brez nagrade za književnost S o 05 £2*“" §|&£i S« o; NERAZUMLJIVA JE ODLOČITEV ŽIRIJE ZA PODELITEV KULTURNIH NAGRAD MESTA MARIBORA. NERAZUMLJIVA. NESPREJEMLJIVA, NEVZDRŽNA. ŽIRIJA SE JE ODLOČILA, DA V TEM LETU NE BO PODELILA NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST. KDOR NE POZNA RAZMER. KDOR NE VE, KAKO IN KAJ JE Z USTAVARJALCI V MARIBORU, BI UTEGNIL SODITI, DA JE BILA TO LETO KNJIŽEVNA BERA TAKO PIČLA, DA SE ZVEZI KULTURNIH DELAVCEV NI ZDELO VREDNO NAGRADE PODELITI. TAKSNO MNENJE IN TAKSNA SODBA JE BILA EDINA MOŽNA, KO SMO SLISALI ZA RAZGLASITEV. V PRETEKLEM LETU SO MARIBORSKI PISCI IZDALI NASLEDNJE KNJIGE, KI JIH BREZ DVOMA NI MOGOČE SPREGLEDATI: BRACO ROTAR: MOLOH (PROZA) FRANCE FORSTNERIČ: DOLGO POLETJE (PESNISKA ZBIRKA) ALENKA GLAZER: UJMA (PESNISKA ZBIRKA) VLADIMIR GAJŠEK: PESMI (PESNISKA ZBIRKA) TONE PARTLJIČ: RIBE NA PLITVINI (DRAMA) JANEZ ŠVAJNCER: KARNEVAL (ROMAN, SE NI IZŠEL). CE ŽIRIJA IZMED TEH DEL, KI NEDVOMNO POSEGAJO V SAM VRH SLOVENSKE SODOBNE KNJIŽEVNOSTI, NI ZMOGLA IZBRATI DELA, KI BI BILO VREDNO KULTURNE NAGRADE MESTA MARIBORA, TEGA NE MOREMO POIMENOVATI DRUGAČE KOT NEZMOŽNOST SPOZNANJA, ALI PA PROVINCIALIZEM, KONFORMIZEM, OPORTUNIZEM. KOM-PROMISARSTVO. TUKAJ NI OPRAVIČILA, NI INTERPRETACIJE, KI BI ZMOGLA UTEMELJITI TAKSNO ODLOČITEV. CE SO ŽE NAGRADE ZAVOLJO STIMULATIVNOSTI, ALI PRIZNANJ ALI ZARADI ČESARKOLI PAC, SE NAJ PODELJUJEJO. TISTEMU, KAR JE VREDNO, KAR JE DOSEŽEK, KAR JE STVARITEV. V ZAPISNIKU Z- ZADNJE SEJE ŽIRIJE STOJI SICER ZAPISANO, DA SO BILA MNENJA DELJENA, TODA NE, KAKOR BI BILO MOGOČE PRIČAKOVATI — DELJENA, MED ZAGOVORNIKI TEGA ALI ONEGA LITERARNEGA DELA. ČLANI ŽIRIJE SO SI BILI NASPROTNI OB VPRAŠANJU, ALI SE NAJ PODELI NAGRADA ZA KNJIŽEVNOST DELU PROF. MAVRICI J A ZGONIKA: POUK ZGODOVINE V SODOBNI SOLI. NASE MNENJE JE, DA BI MORALA DOBITI NAGRADO ZA KNJIŽEVNOST FORSTNERICEVA ZBIRKA DOLGO POLETJE, ZAVOLJO SVOJE IZVIRNOSTI, DOGNANOSTI, IZPILJENOSTI. NIC PA NE BI IMELI PROTI, CE BI TUDI PROF. MAVRICIJ ZGONIK DOBIL NAGRADO ZA ZNANSTVENO PRIZADEVANJE. LOČITEV UMETNIŠKEGA IN EKSAKTNO-ZNANSTVENEGA NIVOJA JE VENDAR ŽE ZDAVNAJ ZDAVNAJ ZASTAVLJENA. NI TAKSNA TRAGEDIJA, CE JE FORSTNERIČ ALI KDORKOLI DRUG OSTAL PRAZNIH ROK OB LETOŠNJI PODELITVI KULTURNIH NAGRAD MESTA MARIBORA. KRITIKI IN BRALCI BODO DELA POSTAVILI NA MESTA, KI JIM GREDO. TRAGEDIJA JE, KER SO ČLANI ŽIRIJE PRIZNALI SVOJO NEMOČ IN SE LEPO TIHO ODLOČILI ZA NAJLAŽJO REŠITEV. TEMU NI MOGOČE RECI DRUGAČE KOT ŠKANDAL. TAKO. PA IMAMO ZOPET ŠKANDAL. SEVEDA PA ZATO NIC MANJ NE ZAHTEVAMO POJASNIL. JASNIH IN NATANČNIH. D. MODRINJAK: JUBILEJ druga stopnja bo koristila vsej skupnosti I Težnja in zahteva po uvedbi druge stopnje na višji ekonomsko-komercialni šoli v Mariboru izhaja iz naslednjih najvažnejših argumentov, ki jih je c na nedavni seji sveta združenja mariborskih višješolskih zavodov navedel direktor šole prof. dr. Danilo Požar: j — Diplomanti VEKS želijo nadaljevati študij in zahtevajo drugo stopnjo, saj v primeru nadaljevanja študija na ljubljanski ekonomski fakulteti ob-r vezno izgube študijsko leto zaradi diferencialnih izpitov. ' — Struktura zaposlenih ekonomistov v Jugoslaviji, še posebej pa v Sloveniji, je nezadostna. Tako opravljajo dela, ki bi jih morali dipl. ekonomisti, ljudje z neustrezno izobrazbo, največkrat le z osnovnošolsko. V Jugoslaviji pride eden dipl. ekonomist na več kot 200 zaposlenih, v Sloveniji pa - celo na okrog 600 zaposlenih. 1 — Fakulteta v Ljubljani da na leto le okrog 80 diplomantov, a le polovica od teh se jih zaposli v proizvodnih podjetjih, večina pa jih ostane v Ljub-t ljani ali okolici. (Nadaljevanje na 2. strani) Skozi P e r vi o novem konceptu slovenske skupnosti študentov pa je. prišlo do zelo zanimive polemike. Govoril je tudi direktor šole, prof. France Venturini, ki je opozarjal na nevarnost improvizacije in neustvarjalnosti. O skupščini bomo poročali v naslednji številki in objavili odlomke iz diskusij. skop Končno imamo dva študentska domova. Boljši je na vsak način tisti z bifejem (kjer lahko dobiš različne specialitete, kot so kava »bruc« in hrenovka na žaru). V tem domu prebivajo tudi študentke. Toda kaj mi ljubca pomaga, če ne morem do nje! Previdni projektant je namreč predvidel dvojno stopnišče, tako da ne bi bilo nepotrebne zmešnjave in bi kakšen študent zašel v žensko sobo (ali obratno). Pravijo, da se stvar zelo obnese. Brucovanje študentov višje tehniške šole je bilo sicer zabavno, žal pa je bil program hudo nečeden. Katedra ni nikakor puritanski in moralističen časopis, je pa na vsak način hud nasprotnik primitivizma in prostaštva. Ne moti nas zapisati ali izgovoriti besedo »kure«, na primer, če pa jo moramo ves večer poslušati med programom v takšnih in drugačnih (ne)duhovitih povezavah, nam začne presedati. Pa brez zamere, kolegil Zdi se nam, da so študentski odbori na posameznih šolah precej obremenjeni z organizacijo bru-covanj. Po pravilu so vsa bruco-vanja mariborskih višjih šol v okolici mesta. Tehniki so šli pogledat v Mursko Soboto, komercialisti pa bodo promovirali bruce v Kidričevem (v preteklem tednu jim je pri organizaciji manjkal med drugim KONJ za Krpana, zato prosimo posestnika te živali ali pa kakšnega konja, ki bere Katedro, da jim poma-bodo najeli samo kavarno Asto-rija, medtem ko za odločitev pravnikov še ne vemo. Predla- fali bi vsem tistim ustanovam, i milostno dajejo štipendije nekaterim študentom teh šol, da dajo v tem mesecu posebne dodatke: za vsa brucovanja, za božič in za novo leto. Praznovanja teh praznikov so obvezna, ker gre za ugled. V Mariboru, kot kaže, pripravljajo nekateri nadobudni epigoni ljubljanskega kulturniškega spora nekakšne demonstracije. Zelo nam je žal, ker nam ta trenutek še ni znan čas in kraj zborovanja, ker bi ga sicer sporočili našim bralcem in na ta način skušali pripomoči k uspehu takšne neumne manifestacije. Samo pripomba: danes je vredno demonstrirati in manifestirati moč in angažiranost mladih za vse kaj drugega kot za položaje nekaterih v uredništvih revij in časopisov. Prva izmed študentskih skupščin na mariborskih višjih šolah je bila izredno uspešna. Pravniki so sprejeli nov koncept študentske skupščine na svoji šoli, v razpra- Mladi se zbirajo v zakajenem prostoru in zapravljajo denar za »zabavo«, ki pogubi v svetu, predvsem v kapitalističnih državah veliko ljudi. Res je, da nima mladina v Mariboru nobenih centrov za razvedrilo. Tega nam v Mariboru manjka. Toda vedeti moramo, da dela tak »center za zabavne igre«, kot je Mariborska igralnica, veliko škodo. Igralnico naj zaprejo in naj si gostinska podjetja drugače služijo denar in naj ne delajo škode. Sporočamo, da bo v torek, 17. decembra, ob 15. uri v veliki predavalnici VEKS. 1. REDNA SKUPŠČINA ZADRUGE ŠTUDENTOV IN DIJAKOV Vljudno vabljeni! LISI MARIBORSKIH SILDENTUV IZDAJA ODHOR ZS IUV2 КА1Е1ЖО UKU A UREDNIŠKI ODUOK: OLGA CULIC. DRAGO JANČAR. IVO RUDOLF, D RACO ZAVRNIK JANE/ GO« НОС.О CEKIN (FOTOREPORTER) GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO JANČAR TEHNIČNI UREDNIK: MARJAN ŽMAVC SEKRETAR: ERVIN HARTMAN UREDNIŠTVO IN UPRAVA: ŠTUDENTSKI DOM, OB PARKU 5 - TEL. 22 004 — CENA IZVODA 50 PAR (LETNA NAROČNINA Id NO. ZA USTANOVE IN PODJETJA 15 ND) - Z1KO RAČUN 518 67S-54« NENAROČENIH SLIK IN ROKOPISOV NE VRAČAMO TISK: CP MARIBORSKI TISK študentski projekt reformirane univerze (kratek povzetek) reformirane univerze, ki so ga predlagali člani razširjene komisije UO ZSJ na ljubljanski univerzi (sestavil Marjan Mlakar), objavljen v 2 številki Tribune, jasno kaže, kaj je z našo univerzo in celotnim visokošolskim sistemom narobe in kakšna naj bo reformirana univerza, ki bi naj zavzela mesto v družbi, ki jo Ie-ta sedaj zahteva. . r. 1® težnja po reformirani univerzi hkrati tudi težnja po reformi našega celotnega visokošolskega in višješolskega sistema, objavljamo kratek povzetek iz objaidjenega projekta, ki naj nakaže bistvene zahteve študentov. Reforma univerze in visokega šolstva nasploh naj bo permanentna, temeljiti mora na korenitih notranjih spremembah, težiti za spremembami v načinu in vsebini izobraževal- nega procesa.^ Neposredno je treba rešiti vse probleme od obsežne vključitve visokega šolstva v družbena dogajanja ter probleme, kot so vpis, študijski pogoji, študijski režim itn. Samoupravljanje v visokošolskem sistemu mora biti urejeno tako, da bo prišla čim bclj do izraza funkcionalnost. S tem bo omogočeno uspešno zastopanje idej študentov ter uspešna vključitev univerze in visokega šolstva v širšo družbeno skupnost. Univerza mora resnično postati najvišja znanstveno-pedagoška ustanova .z nalogo izobraževanja m humanizacije ljudi, ustanova, ki ustvarja duhovno in intelektualno elito ljudi, poleg tega pa ima še funkcijo razširjene reprodukcije nacionalne inteligence. Programska načela organizacije študija so grajena glede na trenutno situacijo na univerzi in v slovenski javnosti in pripravljenosti obsežnejšega akademskega okolja na temeljne spremembe sedanje univerze oziroma organizacije visokošolskega študija. Projekt teži za uveljavljanjem sodobnih metod študija in s tem za sodobnim konceptom univerze. Poglejmo na kratko konkretni načrt za reševanje problema visokošolskega študija (povzeto je le najbolj bistveno): I. Neenak nivo predizobrazbe, potrebne za visokošolski študij, naj popravi 'reformiran koncept vzgoje in izobraževanja na srednjih šolah. Pri oblikovanju tega koncepta mora biti univerza eden od bistvenih dejavnikov. Prodreti mora miselnost, ki zagovarja šolanje sposobnih. Reformirana srednja šola naj ima funkcijo usmerjanja na visokošolski študij. Selekcija študentov se naj opravi na znanstveni osnovi, vendar ne na administrativni način, temveč s poostrenimi pogoji v prvem letniku.- II. Neustrezna tedenska obremenitev študentov, razpored predavanj in vaj itn. so dejavniki, ke onemogočajo normalno delo študentov in predavateljev. Mnogo profei . „ ---- ---------- — r----------^ nogo profesorjev ne upošteva točnega termina začetka predavanj. Zato se naj dosledno izvajajo zakonska določila o obremenitvi študentov in pedagoških delavcev. Pedagoško-znanstveni sveti naj sestavijo takšne urnike, da bo čim manj prekinitev med predavanji in vajami. Predavatelji se naj držijo točnega termina pričetka predavani. Studijski programi naj težijo na fundamentalnih predmetih, ki pa nai imajo tudi selekcijski značaj. Pogoj za drugi letnik naj bodo le predmeti, ki so potrebni za razumevanje snovi v naslednjem letniku. III. Sedanje metode in način študija študenta navajajo na kampanjsko delo in ga usmerja na lov na oceno. Zastarelo je pojmovanje o podrejenosti študenta ter pojmovanje , o pretežno predavateljsko-izobraževalnem procesu. Dejansko stanje zahteva vključitev v študij s kritično aktivnostjo študentov in ob usmerjajoči vlogi predavatelja kot organizatorja in neposrednega vira znanja Zato je potrebno uvajati skupinsko in individualno delo s študenti, za kar je treba zaposliti večje število pedagoških delavcev, asistentov, demonstratorjev itn. Pedagoški delavci moraio izvajati ustrezen kontinuiran delovni nadzor nad študenti z uvajanjem večjega števila testnih preizkušenj in podobnih metod uvajanjem večjega števila testnih preizkušenj in podobnih metod preverjanja študentovega znanja, tako da bodo postali izpiti zgolj formalnost, pozneje pa bi bili sploh odpravljeni. IV. Univerzitetni in drugi profesorji na visokih in višjih šolah, Id bodo Izobraževali strokovnjake samo z branjem skript, nam niso potrebni. Študij stroke po tej literaturi je pogosto odvisen od iznajdljivosti študentov in znanja tujih jezikov. Zato zahtevamo take profesorje, ki so svoj naziv dobili na podlagi znanstvenih del in pedagoških sposobnosti. Še prej pa bi naj sodelovali v neposredni praksi. Zahtevamo osnovno strokovno literaturo v domačem jeziku. Profesorji naj razdele Študentom okviren program predavanj, predavano snov pa naj gradijo na podlagi diskusij s študenti. S tem bodo dosegli večjo angažiranost študentov pri izobraževalnem procesu. * Fakultete ter visoke in višje šole so dolžne uvajati študente v metodiko znanstvenoraziskovalnega procesa. Pogoji pod katerimi danes študentje opravljajo izpite, niso sprejemljivi, ker se študentovo znanje pogosto ocenjuje subjektivno, ne zajame kompletnega Študija predpisane snovi itn. Študenta navaja na kampanjsko učenje in lov za ocenami. Ne pride v poštev podaljšanje študija brez neovrgljvih argumentov, ker statistika kaže, da traja študij v poprečku 7 let. V. Pedagoške kadre je treba obvezno seznaniti s pedagogiko m metodiko pouka, s psihologijo, kar bo prispevalo k izboljšanju kvalitete sodelovanja med profesorjem in štu- dentom. Zavzemamo se za ocenjevanje predavateljev, oceno pa naj bi dali študentje na osnovi anoomnih anket. Te ankete bi bile ene izi ....................... .............. - izmed dejavnikov, ki bi jih upoštevale komisiie oz. posebni strokovni odbori ob reelekciji pedagoško-znanstvenih delavcev visokošolskih institucij. VI. Eden od ciljev izobraževanja na visokošolskih zavodih je vzgajati študente v zavedne državljane SFRJ, seznaniti vsakega študenta z našo samoupravno prakso, z družbenoekonomskimi odnosi v svetu itn. Ob taki vzgoji je treba študente tudi praktično vključiti v samoupravne institucije na visokih in višješolskih zavodih, kjer naj bi v praksi izvedli in oživili svoje samoupravne pravice. VIII. Reorganizirana univerza mora izhajati iz osnovne zahteve, da mora visokošolski študij študentom dati osnovo in jih navajati na sposobno samostojno graditev in kritično ocenjevanje lastnega dela in dela svojih učiteljev. V tem smislu se naj Jz učnih Bredmetov odstrani ves balast, vsi predmeti, ki se predavajo le iz specifičnih okoliščin. „ niverza in vse visokošolske institucije morajo v prihodnosti takoj in neposredno začeti z modernizacijo pouka, z obsežnejšim vključevanjem v družbeno skupnost in z aktivnim angažmajem opravičiti funkcije in namen, ki ga imajo v družbeni skupnosti. Priredil; B. Zavrnik druga stopnja bo koristila vsej skupnosti (Nadaljevanje s 1. strani) — Visoka šola v Mariboru bi bila podjetniške smeri in bi izobraževala strokovnjake pred-vse!5 8osP.oclarske organizacije, s čimer se strinjajo tudi vsa večja podjetja v Sloveniji. — Diplomanti VEKS so se zelo dobro obnesli v praksi. ~ Kvalifikacijska struktura profesorjev na VEKs je ugodna. Mnogo profesorjev ima magisterij oz. doktorat, vsi, razen enega, ki ga še nimajo, pa ga pripravljajo. — Sola se usmerja na čim bolj praktično delo, tako aa bi študentje sprejemali znanje neposredno iz prakse. Argumenti so neovrgljivi. Zato je dolžnost nas študentov in vse skupnosti, da podpremo . „ . . „ ga . .__________________________________j___________.—j- Čevanje naše republike v evropsko gospodarstvo. Preiti moramo lokalne meje ter se obrniti navzven. Zato tudi druga stopnja v Mariboru ni le stvar severozahodne regije, ampak stvar republike, zato bi bilo prav, da je deležna široke vseslovenske podpore. B. Zavrnik (Nadaljevanje na 2. strani) (Nadaljevanje s I. strani) V trenutku, ko se zavzemamo za spremembo ustave, ko zahtevamo večjo samostojnost in samosvojost republike (ki so menda razen ene nacionalne države) matičar slovenskim otrokom v rojstno knjigo vpisuje državljanstvo jugoslovansko in nič več. V letu 1968, ob petindvajsetletnici Kočevskega zbora! Quo vadiš, država slovenska? Pa narod? dj : uredništvu! KATEDRA 1Х/4/11. 10. 1968 je prinesla na 6. strani dopis Igorja Zorica pod naslovom »Semeniščniki«. Priznavam koleg,V Zoriču njegovo privatno mnenje o Cerkvi in religiji, odklanjam pa njegov zaključek v stavku: »Cerkev mu da kos kruha v roko, streho nad glavo in dobi novega človeka, ki bo do smrti zagovornik srednjeveškega mračnjaštva in kritik marksizma.