ZVOWCER b!h9h5hÌh LETNIUOCXXIX« Izhaja mesečno — Letna naročnina din 30 — Vsebina sedmega z v e z R a Stran 1. Danica Gruden: Z vlakom. Pesem.........145 2. Akiko Josano: Prvo ogledalo. Japonska zgodba. Ilustriral Ljuba Ravnikar 146 3. Kako ravnajmo s knjigami. Lepi nauki za začetek šolskega leta 148 4. Doro: Maja se spet odpravlja v šolo. Pesmica...........148 5. Fr. Majcen: Smjaček.....................149 6. Miloš Vesel: Kraljevič Solzica 150 7. E. L. Gangl: Trifarško proščenje. Pesem........153 8. Franjo Čiček: Mihec Pihec popravlja očetovo uro. Ilustriral Francè Podrekar 154 9. Koliko časa traja nogometna tekma?.........156 10. Dobri sošolec. Pesmica s sliko..........156 11. Gojmir Krek: Jesen. Skladbica za klavir 157 12. Ivan Razpotnik: Skrivnost zelene jame. Čudoviti doživljaji dveh dečkov 158 13. Fran Bradač: Kdor daje, tudi prejema........160 14. Lojze Zupane: Kako je Kristus ustvaril vinsko trto. Belokrajinska pripovedka 162 15. Milijarda v besedah............164 16. Črni dež...........................164 17. F. S.: Mladi črnošolec. 7. Magična kocka . • . . 165 18. Iz mladih peres. Stanko Vidic: Kaznovani nepazljivec 166 19. Pisma Zvončkarjev gospodu Doropoljskemu.......167 20. Za spretne roke. Lopar za žoge.........168 21. Ali je res?........................168 22. Zastavice za brihtne glavice.......Tretja stran ovitka 23. Stric Matic — s košem novic.......Četrta stran ovitka Slika na ovitku predstavlja naše staroslavno mesto Ptuj (foto Ernte). „ZVONČEK* ni namenjen samo domači mladini, ki ji je že 38 let najboljši prijatelj, zabavnik in učitelj. Vsak mesec mora njegov vabeči glas s sveto materino besedo topio objeti tudi našo deco v sosednjih deželah, pa v Nemčiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Ameriki in Argentitiiji. Tretjina slovenskih otrok živi v inozemstvu. Naše geslo je: Mal položi dar, deci na oltar. Starši, učitelji, naročajte „ZVONČEK" svojim otrokom! Domoljubi, podprite idealno narodno akcijo! Pokažite in priporočajte »Zvonček« svojim znancem! Nabirajte pridno listu novih naročnikov! čim večji bo krog »Zvončkarjev«, tem lepša in obsežnejša bo vsebina našega lista! »ZVONČEK« izhaja v zvezkih vsak mesec (razen julija in avgusta) in stane v naprejšnjero plačilu za vse leto 30 din, za pol leta 15 din, za tretjino leta 10 din. Posamezni zvezki so po 3 din. Uprava in uredništvo »Zvončka« sta v Ljubljani, Krakovski nasip 22. Rešitev ugank, nalog itd. sprejemamo le prvih 14 dni po odpravi vsakega zvezka. Glavni in odgovorni urednik: Dr. Pavel Karlin List izdaja in zalaga Konzorcij »Zvončka*, ki mu načelujeta Nilka Potočnikova in Engelbert L. Gangl Tiska Učiteljska tiskarna v Ljubljani (predstavnik Francè Štrukelj) Leto 39 * September 1938 * Štev. 7 Vlak. kam OUiS? Kam se 77 mudi ? V tujino voziš naso ieri. Govorjenje se meša z ropotanjem koles, vagon je naflačen mladih ljudi. Vse šumi. Kot poslušal bi jez buči in vlaku hudó se mudi. Le v kolu ob oknu delavec mlad zre v noč in z levico si čelo podpira. Zdi se mi, da ne vozi se rad, da mir se mu v duši razdira. k Ko izstopijo vsi, ga vprašam : ,Kam V S težavo se iz usi mu izvije: ,Dela in svojcev nimam, sem sam. Morda na tujem mi sreča zašije.' Danica Gruden 145 Akiko J o s a n o Prvo ogledalo (Japonsko zgodba) Pred davnim časom sta v nekem od vsega sveta zelo oddaljenem kraju na deželi živela dva mlada zakonca. Imela sta hčerko, ki sta jo od srca ljubila. Imeni obeh staršev sta prešli že davno v pozablje-nje; toda ime kraja je še danes ohranjeno. Imenuje se Matsujama. Ko je bil otrok še majhen, je moral oče nekega dne sam v glavno mesto države, ki je bilo oddaljeno več dni hoda. Ko se je prisrčno poslovil od žene in otroka in jima obljubil veliko lepih daril, je odšel na dolgo pot. Njegova žena še ni prišla nikdar dlje po svetu kakor do bližnje vasi, zato jo je misel, da je odšel njen mož tako daleč, vedno vznemirjala. Toda bila je ponosna nanj, ker je prvi iz te zapuščene pokrajine šel v lepo in veliko mesto, v katerem so stanovali vsi imenitniki države. Ko je prišel dan njegove vrnitve, je oblekla žena dragoceno sinje oblačilo, ki je njenemu možu posebno ugajalo. Radost svidenja je bila velika, še celo hčerkica je zaploskala z ročicama, ko je zagledala toliko lepih stvari, ki jih je prinesel njen očka iz mesta. »Tebi sem pa prinesel nekaj prav posebno lepega,« je rekel mož presrečno in izročil svoji ženi skrinjico iz svetlega lesa. »Poglej noter in mi povej, kaj vidiš?« Odprla je skrinjico in ozrla v njej okroglo ploščo iz motnega sre- bra. Na eni strani so bili okraski v obliki cvetlic in ptičev, druga stran pa je bila gladka in svetla. Žena se je ustrašila, ko je uzrla v njej vesel, smehljajoč se obraz. »No, kaj vidiš?« jo je vprašal mož. »Vidim lepo deklico, ki me gleda, pregiba ustnice, kakor bi hotela govoriti in ... ah!... isto obleko ima na sebi ko jaz!« »Toda, ti norček, ti vidiš vendar svoj lastni obraz!« ji je odgovoril mož, zelo zadovoljen, da več ve kakor njegova žena. »Ta okrogla plošča iz kovine se imenuje ogledalo. V mestih ga imajo že povsod, samo mi na deželi ga še nismo videli« Naslednje dni se je žena vsak trenutek pogledala v ogledalo, da bi videla v njem svoj lepi obrazek. Kmalu pa se ji je zdelo, da je zaklad preveč dragocen in da bi ga bilo treba redkeje uporabljati. Položila je ogledalo zopet v skrinjico in jo zaprla. Nekaj let je preteklo. Zakonca sta bila še vedno zelo srečna, hčerkica pa je postajala živa prispodoba svoje matere. Ta je pomislila večkrat na ničemurnost, ki jo je bila vso prevzela takrat, ko je prvič v življenju dobila v roke ogledalo. Sklenila je, da bo svojo hčerko obvarovala pred to nelepo lastnostjo. Skrila je ogledalo in kmalu je bilo popolnoma pozabljeno. Tako je deklica rasla, ne da bi se zavedala svoje lepote. Toda kmalu je nesreča doletela zadovoljno družino. Mati je zbolela in je ni bilo mogoče ohraniti pri življenju, čeravno ji je hčerka stregla z vso ljubeznijo in potrpežljivostjo. Preden je umrla, je poklicala hčerko k postelji in ji izdala skrivališče ogledala. »Ljuba moja hčerka,« ji je rekla, »obljubi mi, da boš pogledala, ko mene ne bo več na tem svetu, vsak dan zjutraj in zvečer v ogledalo. Videla boš mene v njem in vedi, da bom vedno v mislih pri tebi.« Hčerka ji je s solzami v očeh obljubila in mamica je kmalu nato izdihnila. Vsako jutro in vsak večer je poslej dolgo gledala deklica v ogledalo. da je videla smehljajoči se obraz svoje mamice. Ni bila to bleda in bolna žena, temveč lepa in mlada. Zvečer ji je potožila vse preko dneva doživete neprijetnosti, zjutraj pa je iskala pri njej moči za dnevne dolžnosti. Tako je deklica živela in se trudila. da bi ugajala svoji mamici in da je ne bi razžalostila s kakšnim nepremišljenim dejanjem. Nekoč jo je presenetil njen oče, ko je govorila z ogledalom. Vprašal jo je, kaj to pomeni. »Svojo ljubo mater vidim v njem in govorim z njo,« mu je odgovorila. »Obljubila sem ji to, preden je umrla.