La bella Venezia. v. Riva degli Schiavoni. J^am zopet bežite črez morsko plan nešteti valovi, nemirni? O kdaj se zazibate v sladki san, v nemoteno spanje ob uri večerni? Počitek neznan, vekovit je vaš dan, neutrudno hitite črez morsko ravan. „Neutrudno hitimo do severnih skal, do juga cvetočih, razkošnih obal. Mi brzi vsi, lahkokrili smo vztok in zapad poljubili. Naš dom je brezmejno obzorje, naš otec, naš otec — vihar. In majka globoko je morje, Neptun sivolasi naš car." Kot sladke sanje: opojni ste, • kot misli moje: brezbrojni ste, kot moje srce: nepokojni ste. .Ljubljanski Zvon- 8. XXV. 1905. 29 Ej kmalu, kmalu vihar bo vstal, ej to bo divji bahanal! Pa vas bo bičal, pa vas bo gnal daleko, daleko preko lagun vaš car, sivolasi Neptun! — VI. Pomlad na otoku Lido. Xi Vesna čarodejka, sladki san, devojka lahkokrila, cvetonosna, v ljubezni ti žarijo lica rosna, budilka ti, v preporodni dan. In dala poljub je gozdovom, da spet so zeleneli, in dala poljub je valovom, da spet so zašumeli, in dala poljub je vrtovom, da spet so zacveteli. Vse drami, vse mami in cvetje trosi z rokami, ej, konec je, konec prokletstva! Pomlad je tu, a tam za gorami zlokobna starka na sever hiti in jezno dviga studene pesti, pa zapušča razpala kraljestva. Fran Valenčič. Izza kongresa. Zgodovinski roman. Spisal dr. Ivan Tavčar. Drugo poglavje. Parizar se šteje prvak izmed voz, Štongrajtar si misli, on prvi je mož! — Z navadnim voznikom on skupaj ne je, Logatfan in on, to že skupaj ne gre. Tud birtnja mu streže, kar more in zna, !n kakor gospodu kosilce ravna. Domačih jedil pa štongrajtar ne je, Saj on kot grof i če k jih jesti nc sme. I.enček: Štongrajtar - Fatot. oj, štonglajtar! Hoj, Urban! Počakaj 110! Štonglajlar, lej ga 110!" Tako je klical možak, ki je drugi dan po dogodkih prvega poglavja gazil blato črez Dunajsko cesto tik špitalske cerkve. Belopikasta obleka in nekaj orodja, katero je nosil v rokah, je pričalo o njegovem zidarskem stanu. Tisti, kateremu so veljali zgorajšnji klici, je hodil onostran ceste. Bil je to mož visoke postave, mož obširnega trebuha in na obrazu mu je silila mast takorekoč izpod vsake kosti. Širok mu je bil obraz kakor rešeto. Dasi je precej zeblo, je bil poštenjak le lahno opravljen. Na glavi je nosil majhen kastorček, da je bil videti kot kronan kralj v pratiki. Ošaben pa je bil bolj nego vsi kralji v tedanji Evropi. In ta ošabnost mu je zevala izmed vsake gube obširnega obraza in kazala se je v vsakem koraku težkega telesa. Ko oni ni ponehal klicati, je ta obstal, se postavil široko na obe nogi ter potisnil tolste roke v globoke svoje žepe. Pri tem je ravnal tako, da je na vsaki strani iz irhastih hlač gledal samo en prst. To je tisti, na katerem je nosil težke, obroču podobne srebrne prstane. V vsej svoji samozavesti je tako stal ter se oziral po slamnatih strehah in po nizkih hišicah okrog sebe/ „Hoj, štonglajtar! Urban! Vraga, saj nisi gluh!" je kričal Martin Topolščak, zidar iz Kravje doline, ko je pregazil ulico ter obstal 29* pred debeluharjem. Le-temu pa je prešinilo obraz nepopisno zaničevanje in kar zarohnel je: „Ne rjovi tako! -Ali mora vsak človek vedeti, da se tikava! Hudimana !M „O Urban, ne bodi no tak!" je odgovoril Topolščak ponižno. „Saj sva vendar krave skupaj pasla doma na Gorenjih brdih, na Žlebedrovi gmajni!14 In zidarček je pri tem prijazno in zaupljivo gledal proti rojaku, prav kakor da mu je storil največje veselje, če ga je spomnil, da sta skupaj krave pasla na Gorenjih brdih v Poljanski dolini. A Urban Pintar, dasi rojen v leseni Mrakovi koči na Gorenjih brdih, si je vedel na svetu pomagati in — po njegovem zanj edino mero-dajnem mnenju — je splezal na lestvici človeške družbe tako visoko, kakor iz Mrakove koče nihče ne, niti pred njim niti za njim. Bil je tedaj sloveč „štonglajter" v Andreja Smoleta sloveči spedicijski trgovini ljubljanski. Da tak mož ni bil posebno vesel znanja z navadnim zidarčkom iz Kravje doline, je seveda naravno. Vsaj po Urbanovem mnenju je bilo tako, in to mnenje je bilo za Smoletovega štonglajtarja edino merodajno. Srepo je gledal in osorno odgovoril: „Ne vidim rad, če se vpije nad mano po cestah!" „Oj, kaj boš visok, Urban", je tarnal oni, „kaj boš visok! Navsezadnje umrjemo vsi in oče nebeški nas bo sodil!" „Ne lajaj no! Boga zahvali, da te sploh poznati hočem! Če pa češ kaj govoriti z mano, pojdiva k Piškotu!" Pivnice so za vsakega pripovedovalca največjega pomena. Že Valter Scott, velikan med pripovedniki, je izpregovoril o tem pametno in resnično besedo. Nikomur se torej ne bode videlo čudno, ako trdimo, da bi tudi naša pripovest brez pivnic ne mogla izhajati. V kongresni dobi so bile ljubljanske pivnice nekako zrcalo življenja in razmer v mestu. Istotako kakor so še dandanes. Kongresna Ljubljana je imela precejšnje število imenitnih gostilen. Različni sloji tedanje ljubljanske družbe so se shajali v svojih posebnih gostilnah: mesarji in ribiči večinoma pri „Židanu" na Poljanah, „boljša" družba pa je imela svoj stan pri „Deteli" za frančiškansko cerkvijo. Obrtniki, pred vsem vozniki, so taborili v gostilni „mamke Jerebovke" na Dunajski cesti. Po domače se je reklo tej pivnici pri Piškotu. Ali radi tega, ker je mamka gostilničarica vedela pripravljati izborne piškote, ne vemo; o tem nismo mogli iz virov ničesar zanesljivega izvedeti. V gotovih krogih je bila Piškotova gostilna zelo sloveča. Nahajala se je na mestu, kjer stoji dandanes nekdaj Tavčarjeva hiša Tičala je v pritličnem, s slamo kritem poslopju, katerega so se prijemali dolgi hlevi, segajoči do sedanje Medijatove hiše. Da zadnja ni imela današnje podobe, si lahko mislimo. V Piškotovo gostilno je torej krenil Urban Pintar, ker se je sramoval govoriti sredi ulice z navadnim zidarjem. Na levo iz veže so bili prostori za bolj preproste pivce, na desno pa je bila manjša soba za bolj odlične goste. Niti trenotek se „štonglajtar" ni premišljal, kam mu je vstopiti. Vstopil je seveda v sobo za bolj odlične gQste. Na levo so popivali vozniki nižje vrste, konjski hlapci in drugi taki ljudje, na katere je Urban nekako tako navzdol gledal, kakor bi lahko, ako bi hotel, Oče nebeški gledal na nas umrjoče, ki gomazimo po zemlji globoko pod njegovimi nogami. „Tu pri vratih sedi! Ti že ukažem kaj prinesti!" je izpregovoril Urban, stopivši v sobo. Martin Topolščak se je usedel prav tik vrat k mizi, ki ni bila niti pogrnjena. Oni pa se je pomaknil prav zgoraj k veliki, s črnim, svetlim platnom prepreženi mizi pri oknu in težko svoje telo je posadil v pleten koš, da je kar zaječal pod njim. — Komaj je sedel, je že zarjul: „No, ali še vse spi danes? Že vidim, da bo treba kam drugam se preseliti. Pri Piškotu niso ljudje za nič, prav čisto za nič! He, a bo kaj?" Pri tem je usekal z roko po črni mizi, da se je kar čumnata pretresla. Odprla so se vrata pri kuhinji in skoraj brez sape se je privalila v sobo mati Piškotinja s potnim obrazom, da so ji kar kaplje lezle po svetlem licu. „Ne zamerite, gospod Urban!" je hitela, „ne zamerite! Mast sem imela pri ognju, pa je nisem mogla takoj odstaviti! Kaj pa ukažete, gospod Urban? So klobasice, krvave in riževe! Je rajželjček! Ali pa morda telečji hlebček, rumenkasto zapečen, gospod