Poštnina plačana v gotovini
PROSVETNI DELAVEC
GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE
Štev. 6	Cfubljana. 20. marca 1953.	Leto IV.
PREDMETNIK ZA VIŠJO
Republiški odbor Združenja profesorjev lin predmetnih učiteljev Slovenije je na svoji zadnji seji poslušal poročilo, ki ga je v imenu komisije za vprašanja učnih načrtov dal prof. Stane Melihar, ter po daljši debati usvojil naslednji predlog za novi predmetnik višje gimnazije:
Predmet	Razred
V	VI VII VIII
1.	Sloven. jezik	4	4 4	4
2.	Tuji jezik	4	4 3	4
3.	Latinski jezik	3	3	2	2
4.	Zgodovina in
družbeni temelji	3	3	3	5
5.	Filozofski predm.
in družb, vzgoja	112	2
6.	Zemljepis	3	— 3	2
7.	Prirodopis	2	2	2	3
8.	Matematika
(z opis. geom.)	4	4	4	3
9.	Fizika	—	3	3	3
10.	Kemija	2	2	2	—
11.	Risanje
(Op. geometrija?)	2	2	—	—
12.	Telovadba	2	2	2	2
13.	Pred voj. vzgoja	2	2	2	2
Skupaj	32	32	32	32
Uvodna pripomba
Cela vrsta aktivov zahteva konec eksperimentiranja z učnimi načrti in programi ter »dokončno« ustalitev le-teh. Kljub tej zahtevi, je tudi predlagani predmetnik mišljen zgolj za rabo v naslednjih štirih letih. Zakaj? Zato ker bi hoteli dati našemu šolstvu socialistično vsebino, česar pa ne moremo storiti ne preko noči in ne ločeno za eno samo stopnjo šolstva. Da bodo dobili predmetniki višje gimnazije nekako tisto vsebino, ki jo je nakazal prof. Ludvik Gabrovšek na kongresu (glej Prosvetni delavec letn. 1952), je treba začeti pri osnovni šali in pri sami vzgoji učiteljskega kadra. (Učiteljišča, pedagoške šole, fakultete!) Naša trenutna naloga je zgolj predmetnik, ki gradi na dosedanji osnovi nižje gimnazije, katero moramo vzeti kot izhodišče, ne glede na to, kakšno je naše mnenje o njej. Imamo torej vezane roke in kaj malo možnosti za uvajanje bistveno novih elementov.
Število učnih predmetov
Mi smo dediči srbskega šolskega sistema, po katerem naj bi bila menda šola z dvajsetimi predmeti boljša kot tista z desetimi predmeti. Zaradi obilice predmetov dijak ne pride do tega, da bi se mogel tudi sam še za kakšno stvar zanimati, kar pa je seveda najbolj dragoceno. Smo zato načelno proti uvajanju novih predmetov. Da smo jih še vedno pustili v vsakem razredu po enajst ali dvanajst, je treba pripisati zahtevi, da gradimo na že dani osnovi.
Tedenska obremenitev
Naši zdravniki in psihologi so nam še dolžni študijo o maksimalni zmogljivosti pubertetnika. Menimo pa, da drži splošna ugotovitev, da ta ne prenese brez škode za razvoj (vid!) dosti več kot 25 nedeljenega šolskega pouka na teden. (Ko bi imeli možnost deljenega pouka, bi bila stvar seveda nekoliko drugačna!) Naši aktivi ugotavljajo, da so šeste ure skoraj brezpredmetne. Pet ur neprekinjenega šolskega dnevnega dela je torej skrajni maksimum. To spoznanje nam bo pa od koristi šele tedaj, ko bomo pristopili k »veliki« reformi celega šolskega sistema. Zaenkrat smo z največjo težavo pristali pri dvaintridesetih urah. Toda tukaj — zapik!
Nov tip gimnazije ali bifurkacija
Nov tip gimnazije, ki smo ga bili predlagali, je bil skoraj v vseh zborih simpatično sprejet. So pa tudi tehtni argumenti, ki govore proti. Eno pa so ugotovili vsi odgovori: velika hiba naših šol je v tem, da niso diferencirane. Verjetno, da bi imeli še najmanj organizacijskih in finančnih težav z bifurkacijo v 7. in 8. razredu. Ta bi se delila v priro-doslovno-matematično in humanistično smer. Komisija in RO bosta tozadevni predlog še izdelala. Predlog hrvatskega osnutka ni povsem zadovoljiv. Toda bifurkacija naj bi se izvajala samo tam, kjer bodo zanjo dani vsi pogoji — teh pa nikakor ni malo.
K posameznim predmetom
Pouk je mogoče koncentrirati. Čemu bi morali biti zastopani vsi predmeti v vseh razredih. Več bo dal predmet s štirimi ali celo s tremi urami zgoščen na eno leto, kot pa raztegnjen s po dvema urama na dve ali pa eno uro na štiri leta. In še to. V dobi šolanja začenjamo skoraj vsak predmet po trikrat. Čemu ne bi upošte-
vali že pridobljenega znanja? Ali ne bi n. pr. zadoščalo, da opravi priro-dopisec sistematiko že v nižji, ne pa da v višji začenja z njo od kraja? Sola ne sme podpirati enciklopedi-stičnih tendenc; to je pri vsestranskem napredku znanosti povsem jalov poizkus in samo ovira pri razvijanju sposobnosti za miselno dejavnost. Snov je treba neusmiljeno reducirati — to je naloga prosvetne politike. Strokovnjakom je treba že enkrat dopovedati, da v vsaki stvari kvantiteta ne prehaja v kvaliteto. Zato je treba za vsak predmet in vsak razred posebej določiti maksimalni obseg učbenika.
Slovenščina in srbohrvaščina. Brez izjeme so vsi kolektivi, ki so o stvari stpregovorili, za ukinitev posebnih srbo-hrvatskih ur v petem razredu. Smisel bi le imele, če bi ločeno predavali srbo-hrvatsko književnost vse do osme. Te ure so bile uvedene zaradi ugotovitve, da slovenisti zanemarjajo ostale jug. jezike in njih literaturo. To zanemarjanje pa je bil z univerez podedovan greh: tam se niso mogli seznaniti s predmetom v toliki meri, da bi bili v njem sigurni. Danes filozofska fakulteta to zamudo popravlja. Izvolila je dva docenta in enega lektorja. Nujno je, da bi bili vsi tudi potrjeni!
Tuji jeziki. Skoraj vsi kolektivi soglašajo v oceni, da je bolje naučiti se enega tujega jezika zares, kot pa dveh nekoliko. Zato bomo na predlogu, ki je najpomembnejša postavka revidiranega učnega načrta, vztrajali. Jasno pa je, da se bo zadeva z eventualno uvedbo bifur-kacije spremenila.
Zgodovina. Umetnostna zgodovina. Glasbena zgodovina. Jugoslovansko zgodovino je treba obravnavati paralelno z občo zgodovino. Pri tem je treba dati večji poudarek kulturni in ekonomski zgodovini. Osnove družbene ureditve FLRJ v osmem razredu so del zgodovinskega pouka. K splošni izobrazbi spadajo tudi določena poglavja iz zgodovine umetnosti in zgodovine glasbe, ki bi naj bila nekak uvod v razumevanje umetnosti. Bil bi čisti formalizem, ako bi sedaj uvajali glasbeno in umetnostno zgodovino kot poseben predmet. Dokler tozadevno ne moremo računati z zadovoljivo kadrovsko in materialno bazo, glasba in umetnost ne^ moreta figur ir ati v predmetniku. Pač pa je treba gimnazijam
GIMNAZIJO
povedati, da morajo tudi ta del načrta realiaraiti, in sicer tako, da bo zgodovinar dajal na razpolago svoje ure, kadar bo treba s te strani ilustrirati dobo, ki jo pravkar obdeluje. Ce more, opravi to sam, sicer se pa poveže z najprimernejšimi sodelavci na gimnaziji ali pa tudi izven nje.
Geografija. Zajame tudi pouk dinamične geologije in osnove gospodarstva. Postala bi lahko fakultativni maturitetni predmet.
Prirodopis. V osmi smo zaradi obsega in važnosti snovi dodali tretjo uro. (Splošna zahteva.)
Matematika. V sedmi naj bi se dijaki seznanili tudi z opisno geometrijo (ali pa v 5. in 6. pri- geometrijskem risanju?)
Kemija naj bi v osmem razredu odpadla; precej kolektivov tudi predlaga, naj kemija odpade kot maturitetni predmet. Pri določanju učnega načrta bi se moralo bolj kot doslej upoštevati znanje iz nižje gimnazije.
Telovadba. Učiteljski zbori brez izjeme priznavajo oblikovalno vrednost telesne vzgoje, prav tako pa tudi menda brez .izjeme ne najdejo v 3. uri telovadbe prave rešitve problema. 2e sedanji dve uri nista mogli biti v celoti izkoriščeni, saj je na razpolago (kjer sploh je) samo ena telovadnica, telovaditi pa je treba ločeno po spolu, tako da je zasedba dvojna. Z uvedbo tretje ure se prenaša pguk telovadbe v razrede — kaj pa to pomeni, o tem bi vedel poročati vsak direktor in vsak inšpektor. Menimo, da je telesna vzgoja skupaj s pred vojaško maksimalno Izkoristila obstoječe prostore in da za nadaljnje širjenje telesne kulture niso toliko potrebne dodatne ure kot razširitev telovadnic in športnih igrišč.
Predvojaška vzgoja. Predlagamo, da se predmet za peti razred ukine. Nedi-jaM. prično s predvojaško s šestnajstim letom im je to tudi primernejša' starostna doba. V tej dobi pa petošolci še niso. Sestnajistletnike imamo šele v 6. razredu. Poleg tega je treba upoštevati, da 95‘/t višješoleev ne zaključi svojega učenja z gimnazijo, ampak ga še pet let nadaljuje na fakulteti, kjer ima prav tako obvezno predvojaško vzgojo.
Prosimo vse strokovne aktive, da izdelajo za svoj rpredmet po zgoraj nakazanem predmetniku razpored gradiva za 5—8 razred ter podroben učni načrt za peti razred. Material dostavite Republiškemu odboru Združenja profesorjev in učiteljev.
gimnazij. Ta učni načrt pa nikakor ne ustreza tistemu, kar želimo, da mora znati vsak državljan, ki gre neposredno po osemletki v gospodarstvo ali strokovne šole. Po tem učnem načrtu in predmetniku se poučuje 14 predmetov z 32—33 urami na teden. Za osnovno ekonomsko znanje ni predvidena prav nobena ura!
Prav je, da se pri prirodoslovno-matematičnih predmetih učencem odkrivajo in razlagajo osnovne značilnosti življenjskih pojavov, da se jim pokažejo osnovne anatomske značilnosti rastlin, živali in človeka, da se na živ in zanimiv način seznanjajo učenci z osnovnimi zakonitostmi v prirodi, da se jih prepričuje o materialnosti sveta in da se jim dajo postopoma trdne osnove za zgraditev materialističnega svetovnega nazora. Toda ne smemo učencu na drugi strani pustiti popolnoma zaprt in neznan svet gospodarskega življenja in pojavov, v katerem živi in v katerem bo čez nekaj let vršil odgovorne funkcije. Brez-dvomno manjka v obstoječem učnem načrtu učna snov, pa naj bo to v posebnem predmetu ali združena z drugo učno snovjo, pri kateri naj bi se odkrivale in razlagale osnovne značilnosti gospodarskega življenja in gospodarskih pojavov, ki nastajajo v obratih in podjetjih, katera so poleg družine in države najzanimivejša organizacija ljudi.
Glede poučevanja tujih jezikov je bilo poudarjeno že na kongresu pedagogov, da naj bi se učenci ne učili na teh šolah nekaj papagajskih fraz iz angleščine ali francoščine, ampak naj bi ta čas koristneje uporabili.
Ker se za osemletne šole pripravljajo reforme in so nekatera učiteljska društva ter združenja profesorjev ter predmetnih učiteljev prevzela nalogo, da izdelajo nove učne načrte, je treba opozoriti, da morajo pri sestavi novih predmetnikov in učnih načrtov brezpogojno vključiti tudi osnove ekonomskega znanja. Seveda naj osemletno šolanje ostane splošno izobraževalno in ne sme postati poklicno, kar bi zlasti postalo, če bi uvedli več tipov osemletnih šol.
B.	Drug tip osemletnega šolanja naj bi bil: štiriletna osnovna šola in nižja gimnazija. Ta tip šole naj bi ostal zato, da obdržimo nekaj šol kot pripravljalnice za višje razrede gimnazij. O učnem načrtu teh šol smo že spregovorili. Ker pa je funkcija teh šol drugačna kot osemletk, bi se tej funkciji moral prilagoditi ustrezno tudi učni načrt. Smatramo, da bi se tudi v tej šoli morali učenci pričeti seznanjati z osnovnimi pojmi, pojavi in zakonitostmi v gospodarstvu, seveda brez globljega poseganja v organizacijo in poslovanje gospodarskih podjetij. To osnovno ekonomsko znanje bi lahko pridobili pri zemljepisju, zgodovini, kemiji, prirodoslovju, matematiki.
C.	Oglejmo si še šole s praktičnim poukom, tkzv. industrijske in kmetijske šole, ki sprejemajo učence z dvema gimnazijama ali šest razredi osnovnih šol, oz. za nekatere šole s štirimi razredi gimnazije oz. z dovršeno osemletko. Ta šola traja tri leta. Učenci končajo kot kvalificirani delavci. Problem izobrazbe in vzgoje delavske mladine je eden od centralnih problemov, s katerim bi se morali baviti naši pedagogi. Zavedati se moramo, da je v teh šolah v Jugoslaviji ca 120 000 mladincev in da bodo današnji učenci, mladi delavci, v kratkem prevzeli vodstva tovarn in najodgovornejša mesta. Važno je, da se ti mladinci vzgoje v socialističnem duhu in da se tudi ekonomsko izobrazijo.
