PoStnlns pli Izhaja mesečno. Posamezna Številka SO par. Iz Koprivnika. Božični prazniki so tu, jaz pa vesela prebiram Lučko, ki mi sveti v življenje, želim, da bi mi vedno svetila in me vodila po nedolžni poti, k Jezusu, saj ga rada sprejemam v svoje srce. Sedaj opravljam pobožnost prvih petkov. Tudi moj bratec Jožko, ki je dve leti mlajši od mene, zelo rud prebira Vaše, povesti, posebno z veseljem spremlja Balončka na njegovi misijonski poti. Za božič sva z bratcem postavila drevešček in jaslice. Drevešček sva lepo okrasila. Cospod urednik, za sv. Tri kralje pa še Vas povabim, da bomo skupno z bratcem otresli drevešček, ker na njem je še mnogo dobrega. Pa tudi smuči prinesite s seboj, da se bomo šli malo smučat v belo naravo. Zdaj pa še nekaj novic: Dobili smo novega gospoda učitelja, ki ga imamo vsi otroci radi, uči nas mnogo dobrega. Uči nas tudi plesti torbice vseh vrst. Vsi otroci smo se z veseljem oprijeli tega dela, jaz deluin že drugo torbico. Gospod učitelj so nam tudi priporočili »Vrtec«, katerega sem tudi jaz naročila in ga z veseljem prebiram, pa tudi z ugankami se ukvarjam. Božični prazniki so nam privabili veliko smučarjev na Pokljuko, tako da je na mah oživela vsa pianinu. Srečno in blagoslova polno novo leto! Želim, da bi nam še veliko lepega in dobrega povedali v »Luči«. Iskrene pozdrave pošiljam! Francka Dijak učenka V. razreda ljudske šole na Koprivniku v Bohinju. Odgovor: Hvala lepa, draga Francka! Tudi jaz Ti želim za novo leto vse dobro in sveto. Ko se bova skupaj smučala, Ti bom povedal marsikaj zanimivega. Urednik. Prečastiti gospod urednik! Mislim, da že niste dolgo dobili iz našega kraja dopisa. Ne mislite,^ da smo zato tako zaspani, čeprav smo blizu meje na Krasu doma. Imamo Murijin vrtec, v katerem nas je zapisanih Čez 300 otrok. Vodijo nas gospod kaplan Lušin; imamo jih zelo radi, so pa tudi zelo dobrega srca. Zelo veliko pomagajo revnim otrokom; vsako leto jim kupijo nešteto oblek. Shode imamo vsuk mesec, včasih igramo in pojemo in izlete smo tudi že imeli. Vsako leto pa tudi sv. Miklavž obdaruje otroke iz Marijinega vrtcu še posebej. Res moru biti bopat, če hoče toliko otrok naenkrat obdariti, pa še precej je prinesel letos, seveda vsem enako, da ni zamere. Nositi smo mu pomagali tudi angelci, bilo nas je 12, zraven pa smo rajali in peli pesemco: »Mi angelci smo mali.« * , „ Avgusta Bavec, učenka VI. razreda v Igavasi. 'M. Štev. ( LETO IV. FEBRUAR 1939 Trojna luč. Mesec februar je mesec luči. Naš listič »Luč« obhaja zato v tem mesecu svoj slavni god. Važno je, da ob tej slovesni priliki veš, čemu naš listič izhaja. Morda ti je to že znano? Ne? Ti bom takoj povedal. Naloga »Luči« je, da bi v tvojem majhnem srcu čuvala in ohranjala t r o j n o 1 u č. Te tri luči so: Prva luč je sveta vera. Vera je tvoj največji zaklad. Hudobni svet ve, kakšno bogastvo nosiš v srcu, zato steguje svoje kremplje proti tebi, da bi ti vero ugrabil. Za vse na svetu je ne daj, zakaj brez vere bi postal najnesrečnejši človek. »Brez vere ni mogoče Bogu dopasti.« »Kdor ne veruje, bo pogubljen.