Urban? Pred kosilom je dobro kaj založiti, čemu nam je pa Bog želodec ustvaril? Ali klobasice? ali rajželjček? ali hlebček? Pa poliček bržanke, kaj ne?" Že je brskala po omarici, kjer so stale steklenice in kozarci. „Poliček bržanke, kaj ne, gospod Urban?" „Prinesi je!" — gospod Urban je namreč vsako oštirko tikal, če je pri njej jedel in pil za svoj denar — „prinesi je! Rečem ti pa, da mi Piškotova bržanka tako preseda kakor konju gnojnica, v kateri leži. Po meni od same žeje vse gori! Pa ni čuda, če se za človeka nihče ne zmeni! Prav kakor bi človek nič denarja ne imel, hudiča in hudiča!" Posegel je v globoki žep, prinesel iz njega celo perišče svetlih srebrnjakov ter jih usul po mizi, da je zažvenketalo in zableščalo. Eden je zdrknil črez mizo ter se kotalical po deskah v kot. „Jehta! jehta!" je zagnala mamka in prihitela, da bi ga pobrala. „Pusti!" je zarohnel, „naj ga ima dekla, kadar pometa! Saj tako vem, da strada pri tebi. Prinesi bržanke in telečji hlebček! Vas že navadim, da ne boste spale, Piškotove babnice!" Oštirka je nekaj stokala, nekaj jecljala. Nato je odhitela v kuhinjo, pogoltnila svojo jezo, ker jo je ravno pogoltniti morala. Marjeti Jerebici, Piškotovi materi, niso bile všeč Urbanove ošabne besede, a všeč so ji bili njegovi srebrnjaki in prenesla bi bila še kaj občutnejših, nego bi bila dopustila, da bi jih bil štonglajtar zanašal k sosedu, čigar malo hišico je imel ravno pred nosom, če je pogledal skozi okno pri Piškotovi gostilni. Med tem je Martin Topolščak ponižno tičal za vrati. „Ali češ kaj piti?" vpraša Urban. „Zjutraj ne!" „Pa ne! A češ kaj jesti?" „Nisem lačen! Bi potem opoldne jesti ne mogel!" „Pa ne! Kaj pa češ pravzaprav od mene? Saj vidiš, da od dela ne vem, kam in kaj! Kaj vendar Češ od mene?" „Vidiš, Urban," je pričel oni strahopetno, „težavno mi je živeti. Ženo in otroke imam in vsi radi jedo! Tudi fantička imam! Star je kakih devet let, a prazne glave ni! Dalo bi se iz njega kaj napraviti in z Marušo premišljujeva, kaj bi se dalo iz njega napraviti. Imel sem ga že pri krojaču, a ni obstal. Bilo mu je preveč sedenja ! Fante zdihuje po svežem zraku. Je res, tak mlad čuk se ne da prikleniti na stanico, kjer je prezadehlo. Pa sem dejal svoji ženi: „Maruša, mojemu prijatelju Urbanu se dobro godi, prav dobro, dasi je prišel na svet v koči, ki ni bila boljša od koče, v kateri sem prišel jaz na svet". Pa sem dejal, morda ga Urban vzame, da ga izuči, da postane voznik, da postane štonglajtar, če mu da Bog srečo in zdravje!" Urban je pri tem bobnal z debelimi prsti po mizi, gledal v stran ter včasi pljunil po deskah predse. Tista koča, o kateri je Martin govoril, mu je najmanj ugajala, mu je takorekoč sapo zapirala. Ravno tedaj je vstopila gostilničarka ter postavila pred odurnega svojega gosta poliček rumene bržanke. Urban, ki nasproti svojemu rojaku ni hotel kazati svoje jeze, se je znosil zopet nad mamko. „Kje je Jurče?" je vprašal osorno. „Nekam v mesto je zletel", je odgovorila mati Marjeta sladko, „pa se mora takoj vrniti! Takoj bo tukaj, gospod Urban!" „Rečem ti, Marjeta," se je zadri Urban, „da naj takoj pride. Vendar se spodobi, da mi on streže!" „Bo! bo!" In zopet je odhitela. Oni pri vratih je iznova pričel: „Kaj praviš k temu, Urban? Pomagano bi mi bilo, če fanta vzameš. Saj sva vendar krave skupaj pasla. Hej, Urban, kaj praviš ti k temu?" „Počakaj, zdaj bom jedel!" In res so se odprla vrata pri kuhinji in na velikem lesenem krožniku je prinesel Juri, domači sin, naročeni telečji hlebček, od katerega se je dim vzdigoval in ki je po sobani razširjal prijeten duh. Dasi je bil Juri Jereb tedaj že jurist ter je bil celi Ljubljani znan kot Piškotov študent, je moral doma v gostilni gostom še vedno streči, posebno onim, katere je hotela mati na svojo gostilno privezati. Današnji čas, kolikor ga je v starejših letih, se Jurja Jereba, Piškotovega Jurčeta, še vedno spominja. Ko smo normalko obiskovali, je bivši prijatelj Andreja Smoleta, kateremu je pošteno pomagal denar zapravljati, še živel. V dolgi suknji in z visokim cilindrom na glavi je strašil po Ljubljani ter se borno živil s poukom v francoščini. Prišteval se je takoimenovanim starim Kranjcem, ki „nove" slovenščine niso ljubili. Bil je hud in strasten nemškutar — ta nekdanji znanec Franceta Prešerna! Postavil je krožnik pred Urbana. Ta je začel takoj jesti. V zahvalo pa je moral tudi Jurju eno priložiti. Vprašal je porogljivo: „No, Jurče, si še vedno večni študent! Kdaj te vendar pamet sreča, da na kol obesiš šolo?" Ne da bi kaj odgovoril, je zapustil mladenič pivsko sobo. Vstopili so še trije novi gostje. Brez težave si uganil, odkod in kaj so. Nosili so livreje različnega kroja in različnih boj. Eden je tičal v belem fraku, drugi v rumenem in tretji v zelenem. Na njih je bilo obilo nepravega srebra in zlata, istotako so bili trivogelni klobuki obšiti s srebrom, oziroma z zlatom. Bili so to ptiči, in sicer dobro izpitani ptiči, ki jih je kongres v Ljubljano zanesel. Bili so dvorski kočijaži: eden našega cesarja, drugi kralja iz Neapolja in tretji vojvode modenskega. Vsak v barvah visokega svojega gospodarja! Možakarji so si bili v svesti visoke svoje važnosti; pri vsem so kazali znano lakajsko ošabnost, nastopali so, kadar so bili med sabo, z večjo samozavestjo nego pravi cesarji in pravi kralji. Ne bomo se torej čudili, če so si med sabo dajali naslove svojih prevzvišenih gospodarjev. Nastopali so s hrupom in šumom. Govorili so deloma nemško, deloma laško, Dva izmed poštenjakov sta bila rojena Laha, pa sta za silo lomila tudi nemščino. Njih prihoda se je razveselila Piškotova mamka: „Ježeš, cesarski gospodje so tu! Danes so že drugič pri nas!w „Pa tudi plačajo, kar snedo?" se oglasi Urban s svojega sedeža, mašeč v se velike kose telečjega hlebčka. Njemu prišleci niso čisto nič imponirali. „Poznam jih takesnedeže! Zlatih vrvic je vse polno na njih, če jim pogledaš v žep, je pa tako, kakor bi gledal v izsušen vodnjak! Tako je, primaruha!" Oni, katerim so veljale odurne te besede, so ga čisto prezirali. Pometali so svoje trivogelnike na črno mizo, pri kateri je sedel gospod Urban. Eden teh klobukov je priletel toli blizu, da je zadel ob kupo bržanke, ki bi se bila skoraj zvrnila. Kot rak je postal rdeč naš Urban: „Alo, kaj pa misliš, laška griža?" In klobuk je potisnil od sebe. Oni pa se za to niso zmenili ter so pričeli lah-kodušno naročati. „Kaj čemo piti, Modena?" je vprašal kočijaž avstrijskega cesarja. „Kaj hoče piti vaše avstrijsko veličanstvo?" je izpregovoril oni, ki je nosil barve neapoljskega kralja. „Dobro! dobro!" je klical Modena. „Jaz vse rad pijem in vsak hip sem pripravljen piti na zdravje kralja Ferdinanda in njega visokosti, vojvode v Kalabriji!" „Torej bržanko bomo pili," je odločil avstrijski cesar. „In kaj bomo jedli?" „Kaj pa vi jeste, vse hvale vredni paesano?" je vprašal vojvoda iz Modene. „Pokažite no!" Meni nič tebi nič je iztegnil vojvoda roko ter potegnil k sebi leseni krožnik, na katerem je imel Urban ostanke svojega hlebčka. Dolgi svoj nos je . skoraj vtaknil v okusno jed ter izpregovoril zadovoljno: „Dobro diši ... per dio!" Štonglajtar je kar okamenel. Oči so mu stopile izpod čela in kri mu je zalila