Če pregledamo učni načrt, vidimo, da tudi te šole učencem ne dajejo najosnovnejšega ekonomskega znanja, ki je pogoj za aktivno udejstvovanje pri upravljanju proizvodnje in gospodarstva sploh. Nujno bi bilo potrebno, da se namesto predmeta z učenim naslovom in problematičnim gradivom »Zakonodaja in gosp. ureditev FLRJ« uvede predmet »Gospodarstvo«, v katerem itak ne moreš preskočiti važnih pravnih predpisov, ki urejujejo gospodarske in delovne odnose, prav tako pa tudi ne gospodarske ureditve FLRJ. Seveda je to samo minimalna zahteva, Če res hočemo, da bo delavski razred dobil poleg strokovnega (ročnega) znanja res tudi širše splošno znanje, to je predvsem ekonomsko znanje, ki je pogoj za izvrševanje funkcij, ki jih naš družbeni razvoj demokratizacije prenaša na neposredne proizvajalce, bo treba najti možnosti, da se ekonomsko znanje teh učencev poveča še na druge načine.
III.
Važen činitelj pri družbeno-eko-nomskem izobraževanju mladine ’ so učiteljišča in višja pedagoška šola, kjer se vzgajajo in izobražujejo bodoči učitelji te mladine in bodoči politični ter gospodarski funkcionarji kraja oz. okraja.
V šolskem letu 1951/52 so uvedli na učiteljiščih LRS s I. letnikom petletni sistem šolanja, ostali letniki (t. j. sedanji III. in IV.) pa bodo dokončali še štiriletno učiteljišče. Sporedno s to spremembo so uvedeni na učiteljiščih novi predmetniki in učni načrti za štiriletno In petletno učiteljišče. Toda ne v prvih ne v drugih ni ne duha ne sluha o kaki ekonomski izobrazbi. Tako tudi ti predmetniki in učni načrti daleč zaostajajo za družbenim razvojem.
Res je namesto dosedanjega predmeta »Ustava« uveden nov predmet »Temelji državne in družbene ureditve FLRJ«, ki se poučuje v IV. letniku po 2 uri tedensko. Učni načrt za ta novi predmet pa je le nekoliko izboljšani stari učni načrt za dosedanji predmet »Ustava«. Ekonomskemu znanju ni namenjena ne v prvem ne v drugem predmetu prav nobena učna snov, razen kolikor ne zve učiteljiščnik splošno o gospodarskih panogah pri zemljepisju FLRJ v IV. letniku.
Če pogledamo učni načrt za učitelj iča, vidimo, da se pri omenjenih skupinah mnogi predmeti uče prepodrobno, da pa ostanejo učiteljišč-niku najosnovnejše gospodarske zakonitosti, pojavi in pojmi španska vas. Kako naj tak učitelj, ki je po-polen ignorant v ekonomskem znanju, izobražuje mladino za bodoče upravljanje obče ljudske imovine in izvrševalce funkcij, ki jih je družbeni razvoj prenesel na organe de-lavskegk razreda in kako naj sam prevzame te funkcije?
Tako mora vedeti učiteljiščnik iz splošne biologije o embrionalnem razvoju organizmov, o blastuli, ga-struli, metodah proučevanja, sprem-Ijivosti organizma, variacijskih krivuljah, vzrokih variabilnosti, sta-dialnem razvoju rastlin, monohi-bridnem križanju itd., ničesar pa mu ni treba vedeti iz splošne ekonomske vede. Tako mora nadalje vedeti iz geologije s petrografijo in mineralogijo podrobno o geoloških dobah in formacijah, s posebnim ozirom na paleontologijo, n. pr. o arhajski in alongijski formaciji, o prakambijski dobi, kenozojski dobi itd., ničesar pa mu ni treba vedeti o sodobnih važnih gospodarskih vprašanjih, o finansiranju, investicijski politiki, o devizah, virmanih, proračunih, produktivnosti dela, produkcijskem procesu, o strukturi podjetja in obrata, o amortizaciji in akumulaciji, o narodnem dohodku in njegovi razdelitvi, sredstvih podjetja, njegovi bilanci itd.
Ali se vam zares dozdeva, da je tako prav in da je dobro?
Dr. J. Mihelah
Predlog za predlogom
Da bi se naš šolski sistem konsolidiral in ustalil, bo treba še mnogo storiti in marsikaj ukreniti. Ze večkrat je bila poudarjena potreba po Pedagoškem ali Prosvetnem institutu, ki bi urejal in znanstveno usmerjal naše šolstvo, nakazoval potrebe, odpravljal napake ter izdajal orientacijska poročila in bil najzanesljivejša opora Svetu za prosveto in kulturo LRS. Oprt na obvezna in neobvezna poročila prosvetnih delavcev, povezan z vsemi gospodarskimi panogami, z znanstvenimi instituti ostalih strok, opremljen s fotografijami in gradbenimi načrti šol in prosvetnih domov, z grafikoni in perspektivnimi načrti šolske mreže, z natančnim pregledom prosvetnega kadra, z muzejem domačih in inozemskih učbenikov, z arhivom časopisnih člankov in radijskih poročil o šolstvu in prosvetnem delu, s seznamom učil in drugih pripomočkov, bi lahko dajal naj dragocenejša navodila vsem prosvetnim delavcem na vsakem področju njihovega udejstvovanja.
Nov je predlog tov. Zorka Kotnika v 5. številki »Prosvetnega delavca«, ki teži za ustanovitvijo prosvetne zbornice. Gotovo je, da bi taka zbornica rešila marsikak problem. Ali naj prosvetna zbornica nadomesti predlagani institut? Kakšno vlogo naj imajo potem združenja (sindikati)? Ali ne bi njeni vzdrževalni stroški obremenili prosvetne delavce (članarina)? Ali je res prosvetni delavec sam dolžan jiositi breme pri naporih za izboljšanje prosvetno - znanstvene službe? In končno, kako naj funkcionarji zbornice uspešno vršijo svojo odgovorno službo, če so že pri sindikalnih združenjih take ovire?	J. K.
EKONOMSKO ZNANJE
(NA NIŽJIH ŠOLAH IN UČITELJIŠČIH)
V	članku obravnavam vprašanje, ali obstoječi sistem nižjega šolstva zagotavlja z vidika družbenega razvoja mladini tisto osnovno in splošno ekonomsko znanje, ki je nujno potrebno pri izvrševanju ekonomskih funkcij, ki so prešle na nove organe delavskega razreda, t. j. upravne odbore, delavske svete, zbore proizvajalcev, oz. na delavski razred sploh. Trdim namreč, da je splošno ekonomsko znanje (izobrazba) nujen element splošne ljudske izobrazbe, ki jo naj mladina, iz katere prihaja in nastaja delavski razred, pridobi v teku obveznega osemletnega šolanja, pa tudi v industrijskih šolah, šolah učencev v gospodarstvu oz. nižjih strokovnih šolah.
V	zvezi s tem se samoposebi odpira vprašanje ekonomske izobrazbe na učiteljiščih, kjer se vzgajajo in izobražujejo učitelji osnovnih šol in na višji pedagoški šoli, kjer se vzgajajo in izobražujejo učitelji višje stopnje osemletne šole in nižjih gimnazij.
Vprašanje izobrazbe in vzgoje v našem šolstvu ni samo pedagoško 'vprašanje, s katerim naj se bavijo pedagoška teorija ter praksa in kongresi pedagogov, ampak v prvi vrsti politično in ekonomsko vprašanje.
Smer, v katero se razvijajo organi delavskega razreda, narekuje ne samo sindikatom, ampak predvsem prosvetni politiki, da razvijajo organe delavskega razreda, da bodo v njih delavci resnično, aktivno in neposredno delovali, ne pa samo formalno. Ker delavski razred nastaja iz mladine, ki dorašča in ki se izobražuje ter vzgaja v osemletnih obveznih šolah, v industrijskih šolah in šolah učencev v gospodarstvu, je razvijanje teh organov in s tem razvijanje socialistične demokracije v tesni zvezi tudi z našim šolskim sistemom.
Za odgovorno delo pri upravljanju podjetja ne zadošča samo ročno strokovno znanje, ampak je treba mnogo splošnega znanja, predvsem pa ekonomskega znanja. V tej zvezi je velika pridobitev v našem šolstvu sistem obveznega osemletnega šolanja. Toda ta sistem bo progresiven le, če bo ustrezal zahtevam družbenega razvoja. Če primerjamo družbeni razvoj in naloge novih organov delavskega razreda z obstoječim šolskim sistemom, zlasti z učnimi načrti, vidimo, da ta ne posveča prav^ nobene pažnje ekonomski izobrazbi mladine, iz katere poteka delavski razred. Tako naša pedagoška teorija in praksa daleč zaostajata za družbenim in gospodarskim razvojem.
II.
A. Oglejmo si najprej obvezno 8-letno šolstvo. Ali današnji učni načrti ustrezajo tistemu, kar želimo, da zna vsak naš državljan z vidika družbenega razvoja in novih organov delavskega razreda?
Preden odgovorimo na to važno vprašanje, se moramo zavedati naslednjih dejstev. Osemletno šolanje je tako šolanje, po katerem velik del mladine ne bo šolanja nadalje-val; to pomeni, da je treba pri osemletnem šolanju upoštevati tudi vaškega učenca, ki bo dokončal to šolo, si pridobil določeno znanje in bo ostal na deželi; nadalje one, ki bodo šli za vajence v gospodarstvu in v industrijske šole. Prav tako pa moramo gledati na to šolanje kot na šolo, ki naj da potrebno znanje, da bi učenec mogel nadaljevati učenje v višjih razredih gimnazije. Nadalje se je treba zavedati, da velik del učencev (30—50%) po prehodu iz osnovne šole v gimnazijo v njenih nižjih razredih ne uspeva; zaradi tega so nižji gimnazijski razredi prenatrpani s ponavljale!, ki komaj čakajo, da se rešijo svoje šolske obveznosti. Taki ponavljal« od sedanjega osemletnega šolanja nimajo mnogo koristi, ker so nižje gimnazije več ali manj pripravljalnice za prestop v višje gimnazije in srednje strokovne šole in se v njih splošno izobraževalna snov zaključi šele v četrtem razredu.
Ali lahko rešimo vsa ta vprašanja z enim in istim tipom šole? Nikakor ne! Potrebna sta najmanj dva tipa osemletnega šolanja, kakor je zahtevala večina delegatov na zadnjem kongresu pedagogov. Ta dva tipa bi bila:
a) Osemletka, t. j. štiriletna osnovna šola + višja stopnja osemletne šole. Ta šola naj bi bila usmerjena v to, da učenec ostane v gospodarstvu. Osemletka mora biti taka, da daje vsakemu državljanu določeno splošno izobrazbo in neko praktično znanje v daleko večji meri kot nižja gimnazija. Predvsem pa naj da kar največ ekonomskega znanja, ne samo o zakonitostih ekonomskega življenja, ampak tudi o ekonomski tehniki, t. j. o organizaciji in poslovanju gospodarskih podjetij. Te šole naj bodo podaljšanje šolanja od 4 na 8 let in naj imajo za glavni cilj razširjenje kulturnega nivoja širokih mas v zvezi s socialistično demokracijo naše države in z nastankom novih organov delavskega razreda, ki so prevzeli upravljanje podjetij in izvrševanje oblasti.
Na teh šolah se v višji stopnji sedaj uporablja učni načrt nižjih
CELJSKI PRIMER KAŽE, DA JE
peadttfa novih sotskih ftosiofUi nme^dta,
dokler ne bomo prišli do urejenega šolskega sistema
Ob sestavljanju in sprejemanju družbenega plana za okraje, mesta in občine je prišla zahteva po gradnji novih šol do vidnega izraza. In prav delovni kolektivi so bili tisti, ki so to težnjo z veliko uvidevnostjo čvrsto podprli. Po njihovi zaslugi bomo v kratkem začeli graditi nove šole. Naravno je, da vsem potrebam ne bomo mogli zadostiti takoj, vendar je dobra volja tu in začetek je že storjen.
Vzporedno z gradbeno akcijo pa mora biti na delu tudi naša prosveta, ki mora novemu gospodarskemu sistemu kar najbolje prilagoditi naš šolski sistem. Zahteva po popolnejši mehanizaciji, večji produktivnosti in boljši kvaliteti izdelkov terja od našega šolstva več praktične izobrazbe za vsa gospodarska področja. Industrija in obrt, trgovina in kmetijstvo terjajo od novih kadrov več splošnega in strokovnega znanja. Ob sedanji nižji gimnaziji bo zrasel nov tip osemletne šole, ki bo tej Enakovreden in ki bo prav tako omogočil prestop na katero koli višjo srednjo šolo, pa naj se ta osemletna šola imenuje osemletka ali kakor že. Dosedanja praksa, da imajo prvi razredi pretirano veliko repetentov in da odhajajo z enim ali dvema razredoma gimnazije v obrt ali druge poklice, mora prenehati. Tako obvezno šolanje je samo na papirju in v naprednem gospodarstvu ne pomeni nič.
Za primer naj sledi nekaj podatkov za pregled šolstva v Celju in v okraju Celje-okolica, da vidimo, kakšno je današnje stanje.
V celjskih osnovnih šolah je sedaj 1914 učencev, ki potrebujejo 52 učilnic. Za to število učencev ž normalnim, t. j. dopoldanskim poukom, je treba 5 osnovnih šol namesto sedanjih dveh.
Za samostojno Pomožno šolo je potrebna šesta šolska zgradba.
Učiteljišče gostuje na II. osnovni šoli, ki jo leto za letom izpodriva.
Vajenska šola gostuje v 3 zgradbah.
Vajenska šola oblačilne stroke je v lesenih barakah.
Industrijska kovinarska šola in Kmetij sko-gospodarska šola z internatoma imata lastni zgradbi.
Stanje šolstva v okraju Celje -okolica:
Glede na terenske prilike so v okraju 4 enooddelčne šole, 28 dvo-oddelčnih, 17 trioddelčnih, 35 štiri-oddelčnih, 7 petoddelčnih in 2 šest-oddelčni šoli, skupaj 93 osnovnih šol s 13 921 učenci.
Nižje gimnazije so: Dobrna (132), Kozje (103), Laško (329), Loče (152), Pilštanj (129), Polzela (150), Prebold (140), Rogaška Slatina (275), Slov. Konjice (273), Šentjur (267), Šmarje (212), Štore (142), Vojnik (258), Vransko (174), Zreče (116), Žalec (469) — skupaj 16 nižjih gimnazij s 3321 dijaki.
Vajenske šole so: Braslovče (3 r., 43 učencev), Laško (3 r., 44), Prebold (3 r., 33), Slov. Konjice (3 r., 78), Žalec (80) — skupaj 6 vajenskih šol s 324 učenci.
Kmečko-gospodarske šole z neobveznim poukom (nadaljevalne): Žiče (41 uč.), Žalec (70 uč.), Braslovče (40 uč.), Slov. Konjice (61 uč.) — skupaj 4 šole z 213 učenci.
