Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja. Uredila Mirko Mahnič in Dušan Moravec. Ljubljana 1968, zv. 12, str. 173—362.
Pričujoči zvezek te ugledne publikacije je v celoti posvečen Ivanu Cankarju. Obsega zanimive, na arhivih sloneče članke o uprizarjanju Cankarjevih dram v Mariboru, Celju,
Trstu, na tujih odrih in pri Slovakih ter o Cankarju v glasbi. Strnjen pregled o uprizoritvah Cankarjevih dram in dramatizacijah Cankarjevih del v slovenskih gledališčih je sestavil Dušan Moravec. Naštel je 120 različnih uprizoritev v slovenskih poklicnih gledališčih. Največkrat (28) je bil uprizorjen Kralj na Betajnovi, najmanjkrat (le enkrat) pa Romantične duše. Režiserjev je naštel 81, od tega 45 Slovencev. Največ je režiral Cankarja Milan Skrbinšek; pripravil je 21 uprizoritev in je doslej edini, ki je režiral prav vse Cankarjeve drame.
Posebej nas zanima v tem zvezku Dokumentov bibliografski delež. France Dobrovoljc je objavil Bibliografijo literature o Cankarjevi dramatiki od 1960 do septembra 1968. Delo je nadaljevanje njegove bogate in znane Bibliografije o Cankarjevi dramatiki, ki je izšla leta 1960 v zbirki Knjižnica Mestnega gledališča, sega pa od začetkov do leta 1959. Ker je tokrat gradiva manj (329 enot), ga je razvrstil samo po letih, dodal pa tudi tu imensko kazalo. Morda bi ne bilo odveč tudi tako predmetno kazalo, ki bi to bibliografijo povezovalo s tisto v knjigi. Upošteval je članke in knjige, domačo in tujo literaturo, kar je še zlasti pomembno, ker ostaja večinoma neopažena in neuporabljena. Bibliografski opisi so grafično jasni, podatki izčrpni in razvrščeni enotno, po potrebi so dodane opombe. Vse to daje bibliografiji oznako dobro opravljenega in uporabnega dela, v knjižnicah pa si moramo zapomniti, da je sedaj bibliografija literature o Cankarjevi dramatiki objavljena vse do septembra 1968.
Naslednja bibliografija je po obsegu manjša (87 enot), zato pa obravnava ožje področje. Slavko Batušič, znani zagrebški gledališki delavec in književnik, je zbral Bibliografijo kritik in poročil o uprizoritvah Cankarjevih del v Hrvatskem narodnem gledališču v Zagrebu do leta 1960. Prvo Cankarjevo dramo so videli Zagrebčani že leta 1900 (Jakob Ruda), naslednje pa šele po pisateljevi smrti.
Večinoma so jih uprizarjali sami, včasih pa so z njimi gostovala gledališča iz Slovenije ali Beograda.
Emil Smasek je sestavil pregled Radijske priredbe del Ivana Cankarja. Največ izvedb je bilo seveda na Radiu Ljubljana (13), vendar presenetljivo veliko (11) tudi na Radiu Trst A — slovenski program. Sicer pa so uvrstile Cankarja v svoj program vsaj s kakšnim delom vse naše republiške radijske hiše. Zanimivo je, da je Mejakova priredba Zgodbe o šimnu Sirotniku prodrla v več evropskih radijskih programov: Rim, Geneva, Bern, Budapest, Varšava, Berlin in Kobenhavn.
Jože Munda