obširni obraz. Njemu kaj takega! To je kričalo v nebo! Zmanjkalo mu je skoraj sape. Nato pa je planil kvišku ter zatulil: „Gülja! A veš, kaj se pravi po štajersko gülja? To je svinja I Porka! porkal" Zadnja beseda, dasi slabo laško izgovorjena, je bila vendar umljiva tudi visokim konjarjem. Videti je bilo, da je trojica, ki je rada razgrajala po ljubljanskih gostilnah, pripravljena za take slučaje. Kakor na povelje so vstali vsi trije in slekli dolge, s srebrom in zlatom obrobljene svoje frake, da bi jih pri pretepu kaj ne poškodovali. Modena pa je pristopil k Urbanu, ki v svoji vsemogočnosti niti slutil ni, da bi se njega kdo lotiti upal, ter mu z veliko močjo priložil gorko zaušnico, tako da se mu je na tolstem licu napravila bela lisa in da mu je prišlo orjaško telo iz ravnotežja. Kot vsak bahač je bil kričeči Urban pravzaprav bojazljivec. Rad se je prete-paval z jezikom, kadar pa je bilo udariti s pestjo, je zlezel navadno pod mizo. Tudi tisti dan so ga imeli nasprotniki takoj na tleh, ga vlekli za lase, ga praskali po obrazu, mu trgali obleko, ga tepli in suvali. Urban se ni branil, samo drl se je, kakor se dere prašič, ki ga koljejo na plohu. Mati Piškotka je prihitela pred hišo na ulico ter pričela klicati na vse pretege: „Tepo se! Pomagajte! Vse mi pobijejo!" Prihitel je Tomaž Raznožnik, c. kr. policaj in čuvar javnega reda na Dunajski cesti. Skočil je v pivsko sobo, prijel z roko za široko sabljo, ki mu je na širokem jermenu visela črez pleča, ter obstal s celo avtoriteto užaljenega zakona sredi sobe. „V imenu postave", je zahrulil, „v imenu postave, ljudje božji! Če ne, pojde sablja iz nožnic!" Kočijaži so takoj odnehali ter zlezli v svoje frake. Organ zakona jih je spoznal in v hipu zlezel vkup ter dejal sladko: „Dobro jutro, gospodje! Ne vznemirjajte se in le mirno pijte!" V tem se je vzdignil tepeni Urban. Opraskan po obrazu in razmršen v laseh. Tudi nekaj obleke je bilo raztrgane na njem. Poiskal je svoj kastorček, ki so mu ga bili pri pretepu zbili z glave, ter ga takoj zopet potlačil na glavo. Tudi ob obupnem položaju, v katerem se je Urban nahajal, je imel zavest, da mora biti pokrit. Kakor lev je planil Raznožnik k njemu: „Odkrij se, zverina! A ne vidiš, da imaš pred sabo — gosposko?" In čuda! Urban Pintar je ponižno snel klobuček z boleče glave. „Kako se pišeš?" vpraša Raznožnik osomo. Urban je povedal svoje ime in svoj stan. Policaj je vse to zapisal v umazano, debelo knjigo, katero je nekje izvlekel izpod svoje uniforme. „Te že navadimo lepega vedenja," je govoril Raznožnik oblastno. „Na odgovor boš klican, zver! Sploh pa ne vem, kako prideš tu sem, saj vendar vidiš> da je tu za gospode, a ne za konjske muhe!" „Dražili so me!" je zastokal Pintar. „Kaj dražili! Sedaj še lažeš, zver! Boš že izpokoril se, kadar boš tičal v tranči! Odrini!" Urban je med krohotom ostalih plačal in odšel. Za njim je odkrevsal tudi Martin Topolščak. Tako se je končala Urbana Pintarja slava tistega dne! Raznožnik je prisedel k „cesarskim" gospodom in izpregovoril prijazno: „Za priče vas ne vpišem, gospodje! Saj sem sam vse videl!" Gospodje so bili s tem izredno zadovoljni. Dali so mu piti in ukazali mu prinesti jedi, katere je „gosposka" z veliko radostjo in točnostjo použila. „Jehta! jehta!" je zakoprnela Jerebovka, ki je bila pri tem pristopila k mizi. „Da bi ga le preveč ne zaprli, ker se je lotil cesarskih gospodov! Kaj pravite vi, gospod Raznožnik, ker poznate postave?" „Ej jo bo izkupil!" je odgovoril važno policaj Tomaž. „Povem vam, mamka, pošteno jo bo izkupil! Čakajte no, kateri paragraf bo že! Hudirja, saj jih skoraj vse poznam! Pa to vam pravim, mamka, visok paragraf bo, visok!" Po tem temeljitem pravnem pouku si je Tomaž Raznožnik okrepčal svoje grlo s kupico rumene bržanke. Zunaj pred pivnico pa se je Urban Pintar docela zavedel svoje zapuščenosti in velike krivice, katero je moral ravnokar pretrpeti. Duša mu je bila užaljena do smrti, a v svoji onemoglosti si ni vedel drugače pomagati, nego da je škripal z zobmi ter tolkel s pestjo po zidu. Končno pa se mu je storilo milo, naslonil se je ob steno ter zaihtel: „Martin, a si videl, kako so delali z mano? Z mano, takim možem?" Solze so mu zalile obraz: „A sem jim kaj dolžan, hudiča?" Pričel je z veliko vnemo jokati, da je prihitel Juri Jereb iz veže ter ga skušal potolažiti. To pa je Urbana Pintarja silno razdražilo: „Kaj boš ti, ki nisi nič prida! A tudi oštarija ni veliko prida, če se v njej pretepavajo pošteni in mirni možje!" Na ves glas je klical: „Piškotulja, kje si? Povej no, a sem ti kdaj kaj dolžan ostal? Ti preklicana stara malha!" Pa se mu je zopet storilo milo in zopet se je zjokal. V tistem hipu sta prišla mimo dva meščana, bolje opravljena in zavita v plašča z visokima ovratnikoma, ki sta obraza skoraj docela zakrivala. Obstala sta tik Piškotove veže. Starejši je vprašal z nekako ošabnim glasom: „Čemu joka ta človek?" „Nekaj so ga pretepli," je odgovoril Piškotov Jurče, ki je še vedno stal blizu. „Dvorski strežaji so ga opraskali in pretepli!" „Dvorski strežaji! Wallenstein!" Mlajši je z največjo spoštljivostjo pristopil, poslušal ukaz starejšega ter odhitel v Piškotovo gostilno. Pa se je kmalu vrnil ter šepnil: „Modenski Kristoforo je že vmes!" „Dobro!" In gospoda sta počasi odkorakala po Dunajski cesti. Tudi Urban se je bil pomiril. Z roko si je snažil obleko ter zdihoval: „Moj Bog! Kam čem zdaj? Sram me je, da si kar okrog sebe pogledati ne upam!" „Veš kaj," pravi Topolščak, „če nimaš drugega, pa pridi k nam v vas! Radi te bomo sprejeli, in če ne boš hotel z nami jesti — mi ne jemo tako dobro kot ti — te nihče silil ne bo! Tudi fantiča lahko pogledaš pri tej priliki!" Urban Pintar se je vdal. Martin Topolščak je stanoval v Kravji dolini, kakor smo že prej povedali. V čedni, sicer s slamo kriti hišici si je bil najel tri sobice s kuhinjo. Dve je rabil zase, v tretji pa je stanoval gospod študent. Vse v stanovanju je pričevalo o tem, da so bili Topolščakovi varčni in pridni ljudje. Zidarstvo je po zimi slabo donašalo. Včasi se je popravilo kako ognjišče ali kaj malega v tem ali onem stanovanju. Oče je torej slabo služil in zategadelj sta morali priskočiti mati in hči. Mati Maruša je stregla po hišah, Marička pa je bila jako spretna perica. Ko je naš Urban Pintar vstopil v hišo in ko se je napravilo prvo znanje, mu je pričela hči takoj v oči bosti. Bila je stara komaj osemnajst let. Imela je cvetoča lica, a nekaj posebnega je bila njena rast. Bila je vitke rasti, a bilo je na njej, posebno ob prsih, vse lepo polno. Bila je podobna breskvi, v katero bi človek najraje prejkoprej zasadil svoje zobe. Z eno besedo, Topolščakova Marička se je štela za nekako lepotico v slavnoznani Kravji dolini in imela jih je nekaj, ki so gledali za njo. Ko sta dospela Urban in Martin, je pri Svetem Petru ravno poldne odzvonilo. Zategadelj je bilo kosilo že pripravljeno. Sedli so takoj k mizi in mati Maruša je posadila nanjo veliko skledo češpljeve kaše, ki so jo tedaj že imeli za dobro dijaško pašo. Obeda se je udeležil tudi devetletni edini domači sin Janezek, slabotno otroče, bledega obraza in velikih, plašnih oči, ki so nekako naprej oznanjevale žalostno.usodo tega revnega