Živinorejsko - kmetijska . šola v Šentjurju (37 učencev).
Zaradi pregleda naj navedem še stanje nižjih gimnazij v okraju Šoštanj, od koder prihajajo dijaki na višjo gimnazijo v Celje. Tu je 6 nižjih gimnazij (Velenje, Šoštanj, Mozirje, Šmartno, Ljubno in Gornji grad) s 1025 dijaki.
Na obeh celjskih in na vseh naštetih nižjih gimnazijah je sedaj 860 četrtošolcev, ki bodo letos dovršili osemletno šolanje.
Nastane resno vprašanje, kam se bo ta mladina po končanem IV. razredu gimnazije usmerila. Na sprejem v Tehnično srednjo šolo v Ljubljani po izkušnjah zadnjih dveh let dijaki ne bodo mogli mnogo računati, ker naša lahka industrija zaradi gradnje ključnih objektov še ni dovolj razvita. Preostaneta torej le še dva celjska srednješolska zavoda: učiteljišče in ekonom, srednja šola, ki prav tako postavljala določene meje za odpiranje prvih letnikov. Na obeh zavodih lahko računamo največ na 100—150 dijakov.
Preostajajo še nižje strokovne in vajenske šole. Sprejem v te šole je odvisen od zaposlitve v obratih. Tu se nam kaže naslednja perspektiva: V mestu Celju je 393 obrtnih obratov s 433 vajenci. Od teh je bilo v preteklem letu vključenih v obrt 156, v tekočem letu pa bo bržkone še okrog 100 vajencev.
V okraju Celje-okolica je v 1209 obratih 661 vajencev. Od teh je bilo v preteklem letu sprejetih 131, v tekočem letu pa bo še okoli 100. Obrt in industrija bosta torej v mestu in okolici zaposlili 200 novih vajencev. Če k temu številu prištejemo pričakovano število 150 za učiteljišče in ekonom, srednjo šolo, dobimo število 350, ki bodo našli pot v nadaljnjo izobrazbo. Majhen del bodo vključile še izvenceljske strokovne šole, recimo 30. Tako nam ostane še vedno 460 absolventov, ki bodo iskali namestitve bodisi v višji gimnaziji ali drugod. Višja gimnazija se bo torej številčno okrepila, ker ne moremo dovoliti, da bi ostala mladina brez dela.
Poglejmo kako ustreza naš šolski sistem kmetijstvu. Vse kmet. šole: živinorejsko - kmetijska, vrtnarsko -kmetijska in 4 kmečko-gospodarske (nadaljevalne) šole s svojimi 250 učenci so neobvezne. Naš kmet še nima dovolj smisla zanje. Naše splošne kmetijske zadruge se širijo in množijo svoje odseke za razne panoge kmetijstva. Ali ne bo prav zanje potreben strokovno izobražen kader? Kmetij sko-zadružne šole bi poleg kmečko - gospodarskih lahko prevzele dobršen del mladine z dovršeno nižjo gimnazijo in jo izobrazile za svoje potrebe. Pritisk v višjo
gimnazijo, ki vodi v slepo ulico, bi ne bil tako močan, mladino bi pa zaposlili tam, kjer je potreba največja — v strokovni smeri.
V kakšni zvezi so ta razglabljanja z gradnjo novih šol? Mest. ljudski odbor v Celju je v načelu že sprejel načrt' o gradnji novih šol, in sicer: vajensko šolo, 3 osnovne šole in vsaj eno nižjo gimnazijo. Za prvo osnovno šolo (bodočo III.) na Polu-lah, 2 km od centra, so priprave že v teku. Pri njih smo naleteli na zanimivo zahtevo. Šola ne sme biti ne prevelika ne premajhna. Glede na sedanji šolski sistem je bilo treba računati samo s 4-razredno (4-od-delčno) osnovno šolo, ker zaradi bližine dveh gimnazij odhajajo učenci iz IV. razreda tja. Po statistiki, ki jo zahteva vsak gradbeni načrt za
5	let naprej, bi nova šola na Polu-lah že v šol. letu 1953/54 štela v prvih 4 razredih 195 učencev, v V. razredu pa 40 in bi potrebovala
6	učilnic. V naslednjih letih bi število naraščalo takole: 1954/55 192 do IV r., 44 v V. r., 38 v VI. r.; v šol. letu 1955/56 196 do IV. r., 43 v V. r.,
44	v VI. in 36 v VII. r. (9 učilnic); v šol. letu 1956/57 201 uč. do IV. r.,
45	V V., 43 v VI. r., 44 v VII. in 34 v VIII. razredu. Po sedanjem šolskem sistemu bo šola grajena kot 4-oddelčna (razredna) s 6 učilnicami z možnostjo poznejše razširitve. Učenci bodo po končanem IV. razredu hodili v celjsko girpnazijo 2 do 6 km daleč, namesto da bi imeli osemletko »doma«. Pred gradnjo vseh novih šol bo treba torej najprej urediti šolski sitem in ga ustaliti, kajti sicer lahko nastanejo velike anomalije.
Še lepša slika se obeta pri gradnji IV. osnovne šole v Sp. Hudinji, 2 km od centra, kjer je že sedaj 338 učencev in bi prav tako dosegli popolno osemletko s približno 12—14 učilnicami. Tretji primer bo na Ostrožnem (3 km), kjer je sedaj okrog 250 učencev. Ako bi že sedaj gradili osemletne osnovne šole, bi v Celju gradnji III. in IV. gimnazije odpadli. Tak je naš trenutni položaj. Pripravljajo se novi učni načrti, treba bo pa tudi ugotoviti, kakšen tip nove šole hočemo imeti.
J. K.
Pr?i strolrol sestanek iiosMaaslili esMop?
V dneh od 20. do 22. rebnuarja so zborovali v Zagrebu vsi vodilni jugoslovanski psihologi in ustanovili svoje društvo. O tem, da je bilo to društvo potrebno, ne gre zgubljati besed. Naravnost razveseljivo je, da se psihologija v Jugoslaviji znanstveno in sodobno uveljavlja, da se je razpasla že na dokaj življenjskih področjih, da se otresa spe-kulativnosti, pa čeprav imamo po večini opraviti še z začetnimi stadiji. Ustanovitev psihološikega društva (predsednik dr. R. Buj as) je spremljal obširen in bogat delovni program. Ta program ni bil osredotočen okoli kake vodilne ideje, ni reševal kake enotne problematike, temveč je pomenil le močno diferenciran pregled trenutno najuspelejšega dela posameznih psihologov ali psiholoških šol.
Udeležba na zborovanju je bila dobra. Čudimo pa se, kako da pripravljalni odbor ni čutil potrebe, da bi na ta sestanek vabil zastopnika našega Pedagoškega društva, ki ima v svojem sestavu vendarle tudi sekcijo za psihologijo. — Od Slovencev sta referirala univ. prof. dr. Mihajlo Rostohar in prof. M. Ferenčak. Pogrešali smo referat univ. prof. dr. Antona Trstenjaka, ki bi zanj gotovo ne mogel biti v zadregi. To je tem večja škoda zato, ker je po svojih razpravah danes znan v mednarodnem psihološkem svetu.
Uvodno predavanje je imel prof. zagrebške univerze dr. R. Sup.ek, in sicer o razmerju med psihologijo in filozofijo. Pokazal je, kako je bila psihologija sprva del filozofije in kako se je postopoma osamosvajala pod vplivom prirodoslovnih znanosti, evolucionizma, industrij sko-teh-ničnega ter psihoterapevtskega momenta in potreb šolske prakse. Za buržoazno psihološko znanost je zelo značilno nasprotje med prirodoslovno in duhoslovno smerjo. Sele marksistična pogled daje psihologiji pravo mesto v sistemu zna-
nosti s tem, da je ne omejuje niti na prl-rodoslovju niti na družboslovju (kar je zelo značilno za sovjetsko psihologijo), temveč družno upošteva oba momenta. Referat ni povedal nič bistveno novega.
Univ. prof. dr. M. Rostohar je govoril o eksperimentalni metodi proučevanja predstav. Demonstriral je rezultate, razčlenil metodo in povzel glavne zaključke. Razvoj predstav je prof. Rostohar proučeval tako, da je poizkusna oseba nazirala določen lik in ga nato skušala narisati. Po tretjem, četrtem naziranju je postala predstava adekvatna, se pravi, ustrezala je naziranemu liku. Predavatelj je nakazal več načinov, po katerih nastaja adekvatna predstava, in poudaril, da je za to nastajanje nujna konstruktivnost. Predstavljivost je pri predšolskih in zlasti pri defektnih otrocih majhna, vendar lahko vzgojno vpliva na razvoj predstavljivosti oziroma konstruktivnosti posebno s tem, da otroka usmerja v sistematično opazovanje in da ga pri naziranju vodimo. — Predavanje je bilo dovolj zanimivo in izvirno.
Prof. dr. S. Popovič je referiral o nemiru in bojazljivosti. Oba pojava je določil najprej pojmovno, nato je govoril nekoliko o njunem medsebojnem odnosu in pokazal na važnost vplivov okolja. Nemir je bolj nedoločeno čustveno stanje, za bojazljivost je značilna neka stalna nedoločnost, nekak strah pred vsem in v vsem, neko pričakovanje strahu. V ta čustvena stanja zapada mladina, ki ima občutek negotovosti. Taki otroci prihajajo zgodaj v šolo, naravnost bolehajo na misli, da ne bodo nič znali. Zanimivo je, da se pravih vzrokov svojega nemira in bojazni ne zavedajo in da jih iščejo izven sebe, največkrat v učitelju. Taka čustvena stanja so pogosto v zvezi tudi z ambicijo Otrok. Seksualna senzibilnost ni neposreden izvor omenjenih čustvenih stanj.
Samorasla slovenska šola
(Misli k zbiranju gradiva za
Narodi črpajo moč iz svoje preteklosti, v kateri iščejo in podčrtujejo vse, kar je bilo napredno, veliko, posnemanja in poudarka vredno. Do NOB je slovenska zgodovina revna na velikih dejanjih, prav zato je toliko važnejše, da ne pozabljamo in ne zamotavamo niti temeljnega niti drobnejšega gradiva, ki nam bi moglo dati jasnejši vpogled v to ali ono zgodovinsko področje ter v to ali ono dobo.
V zgodovini našega kulturnega gibanja zavzema borba za slovensko šolo zelo važno mesto. Razvnela se je zlasti v drugi polovici 19. stoletja, ko je postala zahteva po slovenskem šolskem pouku in slovenskem uradovanju del ftašega narodnega in političnega programa. Na Koroškem, Primorskem in v slovenski Istri se je borba za pravice slovenskega jezika v šoli in v uradih brezupno nadaljevala med obema vojnama ter se na Koroškem, v Slovenski Benečiji, Gorici in Trstu nadaljuje še danes.
Zgodovinar, ki bo pisal zgodovino bojev slovenskega naroda za svoje šolstvo, bo imel težko nalogo.
zgodovino slovenskega šolstva)
Morda je prav to vzrok, da se tega dela do danes še nihče ni lotil v celoti in da imamo obdelana le posamezna poglavja ter zbrane le nekatere drobce. Manjka nam popolna zgodovinska slika začetkov ter dosedanjega razvoja našega šolstva. Za politično vest in za moralo naših severnih in zapadnih sosedov je posebno značilno to, da borba za naše najelementarnejše človeške pravice, med katerimi je tudi pravica do vzgajanja in izobraževanja mladega rodu v materinem jeziku, ne traja le desetletja, ampak že drugo stoletje. Slovenski politični voditelji so desetletja in desetletja pobirali med ljudstvom podpise, pošiljali peticije in proteste, vodili so deputacije, ki so zahtevale uvedbo materinščine pri pouku. V zamejstvu delajo vse to z nezmanjšano vztrajnostjo še danes.
Prošnje, vloge in protesti v avstrijskih, italijanskih in madžarskih arhivih so dokaz legalnega ter parlamentarnega boja za slovensko šolo. Zgodovinar pa ne bo smel niti mimo oblik borbe, ki so še značil-nejše od legalnega boja: pozabiti ne
bo smel porajanja ter vznikov slovenske šole in pouka proti vsem nasilnim ter krivičnim zakonom. Zgodovina ne bo mogla mimo ilegalnega, mimo samoraslega pouka in šolstva. Registrirati bo morala vse pojave, ko sproščena ljudska volja ni hotela in ni mogla kloniti krivičnemu zakonu ter mirno čakati, da se bo politični birokrat ali nasilni zavojevalec dal preprositi, omehčati, ukaniti, da bo milostno dovolil našemu otroku šolanje in izobraževanje v materinščini.
Primerov slovenskega samoraslega šolstva je dovolj. Vsaka pokrajina jih pozna. Le oblika in čas sta morda različna. Za Primorsko in slovenski del Istre se mi zdijo značilna sledeča obdobja samoraslega šolstva:
1.	obdobje borb za slovensko šolo v 19. stoletju;
2.	obdobje domačega pouka slovenščine na Primorskem v dobi italijanskega fašističnega terorja;
3.	obdobje partizanskega šolstva.
Ali moremo govoriti o samorasli
slovenski šoli že v dobi parlamentarne borbe za slovensko šolo v Avstriji v prejšnjem stoletju? Ali, niso ostale nekje v arhivih iz teh časov le ponižne prošnje slovenskih rodoljubov in prvoboriteljev?
Pedagoško važna je ugotovitev, da povzroča nemir pri otroku lahko tudi odnos okolja do otroka. Občutek uspeha in zavest vrednosti dela zmanjšuje nemir. Z otrokom je treba imeti emotiven kontakt, v okolju naj vlada vedrost, radost. Življenjska radost se tako širi od učenca do učenca. Nemir, bojazljivost utegne povzročiti nervoznost. Zanimivo je, da čustva nemira in bojazljivosti v otroku lahko potencirajo spolno občutljivost. Zaradi nemira, zaradi težkih vplivov okolja skušata namreč odrasli in otrok bežati iz stvarnosti in se včasih zatekata v užitke; lahko tudi spolne. — Za raziskavanje se je prof. Popovič po-sliužil anketne metode in pa opazovanja obnašanja. Problem je študiral na 69 učencih.