« Oče je bil ganjen od tolike ljubezni in nedolžnosti in so mu stopile solze v oči. Ni mogel povedati ljubi hčerki, da gleda v ogledalu svoj lastni obraz, ki je postajal zaradi močne vezi otroške ljubezni vedno bolj podoben obrazu njene pokojne matere. Kako ravnajmo s knjigami (Lepi nauki za začetek iofskega leta) Knjigo smemo prijeti le s čednimi rokami, najbolje in samo po sebi razumljivo pa je, da jo damo v poseben varovalni ovoj iz blaga ali kake druge tkanine, ali pa jo zavijemo v močan papir; posebno velja to za knjige, ki jih češče uporabljamo (šolske knjigei). Knjiga je namreč zvezana zelo zapleteno, njena izdelava zahteva od tistih, ki jo uporabljajo, posebno pažnjo.Prav o tem se hočemo danes nekoliko pomeniti. Ko dobi knjigovez posamezne pole knjige (pola ima vedno 16 strani) v vezavo, jih polaga drugo na drugo, jih trdno sešije s sukancem in nalepi preko hrbta kos prozorne tkanine. Potem »obesi« knjigo v mehak ovoj (broširane ali mehko vezane knjige) ali v trde platnice (trdo vezane knjige — pol-platno, platno, polusnje, usnje). Toda ta vezava je in ostane vedno le »nežna« vezava in ne prenese nobene sile ali moči. Zato ne smemo knjige, kadar jo odpremo, nikoli močno prepogniti, da se tisti ozki kos tkanine na hrbtu ne pretrga ali odlepi, kajti na ta način zlomimo knjigi hrbtenico in posamezne pole in listi v njej se prično rahljati. Knjigo smemo le toliko odpreti, kolikor dovoljuje hrbtišče; za knjigo je najbolje, če jo držimo v dlani. Če jo pa imamo pred seboj na mizi, ne smemo odprtih listov nikdar po sredini knjige pritiskati navzdol ali pa s težo obeh komolcev leči nanjo. Ravno tako ne smemo vihati oglev posameznih listov, zakaj to je za knjigo isto, kakor če bi si sami izpahnili roko ali nogo. V primeru, če si hočemo zapomniti, do kam smo prečitali, položimo med oba lista košček papirja ali kakšno drugo tenko stvar. Ko obračamo strani, ne smemo sliniti prstov in moramo vedno obračati le spodnji ogel desne strani knjige. Nikakor ne smemo misliti, da prenesejo knjižne platnice vse, kajti njihova podlaga je vedno le zlom-Ijiva lepenka. V knjigo ne smemo čečkati, zakaj vsi taki znaki in opazke so rojene in napisane iz trenutnega razpoloženja, toda knjiga ni samo za danes ali jutri, temveč za vedno. Knjigo moramo ljubiti in v zahvalo, da izobrazuje človekovo notranjost, z njeno zunanjostjo lepo ravnati. Po tem, kako ravna kdo s knjigami, s svojimi lastnimi, še bolj pa s tujimi, izposojenimi, spoznamo človeka. Zato tudi moramo izposojeno knjigo v določenem času vrniti in sicer ravno tako, kakršno smo dobili. * * * Maja se spel odpravlja v šolo ,,Svinčnik, radirka, čopič, ravnilo, zvezki, peresa, barvice, knjige, že so končana zdaj spet pričenjajo počitnic nebesa. šolske se brige. Brž obljubimo mami in dedu, da bomo vedno prvi v razredu!" Doro Mojc« Smjaček šest let mi je bilo, ko se je to zgodilo. Nisem še hodil v šolo in oče me je pogosto jemal s seboj v gozd. Po cele ure sva hodila po gozdovih. Najrajši sem opazoval divjačino; oče mi je mnogo o njej pripovedoval, poznal je skoraj vsak prostorček v gozdu, ker je hodil po njem vse leto, pozimi in poleti. Zato mi je pojasnjeval vse, za kar sem se zanimal. Vi bi ne verjeli, kaj vse živi v gozdu in koliko zanimivosti se skriva v gozdu. Povedati vam hočem, kaj se nama je prigodilo nekega zgodnje septembrskega dne. Bilo je lepo sončno jutro, ptice so pele, povsod je bilo veselo življenje. Prišla sva v globok gozd, kamor so redkokdaj prišli tuji ljudje in kjer je bila divjačina zelo plaha, šla sva po gozdni poti med visokimi smrekami. Ob poti je tekel potoček, zarastel s praprotjo in mahom. Nenadno se je oče ustavil in posluhnil. Od nekod se je slišalo žalostno, zateg-njeno piskanje. Oče je takoj spoznal in rekel: »To so srne. Ampak to je čudno, da zdaj piska jo.«. Dobro sem poznal to piskanje, če vzameŠ travo, ki ji pravimo šaš, in jo deneš med palca tako. da leži napeta med obema palcema, lahko zapiskaš. Tako posnemajo lovci smje piskanje. Oprezno sva šla dalje in kmalu uzrla srno, ki je begala po rebri in vsak trenutek sklonila glavo. »Kaj ima neki?« je rekel oče in šel po rebri navzgor. Jaz kajpak za njim. Srna naju je kaj hitro opazila in zbežala, toda ne daleč. Piskala je še naprej in videti je bilo, da je prestrašena. Slednjič sva uzrla v jami, ki je bila skrita za nizkim smrečjem, sr-njačka. Padel je bil v jamo in ni mogel ven. Gledal naju je s preplašenimi očmi in je tiho pis kal. »Ubožec,« sem rekel. »Ne more iz jame. Bog ve, ali si ni kaj naredil?« OČe je odložil puško in zlezel v jamo po srnjačka. »Pazi, da ti ne pade iz roke,« je rekel ter dvignil srnjačka k meni. Še danes se spominjam, kako se je srnjaček ves tresel. Bil je tako lep, tako topel in preplašen; držal sem ga v naročju in ga nežno stiskal k sebi, ves srečen, da si ga lahko od blizu ogledam. Ko je oče zlezel iz jame, sva postavila srnjačka na noge. Nič mu ni bilo. Smešno je zapiskal in bežal k srni, ki nas je gledala od daleč. Potem sva videla, kako je svojega mladička ovohala in olizala. še enkrat naju je pogledala. Meni se je v tistem hipu zdelo, da se nama zahvaljuje. Nato je počasi odhajala, porivaje srnjačka pred seboj. Kako krasen prizor! Ko bi znal slikati, bi si bil tisti prizor naslikal za spomin. M i I o 1 Vesel Kraljevič Solzica Takšnega kraljeviča gotovo še niste videli. To vam je princ, da se — pa kaj bi govorili! Ce se le spomnim nanj, me jeza popade. Ta kraljevič je začel z jokom že v povojih. Takrat mu seveda tega še ni nihče zameril. Prigovarjali so mu in ga tolažili, da ne bi jokal, a vse zaman. Včasih je prenehal, pa samo zato, da bi si nabral sape in začel iznova. Večkrat je prejokal ves dan. Zato so mu pravili kraljevič Solzica. Vidite, to ime mu je ostalo in jok seveda tudi. Ko so ga prvič postavili na noge, se je začel cmeriti-Ko si je prvič potolkel nos, je proslavil to z jokavim koncertom. Z jokom je vstajal, z jokom je hodil spat. Zjutraj je prelival solze v mleko, opoldne je z njimi solil cmoke in zvečer je kopal v solzah hrenovke. Solzil se je, koder je hodil. Ko so ga prvikrat peljali v šolo, je postala stezica skoraj blatna od njegovih solz. Potem pa se mu je šola priljubila in cmeril se je, ko je moral iti domov. Nato se je začel učiti poštevanko in je jokal, da so se mu kar lasje ježili. Ko se je poštevanko naučil, je spet jokal, češ, da nima ničesar, da bi se učil. Pravim vam, otroci, od jutra do večera je bil na redu samo prinčev jok. Sčasoma ni mogel nihče več poslušati tega neprestanega javkanja. Služabniki so gospodu kralju odpovedali službo, vzgojitelji so se izgovarjali, da morajo iti v tujino študirat, stara pestunja si je izprosila dopust, češ da mora na pogreb stare mame, in tako je ostal pri kralju samo stari kuhar, katerega prinčevo jokanje ni motilo, ker je bil gluh kakor poleno. Odslej si je moral princ delati vse sam. In saj veste: vsi princi so nekoliko nerodni; vsak hip mu je padlo kaj na noge in potem je bilo spet joka več ko preveč. Gospod kralj ni imel na glavi