Topolščakovega potomca! Predno se je usedel k jedi, je moral gospodu stricu Urbanu dati „srečo", nato pa moliti, kakor je bila tedaj lepa krščanska navada po kravjedolinskih hišah. Na mizi je bil samo en krožnik, in sicer za „gospoda" dijaka. Ker je študiral fiziko, to je sedanjo osmo šolo, je bil precej veljaven v hiši, vsaj toliko, da si ga v obiteli nihče ni upal tikati. Za tega dijaka je bil krožnik pripravljen, vsi drugi so zajemali kar naravnost iz sklede. Martin je povabil tudi svojega rojaka, da naj prisede. A štonglajtar se je oblastno odrezal: „Saj veš, da kaj takega ne jem!" Pri tem pa ni spustil dekleta iz pogleda. Dekle v belem predpasniku mu je zavzelo vso dušo. Pa še nekdo mu je bodel v oči. To je bil zgoraj omenjeni fizikar, Topolščakov gospod študent. Ta je molče sedel pri mizi. Pojedel je najprej precej češpljeve kaše, nato pa se je spravil na mali košček mesa, katero je bila Marička, obloženo z mogočnim kupom praženega krompirja, postavila pred njega. Drugi domači so imeli pražen krompir brez mesa. Ta mladenič ni Pintarju prav nič ugajal. Že pri prvem pogledu mu ni bilo nič na tej dijaški strigalici všeč! Bil je precej visoke postave in cela kodelja kodrastih las — radi te kodelje je imel že dokaj sitnosti s šolsko gosposko — mu je visela okrog rjavega lica. Karakteristična so bila široka usta in zelo rtasti nos! „Čemu si ne striže las?" si je mislil Urban. „Vsak krščanski človek si da lase striči!" In oči tega mladega človeka gospodu Pintarju že celo niso ugajale. Bile so dobre, globoke oči, kakršne so ljubile ženske že tedaj in kakršne ljubijo tudi dandanes. Zategadelj jih pa Urban Pintar ni mogel trpeti! „Kako to gleda!" si je mislil, „in samo dekleta gleda! Če bi že saj kaj izpregovoril!" A dijak ni izpregovoril niti besedice. Z dolgimi, koščenimi prsti si je razrezal ponižni košček mesa, si odrezal nekaj kruha ter brzo vse pojedel. Nato je ravno tako brzo vstal, si otresel grivo svojih las, otožno pogledal na dekleta ter odšel v svojo čumnato. „A ta človek nič ne moli, kadar se naje?" se je zadri Urban. Najbolj ga je jezilo, da je dijak ves čas molčal ter tako Urbanu Pintarju ni dal prilike, da bi ga bil tikal. „Kdo je ta mula, ki sedi pri vaši mizi in ust ne odpre?" vpraša. „To je naš študent," odgovori Topolščak. „Dvakrat na teden ima meso, drugače pa je, kar mi jemo." „Pravim ti, Martin, jaz bi ga pri mizi ne gledal tega dolgo-časneža 1" „Vsak dan ni tako pust! A včeraj je bila mati tu, pripeljala je nekaj fižola. Pa sta se sporekla, ker noče v lemenat!" „Kaj, v lemenat noče! No, pa pusti me z lemenatom pri miru 1 So tudi stradači ti božji hlapci! V današnjih časih so tisti, ki pari-zarje vozijo, ptiči. To mi veruj, Martin!" Topolščak je radovoljno pritrdil. Debeli Urban Pintar je pogledal nekoliko proti stropu ter dejal: „Sedaj pa grem! Bom že kaj prišel. Fanteta vzamem! Na jesen! Do tedaj naj izdela šolo!" Starši so se gostobesedno zahvalili. Urban Pintar je sprejel zahvalo kakor kak suveren. Martin ga je spremil do vežnih vrat. Tam se je štonglajtar ozrl proti nebu ter vprašal važno: „Ti li pušča v miru Maričko ta tvoj študent? Kako pa se piše?" „Jezus Marija! Kaj tako vprašuješ? Iz Vrbe na Gorenjskem je doma. In za Prešerna se piše. Ker se brani v lemenat, mi je vsak dan manj všeč. Premalo vere ima, tako ti pravim 1" „Čemu je ne omožiš?" In Urban je zopet gledal proti nebu. „Kaj takega ni varno imeti pri hiši." „Kdo naj jo vzame, ker ji nimam ničesar dati?" „Morda jo vzamem jaz! No o tem bova še govorila! Adijo!" Topolščak pa je ves srečen hitel pravit svoji Maruši, da bogati štonglajtar morda vzame Maričko! — Tretje poglavje. Od nekdaj lepč so Ljubljanke slovele, Al lepše od Urške bilö ni nobene, Nobene očem bilo bolj zaželjene Ob času nje cvetja dekleta ne žene. — Ko najbolj iz zvezd je danica svetla, Najlepši iz deklic je Urška bila. Prešeren. Popoldne tistega dne, katerega so se vršili v prejšnjem poglavju popisani dogodki, je nudila gospa Eliza Češkova svojo tedensko kavo. France Češka, spoštovan in velečislan meščanski steklar, je že tedaj imel svojo hišo na Glavnem trgu'št. 185., kupljeno v letu 1810., z znamenito prodajalnico steklenega blaga. Možu, v katerem se je pretakala češka kri, se je dobro godilo in njegova obitel je že tedaj v Ljubljani zavzemala precej odlično mesto. France Češka sicer še ni bil bogat kakor Bernbacher, Kanduč in drugi, a vsled dobre kupčije je takorekoč že lezel v bogastvo. Naš meščanski steklar se je že bližal tisti meji, kjer ponehajo navadni meščanje ter se pričenjajo patriciji. Ta meja je bila v tisti dobi ostro začrtana in ni se dala tako lahko prekoračiti, kakor bi mi dandanes mislili. A njegova gospa je s svojimi željami že davno prekoračila omenjeno mejo. Iskala in dobivala je znanja v najboljših ljubljanskih krogih ter tako skušala priti do površja, kjer so plavali Kanduč, Gale, Lavrin in drugi. V gospe Matildi Janeževi, soprogi znamenitega barvarja in krznarja na Sv. Petra cesti, je imela nekako družico, ki je težila za enakimi nameni. Gospa Eliza Češkova je bila torej tisto popoldne nekaj svojih prijateljic povabila na kavo. Bili sta navzočni soprogi sodnih svetnikov Lavrina in Gogala, potem gospa trgovca Galeta, Žaneta Ga-letova; povabljena je bila tudi gospa Kandučeva, ki pa ni prišla. Navzočna je bila seveda tudi gospa Janeževa. Sedele so okrog velike mize, in sicer v dvoriščni sobi. Spredaj je bilo vse oddano: tam je stanoval knez Neri-Corsini, toskanski minister. In hišni gospodinji je posebno dobro delo, da so ji pridelili gosta, ki je bil knez, četudi samo laški knez. Razgovor pri kavi se je pričel z običajnim prepirom med gospo Lavrinovo in gospo Gogalovo. Bili sta sicer prijateljici, pa se niti videti nista mogli, kar je tudi še dandanes med ženskami opaziti. To nasprotstvo je izviralo še iz francoske dobe, v kateri je bil gospod Lavrin nekoliko više splezal nego gospod Gogala. Posledica temu je bila, da je gospa Lavrinova še vedno bila zaljubljena v francoske čase, dočim je gospa Gogalova, ki je bila izredno pobožna, kolikor mogoče v nič devala omenjene čase. Naravno je bilo, da so zbrane dame govorile o kongresu. „Vidi se marsikaj," vzklikne Lavrinka, „a še več se je videlo, ko smo imeli Francoze v Ljubljani. Poznala sem vse: Marmonta, Junota, Dauthouarda in tudi lepega vicekralja! Krasni možje so bili in vesti so se znali in govoriti so umeli! Moj Bog, kako so govorili! Bili so galantni in ljubeznivi. Da, da, Francoz je le Francoz!" Gospe Gogalovi je bilo, kakor da jo je kdo s trnom zbodel. Takoj se je oglasila: „Ljuba Klara, kaj boš hvalila Francoze! Saj vemo, kako je bilo. Če se jim je kdo sladkal, ta je že izhajal! Ne pravim!" To je cikalo na gospoda Lavrina in njegova soproga je že zardevala. „In res," se je odrezala strupeno, „maršal Marmont je vedel ločiti dobre glave od slabih." To je zopet merilo na gospoda Gogala, in njegova soproga je bila sedaj na vrsti, da je zardela. „Kaj maršal! ljuba Klara, ali res misliš, da nas je Marmont vladal takrat? Moj mož pravi, in jaz mu čisto pritrjujem, da so nas prostozidarji vladali tiste dni. Saj vsak ve, da so se zbirali v reduti ter pri zazidanih oknih počenjali svoje hudobije. Koliko