Dr. E. Kučera je imela referat o eksperimentalnih ugotovitvah, ki so značilne za hotenje in mišljenje. Referat je bil metodično in problemsko precej nejasen. — Dr. R. Buj as je načel zelo važno vprašanje o naši psihološki terminologiji. Predavatelj ni sicer k tej terminologiji v referatu nič prispeval, pač pa je zelo živo in simpatično podčrtal potrebo po takem delu. V diskusiji je bila večina hkrati z dr. Buj asom mnenja, da je treba ohraniti čim več internacionalnih terminov. Morda bi bilo dobro, da bi imela nova psihološka revija, ki se snuje (glavni urednik dr. M. Rostohar), tudi posebno rubriko za terminologijo.
Med najbolj nejasne, nepregledne, torej nesistematične referate je nedvomno sodil referat dr. R. Supeka, ki je govoril o diisoluciji zaznavnega prostora in o problemu depersonallzacije. Predavatelj je pokazal veliko znanstveno razgledanost in načitanost in je zato škoda, da referat ni bil bolje izdelan.
Asistent M. Zvonarevič je poročal o analizi interesov bralcev v neki javni knjižnici. Rezultati tega dela so bili seveda močno relativni, saj celo referat sam ni upošteval momentov, ki so vplivali na njegovo raziskavo. Prav gotovo pa je vsako posploševanje na osnovi tega 'poizkusa več kot tvegano. Vendar so nekatere ugotovitve zanimive, čeprav so zelo razumljive. Največ bero ljudje do dvajsetih let, najmanj pa v razdobju med dvajsetim in štiridesetim letom (poklic, družbeno delo, branje izven knjižnic). Dijaki bero zelo veliko. Obrobna zanimivost, ki je tudi razumljiva, je, da najvnetejši bralci najbolj redno vračajo knjige. Da imajo žene največje zanimanje za drame, moški pa za filozofijo, je kajpak tudi problematično. Razumljivo pa je, da je filozofski interes v ospredju nekako od 21. do 30. leta. Referat ni mogel biti kdo ve kako prepričevalen, ker rezultati sami niso bili prepričevalni.
Docentka dr. A. Matič je poročala o uspelih zdravljenjih oligofrenih otrok z glutaminsko kislino. Zaključila je, da to zdravljenje nima praktično pomembnih uspehov. Dr. Z. Buj as je v diskusiji upravičeno ikritiziral napačno operiranje s statistiko, v kateri se srednja vrednost sploh ne sme računati.
Prav zanimiva, potrebna in. poučna sta bila referata iz področja, ki je zelo važno za psihohigieno in ki sta obravnavala pomen psihološkega sodelovanja pri preprečevanju samomorov in vplive psihičnih faktorjev na predporodno in porodno dobo ter dobo po porodu. Prvo predavanje (prof. V. Lesjak) ni moglo postreči s kakimi preventivno važnimi ugotovitvami, ker je delo na teh problemih pri nas še v začetku. Predavatelj je pokazal potrebnost in metode tega študija ter številne faktorje, ki jih je treba pri tem upoštevati. Referent je imel v mislih predvsem samomore mladostnikov. Zanimivo je, da je bilo v letu 1962 v Zagrebu več samomorov mladostnikov kot prej (od 1. IKM®) in pozneje. Po ugotovitvah izvira od preiskanih primerov 10 do 20 samomorov iz bolestnega stanja, ostali pa iz vmesnega stanja med zdravjem in boleznijo.
Predavatelj je določno podčrtal prepričanje, da imamo moralno in materialno možnost, da samomore preprečimo. Važnost psihohiigiene je tu neogibna, zlasti akuten je v tej zvezi problem alkoholizma. Pomen psihologije je v teh vprašanjih skoro istoveten s pomenom psihohigiene.
Doslej smo posvečali skoraj izključno pozornost le telesni strani samomorilca. Zanimala so nas materialna dejstva samomorilca in zadovoljevali smo se z dosti shematičnim izpolnjevan jem stereotipnega formularja (n. pr. vzrok samomora: nesrečna ljubezen, bolezen). Naša dolžnost pa je, da rekonstruiramo samomorilčevo osebnost. V ta namen je treba delo precej poglobiti in razširiti. Treba je iskati priče, se pogovoriti s samomorilčevimi vzgojitelji, zbrati karakteristične j še fotografije in morebitne dnevnike ali mladostnikove zapiske. Šele na temelju številnih podatkov je mogoče začeti psihološko in psi hi at rij sko analizo. — Predavatelj je precej poudaril pomen poznavanja vplivov vremenskih prilik na samomorilno dejavnost, kar je tudi važno za (preventivo. Napačno bi bilo misliti, da so podvrženi samomorom le psiho-tiki. Ta nevarnost obstaja tudni za nevrotike. Glavna naloga preventive se začenja seveda že v šolskih klopeh, kjer je treba že začeti z vzgojo in zdravljenjem značaja. Predavatelj gleda s precejšnjim optimizmom na vprašanje preprečevanja samomorov.
Dr. Vučičeva, ki dela v Beogradu dn je po rodu Slovenka, je v obširnem referatu pokazala na motnje, ki nastajajo v dobi nosečnosti in med samim porodom in ki so prvenstveno duševnega izvora. Posebno važen je v ginekologiji emocionalen faktor. Zdravniki upoštevajo doslej še vse preveč samo fiziološke faktorje. Več obolenj je psihičnega izvora.
Zanimive reakcije povzroča v noseči ženi njen odnos do same nosečnosti (ali je zaželena ali nezaželena, ali je zakonska ali nezakonska). Poseben pojav je izmišljena nosečnost, ki izvira iz močne želje po nosečnosti in ki jo spremljajo znaki prave nosečnosti. Tudi neplodnost je večkrat psihično povzročena (n. pr. žena — moški tip, prevelika erotičnost in samo-zaljubljenost, žrtvovanje materinskih čustev družbenim, kulturnim ciljem i. dr.)
V dobi poroda je predvsem važno, da je odstranjen strah. To je najbolje doseči s sistematično psihološko pripravo, ki je boljša od injekcij. Ginekologi bi morali biti tudi psihološko izobraženi. Pa tudi psihologi-strokovnjaki bi morali posvečati večje zanimanje psihološkim problemom žene v stanju nosečnosti, poroda in v dobi po porodu. V zvezi z ginekologi bi tako zbrali precej gradiva, ki bi osvetlilo marsikako vprašanje iz psihologije žene. Referat so sprejeli udeleženci z velikimi simpatijami. — Dr. R. Buj as je dostavil nekaj zanimivih pripomb. Podčrtal je predvsem važnost sugestije pri odstranjevanju bolečin in predporodnega strahu, hkrati s tem pa važnost kontakta s človekom. Z odobravanjem je bil sprejet predlog, naj bi bil v porodnišnicah tudi psiholog in da bi bil to idealen poklic za ženo.
Zagrebški (psihologi, v glavnem Bu-j asovi učenci, so nastopili z referati, ki so bili v splošnem strogo psihofizdološke-ga značaja, pri čemer je študij fizioloških procesov očividno prevladoval nad zanimanjem za psihične komponente.
V zvezi s problematiko poklicne izbire oz. selekcije je bil referat prof. D. Vinski j e ve o psihološki selekciji obiskovalcev šole za socialne delavce. Selekcija je bila narejena s testi socialnih situacij, pri čemer so bili upoštevani predvsem tile momenti: znanje, inteligenca, čustvena motivacija, emotivna zrelost. Kandidati so pisali tudi nalogo o svojem gledanju na poklic; kar pa je gotovo nekoliko problematično za presojo poklicne usmerjenosti. — Iz področja psihologije dela je imel referat prof. Ferenčak, ki je govoril o svojih izkušnjah, zbranih že pred leti v tovarni v Duplicah. Kakor je pokazala diskusija, so bili rezultati premalo realni, ker je referent pripisal očitno preveliko zaslugo za zvišanje produkcije psihološkemu delu.
Pet referatov je segalo na področje bodisi mladinske psihologije bodisi na« področje metodičnega dela. Prof. Smiljanič je imela referat o medsebojnih odnosih in položaju posameznika v otroškem kolektivu. Posluževala se je modeme amerikanske testne metode. Gre predvsem za študij otrokovih socialnih odnosov, nagnjenj. S temi in podobnimi problemi mladinske psihologije se ukvarjajo pre ivsem beograjski psihologi, ki se v tem opazno razlikujejo od zagrebških. Smiljaničeva je študirala v temi omenjeno problematiko na 692 otrokih (od 9 do 14 let). Na medsebojna otroška nagnjenja zelo vpliva starostna sestava kolektiva (v kolektivu otrok iste starosti je več nepriljubljenosti kot v kolektivu različno starih otrok). Referentka je navajala najpogostejše razloge za simpatije med učenci (skupno bivanje, močan značaj, inteligenca) in za antipatije (domišljavost, zasmehovanje, žaljenje, to-žarjenje, laganje, grdo govorjenje). Posamezen otrok je lahko v enem okolju priljubljen v drugem pa nepriljubljen in obratno. Mlajši otroci so iskrenejši v izjavah. Največ nepriljubljenosti je v mešanih razredih, manj v ženskih in najmanj v moških. Odgovori na teste in ankete niso bili anonimni. Študij otrokovih socialnih nagnjenj je važen, da spoznaš v razredu zapostavljene otroke in znaš potem z njimi primemo vzgojno ravnati. — V diskusiji je bilo poudarjeno, da bi bilo treba kvantitativno analizo dopolniti s kvalitativno. Pri vsej stvari gre seveda le za prve poskuse.
Prof. Hudinova je imela referat o razvoju govora otrok v dečjih domovih. Problem je študirala na posameznih otrocih od dveh do (petih let. Posluževala se je več metod: opazovanja z beleženjem, izpraševanja dvojic med igro, vpraševanja (z direktnim vprašanjem: kaj je to, ob kazanju, gledanju slik, dela, otrokove obleke), preverjanja besednega razumevanja ob iskanju skritih predmetov, ki jih otrok išče po nazivih. Povprečje besednega zaklada ni bilo kdove kako zanesljivo ugotovljeno, ker je referentka metodološko pomanjkljivo delala. Med činitelji, ki ovirajo razvoj govora, je naštela predvsem naslednje: premajhna motorika, bolezen, preveliko število otrok, ker je kontrola otežkočena, slab govor odraslih, preslabo poznavanje stvari, predmetov in živčnost.
Asistentka Lazičeva je obravnavala s psihološkega stališča problem metodike pouka latinice in cirilice v osnovnih šolah. Prof. Jovišič, tudi iz Beograda, je imel znanstveno solidno predavanje o razvoju kavzalnih odnosov pri otroku. Referat je zasnutek disertacije. Avtor je temeljito razčlenjal linijo kavzalnosti v otrokovi zavesti od konkretnosti, ko otrok še ne loči vzroka kot nekaj posebnega, do abstraktnosti. Prikazal je različne metode raziskovanja in neenotnost v tem vprašanju. Referent je zlasti podčrtal ugotovitev, s katero polemizira z znamenitim francoskim mladinskim psihologom Piagetom. Dokazoval je, da v otrokovem mišljenju ni ne tako imenovane prekavzalnosti ne animizma. Na razvoj kavzalnosti pri otroku vpliva seveda več faktorjev: n. pr. inteligenca, soc i alno-ekonoms ko okolje, spol, pouk. — Ko bo referat izdelan v obliki disertacije, bomo verjetno dobili odlično delo iz mladinske psihologije.
(Nadaljevanje na 3. strani!)
Če dobimo danes tako sliko, je vzrok samo v tem, da nismo znali zbrati in pravilno oceniti vseh podatkov o začetkih našega šolstva. Mnogi so se danes že izgubili ali pa so pozabljeni nekje v zapiskih.
Navajam en sam tak vir za zgodovino samoraslega šolstva na Tolminskem. Nanaša se na dobo pred uveljavljenjem in na dobo po uveljavljenju avstrijskega Ijudskošol-skega zakona 1. 1869. Jožef Kragelj poroča v svoji »Zgodovini tolminske šole«, napisani ob koncu prejšnjega stoletja, o šolskih razmerah v Tolminu in okoliških vaseh. Ob uvedbi 8-letne šolske obveznosti je bila_ šola v Tolminu pred velikimi težkočami. Zajeti bi morala šoloobvezne otroke iz vseh vasi, ki niso oddaljene nad 4 km od Tolmina. Otroci iz oddaljenejših vasi so šolo le neredno obiskovali. Vodstvu šole je delal velike preglavice tudi domači pouk, ki se je bil že pred tem ponekod ukoreninil. Starši so organizirali na lastno pest domačo šolo.
Kronist pravi takole:
»Priletni strici, ki so prebirali »Novice« in »Drobtinice« in so znali morebiti tudi Slomškovo knjigo »Blaže in Nežica« skoraj na pamet, so zbirali vaške otroke v izbah in jih učili brati in pisati. Naučili so
jih toliko, da so hodili po nekaj mesecih z molitvenikom v cerkev in da so se znali podpisovati.
Izmed teh »učiteljev« zasluži posebno eden, da ga natančneje opišem. Ime mu je bilo Rutar Jakob, po domače so mu rekli Prte-ničev Jakob. Doma je bil iz Čiginja. Imel je pohabljene roke in noge. Hodil je težko, pisati pa niti mogel ni, ker je imel sključene prste. Znal je živo pripovedovati in lepo učiti. Učil je po svoje. Pri pouku ni uporabljal abecednika. Enemu učencu je dajal molitvenik, drugemu koledar, tretjemu stoletno pratiko. Prav mu je prišla vsaka knjiga, da je imela le nov črkopis. Čeravno je učil vsakega posebej, je naučil vendar v kratkem času brati vse učence. Ker jih je kratkočasil še s pripovedovanjem, so hodili radi k njemu v šolo. Tudi starši so ga bili veseli. Posebno priljubljen je bil v Doljah, nekaj nad 2 km od Tolmina oddaljeni vasi.
Po eni strani je ta originalni »učitelj« oviral šolski obisk, po drugi strani pa pospeševal. Doljane je n. pr. od redne šole odvračal, Zala-ščanom pa je bil prava dobrota. Sole ti graparji niso imeli, Tolmin jim je bil pa preoddaljen. Pohabljeni Jakob jim je za hrano in nekaj kraj-
Predlog Združenja profesorjev in
predmetnih učiteljev Slovenije
za spremembo
Uredbe o nazivih In plačah v prosvetno-znanstveni stroki
V glavnem se tičejo predlogi za spremembo naslednjih točk:	člena 19.
Uredbe, zadnjih plačilnih razredov, začetne plače.