že nobenega lasu več in to ga je jezilo, ker ga je krona preveč tiščala in ker je plešast kralj videti kaj malo dostojanstven. Ampak kaj naj stori? Ce je princu prigovarjal po dobrem, ni pomagalo, če ga je usekal z žezlom, je bilo še hujše. Princ je potem še bolj tulil, in škoda je bilo žezla. Naposled je storil gospod kralj to, kar delajo vsi kralji, kadar jim, kakor pravimo, voda v grlo teče. Obrnil se je na svoje narode za pomoč. Polovico kraljestva in še dve njivi za krompir je obljubil tistemu, ki bo ozdravil nesrečnega prin- ca in mu osušil njegov neusahli studenec solz. Pomislite, polovico kraljestva! Gospodu kralju se je kar vrtelo po glavi. Saj veste, če bi bila princezinja, bi kralj ponudil njeno roko in to bi bilo cenejše, ampak imel je samo tega objokanega princa. Pa kaj bi si belil glavo; tudi če bi moral primakniti še eno njivo za kumare, samo da bo v kraljevih dvoranah spet mir. Še ne vem ne, ali je dal kralj nalepiti plakate ali pa je to oglasil radio, gotovo je, da je za ta oglas izvedel Kočevarjev Jurček in takoj sklenil, da bo princa ozdravil. »To bi bilo čudno, da ga ne bi naučil česa boljšega kakor jokanja!« Veselo je zažvižgal in kmalu je bil pred gradom. Pred grajskimi vrati je vrgel nase materino poročno krilo, si prilepil umetno brado, potrkal, prijel za kljuko, vrata so se pdprla, in ker se ni zganila niti miška, jo je Jurček mahnil naravnost proti kraljevim dvoranam. Na hodniku je srečal gluhega kuharja. Ustavil ga je in rekel: »Je gospod kralj doma?<< »Tomaž, kakšen Tomaž!?« je zmajeval z glavo kuhar. »Vprašam, ali je gospod kralj na prestolu?« je pojasnjeval Jurček. »Ni obolel! Ni obolel! Je zdrav!« »Kdo bi me kralju javil?« »Nič ne vem. da bi se bil davil,« se je čudil kuhar. Jurček je že hud: »To so neumne reči!« »Da, da, veči in veči in se cmeri!« pravi skoraj jokaje kuhar. Jurček ni hotel več poslušati. Mahnil jo je po prvem hodniku na levo in imel je srečo. Prehodil je komaj petdeset dvoran in štiride- set manjših sob, pa je že zagledal pred seboj gospoda kralja. Kralj je imel krono v naročju, žezlo pod prestolom in dolgočasil se je. Jurček je med vrati trikrat zakašljal, malo počakal, potrkal, in ko je kralj milostno zaklical »Naprej!«, je vstopil. Kralj je zdaj imel že krono na glavi, žezlo v roki in je strogo meril neznanca. Jurček se je globoko priklonil in povedal, da je slavni zdravnik Ka-lakura in da bo poskusil ozdraviti nesrečnega princa, samo če mu kralj dovoli, da odvede princa v svoj sanatorij. »V štirinajstih dneh bo kraljevič kakor prerojen, na jok se še spomnil ne bo. In vse to bom storil za eno samo krono!« (V tisti državi so imeli še krone namesto dinarjev!) Za pet ran božjih, Jurček se je spomnil, da se take stvari vendar ne morejo delati tako poceni; zato je brž obrnil in rekel: »To se pravi, hotel sem reči za kraljevsko krono!« Kralj se je prestrašil, da se je kar prestol z njim zamajal. Tega mu vendar ne more dati in tudi prinčeva bolezen ni tako resna, vsak mazač bo to opravil ceneje. Zdaj se je spet prestrašil Jurček. Takole bi bil ob zaslužek. Rajši nekoliko popusti. »No, navsezadnje ne zahtevam kraljevske krone,« pravi resno; »ampak kravo, dve kozi in parček domačih zajcev moram dobiti!« Kralj je takoj v devetih nebesih in bi Jurčka najrajši objel. Pa se je premislil, poklical gluhega kuharja in mu velel: »Miha. prinesi nama kavo!« Kuhar poskoči: »Kravo? Kje naj vzamem kravo?« »Kavo!« se jezi kralj- Kuhar odhaja mirno v kuhinjo in godrnja sam pri sebi: »Da. da, imam že po-zabljivo glavo!« Kralj je ponudil Jurčku nekaj keksov, in preden jih je Jurček pojedel, je pripravil princu nahrbtnik. Potem je prišel princ, rekli so mu, da se pojde zdravit, in kralj ga je usekal z žezlom, da bi se vsaj pred slavnim tujcem ne cmeril. Toda princ je udaril še bolj v jok in bilo je po slovesu. Jurček je vzel v eno roko nahrbtnik, z drugo je prijel kraljeviča in šla sta na pot. Princ je jokal in jokal, Jurček pa je žvižgal. Ko sta bila že precej daleč od gradu, je Jurček vrgel materino krilo raz sebe in spravil brado v žep. Princ je gledal to s solzami v očeh, hipoma pa je butnil v smeh: »Ti nisi učeni Kalakura?« »Kje neki!« se je kro-hotal Jurček in skočil v gozd po maline. Princ brž za njim. Maline so mu šle imenitno v slast, toda zbodel se je v palec in že mu je bilo na jok. »Glej. veverica! Za njo!« je zakričal Jurček in že je plezal na bor. Kraljevič je pozabil na jok in se spustil za Jurčkom. Seveda jima je veverica ušla, toda glavno je bilo, da se je princ naučil plezati na drevesa. Ampak na zadnjem boru si je raztrgal hlače. Ko je to opazil, se je začel kremžiti in solze so mu silile v oči. Jurček pa je bil kakor škrat. »Poglej! Takole se skače čez jarek!« »Hup! in že je bil na drugi strani. Princ takoj za njim. In zdaj se je začelo. Tja, sem — tja, sem, dokler se ni princu zataknila noga in je ležal v jarku. Izlezel je kakor povodni mož in že je imel jok na kraju. Toda Jurček kriči: »Metulj!« in hiti za njim. Princ ni vedel, ali naj joka ali naj jo ubere za Jurčkom, naposled pa se odloči za drugo in je kmalu Jurčku za petami. Metulja nista ujela, pač pa se je medtem posušila prinčeva obleka. In tako je bilo vso pot. Cim je Jurček opazil, da gre princu na jok, ga je že kako pregnal, in ko sta prišla domov, je bil princ tako truden, da bi ne bil mogel niti jokati. Sedla sta na klop, princ je izpil lonec mleka, pojedel dva kosa črnega kruha, potem pa si je želel le: spat, spat! Spal je vso noč, ni sanjal, ne jokal. Zjutraj se je zdravljenje nadaljevalo. In kaj pravite na to. da je čez tri dni začel kraljeviču svet ugajati, da se je znal ustaviti pri cvetlici, se poigrati z mačko in oponašati kukavico? Večkrat se je smejal, da je kar odmevalo. In to je bil konec zdravljenja. Tako, gospod princ, zdaj pa poj-deva spet v grad h gospodu kralju-»Bog ve, ali se ne bo spet razjokal?« je pomislil Jurček, toda princ se je držal. Resda mu ob slovesu ni bilo lahko, a vendar se solza ni prikazala. Čemu neki? Saj sta si z Jurčkom obljubila, da se bosta vsaj vsak drugi dan obiskovala. Prijatelji, to je bilo veselje, ko se je ozdravljeni princ vrnil! Straže so roži j ale z orožjem, služabniki so se veselo klanjali in izjavljali, da je bila odpoved službe samo šala, stara pestunja se je opravičevala, češ da tista mrtva stara mati ni- spet zlate čase zrli, se je prijel za glavo in tožil: »Mene zaprli? Zakaj? Saj nisem nikomur nič žalega storil!