« Ce je religija samo »srednjeveško mračnjaštvo«, religiozen človek — vernik — le zagovornik takega zastarelega mračnjaštva, zakaj se ukvarjajo s takimi in sličnimi problemi tudi marksistični misleci? Zaradi terminologije svetujem kolegu Zoriču razprave Zdenka R o t e r j a ali Ivice Mlivončičeve in drugih Vsebinsko pa najde v spisih škofa Grmiča stališče druge strani. Dalje: Zakaj se boji Zorič »kritikov marksizma«? Ali slovenski marksizem ne prenese več kritike? Gorje potem vsem kritikom prav v vrstah slovenske KP1 (Samo nota bene: Od kod sploh ta rekrutacija?) In končno:. Po mojem bi se nahajala slovenska družba v močni socialni krra, če bi Cerkev pridobivala nove somišljenike-vernike le s kosom kruha, s streho nad glavo itd. To bi bil istočasno pa tudi dokaz, da prav socializem ni rešil socialnega vprašanja. V to smer pa Zoričev dopis gotovo ne_ meri ali? Dejstvo pač je, da ima vsaka družbena konstelacija svoje več ali manj specifične pomanjkljivosti in napake. Za to mojo trditev so vprašanja študijskih podpor povsod v Evropi lep primer. Kolegialne pozdrave in — brez vsake zamere! Feliks J. Bister, Dunaj (Uredništvo Je mnenja, da Igor Zorič na 7. strani dovolj jasno pojasnjuje svoja stališča« ki bi utegnila zadovoljiti tudi kolega Bistra Iz Dunaja.) pismo iz krakowa KRAKOW, 8. 11. 1968 Sodelavec našega lista Tone Dodlek jc med svojim bivanjem na Poljskem organiziral s predstavniki krakowskega itudentskcga lista ŠTUDENT in slovenskimi časopisi TRIBUNO, KATEDRO In OBJAVAMI izmenjavo. Z obeh strani smo takoj pričeli pošiljati po pet Izvodov. Poljske kolege smo o naši pripravljenost) na širše sodelovanje tudi piv meno obvestili. Pied kratkim pa je v poštni predal našega sodelavca »zašlo« pismo ki ga objavljamo. Dragi Tone! Takoj odgovarjam na tvoje pismo. Ne vem, kako da doslej nisem prejel niti enega obvestila, niti časopisov Tribune, Katedre in Objav. V sedanji situaciji ml Je težko odgovoriti, kateri objavljen članek v Valih časopisih M mogli Izkoristiti v Študentu. V slučaju, da časopisi ne M prišli, Te prosim, da jih pošljete še enkrat na naslov . .. Vse štc\dlke Študenta smo vam poslali. Piši ml, katerih številk niste dobili. Poslali TI jih bomo takoj. Predlagam, da Izberete Iz Študenta članke, Id bi jih lažje prevedli ali pa napišite, o čem govorimo v našem častnika. Mi bomo poskušali napraviti ravno tako (v slučaju, ko bomo časopise dobili). V sedanji situaciji jc to po mojem mnenju najboljši Izhod. Verjetno veš, da se sedaj pri nas o Jugoslaviji zelo malo piše. Kar se tiče politične situacije sc naša oblast z vami popolnoma ne strinja. Mislim, da to ni osnovni pogoj za obojestransko sodelovanje. Ce bi želeli Članke napisane specialno za vaše časopise, M nam morali predložiti konkretne teme, ki bi vas zanimale. Z naše strani bi nas zelo zanimala struktura višjega šolstva v Jugoslaviji In Informacije o Univerzi v Mariboru. Ko bomo dobili časopise, za katere smo se dogovorili, se Tl bomo takoj javili. Piši, če sl dobil »Študenta«. Prisrčne pozdrave Tl pošilja . . . Pripis: Zanimivo bi bilo vedeti, kje so obtičala pisma In časopisi, ki smo Jih Iz obeh strani začeli pošiljati že pred dvema mesecema. Imena in naslova pisca Iz razumljivih razlogov ne objavljamo. humanizem-prazna beseda Pomagaj bližnjemu — zastarel nesmisel Sita vrana lačni ne verjame — stara stvar Pravzaprav tak patetičen uvod ni niti potreben, saj gre za same stare stvari In navsezadnje drobnjarije. Res Je, radi se trkamo na prsi. da Jugoslavije pomaga revnejšim deželam, res je, da se jezimo na druge bogate — predvsem Kapitalistične države — če nočejo pomagati šibkejšim — posebno ne brez političnih namenov. To je seveda lahko, veliko težje pa je. da bi čiovek, ki že kaj ima, ki je bogat tudi ▼ Jugoslaviji, pomagal siromakom. Pa ne tako vsak dan, da bi kar delil denar po cesti; vsak si ga naj sam zasluži (nekateri si celo tega ne morejo), ampak to res ni stvar nas privatnikov, to je stvar družbe. Res. Toda, kako da so med krvoaaialci predvsem delavci in kmetje in upokojenci —- zakaj je med njimi tako malo tehnične in humanistične inteli-mer niinu tako malo politikov, ko imajo zaradi boljše prehrane lahko boljšo kri. Toda saj nisem aktivist RK ! To pa. da se ni niti eden privatnik, lastnik vikenda ali obmorske vile sam odločil poma- gati ponesrečencem potresa v Crni gori, je res že blizu gornjih stavkov v naslovu. Ljudje stanujejo pod oljkami, piha veter, dežuje, otroci zmrzujejo, jaz pa imam vikend ali hišo prazno. Toda kdo bi jo dal ponesrečencem, saj bi vse do kraja posvinjali, razbili, uničili — se_ pokradli bi kaj, naj zmrzujejo, mene to ne briga, to je skrb družbe. To ni moja stvar. Jaz sem si postavil vilo in vikend s svojim denarjem in največkrat celo z lastnimi rokami, res bolj za hobi, pa bodi. Ne dam... tako je verjetno razmišljal tak privatnik. Morda pa bi tudi ta Črnogorec imel tak vikend, če bi imel take možnosti. Saj ne bomo mogli vedno revščine označiti za posledico lenobe, kaj? Zanima me, koliko lastnikov vikendov in vil ob morju pa na veliko govori po dolžnosti ali zaradi funkcije o socialističnem humanizmu. Toda ta velja za teorijo in za slavo m za siromake — ne pa za vikende, kaj. Nisem proti vikendom — proti katerim smo danes radi, kot smo bm nekoč proti avtomobilom —- nesmisel — sem pa proti egoizmu, nehu-manizmu. trdosrčnosti in predvsem frazam. Katedra je na poburžoaziranje socializma že večkrat pokazala. No, čuli smo. da je Dosegla vmes celo oblast Prav T. Partljič rojstne knjige Pred časom smo v rojstnih knjigah na matičnem uradu vpisovali v rubriko državljanstvo — LR Slovenija, pozneje SR Slovenija, v rubriko i narodnost smo vpisali narodnost. Danes pišemo v rojstno knjigo ta-n kole: državljanstvo — jugoslovansko, narodnost —... narodnosti pa ne vpisujemo več. t Baje je tako določil zvezni zakon. Kaže, da so se poslanci dokopali do spoznanja, da narodov ni več. 2e prav, narodi so zgodovinska kategorija ... toda Evropa in svet doživljata danes renesanso nacionalne zavesti, ki je daleč od neoromantičnega trkanja po prsih, ki se zaveda, da so narodi skupnost, ki imajo zavoljo svoje tradicije, kulture itn. toliko 'skupnega, da je s tem treba računati. Ekonomija, politika, kultura... ■ celokupnost človekove dejavnosti se ozira za svojim zdaj in tukaj, ki" * ima svoje korenine prej in drugje. To je neizpodbitna resnica. f- Kdo ima pravico rovariti po posameznikovi zavezanosti, kdo mu ima pravico pripisovati breznarodnost? Kdo nas raznaroduje? Da, raznaro- * duje. Italijani so se posluževali prav takšne metode, ko je šlo za Slo-t vence na Tržaškem in Goriškem, Nemci prav tako, ko je šlo za koroške p Slovence. Zvezni zakon? Ni zveznega zakona, ki bi imel možnost zahtevati, da v rojstne knjige napravimo v rubriko narodnost vijugasto črtico. liso kdo škodi zvezi komunistov? B Mladinski in študentski ti9k je edini sposoben, da se otrese šablon in •okvirov, v katerih se davijo časniki vehkih časopisno izdajateljskih mo-(nopolov. Njegova dolžnost je, da izraža mišljenje tistih, ki mu pripada (mladina in študenti). Razume se, da o istih problemih, navzlic istim stališčem do njih, mladim ljudem ni treba razmišljati na isti način, kot /mislijo stari in pobijati te probleme z identičnimi argumenti. Vendar pa celi plaz sinhroniziranih napadov kaže tla to, da tisti, ki na-, padajo, ne upoštevajo tega, kar mladi mislijo, temveč KAKO mislijo. , Še več! Nekateri od teh branilcev »prave vere« v časnikarstvu dobivajo histerične napade, ko se v časopisih mladih pojavijo ne le novi termini, ampak tudi nekoliko nenavaden grafični izraz. < Pričakovati bi bilo, da se bo zveza komunistov uprla takšni praksi konformističnega mišljenja, ker le-ta 9lej ko prej škoduje le njej sami, čeprav jo nekateri (očitno malomeščansko nastrojeni državljani) izvajajo i v njenem imenu in imenu delavskega razreda. Žalostno je, da takšne ' akcije niso le posafnične, temveč dobivajo obeležje stališč raznih forumov ali celo kompletnega aparata, formiranega in predvidenega za povsem druge cilje. Napadi na mladinski in študentski tisk niso zgolj naključni, ker je le-ta (prezontiran s svojimi najboljšimi predstavniki) ediini, ki si je postavil za nalogo permanentno iskanje novega izraza in novega načma pristopanja k problemom. Napad na takšne tendence mora najprej obsoditi zveza komunistov. INOSLAV BEŠKER, »OMLADINSKI TJEDNIK«, Zagreb (Prevedel B. Z.) intervju s frančkom rudolfom Uvod Pred nekaj dnevi sem srečal v »mariborskem teksasu« Frančka Rudolfa, pesnika in dramatika, čigar pesniška zbirka je pravkar izšla pri MK. že četrto uro je streljal v avtomatu na plerodaksilusa, in ker je vedno zbral dvanajst ali vsaj enajst tisoč točk, kar je bilo zadosti za igro, ga je bilo zelo težko dobiti. Povabil sem ga k Zamorcu, kjer je po svoji navadi naročil dva litra. Jaz sem bolj težko govoril, njemu pa je lepa slovenska beseda tekla bolj in bolj, tako da je intervju zelo avtentičen. Katedra: Kdo vas je navajal k teinu, da ste začeli pisati pesmi? Vsekakor moja mama. Brala mi je Župančiča, ki sem se ga naučil na pamet, in ker mi je šel na jetra, sem začel sam pesnikovati. Name je zelo vplivala osnovna šola z ročnim delom. Štiri leta sem vztrajno opletal steklenice in pletel. Naredil sem tri metre dolg šal in dva za-ušnika. Ročno delo je pozitivno vplivalo na moj odnos do dela in me navadilo natančnosti, vztrajnosti ih delavnosti. V istem času sem začel zbirati znamke. Kot veste, so z znamkami velike težave. Najprej jih je treba dobiti. Dobiš jih z zvezami in posiljevanjem, kar mi je koristilo kasneje pri opravkih z uredniki. Ko znamko dobiš, jo je treba okopati v mlačni vodi, da sc odlepi od papirja m znebi morebitne umazanije. Potem jo je treba previdno posušiti s pivnikom ali časopisom. Zapletenost tega dela me je opozorila, da tudi slovenščina ni kar tako, in da si je treba vsako besedo ogledati in jo povedati na glas ter se spomniti vseh njenih glavnih in stranskih pomenov. Urejanje znamk pa je seveda še mnogo bolj komplicirana stvar. Zato je potrebno izredno znanje zgodovine, zemljepisa in drugih predmetov, razen tega pa rabiš še pinceto. Vendar me neprestano prestavljanje znamk iz vrstice v vrstico po različnih albumih ni naučilo samo tega, ampak tudi abstraktnega mišljenja, kar mi je zelo pomagalo pri postavljanju učinkovitih slovenskih stavkov in pri rimanju. Prav tako mi je pomagalo, da znam vedno zelo preprosto povedati to, kar čutim. Rime so mi omogočile veselo in lahkotno pisanje pesmi. Opustil sem jih šele kasneje, ko sem bil dovolj zrel za pisanje v prostem ritmu. V mojem horoskopu piše, da bi bil najbolj primeren za finomehanika ali za praktičnega fizika. Profesor fizike Žnidaršič pa mi je vedno dajal cveke, ker mu je že Gajšek ustvaril nepravilno mnenje o pesnikih. Tako mi ni ostalo drugega kot dalje razvijatj pesniške talente in ker so mi literarni krožki dajali izpodbudo pri tem in ker sem naletel na razumevanje pri nekdanjem uredništvu Katedre, kjer sem začel prvič objavljati, sem postal najpomembnejši literat svojega časa. Nad zadnjim se ne smete čudili, kajti verjetno vsak literat misli nekaj podobnega o sebi. Vsekakor pa imajo za mojo literaturo posebne zasluge različne ženske, ki dajo pesnikom veliko snovi za pisanje, kadar jih ni, še več pa kadar jih je treba prenašati. Moje pesmi so sicer večinoma poučne, vseeno pa so tudi ljubezenske ali seksualne narave. Katedra: Ali je slovenska kritična misel mnogo vplivala na vaše literarno snovanje? Mislim, da sta komparativna književnost in literarna zgodovina dve največji svinjariji. Ni namreč ničesar bolj žaljivega kot primerjati poštenega pesnika, ki mora na vsak način že po svoji naravi biti edinstven, z raznimi drugimi, ki so prav tako edinstveni in torej neprimerljivi, če pa so navadni novinarsko-slavistični obrtniki, pa je tako vsaka primerjava brez vrednosti. Res je, da sva oba z Gajškom genialna, toda zato naju še vedno ni potrebno primerjati. Slovenska kritika in literarna zgodovina sta mi naredili veliko uslugo, s tem da sta mi omogočili, da ju že od vsega začetka ignoriram kot nekaj povsem neresnega, neodgovornega in zaradi osebnega uveljavljanja skupajsklanfanega. V tem prima praznem okolju sem lahko rastel kot riba v vodi, v miru bral Baude-la.ira in Shakespeara in pozabil na vse ostalo, Katedra: Ali mislite, da je Maribor primeren kraj za mlade talente? Vsekakor. Treba se je samo spomniti, da smo tu skupaj rasli na isti gimnaziji, v istem literarnem krožku trije provokacijo starejših, ki zaposlijo mlade glave z neumnostmi in malenkostmi, ki jim jemljejo moči, da bi se zares kaj naučile in zares udarile. Katedra: Kaj mislite o sklerozi starejših? Kot vemo iz medicine, je miselna skleroza ona najprijetnejših in najudobnejših bolezni. V sodobnem socialističnem času, ko nam napredek tehnike omogoča udobno in varno življenje, se skleroza javlja že pri učencih osnovne šole ali celo že pri gojencih vrtcev. Katedra: Ali ste reakcionar? \ Seveda. Na koncu bi rad še povedal, da bi se moja zbirka »Dnevi v predalu« morala pravzaprav imenovati »Gasilski avto z majonezo« pa mi je to izdajatelj kruto preprečil. Katedra: Samo še eno vprašanje. Ali so vaše drame kaj vplivale na zbirko? Ne. Pač pa obratno. 1. R. danes absolutno najpomembnejši slovenski pesniki: Vladimir Gajšek, Andrej Brvar in jaz, da drugih niti ne omenim. Lahko b: celo rekli, da je Maribor Meka slovenske literature. Katedra: Kakšno je razmerje v vaši poeziji med intenco in angažmajem? Oh, angažiranost pustimo brucom in podobnim ljudem. S tako neresno stvarjo kot je politika, se zaradi pomanjkanja časa res ne morem ukvarjati. Kar se tiče intence, mi je vedno bila v veliko razvedrilo. Katedra: V vašem uspelem intervjuju na televiziji sem slišal, da vsake tri mesece napišete novo dramo. Torej ste se povsem posvetili umetnosti. Res, pisanje je moje delo, ki ga imam nadvse rad. Umetnost pa raje pustimo študentkam slavistike. Meni gre namreč strahovito na živce. Zelo rad imam cirkus in igralne avtomate, naravnost zaljubljen pa sem v striptis, posebno tisti v sijajnem mariborskem baru, kjer ga kreirajo tako prijetno okrogle okrogle deklice. Nogomet sovražim, čeprav sem nekoč z velikim veseljem pozdravil odločitev NK Olimpije, da plača Bečejcu 15 milijonov za leto dni igranja. Ti znajo ceniti individualno delo, kar je zelo presenetljivo za naš sistem. Katedra: Vaša najljubša jed? Mlečni gris. Katedra: Katere živali imate najraje? Bolhe, če pikajo druge, sicer se pa zelo rad pogovarjam z zlatimi ribicami, o katerih sem napisal več pronicljivih literarnih del, ki pa, žal, še niso izšla. Katedra: Kako vam ugaja klima v Ljubljani? Vlaga škodi potenci in razvijanju možganskih celic. Katedra: Kakšne urbanistične posege predlagate v Mariboru? Najprej podrite gnusen spomenik Borisa Kidriča in mu postavite kaj boljšega, potem pa se bomo menili dalje. Katedra: So vam všeč dosedanje številke Katedre? študentski listi me spominjajo na predvojaško vzgojo. Oboje je treba vsekakor ukiniti. V obeh primerih gre za ceh/ iz prejšr TRI SESTRE - j SNG v letošnji se Drama SNG v Mariboru Je zatrl n Krem (Id si prav tako zaslužijo] ii stvarnostjo) gostuje ansambel pt :J nora mladinska Igra je kar napa zadovoljiti »vseh potrošnikov«. »Prava« v konvencionalnem smisb Tri sestre, s katerimi Je glcdallil s Vsekakor bi sc ob razmišljanju :J ko da Je prav Cehov (1860-1904) i n škili gledališč (In ne samo sloves , lani objavila njegovo novelo Dvo \ izbor njegovih novel, id Jih je I i rica Darja Kramberger. Ljubljan )i leti nazaj) uprizorila Strička Vi [1 po televiziji), lani pa Ivanova prav tako posredovali po TV), I Igrata Tri sestre, kar dve sloveni še kaj v »tej biperprodukciji« di 1 letom sir. L. Oiivier v Londonu v vrhunec prav v Treh sestrah (k i tudi v svetu, sicer bi lahko skli < ruskega genija tisto, kar Je zelo i za nekaj več kot lirično noto, ki j Je morda to hrepenenje dobrih l p nem«, kar nas sili k vedno novi !c j. razpoloženja, ki jih niza v svoji n res razpoloženje človeka »atomsk lo svobode, Sizifov mit, strah pred it Ijcnjskl nesmisel. Nekaj tega Je tako kruto in neusmiljeno, povei okusom. Izgubiti se samo v razpt resničnosti, kajti za njegove tri in druge ni rešitve, beg ni mogo Morda bi veljalo tako tudi usm da bi nam bila njegova dela bliže ji stavljeno, a vendar blizu resnice] r n ja, da so neizživete, da ste star d risll —samo to Je danes premalo, tr da jih zaradi tega mlajša »uekui u kot bi radi videli. Ce gledam tako na tekst (najbrž , nlh kotov, a gotovo ni zametor s izostrene predstave, kot Je ta, o | je ta vendar dovulj kultivirano di i stave, torej režiser in njegov let Ji dardnih »ruskih« ali »Stanislavski! r jo v resnici postarane Igralke, 6 n smo se izognili nepotrebnim na tu n smo Idejo uprizoritve tudi v res skusov. Zame so bili najboljši n »ena mimo druge«, ko so, med st rečemo. Prav ta element nespose ti pred drugim — bi lahko še bolj nekomunikativnost v razgovorih ■ bahoin (R. Pavalcc) bolj slučajno na koncu), kjer jo je tudi bolj umetniško odločitev. S tem bi I globlje zaživela. Zagatno razpoioi £rav to osamljenost in brczlzlio repenenje) večkrat ustvari na i kaj največ moči In gledališke lnli razcepljena med poskusom posod« Neprijetno pa jo je vlekla nazaj ( g tev, da se bo strinjal s sicer fut џ je bila likovno zelo blizu operel K realistične breze z gugalnico), dalj a vem dejanju preveč. Ustvarjati n p; romanc Je vprašljivo. Se to — nekateri detajli (prizor grotesken, dve zaporedni ijubert lahko režiserju res v čast. Predstavo pa je najbolj motil ul cl Je simpatična režiserjeva skrb, di ; tiste nekoliko manj dobre, toda r odličnim Tovornikom (zvest Celioi svetu) pa nekaterimi bledimi soli , in stopicali po odru, nas pustili prevelik. Na kratko bi lahko rcl preheterogen, stisko In neusmlljei Izpovedovale vse sestre, še poseb Brunčko, Bačko, Petje, prav lnte к Jankova. Tri sestre so bile Bre u Milena Muhičeva, igrali pa so št ! vloge, kajti prav njegov Prozorot li jasno pokazali vso pot od ndad do sivine in pristajanja na danost F. Vičar,in drugi. Kostume je ustvarila Alenka Bar I šin kostum — ki se le malo s) n M. Vodopivec. Tri sestre so bile narejene z ш II katalog je i Sodelavci revij'e Katalog L program, ki naj bi poj a so lienja. Koncept, ki so ga n Kataloga, vsekakor dokazu jalno prizadevanje, ki naj i ne perverznosti niso Kata! Kataloga. To je zlasti spre mislijo, da Katalog dela u genosti. Poglejmo nekaj i S ročij koncepta. 1. Likovnost in teksti o likovnosti , Ker se v slovenskem revialnem ti pisi o likovni problematiki zelo sp | sodobnik stoletja - 1 nit ven a predstava Drame SC2 . Se ono * vso vnemo. S Potrčevimi 1 P M ocene in soočenja z današnjo PO jih krajih Štajerske, Suliodolča-nt sporedu In gledališče ne utegne sld orltvena sezona pa so Čehovljeve 1*6 itovaio tudi v Ljubljani, i i tj predstavi morali vprašati, ka-i < najpopularnejših avtorjev slovcn-enJ In založb. Prešernova dru/fti je vol Mladinska knjiga je Izdala letos u in uredila mariborska profeso-ini »rama Je v prejšnji sezoni (dve ki so nam ga posredovali celo (I i ga Igrali tudi v Beogradu In M I uprizorilo Platonova, letos pa nii edallšči. Morda bi lahko omenili del P. Čehova. Cujcmo, da Je pred iu Va dosegel neverjeten umetniški k( tlser in Igralec). Torej Jc tako Ie| :da Je lirična nota v delih tega o | recimo Slovencem. Gotovo gre :i Jo tako radi omenjali. IJ po nedosegljivem In »o Izgubi fe-ve oočanju s tem dramatikom. So Ji! imah o brezuspešnem življenju, sk lobe, ki pozna Fromov beg od d ibaml, nihilizem in vscobčl živ-ej h dramah, vendar ni povedano id te bolj prefinjeno z umetniškim Kil ih Je be| od naše in Čehovljeve 3, uu na.iv ... vvuutljL« V čka Vanjo, za Ivanova izhoda, kot ga tudi za nas ni. mt Idelo uprizoritev, če bi hoteli, it jti (banalno povedano in.počno-c) da so tri sestre polne hrepene-iri da le njihovo življenje brez ko-o, IraglČno, ni usodno za nas. Morali na« publika ne sprejema tako, 1] samo eden Izmed mogočih zor-v« vreden), bi sl torej želel bolj k bi rad rekel nekaj besed, dasl lej Očitno Je, da se Je avtor predan el odmakniti nekoliko od stan-lb Izoritev, toda če sester ne Igrata ш odru ne kadi ob požaru, če ul lom — s tem še ni rečeno, da si osodoblli. Čeprav Je nekaj po-•a isU trenutki, ko osebe govorijo te ^komunikativne, kot radi danes ;b h se razumeti in sc izliti drug I ; 'eno doživeli. Tako pa zaživi ta n eršlninom (A. Petje) In Tuzen- 0 dialogih med sestrami (por/bej i kot neuigranost terceta kot za 1 osamljenosti, brezizhodnosti Še Л In sivo vzdušje nam v resnici o« (morda nekoliko preveč tudi e In prav tu Je režiser pokazal tu Tako sc mi jc zdela predstava in tradicionalnosti. Zmožnost) režiserjeva odloči-o in prostorno sceno, ki pa etSenografijl (krvavo rdeče nebo, Jj hubo, ki je je bito zlasti v prit ienjc na odru s petjem ruskih p ričkom In Vičarjem Jc bil kar tal izjavi g poklekom ...) pa so cl fcenačen igralski ansambel. Res Ul medel skoraj vse Igralce, tudi t upon, kot Je bil recimo med »predstavi«, ki Jo Imamo o tem Л1 so bolj ali manj govoričili ktualno emocionalno prazne, Jc k igralskem ansamblu, da Jc bil ?n ega sveta so do določene mere b i že omenjeni Tovornik, dalje ci d Je zaigrala svojo vlogo tudi ;rt in nogomet tudi pri blagajni. Do takrat pa, dokler bomo lahko le posedavali na tribuni, ne pa se imeli možnost predati tudi užitku pla- -Л-Х----------------------------- X------'-ej -X h-JT! vanja, sem odločno proti nogometu, še posebej proti takemu, kot ga) podpiramo mi. F. Hedl smo šovinisti? V 4. številki letošnjega letnika Katedre je Tomaž Kšela objavil nekaj vrstic o. sklepu izobraževalne skupnosti SRS, ki je ukinila posojila študentom z nestalnim bivališčem v naši republiki. Tomaža Kšelo mo- ti poleg sklepa izobraževalne skupnosti tudi to, da odbor ZŠ MVZ podpira to politiko. Sprašuje, ali smo zaradi tega mariborski študentje sploh člani ZŠJ. Po njegovem mnenju sklep o posojilih tudi ni v skladu z našim pojmovanjem o medsebojnih prijateljskih in bratovskih odnosih. Menim, da pisec članka ne pozna dovolj snovi, ki jo poskuša »kritično ЛЛОП 1 f 1 « l/ 1-H n 1.ЛЛГЛ.11Л »n Л « L --- 1- oceniti«. Vse njegovo poznavanje obravnavane zadeve izhaja iz kratkega zapisa v Delu, vendar sta v Delu pozneje sporen sklep obširno ute- VP° kakor najbližji obširen in s podatki podkrepljen zapis Franceta Forst-Večeri ‘ upi dati nekaj misli o tem, lahko le navajam že znana dejstva. neriča v Večeru z dne 19. 11. '1968. Tam lahko vsakdo najde vse razloge, hočem ki so privedli do sklepa izobraževalne skupnosti, in če sam po Vzrok za ukinitev posojil ni, kot sl v drugih republikah razlagajo, slo venska aarodna nestrpnost, marveč dejstvo, da so štipendije in posojila sestavni del kadrovske politike, ki se oblikuje od posameznih gospo darskih in drugih delovnih organizacij do republike. Poslanstvo nacio nalnega sklada je v reševanju študentskih vprašanj na njegovem območju. Pomoč drugim republikam, ki je'že tako v raznih skladih porazdeljena, pride pozneje. Številke zgovorno kažejo, da imajo v naši državi' samo' še Črnogorci v poprečju nižje štipendije, kot so pri nas. Najvišje štipendije so v Hrvatski — 290 dinarjev. Od Dl študentov iz / (Študentski list, Zagreb) (Odgovor Katedre) drugih republik, ki študirajo v Mariboru, pa je največ Hrvatov. Naša poprečna študentska štipendija je 188 dinarjev. Letos je zaprosilo za posojilo 1496 študentov s stalnim bivališčem v SRS, a ker ni dovolj de- narja, jih dobiva samo 1331. Vendar študentje iz drugih republik, ki so ►bivali posojila že pred junijskim razpisnim rokom, dobivajo sredstva še dalje. (V Mariboru je od 303 študentov, ki dobivajo posojila, 131 štu dentov iz drugih republik.) Prav tako je šla šestina vsega denarja, ца- menjenega za dotiranje študentskim domovom, za neslovenske študente. Več kot 200 slovenskih študentov si je moralo poiskati sobe pri za- sebnikih, ki so dražje, ker v študentskem naselju zanje ni bilo prostora. Razen Srbije ima Slovenija največ študentov iz drugih republik. Dejstvo je, da tudi naj* mani Slovencev odhaja študirat drugam. V drugih republikah študi * V Sloveniji študira 1705 študentov, ki niso iz naše republike. Povzel sem samo nekaj najosnovnejših dejstev, ki utemeljujejo sklep republiške izobraže* i aciu ouiiiu ucnuj «m. jani uv-joibi, uiviycijUjvio on m ш valne skupnosti. Sklep Je na svoji seii podprlo tudi predsedstvo odbora Z$ MVZ. Pred* sedstvo poziva k rešitvi nastalega položaja. Tomaž Kšela si to r sedstvo poziva k rešitvi nastalega položaja. Tomaž Kšela si to razlaga venski študentje vplivali na izobraževalno skupnost, da bi le-ta sklep di govem mnenju se moramo vrniti v Čas administrativnega socializma, k« zažvižgali, po republikah pa plesali. Naša družba se nenehno _ . postaja sestavni del našega življenja. Današnje pojmovanje o biatovskih odnosih ш več razlaga tako, naj bi slo* reklicala. Po njo-o . so v Beogradu razvija in samoupravljanje grajeno na samood po vedo vanju. SFR Jugoslavija je federacija. Tega marsikdo z okorela miselnostjo ne more ali noče razumeti. Slovenci smo najprej državljani SRS. Zal je še med nami mnogo hlapčevske miselnosti, ki so nam jo vcepljali vsi gospodarji od stare Avstrije naprej. Razvijanje bratovskih odnosov v SFRJ ni samo stvar enega naroda. Denar, ki odhaja za nerazvite, je bil najlepši prispevek Slovencev k utrjevanju prijateljskih odnosov. Tudi v Sloveniji imamo še nerazvit? območja in zaradi raznih dajatev stagniramo v gospodarskem razvoju. Čeprav sklep nima »narodno šovinistične« osnove, vsi prispevki v Časopisju po drugih republikah govore v tem smislu. Nekateri sociologi menijo, da bodo narodi počasi izginili. Toda ta čas še ni prišel. Dogodki po vsem svetu kazeio živo prisotnost boja malih narodov za svojo samostojnost. Slovenci ne želimo svoje države zunaj jugoslovanskega okvira. 2climo pa vso svobodo in možnosti za razvijanje v okviru SFRJ. Ta cilj pa bo okle: * nedosegljiv, dokler bomo med seboj imeli ljudi, ki jim je slovenska »majhnost« izgovor. Vtk lilfinčiM/ctUA V faHnl *ili ИпншЛгч лКИИ V .revni КлАлгмгч nrilnf.iNc L-д r ► i L- .1 rre.' za hlapčevstvo v takšni ali drugačni obliki. Z vsemi hočemo imeti prijateljske stike, za-ie spiemo puščati vnemar Slovencev v Italiji in Avstriji. Slovenci radi tega pa ne spiemo puščati vnemar Slovencev v Italiji in Avstriji. Slovenci se motamo znebiti svojega vsiljenega kompleksa majhnosti in nezgodovinskosti. Slovenska zgodovina. predvsem se slovenska književnost, sta nam dovolj trdna opora. Teh nekaj vrstic o slovenstvu ni namenjenih za podkrepitev sklepa o posojilih. So k , da prispevki iz ene republike, ki napadajo sklep riborski študentje Jani Švajncer odgovor na očitke nacionalizma. Mislim, da prisjoevki iz ene republike, ki druge, najbolj škodujejo bratovskim odnosom. Tomažu Kšeli pa — mari smo člani ZSJ, smo pa tudi člani skupnosti študentov Slovenije. skupnosti Slovenije. j:. quot oapita tot sententiae Odgovor M. M. Scrugl In H. Stropniku Mislim, da tov. Šeruga ni popolnoma razumela mojega kratkega Članka, ki je vzbudil tolikšno zanimanje. Prav zaradi tega tudi niha med dvema pozicijama, da ne rečem ekstremnima stališčema, ki ju bo skušala opravičiti s svojim objektivnim gledanjem na stvari. Gospod Stropnik mi zamer! 'predvsem to, .da imam o tem, kako se fantje odločajo za duhovniški stan, precej neizoblikovano mnenje, da ne rečem »ležerno poigravanje z besedami« neodgovornega posameznika. To je tudi predmet protesta tov. Šeruge. Gospod Stropnik je jasen v tem, ko izraža svoje pozicije, in jaz ga ' mzumem. Nadvse rad imam jasnost, bistro in lzkristaiizira-^no mnenje, ker priznati morate, ni preveč tistih, ki imaio ‘o neki stvari lastno mnenje, še manj pa takih, ki imajo sVoj prav, in katerega priznavajo tudi arugi ljudje. Nisem pristaš starega jezuitskega gesla: kdor ni z nami, je proti nam, ker bi to bila potrditev anarhizma in nihilizma. Kritika Strnil sem jo v nekaj točk, za katere mislim, da so moje bistvene »napake«, vsaj oba zgoraj omenjena kritika menita tako. 1. Delam probleme Iz stvari, ki sploh ni važna. 2. Kritizirata moje subjektivno mnenje (mislim pa, tudi objektivno), da so semeniščniki družbeno neaktivni. 3. M. Šeruga piše: »Otrok, ki se mora vpisati, ali ki se po lastni želji vpiše v zavod, mora zadovoljevati z dobrim učnim uspehom, zatajevati svojo osebnost, če je prisiljen, družbeno prisiljen v vpis.« 4. Kritizirata moje mnenje, da je delo cerkve nazadnjaško. 5. Kritizirata nekatere »nepravilne« rabe besed. 6. M. Šeruga trdi, da je dvostranost pri nas možna. Morda sem kakšno bistveno stvar spregledal, za to se oproščam. Odgovor Idealisti negirajo primarnost materije in možnost spoznanja objektivnega sveta. Ne mogli pa bi narediti niti enega koraka, Če bi se v praksi držali te teorije. To priznavajo, pogostokrat pa odvajajo teorijo od prakse in pravijo, da je prava človekova aktivnost teoretična, miselna. Ena izmed priljubljenih meted borbe proti materializmu je prenašanje nasprotij med idealizmom in materializmom na etična, moralna vprašanja. Engels pravi: »Filister razume pod materializmom žrtje, pijančevanje, slo, skopuštvo, požrešnost, dobičkarstvo in prevare — na kratko vso tisto umazanijo, ki se jim na tihem sam vdaja, pod idealizmom po razume vero v vrline, obče človekoljubje, v ,boljši svet', s čimer se hvali pred drugimi, medtem ko veruje sam v najboljšem primeru samo dotlej, ko doživi bankrot svojih rednih .materialističnih ekscesov*. Materialisti so vedno bili za moralne in etične družbene ideale, vendar ne gledajo na njih kot idealisti, ki jih izvajajo iz .božanske narave človekove', ampak jih izvajajo iz družbenoekonomske osnove človekovega življenja.« Prvobitni človek ni znal pojasniti prirodnih pojavov, pd katerih je bilo odvisno njegovo Življenje, zato jim je pripisoval nadnaravnost. Se danes primitiven človek zaradi nepoznavanja pravega bistva družbenih in prirodnih pojavov išče njih vzroke v božanski, duhovni sili. Zavedam pa se, da izvor religije danes ni le v tem, da si ljudje ne znajo razlagati naravnih pojavov, ampak Je izvor in vzrok tega, da se je religija ohranila, pravzaprav živ konflikt-osebnega in družbenega, religioznost ni nič drugega kot specifičen občutek odtujenosti, negotovosti v družbi, občutek, ki vsiljuje vero v usodo. Engels je pravilno trdil, da bo obstajala religija do takrat, dokler bo država, ker obstoj države dokazuje, da je človek kot družbeno bitje zreduciran na sredstva »višje sile«, ki stoji nad posameznikom in družbo, da je čkrvek odtujen. »Ni kritike brez kritike kritike« (Albert Thibaudct) Dialektični materializem negira druga filozofska stališča, vendar pa ima argumente, da pojasni njihovo zgodovinsko nujnost in možnost, da preceni vrednost le-teh, medtem ko nikakršna druga filozofija ni zmožna, da bi isto naredila z dialektičnim materializmom. Religija, ki jc imela svoj racionalni smisel, ga je izgubila z razvojem filozofije. Izgubila je racionalni smisel kot iluzorna, fantastična dopolnitev omenjenega človeškega spoznanja ,in stihijskomaterialističneira razumevanja. Postala je ovira, ovira spoznanja in razvijanju ljudske zavesti. Mart: »Religija je iluzorno sonce, ki se obrača okoli človeka, dokler se človek ne začne vrteti okoli sebe samega.« Marx in Engels sta dokazala, da bitje, ki določa človekovo zavest, ni niegovo fizično ali telesno bitje, pač pa njegovo družbeno bitje. To bitje je brez dvoma neko višje bitje kot človekovi fizična osebnost, vendar ni duhovno, pač pa materialno. Razredi, ki so preživeli in ki zapuščajo zgodovinski oder, sprejmejo idealizem kot svoj pogled na svet, ker niso zainteresirani za spoznanje materialne stvarnosti, za razvoj družbe, ker so zagovorniki starih družbenih odnosov. Zato je idealizem pogled reakcionarnih mas na svet. Buržoaziia razvija najreaketonarnejše oblike idealizma, da bi zadržala stare oblike mišljenja in s tem stare forme družbenih odnosov. Materialistični pogled na svet je reakcionarjem nesprejemljiv, ker zahteva priznanje objektivne stvarnosti, take, kakršna je. To pa bi pomenilo priznati svoj nujen ropad. orba proti idealizmu in njegovemu'vplivu na široke ljudske množice je odločilnega pomena, posebno v sodobnih pogojih, ko pomeni borbo za zmago socializma v svetu. Kardelj: »Ljudje, ki stojijo na čelu socialistične borbe, morajo obvladati marksistično znanje, ki jim bo - omogočilo, da v vsaki konkretni situaciji vidijo vzroke negativnega in da najdejo pravita? sredstva borbe.« Pa vendar priznavajmo, da ima cerkev ogromen vpliv. Zakaj ga ima? Vzrok je mentaliteta odtujenega človeka, na kateri počiva religija. 1. Zaradi občutka nesoglasja med osebnimi in družbenimi interesi. 2. Odtujen Človek (npr. malomeščan) se postavlja pasivno v družbenem življenju in izpolnjuje le družbene obveze, ki so mu nujno naložene. 3. Ne more razumeti družbenih procesov, ki se razvijajo v stvarnosti, v kateri živi, ne pozna »skrivnosti« tega sveta, družbene sile so mu zdijo tuje In zato misli, da je človekovo življenje odvisno od usode. Cerkev pa ni le zmes vsega negativnega, kakor sta me anorda napak razumela tov. Šeruga in gospod Stropnik. Ksjjtl Mant Je rekel o religiji tudi tole: »Religija je fantastična uresničitev človekovega bitja, ker človeško bitje nima resničer .с*чшгао«М. Borba proti religiji je borba proti tistemu svetu, Čigar duhovna aroma je religija. Kritika religije je torej v klici, je kritika .solzne doline'.« Nikoli in nikjer nisem napisal, da družba sili fante v duhovniški stan. To se pa da sklepati iz mojega sestavka. Nihče izmed obeh kritikov ni pravilno razumel mojega sestavka. Hotel sem predvsem opozoriti na to, da tisti, ki že vse imajo, dobijo se več. V zvezi s tem pa sem opozoril na družbeno neaktivnost semeniščnikov, kar upam Še sedaj zagovarjati. Nikakršno časopisje, naj bo to v Mariboru ali Zadru, ne Šteje za družbeno aktivnost. Delo cerkve pa dejansko j e nazadnjaško. Ne morda v metodah dela (te so sodobne), uči pa tisto, kar ne vzdrži znanstvene kritike. Ugovarjate tudi zoper stavek: ». . . zagovorniki srednjeveškega mračnjaštva«. Kot odgovor citiram Lenina: »Vsem in najrazličnejšim izkoriščevalskim razredom sta potrebni ra ohranitev oblasti dve socialni funkciji: funkcija krvnika in funkcija popa. Krvnik mora dušiti proteste in ogorčenje potlačenih. Pop mora tešiti potlačene, risati perspektive (to je posebno lahko delati brez garancije, da so takšne perspektive dosegljive), blažiti nejevoljo. Tako naj jih pomiri s to vladavino, jih odvrača od revolucionarnih akcij in spodkopava njihovo revolucionarno razpoloženje ter razbija njihovo revolucionarno odločnost.« Religiozne pojave pa ne smemo jemati a priori negativno. Ne smemo pozabiti, da je cerkev dolga stoletja obsegala celotno kulturno dejavnost. Vendar pa nič, kar je bilo v preteklosti zgrajeno, ni tako sveto, da bi bilo večno, nespremenljivo. Ostro pa ugovarjam tezi, ki Jo je tov. Šeruga formulirala nekako tako: *. . . Ce je dvostranost pri nas možna? Vsekakor. Dokazi so okrog nas. Povsod.« KDOR VERUJE, HODI V CERKEV IN JE PREPRIČAN, DA .TE NJEGOVA USODA ODVISNA OD NEKE VIŠJE SILE, TA N1 KOMUNISTI Tov. Šeruga, premalo poznate program ZKJ, o katerem tako razpravljate m se pritožujete, da ga mladi komunisti ne poznajo. Možnost takšne dvostranosti je v njem popolnoma nemožna. Morda vi poznate cerkev in nično ideologijo zgolj iz tistega, kar ste slišali pri verouku. Mi smo jo spoznavali tudi med NOB! Res se o tem, ali je sprejemanje v ZKJ kampanjsko ali ne, lomijo kopja, ampak vi tega nrav gotovo ne morete presoditi, ker iz vašega Članka popolnoma jasno vidim, da te problematike ne poznate I Samo smejem se lahko vaši ugotovitvi, da so v semenišču tisti fantje, ki so bili v osnovni šoli najboljši. Brez komentarja. TOLERANTNOST JE PREDPOGOJ DOLGEGA 2IVLJENJA1 CE DOLGO SEKAS, MORA PASTI TUDI NAJDEBELEJŠI HRAST! Igor Zorič formalna samouprava mladih V času krepitve socialističnih samoupravnih odnosov v naši družbeni skupnosti se vse prerado dogaja, da pozabljamo na probleme samoupravljanja med mladimi, torej na probleme upravljanja, vodenja in organiziranja med bodočimi nosilci naše dražbe. Vprašanje je. ali bodo ti mladi ljudje, ko bodo čez nekaj let na družbeno odgovornih delovnih mestih, lahko samoupravljali v ozkem pomenu besede, če se tega niso naučili v mladosti. Kadarkoli govorimo o nizki zavesti samoupravljavcev, se spomnimo razmer, v katerih je večina današnjih neposrednih samoupravljavcev doraščafa, ter ugotovimo, da resnično niso imeli možnosti, da bi se vsaj okvirno soočili s problemi samoupravljanja. Ti ljudje pa se danes trudijo in prenašajo svoje velike izkušnje, ki so si jih nabrali v svojem dolgoletnem boju z nepravilnostmi in protislovji v družbi in samoupravnem sistemu, na nas mlade. Kaj pa mi? Gledamo in brez zanimanja kimamo, ponekod pa ie to ne. Ali bomo lahko stopili na mesta resničnih sanroupravljavcev brez vsakih izkušenj? To je vprašanje, ki ga rz dneva v dan bolj zanemarjamo. Ne zanemarjamo ga na papirju, pozabljamo ga v dejanjih. Samo bežen pogled v diiaško samoupravno skupnost na srednjih šolah nam potrdi zgornje besede. V taksnih in podobnih institucijah mladih vodi delo eden ali pa morda majhna skupinica dijakov oziroma mladincev, ki nato ob popolni podpori mladincev samoupravljavcev izpeljujejo akcije. Kakšna pa je ta podpora, pa je vprašanje. Ne bom pretiraval, če zapišem, da mladi samoupravljavci samo nekritično in pasivno poslušajo ter kimajo, kakor da so to imaginarni problemi, ki se jih prav nič ne tičejo. Očitno je, da si nekateri mladi ljudje predstavljajo samoupravljanje kot pravico izostajanja z mladinskih sestankov in poznejšega nekonstruktivnega kritiziranja odločitev, ki jih zaradi svojega nezanimanja niso mogli preprečiti. Dejstvo je, da danes, ko so mladinske samoupravne organizacije samostojne, njihovo delo zarisi samo od dela nekaj posameznikov, ki pa ni kritično pregledano od večjega števila mladih samoupravi ja vce v. Tako se lahko zgodi, da mladinci nastopajo kot predstavniki samoupravnih organizacij in razširjajo ideje organizacije, ki obstaja samo formalno, ne pa tudi dejansko. Mnogo mladih voditeljev se v tem času navadi, da se samo njihovo ideje uresničujejo in da drugi niso zmožni biti kritiki njihovih misli ter tako postanejo z leti »diktatorji« posameznim mladinskim aktivom. Pri vsej tej svoji aktivnosti pa običajno zanemarjajo delo v šoli. Tako dobimo na eni strani mladinske voditelje, ki pa niso več vzorni dijaki oziroma vzorni mladi delavci, na drugi strani pa množica zaspanih mladincev, ki jim je delo v mladinski organizaciji zadnja stvar. Nemalokdaj pa se po vsem tem primeri še to, da nekateri začnejo kriviti za neuspešnost mladinske organizacije oziroma posameznega mladinskega aktiva njene voditelje. Slabo je, če človek sprevidi, da je uspešnost organizacije odvisna samo od njegovega dela In od vsiljevanja njegovih idej. Strahotno slabo pa je, če liudje, ki bodo čez nekaj let stopili v center upravljanja in dogajanja vse družbe, nočejo delati in se učiti. Kakor se je treba učiti vsega, tako sc ie treba učiti tudi samoupravljati. Tega pa se lahko mi mladi naučimo le v mladinski organizaciji, s trdim in vestnim delom. Kako pritegniti mlade k samoupravljanju? To Je problem, ki vznemirja mnogo mladinskih voditeljev in tudi odraslih, ki se ukvarjajo s problemi mladih. Dejstvo pa je, da se dijaki spomnijo samouprave samo tedaj, ko jim odločitve posameznikov, pa naj bodo to odločitve pedagogov ali pa predpostavljenih v podjetju, niso pogodu. Toda ni glavni problem mladih bonti se proti nazadnjaškim posameznikom, ki so nazadnjaški po navadi samo v očeh mladih neodgo-vornežev, ki se borijo zgolj za svoje lastne koristi. Vsi drugi in večji problemi nastajajo med mladimi, in za reševanje teh problemov je večina mladine nezainteresirana. Naloga pedagagov, inlaJih komunisto\ in celotne družbe je, da pritegne mlade k samoupravljanju, da bodo lahko vedno in v vsakem trenutku nastopili kot en mož, kot ena misel in ideja, kot organizacija, ki je ne mučijo več problemi v njej sami. Mnogo problemov je mladinska organizacija že razrešila, mnogo napak in nedoslednosti je že odpravljenih. Upam in prepričan scin, da bomo tudi problem mladinskega samoupravljanja, ne lormalnega, ampak konkretnega, kmalu rešili. MLADEN GORJANC gledališče in mladi Že dolgo časa kljuje v meni. To je bolje rečeno od tistega trenutka, ko sem zvedel, da deluje v Ljubljani Mladinskci gledališče — Mladi oder. Na misel mi je prišlo, da bi se kaj podobnega dalo ustanoviti tudi pri nas v Mariboru. To gledališče bi bilo amatersko, sestavljeno iz dijakov in študentov naših šol. Seveda bi morali za to imeti nekoga, ki bi nas strokovno usmerjal, poučeval, skratka strokovnjaka. To bi lahko bil tudi kdo izmed članov mariborske Drame ali pa kdo iz vrst študentov. Največji problem pa so spet prostori. Morda pa vse le ni tako črno, kot je videti. Saj imamo prav blizu gledališča Klub mladih in njegovi prostori so res minimalno izkoriščeni. Pa se bo med vami oziroma nami mladimi spet našel kdo, ki bo rekel: »Tam se vendar prirejajo plesi, plesni tečaji, glasbeni avtomat pa povzroča hrup.« Toda, kaj res m nobene druge oblike zabave kot samo plesi? Ne, vem da ni tako! Vem, da bi marsikdo, ki še ljubi vezano besedo, zelo rad stopil pred občinstvo in si bi s tem morda ustvaril celo življenjsko pot. Vem tudi to, da nisem sam, ki bi si tega želel. V Klubu mladih je sicer že obstajala dramska sekcija, vendar pa je z odhodom tovarišice Zore Hudalesove prenehalo tudi njeno delovanje. Ta sekcija je poživila že marsikatero proslavo, pripravila niz skupinskih recitacij, ki so dobro uspele Takoj se nam postavi vprašanje: »Ali v upravi kluba ni nikogar, ki bi delo tov. Hudalesove nadaljeval, ali ni nikogar, ki bi pomislil, da bi veliko mladih to želelo in prav rado delalo v taki ali podobni sekciji. Morda bo ob teh vrsticah kdo sklonil glavo in mislil: »Jaz sem tisti, ki je kriv, da kulturno življenje med mladimi zamira, da jim ne nudim tistega, kar od mene pričakujejo.« Res bi bilo lepo, če bi kdo to storil, priznal svojo napako in jo poiskusil popraviti. Zvone JLebar nova matura? Znano nam je, kako se pri nas spreminjajo učbeniki, od tistih osnovnošolskih, do gimnazijskih in visokošolskih skript. Spreminja pa se tudi matura, čeprav ne tako pogosto. Zrelostni izpit je velika prekretnica v življenju vsakega osemnajstletnika. Število predmetov, ki jih imamo na maturi, pa se spreminja. Vse to je aktualno zadnje čase ko se razpravlja o spremembah v našem šolstvu. Ne vemo, ali bo že leta 1969 nova matura, kakšna bo, ali bo obsegala več predmetov kot dosedaj in ali bo maturitetna naloga v sedanji obliki odpadla. To so takšna vprašanja, ki skrbijo vsakega četrtošolca, kajti večina se pripravlja na maturo že celo leto prej in nenadna sprememba bi povzročila majhno krizo v njihovih pripravah. Seveda sem za novo maturo, še celo, če bo res takšna, kot sem slišal, da naj bi bila: štirje predmeti, med njimi obvezna družbeno politična ureditev Jugoslavije. To je bilo potrebno, socialistična zavest in splošen pojem o naši družbeni ureditvi, njenem razvoju, samoupravljanje, vse to nam ni bilo znano tako kot bi nam moralo biti. Samo: POVEJTE NAM, PRI ČEM SMO! ZBAŠNIK DUŠAN KATEDRA, list mariborskih študentov, razpisuje 1. mesto sekretarja(ke) 2. mesto strojepiske Kandidat za sekretarja(ko) mora biti študent VEKŠ. Prošnje prinesite osebno v uredništvo do 20. decembra. predstavljamo: i O ^=5 niirnberški lijak karikaturista edvarda ajda j ^ .*** m ♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦H f& m ***** našel sem «=.1 “Ш®" —Г7" бШР1 4W f V, ^ ,-тг- . ' ■ *(11 rrrrrrmTTt— — — 'frafS/Ps’*' '7* slovenski BAUBAU VRHNIKA, petdeset let po Cankarjevi smrti N1 da bi še ml veliko pisali o njem, ko so to opravili že drugi ljsti ob pravem času. Niti bi ne bilo prav, da bi iz njegove literarne zgradbe pulili kamenje in kamenčke zato, da bi lahko z njimi kamenjali svoje nasprotnike. Danes je pri nas že kar v modi, da vsak prav rad citira Cankarja; Izbere samo tisto, kar potrebuje za polemiko Cin kakšne so naše polemike, vemo vsi), citira v pravem trenutku, češ Že Cankar je vedel, kakšni ste. Mlajši radi Izbirajo tiste citate, % katerimi lahko argumentirajo svoje spopade s starejšimi, ki že (s Cankarjevim besednim zakladom) uvažujejo razmere, izberejo kaj o šenlflorjancih in dvojni morali, o nerazumevanju modeme literature, tradicionalni slovenski zabitosti in še kaj. Starejši grmijo s Cankarjevimi stavki, kako je Cankar jasno povedal, da umetnost brez vsebine in ideje ni nobena umetnost, da je le larpurlatistično igračkanje, radi pokažejo Cankarjev boj za boljše resnično stvarno življenje, ne pa da se mladi lovijo za praznimi sencami. Politiki bodo radi citrali Cankarjeve niisil o federativni državi bratskih narodov, o roki, ki bo kovala svet in o narodu, k si bo pisal sodbo sam. Prilastili bi si ga najbrž radi tudi slovenski klerikalci, kot so si ga nekoč med vojnama že poskušali. K sreči iz vseh takih citatov še vedno privre Cankarjeva moč in s tem največkrat lepo zakrije namen selektorjev. Začudeni zapazimo, da so vse njegove jedke besede resnica največkrat za nas vse, tako ali drugače. Zato je recimo izbor Cankarjevih polemičnih in satiričnih tekstov izpod peresa mariborskega profesorja (ki mu ja ne moremo očitati gornjih grehov in slabega namen) našel tak odmev in je aktualen za vse. Hahljajo se ob njem eni in drugi; to pa je dokaz, da je Cankar še vedno kar precej živ med nami. Se enkrat bi torej vprašal o moralnosti takega iskanja citatov, ki mi naj pomagajo v neki konkretni polemiki. Ali je treba sprejeti in poznati Carkarja vsega ali pa ga pustiti pri miru. Ko iščemo primerne stavke, da bi pokazali na dvojno moralo, na »uvaževanje« razmer, na »tradicionalno zabitost« recimo svojih starejših sogovornikov, navadno pozabimo, da je Cankar do vratu tičal v slovenskih socialnih problemil, da je iskal stik z delavci, da je veliko razpravljal o skupnosti jugoslovanskih narodov; mi pa radi zamahnemo, češ da so to zastareli slovenski kompleksi manjvrednosti in prisegamo na neki intelektualističen svetovljanski nivo, na beg od resničnosti. Ne verujemo v poslanstvo besede in literature, ki je postala le reč ali stvar, ki nima nobenega večjega poslanstva ... tedaj smo za sto klafter od Cankarja. Takrat ga moramo odkloniti skoraj v celoti; toda ne, raje ga dovolj ne poznamo in raje izbiramo naboje iz velikega opusa. Predlagam pa: ali eno ali drugo. Tudi te Cankarjeve besede, ki smo se jih odločili tu zabeležili, nimajo namena napadati koga posebej, niso naperjene proti »starim« ali proti »mladim« v literaturi, niso naperjene proti literaturi, niso naperjene proti politiki, so za nas vse, naj bojo soočenje s Cankarjem, našimi proslavami, govori, z nami vsemi brez vsakega dodatnega namena, saj bi sicer postale to, kar smo ožnačili za izrabljanje. Koliko veljajo za nas in naše proslavljanje Cankarja, njegove besede o Trubarjevih slavnostih? »Tako se letos ne spominjamo samo Trubarja in reformacije, temveč tudi Hrena, njegovih biričev in njih slavnih del. Štiristoletnica Trubarjevega rojstva je hkrati tristoletnica smrti mlade slovenske kulture — nasilne smrti ali umora, ki ga je izvršil nad njo škof Hren po naročilu rimske cerkve. Ta dvojni spomin slavimo v letu, ko se dan za dnem jasno izkazuje, da je naš narod dandanašnji veliko bolj narod škofa Hrena nego pa narod Trubarjev... Na žalost je treba povedati: celo med tistimi, ki bodo letos slavili Trubarjev spomin, med tistimi, ki bodo na večjo Trubarjevo čast prirejali veselice, plesne venčke ter stavili spomenike — celo med tistimi jih bo veliko in jih bo največ takih, ki bi, da so živel ob Hrenovih časih, hodili za jezuitsko procesijo ter stali ob Hrenovih kresovih. Nevarnost, da jadramo s polnim vetrom nazaj v sedemnajsto stoletje je očitna; tako imenovano napredno meščanstvo pa se ne gane, kvečjemu le milo zamijavka ter prosi milosti in kompromisa. Naše slovensko naprednjaštvo, kolikor ga je še, bo letos slavilo Trubarja — letos, v istem letu, ko sklepa z Rimom in njegovimi služabniki kompromise na vseh koncih in krajih...« Soočenje s Cankarjevimi slavnostmi je torej tudi za nas izpraševanje vesti. Bi bili mi v Trubarjevih časih bliže Trubarju ali škofu Hrenu? Bi bili v Cankarjevih časih na njegovi ali na Govekarjev! ali na strani škofa Jegliča, ki je sežgal Cankarjevo knjigo. Bi bili z njim ali s slovenskim »naprednim« liberalizmom. In čigavi potomci smo danes: Hrenovi ali Trubarjevi, Cankarjevi ali šentflorjanski. Kdo si ti govornik, ki se preko mikrofona pel Cankarjevo slavo in z njegovimi besedami kamenjal druge; kdo si ti mladenič, ki s sekiro mahaš po slovenskem kulturnem in političnem prostoru in misliš, da je hrup boj, kdo sl ti, ki to bereš, mariborski študent? Ti, ki s peresom izpoveduješ svoje misli, ki s peresom sekaš glave, se nisi prilagodil modi, trikom, avtoritetam mlajših ali starejših, kajti Cankar pravi tudi to: »Zmeraj sem bil prepričan, da je edini poklic umetnika kritika in boj... Umetnik, ki sc prilagodi, ni več umetnik.« TONE PARTLJIČ ZIBEL MOJA, MATI IN MLADOST Foto: E. Hartman J S te ena ne) ti a Uto nam želi ja: ZDRUŽENJE MVZ ODBOR ZŠ MVZ ZADRUGA ŠTUDENTOV IN DIJAKOV KUD ŠTUDENT KATEDRA eVY9 X? Zadruga štt dentov ln dijakov je Imela pred kratkim svojo prvo skupščino, id se je je udeležilo polnoštevilno samo vodstvo zadruge, ostale študente, predavatelje ln vodstva raznih političnih organov pa naenkrat njeni problemi in samoupravna pot ne zanimajo več. Ali se ne zavedajo vsi, da se samoupravljanje ne začne z obrekovanjem po vogalih, gostilnah in po zaprtih kabinetnih sestankih. Na skupščino zadruge študentov in dijakov smo vabili tudi ZK višjih šol, ker verjamemo, da je ZK načelna organizacija in da je kot taka obravnavala zadrugo študentov na partijskih sestankih po posameznih višjih šolah. ZK nas kljub svoji načelnosti ni vabila na noben takšen sestanek, čeprav bi imeli tudi mi kaj povedati, zato smo tem bolj upali, da se bodo vsaj naše skupščine udeležili in tudi nam povedali, kar lahko drugim. Z naše strani je v redu, ker smo upoštevali splošni demokratski princip, da je potrebno omogočiti in zagotoviti aktivno sodelovanje vsakega posameznika ali organa. Naknadnih (ne)opravičil ne sprejemamo l (Zadruga) NOBENE ZADREGE VEG KAJ PRIPRAVITI ZA KOSILO ZA TO ALI ONO PRILOŽNOST. PRIPRAVITE LE TESTENINE, IN TO KVALITETNE »7NTES« TESTENINE. ŽIVILSKI KOMBINAT inte& MARIBOR, MELJSKA CESTA 19 Nabava — prodaja TOVARNA PERILA IN KONFEKCIJE Pik MARIBOR priporoča svojim potrošnikom: kvalitetno moško srajco iz ameriškega blaga permanentpress. Ta ameriška tkanina je sestavljena iz mešanice najfinejšega ameriškega bombaža in sintetike dacron. Srajca je primerna za dva — za ženo in moža — za ženo, ker je ni potrebno likati, — za moža, ker se v njej prijetno počuti. Pri nakupu zahtevajte kvalitetno moško srajco art. OLIMPIADA tovarne *PIK« iz Maribora, ki želi svojim potrošnikom in poslovnim prijateljem srečno in uspehov polno novo leto 1969 RAZPIS ZADRUGA ŠTUDENTOV IN DIJAKOV, MARIBOR, OB PARKU 5, razpisuje honorarno delovno mesto: upravnika POGOJI: študent-ka II. letnika ali absolvent-ka mariborske višje šole, ki pozna principe gospodarjenja podjetja ter je vešč(a) v iskanju stikov z njimi in ki delno obvlada finančno poslovanje. Za razpisano delovno mesto je pogoj, da kandidat sklene honorarno delovno razmerje za najmanj eno leto in da obvlada slovenski jezik. Osebni dohodki po pravilniku o delitvi osebnih dohodkov zadruge. Pismeno prošnjo s frekventacijskim potrdilom in kratkim življenjepisom pošljite najkasneje do 6. decembra 1969 na Zadrugo študentov in dijakov. LISI MARIBORSKIH ŠTUDENTOV IZDAJA ODBOR ZS UVZ KATEDRU UREJA UREDNIŠKI OUUOK: OLGA CEKIC, O RACO JANČAR, IVO RUDOLF, BKACO ZAVRNIK JANEZ GUJT HOGO ČERIN (FOTOREPORTER) GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO JANČAR TEHNIČNI UREDNIK: MARJAN ŽMAVC SEKRETAR: ERVIN HARTMAN UREDNIŠTVO IN UPRAVA: STUULNISKI DOM, OD PARKU 5 - TEL. 22 004 — CENA IZVODA 5U PAR (LETNA NAROČNINA 10 ND. ZA USTANOVB IN PODJETJA IS ND) - ZIHO RAČUN 518-678-548 NENAROČENIH SLIK IN ROKOPISOV NE VRAČAMO TISK: CP MARIBORSKI TISK stran 2 v maribor 6, v m. soboto nič dipl. ekonomistov! Pogovor KATEDRE s prof. dr. DANILOM POŽARJEM, direktorjem višje ekon.-komercialne šole v Mariboru o možnostih za uvedbo druge stopnje na VEKS ter o nekaterih drugih aktualnih študentskih problemih. Katedra: Znano je, da se zavzemate za uvedbo druge stopnje na vaši šoli. Kakšni motivi so vas privedli do tega? Predvsem potrebe naše republike po diplomiranih ekonomistih. O tem govori naš elaborat na več desetih straneh. Poglejmo npr. viden podatek: podjetje Slovenijales v Ljubljani je razpisalo več mest za diplomirane ekonomiste. Na razpisana mesta sta se prijavila le dva upokojena dipL ekonomista, čeprav ostane v Ljubljani več kot polovica dipL ekonomistov z ekonomske fakultete. Ekonomski center v Mariboru je štirikrat razpisal mesto diplomiranega ekonomista. Do danes še ni prijave. Po statističnih podatkih dobi Maribor z ljubljanske ek. fakultete le 6 dipL ekonomistov na leto, Murska Sobota pa nobenega. KATEDRA: VEKS je šola tako imenovane podjetniške smeri. Ali lahko v kratkih obrisih orišete razloček med tovrstnimi šolami in šolami, kot je ekonomska fakulteta v Ljubljani Glavni razloček med ekonomsko fakulteto in VEKS je v tem, da je študij na EF enoten, na VEKS v Mariboru pa stopenjski, ker gradimo drugo stopnjo na prvi stopnji. Dokaz za to: naši diplomanti, ki se hočejo vpisati v peti semester EF, izgubijo leto dni za diferencialne izpite. Mepim, da je že iz učnih programov obeh šol razvidno, da bi imel dipL ekonomist VEKS več specializiranih predmetov in izpitov podjetniške smeri, brez dzira na to, da bo moral imeti vsak naš študent druge stopnje določeno predhodno prakso v gospodarskih organizacijah. Kolikor sem izvedel iz razgovorov z našimi diplomanti, ki študirajo na EF v Ljubljani, bodo pedagoške metode na VEKS v Mariboru mnpgo bolj prilagojene izobraževanju dipl. ekonomista podjetniške smeri. KATEDRA: Pred kratkim ste na neki seji omenili, da se EF v_Ljubljani ne strinja z uvedbo druge stopnje v Mariboru. EF v Ljubljani se ne strinja z uvedbo druge stopnje v Mariboru, ker meni, da bo lahko sama rešila problem pomanjkanja dipL ekonom, v naši republiki in ker meni, da že ona izobražuje podjetniški profil dipL oec. v posebni smeri na drugi stopnji. Naš ^laborat in sestanek s predstavniki največjih podjetij Slovenije junija na gospodarski zbornici v Ljubljani ter izjave predstavnikov drugih gosp. organizacij kažejo, da so potrebe po dipl. oec. večje, kot je kapaciteta EF. Prepričani smo nadalje, kar sem že omenil v odgovoru na prejšnje vprašanje, da obstajajo bistveni razločki med profilom, oec., ki ga vzgaja VEKS, in profilom, ki ga vzgaja EF. . ' 1 KATEDRA: Prosim vas za odgovor na vprašanje širšega karakterja. Študentski nemiri junija in drugi znaki pravijo, da je naš visokošolski sistem zastarel in nefunkcionalen. Ali menite, da bo zakon o visokem šolstvu spremenil razmere v pozitivno smer? Ce bo skupščina SRS sprejela predloge združenja mariborskih visokošolskih zavodov, ki predstavljajo nekakšne amandmaje na sedanji osnutek zakona, se bodo razmere spremenile v pozitivno smer samo glede razvoja znanstveno raziskovalnega dela na višjih šolah. Mnenja sem pa, da je zakon premalo konkreten glede sodelovanja študentov v samoupravi na visokošolskih zavodih. KATEDRA: Kaj pravite na to, da mnogi profesorji predavajo zgolj tako, da berejo iz skript in knjig? Menim, da tak profesor ni pedagog. Ni namreč rečeno, da je neki znanstvenik tudi dober pedagog. Po mojem je pedagoški element na visokih šolah premalo poudarjen. To seveda negativno vpliva na izobraževanje študentov, ker je znana stvar, da mora biti v vsakem predavanju za študenta osnova motivacija, ki jo je mogoče naglasiti le z živahnim in temperamentnim predavanjem, zelo težko pa s čitanjem. Citanje ima za posledico tudi negativni psihološki učinek na študenta, ki nehote dobi vtis, da profesor ne obvlada snovi. Ne Izključujem pa potrebe, da je treba včasih tudi kaj prebrati, ko gre za podajanje natančnih formulacij. KATEDRA: Študente po vsem svetu je v zadnjih letih prevzel revolucionarni nemir. Zahtevajo spremembe, tako na univerzah kot v družbenopolitičnem življenju. Kaj menite o tem, da mnogi študentje demonstrirajo pod etiko maoizma in stalinizma? Menim, da taki izpadi niso na mestu, pa čeprav morda hočejo nakazati in poudariti željo po revolucionarnih spremembah. Vendar pa smatram, da samo revolucionarne spremembe še ne pomenijo napredka. Pomislimo samo na primer, kakšne posledice bi imela pri nas takšna kultur-, na revolucija, kot so jo izvedli Kitajci, ko so pri tem pozabili na dostojanstvo človeka, ki ga je treba po mojem mnenju spoštovati, dokler bo človeštvo živelo. Bolj koristno bi bilo v takšnih demonstracijah konkretno pokazati na napake in nakazati konkretne rešitve. V takem primeru smatram, da bi s študenti korakalo veliko število profesorjev. KATEDRA: V zadnjem času opažamo vse ostrejše napade na študentski tisk. Vse večji pritisk je tudi čutiti s strani mnogih komunistov, ki bi se morali takim pojavom prvi postaviti po robu. Se vam ne zdi to grobo kršenje svobodnega izražanja mišljenja? Ne odobravam napadov na študentski tisk, ki gre za kršenje svobodnega izražanja mišljenja, ki se bori za izboljšanje življenja človeka In kulturnih, zgodovinskih In drugih vrednot. Ne strinjam pa se s svobodnim izražanjem mišljenja, ki tepta častno tradicijo nekega naroda (na primer prikazovanje naših partizanov kot oskrunjevalcev), ki grobo diskvalificira ljudi, ki so in še sedaj nekaj pomenijo v naši kulturi (pa čeprav so danes stari), sem pa za vsako kritiko zoper vsakega v mejah dostojnosti in človeškega dostojanstva. Premali narod smo, da bi si lahko privoščili teptanje naših tako skromnih tradicij. B. Zavrnik l : S? Soeialigti&ia reptibllka Slovenija fiKUPSCUU. ОВСШЕ MARIBOR MARIBOR • Številka: 402-218/67-6/01-2 Batom: 6/12-1968 KATEDRA MARIBORSKIH ŠTTJDEUTOT MARIBOR Slovenska ul« 5 ZADEVA: PINAKCIRAKJE IETNIKA 1968/69 i Ka vašo vlogo z čine 2/10-1968, s katero prosite za finančno ’ ppmo5'v višini 10.000 din za izdajanje letnika 1968/69 vam sporočamo, da Je o njej razpravljal svet za programiranje ia ^finance na seji dne 18/11-1968, vendar zaradi težke finančne t situacije, v proračunu ni, mogel najti' sredstev za ugodno rešitev prošnje. Ujegov negativni'predlog je potrdila tudi občinska- skupščina na seji dne 25/11-1968. mČElNIK C^ODDELIjA ZA ЕЈЕЛЕСЗ j ^?.тфеа BOZIN K U Л.\Л Tote obvestilce smo dobili pred kratkim. Pot do tega. koščka papirja je bila dolga in naporna. Katedra je občinško skupščino že velikokrat prosila za pomoč. Uredniki smo hodili od Poncija do Pilata (Od Žlendra do Požarja), da bi izprositi tale ubogi milijonček. Seveda sedaj ni, kot kaže, prav nič več važno, da nam je tovariš predsednik občinske skupščine osebno zagotovil, da za občino takle denar ne bo prevelik izdatek in da smo lahko brez skrbi. Tudi ni več važno, da nismo bili brez skrbi, kajti svet za finance je našo prošnjo kategorično odbil (baje celo brez razprave). Tudi ni več važno, da nam je podpredsednik skupščine tovariš Stojan Požar obljubil, da bomo na seji občinske skupščine lahko svoj predlog ponotmo utemeljevali Ker pa smo bili takrat še manj »brez skrbU, smo zbrali 600 podpisov volivcev študentov in drugih bralcev, ki so od občinske skupščine zahtevali, da prošnjo Katedre ponovno preuči in ji odobri pomoč v višini 10.000 din. Res, sedaj ni več važno, da nam je tedaj tov. Požar dejal po telefonu, kako ti podpisi niso potrebni ker bo občinska skupščina tako ali tako o prošnji razpravljala, seveda pa nas bodo še poprej obvestili No in potem je bila nenadoma seja skupščine, na kateri so razpravljali o rebalansu proračuna in dobili smo tale papirček. Sicer pa sedaj ni več važno. Važno pa je, da sedaj vemo, kakšna je demokratična in samoupravna pot do denarja. Razpisali bomo'referendum za pomoč študentskemu tisku. Mogoče bi pa ta uspel!? Uredništvo razgovor o študentskem tisku NA POSVETOVANJU O ŠTUDENTSKEM TISKU, KI JE BILO PRED DNEVI V BEOGRADU, SMO PRISOTNI UGOTAVLJALI — da mladinski in študentski tisk pomeni eno najmočnejših orožij za politizacijo mladih; •— da je zaskrbljujoče, ker ga mladi premalo bero; •— da je še bolj zaskrbljujoče, ker študentski tisk izhaja skorajda ilegalno; — da družba ne pozna dovolj njegove vrednosti, kar se kaže v materialni (ncjstimulaciji; — da so razmerja med uredništvi in izdajatelji pogostoma nevzdržna, ker izdajatelj meni, da sredstva podeljuje namensko v smislu pisanja, ki je izdajatelju pogodu; *— da politične organizacije zavzemajo proti študentskemu tisku stališča, kakršna nikakor niso v interesu naše družbe, ki potrebuje revolucionarno akcijo in kritiko; — da je sodelovanje med posameznimi listi pomanjkljivo in ga bo treba pospešiti; nu da sta se izoblikovali dve izhodišči za »enotno« akcijo študentskih listov: 1. nastopati moramo z enotnim idejnopolitičnim programom in z enotnim ' gledanjem na probleme v naši družbi; 2. potrebno je tudi med nami uveljaviti načelo pluralizma, kajti naša stališča so z ozirom na okolje, v katerem delamo, različna; — da se študentski tisk ne sme institucionalizirati; — da so uredništva samostojna telesa, na katera nima nihče pravice pritiskati ali kakorkoli vplivati; — da študentski tisk ne more konkurirati velikim časopisnim koncernom, M imajo v zakupu javno mnenje; da ortodoksni branitelji sistema pogosto grešijo, ker ne reagirajo racionalno in v skladu z interesi naše družbe, marveč pogosto alarmantno, celo bi bilo mogoče reči — paranoično. Dragi bralec, pred dnevi je prišel k meni starček, oh dragi bralec, starček, in ko bi ta starček, dragi bralec, težko je razumeti, pri nas, da se kaj takega dogaja, dragi bralec, v Avstriji je to čisto drugače, dragi bralec, tam ponorijo od navdušenja, dragi bralec, če prideš k njim, to je neverjetno, dragi bralec, prijateljica, ki redno kupuje, dragi bralec, hrano za lianarčke, dragi bralec, ona to dovolj dobro ve, dragi bralec, sicer pa sami povprašajte, dragi bralci, veste, srce me zaboli, dragi bralec, če vidim kaj takega, dragi bralec, prišel je k meni, dragi bralec, in je rekel, da soseda, dragi bralec, hoče nekaj drugega, dragi bralec, jaz pa vem, kaj je treba, dragi bralec, kje je davčna uprava, dragi bralec, pomisli, dragi bralec, ko bi jaz, dežurni reporter, dragi bralec, ne vedel, kaj se pravi odpravljati napake, dragi bralec, ja kdo pa bi jih še sploh odpravljal, dragi bralec. dežurni reporter jripombe k odgovorom -—J? •• г . •• « sj «\\n Verjetno je prav, da na odgovore tov. Jančarja na nekatera moja vprašanja in pripombe (Katedra št. 5. od 25. 1. 1968) dodam še nekaj svojih komentarjev. Najprej moram ponoviti (čeprav sem to že dovolj jasno povedal v zgoraj omenjenem sestavku), da je bil moj osnovni namen spodbuditi avtorje, odnosno urednika, da bi nekoliko jasneje izrazili in bolj konkretizirali svoja stališča glede vprašanj, ki jih obravnavajo v omenjenih prispevkih, dalje, da je bila moja osnovna pripomba v tem, da taki članki, ki dopuščajo zaradi nejasnosti, pavšalnosti odn. prevelikega posploševanja različna tolmačenja, lahko povzročijo pri povprečnem bralcu več škode kot koristi. Povedal sem tudi, kaj je bilo v omenjenih sestavkih takega, kar Je po mojem mnenju lahko vzbujalo nejasnost, dvome ali celo sume. Pri tem nikakor ni najvažnejše, kako sem te članke sprejemal jaz osebno, temveč je veliko važnejše, kakšne odmeve pušča tako pisanje pri množici bralcev »Katedre«. Moja pripomba se je nanašala (in se še nanaša) prav tako na nekoliko poenostavljena tolmačenja (da ne rečem »barantanja«) z nekaterimi življenjsko pomembnimi pojmi, kot npr. revolucija, pluralizem, zveza komunistov in pod., ki imajo poleg svojega kompleksnega pomena (tudi za literarno, verjetno pa mnogo manj za nogometno področje) še vedno svojo veliko težo in predvsem velik pomen za politično področje. Zato menim, da ni bilo prav nič narobe, če sem pisce omenjenih Člankov opozoril, da je pri uporabi in tolmačenju takih in podobnih pojmov potrebno biti nekoliko ali pa dosti preciznejši, konkretnejši in jasnejši, da ne bo prihajalo do nesporazumov in drugih nepotrebnih posledic. Ali so bila moja vprašanja, pripombe upravičene ali ne, preostre ali premile (kot menijo nekateri), prepuščam presoji bralcev »Katedre«. Za uteho, da pa vendarle nisem bil preveč »krivičen«, pa imam določena priznanja tov. Jančarja samega (ki sicer v glavnem na svojstven način odvrača s sebe vsako »krivdo«, vendarle pa tu ln tam priznava, da je tudi sam povzročil tako zastavljanje vprašanj in tovrstne pripombe). Vsekakor pa odklanjam namen vnaprejšne politične diskvalifikacije tov. Jančarja, kar bi mi on sam rad pripisal. Mnenja sem namreč, da se nekdo lahko politično diskvalificira sam po sebi, z določenimi političnimi dejanji, izražanjem in propagiranjem takšnih ali drugačnih političnih stališč, ki jih ljudje ne sprejemajo in ne ocenjujejo za napredna in praksa ne potrdi za pravilna, ne da bi pri tem bilo potrebno politično diskvalifikacijo ustvarjati umetno ali od strani. Dnjgače pa se moram tov. Jančarju v svojem imenu in v imenu vseh tistih, ki so želeli dodatnih pojasnil glede omenjenih člankov, zahvaliti za odgovore na moja vprašanja in pripombe in menim, da so tako njegovi sestavki samo pridobili na vrednosti. Po nepotrebnem in zaman pa je tov. Jančar iskal v mojih pripombah »čarovnice«, zato, ker jih tam ni bila Njegovi odgovori in pojasnila bi brez tega bila vsekakor bolj cenjena, kot so sicer. Opomba: O načelnih, vsebinskih vprašanjih, ki jih je ta razprava spro» žila, bi želel še razpravljati, izmenjati mišljenja in tudi, če bo potrebno, polemizirati — vendar, da ne bi bil predolg, raje kdaj drugič. Cajnko Zvonko Bržkone je od tistega, ki dokaze in interpretacije sprejema, odvisno, ali jih bo sprejemal ali ne. Kdor se a priori odloči za svoje stališče, mu še tako tehtna dejstva ne morejo razpirati nekega sveta in načina mišljenja. S tem seveda nimam v mislih samo Zvonka Cajnka. Kaj pa jc poskus politične diskvalifikacije in kaj ne... to vprašanje bo res bolje prepustili bralcem. Drago Jančar in za jezdecem sedi črna smrt Pozni november. Bilo je še precej zgodaj, tako da je bilo jutro še bolj megleno, turobno in vlažno. Zdelo se mi je, da čutim v zraku vonj snega in sodre. Za hip sem obstal pred precej visoko ograjo, se ozrl, da bi videl, če me kdo opazuje, nato sem se pognal prek. Res je, da sem pustil kos plašča na žičnatih trnih ograje, toda že sem zaslišal skozi mrzle zidove visoke pobožnosti, ki so pritajeno zvenele tudi na vrtu pred hišo, ki se je brez sramu bohotil z golimi vejami sadnega drevja in kapljami rose, ki je padala in zmrzovala skoraj neopazno. Hiša je precej velika, skrita s svojim vrtom, med drugimi še večjimi. Kakor da je sploh ne bi bilo. Kdo ve za tiste mrzle, vlažne zidove, skromne, da ne rečem revne sobice, kjer prebiva, študira in ustvarja mlad genij, nepoznan in zapuščen v svoji bedi in samoti. Kdo je to? Kaj dela? Kako živi? Prav, povedal bom kaj več o njem. XXX »Lepo, da si me spet enkrat obiskal,« me je pozdravil z izkrenim nasmehom v očeh. In spet se mi je zazdelo, da prihaja od nekje daleč, zgoraj ... V isti sapi je še dodal, naj kar obdržim plašč na sebi, ker mi obljubi, da mi ne bo vroče. Opazil sem novo sliko na steni: neskončna sinjina, nekje v neprostoru krsta in dogorevajoča sveča in slaboten, zelo slaboten soj, ki ga požira sivina. Tisti dan sem Izvedel, da misli komponirati dve skladbi na Cankarjevo pesem in črtico. Ugotavljala sva, da bi se jih dalo tudi javno izvajati v okviru proslave 50-letnice smrti velikega umetnika in genija. Bila sva vedno bolj navdušena. Maks je že spet sedel za klavirjem in mi igral svoje teme ter jih razvijal. Potem sva se nekaj časa boksala, da si je ogrel od mraza premrle roke. Zleknil sem se na njegovo posteljo; vedel Maks Strmčnik Foto: B. Čerin sem, zdaj mi bo igral Bacha, dokler mu ne bodo roke spet odrevenele. »Kako podobna sva si s Chopinom! Prav tak mezinec imam kakor on,« je ugotovil Maks, ko sva kadila cigareto. Med tem je povedal še nakaj duhovitih stavkov, kakršne zna samo on. Spremil me je do vrtnih vrat in jih odklenil. »Poleti je tu čudovito,« je rekel, »zdaj pa bom kmalu lahko delal samo še v postelji. Tl prekleti stari zidovi, nikoli pregreti, so tako hudičevo mrzli.« Zdaj mi ni bilo treba plezati preko ograje. S toplo, toda malce grenko mislijo v srcu sem odšel v deževen dan. Zmotil sem se. Ni bil sneg in sodra, tisto kar sem čutil zjutraj. Se ne... xxx Maks Strmčnik ali MaStr, kakor mu pravijo nekateri, letos končuje srednjo glasbeno šolo v Mariboru, kjer velja za najbolj nadarjenega dijaka, ne samo v generaciji svojih sošolcev. Star je dvajset let. Njegova edina in največja želja je študij kompozicije. Preživlja se s skromnimi denarnimi prejemki, ki jih dobiva od staršev. Doma je iz Mežice na Koroškem. Štipendije ni nikoli sprejemal, sam pravi, da tudi ni prosil zanjo. XXX Potem je neke noči padal sneg in tista sreda je prišla tako hitro. Sreda. 11. decembra 19G8. D.. Obletnica Cankarjeve smrti. V dvorani centra za glasbeno vzgojo v Mariboru so se zjutraj zbrali dijaki tega zavoda in nekaj profesorjev, da počastijo spomin na prvega velikana slovenske besede. Skoda, res škoda, da je šel ta dogodek tako neopazno mimo. Lahko bi povabili vsaj po nekaj predstavnikov iz drugih šol, da bi enkrat videli, kakšna naj bo proslava, da je vredna tega imena. Čeprav so jo organizirali, sestavili in izvajali dijaki sami in to v zelo kratkem času, je izzvenela tako prepričljivo in zaokroženo, da so maloštevilni poslušalci, glasbena šola ima zelo malo dijakov, profesorjev pa je bilo tam le pet ali šest (so bili zadržani ali so toliko nezainteresirani za delo svojih dijakov, za njihovo kulturno umetniško dejavnost, ki se je posebno ob tej priliki pokazala na res visoki ravni), bili skoraj več kot navdušeni. Osrednji točki programa, Strmčnikov! skladbi, sta poželi tolikšen uspeh, da so ju morali v celoti ponavljati. Za uspeh in visoki nivo proslave gre zahvala tudi profesor Hrenovi. Izvajalci in mladi skladatelj, ki se je sicer samo v Mariboru prvič javno predstavil, se ji iskreno zahvaljujejo za razumevanje in sodelovanje. Zal jim je le zaradi pomanjkanja časa. Prepričani so, da bi bilo lahko tudi s tehnične strani vse še bolje pripravljeno. XXX 2e zvečer Istega dne je v isti tokrat prenapolnjeni dvorani, ljudje niso stali samo v- njej, ampak tudi na hodniku zunaj, potekala »republiška revija solistov in ansamblov glasbenih šol Slovenije«, ki jo je organiziralo društvo glasbenih pedagogov. Program je bil dolg, na trenutke prav dolgočasen, nekaj posameznih točk je izdajalo pravi diletantizem izvajalcev, vsekakor pa je od časa do časa kakšna reprodukcija izzvenela kot pravo muziciranje. Nedvomno so največ in najbolj kvalitetno prikazali prav gojenci centra za glasbeno vzgojo iz Maribora. Direktor Vlado Golob, ki se je zjutraj tudi navdušil nad Strmčnikovimi skladbami, je na lastno pobudo omogočil, da se je skladba, napisana po Cankarjevi črtici Gospod dobrotnik, v celoti izvedla za konec programa. Ne morem popisati, kakšno odobravanje in zadovoljstvo je zavelo po obrazih v dvorani, ko je mešani oktet in skladatelj kot korepetitor izvedel nekaj prvih taktov. Navdušenje je vidno raslo, z odobravanjem so jo sprejeli tudi tisti, ki so prvič videli mladega, nadarjenega skladatelja. Menda je vse skupaj predolgo trajalo, zato ni imelo smisla dodati tudi njegove druge skladbe, Čeprav je mnogo poslušalcev pričakovalo izvedbo naslednje skladbe. xxx Tisti večer je bil Maks junak dneva. Kako bo jutri? Dekleta so zbrala nekaj denarja in pohitela kupiti darilo za svojega MaStra. Njegova popularnost je še isti večer zelo hitro rasla, tu in tam si slišal polglasno prepevanje posameznih taktov njegovih skladb, tudi nekaj anekdot se je še isti večer slišalo o njem: češ da se sprehaja kot Beethoven v snežnem viharju, kako sedi v loži gledališča, o Maksu v gostilni in podobno. Z nageljnom in steklenico je pridrvel iz dvorane, srečen in nasmejan. N1 čakal, da mu rečem besedo priznanja, da mu stisnem roko — poljubil me je in odhitel dalje. Kmalu sva bila spet skupaj. »Nisem pričakoval vsega tega. Srečen sem. 2e takrat, ko sem prinesel partituro v šolo, so hoteli vsi peti. Ni mi bilo lahko zavrniti tistih, ki bi radi sodelovali. Toda potreboval sem samo osem ljudi. Na večerni nastop sploh pomislil nisem, kaj šele na snemanje Radija Ljubljane, ki'so zaradi prvič napačno postavljenih mikrofonov ponovili snemanje še trikrat, da je bil posnetek čimboljši.« XXX Ne, Maks! Zastonj si se bal, da te bom vpraševal, zakaj nosiš samo črne čevlje, zakaj ješ samo enkrat na dan ali enkrat na tri dni, zakaj ne nosiš dolgih las, zakaj ne hodiš plesat... Ne, nisem mislil tega. Res je, ni mi treba skoraj ničesar spraševati o tebi. Vem, kaj meniš o pomanjkanju, v katerem živiš, vem, da bi raje igral v zakurjeni sobi, da bi bil raje sit kakor lačen, da si devet let zastonj komponiral, orglal in organiziral, kakor tudi tvoj prijatelj Kuljad, vse, kar se je pomembnega dogajalo v vaši mežiški cerkvi-Nihče ti ni rekel hvala, nobenega priznanja nisi dobil. Toda ti nisi dal »večni zbogom Hiši božji« zaradi neprlzna-nja. Vem tudi, da si napisal že bolj pomembne skladbe, ki si jih igral »vernim dušam z neukimi ušesi« med »službo božjo«. Da sl vadil in vodil zbor in počel še mnogo drugih opravil za ime Boga. In vem, da sl danes srečen. Srečen za priznanje, ki smo tl ga dali. Nekateri smo srečni s teboj. XXX »Pojdimo podaljšat čas! Podaljšajmo ta trenutek prvega priznanja, skromne slave.« Morda te danes ne bo zeblo, naš MaStr! 2e jutri pa boš morda že spet lačeri. * In že jutri bom mogoče spet slišal prijatelja, ki bo rekel: »Maks pasje živi, bojim se za njegovo zdravje.« Jurij Kurč Šaljivec Iz razstave ameriške grafi t Tako kot nese tok zgod ie in način življenja na Dal zzl po isti poti kulturni vplii notranjost. Danes je Атф\ kot je Evropa kdaj koli saj smo je navajeni glaik< tudi najelitnejšo predstav >' kar ima, kupila ali prepr ik ko se stara celina, obreni yf\ sto krčevito oklepa stari dinamiko, prav krčevito 1 pa tudi resnic. Nikakor z uspehom, celo mimo lafe rov, kot tistih, ki bi lahk an mnogo, ne samo po štev jp: veji katerekoli človeških prav posebej v grafiki, nost brutalno. V betonskim nje. Vse je treba narediti J« nima niti najmanjših mo & lahko očital divjaštvo, če nedavno tega naučil ne vati. 1 s ) A Maribor, 12. decembra 1968 V čem je torej razloček fiko? Japonec je živel, in dicijo, najbrž še živi tesnfco daj a, pa naj bo to narava rti sem tuje stvari, kot so prostitutke, generalni direfcr in še množica drugih, za|at pameti ne bi prišlo, da bi jf Vsako delo, ki ga ustva: samega. Dela, ki smo jihfic iz narave, še več, zdelo se čili od sebe. Zaradi tega izpovedna, samo manj ne] na. V njih je mnogo po; go humanističnega in splo! Pred seboj imam dva čet' loma pokrivata.4 Oba sta skupni ploskvi rumena bi bolj živa. Nič več. Ni pri dela je »Arktični cvet«, videl, da bi kdo tako temft stvo predstavil cvetico, samo verjel, da sta arktiči temveč sta mi razkrila po1 ravo. Cvet sam ni več zanilv do nas, vtis, ki nam ga di del, nikakor pa ne more: prevladuje. Pred seboj s: V njej se kažejo domala nekaterih opazimo tisti tako značilen za ameriški večini stvaritev na podri in drugim, na videz vsakdij mercialne narave. Nekata ,i nost z našimi primitivnimi i k vse bolj navdušujejo nad) ii zamotanimi in iracionalni! i staja vse bolj očitno, da 11 bolj oddaljene, da nam la a provokativna. Ameriški el fe Prav vse razstavljeno puš Г> mučila oko ali želela povz č Morda je bll izbor tak, .mi i vrgli. Sliši se smešno, toda i no abstraktno podobo kpt ii) (qO S. Kerbler notranjost ie ameriške vojake, politiko fzhod, tako prihajajo od tam f način poglabljanja v lastno jv mnogočem bližja Vzhodu, a. Sliši se prav paradoksno, kot najmočnejšo, vendar ne rzapadne kulture, ki je vse, Ikopirala po Evropi. Medtem ma s tradicijo, vse prepogo-je v Ameriki čutiti silovito ge novih poti, novih načinov | vsa prizadevanja kronana rečemo, da je več slepih tlim pripeljali. Američanov je Rrebivalcev, ampak v vsaki mosti, tudi v umetnosti, še ^Izpovedujejo divje, narav-angli ni prostora za mencajo, dosledno in gotovo, sicer Iti. uspeha. Evropejec bi jim bi bila sila tisto, kar se je I ceniti, ampak tudi maliko- 1 ameriško in japonsko gra-sremo, kako je vezan na tra-bvezan z okoljem, ki ga ob-*iižina, ali celo na videz pov-jmarne, ■ pristanišča, poulične flBr koncerna, v katerem dela mero Evropejcu niti na kraj lmzal nase. Jpistane del okolja, del njega mdell na razstavi so iztrgana fflje celo, da so jih avtorji lo-tynič manj osebna, nič manj (tedna ln veliko bolj abstraktna ameriškega, pa tudi mno-■Hoveškega. potnika, ki se med seboj de-i rumene barve, le da je na 4 malo močnejša ln zato še ita in ne ornamenta. Naslov hi pop art, vendar še nisem to in s takim smislom za bi-četverokotnikoma nisem rvetlca sredi puste pokrajine, i nov način gledanja na na-., v ospredju je njegov odnos V stilu pop arta je še nekaj fdlti, da ta smer na razstavi neli izbor ameriške grafike, iokovi sodobne umetnosti. V smisel za gibanje, ki je .grafijo in hkrati daje ton ■eklame, športne fotografije jn in banalnim stvarem ko-[lela kažejo določeno sorod-arjl. Danes, ko se zahodnjaki luizmom, budizmom in prav prlentalsklmi navadami, po-ajo nekatere stvari biti čim i postanejo blizu. Dela niso se provokacija ne spodobi, prijeten vtis. Ni slik, ki bi tl nelagodnost pri gledalcu, i so tako ustvarjanje že za-igo težje je ustvariti dovrše-jnlsel v konkretni obliki. Sli- ka je že davno izgubila pomen dokumenta In registracije Vsakdanjosti. Vse, kar vidimo, lahko spravimo na fotografski in filmski trak. Predstavili so nam nevidni svet, svet, ki obstaja samo v notranjosti na videz sijoče in brezhibne Amerike, svet, ki vedno bolj osvaja staro celino in ki bo prej ko slej uničil naš na tradicijah sloneči način življenja. Urejena notranjost je prvi pogoj za uspešen spopad s prodirajočo avtomatizacijo in dehumanizacijo življenja. Današnji svet zahteva na eni strani popolno podrejenost in brezimnost človeka, na drugi strani pa absolutno uravnovešenost, hladnokrvnost in možnost naglega samostojnega odločanja, kar lahko izvira samo iz močne individualne osebnosti. Človek išče oporo. Ne more je dobiti ne v socialni strukturi, ki temelji na denarju, ne v standardni obliki družinskega življenja, ne v ohlapnih nacionalnih in religioznih zvezah, ki so v Ameriki tako pogoste. Pride do bega in upora. To ni beg v neko določeno smer, še več, ni beg v želji, da bi dosegel določen cilj, to je beg pred samim seboj v samega sebe. Ameriški način življenja priznavajo vsi, da, celo hipiji so samo del tega načina, nekaka variacija na isto temo. Upora proti strukturi ni, ali pa je vsaj zelo slaboten. Vsa prizadevanja so obrnjena v nasprotno smer. Človek se notranje reorganizira. Nasproti vsemogoči zunanji strukturi postavlja svojo notranjo strukturo in infrastrukturo, ki ga varuje pred pretresi in naglimi udarci. Vsi poznamo trdoživost kmečkega življa. V mnogih primerih imajo kmečki otroci v mestu mnogo bolj trezno mišljenje, mnogo večje živčne in miselne rezerve kot rojeni meščani. Oni imajo svoj intimni svet, v katerega se lahko umikajo. V Ameriki kmetov že dolgo ni več. Vsa plemenska zavest, ki se kaže pri nas v nacionalizmu in občudovanju samega sebe, se je tam reducirala na sovraštvo do črncev in drugih obarvanih ter Zidov in komunistov. Notranjega sveta naenkrat ni več. Vse se odvija na površini. Prav te grafike kažejo, da le obstaja neka potreba po notranjem življenju. Gotovo se s to zadevo ne trudijo, in zavzetost jim je treba priznati, ne zaradi nekih sentimentalnih želja in kompleksov, temveč zaradi docela praktičnih ln racionalnih potreb. V tem je velika vrednost te razstave. Ivo Rudolf oče, mati, brat, jaz in nekaj stvari Moj oče se je boril v NOB. Prvo noč je bilo temno. Drugo noč je bilo temneje. Tretjo noč je bilo najtemneje. Potem je bilo ves teden hudo. Ko je prehodil 3660 km, je osvobodil samega sebe in slovensko ljudstvo. Tako sem se svoboden rodil. Moja mati se je borila v NOB. Prekleto jo je bilo strah. Bila je mlada. Gledala je, kako odpada listje jeseni in zeleni trava spomladi. Ko je bilo najbolj hudo, je klicala starše in boga na pomoč. Pa se je osvobodila, ko so jo osvobodili partizani. Tako me je svobodna rodila. V obdobju graditve socializma sem dobil svobodnega bratca. Moral sem ga krotiti. Tako sva drug drugemu jemala svobodo ln živce. Takrat je bilo pesmi borbe in dela na pretk. Ko so zgradili šolo, so me spustili vanjo. Bral sem pod svobodnim soncem in se enačil z Ostrorogim ' Jelenom. Živimo v svetu, kjer dobrin ni v izobilju. Zato moramo gospodariti. Počasi se daleč pride, v romanih pa hitro. Vzljubil sem denar, knjigo pa vrgel v kot. Telo sedi na stolu. Stol se na štirih mestih dotika parketa. Parket je rjav in povsem običajno sestavljen v cik cak. Stol je bel; ni moderen, je lesen in trden. Ima ravno sedalo in rahlo ukrivljeno naslonjalo z dvema širokima prečkama. Telo ima eno nogo oblečeno v hlačnico modre trenirke. Je dvignjeno s peto na sedalu stola, koleno je v višini brade in okenske police. Nogavice se perejo tako, da so po pranju bolj čiste kot pred njim. Primi eno ali obe z desno ali levo roko in jih spusti v umivalnik. Vanj nalij toplo ali mrzlo vodo. Ni pa nujno tako. Lahko daš eno nogavico v vodo z nogo vred, druge pa sploh ne pereš. Mokrih nogavic ni priporočljivo dajati na noge, ne v čevelj in ne v žep. Moja leva roka ima pet prstov: palec, kazalec, sredinec, prstanec, mezinec. Moja desna roka ima pet prstov: palec, kazalec, sredinec, prstanec, mezinec. Moja leva noga ima pet prstov: palec, kazalec, sredinec, prstanec, mezinec. Moja desna noga ima štiri in pol prsta: mezinec, prstanec, sredinec, kazalec, pol palca. TO NI RES. Na moji mizi leži torbica in škarje za nohte. Torbica ima nerjavečo zadrgo. Škarjice nimajo nohtov. Leže tri centimetre od torbice, ki je črne barve. So pol odprte in so na trikotniku Iz umetne mase. Škarje lahko razrežejo torbico; obratno ni mogoče — razer. če bi se zgodil čudež. Zdi se, da se tak pojav ne bo dogodil na moji mizi. Na škatlici piše apage satanas s klicajem in prevodom v slovenščini. To še ni vse. Na isti strani škatlice je napisano tudi vale s klicajem in slovenskim prevodom. Oba napisa sestavlja 7 ajev, 2 beja, 2 čeja, 3 doji, 5 ejev, 1 ge, 1 ha, 3 iji, 1 1, 2 nja, 3 oji, 2 peja, 3 rji, 3 sji, 1 t, 1 u, 2 veja, 1 z; črke c, f, j, k, m, ž niso bile uporabljene za ta dva napisa. Toni Končnik čarov cankar -tokrat drugače Ш- i Janko čar je ponovno pripravil Izbor Iz Cankarjevih tekstov, tokrat v nekoliko drugačni podobi. Predstavil nam je tistega Cankarja, ki ga dovolj dobro poznamo iz šolskih klopi — zasanjanega, trpečega, resigniranega. Težko je reči, kateri izbor nam je bliže, s katerim »intenzivneje« posega v naš čas in prostor. Vsekakor se moramo pridružiti Kreftovemu mnenju, da je »Cankar neizčrpna biblija slovenstva«. Študenti pedagoške akademije so Cankarjeve tekste predstavili dovolj učinkovito, dasiravno se vsiljuje pomislek zoper preveliko patetičnost. V nekem pismu upravniku ljubljanskega gledališča namreč Cankar sam pravi: »Bog nas obvaruj patosa«. No, kljub temu lahko rečemo, da je prireditev izredno uspela, da je PA z njo dostojno proslavila 50-letnico Cankarjeve smrti, in da bi bilo potrebno večer Cankarjeve besede ponoviti tudi na drugih višjih šolah. z drugega občnega zbora KUD študent Bil je v soboto, 14. XII., v prostorih KUD Jože Hermanko. Dosedanji predsednik je podal jedrnato poročilo o dosedanjem delu. V tem letu je bil najbolj dejaven pevski zbor, ki je dosegel lepa priznanja. Folklorna skupina se je srečala z mnogimi težavami zaradi neustreznih pogojev vadbe, ker so prejšnji člani večinoma končali študij. Ekipo so zato na novo sestavili ln še zaradi nedoslednega dela nekaterih članov. Določene težave so se pojavile tudi pri sodelovanju glasbenega centra s KUD Študent, vendar so bili hkrati podani nekateri konstruktivni predlogi, ki bodo stvar pomagali razvozlati. Diskusija ni bila posebno živa. KUD se je predstavil kot lepo urejena in homogena celota, kar je navsezadnje še več vredno kot diskusija. Letos je obnovila delo dramska sekcija. Staremu upravnemu odboru so dali razrešnico in vse priznanje za dosedanje delo. Za novega predsednika so z veliko večino glasov Izvolili bivšega tajnika Radovana Cotiča. restavracija center Ob prihodu v Maribor priporoča samopostrežna restavracija CENTER svojo bogato izbiro jedi! in pijač. Posebej priporočamo slaščičarno DOMINO in na novo odprlo GOSTISCE PRI TREH RIBNIKIH. Vsem cenjenim gostom želi kolektiv srečno in uspeha polno novo leto! Ф hotel slavija Moderno opremljen hts&A A kategorije, zgrajen 1963.144 sob s telefoni. Cena sobe od 33 din dalje. Popularni Snack-bar, na obnovljeni terasi vsak dan razen ponedeljka glasba s plesom. SREČNO NOVO LETO! zbor zadružnikov poudarek na bilateralnem sodelovanju ZSJ Mednarodna politika zveze študentov Jugoslavije, načela in metode pri njenem izvajanju ter mednarodno študetsko gibanje v Evropi, Aziji, Latinski Ameriki in Afriki so bile glavne teme posvetovanja v Zagrebu, na katerem so sodelovali predstavniki mednarodnih odborov in komisij jugoslovanskih univerz ter visokih in višješolskih centrov in predstavniki komisije za mednarodno politiko pri Centralnem odboru ZSJ. Osnova za izredno plodno razpravo in sprejetje sklepov so bila predavanja in referati. Luka Markovi? je govoril o mednarodni politiki ZSJ v odnosu do Mednarodne zveze študentov. Poudaril je, da MZŠ pravzaprav izhaja iz Kominterne in da ima v njej še vedno poglavitno besedo Sovjetska zveza ter njeni sateliti. Tako je zveza izrazito blokovsko obarvana, čeprav ima blizu 100 članic, predvsem iz Azije in Latinske Amerike (Kuba). Poudaril je, da se ZSJ ne bi smela ograditi od MZS, in s tem prenehati sodelovati z njenimi članicami, saj je za mednarodno študentsko gibanje značilno predvsem socialno, manj čisto politično gibanje. Glavne ovire za enotno mednarodno študentsko gibanje je blokovsko stališče držav, etatizem, idejna razdelitev sveta, vse večji razloček med razvitimi in nerazvitimi. MZS ne bo uspevala, dokler socialistične dežele ne spremene svojega stališča do nerazvitih in dokler bodo študentske zveze v socialističnih deželah vse preveč komsomolske. Predsednik ZŠJ Vladimir Gligorov je v razpravi omenil, da je MZS dokazala svoje blokovske tendence ob avgustovski agresiji na CSSR, ko praktično sploh ni izrazila svojega stališča na ta dogodek. Marin Gerškovii iz Zagreba je v svojem predavanju o drugi veliki svetovni študentski zvezi, Mednarodni študentski konferenci, poudaril, da je bila le-ta sprva povsem ideološko in blokovsko neopredeljena, stvar pa se je zasukala v povsem drugo smer* ko so jo pričele pretežno financirati ZDA. V težko krizo pa je prišla konferenca po znani vohunski aferi s CIA, ko je dejansko odstopila od sodelovanja tudi ZŠJ. Milan Milutinovi 5 je orisal trenutni položaj študentskega gibanja v Aziji. Gibanja v po- sameznih deželah Azije so skorajda identična, razen v Japonski in Kitajski. Skoraj vsaka politična partija ima svojo študentsko zvezo, medtem ko nacionalne unije nimajo velikega vpliva. Ta razcepljenost se negativno izraža v mednarodnem študentskem gibanju. V Japonski prav tako vlada precej konfuzen položaj zaradi mnogih študentskih zvez, ki so še danes razdrobljene na celo vrsto frakcij. Študentje v Japonski se izgubljajo v psevdo revolucionarnosti, medtem ko sindikalistične probleme prepuščajo mladinskim organizacijam. Imajo pa zelo velik vpliv na mednarodno politiko Japonske. Slej ko prej pa je še vedno najmočnejša nacionalna japonska študentska unija Zengakuren, ki je bila ustanovljena na pobudo KP Japonske. Položaj študentskega gibanja na Kitajskem je zaradi neinformiranosti povsem nejasen. Zlatibor Milovanovi* je omenil, da študentsko gibanje v Latinski Ameriki izhaja predvsem iz velikih socialnih in družbenih protislovij ter pod vplivom študentskega gibanja v Evropi, vendar se z zadnjo konstatacijo ne moremo strinjati. Se posebej izrazito pa je gibanje letos, na petdeseto obletnico reforme univerze v Cordobi v Argentini. Študentsko gibanje v Evropi je na dnevnem redu na straneh vseh naših časnikov, zato ga sploh ne bomo niti analizirali. Težo posvetovanju je dala razprava in sklepi o principih in metodah vodenja mednarodne politike ZSJ. Vladimir Gligorov je dejal, da je osnova mednarodne politike ZSJ Istovetna s politiko naše države, razen v nekaterih specifičnih oblikah. Delujoče strukture in subjekti pri vodenju mednarodne politike ZSJ stoje na stališču samostojnega odločanja, na svojih načelih in načelih tistih, s katerimi kontaktiramo in na podlagi volje široke študentske populacije. ZSJ želi univerzalno sodelovanje s težnjo po enotnosti mednarodnega študentskega gibanja. Velik poudarek je treba dati bilateralnemu sodelovanju. saj lahko * vsakim najdemo stične točke, ne glede na ideologijo in druge specifičnosti. Zaradi pomanjkanja denarja in bližnjih interesov je dobro sodelovanje s teritorialno bližjimi področji. PozlUvno Je tudi sodelovanje preko mednarodnih študentskih central, seveda če so v njih zastopani predstavniki večine študentov posameznih držav. Mednarodno sodelovanje Je predvsem med mesti na nivoju univerze ali visoko- in višješolskih centrov, mednarodna komisija ZSJ pa na nivoju študentskih unij. Predstavniki ljubljanske univerze so zahtevali, da se mora kreiranje mednarodne politike v-SJ povsem demokratizirati, se pravi, da mora pri njem sodelovati vsak študent. Na podlagi reak-- cije študentov na mednarodne dogodke se naj oblikuje mednarodna komisija. Da bi se ta težnja realizirala, pa Je treba nujno spremeniti oz. izboljšati sistem informiranja. Zato so predlagali ustanovitev press centra, ki bi zbiral informacije ter jih prenašal med študente. Udeleženci posvetovanja so sprejeli sklepe In resolucijo, ki bi se 'naj nujno realizirali. Udeleženci so menili, da je za demokratizacij o mednarodne politike ZSJ nujno potrebno večje reagiranje študentov na vse mednarodne politične dogodke in mednarodno politično gibanje. Pri kreiranju mednarodne politike ZSJ morajo direktno sodelovati vsi študentje. ZSJ mora Izraziti svoje stališče pri vsakem pomembnem premiku in dogodku v mednarodni politiki in mednarodnem študentskem gibanju. Zato Je treba nujno organizirati seminarje na univerzah ln v visokošolskih centrih o mednarodni politiki ZSJ ter posvetovanja o oblikah dela mednarodnih komisij znotraj pravkar omenjenih struktur. Postaviti je treba načelno vprašanje mednarod-'nega sodelovanja ZSJ z ozirom na mednarodne odnose Jugoslavije. Za Informiranje bi bilo pozitivno ustanoviti trimesečni bilten, ki bi informiral študente o mednarodnih dogodkih. Velik poudarek sp tudi dali sodelovanju s tujimi študenti pri nas, še posebej z mednarodnimi študentskimi klubi prijateljstva. Z ozirom na blokovske tendence in ideološka razhajanja mednarodna politika ZŠJ ne more biti vezana zgolj na mednarodne študentske organizacije, zato je treba dati prednost bilateralnemu sodelovanju. Akcijska enotnost z ozirom na konkretne probleme, skupne vsem študentom, mora biti osnova za skupen nastop vseh študentov sveta. Članstvo ZŠJ v MZŠ obvezuje jugoslovanske študente na borbo za demokratizacijo MZŠ. B. ZAVRNIK Mika Tripalo je v razgovoru g študenti dejal: O študentskem tisku (cit.): Pluralizem idej mora obstajati. Sem sodi tudi študentski tisk. Študentski tisk nikakor ne rabi za vsema ti stališča ofi-clainega časnikarstva. Sem nasprotnik cenzure in prepovedi študentskega tiska. Sem za popolno javno polemiko, tudi idejno in politično, zahtevati pa moramo večjo odgovornost uredništev. O sprejemu mladih v ZK (cit.): Politično angažiranje mladine Je odločilnega pomena. Socialistični napredek države Je odvisen od stvarne, ne pa formalne angažiranosti mladine. Nisem proti masovnemu, sem pa proti kampanjskemu vstopu mladine v ZK. Poročilo o delu v tem letu je podal upravnik zadruge Riko Vračko. Zadruga je ponovno razširila in uvedla nekatere nove dejavnosti, tako da se je promet povečal za okoli 35 odst. Največ nezadovoljstva med študenti je nastalo zaradi tega, ker navadno ne dobe plačila takoj po opravljenem delu. Na žalost zadružno vodstvo ne more povsem uspešno reševati tega problema, saj ogromno podjetij plačuje račune za storitve študentov šele po več opominih, kar se lahko zavleče tudi za tri do štiri mesece. Izplačila so se gibala od 400 do 800 S din na uro, odvisno od teže in zahtevnosti dela. Glavna ovira za še večjo razširitev dejavnosti je v presežku redne delovne sile v regiji. Zadruga je ta problem rešila tako, da opravlja dosti storitev, ki jih druge organizacije niso sposobne opraviti. Gre predvsem za hitre in množične začasne zaposlitve. Večjo afirimacijo so otežkočali nekateri študenti sami, s tem da sprejetega dela niso opravili kvalitetno, da niso redno prihajali na delo ter so potem, ko so menili, da so zaslužili dovolj, poslali koga drugega, ki ga je bilo spet potrebno vpeljati. Sledil je referat tajnice zadruge in predsednice njenega upravnega odbora, Olge Geričeve. Pojasnila je nekatere stvari v zvezi z minulo kampanjo proti zadrugi. Res je sicer, da je zadruga poslovala brez zadružnega sveta, ker so zadrugo tudi prevzeli brez njega. Vendar pa to ni vplivalo na pozitivne težnje po razširitvi dejavnosti, na doseganje večjih urnih postavk in krepitev vzajemnosti med zadružniki. Bilo je nekaj nepravilnosti v poslovanju, zlasti pri dajanju posojil, vendar nikakor ne moremo govoriti o kakršnem koli prisvajanju družbenih sredstev in kriminalu. Po mnenju izkušenega pravnika in tajnika združenja visokošolskih zavodov, bi teh nepravilnosti v veliki večini naših podjetij našli veliko več, čeprav le ta razpolagajo s profesionalnim kadrom. No, na srečo je kampanja minila, na zboru ni bilo opaziti razgretih glav, ki so prej na vogalih in po kavarnah navdušeno kritizirale zadrugo, ostal je le slab spomin in precej škode zaradi omajanega ugleda pri poslovnih partnerjih. Izvolili so svet zadružnikov, iz tega pa upravni odbor. Svet šteje 21 članov, upravni odbor pa šest članov. Novo izvoljeni predstavniki so se zavezali, da bodo v teh telesih delali, ne kot prejšnji upravni odbor, ki ga je bilo treba redno dva- ali večkrat sklicevati, da bi lahko dosegli sklepčnost. V zadružnem svetu so avtomatično poleg izvoljenih članov še štirje člani vodstva zadruge in predstavnik odbora ZS. Obravnavana je bila tudi možnost prehoda vseh dejavnosti organizacij študentov na enotno računovodstvo pri zadrugi. Ivo Rudolf SREČNO NOVO LETO 1969 vam Zeli HOTEL R E L IN SE CENJENIM STRANKAM SE NADALJE TOPLO PRIPOROČA! O Tokrat v lij naši rubriki niste zasledili nobene bodice na račun , ZS MVZ. Zlobni jeziki pravijo, da je to pripisati tristotim starim tisočakom, ki jih je odbor dobrohotno namenih Katedri ob rebalansu. Zeleni bruci VEKS so v varstvu starih bajt srečno in »orno prispeli na svoj cilj«— na brucovanje v Kidričevo. Foto: B. Čerin . .............................................................................................................................................................. ■ '■ — . ■ - ' ' - ........................................................................................................................................................................ misli ob kongresu Z K S V Ljubljani je bil od 9. do 11. decembra VI. kon-. gres ZKS. Kot vedno je bil tudi tokrat dorasel svoji nalogi, kajti rešiti je .moral vprašanja, ki jih sami zase in nepovezano nismo zmogli rešiti. Na kongresu je prevladovala ugotovitev, da je nova organizacijska struktura ZK omogočila večjo učinkovitost akcij, večjo dinamičnost ln neposrednost vključevanja' komunistov v razreševanje problemov. Vendar pa se sočasno ponuja ugotovitev, da še nikakor niso izkoriščene vse organizacijske možnosti za uspešnejše delovanje ZK. Se vedno srečujemo v vsakdanjem življenju primere, ko se ZK ukvarja sama s seboj, z manj pomembnimi vprašanji, ki zakrijejo resnične probleme in nerešena vprašanja, ki bi jih morali prvenstveno reševati znotraj organizacije. Dosegamo pogoje, ko se socialistični odnosi obnavljajo na lastni osnovi. Zato lahko naredimo naše življenje še bolj demokratično kot je, zato prihaja lahko do odprte konfrontacije mnenj, vseh idejnih tokov. Ta nova demokratizacija pa zahteva stalno prisotnost vseh komunistov, v vseh družbenih sredinah In procesih. Kjer komunisti niso dovolj budni, se pojavljajo primeri, ko se uveljavljajo samoupravljanju nasprotne sile, ozke birokratske skupine zavirajo vpliv delovnih ljudi na odločanje. Vendar niso redka mnenja, da se ZK ne sme vmešavati v notranje odnose delovnih organizacij. \ Idejni boj je treba voditi strpno in razumno, ker se je treba izogibati skrajnosti (s silo uveljavljati večinski princip). Politično aktiviranje mladih je poglavitni pogoj za preporod ZK in vso družbeno politično aktivnost. Mladim komunistom je treba omogočiti vsa sredstva za vsestransko rast, treba jih je neprestano spodbujati in razvijati njihovo opredeljenost za demokratičen socializem. Omogočiti jim je treba, da se tisti, ki so sposobni in ki imajo možnosti za delovanje v družbeno političnih organizacijah, vključijo aktivno v njihovo dejavnost, ki mora poslej postati del njihovega političnega delovanja. Generacijski konflikt, ki se pojavlja vzporedno z „novim... vključevanjem mladih komunistov, se javlja kot nasprotje med različnimi aspekti in mentalitetami generacij, ki so prisiljene, da živijo prostorsko in časovno povezane. Eden izmed vzrokov je tudi v tem, da so nekateri starejši ljudje že manj sposobni, da bi se prilagodili sodobnim družbenim situacijam. Zato razvijajmo strpnost in zaupanje. Odnos med kulturo in politiko je lahko popolnoma brez protislovij, lahko pa je najti možnosti, da se politika zlorabi za onemogočanje svobode umetniškega ustvarjanja. Nenavadno vrenje na kulturnem področju je lahko opaziti tudi pri nas, v Sloveniji. Ampak kritika in polemika morata potekati predvsem znotraj kulture same, če nočemo, da bo kultura konformistična in (po Cankarju) sploh več ne bo kultura. Za ta dialog v kulturi se morajo komunisti zavzemati, zato mora do tega dialoga priti tudi v ZK sami. Različnih pogledov ne smemo in ne moremo v duhu splošne demokratizacije diskvalificirati in jih skriti kot socializmu škodljive. Mladine ne moremo ocenjevati kot celoto. Preveč idejno in politično heterogena je. Čedalje hitreje dozoreva, obenem pa se čedalje pozneje vključuje v družbo in družbene odnose. Mladina ni socialistična samo zaradi tega, ker živi v socialistični družbi. Treba jo je usmerjati in oblikovati njeno zavest Mladi komunisti ne smejo ostati zgolj na ravni partijskega pomladka in na sestankih in v družbi vihteti rdečo knjižico, obenem pa vsem novim pridobitvam in smernicam obračati hrbet iz preprostega razloga ker jih ne poznajo. Mladi komunisti se morajo namreč zavedati, da knjižica ne pomeni že tudi idejni boj. Naša socialistična družba postaja čedalje bolj odprta in povezana s svetom. Zveza komunistov je idejnopolitična sila samoupravljavske družbe. Očitajo ji, da je nekakšen monopolni lastnik odločanja. Vse takšne in podobne misli bi po mojem odpravil (ali pa bi jih deloma potrdil) odkrit dialog med komunisti in skeptiki, ki so nad ZK razočarani in ki v njej ne vidijo rešitve (vsaj trajnejše ne) in prihodnosti. Problemov pa ne bomo nikoli odstranili tako, da o njih ne bomo razmišljali. Družbeni nemir in negotovost, ki bi se v tem primeru pojavila, pa bi lahko proglasili za tujega naši družbi. Samo, za kako dolgo lahko odlašamo? Vemo, da socialistična družba ni imuna pred konflikti. \ Kako dolgo bomo še poslušali očitke, da je treba preiti od besed k dejanjem? Ali so vse takšne kritike opravičene? Nekatere so, nekatere pa so le plod nepoznavanja problematike ali pa celo pomenijo zlonamerno majanje temeljev ZK. Toda predaleč je že večina naših ljudi, da bi lahko taka alarmantnost rodila uspehe na širšem področju. Sem proti kakršnikoli kuloarski kritiki, proti takšni, ki si je ljudje ne upajo povedati naglas. Ena izmed zanimivih področij diskusije je tudi samoupravljanje. To se lahko razvija le na osnovi določenih gospodarskih pogojev, nikakor pa ga ne moremo razviti s pomočjo intervencije od zunaj. Problem, ki sem ga nakazal, je dosti preobsežen, to pa so verjetno ugotovili tudi delegati na kongresu, saj se je razvila živahna debata. Ugotovimo lahko to, da je VI. kongres dal določene pomembne rešitve. Seveda pa resolucija ne more biti akcijski program, ki bi dal odgovore na vse probleme na vseh področjih, ker bi zaviral akcijsko dejavnost komunistov in drugih samoupravljavcev. ZKS je borbena organizacija. Zato je v njej potrebna takšna struktura in takšna sestava, ki bo njeno delovanje usmerjala vedno v smeri, v katere težijo delovni ljudje, in ki se bo zavzemala za takšne notranje odnose, ki v človeku razvijajo (ali pa šele budijo) socialistično zavest, demokratičen čut in ki bo človeka osveščala. DUŠAN ZBASNIK • filmska kultura Razveseljiva je novica, da bo Maribor dobil filmsko gledališče. Poslavlja pa se vprašanje, če bo le-to v celoti doseglo svoj narhen. Precej verjetno je, da se bo zanj zanimala le peščica ljudi. Kot nekak predhodnik filmskega gledališča so bile v Mariboru v začetku tega leta abonmajske predstave. Od začetka ic vladalo zanie precejšnje zanimanje, ki pa se je zmanjšalo, ko so bili na sporedu najkvalitetnejši filmi tega abonmaja, ki pa so bili izdelani na nekomercialen način (za primer lahko povem SANJAVE ZVEZDE VELIKEGA VOZA, BALTAZAR itn.). Kako je mogoče kaj takega v naši državi, v naši družbeni ureditvi? Kako da imajo ljudje tako malo estetskega čuta, da je vse prepuščeno feomercializmu, razvrednotenju umetnosti? Film bi ne smel biti posnet v komercialne namene, moral bi nam pokazati našo sedanjost. Govorimo lahko o pravi poplavi t. i. »šunta«, ki nas dobesedno preplavlja. Se posebej je to opazno v majhnih krajih, kjer so predstave enkrat ali avakrat na teden in je izbira filmov popolnoma odvisna od uprave kinematografov. Tam prikazujejo skoraj izključno filme brez kakršnihkoli kvalitet. Vendar za ta naval ne moremo obtožiti le distributerjev, ki odkupujejo te filme v tujini. Ce pogledamo sezname filmov nekaterih distribucijskih podjetij, lahko ugotovimo, da so v njih za nas skoraj neznani filmi, filmi, ki jih skoraj nikjer ne predvajajo. Najbolj očitno je pri podjetju KINI EMA, ki odkupuje najmanj komercialnih filmov. Ugotovimo lahko, da skoraj polovice filmov sploh ne predvajajo naši kinematografi. Do neke mere bi bilo opravičljivo, če ne bi predvajali filmov. ki so brez vrednosti in brez komercialnega učinka, neodpustljivo pa je, da se najdejo med nepredvajanimi filmi pomembna filmska dela. Upam, da bo filmsko gledališče nekoliko izboljšalo položaj naše reproduktivne kinematografije. Toda potrebna bi bila filmska vzgoia v srednjih šolah, prav tako kot sta potrebni likovna in glasbena vzgoja. GORAZD SANCIN volja, idealizem in vera v zmago Ko lz dneva v dan govorimo In ugotavljamo, da ima mariborska srednješolska mladina izreidno slabe pogoje za nemoteno delo v mladinski organizaciji, pa pozabljamo na podeželske mladinske aktive, ki prav tako spadajo pod okrilje mariborske občine. Lahko se je izgovarjati na pogoje vsem tistim, ki nimajo volje za vestno delo v mladinski organizaciji. Težko in pretežko pa je v majhni, nezakurjeni sobici s sliko maršala Tita in z zastavo socialistične federativne republike Jugoslavije dosegati uspehe. Toda z neomajno voljo, idealizmom in borbenostjo so mladinski aktivi na podeželju dosegli ogromne uspehe na organizacijskem športnem in družbenopolitičnem področju. Naj bo kratek intervju z mladinskimi aktivisti iz Velke le dokaz mojim trditvam in vzor vsem tistim, ki mislijo, da so samo pogoji pogoj uspeha. ČRNCEC MIRKO (predsednik mladinskega aktiva v Velki): Po nekajletnem premoru je naš aktiv z novim upravnim odborom začel z.resnim delom. Mladinci aktiva, ki šteje petdeset članov, so se zagrizeno pognali težavam nasproti, jih premagovali in dosegali uspehe, ki so nas v občinskem tekmovanju pripeljali na sedmo mesto. Uspeh je še večji, če se zavedamo, da večina mladincev preživi delovni teden v Mariboru in v sosednji Avstriji, kjer so si šilom prilik poiskali delo. V letošnjem letu smo uprizorili več dramskih del ter z njimi gostovali v sosednjih mladin- skih aktivih. Naši športniki so se nič kolikokrat pomerili s športniki sosednjih aktivov in z graničarji. Edina nesreča pri vsem tem pa je, da za naše težave nimajo posluha odgovorni ljudje in krajevna skupnost, kaže pa, da se bodo razmere z obojestranskim razumevanjem izboljšale.« SERK KONRAD (podpredsednik): »Res je prav žalostno spoznanje, da naše delo ni vrednoteno tako, kakor bi moralo biti. Naša krajevna skupnost ne priznava dela in prizadevanj nas mladih in se ne zaveda vloge, ki jo imamo mladinci v današnjem družbenem življenju. Zato je naše delo borba, zato so naši uspehi dvakratni uspehi.« MAROSA MARIJA (tajnica): »Kljub velikim uspehom, ki smo jih dosegli v minulem lčtu, pa se zavedamo, da naše delo v mladinski organizaciji še ni končano. S še večjim zanosom se bomo zagnali v delo in tako dokazali vsem tistim, ki hočejo delati razdor med nami samimi, da jim to nikoli ne bo uspelo. MIHELIČ JOŽICA (blagajničarka): »Nihče pred menoj še ni povedal, kakšne pogoje imamo za delo, zato bom to storila jaz. Razen tu pa tam proste sobice kluba občanov in treh starih tisočakov v blagajni — nič. Ne! Imamo še predsednika in petdeset mladincev, ki so je pripravljeni boriti za mladinsko organizacijo, ki so polni zanosa in danes nam skoraj neznanega idealizma. S tem pa se da doseči več kakor s polno blagajno in vsemi drugimi pogoji skupaj. Z voljo in prizadevnostjo MORAMO in BOMO uspeli.« Da, to so nam povedali mladinski voditelji iz Velke v Slovenskih Goricah. Po vsem tem se vprašamo, kako je možno, da za trdo delo mladinci tega in morda še marsikaterega aktiva ne dobijo zadostnega družbenega priznanja, da o finančni pomoči, ki je prav tako pomembna in včasih tudi odločilna, niti ne govorimo. Ne moremo po vsem tem reči, da nekatere mariborske srednje šole niso dosegle takšnih in podobnih uspehov, toda takšne šole so bile vsekakor v manjšini. Ce pa pogledamo pogoje za delo pri enih in drugih, moramo takoj ugotoviti, da bi lahko mladinci v mestu z mnogo manjšim trudom dosegali še večje uspehe, kakor so jih doslej. Med mestno mladino ni tistega pravega spontanega samoupravljanja, kakor smo ga lahko zapazili pri že zgoraj omenjenem mladinskem aktivu. Tudi družbena kritika, ki je prisotna na sestankih, je daljnosežna in nekompromisna. Morda bo kdo rekel, da stvari idealiziram, toda reči moram, da bi si mladinci iz mest morali ogledati delo nekaterih podeželskih aktivov in tam sprevideti, da je želja po uspehu in neomajna volja in vera v zmago največ. Morda je še mnogo aktivov v mariborski občini, ki so dosegli enake uspehe, toda njihovo delo ni bilo tako opazno kakor delo mladincev iz Velke. Toda zavedati se moramo, da ni enotnih meril, za delo posameznih aktivov, posebno pa še podeželskih, kajti vsi se srečujejo s posebnimi specifičnimi težavami. Volja, idealizem in borbenost pa so skupne vsem. In v tem nas vaški mladinski aktivi prekašajo. KSELA TOMA2 potreba ali pohlep? Mnogo smo že napisali in povedali o novi kadrovski politiki. Pa še vedno ni rešen problem finansiranja šolstva, problemi v zvezi s tem, kako dobiti štipendijo, pa niso nič manjši. Težko je tudi dandanes dobiti službo, čeprav imaš ustrezno izobrazbo in si tudi sicer sposoben za delo, ki si ga želiš. Zato in zaradi podobnih problemov je veliko število mladih strokovnjakov brez dela. Profesorska obveza znaša enaindvajset delovnih ur tedensko, ki jih realizirajo med rednim poukom. Ostalih enaindvajset ur, kolikor jih še manjka do 42-urnega delovnega tedna, pa morajo izkoristiti za pripravo na pouk. Za to dobivajo redne mesečne dohodke. Razumem tudi, da imajo nekaj nadur na šoli, kjer učijo, ker se samo za nekaj ur ne izplača zaposliti nove delovne moči. Toda zakaj nekateri prosvetni delavci, ki so redno zaposleni in imajc še honorarne ure na šoli kjer poučujejo, iščejo zaposlitev (in jo tudi najdejo) še na drugih ustanovah? Saj imamo‘dovolj drugih, ravno tako sposobnih strokovnjakov, ki so brez zaposlitve. Več negativnih sklepov izhaja iz tega. Med drugim tudi ta, da se mora znižati kvalitetna raven pouka, če uči pedagog honorarno v času, ko bi se moral pripravljati za pouk. Drugi sklep pa izhaja iz tega, da če pedagog uči 40 ur tedensko, ne pa samo 21, en mlad strokovnjak nima službe. Nizki osebni dohodki prosvetnih delavcev ne morejo biti opravičilo za to ne fair potezo. Mitja Hren