Uredba ima v svojem 19. členu izredno trdo določbo, ki je v drugih strokah ni. Nastane vprašanje, čemu je ravno pri prosvetnih delavcih potreben 19. člen. Ce je treba zaradi značaja prosvetne službe ostrejših kriterijev, bi se moralo dati prosvetnim delavcem, ki se pri svojem delu izkažejo-, tudi posebno priznanje. Tega pa Uredba ne predvideva, nasprotno: medtem ko morejo n. pr. stroke, za katere je potrebna fakultetna izobrazba, po redni poti doseči V. ali celo IV. razred, je to za profesorja na srednji šoli nemogoče, pa naj bo še tako usposobljen.
Toda v srednjih šolah deluje cela vrsta znanstvenih in ipoljudno-znanstvenih delavcev, katerih sposobnosti in uspeh se more meriti z delom tovarišev, ki so napredovali drugod v višje razrede.
Člen 19-. pa je tudi nedemokratičen, saj ni v njem prav nič precizirano, kakšnim pogojem mora prosvetni delavec ustrezati, da more preko zastojnega razreda. Navodilo o presoji uspešnosti delovanja prosvetnih delavcev je bilo izdano kot okrožnica, ki je bila prosvetnim delavcem neznana in so jo uporabljale pri ocenjevanju samo komisije. S tem so dane zelo velike možnosti za neenakomernosti in nepravilnosti v okrajnem ali celo v republiškem merilu. Prosvetni delavci mnogokrat navajajo in neugodno komentirajo razlike med postopki v okrajih in republikah.
Zapostavljanje prosvetnih delavcev v primerjavi z uslužbenci drugih strok v zvezi s členom !1B se kaže najbolj pri upokojencih. Predpisi o prevedbi upokojencev se tolmačijo tako, da morajo biti že upokojena prosvetni delavci prevedeni le do zastojnega razreda. Tako pridejo upokojeni učitelji v X. pokojninski razred, predmetni učitelji v IX. dn profesorji v VIII. pokojninski plačilni razred. Tudi iz tega razloga menimo, da je treba člen 19 odpraviti.
Za prosvetnega delavca s fakulteto, ki doseže primerno kvaliteto, mora biti na srednji šoli dosegljiv V. plačilni razred, ker je dosegljiv tudi za druge fakultetno naobražene. N. pr.: v veterinarski stroki je v Sloveniji od 1'01 veterinarjev 12 v V. razredu; v sodni stroki od 116 okrajnih sodnikov 36 v V. razredu in ,11 v IV. razredu; v zdravstveni stroki je od 449 zdravnikov 56 v V. plačilnem razredu. (Okrajni ljudski odbori se marsikje v državi sploh ne ravnajo več po Uredbi o zdravstveni stroki, saj razpisujejo konkurze za zdravnike z višino plače, ki daleč presega plačo v V. ali IV. razredu!)
Prav tako utemeljeno zahtevamo1, da morajo najbolj kvalitetni profesorji srednjih šol (ravnatelji -popolnih gimnazij., inšpektorji srednjih šol, pisci učbenikov, znanstveni delavci, zaslužni pedagogi) napredovati v IV. razred, najkvalitetnejši predmetni učitelji pa v V. razred.
Urediti je treba periodične poviške starejših prosvetnih delavcev, ki so dosegli svojo naj višjo skupino.
Profesorji na višjih pedagoških šolah morejo doseči IV. razred, vendar niso zanje predvideni periodični poviški. V Uredbi o zdravstvenih delavcih pa so za zdravnike specialiste, ki prav tako dosežejo IV. razred, predvideni trije periodični poviški. Smatramo, da je za profesorje višjih šol prav tako treba predvideti tri periodične poviške.
(Nadaljevanje z 2. strani!)
Prvi sestanek jugoslovanskih psihologov je pokazal, da je jugoslovanska psihologija v splošnem še v razdobju začetnega ustvarjalnega vrenja. Psihološko delovno področje se je po vojni pri nas očitno znatno razširilo, vrste mladih psiholoških delavcev so se opazno povečale in vse 'to je vzrok, da so v našem znanstvenem psihološkem delu še metodološke pomanjkljivosti. Je pa začetek zelo razveseljiv in daje upati, da se bo psihologija pri nas polagoma ile družbeno uveljavila ter dobila tisto mesto, ki ga v nekaterih državah že ima (n. pr. v Ameriki).
Slovensko psihološko delo je bilo zastopano zaenkrat še dokaj skromno, kar je spričo pomanjkanja tradicije razumljivo, čeprav bi bilo želeti, da bi ljubljanski psihološki institut čimprej stopil na pot trdoživega in tudi uspešnega dela, ki je značilno za zagrebški ali beograjski psihološki krog. Ni dvoma, da se mora naš institut boriti še z velikimi težavami, toda pod izkušenim vodstvom in smotrno izrabo sredstev, ki jih ima na 'razpolago, bo gotovo v kratkem pokazal svojo upravičenost in potenco.
D.	L. Žlebnik
Profesorjem višjih pedagoških šol, ki jim preneha služba na šoli zaradi uiki-nijenja predmetnih skupin (n. pr. ruščine), naj ostane plačilni razred, tudi če se povrnejo na srednjo šolo (analogno kot pri okrožnih sodnikih, ki preidejo na okraje).
Začetne plače prosvetnih delavcev so prenizke. Ni mogoče zagovarjati dej-' stva, da imata mlada snažilka in mlada
suplentka skoraj isto plačo, ko je vendar ogromna razlika v strokovnosti ene in druge službe.
Glede na to menimo, da bi moral začeti profesor srednje šole s XIII. plačilnim razredom, ipredmetni učitelj pa z XII. plačilnim razredom (brez 3°/o odbitka!). To je potrebno, ker sicer ni nikake spodbude za dosego višje kvalifikacije, saj je po dosedanjih določbah predmetni učitelj precej na slabšem kot učitelj iste starosti, profesor pa na slabšem kot predmetni učitelj in prav znatno na slabšem kot učitelj iste starosti.
Pri prevedbi naj bi se upoštevala tudi vsa leta službe, ki jih je odslužil prosvetni delavec v kaki drugi stroki.
K členu 25 Uredbe pripominjamo, da je treba dokončno določiti položaj in predvideti funkcijo razrednika.
'Približajmo se staršem!
Po zgledu Maribora, ki je po svoji pedagoški tradiciji iz časa med obema vojnama zopet prvi po osvoboditvi organiziral pedagoško-vzgoj-ni tečaj za starše, je lani in letos več krajev v Sloveniji organiziralo podobne tečaje. Ustanovila in vodila so jih po večini Društva prijateljev mladine. Med najpomembnejše take tečaje moramo gotovo šteti tečaj v Ljubljani. Letošnji je bil že drugi, organizirala in vodila pa ga je Centralna ljudska univerza ob sodelovanju Pedagoškega društva LRS. O ljubljanskem tečaju bi spregovorili nekaj misli. To zato, ker je tečaj v resnici izpolnil nalogo, ki si jo je postavil, ali bolje, katero so mu postavile potrebe in ljudje, ki so v Ljubljani močno zainteresirani in razgibani ob vprašanju vzgoje mladega rodu. Pa tudi zaradi tega, ker je Ljubljana v tem primeru izvršila svojo dolžnost, da je pomagala in še pomaga tudi krajem v svoji bližnji in daljni okolici. Da je vodja in organizator tečaja v Ljubljani Centralna ljudska univerza in ne Društvo prijateljev mladine ali Pedagoško društvo (katerega v mestnem merilu še nimamo), nazadnje ni važno, kaže le razumevanje za potrebe in važnost ter pravilno vrednotenje tečaja, ki je namenjen vzgoji naših staršev. Pomembno za nas prosvetne delavce je pa dejstvo, da taki tečaji močno (podpirajo naša vzgojna prizadevanja, naše pedagoško poslanstvo, zato je tudi razumljivo, da mnogi pri tem sodelujejo.
Tečaj je trajal nekako tri mesece — od novembra lani, do letošnjega februarja. Prireditelji so se (potrudili, da bi po željah, ki so jih starši izrekli po (prvem tečaju, pripravili vsebinsko čimbolj pestra in kvalitetna predavanja. Tako se problematika ni mogla omejiti samo na pedagoško-vzgojna vprašanja, temveč je zajela tudi zdravstveno-vzgojna vprašanja. V celoti je tečaj obsegal 10 predavanj in to:
1.	Dekleva - Modic Marica: O moralni vzgoji.
2.	Bertoncelj Januš: Kako ugotavljamo sposobnosti otrok za razne poklice.
3.	Dr. Milčinski Lev: Nekaj načel iz duševne higiene.
4.	Dr. Schmidt Vlado: Problemi vzgoje ipredpubertetnika.
5.	Zdešar Henrik: Kako naj družba sodeluje pri vzgoji mladine.
6.	Dr. Mis Franta: Kaj morajo starši vedeti o spolni vzgoji otrok.
T. Sitih G-ustav: Najpogostejše otroške napake in boj proti njim.
8.	Dr. Žlebnik Leon: Naš otrok med
7.	dn 14. letom starosti.
9.	Pavčič Marjan: Vzgoja problematičnih otrok.
(10. Cvetko Vladimir: Pravilna vzgoja v družini — važen element pri vzgoji otrok.
Tečaj je na sami Centralni ljudski univerzi v središču mesta sicer zaključen, v resnici pa še teče. Saj se je razširil po vsem mestu in daleč izven njega — dokaz, da je bila izbira predavanj posrečena in dovolj privlačna. Tako so svoje tečaje organizirala številna društva prijateljev mladine v samem mestu in v predmestjih:	v Šentvidu, Zgornji
Šiški, Mostah, na Viču, Vrhovcih, Prulah in za Bežigradom, izven Ljubljane pa v Tržiču, Kranju, Radovljici, Koroški Beli in na Jesenicah. V vse te tečaje je pošiljala in še pošilja Centralna ljudska univerza svoje predavatelje. Kakšna so
zapažanja, želje in misli predavateljev, staršev in pedagoških delavcev, posebno pa še izkustva in naloge, ki nas čakajo v naslednji sezoni?
Obisk v tečajih je bil zelo različen. Ne bi mogli reči, da se je v celoti ravnal po vrednosti in aktualnosti predavanja, čeprav je tudi to dvoje bilo zanj merilo. Razumljivo je, da igra veliko vlogo pri obisku tudi ime, osebno poznanstvo predavatelja, zelo močno pa tudi rednost v času oz. dnevu in prostoru, kjer se predavanja vršijo. Tako je bilo n. pr. eno najbolj privlačnih predavanj v središču mesta predavanje o spolni vzgoji, to je vprašanje, ki starše in pedagoge posebno zanima, ker je še vedno odprto in nedodelano. Privabilo pa je tudi veliko mladine, ki se pripravlja za vzgojiteljski poklic. Sicer pa se je gibal obisk med 30 in 400 obiskovalci. V tečajih, ki so jih prirejala Društva prijateljev mladine, je bil obisk zelo odvisen od tega, v koliko so se predavanja vršila redno, t. j. na isti dan v tednu in v koliko je izvršila šola propagando med starši oz. dijaki. Tako je n. pr. v času šolskega odmora v januarju tečaj tako rekoč obstal do zopetnega pričetka pouka.
Z večino predavanj so bili starši in vzgojitelji zelo zadovoljni. Diskusija pa po predavanjih vendar ni bila tako razgibana, da bi ustrezala zanimanju in učinku predavanj na poslušalce. Tudi je bila zelo različna na raznih tečajih, tako da predavatelj oziroma opazovalec lahko zelo dobro ugotovi, kaj in koliko se je s starši že delalo, zlasti na roditeljskih sestankih, po njih pa presodi tudi vrednost samih roditeljskih sestankov. V tem pogledu smo kljub velikemu izboljšanju še vedno na začetku poti, kar nam nakazuje važnost in potrebo po nadaljnjem, skrbnem delu. Morda nam prav ta ugotovitev najbolj prepričljivo nakazuje nalogo, da bomo morali delati bolj sistematično dn dosledno.
Razen tega bomo morali tudi paziti, da bodo predavanja staršem dovolj blizu, to se pravi, da bo predavatelj moral zelo skrbno iskati in spoznati nivo poslušalcev, katerim predava in se 'potruditi, da bo ta nivo postopoma dvigal ter širil obzorje in spoznanja poslušalcev. Pri razgovoru z nekaterimi pedagogi in predavatelji je bila izražena tudi misel, da bi moral predavatelj go-
voriti prosto, ker tako doseže boljši kontakt s starši. To gotovo velja za poslušalce, ki so še v začetni fazi neke stalne publike v ljudski univerzi. Toda poslušalcem mora predavatelj posredovati tudi svoje misli čimbolj preprosto in prepričljivo, vendar pa pri tem ne sme trpeti kvaliteta. Zato je seveda vprašanje prostega eno ali dveumega predavanja zelo problematično, ker nudi veliko možnosti za premalo kvalitetno vsebino, kar pa prav take »preproste« poslušalce v kratkem času prej odbije kakor pridobi.
Skoraj vsi tečaji so pokazali, da je število obiskovalcev precej visoko pri prvih predavanjih, potem pa začne padati. To nakazuje prirediteljem, da bo potrebno organizirati v teku leta raje dva ali tri tečaje, od katerih pa bi imel vsak samo 4 do 5 skrbno izbranih predavanj, katera bi morda tudi tvorila neko zaključeno celoto. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, koliko obiskovalcev se je udeleževalo vseh ali večine predavanj. Prav tako bi bilo koristno, če bi ob zaključku tečaja pripravili dobro pripravljene razgovore z obiskovalci, ankete in podobno. Vse to bi nam bilo merilo pri ugotovitvi stopnje, do katere smo razvili zanimanje naših staršev za vzgojo mladine ter njihovo usposobljenost za njihovo redno in načrtno pomoč pri našem skupnem delu. Seveda pa bi taka ugotovitev bila tudi osnova za naše nadaljnjo delo na tem področju.
To pa bi morali biti predvsem v tem, da postopoma, toda dosledno prehajamo na obliko redne, načrtno usmerjene in sistematsko zgrajene šole za starše. Na tako obliko in način dela bi morali priti predvsem pri vzgoji bodočih mater in očetov. Posebej bi poudaril, da tudi očetov, ker zelo radi pozabljamo, da ni važna in, potrebna vzgoja samo ženam-materam, temveč prav tako tudi očetom, ki s svojo premalo vzgojenostjo in nepripravljenostjo za družinsko življenje pogosto rušijo pozitivno vzgojno vplivanje šole, pa tudi matere.