« ti ni bila njena stara mati, temveč da je bila stara mati docela druge stare matere. Gospod kralj je hotel to tudi nekako oslaviti ter si je kupil sivo lasuljo, da ga ne bo krona več tako tiščala. Samo kuhar je še zdaj slabo slišal, in ko so mu rekli, da bodo In princ se je smejal, smejal in smejal in zdaj mu ne pravijo več Solzica, ampak Veseljaček. Pa še nekdo se je smejal: Jurček. Domov je gnal lepo kravo in dve beli kozici, za njim pa je kraljevski sluga nesel v vreči dva krasna belgijska zajca. * * * TRIFARŠKO RROŠČENJE Jernej klenka na trifarške zvone: Hajte, hajte, romari pobožni! Naj vam žalost daleko zatone i opašite si venec rožni! Majka trifarška vas v tronu čaka, da se ji pokloni duša vsaka! Slepi guslar že na struno brenka, kraljeviču Marku slavo peva, v škrlak se mu sipa nekaj žvenka, tužno glas nad grobi mu odmeva, a za slepe pak je unkraj groba nikdar še neviđena svetloba. Poleg slepcal dolga vrsta bednih: hromci so i mutci, padečniki. Koliko je milosti jih vrednih? Vsi so ti več zdaj med mučeniki! Ko pa jih ob lis ne večna zora, v nič sesuje strašna se pokora. Vivodinec več na ražnu vrti janca, vojn pečenja lačne mami, i na sodih čepi so odprti, da se žeja mahoma predrami. Sekaj, toči! Duša je oprana, sveta maša s hvalnico končana. Viničarke, Marindolke kolo šarovito so na tren sklenile. Kdo bi ne zaigral naokolo, če so diple več se oglasile? čača puha, majka podrncava — joh, i njim je. cvela vigred prava! Danes? Hromeč, slepec, Vivodinec — ti za stare kosti so izbranci! Peni se v majoliki traminec, onda} smo si vsi najbolji znanci: duša vriska, smeje se i plaka — Majka trifarška nas v tronu čaka. E. C. Gangl fRANjo ČićeK: Hihgc Pihec MIHEC PIHEC POPRAVLJA OČETOVO URO OČE PIHEC SE JE V NEDELJAH RAD POSTAVIL. PRAZNIČNO SE JE OBLEKEL IN V USTA JE VTAKNIL DOLGO CIGARO. STIRI NEDELJE JO JE IMEL DOSTI. KAJTI JO JE KADIL LE, CE JE OPAZIL NA CESTI ŽUPANA ALI PA KAKŠNEGA OBČINSKEGA MOZA. V ŽEPU JE IMEL VELIKO URO. ZA BIRMO JO JE BIL DOBIL OD BOTRA. BOTER JE ZE DAVNO RIL POD ZEMLJO, URA PA JE OSTALA. LAHKO JE OSTALA, KER JE BILA PRIVEZANA NA VELIKO IN DOLGO VERIGO, KI JO JE OCE PIHEC S PONOSOM NOSIL IN KAZAL. VERIGA PA NI BILA SAMO VELIKA IN DOLGA, AMPAK SE JE TUDI LESKETALA KAKOR NAJLEPŠE SREBRO. SAJ JE PA TUDI PRECEJ CASA VISELA PRI URARJU POLEG SREBRA. OCE PIHEC JE TRDIL MIHCU, DA VERIGO TAKO DOLGO SNAZI IN DRGNE S KRPO, DA POSTANE »SREBRNA«. MIHEC SI JE DOBRO ZAPOMNIL, KAKO DELA OCE SREBRO. ČUDIL SE JE LE, ZAKAJ NE NAPRAVI TUDI URE SREBRNE. URA JE BILA NAMREČ NEKAM SAJASTA IN ČRNIKASTA. MIHEC NI VEDEL, DA JE OCE ZATO NE SPREMENI V SREBRO, KER SE PAC NE DA IN JE TUDI NEPOTREBNO, KER SE URE NE VIDI IZ ŽEPA. LAHKO NOSIŠ V ŽEPU TUDI KOREN ALI REPO, SAMO DA JE NA SVETLI VERIGI, PA BO ZUPAN VSEENO MISLIL, DA JE V ŽEPU URA. TA PREKLICANA URA NI ŠLA MIHCU IZ GLAVE. »MORA BITI SREBRNA!« JE DEJAL SAM PRI SEBI IN JO JE POTEGNIL ZE DRUGI DAN S POLICE, KAMOR JO JE SHRANJEVAL OCE CEZ TEDEN. PRIČEL JO JE RIBATI IN DRGNITI. DA MU JE POT CURKOMA LIL S CELA. ŠENTANA URA JE OSTALA CRNA, ŠE MALO NI KAZALA NA SREBRNO. PA JE VZEL MIHEC KRTAČO. MILO IN VODO. NI ZLOMKA, ŠE OD ČLOVEKA GRE CRNOBA, CE SE GA TAKOLE LOTIŠ, PA NE BI ŠLA OD URE? PA NI ŠLA IN NI. PAC PA JE URO NEKAJ PRIJELO IN JE MRKNILA. TO SE PRAVI, USTAVILA SE JE. MIHEC JE SEDAJ SPREMENIL DELOVNI NACRT. NAMA] I JE OPUSTIL UMIVANJE IN KRTACENJE. »URO NEKAJ GRIZE,« JE DEJAL IN SE LOTIL KOLESJA, DA BI SE SPET VRTELO. ODPRL JE URO, VODO JE KAR PIHNIL IZ NJE TER JE PRIČEL SUKATI IN POGANJATI KOLESCA. NI SLO IN NI SLO. MIHEC SE JE USTRASIL, KAJ BO. DOBRO. DA SE NI OČETA DOMOV. »MOGOČE BO URI ODLEGLO«, SI MISLI MIHEC. »NAJ MALO POČIVA, AJATUTAJA!« JE POLOŽIL URO NAZAJ NA POLICO, NAJ SPI. JE URA IMELA NAJBRŽE SPALNO BOLEZEN, KAJTI JE SPALA DO PRIHODNJE NEDELJE, KO JO JE OCE POTEGNIL S POLICE, IN JE SPALA KAR NAPREJ. OCE PIHEC JE GLEDAL IN GLEDAL URO KAKOR PES MAČKO. TODA NI POMAGALO NOBENO GLEDANJE. URA NI SLA IN NI. SE MENILA SE NI, KDO JO GLEDA. OCE PIHEC JO JE ZGRABIL Z JEZO TER JO NESEL K URARJU. »VI, OČKA, STE PA ČUDEN PTIC«, MU JE ZABRUSIL STROGI MOJSTER, »SAMI SE RAJE UMIJTE, VAM NE ŠKODUJE, URI PA« »HUDIMANA«, SE JE ČUDIL OCE PIHEC, »KDAJ BI BIL UMIV AL URO? URARJU SE MESA, ALI PA JE KAJ POŽRL NA TESCE IN MU SEDAJ BLODI PO GLAVI, NAMESTO V ŽELODCU. ON DA BI UMIVAL URO? SAJ NI BOG VE KAK PRIJATELJ VODE! SE SAMEGA SEBE UMIJE KOMAJ DVA PRSTA OKOLI NOSA. KAJ PA. KAJ PA, CE MU NI URA SAMA USLA V VODO. SE PRAŠIČI RADI SKAČEJO V VODO, CE JIM JE VROČE, PA NE BI URA? ŽE VEM, ŠE NA POLICI JO BOM PRIVEZAL! CESA SI. MRSNA. VSEGA NE IZMISLI!« (DALJE PRIHODNJIČ) Koliko coso traja nogometna tekma ? Nad tem vprašanjem se bo gotovo marsikdo izmed Zvončkarjev smejal? Ali ni povsem razumljivo, da se v vsakem polčasu igra po 45 minut? Vsak najmanjši dečko to vel Dvakrat 45 minut je 90 minut, to je poldrugo uro. Pa vendar to ni popolnoma pravilno; zakaj čisti igralni čas je mnogo krajši, če upoštevamo mnogoštevilne igralne pavze, ki jih povzročajo streli z žogo preko stranskih in vratnih linij. Celo stalni obiskovalec nogometnih igrišč bo presenečen, kako močno se lahko skrči igralni čas. Neko nogometno tekmo, ki je končala s 5 : 4, so z uro natančno zasledovali. Igra je dosegla nič manj kakor 123 prekinitev. Največ je bilo stranskih out-ov (avtov); zakaj, da je žoga prišla nazaj na igrišče, je bilo potrebno 52 sunkov. Vedno je poteklo približno 6 sekund, da so prišli igralci spet do igre, tako da so te prekinitve imele za posledico izgubo 312 sekund. —-Tistim od vas, ki so slabi računar- ji, izdamo, da je to 5 minut in 12 * * DOBRI SOŠOLEC Mirko, kam tako hitiš? Daj, počakaj vendar malo! Po počitnicah je spet, pa mi vstati ni se dalo. sekund. Potem je bilo 43 strelov izpred gola, ki je vsak povzročil prekinitev 9 sekund, tako je bilo nadaljne izgube igralnega časa 387 sekund (6 minut 27 sekund). Zelo mnogo časa je šlo v izgubo po vsakem golu; dokler se niso duhovi pomirili, je nastala prekinitev poprečno 22 sekund, torej skupaj 198 sekund ali 3 minute 18 sekund. — Končno je bilo še 10 prostih strelov z 8 sekundami premora, skupaj 188 sekund ali 3 minute 8 sekund. Će Seštejemo vse te prekinitve, dobimo, da je bila nogometna tekma skrajšana za 18 minut in 5 sekund, tako da je znaša) čisti igralni čas namesto 90 minut le 72 minut. Za nogomet navdušeni Zvončkar-ji bodo morda žalostni, ker so izvedeli, da jim nudi nogometna tekma namesto 90 minut igre samo 70 ali 75 minut. Toda naj ne pade nikomur na um, da bi zaradi tega zahteval pri blagajni odgovarjajoči del vstopnine nazaj. Gotovo bi mu povedali, da nudi nogometna tekma igralcem toliko napora, da bi nemara sploh ne bila mogoča, če ne bi bilo po igralnih pravilih predvidenih toliko umetnih pavz in prekinitev. * Kaj Imaš za malico? V torbi spet nI nič nemara 1 V šolo nosiš knjige le, to tl Je navada stara. Meni pa kolača dva, mati Je za šolo dala, vzemi, Mirko enega! Res tl dam ga, to r,i šala. Kaj? ne pojdeš na obed? Mati pere pri sosedu? Z mano kosil boš pri nas in igral se po obedu. Prašaš, kal naj daš za to, da k nam hodiš na kosilo: Mirko, ko boš velik mol, vse povrneš mi oblio. G o j m i r Krek JESEN Tlndctnie Klavir Ivan Raxpotnilc Skrivnost zelene jame (Čudoviti doživljaji dveh dečkov) Tomo in Branko sta bila neraz-družljiva prijatelja. Nekega dne je prosil stric, upokojeni kapitan. Toma. naj mu pospravi njegovo knjižnico. Branko je pomagal pri tem delu svojemu tovarišu in dečka sta, nepopisno presenečena, odkrila v knjižni omari skriven predal, v katerem je