« Druga luč je posvečujoča milost božja. Posvečujočo milost ti more vzeti iz srca samo smrtni greh. Zato napovej grehu najodločnejši boj! Beži pred njim kot pred svojim najhujšim sovražnikom! Tretja luč je Gospod Jezus, ki ga imenuje starček Simeon »Luč v razsvetljenje nevernikov«. Ako ti gorita v srcu prvi dve luči: vera in milost, potem gori v tvojem srcu tudi tretja luč — ljubi Jezus. Prosi božjega Zveličarja, da bi s svojo trojno lučjo vedno razsvetljeval tvoje srce. V molitvi pobožno sklepaj roke, nedolžno ohrani svoje srce, da bo o njeni lučka božja gorela in ti bo duša vedno veselit. Petrčkov rojstni dan. Petrček je bil učenec prvega razreda ljudske šole. Navdušeno je hodil v šolo in si dobro zapomnil vse, kar sta ga učila gospod učitelj in gospod katehet. Konec novembra pa je nenadoma zbolel. Leva nožiča mu je ohromela in ni mogel vstati iz postelje. Petrčkova mamica je bila siromašna strežnica in je bila zelo malo doma. Petrček je ležal sam v podstrešni sobici in se kratkočasil kakor je vedel in znal. Sv. Miklavž in božič sta minila, ne da bi se spomnila ubogega Petrčka z majhnim darom. Mamiču mu ni inoglu kupiti prav nič, zakaj ves denar je potrošila za zdravnika in zdravila — pa je še primanjkovalo. Prve dni februarja pa je dobila mamica zelo dobro službo pri bogatem trgovcu. Kako je bila zanjo hvaležna dobremu Bogu. Suj sta pa tudi večer za večerom s Petrč-kom v ta namen goreče molila. »Poslušaj, Petrček,« je govorila mamica. »Za Miklavža in za božič nisi letos ničesar dobil, morda ti je pa ljubi Jezušček prihranil kaj zelo lepega za tvoj rojstni dan, ki bo 18. februarja. Odslej bova zato prosila vsak večer. Ali hočeš?« »Seveda hočem. Kar začniva, mamica!« In molila sta in molila večer za večerom, posebno dolgo na 17. februarja,, na predvečer Petrčkovega rojstnega dne. Tistikrat je Petrček kar sredi pobožne molitve zaspal in imel je čudovite sanje. Zazdelo se mu ie, da vidi pred seboj veliko dvoruno, v njej pa polno majhnih postelj. V posteljah leže angelčki in spe. Naenkrat zasliši rožljanje srebrnih ključev, stena se razgrne in v dvoruno stopi Petrčkov zaščitnik sveti Peter. »Angelčki, le hitro vstanite! Jutri bo Petrčkov rojstni dan. Treba mu bo kaj lepega pripraviti, ker je priden pobič!« Kot bi trenil so poskakali angelčki iz posteljic, se lepo oblekli in umili ter odhiteli v kuhinjo. Kako lepo iim je šlo vse od rok. Testo za sladke kolačke je bilo v nekaj trenutkih zgneteno in tudi spremenjeno v najslastnejše dobrote. Prišel je v kuhinjo mali Jezus in pregledal vse sladkosti, nato je sedel na pručico in narekoval angelčku-zapisnikarju, kaj vse naj dobi Petrček za rojstni dan. Poleg čokoladnih, medenih in sladkornih dobrot je naštel tudi nekaj igrač. Mali Jezus je izginil, angelčki pa so se takoj z vso vnemo lotili dela, zakaj igrač niso prav nič več imeli; izdali so bili vse za sv. Miklavža in za božič. Odhiteli so v bolnišnico za igrače. Kako smešen pogled je bil to. Petrček je zagledal bolniške postelje, v katerih so-ležale igrače, v prvi konjiček in v drugi punčka, ki je imela obvezano čelo. Medvedek je hodil po sobi z berglo. Angelčki so bili zelo spretni. Kar hitro so pozdravili nekaj bolnih igrač. Prinesli so od nekod lepo škatlo in jo napolnili z igračami in sladkostmi. Radovedni mesec je pokukal v sobo, ko se je ravno sprehajal tam mimo, in je pohvalil angelčke: »Lepo, lepo! Petrček bo vesel«, in je odšel svojo pot. Višek radosti pa je bila za Petrčka zadnja slika, ki jo je uzrl pred seboj. V Jezuščkovo sobo je stopil prelep angel, ki je imel v naročju dečka. Pokleknil je pred Je-zuščka in rekel: »Jaz sem Petrčkov angel varuh. Prinesel sem ti Petrčka, da ga ozdraviš.