Pri razgovoru z ljubljanskimi pedagogi so bili omenjeni nekateri dobri predlogi:
1.	da organiziramo tečaje za mlade matere in očete,
2.	da Centralna ljudska univerza organizira predavanja za mladino,
3.	da organiziramo seminar za prodajalce igrač in mladinske literature, ker danes vsi ugotavljamo, da prodajalci igrač in mladinske literature nikakor ne morejo biti usposobljeni za svoje delo samo tako, kakor so usposobljeni n. pr. prodajalci soli in moke ali čevljev in platna.
Tečaj za starše v Ljubljani je vsekakor opravil veliko nalogo. Pedagoški delavci lahko ob njegovem zaključku ugotovimo razveseljivo dejstvo, da nas v našem prizadevanju že krepko podpirajo, včasih pa delajo brez naše dovoljne podpore ljudje — kateri čutijo, da imajo kot člani socialistične ljudske skupnosti tudi na področju vzgoje mladine važne in odgovorne dolžnosti.
V. C.
PROSVETNIM DELAVCEM SO TOČNI PODATKI POPISA PREBIVALSTVA NUJNO POTREBNI
Korist, ki jo bomo imeli prosvetni delavci od letošnjega popisa prebivalstva, je dvojna.
Dobili bomo popoln številčni pregled o vseh vzgojnih in kulturnih delavcih, ki delujejo v domovini. Iz podatkov o poklicih, ki bodo zelo natančni, in iz podatkov o gospodarski panogi, si bomo mogli ustvariti podrobno sliko o svoji družbeni skupini. Tabele bodo pokazale ry.' pr. skupno število učiteljev, njihovo krajevno razmestitev, spol, gospodarsko panogo, kjer delujejo, starost, šolsko izobrazbo ter vrsto socialnih znakov: stan, število otrok (za ženske), narodnost, postranski poklic itd.
Druga korist, ki jo bo nudil po-
pis prebivalstva prosvetnim delavcem, pa je ta, da bo pokazal uspeh njihovega vzgojiteljskega dela in truda njihovih prednikov. Med vprašanji, katerim so posvetili sestav-Ijalci popisnih obrazcev posebno pozornost, je vprašanje o šolski izobrazbi. Formulirano je tako, da naj pokažejo odgovori dovršeno šol. izobrazbo, to formalno izobrazbo, s katero je treba računati pri prvi vrsti opravil. Izobrazbo je treba navesti čimbolj popolno, da bo izven dvoma, ali je kdo šolo le obiskoval ali jo je tudi dovršil. Predvsem pri strokovnih šolah mora vsakdo točno označiti, v kakšno šolo je hodil. Pouk na učiteljišču je trajal različno dobo: 4, 5 ali samo 3 leta. Odgovori uči-
teljev morajo biti zato nedvoumni, na primer:
4 razredi osnovne šole,
4 razredi gimnazije,
4 razredi štiriletnega učiteljišča z maturo.
Učitelj, ki je končal samo 3 razrede, bo pa napisal: 3 razredi štiriletnega učiteljišča, ker bi sicer sklepali, da je dokončal učiteljišče takrat, ko je trajal pouk tri leta. Profesor bo napisal n. pr.:
4 razredi osnovne šole,
8 razredov gimnazije, filozofska fakulteta z diplomo — slavistična skupina.
Dijaki bodo navedli prav tako kot vsi drugi šolo, ki so jo dovršili, n. pr. drugošolec:
4 razredi osnovne šole,
1 razred gimnazije.
To, da hodijo še v šolo, bo vidno iz poklica, kjer bodo napisali: dijak.
Vse te natančne odredbe so potrebne zaradi tega, ker so pokazale izkušnje iz preteklega popisa, da ljudje navajajo šol. izobrazbo zelo površno in podatki niso primerni za podrobno obdelavo. Prav podatki o izobrazbi pa so tisti, ki so zelo pogosto potrebni prosvetnim delavcem.
Za informacijo navajamo nekaj številk o šolski izobrazbi prebivalstva LRS, kakor jih je dal popis iz leta 1948. Pri tem moramo opozoriti, da so bili razvrščeni pod ustrezno izobrazbo tisti, ki so šolo dovršili, nadalje tisti, ki so vanjo hodili pa je niso končali in tisti, ki so jo še obiskovali. Le med osebami z visokošolsko izobrazbo so šteti samo oni, ki so jo dokončali in imajo diplomo. To je pomanjkljivost, ki jo moramo preprečiti pri sedanjem popisu. Podatki veljajo za več kot 10
let stare prebivalce. Izobrazba	Število	%
Brez šol. izobrazbe	36 989	3,3
Osnovna šola	941 607	83,3
Nižja srednja šola	104 478	9,2
Višja srednja šola	40 201	3,5
Visoka šola	7 445	0,7
Skupaj	1 130 720	100,0
V. B.
Informacije UNESCO
Od 29. junija do 9. julija bo v Bruslju mednarodna konferenca o vlogi glasbe v splošni vzgoji.
Glasba ne uživa na vseh šolah po svetu potrebne pozornosti, čeprav se krepijo napori, da bi mladina vzljubila in razumela to umetnost, ki je tako važna pri vzgoji okusa in osebnosti. Treba je tudi ustvariti tesno mednarodno sodelovanje med učitelji glasbe in glasbeniki.
Bruseljsko srečanje hoče podrobno proučiti in organizirati tako mednarodno sodelovanje. Udeleženci bodo tudi proučili možnosti izobraževanja učiteljev po radiu, s televizijo, filmom in z gramofonskimi ploščami. Na konferenci bodo tudi ustva-novili mednarodno družbo za glasbeno vzgojo. *
Unesco in Mednarodni urad za vzgojo organizirata mednarodno konferenco, ki bo v Ženevi od 6. do 15. julija. Na dnevnem redu so tri vprašanja:
1.	izobrazba osnovnošolskih učiteljev;
2.	položaj osnovnošolskih učiteljev in
3.	pretres odnosov med prosvetnimi ministrstvi in šolskim delom v letu 1952/53.
Konferenca ima meddržavni značaj in so se na njej lansko leto zbrali delegati iz 49 držav.
$
V Parizu se je zbrala konec februarja posvetovalna skupščina mednarodnih organizacij mladine. Delegati so letos razpravljali o ustanovitvi in delovanju klubov za mednarodne odnose med mladino. Govorili so o pomoči pri izobraževanju zaostalih krajev in o načinu, kako bi vključili mlade delavce v mednarodno življenje.
cerjev naučil otroke brati. Samo enkrat (leta 1882) je prejel od okrajnega šolskega sklada 20 goldinarjev nagrade in to na priporočilo okrajnega šolskega nadzornika.«
Tako govori kronika tolminske šole.
Samoraslih učiteljev, ki so kakor naš Čiginjec poučevali po vaseh otročad, je bilo v tisti dobi mnogo. Morda živi še danes tu in tam kakšen starček, ki je hodil k njim v šolo. Mnogo spominov nanje so ohranili naši pisatelji v svojih spisih.
Niso so še izgubili ter zabrisali sledovi prve samorasle šole, že so med Slovenci v Italiji posebne zgodovinske prilike priklicale v življenje novo tako šolo. Ko je fašizem zatrl slovensko šolo in so vaške šole postale najnevarnejše potujčevalni-ce naše mladine, se je pouk pisanja in čitanja ter pouk materinščine prenesel v domačo izbo. Očetje in matere, sestre in bratje so postali učitelji. Ta doba nam je blizu, zato je nanjo spomin svež. Učitelji in in učenci druge samorasle slovenske šole še živijo.
Prav zato bomo morali pohiteti z zbiranjem gradiva za zgodovino tega svojevrstnega izobraževanja, dokler imamo še njegove žive priče.
Iz te dobe imamo nekaj edinstvene poljudne pedagoške in metodično-didaktične literature, s katero se verjetno ponašajo lahko le zatirani narodi. Naj navedem »Prve korake, vesel abecednik našim malim v domačo vajo, s kratko razlago«, ki ga je sestavil Ferdo Kleinmayer, ilustriral Milko Bambič, založila in tiskala Tiskarna Enotnosti v Trstu 1. 1926. Avtor tega svojevrstnega abecednika, po katerem je moral naš narod v Primorju poseči v 20. stoletju, podaja na koncu dela nekaj zanimivih pojasnil, ki bodo dragocena tudi političnemu in kulturnemu zgodovinarju. Tu bom navedel le nekaj didaktičnih in metodičnih navodil samoraslim učiteljem elementarcem.
Avtor se je zavedal, da »ni bilo ne majhno ne lahko delo spisati abecednik, namenjen izključno domači rabi, saj je bil pričujoči prva moderna knjiga te vrste med Slovenci.« Delo je moralo biti torej po sili razmer izvirno ter samostojno. Domačim učiteljem je dalo potrebne napotke, kako naj pridejo s pomočjo ilustracije do naravnega glasu in iz njega izvedejo ločen glas. Pridobljeni glas naj učenec večkrat ponovi. Od glasu naj preide najprej na tiskano črko. Otrok naj si jo dobro ogleda, opiše naj obliko črke,
njene dele, jo primerja s podobnimi predmeti in z že poznanimi podobnimi črkami. Od tiskane črke naj -preide na pisano. Le-to mora učitelj učencu lastnoročno pokazati. Itd.
»Prvi koraki« so bili morda najaktualnejša slovenska knjiga, ki je izšla med obema vojnama na Primorskem. Tega se je dobro zavedala tudi italijanska oblast, zato jo je besno plenila, kjer jo je dosegla. Zaradi nedolžnega abecednika so bili naši ljudje v Italiji obsojeni na kon-finacijo in na zapor.
Obe goriški ljudski knjižni družbi, tako »Goriška matica« kot »Goriška Mohorjeva družba« sta izdali v tej dobi več domačih čitank leposlovne in realne vsebine. Razen tega je vsaka izdala še poseben poljudno pisan priročnik za domačo vzgojo. Omenim naj le pedagoško knjigo »Pod domačim krovom«, ki jo je napisal Ciril Drekonja in jo je izdala »Goriška matica« 1. 1929.
Zbrati strokovno in mladinsko literaturo, ki je nastala v zvezi z drugim vznikom našega samoraslega šolstva, ne bo težko. Težje bo rekonstruirati organizacijsko mrežo domačega pouka in zbrati natančne podatke o preganjanju, o obsodbah na ječo in na konfinacijo zaradi širjenja »Prvih korakov« in ostalega
pedagoškega ali mladinskega tiska. Obsodbe in preganjanja slovenskega življa v Primorju sta registrirala najtočneje primorska emigrantska lista »Primorski glas« in »Istra«^
Obe navedeni obdobji, v katerih je naš delovni človek vzel v roke abecednik ali drugo knjigo, da bi učil svojega otroka čitati in pisati, se ne moreta meriti s tretjim spontanim in viharnim vznikom slovenskega šolstva, t. j. s partizanskim šolstvom. Kjer koli se je na Slovenskem pojavil partizan, tam se je odprla slovenska partizanska šola. Spominjam se, da sem bral, kako je tuje novinarje in opazovalce našega narodnoosvobodilnega gibanja najbolj presenečala baš kulturna, šolska in publicistična dejavnost partizanstva. Presenečala jih je samo-raslost partizanske kulture in šolstva.
Ce govorimo o samoraslosti partizanskega šolstva, mislimo na spontanost in silovitost njegovega porajanja ter na sodelovanje širokih množic pri tem pokretu. Tako po svoji vsebini, razmahu, načrtnosti in po političnem pomenu je partizansko šolstvo nekaj tako velikega in edinstvenega v zgodovini našega naroda kakor tudi v zgodovini drugih narodov, da ga ni mogoče pri-
merjati s prvimi skromnimi začetki našega nenačrtnega samoraslega šolstva v 19. stoletju, niti ne z domačim poukom pisanja in čitanja v dobi italijanskega fašističnega šol-, stva na Primorskem.
O partizanskem šolstvu so že mnogi pisali, vendar lahko rečenio, da niso vidni še temelji, na katerih bo stala celotna zgradba zgodovine tega pokreta. Potrebno bo narediti vse, kar se narediti da in mora. Ne mislim samo na zbiranje šolskega, mladinskega in pedagoškega tiska, didaktičnega materiala, arhivov, kronik, statističnih in organizacijskih podatkov, marveč tudi na izčrpne preglede in na zgovorne slike tega našega revolucionarno-kultur-nega vzpona. Razprave in študije bodo morali oživljati spomini učiteljev in učencev partizanske šole. Potrebno bo vse to zaradi mlajših in poznejših rodov, pa zaradi drugih narodov, ki nas ne poznajo dovolj. Končno bo potrebno vse to tudi zaradi naših grabežljivih sosedov in njih potomcev, da bodo spoznali, da se Slovenci nismo dali, se ne damo in ne bomo dali nikoli niti politično niti kulturno zasužnjevati, ker smo vse težke zgodovinske preizkušnje in poizkuse zasužnjevanja že prestali.	A. S.
O MATEMATIČNO - FIZIKALNIH REVIJAH ZA DVIG POUKA NA SREDNJIH ŠOLAH
Na prvem kongresu matematikov in fizikov FLRJ leta 1949, katerega so se udeležili tudi mnogi srednješolski profesorji iz Slovenije, je bilo sklenjeno, naj se za izboljšanje pouka matematike in fizike na srednjih šolah ustanovita dve reviji zveznega značaja. Ena za dijake, ki naj bi jim z laže umljivimi članki poglabljala in razširjala znanje iz matematičnih ved, z razpisom tekmovanj v reševanju raznih nalog in problemov pa jim vzbujala veselje nad samostojnimi izsledki in jih sploh usposabljala za samostojno obravnavanje matematično-fizikal-nega gradiva. — Druga revija naj bi bila namenjena profesorjem matematike in fizike na srednjih šolah, dajala naj bi razgled med naj novejšim razvojem obeh ved, predvsem pa naj bi vsebovala tako potrebne članke s področja metodike matematičnega in fizikalnega pouka.
Oba sklepa sta danes ostvarjena, kar seveda ni šlo brez težav. Važno pa je, da obe reviji imamo in da ne ostanemo do njih nezainteresirani.
Izdajanje revije za dijake je prevzelo Društvo matematikov in fizikov LR Hrvatske v Zagrebu, ki si močno prizadeva za njeno redno izhajanje in za to, da bi v celoti dosegla svoj namen. Napori niso ostali brez uspeha. »Matematičko-fizički list za učenike srednjih škola« — tako se časopis imenuje — izhaja že tretje leto in ima v celi državi preko 5000 naročnikov. Razen v srbskem in hrvatskem jeziku prinaša list tudi prispevke v slovenskem in makedonskem jeziku, v kakršnem je pač napisan rokopis.