praznikov so nam snedli ti hudobneži!" „Pojdi, pojdi, ljuba Milka! Moj mož pa pravi, da je vse to otročja govorica. Pa nič drugega!" „Otročja govorica, Klara? Vendar ne boš tajila, da so dr. Repiča, ki je nanje zabavljal, v Ljubljanico vrgli, da so ga potem pri Zalogu mrtvega izvlekli iz vode ! A ni bilo tako, ljuba Klara?" „E kaj," odgovori ,ljuba4 Klara, „pri ,Hajduku4 se je vina nalil in v pijanosti je zagazil v vodo, da je utonil. To je resnica!44 Vnel bi se bil prav živahen prepir, da se ni o pravem času vmes vteknila domača gospa, ki je čutila, da se hoče pogovor preveč razgreti. Spretno je zasukala pomenek na drugo polje, kjer je vedela, da bodo vse enih misli. Ponudila je navzočnim prijateljicam priliko, da so se lahko znosile nad prijateljico, ki je ni bilo. „Kandučeve ne bo!44 je izpregovorila lahno. Takoj se je oglasila Žaneta Galetova: „Seve, sedaj itna druge skrbi! Ste že čule, ljube prijateljice, da si je za letošnje plese svoje obleke z Dunaja naročila ! Z Dunaja, vam pravim!" „Z Dunaja!44 so se začudile vse. „Da je mlada,44 dostavi gospa Janeževa, „bi nič ne rekla. A v njenih letih, pa obleke z Dunaja! Med nami povedano, to je smešno !a „Smešno! smešno!44 so začebljale vse soglasno. „Denar ima! To je res!44 izpregovori Lavrinova. „Tudi ne toliko,44 pravi Žaneta Galetova, „da bi ga jim ostajalo. Saj so drugi trgovci, ki tudi kaj zaslužijo!44 „Ti ljudje predobro žive,44 dostavi Gogalova, „vse bodo zajedli. Vsak dan se pri njih več kuha nego v škofovi kuhinji.44 „In škof Gruber," se vtakne domača gospa vmes, „ima vendar več dohodka, nego ga imajo Katidučevi!" „Res je! res je!" pritrjujejo vse. Ravno tedaj potrka nekdo na vrata, in ko se odpro, vstopi gospa Zofija Kandučeva. Od veselja so vse vzkliknile, vstale in ji hitele nasproti. „Kako nas veseli, draga Zofka," je gostolela gospa Češkova, „kako nas veseli, da si prišla!" Žaneta Galetova: „Smo že mislile, da si zbolela. In prav po-milovale smo te." Gospa Lavrinova: „In za zgled smo te postavljale! Kako si dobra gospodinja in izvrstna mati!" Gospa Gogalova pa ji je nalila kave ter ji odrezala kos rumenega šarklja. Nato pa je izpregovorila važno: „Da bi jih le imeli obilo takih prijateljic, kot je naša Zofija!" Joslala je tri ptičke v svet v izhoda daljne kraje . . . odplule brzokrile so skoz polrazcvele gaje. In prva se povrnila: — „Tvoj ljubi meč si brusi, oj, oster bode bridki meč, ko z vragom se poskusi . . Poslanka druga govori: „Ej, kak se v solncu bliska ta svetli meč — ta bridki meč, po krvi dragi vriska!" In tretja tiho govori: „Tam daleč na poljani krvav leži mladenič bled — in stražijo ga vrani! ..." (Dalje prihodnjič.) Tam daleč M. P. Nataša. Janez Trdina. Avtobiografska pisma. Prijavlja dr. Fr. Derganc. (Dalje.) unajska vlada jc hotela brez dvojbe slovenski narod ponemčiti, nekaj po svoji birokraciji, najbolj pa z nemškimi šolami. Nemški jezik je vladal ne le v srednjih in glavnih, ampak tudi v deželskih šolah, iz katerih pa so ga začeli z uspehom izganjati naši domoljubni dekani in župniki že okoli leta 1840. Dunajski mogočniki so napovedali slovenščini najsrditejši boj. V šolskih pravilih se je prištevala med glavne grehe. Dijak, ki je govoril po slovenski, je bil kaznovan kakor kak tat ali kake druge vrste hudodelec s šibo, palico, zaporom, postom, s slabim redom iz ponašanja. V Kamniku sem videl na svoje oči, kako neusmiljeno so pretepali coklarji naše dečake radi slovenskega govorjenja. V_ Novem mestu so jim obešali za vrat, kadar so šli iz šole domov, „lesenega osla", da jih je lahko vse mesto videlo in zasramovalo. Take grdobe so se godile tudi v Postojni in sploh po vsej slovenski domovini. Nemški oblastniki so hoteli naš jezik mladini tako omraziti in pristuditi, da bi se ga iz vse duše sramovala in ga zaničevala, da bi ga smatrala za največjo nespodobnost, za dokaz hribovske surovosti in najgrše podlosti. Učencem se je strogo zapovedalo, da morajo ovaditi učitelju vsakega tovariša, ki bi govoril ž njimi v šoli ali tudi zunaj šole po slovenski. V tej strašni puščavi narodne sramote in nemške silovitosti se je nahajala samo ena oaza — naša lepa bela Ljubljana. To se zdi marsikomu lahko kaj čudno in neverjetno, pa je vendarle popolnoma resnično. V Ljubljani ni niti v normalki niti v gimnaziji noben profesor sramotil naše slovenščine; brez kazni so govorili učenci" po slovenski, kolikor so hoteli. Po šolskih zakonih je bil naš jezik prepovedan tudi v Ljubljani, ali naši profesorji so bili tako moški in pametni, da se niso brigali za to barbarsko prepoved. Ž njimi se moramo seznaniti nekoliko bolj natanko. V drugem normalnem razredu je naš učitelj Peharc tudi v šoli z nami prav rad govoril po domače in vsak teden nam je eno uro razlagal .Ljubljanski Zvon" 8. XXV. 1905. 30 krščanski nauk po slovenski. V tretjem razredu nam je učitelj Ivanetič, kadar je bil dobre volje, pravil ribniške burke in druge smešnice vselej po slovenski; «i zunaj šole je govoril-'z nami slovenski rad in večkrat nego po nemški. V gimnaziji ine je učil prvi dve leti do svoje smrti profesor Heinrich, rojen Moravec. Mož ni znal slovenski, ali je bil ves navdušen za Čehe in njih zgodovino in je spoštoval tudi naš narod. Govoril je često, da sta Čeh in Kranjec brata po krvi in jeziku. Nekoč je prihitel v šolo razburjen — morda natrkan — in nam rekel s slovesnim glasom: „Heute fand ich ein ehrwürdiges, altes Buch und in ihm erhabene, hoch heilige Verse. Der Anfang lautet: »Napoleon, reče: Ilirija vstan'. Vstaja, izdiha, kdo kliče na dan'." Te skrivnostne besede so vzbudile v meni silno radovednost. Vprašal sem Heinricha, kje bi mogel to slavno knjigo dobiti. Pogledal me je debelo in dejal: „Dies Buch ist nicht für dich, dazu bist du noch viel zu dumm!" Ta odgovor me ni preplašil. To imenitno knjigo sem hotel kupiti, naj velja, kar hoče. V bla-gajnici sem imel pet goldinarjev, zasluženih s korepeticijami. Doma sem vprašal gospodinjo, kje se stare bukve prodajajo. Rekla je: „E kje nek — na Tandelmarktu!" Brž letim tja in vidim na odru pet ali šest knjig, ki so bile pa vse molitvene. Še večkrat sem zaman popotoval na starinarski trg. Nekoč pa najdem velik kup bukev, med katerimi zapazim i posvetne. Jel sem jih pregledavati bolj natanko. Kar se namerim na Vodnikovo slovensko slovnico, pred katero je bila natisnjena „Ilirija oživljena". Od veselja mi je kar sapa zastala. Mislil sem, da bo taka častita knjiga strašno draga, in se začudil, da je baba zahtevala zanjo samo 15 krajcarjev. Drugi dan povem Heinrichu, kaj sem kupil. On se zakrohota in mi veli: „Du bist ein Teufelskerl, aber nimm dich in Acht, das Buch ist wahrscheinlich verboten." Prepovedani sad se mi je zdel še slajši in imenitnejši. Še tisti dan sem znal „Ilirijo oživljeno" na pamet. — V peti in šesti šoli sem živel pod oblastjo profesorja Martinaka, ki je slovel za silnega narodnjaka. Res nam je priskrbel, da smo dobivali iz vsake šole gorenje gimnazije po trije dijaki „Novice" zastonj. Največji lenuh med vsemi mojimi součenci je bil vsekakor Matija Va-ljavec. Namesto šolskih knjig je čital Gessnerjeve idile, Rambachov „Odeumw i. dr. Iz matematike in zgodovine je zaslužil najdebelejšo trojko, ali blagi Martinak ga je