« Mali Jezus se je tedaj dvignil in oba blagoslovil. Tisti hip se je Petrček zbudil. Ves začuden je pogledal okrog sebe. Na mizi je zagledal veliko škatlo, prevezano z zlatim trakom. Skočil je iz postelje in stekel k mizi. Bil je popolnoma zdrav. Odprl je previdno dragoceno škatlo in ostrmel: v njej je bilo vse polno sladkosti, pa tudi konjiček in medvedek sta ljubeznivo gledala iz nje. Petrček se je zgrudil na kolena in zahvalil Jezusa za vse, a predvsem za ljubo zdravje. Nato se je umil in oblekel ter odšel po dolgem času zopet v šolo. Dobrote, ki jih je prejel Petrček za svoj rojstni dan, je dal bogati trgovec mamici, a zdravje mu je dal Jezus sam. Urednik. Janez Veider: Kneginja Ema — naša prva svetnica. nez Viljem, Emin mož, se je kesal, ker je prestrogo kaznoval morilce svojih sinov. Zato je sklenil, da bo za pokoro šel na božjo pot v Jeruzalem in Rim. Oblekel je preprosto romarsko haljo, na rame si je obesil torbo za kruh, glavo pa si je pokril s širokim klobukom. Ko je v tej revni opremi in s popotno palico v roki stopil pred kneginjo Emo, je ta bridko zaplakala. Ganljivo se je od njega poslovila. Ko mu je pred gradom poslednjič stisnila roko, te roke kar ni mogla izpustiti. Srce ji je namreč pravilo, da se ne bosta več videla na tem svetu. Nato je romar odšel. Dolgo je kneginja Ema gledala za njim, ki ji je edini še ostal na zemlji: njen tako ljubljeni mož. Ali se res ne bo nikdar več vrnil? Svetu žena joka in moli. V molitvi se potolaži in reče: »Zgodi sc božja volja!« Sedaj je ostala kneginja Ema sama med svojimi ogromnimi posestvi. Vdana v voljo božjo se skrbna žena loti dela. Vso ljubezen, ki jo je dosedaj izkazovala svojemu možu in otrokoma, je prenesla na svoje drage slovenske rojake in podložnike. Saj jih je ljubila že do sedaj in jim pomagala, kjer koli je mogla. Od sedaj naprej pa jih hoče še bolj ljubiti, hoče jim postati res prava mati. In tako hodi sveta kneginja iz kraja v kraj, od enega svojega posestva do drugega. Povsod skrbi za otroke in bolnike, za siromake in zatirane. Kot preprosta žena hodi v hišice naših slovenskih prednikov in se z njimi prijazno pogovarja v domačem slovenskem jeziku. Dobri narod se je dobro zavedal, kaj mu je sveta kneginja. Zato je tudi on blago gospo nad vse ljubil. Kamor koli je prišla, povsod je zavladala sreča in veselje. Ni pa bila srečna in vesela kneginja sama. Njen duh je vedno spremljal kneza Viljema po neznanih in nevarnih potih. Bog ve, kje hodi njegova trudna noga? Kako že hrepeni žalostna žena, da bi ga mogla skoraj objeti! Tako pride nekoč na most koroške reke Krke. Sredi mosta obstane in gleda v globino. Tam doli teče reka v prijaznih valčkih in ribice veselo poskakujejo. Tedaj se kneginja Ema obrne k svojim spremljevalcem in reče: »Glejte, kako čista teče Krka! Kadar pa bo tekla temna, takrat mojega ljubega moža- ne bo več na svetu.