Žal je bilo na IV. plenumu Društva matematikov in fizikov FLRJ, ki je bil letos februarja v Skoplju, ugotovljeno, da je glede na število višjih gimnazij in srednjih strokovnih šol v Sloveniji vse premalo naročnikov iz Slovenije. Na vseh srednjih in strokovnih šolah v Sloveniji je namreč naročeno na »Matematičko-fizički list« le 129 dijakov. Ne bo odveč, če navedem podatke, od kod so ti naročniki. Gimnazija v Trbovljah je prijavila letos 42 naročnikov, za kar gotovo zasluži priznanje; I. gimnazija v Ljubljani 27, VII. gimnazija v Ljubljani 19, gimnazija v Murski Soboti 13, gimnazija v Ravnah 10, klasična gimnazija v Ljubljani in gimnazija v Kamniku po 7, STS v Ljubljani in VI. gimnazija v Ljubljani po 2 naročnika in konec! Kje so še druge tolike gimnazije v Ljubljani, v Mariboru in drugod? Mislim, da ni preveč rečeno, če trdim, da bi na vsaki višji gimnaziji in vsaki srednji strokovni šoli lahko brez posebnega truda našli vsaj 10 dijakov, ki bi jih »Matematičko-fizički list« zanimal, saj je z dobrim delom svojega gradiva razumljiv že šestošolcem in tudi ni predrag, stane namreč letno 150 dinarjev.
Profesorji si bodo samo olajšali delo v šoli, če bodo vzbudili v vsakem razredu vsaj nekaj boljšim dijakom veselje do matematične literature. Sodim, da bo prvi korak v tej smeri storjen, če se bodo naročili na srednješolski strokovni list in po možnosti v njem tudi sodelovali. Zavedati se moramo, da je ena od najvažnih nalog vzgojiteljev tudi ta, da vzbudimo pri mladini zanimanje za knjigo, za časopis in sploh za izvenšolsko izobrazbeno in vzgojno gradivo. Prepričan sem, da bi na področju Slovenije lahko še precej povečali število naročnikov tega koristnega časopisa, če bi profesorji matematike in fizike obrazložili dijakom njegov pomen in jim list nasvetovali, mesto da ostanejo na stvari nezainteresirani ali pa se celo postavijo na stališče, ki odsvita ozko partikularistično gledanje, češ saj je dovolj, če so naši dijaki naročeni na slovenske časopise.
Nazadnje naj še omenim, da ima »Matematičko-fizički list« tudi važno neposredno vlogo za vzgajanje novih strokovnih kadrov. Profesorji beograjske in zagrebške prirodo-slovno-matematične fakultete so že sedaj ugotovili, da se nahajajo med najboljšimi študenti fakultet prav
V,c(>y&atn
RADIJSKIH ŠOLSKIH UR
od G. aprila do 28. aprila 1953:
Nižja stopnja:
6.	IV. »V solarni ob našem Jadranu«, reportaža z otoka Paga (za tretji in četrti razred);
13.	IV. »Udomačeni sloni«, dresura in delo s sloni! v Indiji (za 3. in 4. raz.);
20.	IV. »Paglavci«, razvoj žabe (v dramatiziram obliki s pomočjo personofika-cije — za vse štiri razrede);
27. IV. »Ko je divjala vojna . . .«, nekaj spominov na partizanske dni (za vse štiri razrede).
Višja stopnja:
7.	IV. »Po Makedoniji«, zgodovinska, zemljepisna in gospodarska reportaža (II. del);
14.	IV. »In nastalo je mesto . . .«, dramatizirana oddaja iz tega obdobja naše srednjeveške zgodovine;
21.	IV. a) »Cvetlice in žuželke«, razgovor o opraševanju,
b) »Kaj je balada«;
28 IV. Beg iz taborišča smrti«, resničen dogodek iz časov težkega sovražnikovega nasilja.
imena bivših srednješolcev, ki so se dobro izkazali kot reševalci raznih nalog in problemov v srednješolskem listu. Zavoljo vsega tega bi bi bilo prav, če bi šteli profesorji matematike in fizike za svojo strokovno dolžnost, da podpro napore Društva matematikov in fizikov za izdajanje srednješolskega lista tako potrebnega za vzgojo mladih matematikov in fizikov. List se lahko naroči na naslov; Zagreb, Iliča 16/III.
Drugi časopis zveznega značaja je »Nastava matematike i fizike«, ki je začel pred kratkim izhajati v Beogradu pod skrbstvom Društva matematikov in fizikov LR Srbije. Zaradi slabe obveščenosti o iz-
idu je naštel tudi ta list v Sloveniji le malo naročnikov. Ker je časopis strokovno - metodskega karakterja, bi morale biti naročene nanj vse višje in nižje gimnazije in vse strokovne šole, saj poznamo prav za te predmete le malo metodskih pripomočkov. Še posebej velja naglasiti, da bo posvečala »Nastava matematike i fizike« vsaj eno tretjino prostora gradivu, ki obravnava pouk matematike in fizike v nižjih gimnazijah. Naročnina na časopis stane 200 dinarjev letno. List se lahko naroči na naslov: Izdavačko poduzeče »Znanje«, Beograd, Terazije 12.
Uredništvi obeh časopisov prosita profesorje in učitelje matematike in fizike na področju Slovenije za prispevke kot tudi za kritične pripombe in nasvete, kako bi se dala še izboljšati vsebina.
Ludvik Gabrovšek
Jz drnštvenepa
KAJ JE Z OGLEDNIMI ŠOLAMI?
V »Prosvetnem delavcu« je svoj čas tov. E. Vrane povzel .problematiko v oglednih šolah, ki jo je načel v »Savre-meni školi« tov. prof. Šilih. Pozneje nisem o tej temi ničesar več zasledil ne v »Prosvetnem delavcu« ne v »Sodobni pedagogiki«. Tudi mi ni znano, ali so se oglednih šol oprijeli v drugih republikah. Bilo bi škoda, ako bi tako koristne zamisli ne ostvarili že v doglednem času.
Tov. profesor Šilih priporoča, da se pri nas ustanove »Ogledne šole«. Ta sugestija je vsega upoštevanja vredna, ker raste naše delo predvsem ob dobrih vzgledih. Gre za način, kako naj se te ogledne šole ustanovijo. Dekretirati jih verjetno ne bomo mogli. Dobro bi bilo, da bi vsak naš okraj imel dve, tri ogledne osnovne šole. Vprašanje oglednih nižjih gimnazij bi bilo treba obravnavati posebej.
Ogledne šole bi mogli priklicali v življenje preprosto na ta način, da bi uvedli častni naziv »Ogledna šola«. Ta naziv bi dobila šola, ki bi izpolnila vse pogoje zanj. Pogoji bi morali biti takšni, da bi jih lahko dosegla tudi niže organizirana šola. Vsebovati bi morala vsekakor šolsko gospodarstvo, opravljanje administrativnih poslov na šoli, delo učiteljev v razredih in vodenje njihovih uradnih knjig, učni in vzgojni uspeh šole, sodelovanje učiteljstva v šolskem kolektivu in vrednost upraviteljevega šolskega vodstva, delovanje šolskih organizacij — predvsem pionirske organizacije, stik šole z ljudstvom in vpliv šole na kulturno in prosvetno stanje ljudstva v šolskem okolišu.
Ta naziv bi po določena dobi ugasnil in bi si ga morala šola s svojim delom znova priboriti.
Naziv »Ogledna šola« bi podeljeval Svet za prosveto in kulturo okraja. Pri podeljevanju tega naziva bi morali upoštevati mnenje šolskega inšpektorja, mnenje učiteljskega društva in mnenje ljudstva iz okoliša šole.
Podelitev naziva bi bilo treba sporočiti vsem šolam v okraju in v vsakem primeru podčrtati, zakaj se podeljuje.
Tudi posameznim učiteljem bi mogli po istem načelu podeljevati naziv »učitelja - mojstra«. Podelitev tega naziva ne bi bila odvisna od števila učiteljevih službenih let, temveč od kakovosti njegovega dela. Ako bi si učitelj ta naziv nekajkrat povrsti pridobil, bi mu trajno ostal. Za to bi bilo treba izdelati poseben pravilnik. S tem bi dobili naši najboljši učitelji za svoje nesebično delo primerno priznanje, drugim bi bil pa ta naziv vzpodbuda k še vztrajnejšemu delu.
TELEVIZIJA: ZA IN PROTI
Televizija se je po svetu izredno hitro razširila. »Courrier«, mesečna publikacija Unesca prinaša v svoji marčni številki o tem presenetljive številke. V Združenih državah imajo že 20 milijonov sprejemnikov, 1 700 000 v Vel. Britaniji, 160 000 v Kanadi, 60 000 v Franciji itd. S tem v zvezi objavlja Courrier vrsto člankov, ki obravnavajo dobre in slabe strani televizije.
Charles Siepmann, profesor univerze v New Yorku, ki je dobil od Unesca nalogo, da prouči vprašanje televizije v zvezi z njenim vplivom na vzgojo v ZDA, poroča, da so v tem zelo različna mnenja in dostavlja, da je televizija dvorezen nož.
Kaj so anketiranci vse ugotovili?
»Že vidim čase, ko ljudje zaradi televizije ne bodo znali niti brati niti pisati.«
»Televizija pomeni resno nevarnost za otroke.«
»Televizija ne more škodovati otrokom, če jih starši nadzorujejo.«
»Televizija (v šoli) še bolj poglablja jarek med učiteljem in učencem ... je pravcata katastrofa.«
»Televizija koristi le, če izpolnjuje to-le dvojno nalogo; da služi učitelju kot novo izrazno sredstvo in da odpre otroku nova okna v zunanji svet.«
»Televizija je ena velikih tribun javnega mnenja in zanesljiva podpora ljudske samovlade.«
V Vel. Britaniji in v ZDA so podrobno preiskali vpliv televizije na otroke. V obeh deželah so ugotovili, da zaradi nje otroci manj berejo, manj poslušajo radio in da hodijo kasneje spat. Pred televizijskim platnom precepijo skoraj toliko časa kot v šoli. Dognali pa so, da na splošno televizijski programi ne škodujejo šolskemu delu.
Najbolj očitajo televizijskim programom v ZDA, da posvečajo toliko prostora zločinom. V oddajah, ki so bile namenjene otrokon, so n. pr. v enem samem tednu našteli 295 zločinov, od tega 93 umorov, 78 streljanj, 9 ugrabitev, 9 oboroženih ropov, 44 bitk z mitraljezi, 2 umora z nožem, 33 pretepov s pendreki, 2 bičanji in 2 zastrupitvi.
To so brez dvoma senčne strani televizije. Z druge strani pa so lahko ugotovili, da televizija zelo koristno služi pouku in vzgoji.
Ta naziv bi dobili učitelji, ki redno dosezajo visoke učne in vzgojne uspehe. Upoštevati bi bilo treba, kako vršijo svoje poklicne dolžnosti, kako sodelujejo s tovariši na šoli, kako se udejstvujejo izven šole in kakšen glas uživajo med ljudstvom.
Pri podeljevanju naziva bi, poleg šolskega inšpektorja in upravitelja šole morali soodločati njegovi tovariši na šoli in tudi učiteljsko društvo.
Po mojem mnenju bi zadostovalo priporočilo našega naj višjega republiškega prosvetnega foruma okrajnim Svetom za prosveto in kulturo, pa bi bila zamisel »Oglednih šol« oživotvorjena.
Posamezni okraji bi jih začeli ustanavljati, zbirale bi se izkušnje, izmenjavala hi se mnenja. Z nadaljnjo rastjo socializma bi mogli vnašati v to novo ustanovo tudi več sistematike v onem smislu, kakor si je to zamislil tov. profesor Šilih.
Planinšek Pavel
☆
Podmladek: RK.
To je organizacija naših učencev, ki zasluži isto pozornost kot druge dečje in mladinske organizacije. Nujno je, da se velika vzgojna vrednost, ki jo dajejo načela Rdečega križa, stalno pojavljajo v našem pedagoškem delu.
Vzemimo samo pripravljenost pomagati sočloveku v nesreči. To je ena prvih etičnih vrednot, ki jo mora šola nenehno vcepljati mladim državljanom socialistične družbe. Kaj vse se stika v tej vzgojni prvini? Spoštovanje do človeka, lepo vedenje, čuteče srce, vse tiste lastnosti, ki tako manjkajo naši mladini. In če ne bo šola zasledovala teh vzgojnih ciljev, kdo jih pač bo?
. Pomen zdravstva, ki ga sprejemajo naši učenci še kot otroci s tečaji prve pomoči, je velike važnosti. Tukaj bi morali nenehno zastavljati vse sile, da bi prodrla zavest zdravstva v zadnje kotičke mladih glav. Poudaril bi, kako velike praktične nujnosti je poznavanje osnovnih pravil obvezovanja pri telesnih poškodbah. Naj omenim še pokret za treznost, ki je neločljivo povezan s Podmladkom.
Dotaknil bi se še mednarodnih stikov, ki jih vrši Podmladek. Z izmenjavo pisem, risb in tudi ročnih del se močno afirmira naša socialistična država. Med našimi učenci pa se vzbuja internacionalna zavest, ki jo kot graditelji socializma, kot borci za mir moramo čim bolj gojiti.
Vse preveč se na šolah z organizacijo RK in s tem Podmladkom postopa kot z odvečnim društvom in samo pod silo razmer eden ali drugi od tovarišev prevzame poverjeništvo. Na konferencah se premalo razpravlja ali pa večinoma samo mimogrede o tej organizaciji. Spregledujejo se one vzgojne vrednote, ki jih vsebuje ta organizacija. Potrebno bi bilo, da se učiteljski in profesorski kolektivi bolj živo po-globe v vzgojne probleme Podmladka RK.	A. O.
☆
ZIMSKI INTERNAT
NA REMŠNIKU
Remšnik je majhna gorska vas na Kozjaku ob avstrijski meji. Šolski okoliš je precej obsežen in hribovit. Pot v šolo je za otroke v slabem vremenu in zimskem času zelo naporna, kar je doslej redno vsako zi/mo občutno vplivalo na slab šolski obisk.
Na pobudo šol. upr. tov. Cesnika Antona se je letošnjo zimo učiteljstvo odločilo, da ustanovi v zimskih mesecih šolski internat za učence, ki so oddaljeni od šole.