pardoniral radi slovenskega pesni-kovanja. VajjŠvec je začel zlagati pesmi že v peti šoli. Ko se je 1848. leta razglasila ustava, nam je dal Martinak slovensko nalogo, prvo in obenem zadnjo, ker smo nekateri tako udrihali po Nemcih, da se nas je profesor zbal. Ti trije prigodki dokazujejo, da je bil Martinak v srcu res naroden, ali javno ni tega nikoli rad pokazal. VJtoli ni zinil nikoli nobene domače besede in nikdar ni porabil prilike, da bi bil budil v nas slovensko rodoljubje. Nekoč, ko sem bil že sedmošolec, sem ga prišel vprašat v sobo, kjer je učil, če bomo dobivali „Novice" zastonj tudi bodoče leto. Govoril sem po slovenski. On mi ni ničesar odgovoril, nego se je namrdnil in za-renčal nejevoljno: „Wissen sie nicht, daß die Schulsprache deutsch ist?" Tudi njegova dva sinova sta bila tako „pametna" Slovenca, da se nista vladi nikoli zamerila. Ako se ji je v kakem društvu začelo kaj zabavljati, četudi le krotko in brez strasti, sta baje oba previdno molčala, in če ni kmalu nehalo, s kakim jalovim izgovorom pobegnila. Po stari sistemi je imela gimnazija samo šest šol, sedmi in osmi razred se je zval licej. Vsakega teh dveh zavodov je nadziral poseben predstojnik. Tisti za gimnazijo se je zval prefekt. Licej je bil srednja postojanka med gimnazijo in vseučiliščem. Dijaki so se imenovali „poslušalci" in so uživali znatne svoboščine. Oni niso bili več prosti „Sie", profesorji so jim veleli: Meine Herren. Po novi sistemi, ki je zavladala 1849. leta, se je zedinil licej z gimnazijo in dobil ž njo vred predstojnika, ki se je imenoval ravnatelj. Mnogo se je ugibalo, kdo bo direktor ljubljanske gimnazije. Mislilo se je, da najbrž profesor Kersnik, učitelj fizike v osmi šoli, ali pa morda dosedanji prefekt gimnazije, Elija Rebič. O tem, ko sta ta dva moža opravljala mirno svoje dolžnosti v Ljubljani, se je pridno vozaril na Dunaj profesor Kl e man, plazil se preponižno okrog velikih gospodov, posebno pa se dobrikal Levu Thunu, ministru uka in bogočastja. Pomagala mu je tudi žena, ki je služila nekdaj pri Thunu menda za guvernanto ali hišno. Največ po njenem trudu je dosegel, česar je želel: vlada ga je potrdila za ravnatelja ljubljanske gimnazije. Kleman je bil moj profesor v sedmi in osmi šoli, v sedmi za latinski jezik, v osmi za zgodovino in po Kersnikovi smrti tudi za fiziko. Priroda ga je za vse druge reči sijajno nadarila, ali je pozabila mu dati kak košček značajnosti. Leta 1848. se je živo zavedal svoje češke krvi, delal se je za silnega Slavjana, čital slovenske in hrvaške časnike, družil se z Bleiweisom in Cigaletom in podpisal prošnjo ali spomenico za slovensko univerzo v Ljubljani. L^jpozneje pa se je bil že ves prelevil, zapisal se je z dušo in telesom nemškim hegemonom in si ugladil s tem pot na višavo. Postal je naš ravnatelj in kmalu potem šolski nadzornik. Vladi pa se je po njem tako tožilo, da ga je pozvala v ministrstvo za uk in bogočastje. Le prehitro so Slavjani čutili, da je on Thunova desna roka ali pravzaprav njegov vodnik in „major domus". V tej službi si je pridobil žalostno slavo, da je najbrezdušnejši germanizator in najstrupenejši sovražnik slavjanskih narodov in jezikov, katere je pregnal iz vseh višjih in srednjih šol. Ali dokler je bival v Ljubljani, ni pokazal očitno nikoli svojega rencgatstva, iz njegovih -ust nam ni prišla nobena razžaljiva beseda zoper slovenski narod in jezik. Bivši prefekt gimnazije, Rcbič, je bil moj profesor v osmi šoli. Kleman ga je bil ovadil vladi za praznoglavca itjjDedaka, ki pri-poveda dijakom samo basni. Velik učenjak res ni bil, še manje pa praznoglavec. Za latinski jezik se je kosal lahko z vsakim drugim profesorjem in tudi s Klemanom in še v raznih drugih strokah se je smel pokazati brez sramote. Izvrstno je poznal n. pr. rimske starine in avstrijsko zgodovino, i^eni se je bil prikupil ta mož že zdavnaj radi svojega domoljubja. Rodil se je med Žumberčani na Gorjancih in je bil unijatske vere. AJi on ni ljubil samo svoje hrvaške narodnosti, ampak enako toplo tudi našo slovensko. Po slovenski je rad govoril, kolikor je znal, še rajši pa po hrvaški, kajti ni bil pozabil ni slovke svojega materinskega jezika. Zunaj šole sva se midva pomenkovala vedno po slovenski, pozneje, ko sem bil že učitelj na Hrvaškem, pa po ilirski, kar mu je tako ugajalo, da me je razglasil za svojega sorodnika. — Izmed vseh svojih profesorjev pa sem ljubil najbolj starejšino, očeta Kersnika, ki je bil sploh tako blaga duša, da vsaj med dijaki ni imel nikoli nobenega sovražnika. V rodoljubju glasoviti profesor Martinak ni segel Kersniku niti do pasa. Lasje so mu bili že zdavnaj posiveli, ali za svojo slovensko domovino si je bil ohranil tako vroče srce, da se je mogel kosati ž njim v tej prevažni reči le malokateri mladenič, prekosil pa ga ni nobeden. Slovenski je govoril z nami zunaj šole in v šoli in je hvalil in povzdigoval ob vsaki priliki bogastvo, krasoto in krepkost našega jezika. Kadar sem bil vprašan iz fizike, sem mu vselej odgovarjal po slovenski, kar ga je tako veselilo, da sem postal njegov prvi ljubimec. Ko so me hoteli iz ljubljanske gimnazije zapoditi, branil in zagovarjal me je Kersnik tako goreče, ganljivo in preverljivo, da je potegnil na svojo stran večino učiteljskega zbora, ki je ^potem dokončal, da smem ostati slobodno v ljubljanski gimnaziji. Za god smo mu prisrčno čestitali, ustno pa tudi pismeno. Čestitko sem zložil jaz, posnemaje Koseskega, v heksametrih. Klemanu ni bilo pogodu, ker sem udaril proti koncu po sovražnikih našega naroda. Ali nemila usoda nam je ugrabila še isto leto tega obo-žavanega patrijarha. jmu_zlo|ü nagrobni ugovor, katerega pa_sta prepovedala ravnatelj Kleman ir^katehet Jarc. Kleman brez dvojbe zato, ker je bil slovenski, Jarc pa z izgovorom, da so nagrobni govori protestantska šega. Po svojem duhu in uverjenju je vzgojil Kersnik tudi svoje otroke. Sinovi so mu se šteli lahko med prve slovenske korenjake, naš klasični romanopisec Kersnik je bil njegov vnuk. Tudi prelepa nf Tjubezniva njegova hčerka Ljudmila ~ je vsa gorela za slovenski narod in jezik, bila je v tem dostojna drugarica Josipine Turnogradske. Slavni naš Cigale si jo je izbral za svojo nevesto. Vezala ga je ž njo prva idealna ljubezen, ali žal, da je pokosila brezčutna smrt to dražestno ljubimko matere Slave, predno se je mogla izpolniti srčna želja njegova in tudi njena. Po šolskih knjigah, predavanjih in nalogah si je nabral človek res neko splošno izobraženje, ki je pa ostalo zgolj formalno, plitvo in nedostatno, ako ga ni popolnilo in povečalo obilno čitanje dobrih knjig in časopisov. Učitelji srednjih šol bi morali smatrati za svojo najsvetejšo dolžnost, da vcepijo mladini veselje do branja in ji dajo napotke, katere knjige da ji je čitati, ako hoče imeti od njih prijeten užitek in obenem korist. Ali to se ve, da bi morali biti učitelji sami veleizobraženi možje, ki bi poznali vse važnejše spise svoje narodne, pa tudi vse svetovne literature. V Avstriji pa se jc nahajalo nekdaj prav malo takih profesorjev. Vsi so se zadovoljili, da znajo učenci to, kar so jim podajale šolske knjige, za vse drugo se niso nič brigali. Izmed ljubljanskih profesorjev se je moglo trditi samo o treh, da so