DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XIX. letnik. V Ljubljani, junija 1902.	VI. zvezek.
Druga nedelja po Binkoštih.
Dvojna pot v nebesa.
Neki človek je napravil veliko večerjo in jih je veliko povabil. Luk. 14, 16.
Ravnokar ste slišali, predragi kristijani, priliko o veliki pojedini, katero nam pripoveduje Jezus v današnjem sv. evangeliju. Kaj pa nas uči ta prilika? Kakor je ta človek, ki je napravil pojedino, povabil sprva nanjo bogatine in znance, potem pa; ko ti niso hoteli priti, vse druge, „uboge in hrome in slepe in kraljeve", tako je tudi nebeški Oče pred vsemi izvolil judovski narod za svoje ljudstvo, potem pa, ko je to zavrglo njegovega Sina, potem je pa za svoje izbral vse druge narode in tudi nas, predragi kristijani. Uči nas torej ta prilika resnico, da vabi Bog k sebi vse ljudi, da hoče vse zveličati, resnico, katero nam potrjuje tudi sv. Pavel, ki piše: To namreč je volja božja, vaše posvečenje. (I. Tesal. 4, 3.) Toda, akoravno smo vsi poklicani, jih je vendar mnogo, ki bodo pogubljeni. Veliko je poklicanih pa malo izvoljenih. (Mat. 20, 16.) Zakaj pa ne bodo vsi ljudje zveličani? Slišali smo v sv. evangeliju, da je bilo mnogo povabljenih na pojedino, pa niso hoteli priti; tako je tudi tukaj. Bog kliče vse ljudi k zveličanju, toda mnogo jih je, ki nočejo slišati božjega glasu in se zato tudi pogubijo. Sami so krivi pogubljenja. To nam potrjuje Bog sam po preroku Ozeju: Sam sebi si poguba, o Izrael! pri meni je le pomoč za te. (Ozej. 13, 9.) O Izrael! O predragi kristijan! Sam boš kriv, ako se boš pogubil, ne pa Bog. On ti je
dal in ti še vedno daje dovolj milosti in pripomočkov, s katerimi se lahko zveličaš, ako le hočeš. Varujte se torej, da se po lastnem zadolženju ne bote pogubili in poslušajte sedaj, kako se moremo zveličati.
Dve poti ste, ki peljete v nebesa. Prva je pot nedolžnosti, drugaje pot pokore; tretje ni. Ako hočemo torej v nebesa priti, moramo po eni izmej teh dveh hoditi. Poglejmo bolj natanko vsako posebej.
I. Prva pot, ki pelje v nebesa, je pot nedolžnosti. Da se tisti, ki hodijo po nji, v resnici zveličajo, tega vam, predragi kristijani, gotovo ni treba dokazovati, saj ste se učili že v katekizmu, da pridejo otroci, ki umrjejo takoj po sv. krstu, naravnost v nebesa. Zakaj ? Zato, ker so nedolžni. Izvirni greh jim je namreč pri sv. krstu odpuščen in popolnoma izbrisan, druzih grehov pa nimajo; če bi jih pa imeli, bili bi jim izbrisani tudi ti. Kakor gredo pa mali otroci naravnost v nebesa, zato ker so nedolžni, tako gre takoj po smrti v nebesa tudi vsak drug človek, ki je do smrti neomadeževano ohranil krstno nedolžnost, saj se od malega otroka v tem nič ne razločuje. Zato vprašuje pobožni Job: Spomni se, te prosim, kdo je kdaj nedolžen poginil, ali kedaj so bili pravični pokončani? (Job. 4, 7.) Nihče izmej nedolžnih ne more biti pogubljen, zakaj sveto pismo trdi naravnost: Nedolžni bo otet, o tet pa bo po čistosti svojih rok. (Job. 22, 30.)
Kar pa mi trdno verujemo in kar nas uči sv. pismo, da se namreč po potu nedolžnosti gotovo zveličamo, to nam potrjuje tudi neka druga resnica. Odkod je pekel ? Pekel je zavoljo greha. Dokler so bili pogubljeni angeli še nedolžni, tako dolgo ni bilo pekla, ker ga ni bilo treba. — Ravno tako je bilo tudi pri človeku. Bog ga je postavil v raj veselja in sreče. Odločil je, da bo nekaj časa živel v zemeljskem raju, potem se bo pa preselil v nebesa. Pekel takrat še ni bil za človeka, ker je bil ta še nedolžen. Kakor hitro je pa Adam grešil in v njem tudi mi, v tistem trenotku nam je bila pot v nebesa zaprta. Zakaj? Zato, ker nismo bili več nedolžni. Toda Bog se je usmilil nesrečnih ljudi; hotel jim je vrniti izgubljeno nedolžnost, da bi jim tako zopet odprl nebesa. Kako se je to zgodilo, to veste vsi dobi'o. Sin božji je prišel na svet, rešil nas je s svojo smrtjo večnih kazni, postavil je zakrament sv. krsta, v katerem po grehu izgubljeno nedolžnost
zopet dobimo. Z zadobljeno nedolžnostjo se nam pa nebesa zopet odprč in nam ostanejo odprta, dokler ne omadežujemo bele lilije krstne nedolžnosti. Zato govori sv. pismo: Dobrot ne bom kratil njim, ki žive nedolžno. (Ps. 83, 13.) Srečen torej, trikrat srečen tisti človek, ki je ohranil krstno nedolžnost, zakaj vživati more vse nebeške dobrote, njemu so nebesa odprta.
Toda, kdo je tako srečen? Kdo more reči: Moje srce je čisto, jas sem bres greha? (Preg. 20, 9.) Vprašajmo same sebe: Ali sem jaz tako srečen, da sem ohranil svojo dušo čisto pred vsakim grehom? Kak odgovor ti daje vest? Ali ti ničesa ne očita? O le preveč vzrokov imaš skesano trkati na prša in govoriti žalostnega srca: Grešil sem, zapravil sem krstno nedolžnost. Ker si pa omadeževal svojo dušo z grehom, zato se pa tudi po poti nedolžnosti ne moreš zveličati, zakaj nedolžnost enkrat izgubljena, je izgubljena za zmirom. Mi dobro vemo in smo tudi spoznali, da se po poti nedolžnosti lahko in gotovo zveličamo, a kaj nam vse to pomaga, ako smo pa to pot zveličanja zapustili in se sedaj več na njo ne moremo vrniti? Kaj pomaga kupcu, ako ve, da bi si z denarjem, katerega je nekdaj imel, lahko kupil celo kraljestvo, ako je pa ta denar zapravil in si ga sedaj ne more več pridobiti? — Predragi kristijani! Nesrečni smo, ker smo izgubili nedolžnost, ta dragoceni ključ do nebeških vrat. Zgrešili smo pot, ki pelje v nebeško domačijo; kam naj se obrnemo? Nazaj na pot nedolžnosti ne moremo, naprej po poti pregreh ne smemo! Kaj storiti?
II. Rekli smo v začetku, da vodite dve poti v nebesa, pot nedolžnosti in pot pokore. Prvo smo zgrešili, ostala nam je tedaj le še druga, namreč pot pokore. Ako še to zgrešimo, potem zgrešimo vse. Ker je torej pokora za nas tako velikega pomena, ker je pokora naša edina rešitev, edina pot zveličanja, zato poglejmo sedaj: kdo mora delati pokoro in kakšna mora biti ta pokora, da je prava in nam koristna.
Kdo mora delati pokoro ? Pokoro mora delati vsakdo, ki se po potu nedolžnosti ne more zveličati; torej vsak človek, ki je po sv. krstu grešil in tako nedolžnost ali izgubil s smrtnim grehom, ali jo pa le omadeževal z malimi grehi. Grešili smo pa vsi, zakaj sv. apostol Jakob piše: V mnogem grešimo vsi (3, 2.) in sveti }anez pravi, da bi lagal, kdor bi rekel, da nima greha: Ako rečemo, da greha nimamo, sami sebe zapeljujemo in resnice ni v nas. (I. Jan. 1, 8.) Zato po pravici govori sveto pismo: Ni ga človeka, ki ne bi grešil. (111. Kralj. 8, 46.) Ker smo torej vsi
22*
grešniki, zato moramo tudi vsi delati pokoro, ako hočemo biti zveličani. Kdor noče delati pokore, bo pogubljen; nasprotno bo pa tisti, ki je grešil, pa izmiva svoje hudobije s spokornimi deli, zveličan. Bog sam to obeta po preroku Ecehijelu: Spreobrnite se ter delajte pokoro za vse svoje hudobije in hudobija vam ne bo v pogubljenje. (Eceh. 18, 30.) Se več. Bog nam ne zagotavlja samo odpuščenja grehov, ako se bomo spokorili, ampak on tudi hoče, da se spokorimo. Sv. apostol Peter piše: Gospod potrpežljivo ravna zavoljo vas, ker noče. da bi bili kateri pogubljeni, temuč da bi se vsi k pokori obrnili. (II. Pet. 3, 9.) O grešnik! Kolika tolažba za te! Sam Bog hoče, da se spokoriš. On te noče pogubiti, dasiravno njegova pravičnost to zahteva. Zaslužil si večno pogubljenje, že bi moral goreti v večnem ognju, pa Bog ti še prizanaša zavoljo svojega usmiljenja in te sedaj po tej-le pridigi vabi k pokori. Slušaj božji glas, morda te kliče zadnjikrat.
Pa utegnil bi kdo reči: Z malimi grehi se milost božja ne izgubi, torej za te ni treba pokoriti se — Res je, predragi kri-stijan, da zavoljo samih malih grehov lahko v nebesa prideš, toda ugovarjati, da se za te ni treba pokoriti, to je napačno. Nič omadeževanega ne pojde v nebeško kraljestvo. Ako pa nič nečistega, nič omadeževanega ne pojde v nebeško kraljestvo, je treba izbrisati tudi male grehe. Zbrisati jih pa moraš ali tukaj v življenju s pokoro, ali po smrti v vicah s trpljenjem. Ali boš pa pokoro odlašal na vice? To bi bilo prvič silno nevarno, ker bi s tem očitno pokazal, da se za zveličanje le malo meniš in malo trudiš; kdor se pa za zveličanje le malo trudi, tisti ga bo težko dosegel, zakaj nebeško kraljestvo silo trpi in le silni ga nase potegnejo. (Mat. 11, 12.) Zato nas opominja sv. Pavel: Delajte s strahom in trepetom za svoje zveličanje. (Filip. 2, 12.) Drugič bi bilo pa pokoro odlašati na vice tudi zelo nespametno, ker bo pokora v vicah tako huda in grozna, da se s pokoro tega sveta še primerjati ne da. Sv. Vincencij Fererij trdi: Trpljenje ubogih duš v vicah je tako veliko, da se njim en dan zdi tako dolg, kakor nam tisoč let. Kdor tedaj pametno ravna, ta bo gotovo rajše delal kratko in lahko pokoro na tem svetu in je ne bo odlašal na vice.
Na naše*prejšnje vprašanje: Kdo mora pokoro delati, lahko odgovorimo na kratko: Pokoro mora delati sleherni izmej nas, ker je vsak več ali manj grešil.
Zdaj nam pa ostaja še vprašanje: Kakšna mora biti naša pokora, da bo prava in nam koristna? Na to nam daje odgovor
Jezus Kristus sam, ko pravi: Storite vreden sad pokore. (Mat. 3, 8.) Kateri pa je vreden sad pokore? Vreden sad pokore prinašamo Bogu takrat, kadar je naša pokora resnična in grehom primerna. Resnična je takrat, kadar svoje grehe obžalujemo in trdno sklenemo v prihodnje bogoljubno živeti in nikdar več ne grešiti. Grehom primerna je pa tedaj, kadar se oziramo tudi na velikost in število grehov, tako da tisti, ki je večkrat in hujše grešil, opravlja tudi večjo pokoro. Vse te lastnosti prave pokore nam je pa pokazal Jezus v priliki o zgubljenem sinu, katera je vam, predragi kristijani, gotovo dobro znana. Ako se torej hočemo prav pokoriti, treba nam je le izgubljenega sina posnemati. Poglejmo, kako se je on pokoril.
Daleč od očeta začne v hudi lakoti in groznih stiskah premišljevati svoje žalostno stanje. Spomni se na tiste srečne čase, ko je bil še pri očetu. Ves potrt in žalosten zdihuje, milo se ozira po nekdanji sreči, s solzami v očeh se obrača proti domačiji in pravi sam pri sebi: Vzdignil se bom, ter pojdem k svojemu očetu in mu porečem: Oče, grešil sem zoper nebesa in zoper tebe! Več nisem vreden tvoj sin imenovan biti; stori me kakor enega svojih najemnikov. (Mat. 15, 18. 19.) — Kaj pa ti, ubogi grešnik? Ali je tvoj dušni stan boljši od stanu tega sina? Zapustil si svojega nebeškega Očeta, odpovedal si se nebeški domačiji, zapravil si obilne milosti dobrotljivega Boga, grešil si. Kaj ti je storiti? Vrni se, skleni poboljšati se, prosi odpuščenja svojega nebeškega Očeta, ki te kliče sam k sebi nazaj, zdaj po nadlogah, ki ti jih pošilja, zdaj po pridigah, zdaj zopet po lepih zgledih dobrih kristijanov, po smrti znanca ali prijatelja in na razne druge načine. Skleni torej vrniti in poboljšati se.
Toda izgubljeni sin ni bil zadovoljen le s sklepom. Vrnil se je v resnici k svojemu očetu. — Vrni se v resnici tudi ti, očisti se grehov v dobro opravljeni spovedi, da boš dobil toliko zaže-Ijeni dušni mir zopet nazaj.
S tem torej, da smo se v resnici vrnili, smo pokazali, da je naša pokora resnična. Ker pa mora biti tudi grehom primerna, moramo za nje še zadostovati. Izgubljeni sin se je spravil s svojim očetom, bil je zopet na domu, vžival je nekdanji mir in srečo, toda pri vsem tem mu je pa od zdaj nadalje ostal zvest in bil pripravljen biti za služabnika, za najemnika, ki dela to, kar mu gospodar veleva, in stori vse, kakor hoče gospod. Bil je pripravljen prenašati težave in nadloge, katere bi mu oče naložil, in popraviti
storjeno krivico in nehvaležnost, kakor on hoče. — Enaka mora biti tudi tvoja pokora, o grešnik! S tem, da si se grehov očistil v zakramentu svete pokore in trdno sklenil nič več ne grešiti, s tem si še le začel. Sedaj moraš pa še nadaljevati in skrbeti na eni strani, da ne boš več grešil, vsaj prostovoljno ne, na drugi strani pa, da boš za storjene grehe tudi zadostil s spokornimi deli. — Da ne boš več grešil, zato se moraš pred vsem ogibati grešne priložnosti, zakaj, ako te ne boš zapustil, je zastonj ves trud, zastonj vsi trdni sklepi, brez vspeha vse, kar si do sedaj storil. Kdor nevarnost ljubi, bo v nji poginil. (Sir. 3, 27.) Ako ne odstraniš vsega, kar bi te moglo na prejšnjo grešno pot pripraviti, kažeš, da tvoja pokora ni resnična, ni grehom primerna, ni prava, zakaj sv. Bernard pravi: „Zasmehovavec je in ni pravi spokornik, kdor še vedno dela, kar objokuje. Če hočeš biti pravi spokornik, zapusti greh in nikar več ne greši.“ (Lib. de medit, c 4.) — Da boš pa na drugi strani za grehe tudi zadostil, opravljaj vrh naložene pokore pri spovedi tudi sam ta ali ona spokorna dela, pred vsem pa naj prenaša radovoljno vsak izmej nas trpljenje in težave svojega stanu. To bo Bogu najprijetniši in najljubši dar, vam pa lahka in zveličavna pokora. Da torej delate pokoro, vam ni treba zapustiti domačije, iti v puščavo, tamkaj strogo živeti in se vsemu odpovedati, ne, za vas je to skoraj nemogoče in tudi ni potrebno. Potrebno pa je, da radovoljno prenašate uboštvo, katero vam je previdnost božja poslala iz najboljših namenov, treba je, da vdani v voljo božjo sprejmete nadloge, križe in težave iz roke najljubeznivšega nebeškega Očeta in jih njemu darujete ko malo zadostovanje za svoje grehe.
Možje in žene! Ali hočete biti zveličani? Mladeniči in dekletal Ali hočete v nebesa priti? Da! Mi hočemo biti zveličani, mi mo ramo v nebesa priti, tako mi odgovarjate vsi. Toda, ne odgovarjajte samo z besedo, ampak pokažite tudi z deli, da so v nebesa priti vaše resnične želje, vaša trdna volja. Sleherni izmej nas je pa že več ali manj grešil, in se zato samo po potu nedolžnosti nihče zveličati ne more. Edino po potu pokore moremo še v nebesa priti in sicer edino po pravi pokori. Delajte torej pokoro in nebesa so vaša. Prenašajte težave svojega stanu radovoljno, Bogu v čast, sebi pa v pokoro in spoznali bote že tukaj na zemlji, mnogo bolj pa še v večnosti, da je Gospodov jarem sladak in
njegovo breme lahko, zakaj ravno jarem pokore in breme nadlog, katere potrpežljivo prenašate tukaj v dolini solz le kratek čas, ravno to vam bo zaslužilo večno veselje v nebesih. Amen.
P. S. Z.
Tretja nedelja po Binkoštih.
1. Ljubezen Jezusova do grešnikov.
On gre za zgubljeno ovco, dokler je ne najde; in kadar jo najde, jo zadene vesel na svoje rame.	I.uk. 15, 5.
Danes je nedelja presv. Srca Jezusovega, nedelja, ki je posebno posvečena češčenju tega presv. Srca. Saj veste, dragi kri-stijani, če pravimo, da molimo Srce Jezusovo, potem molimo tistega, čigar je to presv. Srce, namreč Jezusa Kristusa samega. Zakaj pa tedaj svoje češčenje in molitev obračamo ravno do Srca Njegovega? Poglavitni vzrok je ta, ker je srce znamenje in podoba ljubezni. Ko torej mi častimo in molimo posebno presv. Srce Jezusovo, s tem častimo njegovo neskončno ljubezen do nas revnih ljudi. Na to njegovo ljubezen nas pa spominja tudi današnji nedeljski evangelij, in sicer na ljubezen Jezusovo do zgubljene ovčice, do ubogih grešnikov. Zato je kaj primerno nedelji presvetega Srca Jezusovega, kakor tudi nedeljskemu evangeliju, če bomo danes nekoliko premislili ljubezen Jezusovo do grešnikov. Pa ne bomo danes premišljevali, kako je Jezus svojo ljubezen s tem pokazal, da je človek postal, delal, trpel in na sv. križu umrl, ampak pokazal vam bom danes, kako Jezus svojo ljubezen s tem kaže, da grešnika I. išče; II. sprejme.
I. Kako ljubi Jezus ubogega grešnika išče v svoji neskončni ljubezni in ne neha prej, dokler ga ne pripelje k svojemu srcu, na pot v nebesa, to nam je sam pokazal v današnjem evangeliju, kjer se primerja dobremu pastirju, kateremu je ovca utekla. On gre sa zgubljeno ovco, dokler je ne najde.
Če gre pastir za zgubljeno ovco, to ni nič čudnega. .Saj če bi imel tudi sto ovac, vendar nobene ne zgubi rad, in če tudi le eno zgubi, se mu to že pozna, in je zaradi tega bolj reven. Toda pri ljubem Zveličarju je pa vse drugače. Če bi mu tudi vsi ljudje
utekli, kolikor jih je na svetu, to se pravi, če bi tudi vsi ljudje delali velike grehe in prišli v pekel, zanj bi to ne bila nobena škoda. On bi bil ravno tako srečen, ravno tako bogat, kakor prej. Saj bi on lahko z eno samo besedo vstvaril milijone ljudi, ki bi mu bili bolj pokorni, in grešnike bi lahko pustil v njih nesreči in revščini. Pa ravno tega on noče, tega mu ne pripusti njegova ljubezen, ki gori v njegovem presv. Srcu. Kakor ne pozabi materino srce svojega sina, akoravno jo je hudo razžalil, ampak joka in moli zanj, tako tudi ljubezni polno Srce Jezusovo ne more pozabiti grešnika, akoravno ga je hudo razžalil; on ga ne pozabi in ga ne more zapustiti v njegovi nesreči in revščini.