Industrijska šola v Rušah je dala na razpolago 30 kompletnih postelj. Starši so prispevali nekaj hrane, kmetijska zadruga Remšnik je najela kuharico ter dala na razpolago nekaj hrane kot n. pr. sladkor, sol itd. Lepo se je izkazala tudi organizacija AF2 v Mariboru, ki je darovala za internat 30 000 dinarjev. Tako je uspelo, da smo ob prazniku Novoletne jelke imeli Internat.
Nekateri starši so gledali spočetka precej nezaupno; ko pa so uvideli, da se otroci v internatu dobro počutijo, so jih radi 'pustili, tako da je nazadnje bilo že kar tesno. Večina otrok pa je ob raz-purstu želela, da bi še dalje ostali v internatu, kar je dokaz, da so se dobro počutili.	Kukovič Mirko
Belokranjski učitelji dobro delajo. Društvo učiteljev okraja Črnomelj je imelo 7. marca svoje zborovanje. V uvodnem predavanju — imel ga je prof. Terdan z novomeškega učiteljišča — so obravnavali temo: O metodiki zgodovinskega pouka. Predavatelj je izredno koristno nakazal boleče točke pri zgodovinskem pouku, istočasno pa je dal napotke za boljše in uspešnejše delo v razredu. V razgovoru so še posebej obravnavali pouk zgodovine na niže organizirahi šolah.
V nadaljevanju zborovanja je društveni tajnik tov. Plut podal poročilo o šolskem in izvenšolskem delu učiteljstva v prvem polletju tega šolskega leta. Dovolj lepi uspehi v šoli in izredno plodovito delo izven šole je belokranjskim učiteljem res lahko v ponos. V tem času so naši prosvetni delavci vodili in aktivno sodelovali v 35 raznih tečajih, režirali celo vrsto dramskih prireditev, delali v Partizanu, vodili lepo število pionirskih krožkov, skratka, lahko trdimo, da se jih je velika večina dostojno vključila v življenje v svojih vaseh. Prav gotovo je zanimiva in hkrati razveseljiva ugotovitev, da je bila letos izredno velika zainteresiranost za razne tečaje prav med kmečkim prebivalstvom. Zdi se mi, da bi tak obračun dela spadal tudi v dnevni tisk, kar bi prav gotovo dvignilo ugled naših prosvetnih delavcev in bi s tako legitimacijo laže prebredli marsikiaiko težavo, katerih imajo dovolj.
O osebnih težavah niso razpravljali, kljub temu, da bi bilo prav ako bi celoten zbor razpravljal n. pr. o 19. členu ur. o prostv. zn. stroki, o prevedbah upokojencev, o težjih mestih itd. Pač pa je bilo dosti govora o šolskih proračunih. Ti so skopi in marsikje komaj omogočajo delo in življenje šol. V občini Semič je n. pr. šest šol, za vse njihove knjižnice je v proračunu 20 000.— dinarjev! Redne so tudi težave pri črpanju kreditov. Ponekod je prišlo v navado, da si občina »sposodi« denar iz šolskega dela proračuna (pr. Gradac 27 000.— za popravilo cest). Povedali so tudi, da ni prav in ne lepo, da njihov nadzornik že sedem let stanuje izven Črnomlja, ker stanovanja v Črnomlju ne dobi. Prav tako pravijo, da bi bil čas, da dobijo na okraj načelnika za prosveto. Že od začetka leta leži vse delo na ramenih inšpektorja.
Zborovanje je prav lepo uspelo. Novi odbor je kos svoji nalogi. Najti pa bo moral še pot in način, kako poglobiti notranje društveno življenje, ki bo dalo učiteljem — posebno mlajšim — trdno, medsebojno povezanost, ki ne bo malega pomena za delo in življenje. Prav zato je tudi potrebno, da naši belokranjski učitelji delo svojega pevskega zbora podprejo in se z njim skoraj predstavijo Beli krajini.
—op
IZ SEŽANE
V tem mesecu so se zbrali na konferenci vsi prosvetni delavci sežanskega okraja. Konferenci so prisostvovali tudi državni sekretar za prosveto in kulturo, tov. Kimovec Franc, republiški Inšpektor tov. Mariva Sikst, zastopnik republiškega odbora društva učiteljev, tov. Trobiš Štefan in preds. OL.O, tov. Petrinja Danilo.
Konferenca je prikazala stanje šolstva v okraju, analizirala je učne in vzgojne uspehe v prvem ipolletju in prinesla naslednje zaključke.
Ker je na enooddelčnih šolah, katerih je v okraju 78°/o, nemogoče doseči zadovoljive uspehe, bomo v novem šolskem letu pristopili k združevanju šol, kar bo z ozirom na terenske prilike tudi mogoče, saj so nekatere šole oddaljene le pol ure druga od druge. Nujno pa bo treba v zvezi s tem pridobivati starše in jim pravilno tolmačiti pomen združevanja enorazrednic za razvoj šolstva kakor tudi za formiranje večjih centrov, ki bodo omogočiti hitrejši gospodarsko politični razvoj.
Nadalje bo treba veliko storiti za izboljšanje materialnega stanja predvsem na osnov, šolah, pa tudi na nižjih gimnazijah. Šolam primanjkuje učil in knjig; v tem oziru stanja sploh ne moremo primerjati s stanjem v ostalih okrajih. Zato bo tudi republika morala v bodoče več prispevati, da čimprej dvignemo šolstvo diz revščine, ki jo je povzročil italijanski fašizem. V novem letu smo . uspeli povečati šolske proračune za 3 milijone, razen tega smo dobili od republiške vlade ža 10 milijonov za obnovo šol, s čemer bomo materialno stanje znatno izboljšali.
Med važnejšimi problemi, ki jih je konferenca nakazala, je tudi kadrovski. Še vedno manjka W% prosv. delavcev, tako je na mnogih dvooddelčnih šolah le en učitelj. Ako pomislimo, da je naše šolstvo še v razvoju, da so razen tega naši učitelji še zelo mladi in da je le 10% kvalificiranih, da je njih povprečna starost 24 let, da ima le 6 učiteljev predvojno prakso, potem moramo začutiti, da je pri nas problem, ki ga more rešiti ediinole republika, edinole prosvetni delavci v drugih okrajih naše republike, ki bi s svojim delom na Primorskem prispevali k hitrejšemu razvoju šolstva pri nas.
Svet za prosveto je organiziral teles-novzgojni tečaj za učitelje. Vo<lil ga je preizkušeni telovadni učitelj tov. Per-tot Janko, ravn. nižje gimn. v Sežani. Tečaj je pokazal predvsem smotre sodobne telesne vzgoje v naših šolah in v Partizanu in vlil našim učiteljem poguma, da bodo izboljšali telesno vzgojo na naših šolah, odnosno jo postavili v isto vrsto z ostalimi predmeti. Ob koncu tečaja je Partizan Sežana priredil uspelo telovadno akademijo v Dutovljah, ki je navdušila vneto občinstvo. Tečajniki so sklenili, da bodo 25. maja priredili sektorske telovadne nastope, zato so na vseh šolah pričeli obvezno vaditi pionirske vaje »Zima, zima bela«.
V	preteklem tednu so predmetni učitelji nižjih gimnazij sežanskega okraja ustanovili svoje strokovne aktive z namenom, da bi preko njih ustvarili večjo povezavo med nižjimi gimnazijami ▼ okraju in da bi ob pomoči strokovnih aktivov posamezni predmetni učitelji izboljšali svoj pouk.
Nižja gimn. Sežana je v ta namen organizirala nastope pri vseh glavnih predmetih v vseh razredih. Po uspelih hospitacijah so se sestali aktivi posameznih predmetnih skupin in se pogovorili o nastopih odnosno sploh o problemih pouka posameznih predmetov na poedinih nižjih gimnazijah.
Kolektiv nižje gimnazije Herpelje je sklenil, da bo organiziral hospiiaoije na vseh osnovnih šolah svojega okoliša, razen tega pa bo omogočil hospitadije tudi učiteljem osnovnih šol na svoji gimnaziji. Na ta način organizirana povezava bo prav gotovo uspešna, zato bodo enako storili tudi ostali kolektivi. Mirno lahko pričakujemo, da bo takšno sodelovanje osnovnih šol z nižjimi gimnazijami zbližalo prosvetne delavce obeh ustanov in onemogočilo, da bi med obema nastal kakršen koli prepad ali nepravilni odnosi.
Ker je tudi na naših nižjih gimnazijah ocenjevanje zelo neenotno, so strokovni aktivi spregovorili tudi o tem važnem vzgojnem problemu. Nikakor ne moremo dopustiti, da bi ponekod neodgovorno milo ocenjevali, ali pa da bi z matematičnim seštevanjem fabriciralt končne ocene. Taka metoda ocenjevanja je lahko do otroka zelo krivična, razen tega pa skoraj povsod sili dijake h' kampanjskemu učenju, k preračunljivosti in (iskanju vseh možnosti, ki bi omogočile, da bi dijak čim lažje prišel do pozitivne ocene.
Prepričani smo, da bodo strokovni aktivi s svojim delom veliko prispevali k boljšemu, poglobljenemu in uspešnejšemu delu na naših nižjih gimnazijah, zato pozdravljamo to iniciativo društva predmetnih učiteljev.
V	okviru Tedna vzgoje so bila v sežanskem okraju predavanja na vseh šolah. Najbolje so uspela vsekakor v Tomaju in Dutovljah, ker so bila tri dni zaporedoma vsak večer. Kako veliko je bilo zanimanje staršev, je dokazal obisk, ki je bil vsalk večer večji.
Izredni uspeh je v okviru Tedna vzgoje dosegla prireditev MKUD-a Srečko Kosovel iz Tomaja. Z vzgojno igro »Slepi smo bili«. Igra obravnava problem, kako lahko v posameznih primerih dom negativno vpliva na vzgojo otrok, posebno kadar si starši v vzgojnih ukrepih niso enotni. Na drugi strani prikazuje našo novo, socialistično šolo in njena prizadevanja, vzgojiti zdrav rod, ki bo znal ceniti pridobitve naše NOB in ki bo zavestno pripravljen nadaljevati našo borbo za zgraditev socializma v naši domovini.
Na nižji gimnaziji v Tomaju dela neutrudno kakor mravlja prosvetna delavka Zadnek Narda. Ne le Tomaj, vsa okolica, ves okraj občuti njeno delo v šoli, v knjižnici, v ljudski univerzi, na roditeljskih sestankih, v okrajnem svetu za prosveto, v ljudski oblasti, v pedagoških časopisih. S svojo veliko sposobnostjo, z vero v socializem in brezmejno požrtvovalnostjo, saj je tudi mati dveh otrok, polaga razvoju šolstva v sežanskem okraju temelje, zato je vredna, javnega priznanja.	M.
Za jubilejne obletnice, ki jih prirejate v Ljubljani, Vam po predhodnem naročilu pripravi skupne okusne obede po zmernih cenah v lepem prostornem salonu — poleti na vrtu:
Gostinsko pod{el|e
na POLJANSKI CESTI 21. — Se priporoča za obisk!
Tovariš urednik!
Spričo zastraševalnih informacij, ki so jih dajali poedinci, kako da je pri izpitih, sem napisali te vrstice, ki naj govore o stanju in vzdušju, ki vlada pri diplomskih učiteljskih izpitih v Ljiub-Ijami.
K DIPLOMSKIM IZPITOM
V eni zadnjih številk je Prosvetni delavec objavil statistični (pregled pre-vedbene komisije učiteljev in v komentarju izrazil zaskrbljenost nad velikim številom učiteljev tečajnikov, ki po večini še nimajo diplomskega izpita. Le-ta je tudi največje »strašilo« za mnoge tovariše tečajnike in se zaradi netovariških informacij o izpitih marsikdo ne prijavi in z njim odlaša. Zato je potrebno, da izve kaj o izpitih širši krog tovarišev tečajnikov.
Pred kratkim sem bil priča takim izpitom, ki so potekali v naj lepšem redu, razen pri nekaterih strahopetcih, ki so od izpitov pobegnili, čim so dobili v nekem predmetu negativno oceno. To je napačno, ker so se s tem odpovedali preizkušnji, ki bi je z malo dobre volje lahko prestali.
Ne vem, če je potrebno poudarjati, da je med vsemi najvažnejša pedagoška skupina predmetov. Mislim, da je tu tudi snov naj obširnejša. Pisati je treba tudi pedagoško nalogo. Psihologija marsikoga vara, zato je priporočljivo, da psihološko gradivo temeljito ponavljate. Pri slovenskem jeziku se opaža, da je »najtežja« slovnica. Morda je to le videz, resnica pa je, da nekateri slovnico zelo dobro odgovarjajo, to so predvsem tisti, ki so se je učili in vadili. Opazil sem, da je največ vprašanj iz lirt. zgod. bilo iz dobe realizma, toda ne golih biografij, marveč označitev del in vsebine. Pre-žalostno je slišati odgovore:	»Nisem
bral«, »Ne poznam« . . . Hudo se maščuje, če človek »obvlada tuje slovstvo«, naših pisateljev pa ne zna označiti po njihovih delih. Nestrpni smo pri izpitu iz zgodovinske snovi. Kaj bom le dobil? Odgovor je tale: če poznaš zgodovinsko snov v njeni vzročni ter časovni povezavi, je malo verjetnosti, da boš naletel na vprašanje, ki ti bo nepoznano; obratno pa, če poznaš malo snovi, je še vedno mnogo možnosti, da izvlečeš vprašanje, ki ga znaš. Vsega pa gotovo ne boš vedel. Zemljepisec nam je obljubil, da se bomo pri izpitih marsičesa naučili. Zares smo slišali kar neverjetne odgovore, ki pa seveda niso bili rezultat razumskega učenja, marveč posledica guljenja na pamet. Guljenje pa ima to dobro lastnost, da govoriš hitro in z izbranimi stavki, medtem ko je pri razumskem učenju posebno vprašanje jezikovno izražanje. Na vse to je treba pomisliti in še na marsikaj drugega. Pri zemljepisu je potrebno odgovoriti na 4 vprašanja in je vsako iz drugega zemljepisnega področja. 4. vprašanje je iz Ustave in se je treba seznaniti tudi z ustavnimi spremembami.	s S
TTrAiii uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Miklošičeva 22/11. Tel. št. 22-586. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 300.-J 3	Štev. čekovnega računa 6Q4-»T«-140. — Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana