeti sitnosti, v tuji državi ne moreš kar tako zahtevati nekih podatkov« Nekajkrat zapeljemo po vaških ulicah. Ljudje nas nezaupljivo, skoraj sovražno opazujejo. »Čemu naenkrat ta želja, da vidite moževega otroka, za katerega še pred letom in pol zagotovo niste vedeli? « »Sama ne vem Besna, ponižana sem Zdi se, da me ljudje že dvajset let pomilujejo. Vsi so vedeli, saj mnogo naših dela na oni strani Po pogrebu so govorice postajale vedno glasnejše, zato sem pobarala sestrično, ali ona kaj ve. Smeje se mi je dejala, da sta bila mati in sin na pogrebu Ona je bogata kmetica, ki je v mladosti izbirala, med snubci, potem pa je ostala sama Naj se pomirim, je še dejala, moj mož je pač imel dve ženi m dva grunta, pa še proboljške je prinesel od bogate ljubice. Ko so ga nekoč v vasi vprašali, zakaj se ne loči, je dejal, da je zanj to je najtežji korak, ki si ga želi narediti vsak dan.« Morda je tistega usodnega dne je nameraval stopiti v svojo svobodo, a srce ni preneslo bremena Njegova skrivnost je že dve leti pokopana pod težkim marmorjem, kjer je ob njegovem imenu vklesano tudi njeno, toda le z datumom rojstva. Nekoč bo kamnosek v črni kamen vklesal še neko drugo letnico, saj ta. droben vrabček jih že šteje čez šestdeset »Ob prvi obletnici smrti sem bila na pokopališču kot že tolikokrat prej in takrat sta prišla neka gosposko opravljena zenska in mlajši fant. Okamenela sem, saj je bilo, kot da bi zagledala moža v mlajših letih. Ko me je temnolasi fant zagledal, je ženski nekaj zašepetal, nato sta zavila h glavnemu križu, tam položila šopek, prižgala svečo m se hitro oddaljila O dogodku na pokopališču sem pripovedovala sinu m snahi. Moj fant me je le žalostno pogledal m zaloputnil z vrati. Snaha je odrezavo dejala, da se nekateri rodijo, drugi pa pozneje postanejo nori, otroci pa trpijo za očetove grehe Na vasi, kjer očem in ušesom nič ne ostane skrito, so moji otroci zagotovo morali slišati za očetovo sramoto. Rada bi jim povedala resnico, če že oče ni upal...« Resnica je morda še večje breme kot greh. Če je spočetje sploh greh . Pen november ’97 VESTNIK 42 Inverness: tipične mestne hiše nekoč in danes Ovac, da se ti zmeša. Daj, Robert, preštej jih, jaz sem se verjetno zmotil. Priprava hrane: to je bilo takrat, ko so nas drugi imeli za Turke. Zjutraj pa brž na noge, umili smo se v bližnjem potočku in krenili Zgornjo zato, da se vidi, kdo je prišel, in spodnjo zato, da se preveri, kaj je prinesel! Zakaj imajo vhodna vrata na škotskih hišah dve linici? proti Dundeeju. Mesto leži ob obali, ampak tam se nihče ni kopal v morju. Rdečelasi Škoti se raje hodijo kopat v pokrita kopališča, kjer najdeš tobogane, bazene z umetno narejenimi valovi, skakalnice Vreme se je popravilo. Ponovno umiti smo se odpravili proti enemu najlepsih gradov na Škotskem: Glamis castle. Pred edinburškim gradom: možje v narodnih nošah so vedno pripravljeni pozirati. Trajekt proti Orkneyu nas je že čakal. Morje je tu precej dejavno in je dobro obdelovalo naš trajekt Na to otočje smo šli brez avta. Od mesta Stromness smo se odpravili proti Scara Braeju, kjer so vidni ostanki hiš iz kamene dobe Razvaline teh hišk so stare čez 5000 let Zimski čevlji so me začeli že pošteno žuliti, ko smo šli mimo stoječih kamnov (podobno Sto-nehenge), pa kaj bi se razburjal, saj smo prehodili le 30 kilometrov s polno naloženimi nahrbtniki. Pokrajina brez dreves in z velikimi čredami ovac in velikimi pašniki se je poglobila v spanec, mi pa tudi Zjutraj nam je še kako teknil mlečni zdrob Ogledali smo si to slikovito mesto, nato pa zavili proti severu -v Thurso. Bencina je bilo v avtu vedno manj, iskali smo najcenejšega, le-ta pa je bil vedno dražji (okoli 210 SIT za liter). Zato ni bilo izbire. Mesto Thurso je odskočna deska za otočje Orkney, kamor smo