In kako velika je nesreča zgubljenega grešnika. Prej je živel v hiši svojega nebeškega Očeta, tako srečno, tako mirno. Ko je še svetila v njegovi duši nedolžnost, s kolikim do-padajenjem je pač gledal nanj ljubi Bog. In sam sv. Duh je naredil njegovo dušo v svoj tempel, in je v njem prebival, in angeli božji so ga čuvali in varovali. Kako mirno in veselo so mu tekli njegovi dnevi, kako rad in zaupljivo je molil k svojemu Očetu. Toda gorje! kako se je z grehom vse spremenilo. Njegova duša je podobna oskrunjeni in oropani cerkvi, v kateri ni Najsvetejšega, ni več v njegovem srcu pobožne molitve, ampak vgnjezdile so se vanj grde misli in poželjenja. Nima več miru, ampak umazano, grešno veselje je v njegovem srcu, in vest ga peče in grize, in nezadovoljen je s svetom in sam s seboj, in tako zelo je nesrečen. In nikdar ne ve, kedaj se bo pred njim odprlo brezdno večnega pogubljenja in ga požrlo. Vsak trenutek lahko umrje, in če v takem stanu umrje, potem je vekomaj pogubljen.
Toda čuj — v tej njegovi strašni nesreči, kaj se glasi tako lepo in milo, kakor glas srebrnega zvončka, kaj se glasi včasih tudi tako mogočno, kakor grom ob hudi uri? To je glas dobrega pastirja, ki kliče zgubljeno ovco in jo hoče nazaj pripeljati na svoje srce. Ali še nisi nikoli slišal tega glasu, dragi kristijan ? Ali ti ni včasih, morda pri pogledu nedolžnega otroka, naenkrat misel prišla, kako si bil tudi ti nekdaj tako nedolžen otrok, tako srečen, tako čist ? Ali se ti ni zdelo, kakor da bi zopet slišal duhovnika, ki ti je prigovarjal, da ostani tak, in te svaril in ko si mu ti zvesto obljubil ? In če si premislil potem svoje nesrečno pregrešno življenje, ali ti ni prišlo, kakor da bi moral glasno zajokati? Vidiš, to je bil glas tvojega dobrega pastirja, ki je iskal svojo zgubljeno ovco. Ali pa te je morda kedaj naenkrat
strah prešinil, ti si slišal resno pridigo, ali v spovednici so ti resnobno in ostro prigovarjali, ali pa je morda kak tvoj znanec, ki je ravno tako v grehih živel, kakor ti, umrl, in tebi je prišla misel: kaj ko bi tudi ti zdaj - le moral umreti, kako bi bilo s teboj.- Gorje ti, vekomaj bi bil pogubljen! Glej, to je zopet glas dobrega pastirja, ki išče zgubljeno ovco in ji kliče: Pojdi nazaj, vrni se v hišo svojega Gospoda. Včasih te pa morda doleti kaka sreča, med tem ko kak tvoj sosed, ki je priden in pobožen, trpi nesrečo, pa ti pride misel: Saj nisem tega zaslužil, mene bi moral Bog udariti, ker sem ga že tolikrat razžalil. Ali pa te zadene nesreča in ti se spomniš: to si ti zaslužil, še stokrat hujše si zaslužil. In pride ti misel: če me Bog že na tem svetu tako kaznuje zaradi mojih grehov, kaj bo pa še-le tam. Poglej, dragi v Kristusu, zmiraj te kliče tvoj dobri pastir in ti pravi: Spreobrni se k Gospodu, svojemu Bogu.
Tako išče Zveličar zgubljene grešnike, in če tudi ne poslušajo njegovega glasu, ampak ga zaničujejo, On se ne da odvrniti. On išče zgubljeno ovco zmirom naprej, dokler je nc najde. Zmirom kliče tudi največjega grešnika, če ga tudi noče poslušati, dokler ne pride zadnja ura, in se nesrečni grešnik, če ga tudi takrat ne posluša, vekomaj pogubi.
II. Ge pa kaka zgubljena ovca, kak ubog grešnik, posluša glas svojega pastirja, o s kakim veseljem, s koliko ljubeznijo ga potem drugič sprejme presv. Srce Jezusovo. On ne kaznuje ovce, je ne zaničuje ali zmerja, ji ne pravi: Le čakaj, zdaj mi ne boš več utekla in ji ne priveže vrvi okoli vrata ter je ne vleče nazaj v svoj hlev, ne, — on jo vzame ljubeznivo na svoje rame in jo nese sam nazaj k čedi, ter ji stori povrnitev kolikor mogoče lahko.
Marsikak grešnik pa, katerega kliče ljubi Jezus, se boji in si misli, da bo jako težko se nazaj vrniti. Kako hudo bo, si misli, zapustiti ta kraj, osebo, grešno veselje, in kako bo potem imel žalostno življenje. Če bom svoje grehe moral pri spovedi povedati, kako me bo moralo sram biti, in kaj bodo rekli spovednik. In če se bom tudi spovedal, kako se. bom pa v prihodnje varoval greha. Tolikrat sem že rekel, da ne bom več grešil, pa sem vendar še. Pa saj mi Bog ne bo hotel odpustiti ? Tolikrat sem mu obljubil, da se bom poboljšal, pa sem še slabši postal, morda sem celo sv. zakramente nevredno prejemal. Za takega nehvaležneža se ne bo hotel Jezus nič več zmeniti.
O dragi kristijani! Kako malo pozna tak človek presv. Srce Jezusovo. Ravno nasprotno, čim večji je grešnik, tem bolj se Jezus veseli, če se spreobrne. Če ti torej otrok zboli, čim bolj nevarna je njegova bolezen, tem večje je tvoje veselje, če zopet ozdravi. Če je huda nevihta, in črni oblaki vise na nebu, pa naenkrat posije solnce skozi oblake, potem se ti zdi, da dosti lepše in svetlejše sije, kakor takrat, kadar je jasno. Tako se tudi ljubezen in usmiljenje Jezusovega Srca tem lepše kaže, čim večji je grešnik, ki se poboljša. Saj je vendar Jezus sam rekel v današnjem evangeliju: Povem vam, da bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori, kakor nad devet in devetdesetimi pravičnimi, kateri ne potrebujejo pokore.
Da, grešnik, le nikar ne obupaj; če imaš le voljo, se poboljšati — Jezus te bo vzel na svoje rame in te bo nesel v hišo nebeškega Očeta, on ti bo pomagal s svojo milostjo, da boš greh zapustil, se ga v prihodnje ložje varoval in enkrat v nebesa prišel. Seveda te bo nekoliko sram, če boš svoje grehe povedal, pa le zaupaj mi, tako težko pa to vendar ni, in bolje je sramota pred enim samim spovednikom, ki tvojih grehov ne sme nikomur povedati, kakor pa sodnji dan pred celim svetom. In če ti potem spovednik dd odvezo, in v imenu Jezusovem k tebi pravi, kakor je Jezus sam rekel: Pojdi, moj sin, hči moja, tvoji grehi so ti odpuščeni, kako srečen si ti v tistem trenotku, kako bogato odškodovan za majhno osramotenje. Seveda se ti bo treba potem veliko truditi in prizadevati, da ne boš padel nazaj v svoje grehe, pa zaupaj. Jezusovo Srce ti bo dalo moč in pogum, da boš od dne do dne v dobrem rastel in vsak dan Bogu bolj dopadljiv postajal. In če se bo približal konec tega boja, če bo prišla zadnja ura, kako vesel boš takrat, da si se o pravem času vrnil v hišo svojega nebeškega Očeta, in kako mirno in zaupljivo boš lahko pričakoval večnosti.
Dragi kristijani! Zdaj smo nekoliko in ob kratkem pogledali ljubezen presv. Srca Jezusovega do grešnikov. Če nas pa Jezus tako ljubi, kaj moramo pa mi storiti? K čemu nas ta njegova ljubezen priganja?
Ce je ljubezen in usmiljenje Jezusa do ubogih grešnikov tako veliko, potem ne smemo nikdar obupati. Da, dragi kristijan, bodi kdor hočeš, če imaš še toliko in tako grdih grehov na svoji duši, ne obupaj. Toda tudi nikar naprej ne greši, ampak zateci se k presv. Srcu Jezusovemu, tam boš našel usmiljenje in odpuščanje
svojih grehov. Daj se vsega temu presv. Srcu, srčno obžaluj svoje grehe in pristopi k spovedi, odkritosrčno in skesano se spovej svojih grehov, in iz presv. Srca Jezusovega bo prišlo v te novo življenje, novo veselje in tolažba. On te bo vzel na svoje rame in ti bo odprl vrata nebeškega veselja.
Pa tudi ti, dragi kristijan, ki sicer ne delaš smrtnih, pač pa dosti majhnih grehov, ki imaš toliko skušnjav in le malo v dobrem rasteš, ampak si zmirom skoraj enak, ne obupaj! Tudi ti dobiš tolažbo in milost v presv. Srcu Jezusovem. Le k njemu se zateci, potoži mu svoje nadloge in on te bo potolažil, ter ti bo dal več gorečnosti v dobrem in stud nad tvojimi grehi. In če včasih kar nič ne moreš moliti, potoži Jezusu, in daruj mu svoje molitve, združene s tistimi molitvami, s katerimi je on ves čas svojega življenja in še zdaj v zakramentu sv. Rešnjega Telesa svojega nebeškega Očeta moli in časti.
Nobeden tedaj ne sme obupati. Toda nobeden pa tudi ne sme lahkomišljeno naprej grešiti, ter misliti: Saj je Jezus usmiljen in ljubezniv, mi bo že odpustil. Ne tako; ampak če te kliče glas tvojega dobrega pastirja, poslušaj ta glas in nikar ne odlašaj svojega poboljšanja. Pač ti je Jezus obljubil, da ti bo vse odpusti!, če se spreobrneš, pa on ti ni rekel, da boš toliko časa živel, da se boš lahko poboljšal, kadar se bo tebi zljubilo. Noben dan nisi varen, da te ne pokliče pred svoj sodnji stol. Kakor je pa Jezus zdaj usmiljen in ljubezniv do tebe, dokler živiš, tako bo potem le pravičen in tvoj strašen Sodnik, če si v svojem življenju njegov glas zaničeval in se nisi hotel poboljšati. Takrat te ne bo več prosil in klical, ampak zadela te bo njegova pravičnost in jeza. Da bi pač nobenega izmed nas ne zadela tako strašna kazen! Da bi pač presv. Srce Jezusovo razlilo svojo milost čez vse tiste, ki žive v smrtnih grehih, da bi poslušali glas svojega pastirja in se spreobrnili, dokler je čas; čez vse tiste, ki žive v milosti božji, da bi od dne do dne v dobrem rasli in zmirom bolj Bogu dopadljivi postajali! Da. dragi kristijani, da bi se pač mi vsi k usmiljenemu in ljubeznivemu Srcu Jezusovemu zatekali, da bi pač vsi postali njegovi častilci in posnemovalci, potem bomo enkrat tudi vsi v nebesih častili njegovo usmiljenje in ljubezen! Amen.
M. K.
2. Češčenje presv. Srca Jezusovega.
Ker je svoje, ki so bili na svetu, ljubil, ljubil jih je do konca.	Jan. 13, 1.
Ginljivo pripoveduje sv. Janez evangelist v dvajsetem poglavju, kako se je Gospod Jezus Kristus po svojem vstajenju prikazal apostolu Tomažu. Storil je to naš Zveličar iz ljubezni do tega apostola zato, da je postal iz nevernega Tomaža veren, prepričan in goreč oznanjevalec sv. vere. Ko je namreč prvič prišel Jezus po svojem vstajenju k apostolom, ni bilo Tomaža med njimi, zato ni hotel verjeti, kar mu je pravilo deset prič. Rekel je: Ako ne vidim na njegovih rokah znamenj žebljev in ne denem svojega prsta v rane žebljev in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval. — In glejte, dragi v Kristusu, kolika je ljubezen Gospodova! Zveličar ni bil razžaljen zaradi Tomaževih besedi, ampak prikazal se je v drugič, ko je bil tudi Tomaž z apostoli. Mir vam bodi! Tako jih pozdravi pri svojem vstopu, potem se obrne precej k prestrašenemu Tomažu, resno, a vender milo in ljubeznivo ga pogleda in kažoč na svojo desno stran mu veli položiti prst v rano svojega prebodenega Srca. — O kako ginljiv je moral pač biti ta prizor, ko je Tomaž pred Gospodom pokleknil, ko je stegnil svojo desnico in se dotaknil rane najsvetejšega Srca! — O srečni Tomaž, da ti je bilo dovoljeno zadostiti tvoji radovednosti, da ti je bilo pripuščeno dotakniti se rane onega Srca, iz katerega se razlivajo vsi žarki božje ljubezni, Srca, ki nas je ljubilo tako neizmerno do zadnjega udarca in ki nas nepopisljivo ljubi še sedaj v poveličanem telesu! Pač ni bilo druzega mogoče, kakor da te je ta ljubezen presunila, da si ves ginjen in ljubezni opojen, ves zamaknen v svojega učenika, ki je v krasno bliščečem, poveličanem telesu pred teboj stal, edino mogel le vsklikniti: Moj Bog in moj Gospod! — Preljubi v Kristusu, ko je pred kratkim obhajala sv. cerkev v največem blišču in veselju praznik zakramenta ljubezni, obhaja v petek po osmini sv. Rešnjega Telesa kot primeren sklep vseh Gospodovih praznikov celega cerkvenega leta spomin na najsvetejše Gospodovo Srce. In ker je Jezus Kristus sam razodel svoji služabnici, blaženi Mariji Alakok, kako ljubo in prijetno mu je to češčenje, zato premišljujmo danes 1. Kaj je predmet češčenja presv. Srca in 2. kateri je najmočnejši vzrok, ki nas naj nagiba k temu češčenju.
O presv. Srce Jezusovo! Kakor je nekdaj poslal Bog angela, da je očistil z žarečim ogljem ustnice preroka Izaija, predno je oznanjeval božjo slavo, tako očisti tudi Ti z ognjem svoje ljubezni moje nevredno srce, da vskipi' v svetem navdušenju oznanjujoč Tvojo čast in slavo!
Naj učenjaki trde karkoli hočejo, nikdar ne bodo zatrli v človeku čuvstva, da je telesno srce v najtesnejši zvezi z notranjimi občutki in pojavi naše duše. Zato pravimo, da bije srce gorko v ljubečem in dobrohotnem človeku, da je srce sebičnega in samo-pridnega človeka mrzlo, da je srce skopuha trdo in brezčutno, da je srce boječega nemirno, mirno pa srce čednostnega človeka. Govoriti o srcu je toliko, kakor govoriti o človeških čuvstvih in nagnjenjih. Iz tega povzemamo, da zaznamuje beseda „srce“ vir naših želj in čuvstev in zato pravi sv. pismo: Is obilnosti srca govore usta. Tudi ako govorimo o Jezusovem presv. Srcu, misliti nam je v prvi vrsti na telesno Srce Gospodovo kot sedež čuvstev, na srce, katero je ustvaril sv. Duh iz najčistejše, deviške krvi Marijine. To Srce je najkrasnejši, najčudovitejši umotvor, v katerem se spaja človeška narava z božjim bitjem, to Srce je odsvit večne luči, najčistejše zrcalo božjega veličastva, živa podoba božje ljubezni, z eno besedo: Srce Jezusovo je utelešena božja dobrotljivost. — Toda nisem še vsega povedal: Gospodovo Srce ni le pravo telesno človeško srce, in sicer srce najsvetejšega in najljubeznjivejšega vseh Adamovih otrok, ne, ampak to Srce je ob enem tudi Srce božje, svetišče vseh popolnosti, shramba vseh zakladov božje modrosti in vsemogočnosti. Zato, ker je Jezusovo Srce pravo človeško in pravo božje Srce, je to Srce središče, kjer se združuje vse, karkoli je mogoče misliti sladkega, ljubez-njivega in milega o človeškem srcu, z močjo, slavo in vzvišenostjo božjega Srca. V tem Srcu se spaja človeško sočutje z božjim usmiljenjem, spoznanje človeške slabosti z mogočno božjo voljo ji odpomoči, nežno bratsko prijateljstvo z močno očetovsko ljubeznijo. — V prvi vrsti je torej predmet češčenja presv. Srca pravo, živo božje in človeško Srce Gospodovo. V drugi vrsti pa je predmet češčenja ljubezen Jezusova do ljudi, ona brezmejna, nezapopadljiva ljubezen, ki je združena v Srcu, kakor se združujejo solnčni žarki v gorišču, ona čudovita ljubezen, ki je sv. Pavla vsega prevzela in očarala, ko je popisal obširnost te ljubezni, njeno visokost, ki nadkriljuje visočino neba, njeno globino, ki pre-
kosi najglobokejša brezdna, njeno širokost, ki obsega vesoljstvo, njeno dolgost, ki se razteza od vekomaj na vekomaj; — ona tako čudovito iznajdljiva ljubezen, v kateri se razodevajo vse čudapolne skrivnosti ubogega in ponižanega Boga, trpečega in križanega Boga; ona požrtvovalna ljubezen, kise je jokala v betlehemskih jaslicah in krvavela na Kalvariji; ona potrpežljiva ljubezen, ki mirno čaka do časa žetve, ona usmiljena ljubezen, ki je tolikokrat blagoslavljala, tolikokrat odpuščala, tolikokrat tolažila; ona stanovitna ljubezen, ki nas ljubi od začetka do konca, in ki nam je zaradi tega odprla studenec svetih zakramentov, iz katerega nam dohajajo brezštevilne milosti. — Sv. Janez Zlatoust je goreče častil sv. Pavla, apostola narodov in je hrepenel videti njegovo srce. „0 da bi videl srce Pavlovo“, tako je vskliknil, „ono široko srce, ki je obsegalo mesta, pokrajine in kraljestva; ono čudapolno srce vzvišeno kakor nebo, veliko kakor vesoljni svet, bolj bliščeče od solnca, bolj goreče od ognja, močnejše od demantaP —Tako je slavil imenitni cerkveni govornik sv. Janez Zlatoust srce sv. Pavla, apostola narodov, in zakaj ? — Zato, ker je bilo Pavlovo srce upodobljeno Jezusovemu Srcu; da, veliko je bilo Pavlovo srce, toda zaradi tega je bilo veliko, ker ga je razširila ljubezen Jezusova. O kako nepopisljivo lepo mora biti šele Jezusovo presv. Srce, o da bi ga mogli le en sam trenutek videti v vsi njegovi nepopisljivi lepoti! Da, enkrat bodemo gledali to prekrasno Srce v nebesih, kjer so zamaknjeni serafi in kerubi v njegovo lepoto, kjer vživajo nebeško veselje, kjer zajemajo rajsko sladkost svetniki iz pogleda na presv. Jezusovo Srce. Dokler pa živimo v tej solzni dolini, moramo biti zadovoljni s tem, da premišljujemo čuda tega Srca in da je smemo goreče častiti.
II. Najmočnejši vzrok našega češčenja pa je, da je Jezusovo Srce najljubeznivejše Srce.
Prava ljubezen se ne kaže v besedah, ampak v delih. Otročiči, pravi sveti Janez, ne ljubimo z besedo in z jezikom, ampak s delom in v resnici! O če je bila kedaj kaka ljubezen spričana z dejanjem in z vnanjimi dokazi, je bila ljubezen presvetega Srca Jezusovega. Odrešenik pride na svet, in kje ga najdemo ? Našli bote dete v plenice povito in v jasli položeno. (Luk. 11, 12.) To je prvi dokaz ljubezni presv. Srca Jezusovega. Vsa kraljestva na širni zemlji so bila last novorojenega Zveličarja. Zasedel bi lahko najimenitnejši prestol, z enim samim migljejem
bi si bil lahko vstvaril krasno palačo mesto bornega hleva. Trenil bi bil, in zlato in škrlat in nebeški odsvit bi bil kinčal njegovo bivališče. Toda ali on to stori? One, prišel ni kot neskončni Bog neba in zemlje, prišel je kot Zveličar, da reši in zveliča, kar je bilo zgubljenega, zato si prizadeva, da je njegovo rojstvo revno, nizko in skrito pred svetom. Vedel je, da bodo Betlehem-čani pahnili njegovo mater ven v mrzlo, temno noč, in da bo primorana si iskati prenočišča v hlevu med neumno živaljo. V onem slovesnem trenotku, po katerem sta hrepenela nebo in zemlja, je po njegovi previdnosti vse tako vravnano, da se rodi v najbolj neugodnem zimskem času, v najneprijetnejši polnočni uri. Betlehem je dovolj prostoren za tisoče tujcev, le eden ne najde gostoljubne strehe, — majhno, revno božje dete. Potrti hlev zunaj mesta je stanovanje, borne jaslice so prestol njemu postavljen, mraz in golota vladata na dvoru kralja vseh kraljev, nekaj pelenic, nekaj trde slame je vsa krasota in blesk, ki se tu nahaja. Kraljevo spremstvo sta Marija, ki gleda s solznimi očmi na ubogo dete, in Jožef, ki bi tako rad pomagal, pa ne more pomagati. O hčere Sijonske, pridite in glejte tukaj onega, o katerem je pisano: V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda! Pridite in glejte svojega kralja, njegovo žezlo, njegovo krono, njegov prestol, njegov kraljevi plašč. Pridite in občudujte njegovo palačo in njegov blesk! — In Marija vzame jokajoče dete iz jaslic in da bi ga ogrela, ga v materini ljubezni pritiska na svoje prsi, in tu na svojem srcu čuti Marija prve udarce božjega Srca, Srca, ki nas je tako neizmerno ljubilo. — Da, dragi moji, Jezusovo presv. Srce je res najljubeznivejše Srce.
In iz Betlehema nas pelje pot tja gor v mirni, tihi Nazaret v delavnico tesarja Jožefa. Tu gledaš skozi dolgo vrsto let božjega Sina od zore do mraka pri težkem tesarskem delu, tu vidiš v oni roki, ki je odkazala solncu in zvezdam pot na nebu, sekiro in žago. Čelo božjega Sina pokrivajo goste potne kaplje, znamenje Adamove obsodbe, in pod oguljeno delavsko obleko mu bije vsled truda in napora hitreje presv. Srce. — O resnično, Gospodovo Srce je naj ljubeznivejše Srce! — Čas dolgih trideset let je pretekel in pred nami vstaja podoba dobrega pastirja, ki prehodi hribe in doline, ki vabi in kliče in ne miruje, dokler ne najde zgubljene ovčice. Vidiš ga tam v Jeruzalemu prebedeti cele noči pri Niko-demu, da ga poučuje o sladki, dušni paši; vidiš ga pri vodnjaku s Samarjanko, da pripelje ubogo, zgubljeno ovčico v svoj hlev.
Zopet ga vidiš v Cahejevi hiši sredi cestninarjev in grešnikov. Farizeji se spodtikajo nad njegovim ravnanjem, a Gospod se ne zmeni, on hodi za svojimi ovčicami in jih išče, kjerkoli se mu ponudi priložnost. Zopet ga zagledaš tam v farizejevi hiši, ob njegovih nogah pa je ovčica, ki se je zapletla v gosto bodeče trnje. In glej, dobremu pastirju se taja srce ljubezni do te zgubljene reve. On je ne pahne od sebe in je ne pusti v trnju, ampak ljubeznivo, nebeško milo se nagne k njej in ji reče sladke besede: Magdalena, tvoji grehi so ti odpuščeni; Magdalena, ne greši več!“ — O resnično, hvalite Gospoda, nad vse ljubeznivo je presv. Srce Jezusovo! — Ako se popotnik poda na pot v tujo deželo in je, za-pustivši rojstno vas, že dospel na vrh gore, od koder more pregledati vso domačo dolino, potem obstoji na vrhu in se še enkrat ozre ter išče s solznimi očmi oni kraj, kjer mu stoji dom, kjer mu je tekla zibeljka. Tudi Jezus je po triletni hoji in neizmernem trpljenju dospel s težkim križem na vrh Kalvarije; tu je končal Zveličar svojo težavno pot in se je hotel ločiti s sveta, ki mu je postal dom, solzna dolina. Zato povzdigne Jezus še enkrat svoje s krvjo oblite oči, predno se vleže na trdo smrtno postelj. Trudno pogleda doli po ravnini, kjer se mu kaže bližnji Betlehem. O kako milo počivajo njegove oči na tem majhnem mestu, saj je tam stopil na svet, reven sicer, a ležal je mehko v materinem naročju, med tem ko ga čaka tu na Golgoti trdi križ. Tam ga je pozdravljalo angelsko petje, in tu na Kalvariji mu dom' na uho vpitje in divji krik rabeljev. In sedaj, z zadnjim pogledom ljubezni, zre Jezus še enkrat na nehvaležni Jeruzalem, ki se razprostira v kraljevem blesku ob njegovih nogah. Jeruzalem se pripravlja na velikonočni praznik. Tam doli se raduje grešni svet in razuzdano dviga čašo veselja, med tem ko pije pravični tu gori iz keliha trpljenja. Koliko je prišlo tudi takih na velikonočni praznik v mesto, katerim je Jezus dal zopet vid in sluh in ravne ude, katere je očistil strašnih gob, katerim je delil dobrote na duši in na telesu. Toda glejte, nihče onih ne prihiti, da bi Gospoda rešil iz rok grozovitih rabeljev. Tako se torej Jezus od vseh zapuščen vleže na križ in mirno poda desnico rabelju. Kolikokrat je stegnil Zveličar svojo roko, deleč povsod dobrote, koder je hodil. Stegnila se je njegova radodarna roka in je v življenje obudila Jairovo hčer; dotaknila se je slepega očesa in oko je spregledalo; vrnila je zopet materi edinega sina, mladeniča v Najmu; blagoslavljala je Gospodova roka nedolžne glavice otrok, — oh, tudi sedaj na križu se stegne ta
dobrodelna roka, deleč največo dobroto, dobroto odrešenja — in strašno odmeva prvi udarec po Kalvariji, udarec pade za udarcem, dobrodelna roka je pripeta na križ. — Vsled neizmernih bolečin so se skrčile kite Gospodove levice, da so jo le s silo mogli stegniti, da se je dotaknila luknje, ki je bila že izvrtana. Mahnili so s kladvom, žebelj je predrl meso in žile in razdrobil koščice — in tudi levica je pripeta na križ. Ravno tako se zgodi z nogami, in strašno delo je končano. Med nebom in zemljo visi Gospod neba in zemlje. Kamor se ozre, vse množi njegove bolečine: ljubljena mati pod križem vsa objokana, nehvaležno ljudstvo, ki ga zasmehuje, — oče v nebesih, ki ga je zapustil. In ko je slednjič po dolgih treh urah zapustila duša Gospodovo telo, je bilo še nekaj kapljic krvi v njegovem presv. Srcu, sedežu ljubezni, in tudi ta naj bi tekla v naše zveličanje. Sv. evangelist piše: Eden vojakov je s sulico njegovo stran odprl in zdajci je tekla kri in voda iz nje. O srečna sulica, da si smela odpreti to zakladnico božje ljubezni, ta vir vseh milosti, ta studenec žive vode, ki se razteka v večno življenje!
Presveto Jezusovo Srce, najljubeznivejše Srce!
Kaj bi bil moral, dragi bratje, Gospod še storiti, kar ne bi bil storil iz ljubezni do nas? Kaj še zahtevate? — O zatecite se v vseh okoliščinah svojega življenja, v vsaki bedi in nadlogi, ki vas tare, v to zavetišče neizmerne božje ljubezni. Slušajte na opomin one izvoljene device, blažene Marije Alakok, kateri je Gospod sam razodel češčenje svojega presv. Srca, in ki piše: Če si brezdno suhote, vglobi se v Srce Jezusovo, ono je brezdno moči in ljubezni; — če si brezdno žalosti, vglobi se v Srce Jezusovo, ono je brezdno tolažbe; — če si brezdno revščine in nič nimaš, skrivaj se v Jezusovo Srce, ono je bogato in te bo obogatilo, če je ne zapustiš; — če si brezdno slabosti in zopet in zopet padeš v stare grehe, pojdi k Srcu Jezusovemu, ono je brezdno moči, ki te bo ohranilo in ojačilo; — če si sama nestalnost in nezvestoba, Srce Jezusovo je stalnost in zvestoba sama; — če se ti zdi, da te je greh pahnil v temoto smrti, pojdi k Srcu Jezusovemu, ondi najdeš studenec življenja! Amen.	J. Renier.
23
Četrta nedelja po Binkoštih.
1. Kako potreben je dobri namen pri vsakem delu.
Učenik! — na tvojo besedo bom vrgel mrežo.	Luk. 5, 5.
Kraljevi prerok David, ravno tako skrben v službi in v opravilih za svoje kraljestvo, kakor v službi in opravilih za božjo službo in njegovo čast, govori iz skušnje v 126. psalmu: Ce Gospod hiše ne zida, zastonj delajo, kateri jo zidajo. To se pravi: Če Bog ne blagoslavlja našega dela in truda, je prazno vse naše prizadevanje in pehanje. Na to resnico nas hoče spomniti današnji sv. evangelij, ki nam pripoveduje, da je Jezus množice učil pri genezareškem jezeru, potem ko je stopil v Simonov čoln in ga prosil malo od kraja odriniti. Ko je pa nehal učiti, reče mu, naj pelje na globoko, in vrže s tovariši mreže na lov. In Simon mu potoži, rekoč: Učenik! vso noč smo lovili, in nismo nič v jeli; na tvojo besedo pa bom vrgel mrežo. In ko so to storili, so zajeli tolik vlak rib, da so se mreže trgale in so ž njimi napolnili dva čolna, tako, da sta se vtapljala. Kristijani! tu imamo očiten zgled, da sami iz sebe in s svojimi močmi nič, z Bogom pa in z njegovo pomočjo veliko zamoremo, da je naše delo in naš trud zastonj in nam ne vrže nobenega dobička in sadu, če nam Gospod ne privrže svojega blagoslova. Zategadelj pri svojih opravilih nikoli ne pozabimo svojega srca obra-čatikBogu invsakega dela začenjati in izpeljavati z dobrim namenom.
Stara povest nam pripoveduje, da je bil puščavnik, ki je skrbel noč in dan, kako bi mogel Bogu prav služiti in mu bolj dopasti. Zdihoval je: Kako hočem gotovo priti v nebesa? Ubog sem in neučen, in ne vem, kaj mi je storiti, da zadobim dopa-denje božje in zveličanje svoje duše. To premišljujočemu se mu prikaže angel božji in ga povabi, da gre ž njim. Angel ga pelje k borni kočici, kjer je revna pa vesela deklica ravno pometala izbo. Zraven je pela pesmico: Gospod! iz ljubezni do tebe — Pričenjam in delam vse; — Hvaljen bodi zdaj, — Hvaljen vekomaj!
Angel in puščavnik jo poslušata in odpotujeta naprej. Prideta v veliko lepo cerkev, ki je bila polna pazljivih poslušalcev. Zgovoren pridigar jim je govoril z navdušeno besedo, da se je
vse jokalo in obetalo poboljšanje. Ko je pridiga pri kraju, zapusti pridigar prižnico in gre ravno memo angela in puščavnika tako ponosno, kakor bi si na svojo zgovornost in učenost veliko hotel domišljevati. Sedaj vpraša angel puščavnika: Kaj misliš, prijatelj, kateri teh dveh, ona preprosta deklica ali ta pridigar je več storil in Bogu bolj dopadel? Puščavnik odgovori: Gotovo pridigar, že vsled svojega poklica, ker podučuje nevedne ljudi, jih kliče k spreobrnenju in poboljšanju, in se na vso moč trudi, da mu pri oznanovanju besede božje pot s čela kaplja. Ni tako, pouči ga angel. Gospod Bog gleda pred vsem na dobri namen, na dobro voljo. Dober in ponižen namen stori, da postanejo naša še tako majhna in nizka dela, kakor pri oni deklici, Bogu všeč in dopadljiva, a na videz najtežja in najslavnejša opravila nam vzamejo pri Bogu vse zasluženje, če jih opravljamo z napuhnjenim srcem in zaradi hvale pred ljudmi, kakor ta pridigar. Zapiši si to resnico v srce in delaj vedno po njej!
Vidite, ljubi moji! tako imajo največja in najimenitnejša dela, ki jih svet hvali in občuduje, pred Bogom malo ali celo nič hvale in vrednosti, če ne pridejo iz dobrega namena in iz ponižnega srca; vsako najmanjše in nizko delo pa ima ceno in hvalo pri Bogu, ako se stori s pobožno mislijo in iz dobrega namena. Kaj pa je dobri namen? Dobri namen je sveta, pobožna volja, vse svoje dejanje in nehanje Bogu v čast in iz ljubezni in pokorščine do Boga začeti in izpeljati. Naj jeste ali pijete, uči sveti apostol Pavel (I. Kor. 2.), ali kaj druzega delate, storite vse v božjo čast.
1. Kedar se torej zjutraj prebudiš, zahvali se najprej Bogu in angelu varihu, da te je čez noč obvaroval pred vsemi dušnimi in telesnimi nesrečami in ti zopet zdravemu dal doživeti dan. Moli angelsko češčenje in pozdravi Devico Marijo, da ti je na pomoč čez dan kot dobra in usmiljena mati, ter daruj Bogu vsa svoja dela, svoje težave in trpljenje, sitnosti in nadležnosti svojega stanu in od strani svojega bližnjega in izdihni: Vse to bodi Bogu na čast in moji duši v zveličanje. Zvečer, preden ležeš, se izprašaj, če si prav in zvesto, z voljo in s potrpežljivostjo čez dan opravljal iz ljubezni do Boga svoja, če še tako nizka in zaničljiva dela, priporoči Bogu vspeh vseh svojih del in prosi ga njegovega svetega blagoslova ter s kesanjem nad svojimi grehi mirno zatisni svoje oči. In če svoje delo tako opravljaš in ž njim Bogu služiš, bodi uverjen, da te bogati nebeški Gospodar ne bo pustil kruha stradati, ker že prerok David govori: Mlad sem bil in se postaral, pa še nisem videl pravičnega stradati, ne kruha pro-
23°
siti njegovih otrok. Če ti tudi tvoje delo, bodisi kmečko ali rokodelsko, ne prinaša obilnosti in bogastva, vendar živeža in zaslužka ti ne bode primanjkovalo.
2. Pa tudi večno plačilo ti bo prislužilo vsakdanje tvoje delo, ako ga z dobrim namenom, Bogu v čast in iz ljubezni do njega zvesto in voljno opravljaš. Jezus, ki je obljubil vsak požirek mrzle vode, ki ga iz dobrega srca podaš žejnemu bratu, obilno povrniti, on bo tudi tvojo ljubezen, tvojo zvestobo, tvoje dobre misli in dobri namen povimil z nebeškim plačilom, ker je po dobrem namenu sklenjeno z zasluženjem Kristusovim.
Delaj in trudi se torej, ubogi delavec in trpin, iz dobrega namena, iz ljubezni do Boga in v njegovo čast. Enkrat bode prišel večen delopust, večni praznik, ko ti Gospod poreče: Prav ti, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom nad veliko postavil; pojdi v veselje svojega Gospoda. Amen.
f M. Torkar.
2. Slovesnost prvega sv. obhajila.
Blagor jim, ki so čistega srca; zakaj oni bodo Boga gledali.	Mat 5, 8.
Lepo, veselo in ginljivo slovesnost obhajamo danes v tej hiši božji — slovesnost prvega sv. obhajila. Vesel in ginljiv je današnji dan pred vsem drugim za vas stariše tu zbranih otrok, ker jih vidite danes povzdignjene k največi časti in sreči, da so povabljeni k božji mizi in bodo prejeli največjo milost svojega življenja — milost prvega sv. obhajila. — Vesel je današnji dan tudi za druge župljane, ker se morate veseliti z veselimi po besedah sv. apostola Pavla, ki pravi: Veselite se z veselimi. — Vesel je ta dan posebno tudi za nas dušne pastirje in učenike teh otrok, (ter sedaj lahko pozabimo na ves trud, ki smo ga imeli pri poučevanju in pripravljanju za prvo sv. obhajilo), ker zamo-remo le-te male danes pripeljati h Kristusu. — Se najbolj vesel in zveličansk pa je današnji dan za vas, ljubi otroci, če ste Jezusu, kralju nebes in zemlje, pripravili vredno prebivališče v svojem srcu, in če bote njega, svojega Boga in Gospoda, s čistim srcem prejeli. Mislim, da ste očistili svoja srca in duše pri dobri spovedi vseh grehov, in da ni nobenega med vami, da bi imel še z
grehi omadežano srce, tako da bi jaz moral s Kristusom reči: Vi ste zdaj čisti, pa ne vsi. (Jan. 13, 10) Ako ste pa danes prišli semkaj s čistim srcem, potem se bo nekoliko že danes spolnilo, kar je Jezus obljubil: Blagor jim, ki so Čistega srca; zakaj oni bodo Boga gledali; vi bote Boga gledali ne le z očmi svoje duše in vere, skritega pod podobo belega kruha, ampak bote tudi zavžili njegovo presveto telo in kri in bote okusili, kako sladak je Gospod. — Zares, prvo sv. obhajilo je lep praznik nedolžnosti, katerega se Bog in njegovi angeli veselč. Zato zdaj rečem:
I Srečni ste vi, otroci, danes, če prejmete svojega Zveličarja s čistim in nedolžnim srcem.
II. Srečni bote vse svoje življenje, in kdaj zveličani v nebesih, če v tej nedolžnosti do konca stanovitni ostanete.
I. Čistim dušam je ljubi Bog že na tem svetu pripravil veliko nedolžnega veselja.
Kdo more izreči, kako srečne in vesele so se čutili naši prvi stariši v raju, dokler so bili v stanu prve nedolžnosti? S kolikim veseljem so mislili takrat na Boga, svojega Stvarnika in največega dobrotnika! In kako ljubeznivo in prijazno kakor oče s svojimi otroci se je takrat Bog ž njimi pogovarjal! — Tudi vi, otroci, ste zdaj še v letih svoje nedolžnosti, in, dasiravno ne v toliki, kot naši prvi stariši pred storjenim grehom, vendar smem reči, da vsaj v toliki, da vas hudobni svet še ni tako popačil, kakor marsikatere odrasle ljudi. S kolikim veseljem mislite zdaj lahko še na ljubega Boga, in kako ljubeznivo vas bo Jezus zato danes objel!
Kako srečno se je čutila prečista Devica Marija, ko jo je Bog izvolil v Mater svojega edinorojenega, ljubega Sina, in ko je Sin božji v njeno najčistejše naročje doli stopil in človek postal! V svetem veselju je ona zavpila: Poveličuj, moja duša, Gospoda, in moj duh se razveseljuj v Bogu, mojem Zveličarju, zakaj velike reči je nad menoj storil on. ki je mogočen, in sveto njegovo ime. — Ravno tisti Sin božji pa, ki ga je Marija Devica spočela in rodila in tolikrat v svojem naročju nosila, pride danes v vaše srce in ga bo posvetil v tempel božji. O recite v velikem dušnem veselju tudi vi z Marijo vred: Poveličuj, moja duša, Gospoda, in moj duh naj se veseli v Bogu, mojem Zveličarju.... zakaj velike reči je meni storil, ker je v moje
ubogo srce prišel, ki je mogočen in sveto njegovo ime. Kako srečnega se je čutil pobožni starček Simeon takrat, ko je vzel v svoje naročje presv. božje Dete! Boga je hvalil in veselo rekel: Zdaj, Gospod! spusti svojega hlapca po svoji besedi v miru zaspati, ker so videle moje oči tvoje zveličanj e! (Luk. 2, 29.) Veselja si je želel umreti, ker je vse svoje želje videl izpolnjene. Se večja sreča pa bo vam, ljubi otroci, došla; zakaj danes ne bote presv. božjega Deteta vzeli v svoje naročje, ampak ga bote v svoje srce prejeli in s seboj domu nesli. Kaj more vaše srce še večjega poželeti ?