ležala stara, dragoceno vezana in z okovjem obdana knjiga. V njej so bili s črnilom napisani zapiski nekega pomorščaka Mihajla Antica, v katerih ta pripoveduje o nekem čudnem mestu, ki se je nekoč potopilo v morju. Dečka sta bila radovedna in sta pričela zadevo raziskovati. Z nekega visokega hriba, ki se je vzpenjal v bližini obmorskega mesta, kjer sta stanovala, sta opazila v dalji z daljnogledom otok z volčji glavi podobno skalnato izboklino. V bližini tega otoka je tudi Mihajlo An-tič našel Estero, potopljeno mesto. Poslej sta venomer sanjarila, kako bi na tem otoku pričela iskati sledove čudežnega potopljenega mesta. V nadaljnjem času sta se imela Tomo in Branko mnogo učiti, tako da sta morala svoje načrte odložiti na poznejšo dobo. Toda pozabila jih nista. Ko je bil Tomo nekega dne pohvaljen v šoli in je to njegov oče zvedel od učitelja, je rekel pri kosilu prijazno svojemu sinu: »Slišal sem, Tomo, da si bil zelo priden v šoli. Konec tedna se bliža! Hočem ti napraviti posebno veselje! Soboto in nedeljo lahko preživiš, kakor želiš sam!« Tomu je šinila vsa kri v glavo. In takoj je razložil očetu svoj načrt: »Če mi dovoliš, oče, potem bi napravil z Brankom majhno potovanje s čolnom po morju. To sva si z Brankom že od nekdaj žele- la. Prenočila bi na otoku Partinu pri starem ribiču Mateju, kjer smo bili, kakor se spominjaš, enkrat poleti!« »Če mi obljubiš, da bosta pametna in previdna, nimam nič proti temu,« je odvrnil oče. »Hvala, oče, v nedeljo zvečer sva pa zopet doma!« Tudi Branko se je tega razveselil. Treba je bilo le pregovoriti njegove starše. »Vidiš, sinko moj. pošteno delo dobi vedno pošteno plačilo!« je razlagal Tomo učeno in pokroviteljsko svojemu prijatelju. »Tebi je lahko govoriti, saj ti gre nemščina kakor namazano. Pri meni pa je v tem oziru težko, ker nimam daru za jezike. Poleg tega sem se ravno toliko učil in gu-lii, kakor ti, in če je pri tem prišlo manj iz mene, ni to moja krivda!« »No, nikar se takoj ne cmeri, drugače ti bom moral reči .malček, ne jokcaj'!« »Samo poskusi! Malček si in ostaneš vedno ti. Prav za prav je pa vseeno, kdo od naju dobi nagrado. Kar odpade bleska od enega, to podeduje drugi. Če rečem svoji materi: »Tomo je bil pohvaljen v šoli in njegov oče mu je dovolil. da napravi z menoj majhno potovanje, bo gotovo vse v redu.« In res! Tudi Branko je dobil dovoljenje od staršev. Končno je napočila zaželena sobota. Vreme je kazalo, kakor da hoče pospešiti podjetnost obeh dečkov, nebo je bilo brez oblačka. Kot otroka, rojena ob morju, sta že od zgodnje mladosti poznala vse, kar se tiče čolnov in veslanja. Pri nekem izposoj evalcu sta si najela čoln in sta vkrcala vanj svojo opremo in živež za dva dni. Morje je bilo mirno in gladko kakor zrcalo in zdelo se jima je igrača veslati do bližnjega otoka Partina. Od tam pa, kakor sta ugotovila po zemljevidu. otok z volčjo glavo ne bo več daleč; čeravno so bile čeri zaznamovane na karti le z drobnimi piči-cami, dečka nista dvomila, da pomenijo otok, ki sta ga iskala. Med vožnjo sta malo govorila, ker sta trosila vse moči za veslanje. Ko sta dospela na Partin, sta poiskala starega ribiča Mateja in si izgovorila pri njem prenočišče. Drugega dne sta nameravala že na vse zgodaj pred sončnim vzhodom s svojim čolnom na raziskovalno potovanje. Izvrstno sta spala v visokih, s svežim perilom pregrnjenih posteljah, ki ju jima je pripravila ribičeva žena. Kakor na ukaz sta se zbudila oba naenkrat že v zgodnji jutranji uri. Ribič Mate je bil pa še urnejši jutranji vstajač in ju ie razveselil z odlično vročo kavo, ki jima je izborno teknila. »Taka sta kot Krištof Kolumb in Ferdinand Kortec!« se je hudomušno pošalil oče Mate. »Stavim, da hočeta tu v naših vodah odkriti novo zemljo!« Dečka sta se spogledala. Ali jima je ribič s svojimi bistrimi mornarskimi očmi iz oči prebral njune načrte? Zasmejala sta se in nista rekla ne da ne ne. Dve uri kasneje sta potegnila vsa radostna od sreče svoj čoln na peščena tla »Otoka z volčjo glavo«. Prepričana sta bila. da morata tu naleteti na sledove, ki jih je opisal stari pomorščak Mihajlo Antic. Začetkoma se je zdelo, da ni otok nič drugega kakor iz morja štrleča, nenaseljena in precej pusta skala. Prehodila sta zaliv in splezala na strmo skalovje; nista pa našla nič, iz česar bi bilo sklepati, da so že stopili na otok kdaj kakšni obiskovalci. »Najbolje je, če se vsedeva zopet v čoln! Morda bodo na severni strani kakšni sledovi!« je predlagal Tomo. Tako sta zopet stopila v čoln in veslala oprezno in počasi okoli otoka. Bala sta se, da ne bi zadela ob zavratne, pod morsko gladino nahajajoče se čeri. Naenkrat sta zagledala v svoje veliko presenečenje in veselje v skalovju vratom podobno odprtino. »Jama!« je vzkliknil Branko navdušeno. »To morava preiskati!« Na otoku se je videlo tudi, da teče morska voda v votlino. »Tem bolje in laže, saj lahko kar s čolnom zavoziva vanjo!« je menil Tomo in že sta krenila s čolnom proti odprtini. V jami je bilo, v nasprotju z ozračjem prostega morja, na katerega je sonce že precej močno pripekalo, na poseben način hladno, skoraj mrzlo. Prevladoval je čuden polmrak izrazito zelene barve, kateremu sta se Tomo in Branko zelo čudila. Od kod je prihajal, ni bilo mogoče ugotoviti. Jama ni bila preveč visoka, imela je nizek obok in od njenih skalnatih sten je kapljala voda. Od kod pa je prihajala v jamo čudovita zelena luč? ... Zdaj je napravila ozka vodna pot ovinek, bilo je ravno toliko prostora, da sta mogla s čolnom okoli, in vzhodna vrata v jamo so jima izginila izpred oči. Temnejše pa v jami ni postalo, temveč se je zdelo, kakor da bi postajala zelena svetloba vedno močnejša. Govorila nista ničesar. Da bi se vrnila, na to ni nihče od njiju niti mi- slil. Saj morata nekje na drugi strani otoka priti zopet na prosto... Zdaj se jima je zazdelo, da je že precej časa preteklo, odkar sta za-vozila s čolnom v jamo. Nenadoma je obstal Tomov pogled na skali na njegovi levici. V istem trenutku je pogledal tja tudi Branko — v skalo so bile vklesane svetlejše črte, ki so se izcimile v okorne, toda prav jasne črke. ESTERA je bilo napisano na skali, kakor da bi nevidna roka duha napisala besedo nanjo. Oba prijatelja sta se spogledala. Mrzlično razburjenje se ju je polastilo. Čeravno nista dvomila o verjetnosti zapiskov Mihajla Antica, vendar se jima je * * Fran Bradač Kdor daje, tudi prejema Po vrtovih je dozorevalo sadje. Bil je čas obiranja, poln vonja jabolk in hrušk. Tudi Zagorčev Janezek je obiral sadje na vrtu ob cesti. Zagorčevi so imeli samo borno hišico in na vrtu tri lepe jablane. Janezkov oče je delal ves dan v bližnjem kamenolomu in samo ob nedeljah je nekoliko počival. Janezku je bilo obiranje jabolk prava zabava. Nekega dne je trgal jabolka in jih deval v košarico. Po cesti je prihajal tujec. Ni bil še star. toda stopal je počasi, kakor da že ne more več. Ko je prišel pod jablano, na kateri je bil Janezek, se je ustavil ter si otiral pot s čela. Popotnik je bil videti precej onemogel. Uzrši dečka na jablani, je dejal: »Hej, deček, ali bi mi hotel vreči kako jabolko v klobuk. Od vročine mi je grlo usahnilo.« zdelo čudežno, da sta baš tu naletela na prvo sled potopljenega mesta. »To je toliko kot kažipot!« je menil Tomo in pokazal na črke, vklesane v skalo. »Da — in za naju velja samo ,naprej'! Ze nekaj časa čutim, da vodna pot, po kateri se pomikava, ni ravna. Pioveva navzdol; ta pot ne vodi na prosto, temveč v globino, pod površino morja!« »V Estero!« je zajecljal Tomo z nalahno grozo. »Ali naj veslam nazaj?« je vprašal Branko s tresočim se glasom. »Ne, nikoli!« »Dobro! Tudi jaz ne mislim drugače! Potem pa naprej — potopljenemu mestu in novim doživljajem naproti!« (Dalje prihodnjič) * Janezek se je ozrl z lestve doli in videl lep, a utrujen obraz, ki ga je proseče gledal. To mora biti dostojen človek, ne klatež, si je mislil Janezek. »Nastavite klobuk, pa vam bom vrgel nekaj jabolk« »Hvala ti, deček, priden si,« se je zahvalil tujec, ko mu je Janezek vrgel nekaj jabolk v klobuk. S slastjo je brž načel prvo jabolko in, ko ga je pojedel, je vprašal: »Od kod pa si?« »Tamle iz tiste hišice.« »Kaj pa dela tvoj oče?« Janezku se je čudno zdelo, da ga tujec tako izprašuje, pa je vendarle odgovoril: »Kamenje lomi.« »Hm. To mora biti težko delo-« In popotnik je vgriznil v drugo jabolko ter nadaljeval pogovor: »Povej mi, ali je še daleč do Lisca?« Lisec je bila graščina. »Ne. Slabe pol ure. Tamle za gričem je. Ali greste tja?« »Da. Morda mi dajo kaj jesti. Kaj misliš?« »Tega pa ne vem.« »Ali je tamošnji gospod dober?« »Ali je dober, tega tudi ne vem. Ampak bogat je precej. Tisti kamenolom, kjer dela moj oče, je njegov.« »In kaj pa ti prav za prav delaš? Ali ne hodiš v šolo?« »Ne več. Osnovno šolo sem že dovršil. Zelo rad bi šel še v kako drugo šolo, v mestu, toda oče nima denarja za to.« »Hm, to je škoda. Pa si se dobro učil?« »Imel sem same odlične.« »Torej še ne veš, kaj boš delal zdaj, kajne?« »Ko bom večji, bom moral bržkone hoditi z očetom v kamenolom. Preveč nas je doma, dva brata in tri sestre in vsi so še majhni.« »To je torej velika skrb. Ampak jaz moram že oditi. Hvala ti za jabolka.« »Počakajte, dam vam jih še nekaj, če bi vam na Liscu morda ničesar ne dali, da ne boste lačni.« In Janezek je vrgel popotniku še nekaj jabolk v klobuk. »Res si priden. Bog ti povrni!« Lej — si je mislil Janezek, ko je popotnik odšel — so še revnejši ljudje, kakor smo mi. In vesel je bil, da je dal popotniku jabolk. Drugi dan je bila nedelja. Janezkov oče je sedel pred hišico ter se grel na soncu. Zdajci je po cesti pridrdrala kočija in v njej je sedel gospod z Lisca in še neki drug gospod. Kočijaž je pred hišico ustavil in oba moža sta izstopila. Janezkov oče je spoštljivo vstal in nekako v zadregi pozdravil. Kaj neki hočeta od njega? »Kje pa imate sina — tistega, ki je včeraj obiral jabolka ob cesti?« »Janezka? Takoj ga pokličem. Menda vendar ni napravil kaj napačnega, za pet ran božjih?« se je prestrašil oče in poklical Janezka. Ko jc Janezek prišel, je od presenečenja kar zazijal. Tisti drugi gospod — je bil včerajšnji popotnik. ki ga je obdaroval z jabolki! Ali pa se mu je to nemara samo zdelo? »No, ali me poznaš?« se mu je nasmehnil tujec. Janezek ni vedel, kaj bi mu brž odgovoril. »Niti vedel nisem, da imate tako pridnega dečka,« je rekel graščak. »Tole je moj mlajši brat, včeraj se je peš vrnil iz tujine, kjer je izgubil vse svoje imetje. In vaš Janezek mu je dal jabolk. Dal mu jih je celo več, kakor je moj brat prosil. Tako — in zdaj povej, Janezek, kaj bi si želel.« Janezka je oblila rdečica, niti besedice ni mogel izpre-govoriti. Še zmeraj se mu je vse to zdelo tako nemogoče, saj je še včeraj videl tega človeka v oguljeni, zaprašeni obleki, vsega utrujenega in zapuščenega. »No, ti si mojemu bratu že včeraj povedal, kaj bi rad. Nič te ne bodi sram, to je lepa želja. Torej zdaj pojdeš v šolo. In ko boš dora-stel in dovršiš šolo, bom že jaz za to poskrbel, da ti ne bo treba kamenja lomiti.« Potem se je graščak obrnil k Janezkove-mu očetu in dejal: »Pridite z njim popoldne k meni na grad; tam se bomo domenili. In zapomni si, deček: Kdor daje, tudi prejema, to je star pregovor. No. z Bogom!« Kočija je oddr-drala ili Janezek je z očetom še dolgo stal pred hišo kakor v sanjah ... Lojze Zupane Kako je Kristus ustvaril vinsko trto . . . (Belokrajinska pripovedka) Ko sta Kristus in sveti Peter še po zemlji hodila, sta nekoč pripotovala tudi v Belo Krajino. Hodila sta bosa in oprta vsak na svojo palico po prašni cesti od bajte do bajte ter se ustavljala pri otrocih, ki so v gručah posedali pred hišami. Otročaji so bili oblečeni v same ro-bače in so se lovili, kričali in igrali. Ko pa so zagledali trudna popotnika, so ju obstopili in hiteli vpraševati, kam ju vodi pot... »K dobrim ljudem, ljubi otroci,« jim je odgovoril Kristus. Med pogovorom je Kristus vsakemu otroku položil roke na glavo. Ko sta se s svetim Petrom oddaljila od dece, je sveti Peter vprašal Kristusa: »Gospod, zakaj si otrokom po-kladal roke na glavo?« »Zato, da bodo zmerom ostali pametni in dobri ljudje, kakor so njih očetje in matere,« je odgovoril Kristus. »Le kako moreš potem dopustiti, da ljudje, ki so dobri, prebivajo v takšnem puščobnem in skalovitem kraju,« je ugovarjal sveti Peter, iztegnil desnico ter pokazal po ska-loviti pokrajini. »Glej, Gospod, ljudje trpe glad, če je letina samo srednja, nikar še slaba. Samo ob dobrih letinah pridelajo po tej kraški zemlji toliko, da se za silo prežive.« Kristus pa je kar molčal in ni svetemu Petru ničesar odgovoril. »Potrpi, Gospod,« mu je odgovoril sveti Peter. »Tamle na hribu se pasejo ovce. Nikjer ni v bližini nobene hiše, da bi mogla poprositi za vodo, ampak k pastirjem pojdeva in dali nama bodo piti...« »Pa ne samo lačni,« je sveti Peter dalje silil v Kristusa, »tudi žejni so pogosto. Ubogi ljudje, ki morajo prenašati v poletni vročini žejo, ker nimajo vode v svojih vodnjakih ...« Pozno popoldne, ko je bila sončna pripeka najhujša, sta božja popotnika prišla do Nove Lipe, kjer se iz ravnice dviga Poča gora. Foča gora je bila pusta in vsa posejana s skalami, zapičenimi globoko, globoko v zemljo. Samo tu pa tam je med skalovjem poganjala slaba trava, kakršno rabijo dandanes samo še za nastilj. Pastirji so po stelnikih pasli ovce. Iznenada je Kristus zašepetal: »Žejen sem ...« Rečeno — storjeno! Kristus in sveti Peter sta se napotila na Fočo goro in prosila pastirje za vodo. Toda dečki so bili sami žejni, da so imeli suhe jezike in razpokane ustnice. »Prav radi bi vama dali vode, pa je nimamo niti kapljice,« je odgovoril najstarejši pastir. »Ali ni v bližini nobenega studenca?« je vprašal sveti Peter. Pastirji so se žalostno nasmehnili in odgovorili vsi na mah: »Ne, ni ga! Samo kamenje je povsod. Prinesli smo si zjutraj s seboj barilček vode, pa smo jo že davno popili.« Kristus se je žejen, kakršen je bil, napotil dalje. Ko sta prišla s svetim Petrom nazaj pod Fočo goro, se je Kristus ozrl in zašepetal besede. In zgodilo se je čudo: vse kamenje na Foči gori je izginilo, tam pa, kjer so preje bile skale, so zrastle same vinike... Belokrajinci pa še niso poznali čudežne moči na novo ustvarjenih zelenih grmičkov. Pustili so, da so se ovce še naprej pasle po Foči gori in obirale zelene liste vinskih trt. Toda pod jesen, ko so se pod zelenimi listi vinik prikazale drobne jagode, so ovce pojedle tudi te in se opijanile. Potlej so Belokrajinci pričeli gojiti vinike, jih prekopavati in presajati, da ga kmalu ni bilo v vsej Beli Krajini brežuljčka, ki bi ne bil zasajen z vinsko trto. In še danes je v letih suše v Beli Krajini več vina kakor zdrave pitne vode. —--— * * * Miljarda v besedah Gotovo ste že slišali ali čitali o čudaških ljudeh, ki imajo zelo smešne, posebne domisleke, ki tako dolgo premišljujejo in gruntajo kakšno stvar, dokler nekega dne res ne najdejo poti do nje. Eden takih posebnikov je Anglež Mister Ferguson, ki je v mladih letih kot profesor matematike (računstva) dajal otrokom v šoli najtežje naloge. Nekega dne se je Mister Ferguson — užival je že davno svoj zasluženi pokoj — zjutraj zbudil in padlo mu je na um, da bi bilo dobro izračunati, koliko črk potrebuješ, da lahko z njimi napišeš z besedami vse številke od 1 do 1.000,000.000 (1 milijarde). Mister Ferguson je računal več let, po dolgem času pa je prišel do tegale zaključka. Če bi hoteli zapisati vse številke, bi potrebovali 45.032,998.006 (45 milijard 32 milijonov 998 tisoč in 6) črk. Če bi pa res kdo dobil skomine, da bi se lotil te ogromne naloge, potem moramo takoj pripomniti, da bi pisanje 45 milijard črk napolnilo knjige, ki bi jih lahko uvrstili z več kot 100.000 izvodi v veliko knjižnico, večjo kakor je naša nova univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Toda ta zaključek Še ni zadostoval Mistru Fergusonu. Hotel je tudi vedeti, koliko zlogov bi imele vse številke. Izračunal je, da 13.235,000.002. Če vzamemo, da lahko v 1 minuti izgovorimo 250 zlogov, potem bi morali živeti 100 let, da bi lahko našteli vse številke od ene do ene milijarde. Črni dež Poznajo ga v Južni Kaliforniji. Je to dež, ki pade po jasnih in mrzlih pomladnih nočeh. Ne vsiplje se pa kakor običajni dež, temveč se pomika z zračno strujo dalje in pokrije, kamor pade, vse z gosto klejasto snovjo. Obrazi postanejo umazani, nosnice dobijo črne robove in beli ovratniki, ki so bili zjutraj sveži in čisti, so tako zamazani, kakor da bi jih bil kdo namočil v blatno kopel. Če niso okna s posebnim kitom pritrjena v okenskih okvirih, pronica »črni dež« v vsako luknjico in špranjo, skozi katero ima dostop zrak. Okenski zastori postanejo sivočrni, če jih ta z vlago prepojeni zrak le malo oplazi. Kopalne kadi dobijo črne lise, kakor hitro spustimo vodo vanje, in nobeno milo jih ne more očistiti. Črni dež je posledica ognjev, ki jih zažigajo spomladi na jugu Kalifornije ob nevarnosti pozebe, da na ta način varujejo na oranžnih nasadih rastline pred slano. Prav droben prah in saje, s katerimi je vse ozračje tako rekoč prepojeno, pridejo z zračnimi strujami v prav oddaljene kraje. Brez teh varovalnih ognjev bi bila lahko uničena vsa oranžna trgatev. Stena dima, ki odvrača slano in mraz, je v Južni Kaliforniji znak, da je temperatura padla pod ničlo. Povsod v oranžnih nasadih je polno posod, ki so podobne železnim pečicam in vsebujejo v petrolej namočene snovi, ki rade gorijo. Ta črni dež povzroča zapre-paščenje in obup vseh gospodinj v Kaliforniji, ker zahteva dvojno, trojno temeljito čiščenje in snaženje. Vn. MAGIČNA KOCKA Pet minut odmora zadostuje, da se gledalci odpočijejo in porazgovore. Njih oči so utrujene, zakaj vsakdo je skušal najti in razvideti prikrito tajno posameznih prikazov. Na mizico postavi predmete, ki so potrebni za drugi del predstave. Pokloni se gledalcem in jih prijazno nagovori. Še jim pripomni, da upaš, da so si vse prikaze natanko zapomnili in da jih znajo ponoviti. Na te besede se prijazno nasmej, ker na ta način pokažeš, da veš, da skrivnosti prikazov nihče ni doumel. Prikaz A. Iz lične rdeče škatlice, ki je brez pokrova, iztresi kocko. Kocko s pikami, kakršno vsak pozna a tudi ve, da je bila vedno predmet čarovnij. S čarovniško pal-čico požokaj po prazni škatlici, da vidijo gledalci, da je res prazna. Nato jo povezni na mizo tako, da bo odprtina spodaj. Kocko pa pokaži gledalcem od vseh strani in jo vrzi na mizo, da je slišati padec. B. Nato vzemi v roke magično šatuljo. Odpri predal in pokaži gledalcem, da je prazna. Vanjo z viška vrzi kocko in zapri predalček šatulje. Postavi šatuljo na mizo pred gledalce in sicer poleg poveznjene škatlice. Izpregovori nekaj čerovniških besed, n. pr.: era vira bara mahaba-r a t a, in se s čarovniško paličico dotakni šatulje in škatlice. C. Odpri predal šatulje in pokaži, da je prazen. Kocka je izginila iz šatulje. Nato dvigaj počasi in previdno poveznjeno škatlico. Na veliko začudenje bodo zagledali gledalci kocko. Kako neki je prišla iz šatulje v poveznjeno škatlico? Ko so jo vsi gledalci videli, jo zopet pokrij s škatlico, obenem pa zapri šatuljo. D. Še enkrat se dotakni šatulje in poveznjene škatlice s čarovniško palico ter zo- V -ß • • • • • s \ / \/ \ • • • • • • • • • • pet izpregovori čarobne besede. Nato odpri Šatuljo in vzemi iz predala kocko. Hitro dvigni škatlico. Na mizi ni več kocke, škatlica je prazna. Kocka je nevidno skočila iz poveznjene škatlice v magično šatuljo. S čarobno paličico pobezaj po prazni škatlici, da se gledalci prepričajo, da je prazna. Nato pa zelo hitro vtakni kocko v škatlico in zapri predal šatulje. Gledalcem se pokloni in napravi uvod v naslednjo točko. I Pribor"] Čarovniška palica, ki je pri tem prikazu potrebna, je Črna, okrogla ali štirioglata, približno 1 cm v premeru in 20 do 30 cm dolga. Dobro je tudi črno ravnilce, kakršnega rabijo knjigovodje ali učenci trgovskih šol. Poleg paličice je potrebna magična Šatulja (glej prejšnji članek) in magična kocka z rdečo škatlico. I Razlaga | Magična šatulja je bila opisana v prejšnjem članku, njeno tajnost in nevidno magično moč že poznaš. Glede kocke pa je zadeva sledeča. Iz navadne smrekovine (t. j, mehkega lesa) si daj odrezati kocko, ki naj meri 5 cm3, to je 5 cm v širino, dolžino in višino. Prelepi jo s črnim papirjem. Vzemi lep svetel papir, ki ga kupuješ za jaslice ali za okras božičnega drevesca. Iz belega papirja izreži pike in jih nalepi na kocko na vse strani od 1. do 6. Iz lepenke napravi še eno kocko, ki pa je brez ene stene (pokrova), ima torej obliko škatlice. Velika mora biti ravno toliko, da z lahkoto vtakneš vanjo leseno kocko. Ne sme pa biti * jnladiU jp&cz* • Kaznovani nepazfjivec Moj tovariš Miro Luznar ima danes pošteno izprašene hlačke, najbolj seveda na zadnji plati. Pa zakaj? Od jutra do večera bi se samo igral: da bi računal, to se mu niti ne sanja. V .