temeljito izobraženi: o Heinrichu, Klemanu in Petruzziju, ki pa žal ni bil nikdar moj učitelj. Ali še ti trije niso nikdar opominjali svojih dijakov na čitanje in jim svetovali, s katerimi knjigami naj se zabavajo zunaj šole. Čitali smo torej, kar nam je priš($TJv _ roke po naključju ali za kar smo slišali, da je zanimivo. ^ ' Povedal bom ob kratkem, kakove knjige sem prebiral v naziji in katere so me najbolj veselile. To se ve, da moram govoriti najprej o naši slovenski literaturi. Vodnikovo „Ilirijo oživljeno" sem že omenil, seznanil pa sem se skoraj obenem z vsemi njegovimi pesmami. Z mano je stanoval pri Tandlerici od začetka šeste do konca osme šole Gregor Ložar iz Beričevega pri Dolu. Bil je silno močan fant in poln rodoljubja in navdušenja za narodni jezik. Bo-goslovcem je razlagal Metelko slovensko slovnico. Poslušat ga je hodil tudi Ložar. Te slovnice se je učil marljivo tudi doma s prijatelji, ki so se zbirali pri njem. Ložarjeva mati je bila imovita mo- karica. Dobival je od nje dosti denarja, katerega pa ni zatratil le na zabave, nego je kupoval zanj tudi knjige, najrajši domorodne. Take, ki so bile zame, mi je kaj rad posojali Jaz sem bil takrat še v spodnji gimnaziji. Od Ložarja sem dobil tudi Vodnikove pesmi. Najbolj so mi ugajale: Na Veršacu, Milica miljena, Nemški in slovenski konj in Kranj'c, tvoja zemlja je zdrava i. t. d. Naučil sem se jih na pamet. Drugi Vodnikovi spisi me niso toliko mikali razen zgodovine Kranjske dežele, katero sem v peti šoli pazljivo prebiral in si delal iz nje posnetke. V Gornjo Šiško sem šel večkrat samo za to, da ogledam natanko rojstni dom našega pesnika. Prav dobro sem poznal Vodnikovo sestro, ki je bila omožena pri Brecelniku na Fužinah blizu Ljubljane. Vnuk njen je z mano stanoval. Ljubila ga je tako prisrčno, da je prišla k njemu skoro vsakih 14 dni, dasi je bila že jako stara in slabotna. Nje prihoda sem se vselej ob-veselil, ker nam je pripovedovala vsakovrstne anekdote o svojem bratu Tinetu. Pravila nam je, kako neskončno je žaloval, ko je stopil v samostan. Bil je bled, prepaden, suh, sama kost in koža. Vsi so mislili, da hira za jetiko in bo kmalu umrl. Ko pa ga je poslal škof na deželo duše past, smejal se je od radosti neprenehoma, menda še speč! Pozneje je učil otroke v Ljubljani, ali ni se mu godilo nič prav dobro. Imel je malo prijateljev in dosti sovražnikov, dasi ni storil nikomur nič žalega. Škrici so ga pisano gledali, ker je bil mašnik. Duhovni ga pa tudi niso marali, ker se jim je zdel preveč posveten in je bil privržen Francozom, ki so prinesli deželi toliko dobrega. Brat Tine je užival najrajši kmetiške jedi tudi potem, ko je bil že „gospod". Dejal je večkrat: „Domača skleda mi še ni obležala nikoli v želodcu, gosposka pa že dostikrat". Tine se je hudo jezil, da se poprijemljejo rojaki čimdalje bolj ljuških (ljudskih, tujih) navad in besed, svoje deželske (domače) pa opuščajo. To ni bilo všeč niti njegovi sestri. Rekla nam je: „Kranjci so se začeli grdo spakovati. Za mojih mladih let so govorili še povsod rogljač, zdaj pa pravijo štrajgobel, kakor da bi bilo to kaj lepega." (Dalje prihodnjič.) Budalo Martinec. Spisal Ivan Cankar. alostno je, da je poginil, toda bila je božja volja. Kakor se utrga kamen na klancu, zdrči v globel in utone; brez vzroka, tiho, brez spomina. Vso noč so se poslavljali fantje, peli so in plesali; Martinec je sedel za pečjo in jim je godel. Ob zori so se naplesali in so se stepli ter se razšli. Tudi Martinec je vzel harmoniko in je stopil iz zatohle krčme na cesto. Tisto noč je pil kakor nikoli, pa se ni upijanil. Mirno so gledale njegove oči, njegove misli so bile jasne. Tiha je bila noč, še zvezde se niso genile. Nekdo je zaukal na hribu — kakor bela roka iz teme. Martinec je stopal skozi vas, po položnem klancu, mimo koč, ki so spale gluho spanje brez sanj. V temi je ležala vas, nepremično, kakor na dnu vode. Martinec pa je mislil v svojem srcu: „Prišel bo dan nekoč, ves svetel izza gore — vas pa se ne bo vzdramila, nikoli več se ne bodo odprle mrtve oči." — Resnično, za goro je vzdihnila zora v nemirnem jutranjem snu, vas pa je spala. — „Strah je človeka v tej tišini, umrl bi. Kakor da bi ležal sam na dnu vode, uklenjen; šumi voda nad njim, hiti v daljavo, v prostrano, solnčno tujino; on ne more." Martinec je legel v seno, zaspati pa ni mogel. Ležal je na hrbtu, roke pod glavo. V durih se je zasvetila razpoka, zmerom svetlejša je bila, zasijal mu je v lice pramen jutranje luči. In zažarela so mu lica, trepalnice so vztrepetale, v srcu mu je zakljuval sladek nepokoj. Vzdignile so se misli, zletele so jadrno — z vihrajočimi grivami dvoje belcev preko ravni. V Ameriko, v čudesno deželo! Tam je bogastvo, Martinec, tam so ljudje veseli in bahati, mečejo na mizo bele tolarje. Kaj je Martincu bogastvo, kaj so mu beli tolarji! V Ameriki je solnce; grmeče, zaglušno buči življenje, kakor silna reka pod silnim solncem. O, tam bi ne ležal človek na dnu ! Iz teme, iz tišine, v daljavo, kamorkoli! . . . Jadrno sta hitela belca, gobca sta se penila, iz vročih trupel je puhtel sopar. „Kako dolgo sem ležal !" je premišljeval Martinec. „Kako dolgo, in nisem mogel stran. Kakor pričaran. Zdaj pa je prišel čas, poslednja ura je že prišla! Čisto sam bi ostal drugače, med starci, ki hodijo ob palici in ne morejo dalje nego do cerkve, med ženskami, ki jih je Bog proklel, da trpe, umirajo od prve ure, in med otroki, nadložnimi starci v povojih. Vsi drugi so šli, vsi, ki so imeli v žilah še kapljo gorke krvi. Naposled se je napotila tudi ona — življenje samo, edino in poslednje, se je napravilo na pot. In noč bo zdaj ob žarkem poldnevu." Zasopel je globoko. Tam jo je videl, pred široko odprtimi, zameglelimi očmi. Videl jo je, ko je šla po klancu navzgor, črez hrib, za večen adijo. „Zdaj je prišel čas, poslednja ura je prišla, da se vzdigneš tudi ti, Martinec!" Martinec je bil zaljubljen, Martinec, kakor je bil, budalo in pokveka. Ob predpustnem plesu je bilo, v krčmi, ko jo je pogledal s takimi očmi, kakor da je stala prvikrat pred njim, v nebeški gloriji. Sedel je na klopi za pečjo, na kolenih harmoniko, poleg sebe poln kozarec in kos špehovke. Vzduh je bil gost, da bi ga lahko rezal, poln sopare, prahu in kričečih, pijanih glasov. Fantje so sedeli goloroki, pot se jim je svetil na razgretih obrazih, dekleta so sopla težko pod tesnimi modrci in zmršeni kodri so se jim sprijemali na sencih. Tedaj sta stala pred njim kakor vzrasla iz tal. On velik, močan, obraz bahat in predrzen, bela srajca na prsih in za pestjo pisano vezena. Vrgel je desetico na harmoniko. „Godi, Martinec" Martinec je gledal in se ni ganil. „Kam si se zagledal, Martinec?" Pred njim je stala. Rdeča ruta se je bila odvezala na prsih, svetil se je beli vrat. Njen obraz je bil širok, krepak, malo kozav, tako malo, da je bila polt kakor od motnorjavega, rahloraskavega žameta. Močne, rdeče ustnice so bile polodprte, živ ogenj je sijal iz njenih oči, prsi so kipele, da se je paral modre. Martinec je vzdignil obedve pesti, zvil se je in zleknil, da je udaril z glavo ob peč, nato je butil na tla z vsem telesom in usta so se mu zapenila. Tisti večer je bil Martinec od Boga obsojen, nikoli več