Kako srečni so bili tisti otročiči, katere je Jezus po besedah sv. evangelija v svoje naročje jemal in jih blagoslovljal. — Ali še večja bo danes, ljubi otroci, vaša sreča, ker bo Jezus celo sam k vam prišel in vas še bolj blagoslovil. — Oh, spoznajte tedaj iz vsega tega, kako srečni bote, ljubi otroci, ako bote s čistim in nedolžnim srcem prvikrat prejeli Jezusa, Zveličarja svojega. Danes bote imeli nekoliko nebeškega veselja že tu na zemlji v tistem srečnem trenotku, ko bo Jezus, Sin božji, prišel v vaše srce. Saj bote pri sv. obhajilu prejeli tistega Jezusa, ki je veselje angelov in krona vseh svetnikov.
Glejte, toliko veselja vam pripravlja ljubi Bog danes, ako Jezusa s čistim in nedolžnim srcem in vredno prejmete! O kolika izmed odraslih, ki so danes v tej hiši božji, si želi, da bi bili zdaj še tako srečni, čisti in nedolžni, kakor ste vi, ali vsaj nekateri izmed vas. Ob, marsikateri žalujejo lahko danes, da niso več taki, tako čisti in nedolžni, kakor so bili pri prvem sv. obhajilu. Zakaj pri toliko skušnjavah in nevarnostih sveta in zavoljo družbe s hudobnimi ljudmi so zgubili svojo nedolžnost in čistost srca.
II. Zategadelj, o vi zdaj še tako srečni otroci, ako hočete vse svoje življenje tako srečni ostati in kdaj večno zveličanje doseči v nebesih, morate svojo nedolžnost in čistost svojega srca varovati in ohraniti; zakaj tisti, kateri ima čisto srce, ima tudi notranji mir, in notranji mir, pravi sv. pismo, je kakor stanovitna gostija (Prigov. 15, 15.); in le tisti bodo kdaj v nebesih Boga gledali in postali deležni nebeškega veselja, ki imajo čisto srce. Kaj pa morate storiti, da bote obvarovali svojo nedolžnost in čistost svojega srca? Odgovorim: Nikar ne pozabite dneva svojega prvega svetega obhajila! Nikar ne pozabite, kar bote danes pri krstnem kamnu Bogu in pred božjim altarjem Jezusu obljubili!
Ljubi otroci! Danes bote pred sv. obhajilom ponovili svojo krstno obljubo in vnovič izrekli, da verujete v troedinega Boga, in vse to, kar nam sv. katoliška cerkev zapoveduje verovati. Ohranite to vero; zakaj vera vam bo bramba in varstvo zoper skušnjave in nevarnosti sveta. Ohranite posebno vero na pričujočnost božjo in ne bote grešili, ker bote rekli z egiptovskim Jožefom: Kako bi mogel tako veliko hudobijo storiti in grešiti zoper svojega Boga? Ako pa hočete sv. vero ohraniti, učite se radi krščanskega nauka, poslušajte radi in zvesto pridige in radi tudi doma berite pobožne bukve, posebno katekizem.
Obljubili bote vnovič, da se hočete odpovedati hudemu duhu, in vsem njegovim delom, t. j. vsemu grehu. Ostanite zvesti tej obljubi. Premišljujte, kako nesrečni so bili naši prvi stariši, ki so se dali hudemu duhu zapeljati v greh, in da je greh največja nesreča na svetu, ker človeka časno in večno nesrečnega stori. Za-tega voljo recite v vsaki skušnjavi: „Jezus! tebi hočem zvest ostati do smrti, in tebe z nobenim grehom ne razžaliti.“
Nikar ne pozabite, kako tesno se bote z Jezusom sklenili pri sv. obhajilu, tako da bo on v vas, vi pa v njem. Ostanite v zvesti ljubezni sklenjeni z njim. Varujte se, da ga s kakim smrtnim grehom iz srca ne izgubite, ter recite s sv. apostolom Pavlom: Nič me ne sme ločiti od mojega ljubega Jezusa. Raje hočem v nedolžnosti umreti, kakor grešiti. Nikar ne pozabite nikoli današnjega dneva! Večkrat recite še poznejša leta, ako bote živeli: O kako srečen sem bil na dan prvega sv. obhajila! Kako bi za-mogel to srečo zapraviti z grehom? In da bote tolikanj ložje zvesti ostali tej obljubi, priporočujte se zvesto prečisti Devici Mariji, tej dobri Materi. Saj je tudi vaša skrbna Mati in bo odslej še tolikanj bolj za vas skrbela, ker bote kmalu njenega božjega Sina nosili v svojem srcu. V sleherni nevarnosti in skušnjavi kličite jo na pomoč, in ona vas bo vzela pod svoj materni plašč in varovala vašo nedolžnost in čednost. Glejte, tako se je priporo-čeval nedolžni sveti Alojzij prečisti Devici Mariji in ohranil je prelepo nedolžnost in čistost.
Ljubi otroci! nikar ne pozabite prelepih Kristusovih besedi, ki ste jih danes slišali: Blagor jim, ki so čistega srca; zakaj oni bodo Boga gledali. Belo obleko nedolžnosti, ki ste jo pri sv. krstu prejeli, in s katero ohranjeno ali saj oprano v zakramentu svete pokore bote pristopili k sv. obhajilu, ohranite čisto

in neomadežano do smrti, da bote z njo ozaljšani stopili pred sodnji stol Jezusa Kristusa in z Jezusom šli v večno nebeško veselje.
Krščanski stariši teh otrok! Tudi za vas je danes vesel dan, ker vidite svoje otroke tako srečne. O da bi pač nad temi otroci le veselje doživeli, in da bi nikoli ne doživeli tega, da bi morali pretakati solze britke žalosti nad njimi! Da se pa to ne zgodi, tudi vi stariši po vsi svoji moči skrbite za to, da bodo vaši otroci tako delali, kakor sem jim danes priporočil. Pošiljajte jih pridno v šolo, k pridigam in krščanskim naukom in priganjajte jih k branju dobrih bukev. Spodbujajte jih k vsakdanji zjutranji in večerni molitvi, in posebno k otročjemu prisrčnemu češčenju Matere božje, sv. angela variha in sv. Alojzija. — Posebno pa — skrbno čujte sami nad njimi, bodite njih vidni angeli varihi, da svoje nedolžnosti in Jezusa iz svojega srca nikdar ne zgubč. Nikar ne pozabite nikdar, vi stariši, da zavoljo vaših otrok vas čaka oster odgovor pri sodbi in to po pravici, ker na stariših je skoraj vse ležeče, kakšni da so otroci.
Vsem pa rečem: „Glejte, da teh malih ne pohujšate! zakaj ostro žuga sam Jezus vsem pohujšljivcem, in molite vsi za te otroke.“ In zdaj, ljubi otroci! vas priporočim varstvu božjemu in njegove presv. Matere Marije, varstvu vaših angelov varihov, vaših priprošnikov in sv. Alojzija, ko bote prvikrat Jezusa prejeli. In tako stopite danes polni sv. spoštovanja in veselja z živo vero, s trdnim zaupanjem in z gorečo ljubeznijo k božji mizi, da bote z Jezusom sklenjeni le Jezusu živeli, in z Jezusom sklenjeni umrli in v nebesa šli. Amen.	J. Kerčon.
Peta nedelja po Binkoštih.
0 kletvi.
Jaz pa vam povem, da vsak, kateri se jezi nad svojim bratom, bo kriv sodbe.	Mat. 5, 22.
Ljubi moji! Prejeli smo od Boga jezik in ž njim dar govora, da govorimo vsikdar Bogu na čast, svojemu bližnjemu pa v spodbudo. Ali žalibog, mnogo je ljudi na svetu, ki ravnajo zoper ta namen in zlorabljajo dragi dar govora. Kakor druge ude svojega
telesa, zlorabijo tudi jezik: obrekujejo in opravljajo in tako bližnjemu škodijo na dobrem imenu; dostikrat ostudno govore in pohujšujejo mladino; z jezikom lažejo, največkrat pa preklinjajo. Namenil sem se torej danes, ko nas Zveličar v sv. evangeliju tako ostro svari pred jezo, iz katere izvira kletev, govoriti o kletvi; in sicer vam hočem pokazati:
1.	V čem obstoji kletev. 2. Kako zelo je pregrešna; škoduje torej naši duši. 3. Škoduje pa tudi naši časni sreči.
K sklepu vam hočem podati nekatere pomočke zoper kletev, in če se mi posreči, s pomočjo milosti božje le enega mojih poslušalcev spreobrniti in odvrniti od kletve, mi je bogato poplačan ves trud.
I. Sedem je poglavitnih grehov, med temi je jeza, iz katere prihaja mnogo zla na svetu. Iz jeze izvira tudi kletev, v kateri išče razjarjeni človek duška svoji večji ali manjši nevolji. Kletve razločujemo tri vrste. Prve vrste preklinjevalci so tisti, ki se
a)	p r i v e r i j o. Če je postavim kdo obdolžen kake krivice, se prav rado zgodi, da trdi svojo nedolžnost s tem, da se priveri, n. pr. „Kakor gotovo je Bog v nebesih, tega jaz nisem storil*. Ali: „Če to ni res, naj bom pes, ali hudoba“; „pri svoji duši, dostikrat pri krščeni duši“ priseguje obdolženec, da je nedolžen itd.
b)	Druge vrste preklinjevalci so tisti, ki imajo navado rotiti. Ako jih kdo žali, ali jim stori kaj hudega, precej kličejo božjo kazen nad krivičnika, želijo, da bi ga hudoba vzela, ali da bi ga strela, morda kar z jasnega, zadela. Človek, ki na ta način roli, v svoji prevzetnosti sam sebe postavi za sodnika nad bližnjega, kliče nad njega kazni, katere naj Bog pri tisti priči pošlje.
c)	Tretje vrste pa so preklinjevalci v ožjem pomenu besede in bogokletniki. Bogokletstvo se zgodi naravnost ali nenaravnost. Naravnostno bogokletstvo je, kadar človek v svoji stiski naravnost nad Bogom godrnja, da ni pravičen, ali pa stvari preklinja, ki nam jih je Bog dal v našo pomoč, n. pr. kako orodje, živali, svoje posle, vreme, uro svojega rojstva itd. N e-naravnostno bogokletstvo je pa v tem, če človek zaničljivo izgovarja božje ali svete besede, n. pr. krucifiks, zakrament, aleluja itd. — Predragi! Nerad vam izgovarjam letč besede, vendar zavoljo boljega razuma moram to storiti. V te tri vrste torej lahko uvrstite vse kletve, ki se žalibog čujejo po vaših hišah, po gozdih in polju.
II.	Vsaka teh kletev je kolikor toliko pregrešna, pregrešna tembolj, čim hudobniši je namen, čim večji je pohujšanje, čim ostudnejša je kletev sama na sebi. Da je kletev pregrešna in da se dostikrat prišteva smrtnim grehom, to vemo iz samih božjih ust. Bog sam namreč govori v 3. bukvah Mojzesovih: Kdor preklinja Gospodovo ime, naj smrti umrje; s kamenjem naj ga posuje vsa množica. (Lev. 24, 16.) In pri Sirahu (23, 10) se bere: Božje ime ti ne bodi vedno v ustih in imen svetnikov nikar ne mešaj k svojemu govorjenju, sicer ne boš zavoljo njih brez greha. In zopet: Ne bo brez greha, kdor prisega in sveta imena imenuje.
Kako pregrešna je kletev, lahko spoznamo tudi iz ravnanja sv. c e r k v e. V prvih časih krščanstva je sv. cerkev dostikrat očitnim grešnikom naložila očitne kazni. Preklinjevalec je gotovo očitni grešnik, torej je bila njemu zažugana ta-le kazen: Bogo-kletnež naj sedem nedelj med službo božjo ostane zunaj cerkve; zadnjo nedeljo naj pride bos, z vrvjo krog vratu in brez plašča. Sedem petkov pa naj se posti ob kruhu in vodi in če je mogoče, vse te dni naj nasiti reveže pri svoji mizi. Kdor bi se branil te pokore, njemu naj se odreče cerkveni pokop. — Enake postave je izdal cerkveni zbor v Raveni 1311, in V. Lateranski 1512. Slišali ste torej iz božjih ust, in spoznali iz ravnanja sv. cerkve, da je kletev ostudna in obžalovanja vredna pregreha. Te resnice pa nas uči tudi pamet.
Pamet namreč uči, da je kletev namerjena zoper božje gospodstvo. Bog je gospodar vseh stvari, živih in neživih, umnih in brezumnih, on je Gospod življenja in smrti. Torej gre le njemu maščevanje, njemu gre sodba, on bo vsakemu povrnil, kakor zasluži. Preklinjevalec pa in bogokletnež se dela, kakor bi bil on samostalen gospodar, kakor da ima on pravico čez sebe in svojo okolico. Če ga zadene le majhna neprijetnost, precej ima kletev na jeziku: O da bi me bil le hudobec vzel; če je po svojem sosedu razžaljen, povem vam, ni bolezni tako ostudne, nesreče tako velike, da bi mu je ne privoščil. Ko bi se vse želje bogo-kletnežev uresničile, satan bi imel kmalu poln pekel, prcklinje-valec bi ga mu bil napolnil. To se pravi v resnici samega sebe za sodnika postaviti, Bogu pa izročiti službo rabeljna, kakor pravi sv. Avguštin. Povejte mi, ali se more Bogu storiti večja nečast? — Preklinjevalec se spravi tudi nad brezumne živali: on preklinja vola pri plugu, konja pred vozom, živino v hlevu. Ali ni to kri-
vica zoper Boga, ki je človeku dal le vžitek božjih stvari, ne pa neomejene oblasti nad nje?
Ne morem tukaj obravnavati vsake kletve posebej, samo o treh, ki so pri nas najbolj v navadi, hočem govoriti. Sv. apostol Peter pravi, da satan, kakor rjoveč lev vedno okrog hodi in išče, koga bi požrl; pa glejte, kristijani ga pa sami kličejo, ga z raznimi naslovi izživljajo, sebe, ženo, otroke, živino mu izdajejo, v nadlogah in trpljenju ga kličejo na pomoč, z eno besedo, vedno ga imajo na jeziku. O žalostni Jezus, kaj pač porečeš k temu ? Ti sam si nas povabil in rekel: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, jas vas bom poživil. O kako te mora žaliti, ko vidiš, da kristijani rajši pri hudobnem duhu iščejo pomoči, rajši njegovo ime kličejo, kakor pa tvoje. O predragi, ni čuda, da ima hudobni duh toliko oblast nad vami, ko ga vendar vsak trenutek imate v mislih. Ne tožite, da imate skušnjave, ko vendar skušnjavca samega neprenehoma kličete in imenujete. Lepo vas prosim, nehajte zanaprej od tega satanovega češčenja. Ako pa nočete ubogati svarilnega glasu in boste še zanaprej klicali hudobo na pomoč, potem se ne čudite, če pride ob smrtni uri satan v lastni osebi pred vas in poreče: Tukaj sem; ker si me ob življenju vedno klical, pojdi sedaj z menoj.
Druga jako razširjena kletev je p rid uše va nj e, ki je prav za prav prisega pri svoji lastni duši. Jezus Kristus pravi (Mat.5,34): Nikar ne prisegajte, ne pri nebesih, ker je tron božji, ne pri zemlji, ker je podnožje božje, ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega kralja, ne pri svoji glavi. Vaše govorjenje bodi: da, da; ne, ne! Kar je več, to je od hudega. Pa glejte, kristijan se ne ozira na Jezusovo svarjenje, marveč prisega pri svo,i lastni duši za pravico ali krivico, kakor nanese. O kristijan, eno samo dušo imaš, in ta je drago odkupljena z Jezusovo presveto Krvjo; in glej, to dušo pri vsaki priliki zastavljaš! Če svojo dušo zgubiš, vse zgubiš. Če se ti strga obleka, lahko si kupiš drugo; če ti prodajo posestvo, s pridnostjo in varčnostjo si lahko pridobiš novo. Ako pa dušo zgubiš, zgubiš jo za vekomaj. Naredite torej, dragi moji, danes sklep vpričo Jezusa, ki je svojo Kri prelil za vaše duše, nikdar več se ne priduševati. Kdor na besedo ne veruje, veroval tudi ne bo na priduševanje.
Pogosto se kristijani tudi pregrešijo zzakramentiranjem. O strašna kletev, s katero se onečaste tisti sv. zakramenti, katere je Jezus Kristus postavil v naše posvečenje. Po sv. zakramentih
zadobimo odpuščanje grehov, postanemo otroci božji in dediči nebeškega kraljestva. Ko bi ne imeli sv. zakramentov, ne mogli bi deležni postati Jezusovega zasluženja, ne mogli bi se zveličati. Zatorej se spodobi, da svete zakramente vsikdar visoko cenimo in njihova imena z največjo spoštljivostjo izgovarjamo. Sedaj pa dragi, sami sodite, jeli greh, če človek leta sv. imena zlorabi ter nevredno in kletvinsko izgovarja. Tak človek res zasluži, da mu Bog milost sv. zakramentov odvzame in res se je že mnogokrat zgodilo, da je tak zakramentalec nagloma umrl, ne da bi bil prejel svete zakramente.
Kletev je slednjič tudi greh zoper ljubezen do bližnjega, ker preklinjevalec želi svojemu bližnjemu časno in večno nesrečo. Jezus Kristus pravi: Kdor reče svojemu bližnjemu raka, bo kriv zbora; kdor mu pa reče norec, bo kriv peklenskega ognja- Vprašam vas sedaj, kaj pa kristijan, ki želi svojemu bližnjemu, da bi ga strela ubila, ali se ne pregreši zelo hud6? Vsako nedeljo molimo v litanijah: Nagle, neprevidene smrti, reši nas, o Gospod! In glejte, ko preklinjevalec želi bližnjemu, da bi ga strela ubila, želi mu najhujše, kar je mogoče, namreč naglo, neprevideno smrt. Ali pa, če ga imenuje prokletega, ali satana ali hudiča, ali ni to kaj strašnega? Ah, vse drugače nas uči ljubi Jezus, ko pravi: Ljubite svoje sovražnike, dobro storite njim, ki vas sovražijo, molite za nje, ki vas obrekujejo. (Luk. 6, 27—28.) Resnično, kdor brata kolne, ta ga več ne ljubi, torej ni več učenec Kristusov, ki pravi: Na tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če sc boste med seboj ljubili (Jan. 13. 35). Ne čudimo se torej, da sv. apostol preklinjevalce stavi med največje grešnike in jim odreka večno življenje, rekoč: Ne motite se; nečistniki, malikovalci, tatje, preklinjevalci ne bodo videli nebeškega kraljestva. (1. Kor. 6, 9.)
III.	Kletev pa ni le greh pred Bogom, marveč ona je škodljiva tudi naši časni sreči. Kletev je kriva, da Bog posamezne družine, dostikrat pa tudi cele občine in dežele obiskuje s strašnimi šibami. S katerim koli kmetiškim gospodarjem govorim, vsak rad toži o slabih letinah. Pa veste, kdo je vsega tega kriv? Star mož mi je pred kratkim rekel: Gospod, zdaj pa spoznam, da je Bog pravičen. Če pomislim, koliko kletve se stori po polju, po travnikih, posebno pa po vinogradih, tedaj se le čudim, da nam Bog še toliko da. Vse kolne od starega do mladega, in celo otrok, ki
se komaj zna dobro prekrižati, ve že najostudnejše kletve. — Tako je žalostno govoril star mož, in povejte mi, ni li imel prav?
Posebno škodo pa prinese otrokom kletev starišev. Ne da se tajiti, da ima kletev starišev posebno moč, in da se dostikrat nad otroci po besedi natančno vresniči.
V pretečenem stoletju se je zgodilo na Francozkem nekaj strašnega. Neka mati je s svojo hčerjo opravljala neko delo na produ dereče reke v Franche-Comte. Hči se pri delu malo nerodno obnaša, in vsled tega se mati tako silno razjari, da glasno zakolne, rekoč: O da bi te le strela ubila; voda naj te požre in mlinsko kolo naj te stere. In glej, v tistem hipu se zabliska, strela švigne v deklico, jo podere v reko; dereča voda jo urno nese do bližnjega mlina, kjer pride pod kolesa, in grozno strto in seveda mrtvo vrže voda zopet na suho. Bog sicer redko pošilja take očitne kazni, vendar jih pošlje od časa do časa, in jaz bi jih vam še lahko nekaj resničnih naštel.
Kako prav ima tedaj paganski modrijan Platon, ko pravi: »Nobena stvar otroku bolj ne škoduje, kot kletev starišev", in modri Sirah: Očetov blagoslov otrokom hiše zida, materina kletev jih pa podira. (Eccl. 3, 11.)
Ljubi moji! Dasiravno pa vemo iz sv. pisma, iz cerkvenih kazni, kako ostudna je kletev pred Bogom, dasiravno nas pamet uči in skušnja, da nas kletev tira v časno in večno nesrečo, vendar vse kolne, staro in mlado, stariši in otroci, gospodarji in posli. Kolne se v hiši in na polju, pri delu in razveseljevanju, posebno mnogo kletve pa se stori v gostilnah pri vinu in pa na semnjih. Pa če vprašam preklinjevalca: Od kedaj kolneš? Ali od včeraj, ali od danes? Večidel bom slišal, da kolne že od prve mladosti in da pri vsaki spovedi se ima tega greha obtožiti. Oh, zdaj pa preštej, če moreš, število greha. Recimo, da si zdaj 40 let star, pa vsak teden samo dvakrat zakolneš, tedaj znese to v letu 104 grehe in v 30 letih 3120 grehov. Če bi bile to le nepotrebne besede, bi moral zanje odgovor dati pred Bogom; strašna pa je misel, da se boš moral pred sodbo zagovarjati za strašne kletve, ki so več ali manj pregrešne.
Pa povejte mi, odkod pride, da ta greh kakor povodenj obliva našo deželo? Kdo uči ljudi kleti? Morda satan sam? — Povem vam, kakor je satan hudoben, vendar on ne kolne, veliko več se trese, če le božja imena ali imena sv. zakramentov čuje, ker ve, da se ž njimi podira njegovo kraljestvo. Kje se torej ljudje uče kletve? Dragi! Kleti se uči en človek od dru-
z e ga, večidel pa se mladina nauči kletve od svojih starišev. Kakršni stariši, taki so otroci. Če stariši kolnejo, večidel kolnejo tudi otroci, in sicer ne le v mladosti, marveč tudi v starosti, ko so kosti rajnih starišev že davno prekopane. Tako so stariši mesto izrejevalci, največji pohujšljivci svojih otrok. Pa vi se navadno izgovarjate: Otroci so hudobni, beseda ne pomaga, torej moram kleti. Ljubi moji! Prav žal mi je, če so vaši otroci hudobni, toda kdo je tega kriv? Večidel vi sami. Bog vam je dal nedolžne otročiče, ki so bili mehki kot vosek; in iz tega voska ste vi naredili podobo, kakršno ste hoteli. Pa četudi so vaši otroci sedaj nerodni, mar mislite, da jih boste s kletvijo poboljšali? Če mati otroka kroti in kaznuje, zraven pa kolne, vse podere, kar bi kazen sezidala. Vem, da vam je dostikrat, če ne vselej, žal zavoljo kletve, pa prepozno. Kdo vjame kroglo, ko je izstreljena! Vendar ko bi bil ta kes res pravi, zavoljo Boga, kletve bi kmalu obmolknile v vaših ustah; ali ta kes je le za trenotek.
V mestu Namur seje pri šolskih bratih šolal deček, ki nam je zapustil zgled, kako naj studimo kletev. Ta deček je prišel nekoliko prepozno iz šole, in njegov oče se je vsled tega silno razsrdil in izgovarjal hud6 bogokletne besede. Ko je deček slišal, da oče zavoljo njega strašno kolne, pade pred očeta na kolena in pravi: „Oh oče, lepo vas prosim, kaznujte me, tepite, samo nikalne kolnite!" Ko vidi oče, da ima otrok tolik stud nad kletvijo, obmolkne in nikdar več ni bilo slišati bogokletstva iz njegovih ust.
Predragi! Jaz vem, da vam vsem je žal, če ste kedaj zakleli. Jaz vem, da marsikateri izmed vas bi se rad odvadil kletve, samo ne vč, kako bi začel Zatorej poslušajte, kaj je storiti! 1) Premišljujte večkrat surovost, ostudnost in pregrešnost kletve. Kadar slišite bližnjega preklinjati, ali se vam ne zdi, kakor bi ostudna gnojnica bruhala iz njegovih ust? Pomislite tudi, kako vsaka kletev žali krotko Srce Jezusovo. Oh zdi se mi, kakor da bi ravno pre-klinjevalci Kristusa na križ pribijali in vsaka kletev je nov udarec na njegove žeblje. Oh nikar žebljev globokeje zabijati v njegove rane, saj te rane že zdaj grozno krvave. 2) Pomislite dalje, da je kletev silno nespametna, brez vse koristi. Glejte, od drugih grehov ima človek vsaj nekaj časnega dobička. Kdor kaj ukrade, ima ukradeno blago; kdor se napije, je vsaj tisti večer vesel — čeprav je to žalostno veselje — in pozabi vsakdanje skrbi in težave. Kaj pa ima preklinjevalec od svoje kletve? Nič druzega, ko težko vest, in strašen dolg pred Bogom. 3) Naredi že danes, potem pri prvi prihodnji spovedi in vsako jutro trden sklep,
da se hočeš varovati jeze, ki je vir ali korenina kletve. Ti veš, da te bo ena ali druga stvar razjarila. Vendar skleni, da v prvi jezi nikdar ne boš kregal in zmerjal, nikdar kaznoval, marveč se s poti podal in počakal, da se vihar poleže, potem šele storil, kar se ti bo prav zdelo. Enkrat za vselej skleni, da se nočeš nikoli znositi ne nad ženo, ne nad otroci, in tudi ne nad najhujšim sovražnikom; ampak vse maščevanje prepusti Bogu. Če ti kdo škodo dela, spomni se, da ti s kletvijo delaš neizmerno večjo škodo svoji duši in dušam bližnjikov. 4) M o 1 i tudi vsak dan za krotkost. Bog hoče, da ga za potrebne milosti prosimo, in če bomo v svojih prošnjah stanovitni in ponižni, gotovo nam bo dal dobrega in krotkega srca. 5) Če bi se pa kdaj primerilo, da bi po nesreči ali iz naglosti zaklel, ne obupaj, marveč zdihuj k Bogu in reci skesan: Bog, bodi meni grešniku milostljiv. In vselej gotovo tako stori. Ali pa si za vsako kletev naloži kako pokoro.
Preljubi! Razložil sem vam, kako pregrešna je kletev, kako škodljiva duši in telesu, kako zelo med nami razširjena. Sedaj pa vam rečem s svetim apostolom Pavlom: Zdaj pa zapustite vso jezo, nevoljo, kletev, grdo govorjenje svojih ust. (Coloss. 3, 8.) Trdno sklenite, od tega trenutka ne več zakleti, in ko domov pridete, recite: Otroci, kletve mora biti konec. In svojim poslom recite: V moji hiši ne trpim več kletve; kdor se noče poboljšati, naj gre od hiše; ako boste pošteni, ne bo vam manjkalo poslov. Oh, ko bi se ti sklepi spolnili po celi župniji, po vseh vaseh in hišah, božji blagoslov bi prišel nad vas, angeli bi se veselili in vi bote prišli enkrat v sveta nebesa, kjer bote ž njimi vred celo večnost Bogu prepevali trikrat svet, svet, svet. Amen. P. H.
Praznik sv. Petra in Pavla.
1. Hoinilija.
Ti si Peter in na to skalo bom zidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo zmagala.
Mat. 16, 18.
Od Betsaide, kjer je maloprej ozdravil slepega, gre Jezus s svojimi apostoli proti severovshodu in pride do Cezareje Filipove. Velika večina njenih prebivalcev, pa tudi zunaj po okolici je bila
neverska, le malo judov je bilo mej njimi. Šel pa je Gospod v te kraje zato, da se je za nekaj časa odtegnil vednemu zalezovanju farizejev, ki so mu povsod delali ovire, kjer so le mogli; vendar to ni bil njegov glavni namen; današnji evangelij nam pove drugega, veliko važnejšega. In ta je ustanovljenje cerkve, koje udje niso samo Abrahamovi otroci, ampak tudi neverniki. S tem, da je Gospod Petru, ki ga je odločil za poglavarja svoji cerkvi, ravno v krajih nevernikov razodel svoj sklep, hotel je ob enem naznaniti, da bo njegova cerkev sprejemala mej svoje otroke vse ljudi brez razločka.
Evangelij pravi dalje, da je Gospod na potu (veliko) molil: in kadarkoli nam kak evangelist pravi, da je Jezus molil, vselej sporoča potem kaj posebno imenitnega, kar je Gospod storil po molitvi. Gotovo je imeniten dogodek to, da je Gospod sklenil sedaj razodeti svojim učencem, kdo bo njegov naslednik na zemlji. S tem svojim razodenjem je Jezus takorekoč temelj postavil svoji sv. cerkvi; zato je molil, z molitvijo se pripravil na imenitni čin. — Mi kristijani smo udje sv. cerkve: tedaj bo vam gotovo ugajalo slišati, kako je Zveličar postavil temelj sv. cerkvi. — V ta namen se bomo danes pomudili pri razlagi besedi današnjega evangelija.
Gotovo so se začudili apostoli, ko zaslišijo Gospodovo vprašanje: Kdo, pravijo ljudje, da je Sin človekov? Pravim, da so se gotovo začudili apostoli nad temi besedami, ker so bili prepričani, da Jezus ravno tako ve za ljudsko mnenje, kakor oni: toliko pa so bili že prepričani, da Gospod nikdar ne reče kaj brez namena in zato so mu rekli: Nekateri, da je Janez Krstniki Za Janeza Krstnika ga je imel Herod in ga je želel videti, da bi se prepričal, je-li res Janez od mrtvih vstal; s kraljevega dvora se je govorica o Jezusu kot obujenem Janezu kaj lahko razširila mej ljudi.
Nekateri pa, da Elija, — tako so govorili, ker so napačno razumevali besede preroka Malahije (4, 5.): Glej, jas vam bom poslal preroka Elijo, preden pride Gospodov dan, veliki in strašni! Judje so namreč Elijo pričakovali pred prvim prihodom Zveličarjevim po rojstvu; besede pa se morajo umeti o drugem prihodu k sodbi.
Nekateri pa, da Jeremija — tako so rekli drugi, ki so se sklicevali na drugo knjigo Makabejcev, kjer berem, da je Jeremija ob času Nabuhodonozorjevem v neko jamo skril skrinjo
zaveze in kadilni oltar in luknjo tako zadelal, da teh reči niso mogli Judje več najti; nekateri pa, ki so ga spremljali, so kraj iskali; ko je Jeremija to zvedel, jih je posvaril, rekoč: da bo kraj neznan, dokler Bog svojega ljudstva ne zbere in se ga ne usmili. In takrat bo Gospod to pokazal. Na te besede so opirali Judje svojo misel, da se bo skrinja zaveze zopet prikazala o prihodu Odrešenika, in ker je edini Jeremija vedel zanjo, so pričakovali, da bo Jeremija sam prišel in jo pokazal. Jezusa so zato nekateri imeli za Jeremijo, ker je bil svet, kakor ta, in dobrotnik ljudstva in poseben varih, kakor Jeremija.
Nekateri pa so ga imeli sploh za preroka. Tedaj za Janeza, Elijo, Jeremijo, ali sploh za preroka so imeli Judje Jezusa, samo za Odrešenika ne; Jezusa za Odrešenika imeti niso hoteli. Prereven jim je, prenizek; oni pa hočejo imenitnega Mesijanskega kralja. Se manj, kakor njegov stan, jim je bil všeč njegov nauk. Kdo se bo tako mučil za nebeško kraljestvo, ko jim že tako kakor Abrahamovim potomcem ne odide; saj imajo pravico do njega že po rojstvu in obrezi! Ta Jezus iz Nazareta že ni naš mož, naš Odrešenik, k večemu Janez, Elija, Jeremija, kak prerok, ki naj pravemu Mesiju še-le pot pripravi! Tako so mislili Judje, tako govorili, in to so povedali apostoli Jezusu.
Tedaj pa Jezus slovesno apostole vpraša: Vi pa, kdo pravite da sem? Peter mu v imenu vseh odgovori: Ti si Kristus, Sin Sivega Boga J S temi besedami je Peter pričal, da je Jezus Mesija, Zveličar, ki ga je Bog v raju človeku obljubil, ki so ga očaki ljudstva in tudi ljudstvo tako težko pričakovali.
Ti si Kristus — to je grška beseda, ki pomeni toliko kakor hebrejsko Mesija, po naše maziljenec, odrešenik. Dalje je Peter rekel: „Ti si Kristus, Sin živega Boga!" On ni rekel: Ti si Sin božji. Ko bi bil tako rekel, ne bi bil s temi besedami tako določno spričal svoje vere, kakor jo je, ko je rekel: Sin živega Boga. Zakaj sin božji je vsak človek, ki sveto živi, kar nam na mnogih krajih priča sv. pismo. S tem pa, da je Peter rekel: Sin živega Boga, je vjezusu pričal edinorojenega božjega Sina, ki je od vekomaj Bogu Očetu enak, druga božja oseba. Glejte, tako pričevanje je Gospod tudi pričakoval iz ust sv. Petra, ki ga je od-menil za skalo, na katero bo zidal svojo cerkev. Peter je s tem pričevanjem javno pokazal, je li vreden Gospodovega zaupanja, je li je res njegova vera trdna skala, ne pa mehak in lahak pesek, ki ga veter prenaša. Za Petra je bilo Gospodovo prašanje po-
24
skušnja iz vere in to poskušnjo je dobro prestal; zato mu sedaj reče Jezus:
Blagor ti, Simon, Jonov sin, ker meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz povem tebi: Ti si Peter in na to skalo bom zidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo zmagala. In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva; in kar koli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih!
Kristijani, to so imenitne, velepomenljive besede, te besede so takorekoč ustanovno pismo sv. katoliške cerkve; premislimo jih posamezno!
Jezus blagruje Petra zaradi njegovega pričevanja. In to bla-grovanje si je Peter zaslužil: res da so tudi drugi učenci verovali ravno to, kar Peter; ali njihova vera je bila bolj skrita, takorekoč v srcu zaprta in nespričana. Od take vere pa do javnega pričanja je še vedno velik korak. In ta korak je Peter storil vkljub napačnim pojmom, ki jih je imel, kakor Judje sploh, o Mesiji, da bo posveten, mogočen kralj; — vkljub revnemu stanu Jezusa je Peter pričal, da je ta Jezus človeškemu rodu obljubljeni Mesija. In tako pričevanje zanj ni bila mala reč iz ravnokar omenjenega vzroka, namreč zavoljo napačnih pojmov o Mesiji, zavoljo judovskih predsodkov. Jezus Petra blagruje, ker je sam že rekel: Kdor bo mene spoznal pred ljudmi, tega bom jaz spoznal pred svojim nebeškim Očetom! (Mat. 10, 22.)
Petra pa blagruje Jezus še iz nekega drugega vzroka; pravi namreč: Blagor ti ... ., ker meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih!
Seveda bi si lahko kdo mislil: Saj ni bilo Petru treba še le razodevati, da je Jezus Sin božji: saj je to lahko spoznal v teku dveh let iz Jezusovih besed in njegovih čudežev; dosti slabo za apostola, ako bi ne imel vere v Jezusa po tolikih dokazih njegovega božanstva. In vendar pravi Jezus: Meso in kri ti tega nista razodela, t. j. s preprostim poslušanjem Jezusovih besedi in gledanjem njegovih čudežev Peter ne bi bil prišel do vere in pričanja. Zakaj ne? Zato, ker so v veri zapopadene tudi take verske resnice, ki presegajo naš razum; tega pa, kar presega naš razum, naše meso in kri, se človeška sprijena natora brani sprejeti za resnico. Ker pa je Jezusov nauk božji nauk, tedaj resničen, ki pa v mnogem presega človeško razumnost, in ker mora človek
vse to tudi za resnico imeti, ako se hoče zveličati, zato mu je potrebna milost svete vere, ki mu pomaga premagati pomisleke sprijene natore. In o tej milosti sv. vere govori Gospod, ko pravi: meso in kri ti nista razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.
Jezus pravi dalje: Pa tudi jas povem tebi: Ti si Peter in na to skalo bom sidal svojo cerkev in peklenska vrata je ne bodo zmagala!
Takrat, ko si je Gospod zbiral učence, je Andrej pripeljal svojega brata Simona k Jezusu. Ko ga je Jezus pogledal, je rekel: Ti si Simon, Jonov Sin; ti boš imenovan Kefa. kar je prestavljeno Peter. (Jan. 1, 42.) Jezus je rekel, da bo Simon imenovan Kefa, Peter t. j. skala, danes pa mu pravi: „Ti si Peter, t. j. skala in na to skalo bom zidal svojo cerkev"; in zato ker bo zidana na skalo, je peklenska vrata ne bodo premagala. Pa, vprašam vas, je li se ni Gospod v Petru zmotil, ko ga je imenoval skalo ? Je li ni Peter tri mesece po tem pogovoru Gospoda trikrat zatajil na Kajfovem dvorišču ? Kako ga je mogel Jezus, ki je vsevedni Bog, imenovati skalo, skalo, ki je nepremakljiva? Kako si je vkljub Petrovi omahljivosti upal zidati nanj svojo cerkev? Da, ko bi se bil Jezus zanašal le na Petra kot človeka, bi se bil hudo zmotil. Ko bi Gospod ne vedel pripomočka, s katerim je omahljivega Petra storil nepremakljivo skalo, bi se bilo moralo poslopje sv. cerkve že davno podreti. Ker pa je Gospod vedel za ta pripomoček, namreč za s v. D u h a, ki ga bo Oče poslal nad apostole, zato je mogel Petra imenovati skalo vkljub njegovi človeški slabosti.
V kakem smislu pa je Peter skala, podlaga svete cerkve? Kristijani! veste, daje nauk sv. cerkve njeno bistvo. Dokler ostane ta nauk čist, nepokvarjen, toliko časa ostane tudi sv. cerkev taka, kakor jo je Jezus sezidal: kakor hitro pa bi se v sv. cerkvi pokvaril njen nauk, kakor hitro bi sv. cerkev zavrgla kako versko, od Boga razodeto resnico, nehala bi biti prava cerkev Kristusova.
Sv. Peter je podlaga cerkve, Peter nosi celo poslopje svete cerkve, Peter vzdržuje s tem tudi njeno bistvo, njen nauk, to se pravi: Peter čuje in skrbi, da ostane Jezusov nauk čist in nepokvarjen, Peter je najviši učenik sv. cerkve. In kot tacega, kot najvišega učenika sv. cerkve, variha Jezusovega nauka, ga Jezus imenuje skalo, nepremakljivo skalo; s tem, da ga imenuje nepremakljivo skalo, pravi tudi, da se Peter pri oznanjevanju njego-
24«
vega nauka ne more motiti, da je v verskih rečeh nezmotljiv učenik sv. katoliške cerkve.
In tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva; in karkoli bos zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih! Kai je hotel Jezus s tem reči? Kakor veste, pomeni nebeško kraljestvo sveto cerkev, vidno na zemlji in nevidno na onem svetu; ključi pa pomenijo oblast; zakaj kdor ima ključe in si jih ni prisvojil protipostavno, tisti je gospodar hiše, ima oblast v hiši. Petru je Gospod izročil ključe sv. cerkve in s tem oblast v njej. Gospodar, ki ima ključe, pusti v hišo, kogar hoče, kogar pa noče, temu ne odpre, ali pa, ako je kdo že v hiši, pa ni vreden prebivati pod njeno streho, temu gospodar pokaže vrata, ga pahne ven in jih zaklene za njim. Gospodar je v hiši pač gospodar; kar on reče, to velja — in za takega gospodarja je Jezus postavil Petra, ko mu je izročil ključe nebeškega kraljestva. Dal mu je oblast, v sv. cerkev ude sprejemati, ali pa tudi izključevati; dal mu je oblast cerkev vladati, postave dajati; dal mu je oblast, določevati, kaj je prav in ne prav, kaj je po božji volji in kaj ni. In ta njegova oblast nima samo svoje moči na svetu, ampak sega onkraj smrti, v večnost: Karkoli boš zavezal na zemlji.... Ključavnice pa, ki zapirajo nebeška vrata, so naši grehi z vsem, kar je z njimi v zvezi. In te ključavnice odpira ključ, ki ga je Jezus izročil Petru, ali z drugo besedo: Peter je prejel oblast grehe in vse, kar je z njimi v zvezi, odpuščati, ali pa tudi pridržati.
Glejte, kristijani, to je pomen današnjega sv. evangelija. Kaj pa se mi učimo iz njega?
Judje so v Jezusu videli Janeza, Elijo, Jeremijo, preroka, le ne Mesijo, vkljub jasnim dokazom Jezusovim z besedo in dejanjem, da je on res Odrešenik. Ni li tacih nespametnih ljudi tudi dandanes dosti na svetu, ki rajši vse drugo, tudi najvece nespameti, verujejo, le tega ne, da biva Bog, Stvarnik in Ohranjevavec vsega? Ki rajši pravijo, da je n. pr. spremenljiva zemlja, spremenljivi svet od vekomaj, ko nas zdrava pamet uči, da kar je spremenljivo, ni večno, kakor pa da bi pripoznali večnega Stvarnika, Boga? Bomo li mi verjeli takim svetnim modrijanom bolj, kakor sv. cerkvi, ki nas uči, da je edini večni Bog izvir vsega?
Bomo li verjeli njim, ki pravijo, da ista sv. cerkev nima oblasti ukazovati človeku, ko vemo, da je sv. cerkev božja namestnica, njeni nauk božji nauk, njene zapovedi božje zapovedi?
Bomo se li mi oklepali takih zaničevalcev sv. vere, ki pravijo, da je sv. vera nespamet, ko vemo, da je Gospod Jezus Kristus pravi Bog, tedaj resničen njegov nauk? Ko vemo, da je sveta cerkev nezmotljiva varhinja tega nauka? Ko vemo, da, kdor cerkve ne posluša, je kakor nevernik in očitni grešnik ?
Res, kdor cerkve noče imeti za mater, Boga ne more imeti za Očeta. In kdor Boga nima za Očeta, ni njegov sin, ni dedič njegove hiše, nima upati nebes. Glejte, tole je, kar nas uči današnji evangelij. Amen.	P. J.
2. Po katerih čednostih se odlikujeta prvaka
apostolov ?
Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva,
Mat. 16, 19.
Tako veličastno in slavno, tako lepo in sveto je življenje svetnikov, kojih praznik danes obhajamo, da pride pridigar pač v zadrego, kaj bi pridigoval, da bi dovolj proslavil oba prvaka apostolov. In vprašam vas, kdo je tudi v stanu dovolj častno govoriti o sv. Petru, ki mu Kristus ni dal samo oblasti nad svojo cerkvijo na zemlji, ampak mu je izročil tudi ključe nebeškega kraljestva? In kdo naj bi dovolj pohvalil sv. Pavla, ki ima na sebi vse prednosti angelov in ljudi, kakor pravi sv. Krizostom?
Ker pa sv. katoliška cerkev uči, da mi svetnike tedaj najbolj častimo, če posnemamo njih zglede, zato vam danes ne vem nič boljšega in nič lepšega povedati, kakor opozoriti vas na dve lepi čednosti, ki jih imata sv. apostola, in opominjati vas, da jih posnemate. Ce se ozremo na sv. Petra, spomnimo se takoj, kako se je on pokoril, in če premišljujemo življenje sv. Pavla, spoznali bomo, kako zelo je ljubil Boga. — O pokori sv. Petra torej in o ljubezni, ki jo je imel do Boga sv. Pavel, vam bom danes govoril in vsakemu, kdor ju hoče posnemati v teh dveh čednostih, rečem: Prijatelj! ti imaš ključe do nebes že v rokah. Bodi stanoviten in dobil boš večno plačilo. Poslušajte torej
1.	kako se je sv. Peter pokoril;
2.	k a k o j e s v. P a v e 1 ljubil Boga.

I. Vam vsem je znano, kako zelo se je pregrešil sv. Peter. Trikrat je zatajil svojega nebeškega učenika, trikrat je rekel, da ne pozna onega, s katerim je tri leta skupaj hodil, ki mu je storil toliko dobrot, kateremu je sam rekel: Ti si Kristus, Sin živega Boga. Res, to nam kaže, kako slab je človek! Ali kar je Peter potem storil, kako je pokoro delal, to nam pa kaže tudi, kaj premore človeško srce, ki spozna svoj greh in ga resnično obžaluje. Grešniki odkladajo svojo pokoro od dne do dne, sv. Peter pa se je precej, ko je spoznal svoj greh, začel pokoriti. Komaj je tretjikrat rekel, da ne pozna Gospoda, zapel je petelin; in komaj se je Gospod obrnil in Petra pogledal, je šel iz dvorišča in se je milo zjokal. — Kolik razloček med Adamom in sv. Petrom! Adam je grešil, jedel je od prepovedanega sadu, in ko ga je Bog poklical, se je jel skrivati; sv. Peter pa je precej spoznal, da je grešil, in objokoval je greh s spokornimi solzami.
Pa morda mislite, da je to kesanje in pokora le nekaj časa trajala. To bi ne bila prava pokora. Pripoveduje se, da je sveti Peter precej, ko je prišel iz dvorišča velikega duhovnika, šel v neko jamo zunaj Jeruzalema in je tam toliko časa objokoval svojo nezvestobo, dokler ni Kristus od mrtvih vstal in sam prišel in mu povedal, da so mu grehi odpuščeni. Pa to še ni bilo dovolj svetemu Petru. Njegov učenec, naslednik na papeževem prestolu, sv. Klemen, nam pripoveduje, da je sv. Peter vsako jutro v vsem svojem življenju, ko je zaslišal petelinovo petje, začel moliti in objokovati svoj greh in je vselej do jutra molil in žaloval, da je Boga zatajil.
Ko je sv. Avguštin to premišljeval, je zaklical vsem grešnikom: Glejte, mi zatajimo svojega Zveličarja tolikokrat, kolikor-krat naredimo smrtni greh, in vendar kje je naša pokora? Kedaj se bomo začeli pokoriti ? — Če Bog zahteva tako pokoro, kakor jo je delal sv. Peter, kaj bo z nami, ki se tako bojimo vsakega zatajevanja?
Ali, dragi v Kristusu, obupati ne smemo, saj nas sv. cerkev večkrat opozarja na to, da je sv. Peter Boga zelo žalil in vendar je bil prvi namestnik Kristusov na zemlji, prvi poglavar sv. katoliške cerkve. Dve reči pa si dobro zapomnimo o sv. Petru! Prva reč je: sv. Peter je grešil, pa se je precej spokoril. Kristijan, kako je pa s teboj? Če si ti tako nesrečen, da si padel v smrtni greh, skrbiš li, da se takoj spokoriš? Pomilujem, hudo te pomilujem,
če tako ne ravnaš. Sv. Bazilij pravi, da se na človeka tedaj, ko stori smrtni greh, obesi vrv, in če dalj časa živi v smrtnem grehu, opleta se ta vrv njegove duše, in če še ne skrbi, da bi se spokoril, zadrgne in umori vrv njegovo dušo tako popolnoma, da se le težko kedaj še izbudi iz spanja smrtnih grehov. Kristijan, Bog ti je obljubil, da ti odpusti grehe, ni ti pa obljubil da boš do jeseni, do adventa, do Velike noči še živel!
Učimo se pa drugič tudi od sv. Petra, kako se moramo pokoriti. Gotovo si je vsakdo pri zadnjem sv. misijonu ali ko je zadnjikrat delal dolgo spoved, v resnici potrudil, da je dal slovo svojemu pregrešnemu življenja in je začel novo življenje. Pa je li tudi vsakdo ostal pri svojih sklepih ? Kako malo sadov resničnega poboljšanja in spokorjenja se vidi. Vzrok tej žalostni prikazni je ta, da vsi ne posnemajo sv. Petra, da se ne pokore tako kot on. Da je pokora resnična, je potreba: grešno korenino iz srca izruvati, potem pa kraj, kjer je bila grešna korenina, izravnati z dobrim življenjem in ga ozaljšati s čednostmi. Kdor torej po mnogih spovedih živi tako slabo, kot preje, on, ali ni izruval greha iz srca, to je, prav nič žalosti ni občutil, ker je z grehom izgubil preljubeznivega Boga, niti ni imel sklepa poboljšati svojega življenja, ali pa ni greha čisto izruval, ni pokazal namestniku božjemu ran svojega srca, in se čisto izpovedal, ali pa ni za greh zadostoval, to je: pokoril se ni; popreje je morda tedne in mesece, in — moj Bog — morda celo leta v grehih živel, sedaj se mu pa predolgočasno zdi, eno uro moliti in svoje srce očediti, poprej je morda po krivici pridobil tuje blago, sedaj pa mu je težko to povrniti.
Kristijani, ne motite se! Ni dovolj en dan, en teden, en mesec po spovedi lepo živeti, potem pa vse sklepe pozabiti! Taka pokora je brez vrednosti pred Bogom! Sv. Gregor pravi o takih spokornikih: „Umivajo se v spokornih solzah in potem gredč očiščeni nazaj k nesnagi greha!" Ali se ne pravi to norčevati se iz Boga? Kristijan, morda si se prvikrat lahko spokoril, ne veš pa, če bo v drugo šlo. Hudobni duh drugič pripelje sedem pomočnikov s seboj, če se vdaš zopet smrtnemu grehu!
Dragi v Kristusu! Zbrali smo se, da počastimo sv. Petra! Častimo ga torej v resnici! Če nam je dolžnost delati pokoro, — in kdo ni potreben pokore? — spokorimo se, kakor se je sveti Peter, in pokorimo se tako, da ne pustimo dalje hudobnemu duhu gospodovati nad nami.

II. Čas je že, da povem, kaj nas uči sv. Pavel.
Več kot tri tisoč let je že, kar je sam večni Bog zapisal: Ljubi Boga črez vse in svojega bližnjega, kakor samega sebe. Te besede, katere ti danes zapovem, je rekel Gospod, naj bodo v tvojem srcu; povej jih svojim otrokom, premišljuj jih, kadar v svoji hiši sediš in po poti greš, kadar greš k počitku in kadar vstaneš; zapiši jih tudi na prage in vrata svoje hiše! — In dasiravno je naš Gospod Jezus Kristus sam povedal, da je to prva in največja zapoved, brez katere nobene druge ne moremo izpolnjevati, vendar je toliko ljudi, ki žive kakor bi ne bili zato vstvarjeni, da bi Boga spoznali ljubili in mu služili. Vsi naj se danes ozrejo do sv. Pavla in naj občudujejo, kako goreča je bila njegova ljubezen do Boga, do Kristusa. On sam pravi: Kaj nas bo kedaj ločilo od ljubezni Kristusove? Žalost ali groza? Lakota ali nagota? Nevarnost, preganjanje ali meč? Gotovo je, da nas ne more ne smrt, ne življenje, ne knezi, ne moči, ne sedanjost, ne bodočnost, ne meč, ne visokost, ne globočina, ne kaka druga stvar ločiti od ljubezni božje, ki je v Gospodu našem Jezusu Kristusu.
In če vprašamo, zakaj je veliki apostol tako ljubil Boga. odgovarja nam sv. Pavel sam, rekoč: Bog nam je skazal svojo veliko ljubezen s tem, da je za nas umrl, tedaj, ko smo bili mi še grešniki. — On nas je ljubil in je dal svojega edinoroje-nega Sina za nas.
Svoje ljubezni pa sv. Pavel ni kazal samo z besedo, veliko bolj jo je še pokazal v dejanju. Koliko je prestal, ko je oznanoval Jezusov nauk po svetu! Trikrat je bil s šibami tepen, enkrat kamnjan, trikrat se je barka razbila, ko je bil on na ladiji, velikokrat je bil v nevarnostih na potih, na vodah, v nevarnosti med razbojniki, v nevarnosti med rojaki, v irudu in trpežu, v mnogem čuvanju, v lakoti in žeji, v pogostih postih. Od solnčnega vzhoda do zahoda je oznanoval Jezusa in njegov nauk in je kar gorel goreče ljubezni do njega. Kakor železo, ki ga denemo v ogenj, postane kakor ogenj, tako je postal tudi sveti Pavel od ljubezni vnet sama ljubezen. In kaj nam pač kliče danes sv. apostol Pavel ? Nič drugega ne, kot to, kar je pisal Korinčanom: Prosim vas, posnemajte mene, kakor jaz posnemam Kristusa. (I. Kor. 4, 16.) Pa mnogim se to zdi težko! Seveda, ko bi nas sv. Pavel povabil, da bi šli z njim v tretje nebo, to bi bilo ložje, tja bi raje šli.
Tudi to bo prišlo, ali preje ga moramo posnemati v ljubezni, ki jo je imel do Jezusa.
Tako smo premišljevali, dragi v Kristusu, življenje svetih apostolov Petra in Pavla in smo spoznali, kako si lahko obračamo njih zgled v svojo korist. Vsak, tudi največji grešnik, pride v nebesa, če se spokori kot sv. Peter, in ljubi Boga, kot sv. Pavel. Ce pa ti, kristijan, ne moreš objokovati svojih grehov vsak dan, kot sv. Peter, kesaj se jih vsaj vselej pri sv. maši, zlasti že v začetku sv. maše, ko mašnik moli očitno izpoved, in skrbi, da pri vsaki spovedi obudiš pravo, srčno kesanje. — Ako ne moreš tako ljubiti Boga, kot sv. Pavel, ljubi ga vsaj toliko, da ga ne boš nikoli žalil s smrtnim grehom. Tako bomo častili prav sv. Petra in Pavla, tako si prislužili nebesa. Amen	’—r—
BESEDA NA SMRT
D* JAKOBA MISSIA
SVETE RIMSKE CERKVE KARDINALA KNEZA NADŠKOFA GORIŠKEGA
TAJNEGA SVETNIKA NJ. APOST. VELIČASTVA ASISTENTA PRESTOLA PAPEŠKEGA VITEZA ŽELEZNE KRONE I. REDA
■ GOVORIL NA DAN POGREBNIH SLOVESNOSTI
2. APRILA 1902
v
METROPOLITANSKI CERKVI GORIŠKI DA ALOJZIJ FAIDUTTI
PROFESOR BOGOSLOVJA.
Ni se zgubil še glas veselja, ki se je slišal iz tisoč in tisoč prsi ob radostnem naznanilu, da je ljubljanski škof Jakob Missia izvoljen, da ima vladati slavno nadškofijo goriško; še živi v spominu nas vseh srečni dan, ko je zasedel svoj prestol; in kako smo se radovali o blagoslovljenem dogodku, ko je bil povišan naš knez-nadškof do časti kardinalskega škrlata!
In danes, oj! žalost neizrekljiva, solze neizmerne bridkosti okoli njegovega častitljivega mrtvaškega odra!
Pobesil se je na svoje steblo cvet, ki je širil daleč okrog sladko dišavo svojih čednosti (Nahum 1, 4.); plemenito'drevo, ki so ga napajali valovi nebeške milosti, polno sadov, v katerega senci so se zbirali mnogoštevilni sinovi k počitku in pokrepčanju (ps. 1, 3.), posekano nam je; vgasnila je našemu pogledu presvitla zvezda, ki je tako mnogim in mnogim kazala stezo resnice in življenja (Dan. 12, 3.) .. .
Zapustil si nas, Oče, in mi te objokujemo, kakor mati joče ob smrti svojega prvorojenca (Zah. 12, 10.), kakor so na gumnu Arad objokovali sinovi Jakobovi svojega ljubljenega očeta (Gen. 50, 10.) in Izraelci na moabskem polju svojega rešitelja (Deut. 34, 8.).
Objokujemo te sirote nepotolažljive!... Ali neki glas slišim, to je glas vere, ki noče, da bi bile nerodovitne naše solze, in nam ponavlja poleg tega mrtvaškega odra: On živi, naš oče, zakaj pred pastirja naših duš so ga spremila blaga dela, storjena vsa v ljubezni do Boga in bližnjega!
Želeč videti ga tam gori pa se ta plemeniti plamen ljubezni vžigaj v našem srcu v premišljevanju znamenitih del, ki bodo ostala neminljiv spominik velike duše kardinala Jakoba Missia in bodo zdaj najljubša in najdragoceniša dediščina, zapuščena nam od tolikega očeta.
oj.
Bistremu pogledu slovečega škofa dr. Zrvergerja je bilo lehko spoznati, koliko bi koristila na njegovi strani delavnost mladega duhovnika, tadanjega ljubljenega in čislanega prefekta v škofijski gimnaziji, Jakoba Missia, rojenega 30. julija 1838 pri Sv. Križu blizu Ljutomera na Štajerskem. Skozi 20 let, ko ga je imel pri sebi ko tajnika in potem kancelarja ordinarijata in kanonika v Gradcu, je mogel monsg. Z\verger občudovati srčno dobroto, trdno pobožnost in velike dušne zmožnosti, ki jih je razvijal v težkih razmerah v korist svete cerkve, dragoceno bogastvo, ki je povzdignilo dr. Missia leta 1884 na škofovski prestol ljubljanski. —
Kaj je škof ? Poslušajte, kako nam ga opisuje beseda božja v starem in novem zakonu. On je izvoljeni Gospodov opravljen s polnostjo duhovne oblasti, posredovavec mej Bogom in ljudmi, razlagavec volje božje, varih in mogočni branivec postave, pobožni, ponižni, modri, angelj miru, pastir, ki ljubi svoje ovčice z nesebično ljubeznijo. (Exod. 23, 20—22; Lev. 21, 10; 1. Tim. 3, 2; Tit. 1, 7—9.)
In zdaj povejte vi, ki ste, srečni, prvi skušali skrbi višjega pastirstva škofa Missia, vi posebno iz ljubljanske škofije, ki ste z odkritosrčnim obžalovanjem izvedeli njegovo premeščenje, in zdaj s srcem presunjenim od meča bridkosti z nami skupaj objokujete njegovo neprevideno smrt! povejte vi, ali ni skozi dobrih 13 let monsg. Missia globoko razumel in čudovito izpolnjeval mej vami božjega poslanstva katoliškega škofa?
S pogledom vprtim v namestnika Jezusa Kristusa, naslednika svetega Petra, ki je pastir ne le ovčic, temuč tudi vseh pastirjev (S. Bern. de Cons. 1. 2. c. 8), se je držal z ljubečo podučljivostjo
njegovih svetov. Na klic Leona XIII., naj se zašla človeška družba nazaj pripelje h križu, je monsg. Missia odgovoril s tem, da je posvetil temu namenu vso svojo velikansko nadarjenost, vso obširno in mnogotero učenost in nevtrudljivo gorečnost.
Bliščeči katoliški shod leta 1892 zbran v glavnem mestu kranjskem, mnogoštevilne bratovščine, prave šole pobožnosti in nedolžnosti, trinajst novih postaj duhovnih redov in skupščin, bo rišča znanstva in čednosti, pribežališča okrepčevanja in miru, nadalje mogočno spodbujevanje mnogovrstnim gospodarstvenim vstanovam, sposobno pospešiti soglasje v človeški družbi na korist najnižjih stanov, modre naprave za krščansko podučevanje mladine in vzgojevanje duhovščine, naredbe namenjene lepoti hiš božjih in božje službe, sad vse to ne le razsvitljenega duha in gorke ljubezni do Boga in do bližnjega, ampak tudi vmetalni-škega vkusa, na tanko vzgojenega za to, kar je prav in lepo in dobro, to in kar še uhaja mojemu naglemu pregledu, to bo storilo, da bo v škofiji sv. Maksima tvoje ime, častitljivi oče, ostalo vedno blagoslavljano.
Ali k še višjim namenom je poklicala previdnost božja tega svojega zvestega in modrega hlapca, — in nadškofija goriška, vdova po smrti angeljskega Alojzija Zorna, vgrabljenega ji tako žalostno leta 1897, je odložila naposled oblačila žalovanja, razjasnila svoje čelo in 22. majnika naslednjega leta se je vzdignila praznično naproti novemu pastirju, monsg. Jakobu Missia.
Naj vtihne za kratke trenotke bolečina, ki nam tare dušo, in ti, goriška cerkev, se vrni z mislijo k tistemu srečnemu dnevu, k tvojim nadam, tvojim radostim.
On pride v imenu Gospodovem, angelj škofije, dober, prijazen, pohleven. Prevzet častitljivosti in odgovornosti svoje službe, skromen in resen zasede stolico sv. Hermagora in Fortunata in sprejme poklonjenje svojih sinov, ki jih nosi nadalje vse vdolbene v svoje srce, pripravljen darovati samega sebe za njihovo dobro.
Eno samo je njegovo hrepenenje, razširjenje in vtrjenje kraljestva božjega mej nami, v trdnosti sklepov, v nasprotni ljubezni, v vzajemnem sočutju.
Nevsehljiv vir milosti in rešenja je srce Jezusovo in temu božjemu srcu je nadškof Missia posvetil s slovesnim opravilom svojo škofijo. Krepka čednost in učenost mej duhovščino, to sta
najzgovorniša in odločna dokaza resnice in svetosti naše svete vere; in monsg. Missia ju je iskal v svojem življenju, ju priporočal v svojih nagovorih in pastirskih listih, ju pospeševal s primernimi napravami, bodisi v bogoslovskem semenišču, kjer je na novo vpeljal dvojen nauk, ki so ga posebno zahtevale potrebe naših časov, modroslovje in družabna znanstva, bodisi v nadškofijskem malem semenišču, kateremu je premišljeval uredbo primerno plemenitemu namenu, kateremu je tudi zapustil tisto malo premoženja, o katerem njegova milosrčnost do vbozih ne bi prej drugače odločila.
Prepričan razsvitljeni in pobožni pastir, da se godi posvečenje duš po čednosti, katero mora vaditi vsaki po svojih močeh, in po meri milosti, ki jo dobi, ni prizanašal trudu, da preskrbi in olajša svoji čredi nezmotljivo sredstvo notranjega prenovljenja: duhovne vaje, izredno pridigovanje v raznih jezikih, očitna skazo-vanja vere, pogostna kanonična obiskovanja brez ozira na svoje zdravje, nadalje oznanovanje besede božje zvrševano od njega samega, pastirska posvetovanja, prazniška okrepčevališča, to so ali od njega vstvarjene ali od njega krepko podpirane vstanove.
In tudi vedve, slavni svetišči na Sveti Gori in na Barbani, kjer blažena Devica obilniše deli svoje milosti, trdnjavi naše vere, priči pobožnosti našega ljudstva, tudi vedve bosta izročili prihodnjim rodovom češčeno in blagoslavljam) ime monsg. Jakoba Missia, ki je tolikanj, izročivši vaju oskrbovanju sinov vbožčka asiškega, pomogel romarju, ki tja pride, in pospešil češčenje nje, ki jo je vedno častil, noter do malo trenotkov preden je iztisnil iz prsi poslednji zdihljaj, častil ko Mater Božjo, Kraljico sladko, milo in ljubeznivo.
Da! velika duša mons. Missia, dehteča po zveličanju sebi izročenih, se odkriva čudovito v njegovih delih. In ta velikost njegova je tolikanj vzvišeniša, kolikor gostejše in večje so bile težave, ki so se nasproti stavile blagemu škofu na svetem potu; to je velikost, recimo naravnost, ki se pred njo samo tisti ne vkloni, kdor ni zmožen spoznati in ceniti visokega prizadevanja slobodne in velike duše
Moja misel hiti v glavno mesto katoliškega sveta in v glavno mesto našega cesarstva. Svetemu očetu Leonu XIII. in svitlemu cesarju našemu so bile znane čednosti, lepe lastnosti in zasluge

velikega moža, ki ga je pozdravljala Gorica ko svojega pastirja in voditelja. Jakob Missia je bil gojenec kolegija germanika v Rimu skozi 6 let; tam je bil posvečen za mašnika leta 1863 in naslednje leto je dosegel tam doktorat svetega bogoslovja. Poslo-vivši se od tistega zavoda je zapustil najboljši spomin svoje dobrote, svoje rednosti in vednosti. In kolikorkrat mu je bilo dano pozneje poromati v večno mesto, vselej je pokrepčal na grobu prvaka aposteljnov svojo vero in svojo vdanost do papeža in cerkve, čutila, ki so bila vseskozi življenje njegovega življenja, in nikdar se ni vtrudil rediti jih v srcih vernikov svoje škofije glasno priznavajoč s svetim Ambrozijem: „Kjer je Peter, tam je Cerkev.“ (In Ps. 4.)
Enako znana je njegova iskrena privrženost do cesarskega prestola, njegova delavnost, njegova razsvitljenost in spoštovanje, ki ga je vžival v zboru naših preodličnih škofov. Cerkvena zgo dovina bo govorila o vsem tem. Njega veličastvo cesar Franc Jožef I., ki je imenoval nadškofa Missia biser mej avstrijskimi škofi in mu je podelil visoke časti, in papež Leon XIII., ki ga je tolikanj spodbujal in je znal prav ceniti njegovo delo v korist svete vere, ona sta ga torej po skupnem sporazumljenju 1 1899. povzdignila do naj višje časti kardinala svete rimske cerkve. Od raztresenih otokov kvarnerskih do najvišjih vrhov tavriških gora, dh, celo daleč onstran teh meja metropolitanske oblasti se je vzdignil tedaj, kakor iz ene duše, glas priznavanja temu knezu. In ti, srečna goriška cerkev, tvoja mesta, tvoje ljudstvo, vse se je veselilo vnovič, da je bilo vredno časti, ki je niso videli pri nas pretekli časi, časti, ki spominja tistega bleska, v katerem je sijala v dobi svojega veličastva slavljena cerkev oglejska.
In tu se je novim nadam odprlo srce sinov, nova dela in nove vspehe smo si obetali od vstvarjajočega duha in v resnici velike duše kardinala Jakoba Missia.
Na tiho zapuščanje cerkve in njenih vaj, na brezskrbnost versko, za katero boleha, žalibog, meščanska družba, na pešanje krščanske ljubezni vznemirjen gledajoč je kazal kardinal h Kristusu odrešeniku, ki z resnico in pravico hoče zopet pridobiti duhove in srca, da naredi iz vseh narodov kakor eno samo družino. Duhovščino in svetovne katoličane spominja besede Tertu-lijanove: „V boju zoper zmoto je vsakdo vojak44, in ob enem poda ali naznani orožje, s katerim se je bojevati z upanjem zmage. Naprej hiti z zgledom in spodbuja k delom milosrčnosti na raz-
nih tleh, želeč, da se kmalu kmalu „zedinijo vsi verniki njegove škofije v eno samo, pa mogočno vrsto bratov in sotrudnikov na polju družabne delavnosti". (Pismo 2. novembra leta 1901 zvezi katol.)
Ne glede na svoje slabo zdravje je imel kardinal delo za svojo ljubljeno dediščino; ljubil je učenje; v globokem premišljevanju resnice je vtrjal duha zajemajoč iz obsežnih zvezkov svoje prebogate knjižnice zmirom nove zaklade znanja v prid vladi svoje škofije in reševanju težkih in zapletenih vprašanj ozirajočih se tudi na upravo vesoljne cerkve, vprašanj, ki jih žalostne razmere sedanjih časov, kolikor tudi napredujočih, stavijo ne menj cerkveni ko svetovni gosposki.
Ljubivec lepega in ves goreč za krasoto hiše božje se je odločil v svoji palači pripraviti Gospodu menj nevredno prebivališče in o! kako se je veselil izvrstni pastir, ko je 20. dan preteklega februarjja, začenši s tem praznovanje papeške 25 letnice Leona XIII., posvetil domačo kapelico, biser stavbarske umetnosti in zgovoren dokaz vere in nadnaravnih hrepenenj njegove velike duše.
Opominjan zopet in zopet, da bi si privoščil počitka od nepretrganega truda, se je težko vdajal; njegov duh, dasi miren in jasen, je hrepenel po zmirom novem življenju; ob zahodu svojih dni je obračal kardinal Missia svoje skrbi k bližnji stoletnici sv. Pavlina, patrijarha oglejskega, k prevažnemu vprašanju o ustanovitvi katoliškega vseučilišča v Solnem gradu, in k temu, ki mu je bilo najbolj pri srcu, k vprašanju našega nadškofijskega malega semenišča.
Moj Bog, kolika teža velikih del in tolikega pomena! Pa od kod je jemala ta izvoljena duša svojo silo, svojo moč in stanovitnost? — S križa, s tistega križa, ki ga je sprejel v svoj grb, tistega križa, ki mu je bil vodnik v vseh bojih življenja, ki je nanj v noči preteklega 24. marcija pritisnil, oj! svoj zadnji poljub, križa, ki je pravičnemu, ko umira v Gospodu, znamenje blagoslova in zmage.
a	o
In ti si zmagal, oče! Zmagal si naša srca, osvojil si si jih s plemenitostjo svojega srca, katerega iskreni izraz je bil tvoj mili pogled, ah, zaprt zdaj za vselej svitlobi tega sveta! Zmagal si zapustivši za seboj neizbrisne sledi velikodušnosti, modrosti,
previdnosti in slave! Zmagal si in oj! kako nas tolaži misel, da mej tem, ko tukaj pred tvojim mrtvim truplom, pod oboki tega svetišča, tebi tolikanj drazega, posvečujemo tvojemu spominu molitve in solze, ti prejemaš od pravičnega sodnika nevenljivi venec zmagalca!
Oče mili! z bridkostjo in svetim spoštovanjem se ločimo od tvojega ljubega obličja. V svetišču Svete Gore se bo vzdigoval nad tvojim grobom križ, znamenje vstajenja. In mi bomo romali tja poživljat pred tistim križem svoje dobre sklepe v premišljevanju tvojih del in tvojih čednosti, in pozdravljali te bomo ko angela tolažnika in zaščitnika našega, da pridejo na to cerkev vdovo obile milosti Gospodove in za tem dnem žalosti napoči drugi dan, ki nam naznanjaj le veselje!
Beseda v prilog novim škofovim zavodom
v Št. Vidu pri Ljubljani.
Mnogokrat sem vam, dragi verniki, s tega svetega kraja oznanoval nauke sv. evangelija. Vsako nedeljo nam namreč podaje cerkev kos besede božje v premislek in spodbudo. Ako pa se danes nekoliko odtegnemo evangeljskemu oddelku, mi tega niti vi ne bodete zamerili, niti Bog. Saj sem namenjen govoriti v čast božjo, a tudi v vašo časno in večno korist.
Toda kaj vam hočem danes povedati?
Dobro vam je še v spominu, da so naš presvetli knez in škof Anton Bonaventura, potem ko so se posvetovali s svojo duhovščino, sklenili sezidati na ljubljanskem polju veliko hišo, kjer naj bi se daleč od posvetnega šuma vzgojevali mladeniči pod vodstvom pobožnih duhovnikov za svoj bodoči poklic, bodisi za duhovski, ali pa tudi za druge izmed učenih stanov. Kdor se je zadnji čas vozil po gorenjski železnici mimo postaje viž-marske proti Ljubljani, je gotovo opazil veliko dvonadstropno hišo, ki ponosno kipi proti nebu; vštric te pa se dvigajo druge za njo, ki bodo že tudi letos pod vrh prirastle. To je stavba t. i. škofovih zavodov. Že nekatere krati ste sicer čuli, kaj škof nameravajo s tem dragim zidanjem, večkrat smo tudi že s tega svetega kraja trkali na vaša darežljiva srca, ali ker nameravani
zavodi zahtevajo od duhovščine in vernikov mnogo žrtev, da se tem prej sezidajo in izroče svojemu namenu, zato vam želim danes odgovoriti na dvoje vprašanj:
1.	Zakaj zidajo škof imenovane zavode?
2.	Zakaj jih moramo pri tem podjetju podpirati? Gospod Bog pa, od katerega prihaja vsak dober dar, naj
vodi moje besede, da najdejo pot v vaša pripravna in dovzetna srca! Gospod z nami in z našim duhom!
I. Zakaj zidajo škof nove zavode? Tako se je pač marsikdo že popraševal, zlasti takrat, ko je čul, kako strastno napadajo in obrekujejo liberalni časniki škofovo namero. No, človek, ki hoče kako reč z vršiti, deluje zanjo iz dvojega namena: ali pričakuje sam od nje kako korist ali pa dela popolnoma za druge. Prav tako je tudi pri zavodih. Zakaj jih škof zidajo? Hočejo li sami kako korist od njih ? Ti moj Bog, mislim, da ga ni tako abotnega med nami, ki bi se upal kaj takega trditi. Torej ne zase, ampak za druge se škof trudijo. Za koga?
Kdor je nekoliko znan z razmerami, ki se javljajo po naši slovenski domovini, mi bo pripoznal, da je vse ljudstvo razcepljeno v dva nasprotujoča si tabora. Eni menijo, da jim za Boga ni treba več vprašati; svobodo, vsestransko svobodo, svobodo greha, svobodo strasti zase zahtevajo, zlasti pa hočejo, da jih nobena božja in cerkvena zapoved, nobena duhovska gosposka ne sme omejevati v njih besedah in dejanjih. Kako jim navadno pravimo, vam je dobro znano: to so liberalci. Zal, da se je liberalizem zlasti po mestih tako zajedel v mnogo družin, da ga z navadnimi sredstvi ni mogoče iz njih izruti. Kamor zah?jajo dan za dnevom liberalni časniki, tam vidno gine veselje do verskega življenja, dokler popolnem ne ugasne. Prav posebno pa je treba poudarjati, da so se t. i. omikani krogi udali liberalnemu mišljenju in življenju: za cerkev se ne menijo, sv. zakramentov ne sprejemajo, molitve jim ni mar. Vse to je nam vsem znano, kaj bi ne bilo tudi cerkvenim predstojnikom? Oj, pač je moralo boleti našega presvetlega kneza in škofa, ko so, dospevši čez dolgo let zopet v svojo domačijo, opazili, da je tista slavnoznana verska gorečnost na Kranjskem zlasti po mestih preminula, da jih je, žal, premnogo, ki se ne menijo več za Jezusa Kristusa in njegov božji nauk, marveč da so podobni onim, ki jih je označil sv. apostol Pavel z besedo: Mnogo jih je, ki so sovražniki križa Kristusovega,
25
katerih Bog ie trebuh, in konec v pogubljenju. A ne le to. Opazil je naš presvetli nadpastir kmalu po svojem dohodu v ljubljansko škofijo, kako velika n e v a r n o s t je, da se tudi dobri, doslej zvesti verniki po deželi ne odvrnejo od Boga. Nevarnost ta je temvečja, čim večji je vpliv tistih, ki sejejo seme verske brezbrižnosti ali celo nevere. Liberalno povodenj treba zajeziti. A kako? Bač se je vladika popraševal po vzrokih, ki so nam donesli v dežel liberalizem. Prav pravim, da je prišel „v dežel" liberalizem, zakaj prvotno ni izrastel na naših kranjskih tleh. Iz tujine so nam ga vtihotapili. Mnogo so nam ga vcepili tuji časniki, ki so razširjeni po deželi, brezverske knjižure, ki, dostikrat pisane v mamljivi obliki, romajo iz roke v roko. A tudi mnogo naših domačih mladeničev, ki so se šolali po tujih učilnicah, se je izgubilo v velikih mestih: prišli so ob največjo čast in tolažbo, ob trdno vero, ki so jo v svoji mladosti dobili od svoje dobre matere in pobožnega duhovnika. Oj, koliko jih je že šlo po dokončanih latinskih šolah na Dunaj ali v Gradec vernih, poštenih, Bogu zvestih mladeničev, odtod pa so se vrnili kot pristni liberalci ali celo popolni brezverci.
Predragi verniki! Dobri pastir skrbi kakor za zveste ovčice, ki poslušajo njegov glas, prav tako in še bolj za izgubljene ovce. Ali naj se čudimo, ako deluje naš preblagi nadpastir z vso silo, da bi zajezil liberalno povodenj v naši deželi? Ali ni to njegova dolžnost? Oj, čudno bi se nam moralo zdeti, ako bi ne poskusil vseh dovoljenih sredstev, po katerih je možno pokončati liberalni vpliv po naši deželi. Pomljiv torej vzrokov, ki nam sipljejo liberalno mišljenje v deželo, ki nam okužujejo zlasti učečo se mladino, je sklenil naš presvetli nadpastir ustanoviti zavod, kjer se bodo učili mladeniči vseh potrebnih predmetov, katere predpisuje država latinskim šolam, a ne bodo pa prebirali veri nasprotnih časnikov in brezverskih knjižur, ki v mladem človeku vzbujajo strasti in ga naposled popolnoma potope v greh. In ko si utrdijo v srednjih šolah značaj, bodo na visokah šolah, združeni v akademičnih društvih, lahko kljubovali raznim navalom mladostnih izkušnjav, raznim mamilom opojnih strasti.
Predragi! Da je naš vladika zadel pravo struno, ko je naznanil, da misli osnovati lastne srednje šole, da je ta njegov sklep v resnici potreba časa, to najbolje izprevidimo iz strašanskega krika, ki so ga vsled tega zagnali liberalni časniki. Ni tukaj umestno pripovedovati, kaj vse so škofu rekli, kako so
ga stavili v zasmeh, kako ga obkladali z najgršim obrekovanjem. Prav tako pa napadajo vernike, ki so zvesti svojemu škofu, in zato ogodrnjajo in oglodajo s svojimi strupenimi časopisi zadnji krajcar, ki ga daruje kdo v ta namen.
Ponovimo torej: Zavodi so nam potrebni, ako si hočemo vzgojiti mož, ki se ne bodo vdali liberalizmu, marveč bodo pred vsem svetom spoznavali svojo vero v Boga in svojo pokorščino katoliški cerkvi. A tudi še iz drugih vzrokov jih potrebujemo. Čujte!
Takrat, ko se je tudi po naši deželi širila Lutrova kriva vera, so bili v resnici slabi časi. Katoliški veri in zlasti duhovnikom in škofom se je zabavljalo po hišah in po javnih shodih. Ni čuda torej, da mladi ljudje, ki so vzrastli v tem sovraštvu do duhovnikov, niso imeli veselja posvetiti se duhovskemu stanu. Nastalo je občutljivo pomanjkanje duhovnikov. Zgodovina nam pripoveduje, da je n. pr. na Dunaju od 1. 1534. do 1554. nadškof posvetil samo dva duhovnika. Kako je bilo po drugih škofijah, si lahko mislimo. Tudi to, da je zavladalo splošno pomanjkanje duhovnikov, je povzročevalo, da se je kriva vera tako naglo širila. Učimo se, predragi verniki, iz preteklih časov za prihodnje! Ali ne besni' dandanes nepopisna gonja proti škofom in duhovnikom? Do skrajne pogorske vasice se že širijo liberalni časopisi, ki so napolnjeni s samimi psovkami zoper cerkvene naprave in duhovščino. Kaj pa šele po mestih! Ni čuda, če pri takih žalostnih razmerah marsikak mladenič, živeč sredi zlobnega sveta, zdvoji nad svojim poklicem, misleč, da mu ne bo možno delovati v stanu, ki ga dandanes tako hrupno napadajo in grdijo po javnih listih. Marsikdo se vsled tega zboji duhovske suknje in gre drugam za poklicem. Ne smemo pa si tajiti, da se pomanjkanje duhovščine kaže tudi že pri nas jako občutljivo. „Kako mi je težko“ — pišejo naš škof v pastirskem listu (Škof. list 1X98, p. 152.) — „ko dobivam od vseh strani prošnje, ali ko ljudje sami prihajajo in prosijo za duhovnika, jaz ga jim pa ne morem dati!“ Kam pridemo, če pojde tako dalje! Takim neugodnostim treba korenito odpomagati.