nameravali naslednji dan. Prenočišča nismo našli, saj ni možnosti, da bi zavil kam v gozd ali na stransko cesto - vse je zasebna lastnina Spali smo pod milim nebom na avtobusni postaji v zavetju avtobusov. Na Škotskem ima divje govedo sposobnosti foto modelov. Bila je že tema, ko smo na obeh straneh ceste zagledali dve skali z napisom - SCOTLAND Ta dan smo prepotovali^ že precej kilometrov, zato je bil pogled na našo Škotsko toliko lepši Pošteno nas je že začelo zebsti in ugotovili smo, da s poletnimi pokrivali tu ne bo šlo V prvem kampu smo se umili - kakšna redkost (in dragocenost) je bila voda na našem potovanju! Zato smo se navadili z njo gospodarno ravnati Že prvi dan smo prispeli v Edinburg - prelepo glavno mesto Prenočili smo, kot vsako noč, v šotorih, spali smo v spalnih vrečah in na mehkih blazinah. Zjutraj smo se vsi premočeni zbudili Edinburg smo si ogledali peš. To je najboljši način za ogled mest na Škotskem (marsikje po Evropi) in najcenejši. Vsako mesto ima svoj grad, navadno na najvišji točki. Vstopnine v grad si nismo mogli privoščiti, zato smo obiskali dva brezplačna muzeja in prelep botanični vrt, kjer smo si odpočili od mestnega vrveža. Škoti radi slavijo svoje narodne heroje in umetnike, zato je po vsem mestu polno spomenikov. Nismo pa našli mož, ki bi bili oblečeni v njihovo tradicionalno nošo -kilt, tako se imenuje njihova suknja Zanimivo je, da moški, ki nosijo kilt, ne nosijo spodnjic. Le pred gradom in katedralo je bilo najetih nekaj mož, ki so igrali na dude in pozirali turistom. Popoldine smo bili že pošteno lačni Piščanca sem se takrat tako najedel, da ga nekaj časa nisem želel videti. Skoraj vsak dan smo pili neko novo vrsto piva, ki jih je na Škotskem precej. Naslednji dan sem v Stirlingu na takšnih potovanjih vnovčil prvi potovalni ček. To je na takšnih potovanjih najboljša obramba pred tatovi, kjer imaš že tako ali tako mnogo skrbi Vreme je bilo oblačno, mrzlo, pripravljalo se je na dež Rekli smo si: »Pojdimo v Balpuhidder, tam je grob velikega narodnega heroja Roba Roya«Grob ni bil nič posebnega, je pa bila toliko lepša cerkev poleg pokopališča. Odločili smo prespati tam, saj je lilo kot iz škafa Da nas ponoči ne bi zeblo, smo počasi pili naše žganje in se pogovarjali o ženskah. Noč smo prespali pred vhodom v cerkev. Grad Glamis: tako lepi in ohranjeni gradovi na Škotskem niso redkost. Ta je eden od mnogih, v primerjavi s preostalimi gradovi tukaj na Škotskem ni nič posebnega. Če povem, da so stroški vzdrževanja precej višji kot tisoč funtov na dan, je vsa stvar jasna. Slikaš lahko le od zunaj. Za 2000 SIT si lahko ogledaš notranjost in vrtove. Zjutraj smo po deževni noči posušili stvari in odrinili proti gradu Cratches Tam smo se včlanili v The National Trust for Scotland in s tem smo za 10 funtov dobili prost vstop v vse gradove, ki jih ta zveza zajema. Malo smo si ogledali Aberdeen, nato pa z nekaj postanki prispeli do Invernessa Ponoči je spet deževalo. Škotska je dežela jezer, lepih gradov, piva in viskija ter ovac. Muhasto vreme je tudi ena od njenih značilnosti. Tu je še neokrnjena narava, ki jo lahko opoldne občuduješ, ______čez eno uro pa si prisiljen zbežati pred nalivom. Šale o Škotih r.t Ah november ’97 VESTNIK 4:1 pen ne držiio sem se Sem študent fizike in tehnike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Za Škotsko me je navdušil moj sošolec Aleš, ki je s svojim prijateljem Gregorjem nameraval potovati tja. Nam je ravno takrat odpadel absolventski izlet, zato jima pridružil. Šli 6. Zjutraj smo bili spet vsi mokri. Dež pride vedno takrat, ko si ga najmanj želiš. Treba je bilo priti peš v 15 km oddaljeno glavno mesto, pa smo ugotovili, da destilerija (med najsevernejšimi na svetu) ni odprta. Avtobusi pa ob nedeljah ne vozijo. Zato