« Knez Vil j em je medtem opravil palestinsko božjo pot. Romal je spokorno vedno peš in sc zraven še strogo postil. Nato je dospel v Rim. Sam sv. oče je pobožnemu spokorniku dal odvezo. Ves vesel in srečen se odpravi proti domu. Že je dospel na Koroško do svojih posestev. Ves truden in bolan je prišel do samotne kmetije. Ker se je delal večer, je prosil kmeta, če sme prenočiti v njegovem hlevu. Dobri ljudje so pobožnemu in neznanemu romarju to radi dovolili. Knez se vesel vleže in misli na svojo ženo Emo, ki jo bo jutri že mogel pozdraviti po tako dolgem času. — Ko zjutraj kmet vstane, ga prešine nek sveti strah, ko gre mimo hleva. Vstopi notri, da bi romarja zbudil. Pa ga zagleda mrtvega s poveličanim in smehljajočim obrazom. Neznanega svetnika pokopljejo in nad grobom sezidajo kapelico, ki je sedaj farna cerkev v Greberjih na Koroškem, kjer še vedno kažejo grob pobožnega kneza Viljema. Kneginja Ema pa je pri obiskovanju svojih posestev spet prispela na most reke Krke. Spet je obstala in pogledala v reko. Zakaj ji je vztrepetalo srce, zakaj so njena lica smrtno pobledela? V tem hipu se je sonce skrilo. Krka je tekla temna in nobene ribice ni bilo na površju. V neizmerni žalosti je kneginja Ema jasno spoznala: njenega srčno ljubljenega moža kneza Viljema ni več na svetu. Sveta žena se spomni na žalostno Mater božjo, ki je tudi vse izgubila na svetu, in spet zašepečejo njene blede ustnice: »Naj sc zgodi božja volja!« Morapajski zvonček. (Konec.) Utrujen sem bil, hotel sem zaspati, zaklenil sem vrata, da ne bi prišli ponoči šakali, sedel na stol kraj odra in skušal zaspati, vendar v takem položaju spanec ni hotel priti. Vendar sem hotel ostati pri Petrčku zadnjo noč. Zapazim kraj zida velik križ, ki so ga pred več leti rabili pri neki predstavi. Ravno dobra postelja. Položil sem križ na tla in mirno zaspal na tej čudni postelji. Res prava misijonarjeva postelja, kolikokrat še tega nima, ampak mora spati nu goli zemlji v preprosti vaški kapelici. Tako sva počivala drug kraj drugega. Toda komarji so bili hudi name, v gostih rojih so prišli od vseh strani, da se jih nisem mogel ubraniti, moral sem zbežati pred njimi v svojo sobo pod mrežo proti inoskitom. Prej sem še pogledal, če je vse v redu, da sveče ne ugasnejo, pokropil sem z blagoslovljeno vodo dragega mrlička in ga priporočil njegovemu angelu varuhu, zaklenil sobo in odšel v svojo sobo počivat. Zvezdice so migljale, bilo je okrog dveh po polnoči, skozi cerkvena okna je odsevala rdeča večnu luč pred tabernakljem, kjer je v društvu angelov molila tudi Petrčkova dušica. Vseh vernih duš dan... tri svete maše. Pred tretjo sveto mašo smo prenesli telo malega pokojnika v sprevodu v cerkev. In tam je ostal med sveto mašo. Živo smo se mogli zamisliti in moliti za naše drage pokojnike, saj smo imeli pred seboj enega med njimi. Po sveti maši je bil blagoslov telesa pokojnikovega, nato smo pa odšli na pokopališče. Dečki iz šole so nesli svojega dragega tovariša na njegovi zadnji poti. za njimi je šla sestrica, ki še ni razumela, kaj se dogaja okrog nje, dočim je bratec Marko vroče jokal. Vsi šolski dečki, deklice iz konventu in mnogo vaščanov ga je spremljalo na poti proti njegovemu zadnjemu počivališču. Sezul sem čevlje, a patra jc močan mož prenesel čez poplavljeno polje. Bredli smo vodo čez kolena, med cvetočim poljem smo nosili s cvetjem zasut mali cvet Jezusov, Petrčka. Prišli smo na pokopališče. Pred nami ie stal odprt grob, ki je čez nekaj trenutkov postal Petrčkov zadnji dom. Duhovnik je opru-vil krasne pogrebne molitve, vsak od nas je vrgel grudico zemlje v grob... in čez nekaj trenutkov je majhen griček naznanjal mesto, kjer počiva naš mali cvet, Petrček Manik, doma iz Madnapura. A zvonček na misijonski cerkvici je zvonil: Danes meni, jutri tebi... njegov glas je trepetal nad cvetočim poljem in se izgubljal v daljavi pod vročim soncem. Daj Bog, da bi bil tudi moj konec tak, kot je bil Petrčkov, si je marsikdo od nas zaželel v tistem trenutku. Korajža velja. (Dalje.) 5. Ponoči v gozdu. Božo je tekel, kar so mu dale noge in pljuča. Kmulu pa se je upehal in začel počasi stopati. In tedaj so mu v živi meji oči uzrle zdaj lepe cvetove, zdaj vabljive maline, robidnice ali rdeče jagode. Saj vendar ni mogel kar mimo njih. Prišel pa je na razpotje in ni vedel, kum naj krene. Prav tedaj pa mu je nasproti pripeljal voz, kjer je poleg vozniku sedel tudi Miha. »Katera pot pelje v nušo vas?« pa vpraša Božo. »Tale na desni. A. kaj vendar ti počenjaš tukaj? Mislil sein, da taki otroci ne sinejo brez hišne z doma. Pa si se nujbrž potepal, a:1 No, želim ti dosti krepkih batin.* Mračilo se je že, zato Božo ni videl, kako se je Miha škodoželjno režal, da je krenil na pokazano pot. (še tisto jutro mu je namreč Božo prisolil klofuto.) Božo torej teče in teče, pa pride pred veliko hišo, ki je spredaj imela železno ograjo in živo mejo. Skozi vrzel v meji se splazi na vrt. Bilo je pa toliko in tako lepih cvetlic, da je tekal od gredice do gredice, potem pa na trato in v gozd za njo. Postalo je že mračno, a pota kar ni konec. Božo je lačen in utrujen, ne pride pa iz gozda nikamor ven. »Stoj, stoj, tukaj sem! Na pomoč! Izgubil sem se v gozdu!« »Ah, kako neumno sem ruvnal! Le zakaj sem tekal za opico! Bog ve, če me bodo domači iskali. Kaj, če bom jutri zjutruj že mrtev in trd! Ali bo Dorica jokala! Prav mi je, zakuj sem se pa potepal!« Usedel se je na posekano deblo in delal dobre sklepe. Tedaj pa je nekaj zušuinelo, kakor da lomasti po listju in dračju proti njemu. Celo neko postuvo je zagledal. Srce mu je začelo divje razbijati. »Prav gotovo je divja zver!« In že se je pognal na prvo drevo in plezal ko mačka, samo da si reši življenje. »Tukaj gori ostanem vso noč.« Kuko se bo domu lahko pohvalil pred Dorico, pu tudi ded in babica bostu občudovala njegov pogum. A postal je zaspan in kuko nuj nu drevesu zaspi? Suj se bo prekucnil nu tlu, morda kur zveri v žrelo. O, bilo je liudo! Nu ves glus je zujokul nud svojo nesrečo, čeprav je doslej mislil, da samo deklice luhko tuko jokajo. Cez dolgo čusu pu zopet nekaj zasliši, a to pot se glasi, kakor bi stopal konj. Od veselja ves iz sebe zučne Božo klicati: »Stoj, stoj, tukaj sem! Nu pomoč! Izgubil sem se v gozdu!« In res kmulu zugledu jezdecu in konja. Kot bi trenil, je nu tleli in pri konju. »Tako? Zušel si, fantek?« gu prijuzno nagovori jezdec. »Pu imuš res srečo, du sem ruvno po tej poti prijezdil. Kako pu si zulezel v tu gozd?« 15ožo mu brž pove, da gre domov nu Ostri vrli. »Toda naredil si velikanski ovinek!« »Mihu mi je rekel, nuj grem v to smer.« »Te je že grdo potegnil. No, kur predme sedi nu konju, bovu kmalu nu Ostrem vrhu.« »Joj, kako sem vesel, du ste prišli! Naj me še tuko hudo kuznujejo, suino du me niso v gozdu požrle divje zveri.« »A? Divje zveri? Saj jih v teh gozdovih ni!« se zu-smeje prijuzni stari gospod, ki se mu je takoj poznalo, du ima otroke rad. Božo je bil tuko dobre volje, du je z gospodom — rekel je, du mu je Kuno ime — krumljul vso pot, in tako stu bila prav kmulu nu Boževem domu. Tam pa so bili ves čas v silnih skrbeh. Luka jc še enkrat obredel vso okolico, a po Božu nikjer ne duha ne sluha. Lahko si mislimo, kuko je dobro bnbico srce bolelo, kuko je obupuvalu Motku, kuko se v solznli topilu Dorica, kuko je gospod stotnik storil vse, du bi ga našel. A vse zastonj. Tedaj pa po peščeni poti proti hiši udarijo konjska kopita. Vsi so pritekli gledut v upanju in strahu. Babica je Boža objela in zruven prelivala solze veselju, stotnik pu se je sosedu — bil je grof Jelovški — iz srca zahvaljeval. Grof pa ni murul zuhvule, umpuk je le rekel, da je vesel, ker je mogel izkazati neznatno uslugo. Bo že jutri prišel mulo pogledut. Nato se je poslovil. Božo pu se je čudil, da gu vsi kur obsipajo z ljubeznijo in 11111 nič ne očitajo. Tem trdneje je sklenil, du ne bo nikoli več delal domačim tuko hudih skrbi. »O, kuko sem vesel, du jc prijezdil gospod Kuno!« »Gospod Kuno?« »Da, saj je rekel, du mu je tuko ime!« »Seveda mu je. Ampak reči mu je vendur treba: gospod grof. Jelovje in gozd naokoli je njegov.« »O, če bi bil jaz grof jelovski, bi dal tisti gozd tukoj posekati uli pu požguti, da se ne bi mogel v njem nihče več zgubiti!« »Ilalia, požgati! Saj je najlepši gozd daleč naokoli,« se zasmeje gospod stotnik. »Ali pa se nisi nič bal, ko si bil v gozdu in ponoči čisto sam?« ga vpraša gospa. Seveda bi se bil Božo rad pobahal, da ne, pa je vedel, da bi to bila grda laž. Zato je po pravici povedal, da se je še prav hudo bal, ko je mislil, da prihaja divja zver. Gospa 11111 je dala večerjo, potem pa rekla: »Zdaj te res ne morem kregati in kaznovati. Preveč sem Bogu hvaležna, da te je obvaroval hujše nesreče. Kaznovan si bil pa tudi dosti, ko si se zgubil.« Precej čez polnoč je že bilo, ko je Božo ves srečen zaspal. Balončkova misijonska pot. (Piše urednik.) Zadovoljno je sedel Balonček v svoji ladjici in veslal novim krajem nasproti. Ves blažen je pričel razmišljati, kaj bo vse povedal grešnemu svetu, ki živi onkraj obrežja. Kar nehote je začel pridigovati: »Gorje vam, vi zakrknjeni V »Balonček, bodi mi toplo pozdravljen!« Ijudožrci. Bog je za vas prihranil najbolj vroč oddelek v peklu. Ako se mi pri priči ne spreobrnete, vas takoj pošljem tja...