52
Dopisi.
Iz Gorice 12. febr. — No, vendar enkrat! — si marsikdo misli — ima tudi goriška čitalnica glediščini oder. Sinoči se je v pričo brezštevilne množice v prvo na njem vršila Vodnikova beseda dijaška. Oder je jako lep; na zagrinjalu se kaže blejsko jezero. — S popisovanjem besede ne bom „Novicam" prostora kradel; povem naj samo to, da se je „Oproščeni jetnik" deloma prav dobro igral; deklamacija „Na Vršacu" je bila primerna in se je prav dobro izvršila. Izmed pesem je prvaštvo zaslužil Hribarjev „ Venec slavjan-skih pesmi"; vzbudil je najživejše ploskanje in moral se ponoviti. — Grajali so pa izvedenci to, da si dijaci pretežkih nalog izber6, kakor na pr. „Oresta". Da si pa ima ostra kritika to in znabiti še marsikaj očitati, kazala je vendar vsa beseda sploh za Gorico pomenljiv napredek, in naj si ga naši nasprotniki le zapomnijo in večkrat premišljujejo, da, kedar sedanja mladina vse javne stole zasede, bode z lepa ali s huda nasprotovanju njihovemu konec.
Iz Trsta 8. sveč. ^. — (Beseda v spomin Vodniku) je bila sijajna; dvorana prepolna častiteljev njegovih. —Po 5. uri začne besedo mladi g. Klemenec z navdušeno čestitko na Vodnika in naposled poživlja mladost k živahnemu rodoljubju in priporoča telovadno društvo „Sokol", ki bi tukaj mnogo koristilo, al, žalibog, da nam manjka sposobnega voditelja. Govor je bil z gromovitimi živio-in slava-klici sprejet. Deklamacije so bile jako lepe;
0 Masch. fig. 15.    2) Schwenk Myth, VII. 216.
posebno se je odlikovala gospodičina Veseiova z govorom odlomka iz Koseskove „Device orleanske"; potem stopi gosp. Eajč na oder, povdarja važnost tukajšnjih okoličanov, kot skrajne straže proti sovražnim Lahom in potrebo zedinjenja z drugimi južnimi Slovani ter kaže veselo prihodnost, in sicer tako ginljivo, da vsi nazoči so bili v to eno misel zamaknjeni. Zdaj stopi izvrstni pevski zbor na oder in zapoje Koseškovo „Kdo je mar", daje po dvoranah veličastno donela „ velika pesem". Potem pa se začne igra „Grajščak in oskrbnik" Oder je bil lepo okinčan, obleka jako lična; vsi igralci so svoje naloge jako dobro izvršili. Po igri je bil ples v zgornji dvorani, ki je trajal do belega dne. Vse se je vršilo v najlepšem redu, tako, da nam v vednem spominu ostane beseda v spomin neumrlemu našemu Vodniku.
Iz Postojne. (Čitalnica naša) napravi v nedeljo 19. dne t. m. besedo z godbo, petjem, tombolo, gledi-ščinama igrama: „Zakonske nadloge" in „Živo-mrtva zakonska" in s plesom. Vljudno so k tej besedi vabljeni vsi udje in drugi prijatli društva.           Odbor.
Iz Planine 6. sveč. — Kar je tukajšnja narodna Čitalnica mirno zaspala, nismo imeli nobene veselice več. Žalostni vzrok temu je bilo neredno gospodarstvo odborovo v denarnih zadevah, tako, da so še sedaj ne-kteri stroški na dolg ostali. Kakor pa n&rodni življej povsod svoja krila razpenja in nas v varno zavetje vabi, tako se je zopet novo življenje tudi v Planini snovati začelo. Ustanovila se je podružnica „Sokolovska", ktera med vsemi na deželi šteje največ udov. Včeraj smo prvikrat imeli veselje slišati in videti vspeh tega društva, ko je prvikrat v javnost stopilo. Veselica Vodniku na čast napravljena se je od konca do kraja vršila izvrstno. Gosp. Končnik je v mičnem govoru nam razkladal žalostno stanje naših preddedov za časa Vodnika: narod je spal in prežalostno stanje imela je naša literatura in od tej odvisna splošna omika narodova. In potem je naštel velike zasluge Vodnikove. On je prvi oral ledino zanemarjenega in zapuščenega našega slovstva, vspešno in plodno je njegovo delo bilo. Za njim so nastopili zdaj drugi delalci, ki imajo veliko in častno nalogo dovršiti po našem Vodniku začeto delo. Spolnile se bojo namreč besede njegove, ktere je v ,,Iliriji" zapel, v duhu videvši, kako se ona iz praha vzdiguje v višave. — Idrijska godba — 8 mož — nas je razveseljevala s svojimi dobro ubranimi glasovi; z žalostjo pa moram omeniti, da nismo slišali nobene pesmice našega pevskega društva. Kaj je bilo krivo te neugodnosti, ni mi znano. — Zbralo se je veliko rodoljubov in zalih domorodkinj, in vse bilo je navdušeno te narodne prve veselice našega vrlega Sokola. Po besedi se je začel ples, ki je na veliko radost mlademu svetu trajal do belega dne. — Z veseljem morem naznaniti, da se je večina uradnikov te besede udeležila in da so ti gospodje sprevideli, da tudi veselje in zabava mora imeti na naši zemlji le narodno podlago — vse drugo snovanje društev po kterem koli načinu je prazno in brez obstanka. Dragim gostom iz Cerknice in Unca pa bodi srčna zahvala za toliko obilno udeležitev, in slava gospodom Sokolcem, še posebno pa starosti gosp. Korenu, kteri društvo tako lepo vodi, da nam je napravilo veseli večer.
Radoljica. P. 0. II. (Tagblattove lazi — na dalje.) Govorilo se je, da je „novi Jonas" ob enem se korespondenco poslal tudi glavo one čudovite ribe gospodu Dežmanu v ta namen, da jo dene v ljubljanskem muzeju na kako vzvišeno mesto, da tako vsakdo vidi čudež gorenski, in pod glavo da obesi ploščico, na ktero naj napiše zgodovino te ribe, ter naj ne žabi pristaviti, da je „Jonas" gorenski tisti srečni, trikrat srečni človek, ki je ribo vjel. Ako je to resnica, se bo pač stari pri-
53
rodoslovec Dragotine čudil,  ko  izv6 genesis tega pre-čudnega čudeža; al kako bi se še le zavzel, ako bi mu jaz povedal,   v   kterem jezeru je  ta  riba bila vjeta. Vendar tega ne storim in sicer zato ne,  da ne bi novi Jonas mislil,   da mu hočem konkurencijo delati. — Se ves pijan slave,   ktero   mu  je   donesla njegova velikanska riba iz majhnega potočica,  duhta in duhta v svojej temni in odljudni izbi v podstrešji Begunskega grada o novem gradivu za „Tagblatt" ,   kar  nenadoma nekdo na vrata potrka   in   v izbo stopi  tisti  mož temnega obraza in grdega pogleda,  ki mu je lani obsoraj pomagal malati brežijsko s vino.    Ta mož,   pleno titulo „vohun radoljški", začne mu pripovedovati o beraču, kterega radoljški župnik, o groza! ni hotel pokopati, o farški nestrpljivosti in več druzem.   Precej je bil zopet dopis za „Tagblatt" gotov,  v kterem na cente laže in obrekuje   gospoda  Bononija — se ve   da   pa   marsikaj prav po nekršansko zamolči,  marsikaj pa po judovsko zavije.   Ne morem   si  misliti   bolj   zaničljive kreature, nego je   tak  časnišk  rokovnač,   ki   resnico  naravnost previja v laž!    Čujte dogodbo tega pokopa,   ki je bila po „Jonasu" tako spačena,  da je  „Tagblatt" ta dopis kot lažnjivega preklicati moral in po takem svojego dopi-suna  in   samega   sebe   naravnost  za  lažnika proglasil. Kmet Rotar,   pri kterem je  berač umrl,   pride   v Ra-doljco k župniku v zadevi  pokopa.    Župnik mu reče, naj grč  zastran  truge  in   druzih  potrebšin k svojemu županu,   kteri  naj  stvar uravna,   da  se  potem pošlje račun stroškov srenji ovsiški, kteri je mrlič pripadal, kajti  on  iz   radoljške   ubožne   blagajnice   ne   more stroškov kmetu povrniti. Dalje je župnik veleval kmetu, naj gre tudi k zdravniku, da  po postavi mrliča ogleda in mrtvaški list naredi, brez kterega se ne sme nihče pokopati,  potem  pa naj spet pride k njemu, da se dogovorita,  kdaj da bode pokop.    O plači za pokop ni bilo celo nič govorjenja; memo grede naj leto omenim, da je  gosp. župnik Bononi   že   marsikoga   v Radoljici zastonj pokopal.   Ali je kmet storil, kar mu je župnik svetoval, ali je mrliča položil na mrtvaški oder,  in sosedom, ki so prišli mrliča po noči čuvat, dal ,,šnopsa" ali ne, tega jaz ne vem, ker nisem imel prilike govoriti niti z dotičnim kmetom, niti z radoljškim vohunom. Drugi dan prinesejo kmetje mrliča ob dveh popoldne v Radoljico, ko je komaj trideset ur mrtev bil, ter zahtevajo,  naj ga župnik pokoplje.    Na vprašanje:  je li imajo mrtvaški list in ali je jama skopana (v Radoljci nimajo grobokopa,   ampak   sosedje ali pogrebci,   kteri mrliča na pogreb nes6,   morajo   tudi jamo  skopati ali pa sami najeti delalca, da jim jamo skoplje), odgovor6 mu,  da  od  vsega tega ni nič.    Župnik jim veli nesti mrliča na mirodvor, ter ga tam djati v mrtvašnico, ker ga brez mrtvaškega lista ne   pokoplje;   dalje   zaukaže mežnarju, naj zvoni se tremi zvonovi, kakor je navada. Se tisti popoldan gre zdravnik g. Wolf ogledat mrliča, ter reče župniku,  naj ga drugo jutro pokoplje, kar se je tudi po predpisanih cerkvenih obredih zgodilo. — Prašam zdaj: ali ni župnik popolnoma pravilno ravnal? Radoljški vohun pa,  ako  res  tako gori za blagor človeštva,  naj odgovori: zakaj ni poslal bolnemu beraču, dokler je bil še živ, kaj v podporo;  zdaj po smrti mu vsa  njegova   bratovska   ljubeznjivost   nič  ne   koristi. „Tagblattovemu" korespondentu iz  Gorenskega pa hočem prihodnjič navesti nekoliko gradiva,   da mu lahko služi za deset dopisov po 50 vrstic. Za danes z Bogom! Iz Kleč. J. V.  — Stoterno Bog povrni dobrotnici in blagi materi ubogih Jeri Zarnikovi v Krtini, kar siromakom daruje. Akoravno smo pogorelci vedno pred vratmi,  vendar   ste nam  na prošnjo gosp. Vodžta poslali spet 5 gold.  v naših  revah.    Plačaj vam,   dobra mati, dobrotljivi Bog!
Iz Ljubljane. V poslednjem listu smo povedali, da imamo novo ministerstvo. Prišlo je v tej sestavi nenadoma. Ko seje iz poslednjih obravnav delegacij v Peštu kazalo, da se je državni kancelar Beust zlizal z dr. Giskro in dr. Herbstom, strah nas je bilo, da ne bi spet kolovodji nemške^ centralistične stranke dobili vladnega krmila v roke. Že za tega del smo bili veseli, da po imenovanji, vse drugačnih ministrov smo r e-šeni onega strahu. Ce tudi Črtice ministerskega programa, ki ga naši bralci ber6 na drugi strani, niso po vse jasne, vendar to je odločno izrečeno, da novi ministri hočejo vladati vavstrijskem duhu. — Drugo, kar nam upanje daje za boljo prihodnost, je pa to, da vsi centralistični judovski časniki dunajski in drugi enoglasno srdito napadajo nove ministre tako, kakor da bi se bilo peklo ustavoverske koterije odprlo in izpustilo vse vrage nad „nove može". Togotno razsaja ta koterija in plaha pričakuje, kakor da bi res konec jemala „die wilde verwegene Jagd der Liberalen". Vse to nam je tedaj znamenje, da se Avstrija zopet zdramlja, da odpira oči in da vidi pred seboj propad, do kterega so jo pritirali možje, ki so popačili „magno car to" njeno —diplomo oktobersko, in so po razcepu državnem na dvoje tu Nemca instalirali za gospoda, tam pa Magjara, vse druge narode pa podjarmili zatajivši pragmatično sankcijo in ž njo pravice posamesnih kraljestev in dežel. — Zdaj si je Njegovo Veličanstvo izvolilo može* za svoje svetovalce, ki trdijo, da jih bode vodila zavest avstrijska, in to je pravo. Al program, ki so ga razglasili, je še le načrt, in program ni nikoli več kot — beseda. Po trikratnih bridkih skušnjah preteklih 10 let se bode upanje naše premenilo pa v zaupanje še le tedaj, ko bomo videli dela novih ministrov. Bilo je prvikrat na božični večer leta 1860., ko smo programu Schmerlingovemu razsvetlili celo Ljubljano in po 4 luči prižgali na eno okno — in kako je izvrstni program vršil Schmerling pozneje? V krivični februarski patent je previhal častitljivo diplomo okto-bersko! -— Bilo je vdrugič, ko smo Belkrediju vriskali slavo — in kaj je bil konec „proste poti", glaso-vitega izreka: „frei ist die Bahn"? — nesrečni dvali-zem! — In zaupali smo tudi Potockemu — al kaj je postalo iz sprave njegovega programa? — Odsih-mal ne zaupamo tedaj nobenemu programu, dokler besede ne postanejo djanja. In novo ministerstvo ima prilike dosti pokazati nam djanja kmalu, ako nam postave, ki ležijo pred njim, reši tako, kakor jih je osnoval deželni zbor kranjski. In če se to zgodi, imajo v tem vsi Slovenci poroštvo gotovo, da nastopila je nova doba tudi slovenskemu narodu, in tako preverjeni in tako prepričani po djanjih, radosti bodemo podpirali novo ministerstvo v težavnem njegovem delovanji, kolikor je v naši moči.
—  Naši poslanci gred6 v državni zbor in to vsled a dre se deželnega zbora, ker kdor je šel v delegacijo, ki je določevala državne stroške, mora dosledno „ad hoc" iti tudi v državni zbor, ki določuje dohodke, iz kterih se plačujejo stroški. Nihče ni nikoli o tem druzih misli bil, in to tem manj, ker drža-vopravna opozicija v vsem solidarno ravna in si je pri razhodu iz Dunaja obljubila, da se v razgovor sopet snide na Dunaji. Da se je v nemške in cel6 v slovenske časnike zatrosila novica, da ne gred6, je edino tisti kriv, ki je nastavljal svoja ušesa na neprava vrata.
—  {Postava za razdelitev sopašnikov), ki jo je deželni zbor kranjski izdelal že 1868. leta in pozneje že enkrat predelal, spet ni potrjena. Ministerstvo kmetijstva jenačrtalo postavo drugače in ta načrt, podoben Salcburškem,  pride  prihodnjemu  deželnemu  zboru  v
54
obravnavo.   Da v Avstriji je   povsod  le  eno  kopito tako silno priljubljeno!
—  (Deželni odbor) je v poslednji svoji seji sprejel podobo rajncega dr. L. T o man a, ki jo je izvrstno malal naš rojik gosp. Franki v Benetkah in deželi v dar poslal. Odbor je sklenil, da se zahvalno pismo pošlje gosp. Frankčtu in mu izreče radostno priznanje za res mojstersko sliko. — V tej seji je došlo odboru pismo štajarskega dejželnega odbora, v kterem se mu naznanja, da na Stajarskem zidajo veliko norišnico, ki bode prihodnje leto dodelana in bode imela za 400 norih prostora, ter mu prijazno ponuja, naj bi tudi kranjska in koroška dežela svoje nore pošiljala v to prostorno norišnico, ki bode, kolikor mogoče, kakor za svoje lastne bolnike, tako tudi za druge stavila nizko plačilo. Stajarski deželni odbor piše v tem pismu, da tako bilo bi pomagano kranjskemu, pa tudi štajarskemu deželnemu zakladu. —- Naš deželni odbor gled6 na velike stroške, ki so načrtani za novo zidanje norišnice kranjske in njeno vzdržanje, in gledč na premajhni kapital, ki ga dozdaj ima dežela naša za to napravo, je radosten sprejel to ponudbo ter jo bode krepko zagovarjal v prihodnjem deželnem zboru, da odstopi od svojega prejšnjega sklepa zidati novo norišnico. — Na prošnjo nekega malega posestnika, da bi se mu iz zaklada dijaških ustanov posodilo na njegovo zemljišče 200 gold., je deželni odbor v načelu sklenil, da se na zemljiščina posestva iz imenovanega zaklada ne morejo dajati majhna posojila. — Prošnja mnogih vasi iz Bohinjske doline zarad novega tira one ceste, ktera pelje zdaj čez Babno goro, je deželni odbor izročil cestnemu odboru radoljškega okraja, naj hitro o tej zadevi odgovori. — Davkarskim občinam žužem-perškega okraja, namreč: Smuke, Rebra, Gorenjega Križa in Valične vasi, kterim je 2. julija in 15. avgusta 1. 1. toča in vihar poljske pridelke pokončala in tudi veliko druge škode naredila, je deželni odbor dovolil iz deželnega zaklada podporo 500 gold. za semenska žita in za druga semenska sadeža. — Za pokončanje 2 steklih psov je deželni odbor podelil premiji po 10 gld., za eno volkuljo pa postavno strelnino 25 gold. in za 3 volkove strelnino po 20 gold.
— (Iz seje deželnega šolskega sveta 9. dne t. m.) Po zadnji seji rešene stvari so bile na znanje vzete. Poročilo okrajnega šolskega sveta litijskega, da so se krajni šolski sveti ustanovili, se je na znanje vzelo in potrdila se je globa z 10 gold., zadevajoča nekega srenjčana, ki brez veljavnih razlogov ni hotel prevzeti posla kraj nega svetovalca; zarad dveh fajmoštrov pa, ki se dozdaj branita stopiti v krajni šolski svžt, se naprosi prečastiti ordinarijat, naj dotičnima gospodoma na srce položi škodo, ki bi izvirala iz tega, da ni cerkev zastopana v svetu. — Predlog dotičnega odseka o izvolitvi udov one komisije, ki izprašuje učitelje ljudskih šol, je bil odobren, tako tudi je bil z nekterimi spremembami sprejet nasvet o načrtu ministerskega ukaza za vredbo okrajnih in deželnih shodov (konferencij) ljudskih učiteljev. — Vloga c. k. okrajnega glavarja v Koče v j i je bila rešena tako, da se mu reče, da ni prav storil, ko je vstavil sklepe okrajnega šolskega sveta, ker ni nič nepostavnega sklenil, marveč se v vsem ravnal po postavi šolskega nadzorstva. — Nekterim revnišim učiteljem se je na njihove prošnje mala podpora dala in šoli v Harijah za nakup šolskih tabelj 5 gold. dovolilo. — Poročilo o ljubljanski realki za leto 1870. se je na znanje vzelo.
—  (Deželni zdravniški svet) je v poslednji svoji seji obravnaval in sklenil sledeče: Da bolni človek na deželi dobi zdravnikove pomoči in se tedaj po izgledu druzih dežel tudi na Kranjskem ustanovijo občinski
(srenjski) zdravniki „Communalarzte", izvolil se je odsek, ki naj v kratkem predloži na tanko izdelan načrt postave za ustanovitev občinskih zdravnikov. Načrt se predloži potem deželnemu zboru v prevdarek in potrditev. — Zdravniški sveti druzih dežel so spoznali potrebo, da pri vsakem okrajnem glavarstvu je tudi cesarski okrajni zdravnik. Ta potreba je za našo deželo tem veča, ker je pri nas le cel6 malo zdravnikov na deželi, zato je profesor Valenta stavil predlog, prositi gospoda deželnega predsednika, naj blagovoli na vso moč delati na to, da dobimo za vsako okrajno glavarstvo cesarskega zdravnika. Ta predlog je podpiral posebno dr. Karol Bleiweis, ter med drugim rekel, da na doljnem Avstrijskem je skoro v vsaki vasi kak zdravnik, a vendar zahteva dunajski zdravniški svet za vsako glavarstvo še tudi okrajnega zdravnika; pri nasv pa opravlja v okrajih s 10—20.000 dušami vsa zdravniška opravila le po en sam zdravnik. Predlog je bil potem enoglasno sprejet, in ker so c. kr. deželnemu prvosed-niku zdravniške razmere po deželi naši dobro znane, zato se je nadjati, da bo pri ministerstvu podpiral z vso silo važni ta predlog. — Dr. Gauster je stavil predlog, naj zdravniški svet dela na to, da se prenaredi apote-karska tarifa zdravil, ktera, osnovana za dunajske razmere, je za našo deželo veliko previsoka, in naj se ostro čuje nad tem , da apotekarji ne prodajajo zdravil više, nego je predpisano po tarifi, kar se v Ljubljani večkrat zgodi. Tudi ta predlog je obveljal brez vsega ugovora. — Glede na to, da se večkrat primeri — in ravno zdaj je taka, da je deželna bolnišnica v Ljubljani nagnječena bolnikov, je nasvetoval dr. Valenta , naj bi se kakor hitro je mogoče, napravila v Ljubljani bolnišnica za silo. Predlog je bil enoglasno sprejet. Vprašanje pa, kdo napravi in vzdržuje to bolnišnico za silo: ali dežela ali ljubljanska občina, ni bilo rešeno. Gotovo je po statističnih dokazih to, do iz mesta ste dve tretjini bolnikov v bolnišnici in da toraj bi Ljubljana morala skrbeti za napravo njeno. Izrekla se je tudi želja, naj bi se ustanovila v deželni bolnišnici posebna soba za kužne bolezni, in naj bi se skoro zidala nova norišnica, ker potem bi se pridobilo v bolnišnici za druge bolnike toliko prostora, da ne bi bilo tako kmalu treba novega dozidanja.
— (Iz poslednje seje mestnega odbora) smo v tu-kajšnih nemških časnikih slišali, da namerava odbor novo hišo zidati za mestne ljudske šole. To je pač lahko rečeno na stroške druzih! Mi sicer ne preziramo tega, da so nektera šolska poslopja premajhna za obilo število otr6k in da je treba za nektere več prostora; al tudi to vemo, da nova poslopja zidati more le tak, kdor ima denar za to; sicer je treba iskati druzih cenejših potov, da se dobi za šolo prostorniših sob. Kdo neki bode plačal novo zidanje? Ce imajo nemški gospodje na „rotovžu" bogato skrivno kašo, dobro! — če pa mislijo novih davkov nakladati hišnim gospodarjem, jim povemo, da že zdaj jih komaj strpijo; hišni gospodarji, ki so, na priliko, pred malo leti kakih 80 gold. davka plačevali od svoje hiše, ga dandanes plačujejo veliko čez 200 gold. Taki možje kakor g. Pirker lahko predloge delajo, al nikdo iz vseh rotovških gospodov se ni oglasil: odkod pa denar? — V isti seji se je pretresal odgovor c. k. deželnega predsednika na oporoko mestnega odbora zoper vredbo učnega jezika v ljubljanskih ljudskih šolah po deželnem šolskem svetu. Spet je bil vitez dr. Kaltenegger prednja straža konstitucijonalnega društva, kteremu je pritrkaval g. Dežman; ces. komisar g. Hočevar pa jih je gladil, kar koli je mogel. Mi vprašamo zborovalce na rotovžu: ali oni, ki so vlekli hromaste in vsake baze bolnike k volitvam na rotovž,  ki so trije in štirje prišli z vozom
55
po volilce, da so jih s silo iz vseh kotov pritirali k volitvi, res mislijo, da morejo govoriti v imenu večine ljubljanskih mestjanov in da bodo sukali jasni §. 19. osnovnih državnih postav po svoji nemškutarski srbečici? „Rotovžu" in Kočevarjem ne bo deželni šolski svet nikoli vstregel; „rotovžu" ne, ker ne vidi slovenskega naroda v Ljubljani in hoče nemški učni jezik, — Kočevarjem ne, ker, kakor je „Tagblatt" unidan pisal, niso zadovoljni s tem, da je njihovim šolam  deželni  šolski   svet   odločil  nemški   jezik   za
učni jezik!
—  (Vabilo v občni zbor »Slovenije"), ki bode prihod njo soboto 18. dne t. m. v čitalnični dvorani. Program temu zboru je: 1) O prihodnjih volitvah ljubljanskega mestnega odbora. 2) Predlog o govorniških vajah društva „SIovenije". 3) O izdajanji posamesnih listov ali večih knjižic za politično omiko naroda slovenskega. 4) Predlog prošnje do c. kr. ministerstva pravosodja zarad Jančjih dogodeb obsojenih. — Zborovanje se začne ob 7. uri zvečer. Ker je program na mnoge strani jako zanimiv, pričakuje obilega udeleštva
odbor.
—   (Štirnajsta slovenska predstava dram. društva) je, kakor že naznanjeno, v četrtek 16. februarija. Igrale se bodo igre: „Čarobne gosli", opereta, nova burka „Eno uro doktor" in nova spevoigra „Zaroče-valna napoved na kmetih" v 1 dejanji, ki ima prav prijetne napeve. Ker je tudi burka dobra in drastična in opereta nam znana od prve predstave, zato se nam je nadejati gotovo veselega in zanimivega večera.
—  (V čitalnici zadnji pustni ples) je v nedeljo. Pričakuje se spet prav vesel večer, ki ga ponudi čitalnica svojim udom. — „Sokol" pa bode pust pognal s sijajno maškarado pustni torek, za ktero je vstopnina določena na 1 gold., 2 in 3 gold., kakor naznanjajo dotična vabila.
—  (Maskerada.) Dužbeniki čitalnice, dramatičnega društva in Sokola se vabijo uljudno k maškeradi v čitalnici na pustni torek s pristavkom, da se bodo delile vstopnice 19. 20. in 21. t. m. od 2. do 4. ure popoldne v čitalnici.                                      Odbor „Sokola".
—   (Poberki iz časnikov.) Da se „Tagblatt"^ nobenega časnika dandanes tako ne boji kakor „Novic", to se nam je že davno izza koulis Blatne vasi pripovedovalo 9 — da pa so „Tagblattovcu" celo prejšnji tečaji Novični tako zanimivi, da jih je kupil za tisti denar, za kterega se kupujejo dela Schillerjeve in Gotheova v ličnih izdajah, tega bi ne bili verjeii, ako bi ne bili brali v njegovem 24. listu. Vendar pa še dvomimo, da jih je res kupil, kakor pravi, ker ves slovenski svet ve, da „Tagblatt", če dvakrat zine, se trikrat zlaže. Brž ko ne — tako pravijo zastopni ljudje — je gosp. Dežmanu zraven vredovanja „Tagblattovega" še toliko časa ostajalo, da se je kot nekdanji sodelovalec in včasi tudi vredovalec „Novic" spravil čez-nje in tedaj deloma tudi sebe brez milosti kritikoval. Da gosp. Dež-man, ko je naredil „preklete grablje" nemške, ko je pel „slavo Slavjanom" in slovenskim fantom snubil le Slovenke, je od glave do pete bil „Novičar", to vč še marsiktera branjevka. Nas tedaj prav zel6 veseli „Tag-blattova" kritika, ki se z „umschlagom" „Novičnim" pričenja (čujte! še „umschlag" mu je sveta reč) in s tem končava, da slavo poje ,,gemeinderathu", da čuva varnost osčb po ulicah ljubljanskih, ker je stražo postavil Dežmanu, — da je mestno kašo zel6 napolnil, ker še snega ni mogel ob pravem času pospraviti iz mesta, — da je šole razširil, ker je nektere otroke po-sadel v prejšnjo normaiko, — da je „feuerwehr" organiziral, ki je do zdaj v svojih „kneipah" več piva izpila kakor vode za gašenje potrosila, — da je fabriko
za tobak mestu pridobil, po kteri, če kdaj spet neha kakor cukrarnica, Ljubljani ostane še več beraštva po ženitvah delalcev. To je „Tagblatt", glede* na prihodnje volitve, hotel mestjanom na ušesa zatrobiti, zato je spisal „einen Wegweiser durch die „Novice". Ker tedaj že vrabci na strehah poj6, da ravno nasprotno, kar „Tagblatt" piše, je resnica, zato lepa hvala za priporočilo „Novic" ! morebiti še kdo prodd shranjene vezke iz prejšnjih let. — Tiste, ki trdijo, da sta na Kranjskem dva deželna jezika, prosimo, naj pogledajo v „Laib. Zeit." razpis c. kr. deželne vlade 6 medicinskih štipendij za graško vseučilišče po 252 gold. Ta razpis nam pove, da štipendije le (nur) tak dobi, kdor je „der krainerischen Sprache kundig". Kdo po takem si upa še pledirati za dva deželna jezika, ker še Ko-čevar take štipendije ne more dobiti. Deželna vlada sama to konstatira s „krainerische Sprache"!