ni ozdravelo njegovo srce. Obsenčilo ga je spoznanje še ob tisti uri; kakor v ogledalu je ugledal sebe in svoje življenje . . . Dolgokrak, grbav, debcloglav; v suhem, sivopoltem obrazu, pod silnim čelom dvoje vodenih, plahih oči. Ne otrok, ne fant, ne starec — komaj človek. Ker ni bil za nobeno rabo, so ga poslali v mesto, da bi študiral; črez leto in dan se je vrnil in kakor tudi so ga tepli, ni maral več v mesto; skočil je z voza, bežal je preko polja in se je skril na svisli. Poslali so ga v sosednjo vas, da bi se učil krojaštva; črez mesec dni se je vrnil. Kakor pes — tepen in izgnan se vrne po noči in tuli pred durmi. Martinec je ostal doma, vzel je harmoniko in je godel; sedel je za pečjo, kolena visoko privzdignjena, glavo povešeno, oči polzaprte, brez misli v daljavo strmeče. Drugi so plesali, Martinec je godel; samo harmonika je živela v njegovih rokah, 011 sam je bil mrtev, nikomur drag, nikomur zoprn — kakor klop pod njim . . . Ležal je v senu, spanja ni bilo. Na rumenih žarkih, ki so lili izza razpoke v durih, je spoznal, da je zunaj že jasen dan. Jasen dan je bil, na ulici pa se ni genilo; ne koraka, ne glasu, kakor opolnoči. „Kako bi ostal sam?" je pomislil Martinec. „Komu bi še godel? Kakor da bi godel v mrtvaščnici." Spoznanje je bilo zrelo v njegovem srcu in videl je svoje življenje tako jasno, kakor ob uri groze, smrti pred obličjem. Peljal se je v mesto, mladega upanja poln. Preko holmov, preko ravni, v svetlo daljavo. Jutro je bilo — zmerom za solncem! Zasvetili so se stolpi, zašumele so ulice. Tam je življenje. Martinec se je opotekal v življenju, kakor da bi bil stopil v deročo vodo; njegove noge so bile še nerodne in slabotne. Pa je prišel mrak, utihnile so ulice. Martinec je bil truden, malodušnost je legla v njegovo srce in zajokal je v postelji. Po noči je vstal, oblekel se je natihoma in se je napotil. „Kam, Martinec?" je zaklical iz izbe zaspan glas. Martinec je vztrepetal, odpiral je duri kakor tat in je bežal po stopnicah, po samotni ulici, iz mesta. Nikamor se ni ozrl, nikogar ni povprašal; njegovo prestrašeno srce je poznalo pot; naravnost preko polja, preko močvirja; črez hrib. Noge so se udirale v mokro prst, padal je na strmem klancu, strah ga je bilo v gozdu; toda ob zori je ugledal vas pod seboj in je vzkliknil od radosti. „Zakaj sem pobegnil takrat?" je pomislil Martinec. „In zakaj se je tako brž vrnilo/koprnenje v moje srce?" Resnično, ni se bil še nagnil tisti dan, in Martinec je zajokal od hrepenenja. „Budalo, čemu pa si pobegnilo?" Voznik ga je naložil in ga je pripeljal v mesto. „Kdo pa te je gonil stran, budalo?" so'ga pozdravili v mestu; pozdravilo ga je žarko solnce, pozdravile so ga šumeče ulice. Toda njegove noge so bile takrat še slabotne in nerodne in utrudil se je kmalu. Tako zelo se je utrudil, da se je vzdignil neko noč natihoma, oblekel se ter se splazil kakor tat po stopnicah. Na ulici je vztrepetal: neznan glas ga je poklical od daleč. „Kam, Martinec?" Bežal je črez polje, črez hrib, njegovo srce je poznalo pot. „Čemu sem pobegnil takrat?" je premišljeval Martinec, ko je ležal v senu. „In čemu se je takoj vrnilo koprnenje v moje srce?" Drugi so odhajali in ni jih bilo več. Komaj da je prišel včasi kateri, pobahal se po krčmah ter se poslovil. Z lahkim srcem so odhajali, prepevali so in ukali, nobeno oko ni bilo solzno. Otresli so s svojih podplatov prah mrtvaščnice in so šli z razprostrtimi rokami življenju nasproti. Moško so stopali, in ko so stali na hribu, se niso ozrli, še odkrili se niso, ko je pozvonilo v dolini, v tišini, Avemarijo . . . Njegove noge pa so bile slabotne, spotikale so se ob drobnih kamenih, opletale so se kakor pijane. Oziral se je v dolino, v temo so bile pričarane njegove oči. Upognjen je bil njegov grbavi hrbet — komaj so nosile noge veliko breme: težko srce, v daljavo koprneče, v dolino-temnico pričarano. Vsi so odhajali. Vsi, ki je bila v njih še kaplja življenja, so bežali iz mrtvaščnice. Zmerom bolj tiho je bilo v dolini; le še malokdaj se je oglasilo po noči ukanje na klancu — kakor samoten klic sove; le še malokdaj se je glasilo ob nedeljah petje iz krčem, neprijazno sredi tišine, kakor žalostna pesem romarjev. Kamor se je ozrl: starikavi, prsteni obrazi, ki je bila že smrt dahnila vanje. „To je bilo božje znamenje!" je pomislil Martinec. „Zdaj se je napotila tudi ona; poslednji čas je, in jutri — jutri pride smrt..." Tudi ona se je napotila in vse življenje, vse upanje, koprnenje se je napotilo ž njo. In jutri, jutri pride smrt. Pogledala je bila morda tudi ona na večerno nebo, ozrla se je po dolini, pa je spoznala, da je poslednji čas. Od vzhoda so se zgrinjale sence, zmerom bolj se je nižalo nebo; en sam dan še in vsa dolina bo utopljena v noč, za zmerom. „Odtod!" je vzkriknil Martinec. Vzdignil se je in si je otresel seno z obleke. Odprl je duri; svetloba se je izlila na podstrešje in Martinec je zatisnil oči. Glava mu je bila težka, v ušesih mu je šumelo, slišal je čudno bučatije iz daljave. Počasi je zlezel po lestvi navzdol; nikogar ni bilo na ulici; v sosednji hiši so bila okna zabita; ozrl se je po klancu navzgor — tiho. Izpreletel ga je strah. „Vsi so šli, ostavili so me čisto samega; ne otrok ni več, ne starcev, ne žensk." Napotil se je po klancu, pogledal je skozi priprto okno. V veliki, nizki, očrneli izbi je sedel na klopi starec, globoko sključen, molek v sklenjenih rokah. Obraz je bil siv in koščen, kakor obraz mrtveca. Starec se ni ganil; polodprte oči so gledale belo, ustnice se niso premeknile. „Tudi on je mrtev!" je pomislil Martinec in je šel dalje s plahimi koraki. „Če res nikogar ni več?" Tam je bila s slamo krita koča; rdeče duri nastežaj odprte, ozko okence brez stekla. Martinec je stopil v vežo; tudi v izbo so bile duri nastežaj odprte. Izba je bila vsa prazna; le dolge, bele klopi ob zidu in v kotu razpelo. Pod razpelom pa je sedela ženska, stara pač že sto let; v dve gube je bil sključen život; dolge, zgrbljene roke so se oklepale starinskega molitvenika in bele oči so strmele vanj. Martinec je stal na pragu, ženska se ni genila. „Tudi ona je mrtva!" je pomislil, okrenil se je ter je stopil na klanec. Solnce je stalo visoko na nebu, svetložareče, Martinec pa se je začudil, ko se je ozrl po dolini. Zakaj vsa dolina je bila v senci. „Resnično: še nocoj, še nocoj pride smrt!" Martinec je hitel domov po harmoniko. „Čas je! Skoro bi bil že zamudil!" Ko je stopil v izbo, je začutil nenadoma težko utrujenost; položil je harmoniko na mizo, sedel je na klop in je uprl glavo v dlani, da bi zadremal. „Saj je še čas! Saj je še velik dan! Vso noč nisem spal, zakaj bi zdaj malo ne zadremal?" In zatisnil je oči. Kakor da se mu je sklonil nekdo preko rame, objel ga okoli vratu z rahlo roko, šepetal mu sladke besede. „Tako prijetno je spati ... v temi, v tišini. Ničesar si želeti, nikamor koprneti; mrtvec med mrtveci ..." Daleč na hribu je nekdo zaukal, Martinec se je stresel in se je vzdramil. , „Izkušnjavec je bil pri meni!" Vzel je harmoniko in je šel. Solnce se je bilo nagnilo. Z urnimi koraki je stopal v klanec, mimo mrtvih hiš. Visoko na klancu — natanko tja je sijalo solnce — se je zableščala v luči rdeča ruta. Martincu