šoli sedi pri pouku samo njegovo telo, Bog ve. kje je njegov prevelika, da kocka v njej ne škatlja in ne ropoče. Stranice so približno 1 milimeter daljše od kocke. Zunaj in znotraj jo prelepi s črnim papirjem in nalepi nanjo bele pike od 1 do 5, ker šesta ploskev manjka. Ako je ta iz lepenke napravljena škatlica poveznjena na mizo z odprtino navzdol, daje videz prave kocke. Nato napravi še eno škatlico, ki pa je zopet malce večja od pravkar omenjene. Torej bodo stranice zopet za približno 1 milimeter manjše od prejšnje. Znotraj jo prelepi s črnim papirjem kakor kocko, zunaj pa z rdečim papirjem, da bolje učinkuje. Najbolj pora ben je zato papir, ki ga rabijo knjigovezi za vezavo knjig (rdeči chagrin-papir). V roki imaš torej tri stvari: pravo kocko, ki tiči v papirnati kocki, obe pa v rdeči škatlici. Ko izvlečeš kocko iz škatlice, močno drži za stene rdeče škatlice, da ti neprava (druga) kocka ne izpade. Nihče ne bo opazil, da je v škatlici še ena škatlica, ki naj nadomešča pravo kocko. Ko dvigaš škatlico (v točki C omenjeni del prikaza), nalahno drži za stene škatlice, da ostane notranja Škatlica na mizi, kakor da je prava kocka. Močno pa stisni stene rdeče škatlice, da ti ne izpade neprava kocka, kadar to ni potrebno. Drži se točno opisanega vrstnega reda, da česa ne zamešaš, in pazi. da gledalci ne opazijo odprtine. Ostalo izvrši hitro in spretno, da nihče ne opazi, da imaš prav za prav dve kocki. Prikaza ne ponavljaj, ker bi sicer nemara le kdo opazil, da je ena kocka večja od druge, ali pa zahteval, da izroči kocko (drugo, nepravo) občinstvu v pregled. Če si spreten, boš žel za to zanimivo točko močno odobravanje! * duh. Namesto da bi pazil pri računstvu. Miro skoraj spi ali pa je bogsigavedi kje s svojimi mislimi. Gospod učitelj koraka proti njegovi klopi in ga hitro vpraša: »Petkrat osem?« »Štiri in dvajset!« Ves razred butne v smeh. Mirko pa gleda zmedeno okrog sebe. No. zato pa je moral ostati danes po pouku v šoli in, ko je prišel domov, ga je oče pošteno nakle-stil po tistem delu telesa, ki nima lepega imena, a je za tepežkanje in šeškanje kar Dragi gospod Doropoljski'. Zadnjič sem Vas prosil, če Vam je mogoče, poslati mi kakšne znamke, danes se Vam pa moram zahvaliti, ker sem prepričan, da mi jih je Branko Šumer poslal po Vašem posredovanju. Tudi njemu sem se že pismeno zahvalil ter mu jih v zameno tudi nekaj poslal. Vidim, da se po Vašem kotičku marsikaj izve in dobi ter da se obenem ustvarja zveza med »Zvončkarji« v domovini in med nami, ki nar. je kruta usoda pognala po svetu. Četudi mi tukaj ne manjka slovenskega čtiva. ker so razna društva, ki skrbe za to. da se slovenska beseda tudi v tujini, posebno med mladino, ne pozabi, vendar z velikim veseljem prebiram »Zvonček«, katerega pričakujem vsak mesec z veliko nestrpnostjo Iskreno pozdravlja vse Zvončkarje in Vas, gospod Doropoljski, Ivo Kropivšek, rue Luxembourg nro 12, Lens, Pas de Calais. France. Cenjeni gospod Doropoljski. ko bodo te moje vrstice natisnjene v ljubem »Zvončku«, se bom že spet pripravljal na šolo. Zdaj pa še uživam počitnice, ki jih — žal — precej kvari slabo vreme. Očka mi je obljubil, da me letos, ker sem dobil prav dobro izpričevalo, vzame s seboj v Kamniške planine, pa se kar ne moreva odločiti, ker tolikrat dež nagaja. Moja sestrica Anica je s kolonijo ob morju. Včeraj mi je pisala, da se ji izvrst no godi in da se pridno koplje. Prinesla mi bo cel škrnicelj lepih školjk. Med šolskim letom se bom spet oglasil, dotlej pa Vas in vse tovariše Zvončkarje prav lepo pozdravljam. Peter Gogala, bodoči učenec IV. razreda. Kranj. Spoštovani gospod! Še nikoli ni naš lepi obmejni Maribor tako svečano praznoval »Mariborskega tedna« kakor letošnje leto, ki je posvečeno 20letnici ljubljene Jugoslavije. Ljudi se je kar trlo. Vse mesto je bilo v zastavah in cvetju. Mamica mi je na mostu pokazala nekega gospoda z dolgo belo brado in rekla: »To je pa gotovo gospod Doropoljski.« Ali ste bili res? Sredi septembra bom začel hoditi v prvi razred gimnazije. Sprejemni izpit sem napravil že konec junija. Upam, da mi bo tudi v srednji šoli šlo dobro. »Zvončku« bom ostal zvest še naprt-i to se razume. Saj vrši ta lepi mladinski mesečnik tako plemenito narodno-obramb-no poslanstvo! Z odličnim spoštovanjem in vdanimi pozdravi Vaš Jelko Sitar. Maribor. Vsem trem dopisnikom prisrčna hvala za ljubeznive pozdrave! Jelkolu pa še tole: mamica je imela prav: škoda, da me nisi ustavil, zelo rad bi Te spoznal. Vsem mojim dragim Zvončkarjem želim mnogo uspeha v novem šolskem letu! Pa pridno se oglašajte v listu! Gospod Doropoljski. 2d spcetM jcolce • Lopar za žoge Oglejte si lopar za žoge na sliki št. 3. Prav lep je, kaj ne? Ta lopar si lahko napravite sami. Ža to potrebujete srednje-debelo palico iz vrbovine, katero zvijete in na konceh tako povežete z vrvico, da nastane ročaj. Okrogli del v enakih presledkih preluknjate z žebljem in potegnete skozi luknjice močno, toda tenko vrvico. Najprej napnemo navpične, nato pa jih pre-pletemo z vodoravnimi vrvicami. St. 1. nam prikazuje en del pletenja. Na Št. 2. vidimo ročaj. Za velike gumijaste žoge je ta lopar seveda preslab, toda za žoge iz blaga (št. 6.), za papirnate žoge (št 5.) in * * AU ic am? • Ali je res, da mačka ponoči prav tako dobro vidi kakor podnevi? Mačke sicer ponoči bolje vidijo kakor ljudje, vendar ni res, da bi videle prav teko dobro kakor podnevi. Ali je res, da ima kamela v svojih grbah spravljeno vodo? Grbe so pri kameli samo večja množina maščobe. Pač pa ima želodec teh živali nekake vreče, »vodne celice« imenovane, kamor spravlja tekočino. Kamela tudi ne zdrži brez vode dolgo časa, kakor ljudje navadno mislijo, ampak kvečjemu tri do štiri dni. Ali je res. da jezna žirafa laja kakor pes? Žirafa je edini sesalec, ki je brez glasu. Najsi bo razdražena ali zadovoljna, vedno je tiha. Ali je res, da lahko riba tudi nazaj plava? Narobe, kakor splošno mislimo, se riba med plavanjem obrača in postavlja pokonci. niso pa še mogli opazovati, da bi plavala nazaj daljšo razdaljo. za žoge s peresi (Št. 4.), ki jih napravite iz zamaška in kurjih peres, je pa izvrstno uporabljivi * Ali je res, da je pes žejen, kadar moli jezik iz gobca? Pes vedno pomoli jezik iz gobca, kadar mu je vroče. S tem poveča prostornino in pospeši izhlapevanje, s čimer se ohladi. Iztegnjeni jezik torej ni znak žeje. Ali je res, da se ura pokvari, če kazalec vrtimo nazaj? To mnenje je ostalo iz prejšnjih časov, ko so bile ure narejene tako, da se je kolesje vrtilo samo v eno stran. Pri modernih urah pa to ne velja več. Ali je res, da globoka voda plavalca bolj drži kot plitva? V tem oziru med plitvo in globoko vodo ni nobene razlike. Koliko se obdrži plavalec na vodi, je odvisno samo od teže vode, ki jo telo odrine. AJi je res, da je zemlja poleti bližja soncu? Menjanje letnih časov ni odvisno od razdalje sonca od zemlje. V resnici je zemlja najbližje soncu pozimi in sicer 2. januarja. Ali je res, da ima pes modrostne zobe? Pes ima 26 kočnikov, torej več ko dvakrat toliko kakor človek, a nobeden od teh se ne more primerjati z modrostnim zobom pri človeku. IH 2gjtovice>