KLEPET OB KAVICI
s čistilcem šišenskih ulic Antunom Šiprago
Na prvi pogled sem pomislila, kako težko bo prego-voriti Antuna Šiprago za klepet ob kavici. Tako tih in neopazen je, le malokdo se ozre vanj. Zazrt je le v svoje težko in nehvaležno delo — čistilna šišenskih ulic. A videz pogosto vara, kajti v tej majhni in že kar skrušeni postavi se skriva prijeten sogovornik — člo-vek, ki je v svojem življenju prehodil trnovo pot in ostal dostojanstven, ponosen in predvsem srečen oče hčere, ki je uresničila njegove dolgpletne sanje, da bi vsaj nekdo študiral. ,,Veste, ne sramujem se svojega dela, saj ga pošteno opravljam. Žal pa življenje niko-mur ne prizanaša, pač, kolikor znaš, toliko veljaš. In jaz nam le metlo sukati, kajti možnosti za šolanje ni-sem imel. pa vendar, tudi tovrstno delo mora nekdo opravljati. Se sploh zavedate, v kakšnem svinjaku bi sicer živeli? Ljudje pač še nismo na takšni kulturni ra-ni, da bi ne potrebovali takšnega delavca, kot sem jaz, čeprav so bile moje želje in hotenja povsem druga. Hotel sem postati,. . . . ah, kaj bi o tem.
Rodil sem se v Novi Kapeli v Slavoniji leta 1933 v zelo revni delavski družini s šestimi otroki. Že z dva-najstimi leti sem moral oditi s trebuhom za kruhom. Pot me je najprej zanesla v Sisak, kjer sem v nekem gradbenem podjetju opravljal težka fizična dela. Ga-ral sem, a zaslužU sem zelo malo, zato sem moral po-brati culo in odpotovati kam drugam. Odločil sem se za jugoslovansko Švico, se nasmehne, saj veste, v Slo-venijo. Zaposlil sem se v Komunalnem podjetju Ljubljana, kjer bom najbrž dočakal pokojnino. Ja, no Švica ravno ni, je z grenkim priokusom dodal An-
tun Šipraga. Čistil sem ponoči in podnevi, poleti in pozimi, ob največjem mrazu in snežnih metežih, spiral sem ceste, odvažal smetr in doživljal ob prijetnih tudi zelo neprijetne trenutke: poniževanj, ogovarjanj, tudi fizičnih obračunavanj. Kljub temu imam rad ta po-klic, rad imam ljudi. Veste, v teh težkih časih so mno-gi osamljeni in v stiskah. Obračajo se, ne boste verjeli, tudi name. Skušam jim pomagati s kakšno lepo bese-do in tudi nasvetom. Ali kaj zaleže, ne vem, kajti brez denarja je zares težko živeti. To sem okusil na lastni koži. V štiridesetih letih — garaških in polnih odre-kanj — sva z ženo uspela kupiti garsonjero, v kateri zdaj razkošno živiva. Ja, prav ste slišali, zdrava sva in rada se imava. Ali ni to razkošje!
V. V.