« Tedaj je Balončka nekaj vščipnilo v želodčku. Pa vendar ni morska bolezen? Ne! Glad ga je vščipnil. Balonček ves čas svojega dolgega popotovanja še ni ničesar zaužil. Ali naj odpre svoj nahrbtnikr Nikakor ne! Kdo ve, koliko tednov bo trujulo njegovo popotovanje. Če se 1)0 že takoj prvi dan lotil svoje zaloge, mu zna še zelo trda presti. Morda bo umrl celo od lakote. Ko tako preudarja, zasliši v bližini tanek glusek: »Balonček, bodi mi toplo pozdravljen!« Balončku je poskočilo srce. Zagledal je pred seboj srčkano stvarco pol deklico in pol metulja, deklica je širila svoji ročici in vabila Balončka na obrežje. Fantič je kar strmel od veselja. Za nekaj trenutkov se mu Balonček je ves blažen razširil svoje roke... je celo želodček umiril. Pa le za nekaj trenutkov, da je začel potem znova rohneti in razsajati: lačen sem, lačen sem. Sramežljivo je položil misijonarček svojo roko na listnice in zašepetal: »Prelepa deklica, ko bi ti vedela, kako sem lačen.« Deklica mu je odgovorila z zvonkim smehom. Pomagala mu je zlesti na kopno. Prijela ga je nato za roko in gu odvedla v sredino otoka, kjer mu je pokazala krasen vrt poln sladkega sadju. Balonček je ves blažen razširil svoje roke in se navdušen lotil prijetnega opravila: sočno sudje je docela umirilo njegov želodček. Pošta malega Jezusa Sostro. Čeprav izhaja »Luč« že četrto leto, vendur se mi dozdevu, da naš list ni objuvil nobenegu dopisa iz naše fare. Po vsem tem bi Vi mogoče mislili, da pri nas sploh ni nobenega Lučkarju, ali pu da ne znamo prijeti za pero. To pa seveda ni res! Pač pa smo preveč skromni in premalo častihlepni, da bi ovekovečili svoja imena v našem listu. Ker pa je tudi v naši fari lepo število Lučkarjev in imamo precej novic, upam, da mojega dopisa ne boste vrgli v koš. Najprej Vam moram poročati, da smo že pred božičem 1. 1936. pokopali 11 letnega Leopolda Kavčiča, učenca 4. razrena, ki je bil zelo priden in dober fantek, da smo ga vsi radi imeli. Dostikrat je zjutraj še prej vstajal kakor njegova bolna mama in sam kuhal zajtrk. Ker so imeli doma gostilno, se je zelo bal, da bi tu izgubil z grehom posvečujočo milost. Zato se je umikal k svoji stari mami. Posebno rad se je učil verouka. Zlasti si je prizadeval, da bi dobro razumel skrivnost sv. maše. Ko je zbolel, ni hotel, da bi najprej poklicali zdravnika, ampak je že sreni noči prosil, naj mu prinesejo Jezusa. — Pred kratkim pa smo spremili na božjo njivo malega Rajškovega Jožka, ki je bil zelo pazljiv pri krščanskem nauku. — 23. maja 1937 smo ustanovili tudi Marijin vrtec, v katerem je več nego 250 dečkov in deklic. Prvi sprejem si lahko ogledate na naših slikah Imamo tudi lep praporček z Marijo in Jezuščkom. Mala deklica ponuja Jezuščku rdečo rožico, ljubeznivi deček Pod Marijinim praporom: sostrški dečki. pu belo lilijo čistosti. Videti je, rata in drugih sorodnikov udeležilo tudi nekaj njenih součenk, ki smo ves njen grob obsule z vcnci in cvetjem. Frančka Šlander, učenka TI. razr. ljudske šole na Gomilskem. Jezusovi dnevi“ za februar 28 OJ 26 • 25 24 CM CM CM CM O CM On 00 l''* O ir\ -* CM O O' 00 N. sD \T\ 'f K\ CM 1. Ali sem opravil(a) jutranjo molitev? 2. Ali sem bil(a) pri sv. maši? 3. Ali sem obiskal(a) Jezusa? 4. Ali sem bil(a) pri sv. obhajilu? H _ s~