sem poklical domov, nato pa spet pot pod noge Žulj je postajal vedno večji, cesta se je vlekla, žeja je bila neznosna, ampak zdržali smo. Na trajektu smo spali, ni nas motilo guganje in pihanje mrzlega vetra Avto nas je čakal, vreme pa se je občutno izboljšalo. Nadaljevali smo ob severni obali Ob nekem grmičevju smo se ustavili, razpakirali prtljago ter začeli kuhati juho in špagete Za tistih nekaj mušic se na začetku še nismo zmenili. Ampak bilo jih je vedno več in vedno bolj so napadale Da si lahko pojedel težko zasluženi obrok, si moral s krožnikom v roki tekati naokoli in mahati okoli sebe Saj smo se mazali z avtanom, pa ni nič pomagalo, le škoda je bilo denarja Lepo vreme, bližina potočka in grmičevja - to je raj za mušice Te mušice so kratile spanje in občudovanje pokrajine. Vožnja z avtom je tukaj na severu zahtevna. Ceste so široke le za en avto, vsakih nekaj sto metrov pa so izo-gibališča. Spanje smo s škodo favorit, polno naloženo vseh poceni reči, v glavnem hrane, imeli smo posodo in plinski gorilnik, ki smo ga redno uporabljali. Imeli smo še pribor za kampiranje. Po 3000 km vožnje. Od tu 1 naprej je Škotska. Devet dni poslastice. SCOTLAND 7. Toplo sonce je dvignilo temperaturo znotraj šotora. Na stropu je vse črno od mušic, zato smo takoj zbežali s prizorišča proti obali Obala je tukaj enkratna Lepe peščene plaže, ki smo jih takoj preizkusili Ampak voda, tako mrzli se še nisem ves predal »Ali si moški ali nisi?" mi je klical Aleš, ki je šprintal v Severno ledeno morje »Sem moški« sem rekel in tudi jaz šprintal, zaplaval 10 metrov in hitro ušel ven. To ni za nas. za nas so toplice Zahodna obala je bila polna zalivčkov, peščenih plažic in otočkov. Zvečer smo prispeli na obalo jezera s pošastjo. Loch Ness in pošast sta bila v mraku tega dneva sila prijazna, nekaj zagovornikov pošasti bujno spremlja vsako spremembo vodne gladine Ampak pošast Nessie se nikoli ne prikaže 8. Spanje ob jezeru nas ni navdajalo s strahom, smo pa dobili darilo - klope Vsak jih je imel nekaj Toplo je postajalo, danes nas je čakal vzpon na Ben Nevis. Na to goro vsak dan pleza na tisoče turistov, zato je prevelika gneča Zgoraj na vrhu se je ponujal pogled na slabih 1300 metrov visoke gore, ki jim Škoti rečejo Highlands - visokogorje. Zelo sem bil ponosen na svoj podvig, saj je to prva gora, na katero sem se povzpel. Utrujenost nas je vodila do kampa, prha je dobro dela in spanec je kmalu prišel. 9. Dopoldne smo izkoristili za sprehod do velikega slapu reke Nevis, potem smo imeli cilj, priti v Glasgow Pred mestom nam je škoda odpovedala. Kadilo se je iz avta, na pomoč pa nam je prišel starček z imenom Danny. Nas, tri mlade tujce, je povabil k sebi v stanovanje, nam postregel in nam odstopil svoje postelje, sam pa je spal na fotelju. Zbudit nas je, nam pripravil zajtrk in iskal za nas najcenejšega mehanika Popoldne smo odpeljali avto do mehanika Še eno noč smo lahko prespali pri našem rešitelju, naslednje jutro pa smo se odpeljali z nadstropnim avtobusom v Glasgow Mesto je izgubilo svojo škotsko tradicijo in se rajši usmerilo v industrializacijo • škoda Popoldne je bil avto popravljen, slovo od Dannyja pa težko Bivanje na Škotskem se je počasi iztekalo, izkoristili smo še zadnje gričke za slikanje, naš naslednji cilj je bil Liverpool Škotska avantura se je hitro končala. To avanturistično popotovanje si bom zapomnil po naravnih in arhitekturnih lepotah, predvsem pa po prijaznih ljudeh. Njihova radodarnost, prijaznost, ko smo iskali informacije, in prijazen značaj me bodo prisilili, da bom preslišal vsako šalo na račun Škotov DAMJAN GASPARIČ ■jem*;? Pogled iz edinburškega gradu na mesto: vedno se najde tipičen škotski avtobus. - ____m Raztresene kmetije na goli travnati pokrajini Pogled s »strehe« Škotske a o i ’