Sveti tridentinski zbor, ki je imel nalogo, določiti verski nauk katoliške cerkve nasproti krivovercem, je premišljeval tudi o sredstvih, s katerimi bi se dalo odpomoči tolikemu pomanjkanju duhovščine. In res je sklenil v 23. seji priporočati škofom, naj bi vsak izmed njih po svojih razmerah zbiral okrog sebe pobožnih mladeničev, jih izšolal v čednosti in vednosti in potem
25*
posvetil v duhovski stan. Tako so se začela „semenišča“, iz katerih je izšlo mnogo za svoj poklic navdušenih duhovnikov, ki so vztrajno in neomahljivo delovali v vinogradu Gospodovem v slavo božjo in v zveličanje neumrljivih duš.
Predragi! Prav na ta način, torej prav v smislu tridentinskega zbora, mislijo naš višji pastir poskrbeti za dovoljno število duhovnikov svoji škofiji. Sami veste, koliko to stane, ako hoče kaka družina izšolati le enega marljivega dijaka. Stroški za šolanje so vedno večji, naše ljudstvo pa se — vsaj po mnogih krajih — vedno bolj pogreza v revščino. Če pojde tako dalje, kmalu ne bomo imeli iz revnih družin nobenega dijaka, ki bi bil pripravljen posvetiti se duhovskemu stanu. Ako pa se nam posreči, da zgradimo z združenimi močmi nove škofove zavode, se bodo v njih šolali pridni in pošteni učenci, četudi so morda doma v najrevnejši koči. In ker jih bodo učitelji od prvih dni mladosti navajali k čednosti, se tudi ne bode bati, da bi izgubili svoj duhovski poklic, in tako se bode za prihodnje čase poskrbelo, da naše katoliško ljudstvo ne bode pogrešalo dobrih, pobožnih duhovnih pastirjev. In to je drugi namen, ki vodi našega nadpastirja, da je jel graditi na ljubljanskem polju zavode za našo mladino.
II. Dvojen namen so imeli torej pred očmi ljubljanski knezo-škof, ko so se odločili, da pozidajo nove zavode: prvič žele, da bi se v njih krščansko vzgajali slovenski mladeniči; drugič žele vzgojiti zadostno število pobožnih mladeničev za duhovski stan. Ali ni to blag, plemenit namen, vreden, da ga podpirajo verniki po vsej škofiji ? Prav res; zato pa poslušajte še, ko vam odgovorim na drugo vprašanje: Zakaj moramo pri tem podjetju svojega škofa podpirati ?
Meni, predragi moji, ni vse eno, kaj se bo godilo v naši župniji v prihodnjosti. Oj, na glas bi zajokal, ko bi vedel, da bo za nekaj let naša župna cerkev osamljena, zapuščena, razpadala... In brez dvojbe bi prišlo do tega, ako bi ne imeli duhovnikov. Kaj pa je cerkev brez duhovnika? Riba brez vode, ptica brez peruti. Trdno pa sem uverjen, da, kakor vi radi hodite v cerkev in tu pred prestolom Najvišjega razgrinjate svoje težave, svojo revo in bedo, pa tudi na tihem odkrivate svoje rane spovedniku, prav tako želite in privoščite svojim otrokom, da bi zajemali iz studenca svete vere in milosti božje v daljnji, daljnji bodočnosti. Istotega najsrčnejše žele tudi naš presvetli knezoškof; da bi se slava božja glasila po naših lepih belih cerkvah po hribih in
dolinah iz ust mašnikovih in vernega ljudstva še v pozni bodočnosti, ko bodo naše kosti že davno strohnele v naši zemlji; to bi radi dosegli, to je vzrok njihovega napora. In ali ni to plemenito delo? Ali ni dolžnost naša, da sveto vero in krščansko življenje od srca privoščimo nele sebi, marveč tudi poznejšim rodovom? Najemnik bi bil in ne pastir, kdor bi med vami drugače govoril.
Iz tega, predragi verniki, pač spoznate, da naš milostni nad-pastir delajo popolnoma v smislu cerkvenih pravil, prav po načrtu tridentinskega zbora, ako hočejo pripraviti naši mladini pot do krščanske vzgoje in duhovskega stanu. Res, da smo tudi že doslej imeli semenišče za mladeniče, ki žele stopiti v duhovski stan: Alojzijevišče mu pravimo. Toda ta zavod je mnogo premajhen za našo škofijo, za premnoge ukaželjne mladeniče, ki se vsako leto vanj oglašajo. Doslej je bilo vsako leto le kakih 50 do 60 mladeničev v Alojzijevišču; v nove zavode pa se bo sprejelo do dvesto učencev, in to bo zadostovalo za najnujnejše potrebe današnjih časov. Ako pa naš vladika deluje v smislu cerkvenega zbora tridentinskega, v smislu sedanjega modrega papeža Leona XIII, ki so nameravane škofove zavode z velikim veseljem odobrili in blagoslovili, potem vam bo jasno, da tisti, ki pisarijo ali se ustijo zoper nove te naprave, delajo naravnost proti cerkvenim pravilom. Oh, koliko se je v tem pogledu grešilo zadnja leta po naši škofiji! Koliko so grdili škofa, ki prosijo svoje vernike milodarov za novo podjetje! Ti moj Bog, kakor da škof v resnici zidajo za-se! Bo li njim to kaj koristilo? Ne, lase jim bo pobelilo in čelo jim bo nagubalo, korist pa bodo imeli le mladeniči iz vseh župnij naše škofije. Ako torej skladate za škofove zavode, s tem, dragi moji, ne darujete ne škofu, ne sedanji duhovščini, ampak skrbite za prihodnje rodove, ki bodo kdaj hvaležno prosili Boga milosti za tiste, ki so jim omogočili, da so se mogli povzpeti do boljšega kruha, kakor jim ga je nudila domača hiša. .S svojimi darovi skrbite za prihodnje pobožne duhovnike, ki bodo nad vašimi grobovi prepevali z vernim srcem: Večni pokoj jim daj, Gospod, in večna luč naj jim sveti!
Želel bi, da končam po teh besedah današnji govor. Ali nasprotniki so nagromadili zoper škofa in njegove zavode toliko obrekovanja, toliko laži, da si štejem v dolžnost, ako bi bil tudi kdo izmed vas zašel med klevetnike, pojasniti vso zadevo. Najprej so zagnali šum, češ, škof razpisuje nov davek. In ker je znano,
da ljudje raje verjamejo kaj slabega, jih je tudi mnogo verjelo. In vendar, ali ima prošnja za podporo pri škofovih zavodih kaj stika z vašimi davki? V čem pa obstoji najtrši znak davkov? Ali ne v tem, da ga svetna gosposka, če treba, tudi z rubežnijo iztirja? Kdaj pa ste še čuli, da bi bili koga zarubili, ki ni šel v cerkvi k darovanju, h kateremu je duhovni pastir svoje vernike povabil? In bodite uverjeni, tudi zaradi škofovih zavodov ne pride noben posestnik na boben. Ako pa škof zaprosijo svoje vernike, naj jih podpirajo z milodari, da bodo čim preje mogli zgraditi velikanski zavod za vaše mladeniče, ali je to kaj napačnega? Ali je to kaka sila? Kdo bi se ne odzval z veseljem, dobro vedoč, da škof ne prosi milodarov za-se, ampak za našo slovensko mladino. Kdo bi rad ne pripomogel po svoje, da se zgradi ponosen zavod, ki bo stoletja in stoletja kazal poznejšim rodovom gorečnost za sveto vero, požrtvovalnost za cerkvene naprave?
Ni davek, dragi moji, česar vas prosi beseda škofova, ampak prostovoljnih darov od vas pričakuje. Tisto, kar se pričakuje od posamne osebe, je tako malo, da si skoro vsak otrok lahko na leto prihrani. In zares imamo v tem pogledu ginljivih zgledov, da so si otroci semtertja odrekli žemljo, da so si prihranili nekaj krajcarjev, katere so darovali za škofove zavode. Naj bodo blaga otroška srca nam v tem pogledu bodrilen zgled! Ali če bi bil kdo tudi tako siromašen, da ne bi mogel na leto utrpeti tudi tistih borih krajcarjev, ne bo ga k temu nihče silil. Samo nekaj ga prosimo: naj ne zabavlja proti zavodom, naj ne udriha po škofu in duhovnikih, ampak moli naj goreče, proseč Boga, da bi obudil drugih dobrotnikov, ki bodo radi in z veseljem posegli v žep in darovali obilnejših darov v korist dobri stvari. In vem, da se tudi v tej župniji ne bode manjkalo takih dobrotnikov, ki bodo iz proste volje darovali več, kakor so prvotno namenili, namesto tistih, kateri ne morejo ali nočejo. Tudi tu namreč velja beseda Gospodova: Karkoli ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili.
Predragi! V dolžnost sem si štel, da vam pojasnim vso zadevo o nameravanih škofovih zavodih, tembolj, ker čujem, kako nesramno se nasprotniki zaganjajo v ta plemeniti načrt našega nadpastirja. K sklepu le še eno opomnjo. Zbiranje milodarov je v katoliški cerkvi tako staro, kakor cerkev sama. Prvi Kristijani so zbirali denar in blago in so ž njim podpirali reveže, vdove in
sirote. Apostolsko dejanje pa nam pripoveduje (11,28—30), daje kmalu po Spreobrnjenju sv. Pavla nastala v Judeji velika lakota. Zato so v Mali Aziji verniki skladali darove za trpeče sobrate, vsak po svojem premoženju, Pavel in Barnaba pa sta jih ponesla v Palestino. Dokler bo svet stal, se bode pripovedovalo o radodarnosti teh kristijanov, zakaj zapisana je v knjigo sv. pisma. Želim, da bi vsak izmed vas posnemal milosrčnost prvih kristijanov, in pomni naj, da bodo njegova dobra dela zapisana v knjigo življenja, saj miloščina reši vsega greha in smrti in ne pusti duši priti v temo. Miloščina dela veliko zaupanje pred naj-višjim Bogom vsem, kateri jo dajejo. Kakor premoreš, tako bodi usmiljen. Ako imaš veliko, obilno dajaj; če imaš malo, si prizadevaj tudi malo rad podeliti, zakaj dobro plačilo si nabiraš za dan potrebe (Tob. 4, 11 — 12, 8—10.) Amen.
Dr. A. Karlin.
Sv. Rešnje Telo.
lil. <1 pogojih, pod katerimi se sveto obhajilo s koristjo in blagoslovom prejema.
(Konec.)
Če torej želiš, ljubi kristijan, živo ohraniti gorkoto in ogenj božje ljubezni v svojem srcu, je potrebno, da kruh na kruh, to je obhajilo na obhajil' nakladaš, in sicer dvanajstkrat, to je najmanj vsak mesec enkrat. Ko bi se to manjkrat zgodilo, bi se lahko gorkota ljubezni in pobožnosti ohladila ali zginila.
Nikar se ne izgovarjaj, ljubi poslušavec, in ne reci: Preveč imam vsakdanjih skrbi za življenje, ne morem tolikokrat pristopati k mizi Gospodovi; jaz pa ti rečem, kakor je mogel Bog v starem zakonu bogato blagoslavljati hišo Obededonovo, kjer je bila shranjena skrinja zaveze, tako, da je bil bogato obdarovan s posvetnim blagom, tako bo Bog tudi tebe zamogel napolniti z božjim blagoslovom, če bo tudi v hišici tvojega srca po pogostem sv. obhajilu shranjena skrinja zaveze, to je Jezus Kristus sam.
Sv. Katarina Genueška je bila vsak dan pri svetem obhajilu vkljub svojim mnogim opravkom. Rekla je večkrat, da, ko bi ji duhoven pokazal dve hostiji, eno posvečeno, drugo neposvečeno, da bi kar hitro spoznala posvečeno hostijo, ker ji od nje žar ljubezni prisije v srce. Ko bi sc ji prikazala Jezus in angel, oba v
enaki podobi in enako oblečena, bi ljubezen njenega srca Gospoda Jezusa Kristusa od angela hitro ločila, kakor zvesti psiček spozna svojega gospoda Ko je leta 1489 papež Inocencij VIII izrekel desetdnevni interdikt čez vse cerkve mesta Genue, da se ni smela celih deset dni v nobeni cerkvi tega mesta sv. maša Bogu darovati in tudi ne sv. obhajilo deliti, je sv. Katarina vsak dan hitela celo uro daleč iz mesta v cerkev, kjer ni bilo interdikta, da je tam prejemala sv. obhajilo. Njena ljubezen do božjega Zveličarja je bila tako velika, da je njeno telo, kakor bi nobene teže ne imelo, kar hitelo tje, kjer je imela najti Jezusa. (Huguct, Andacht zur hi. Eucharistie.)
V Ferari je bil vrt, v tem vrtu pa globok in velik ribnik. Ribe tega ribnika so bile vajene, na dano znamenje zvona priplavati iz globočine na površje vode in k bregu. Oskrbnik vrta jim je nametal dobtinic kruha v vodo; ko so se nasitile, so zopet splavale v globočino. Posnemaj te ribice, ljubi kristijan. Po tri ali štiri tedne smeš ostati v globočini svojega vsakdanjega delovanja, ko pa zaslišiš znamenja bratovščinega sv. obhajila, pridi vun iz svojih vsakdanjih skrbi, spovej se in prejmi sv. obhajilo, pridi na pomoč vernim dušam in potem se boš povrnil nazaj k svojim opravkom z večim blagoslovom.
Kdor jč ta kruh, bo živel vekomaj (Jan. 6, 59.) S temi Zveličarjevimi besedami obljubljeno večno življenje ti prinese samo vredno, pobožno in pogosto sveto obhajilo. Vredno sveto obhajilo prejmemo, ako svojo dušo v resnični in popolni spovedi očistimo vsaj vseh velikih grehov in se vanje več ne povrnemo. Naše obhajilo bo pobožno, če kažejo notranje moči naše duše in zunanji čuti našega telesa pravo gorečnost. Pogosto bo naše sv. obhajilo, če pristopamo najmanj vsak mesec enkrat k mizi Gospodovi in z odpustki želimo pomagati vernim dušam. Amen. Fr. Hrastelj.
IV. O pripravi k sv. obhajilu.
Človek pa naj presodi samega sebe in tako naj je od tega kruha, in pije od tega keliha.	Kor. 11, 2X.
Izraelskemu ljudstvu je bilo prepovedano velikonočno jagnje jesti surovo. Ne jejte ga surovega t^Moz. 12, 9.), je rekel Gospod. Čudna ta prepoved, saj Izraelci niso bili barbarsko ljudstvo, da bi bili kedaj uživali surovo meso. A pod užitjem velikonočnega
jagnjeta je predpodobljeno sv. obhajilo. O takem se sme reči, da je surovo meso, kdor se ne pripravi za njegovo uživanje; ravno tako tisti zaužije Telo Gospodovo surovo, kateri se prav ne pripravlja na prejem najsvetejšega zakramenta. (Abulens. q. 18. in 26. Matth.)
Iz te prilike sledi: Kakor surovo ali nekuhano meso obtežuje želodec in povzročuje bolezni, tako tudi užitje sv. večerje brez spodobne priprave več škoduje, kakor koristi. Čim bolj se torej človek pripravlja na prejem presvetega Rešnjega Telesa, tem večje milosti prejme. Če pa nobenih milosti ne zadobimo, smo sami tega krivi. Če ima človek bolan želodec, ne prejme nobene moči, čeravno povžije obilno tečnega kruha. Če je človeško srce bolno, to je preobloženo grešnega poželenja, mu tudi sveti zakramentalni kruh nič ne bo koristil. Zato je spodobna priprava za sv. obhajilo neobhodno potrebna.
Zato ima prav sv. apostol Pavel, ki piše: Človek pa naj presodi samega sebe, in tako naj je od tega kruha in pije od tega keliha. (I. Kor. 11, 28.j — Ta priprava pa je dvojna. Prvič je treba srce očistiti madeža grehov, in drugič ga je treba ozaljšati s potrebnimi čednostim i, da postane vredno prebivališče božjega sina. Preden pa o tem govorimo, pozdravimo Jezusa med nami pričujočega rekoč: Bodi češčen in hvaljen najsvetejši zakrament zdaj in vekomaj. Amen.
I. Kakoje treba srce očistiti greha in grešnega nagnjenja.
Očak Jakob je služil pri Labanu, svojem sorodniku, štirinajst let; potem pa se je vrnil s svojo družino v domovino. Med potom pa je zvedel, da ga hoče njegov brat Ezav napasti in pokončati njega in vso družino; on ni mogel namreč pozabiti, da ga je Jakob po zvijači pripravil ob pravico prvorojenstva. Jakob pošlje bratu bogatih darov in bila sta si zopet dobra. Zdaj Bog očaku Jakobu zaukaže: Vzdigni se in idi v Betel in tamkaj prebivaj; postavi tam altar Bogu, ki si ti je prikazal, ko si bežal pred Ezavom svojim bratom. Jakob tako stori in celi družini zapove: Odstranite tuje malike, katere imate, očistite se in spremenite svoja oblačila. (Gen. 35. 1, 2.) Vsa družina se je lepo osnažila, novo oblekla in Jakobu prinesla vse malike, katere je on zakopal v zemljo. Zakaj je tako naredil? Zelo učeni pisatelj (Lohner lib. V. communio § 7. n. 4) pravi, da se je to zato zgodilo, ker se je
imel postaviti altar v Betelu. Betel pa pomeni „hišc kruha“; s tem je naznanjeno, da tam, kjer je shranjen najsvetejši zakrament altarja, se morajo odstraniti vsi maliki greha in zavladati naj večja čistost.
Če torej, dragi kristijan, stopiš v hišo nebeškega kruha, skrbno vprašaj samega sebe, ali imaš morda malika napuha, lakomnosti, nečistosti, pijanosti in sovraštva? Če jih imaš, odstrani jih, očisti svoje srce v odkritosrčni spovedi, izroči malike, to je grehe, spovedniku, da jih pokoplje pod križem, da prejmeš božji blagoslov.
Preden je Mozes z Bogom v gorečem grmu smel govoriti, je moral svoje čevlje sezuti. Trije judovski mladeniči so morali tri leta poprej uživati kraljevo hrano, preden so smeli stopiti pred kralja Nabuhudonozorja. Tisti mož v svetem evangeliju, ki ni imel svatovskega oblačila, je bil neusmiljeno vržen v zunanjo temo. Ni li potemtakem dolžnost kristijana vse storiti, da bi čist, svet in brez greha stopil pred svojega Boga v najsvetejšem zakramentu? Nikar naj te ne muči misel: Kaj, ko bi bili v mojem srcu skriti tajni, mi neznani grehi? Bodi radi tega brez skrbi! Če si se odkritosrčno spovedal, ti ni treba pozneje boječe izpraševati svoje vesti, temveč pristopi z zaupanjem, in najsvetejši zakrament ti bo pripomogel k večnemu življenju.
Ko je prerok Elizej obudil sina vdove iz Sarepte k življenju, ga je poprej ogrel z gorkoto svojega telesa. Mladenič k življenju obujen je sedemkrat zazdehal (4 Kralj. 4, 37). Če je prerok to mogel, koliko več bo Kristus mogel tvoje srce s svojim svetim Telesom ogreti in obuditi k življenju. Na tebi je potem, kakor pri onem mladeniču, dati znamenje novega življenja, to je, da grehe, katere pozneje spoznaš, naznaniš v prihodnji spovedi.
Ne samo grehov mora duša biti očiščena, temveč tudi grešnega nagnjenja in vsake neredne ljubezni. Preden je Melhizedek daroval kruh in vino, je premagal štiri kralje. Preden zaužiješ, ljubi kristijan, nebeški kruh, moraš premagati in zatreti štiri glavna grešna nagnjenja. Pa kako se navadno godi?
Kadar pride strupena kača k studencu, da bi se napila vode, izcedi strup na kamen; ko pa se vrne od studenca, ga zopet vdse posrka. Enako delajo tudi kristijani. Preden pristopijo k nebeškejnu studencu, obljubijo pri spovedi svoje grehe odložiti, tq io Zapustiti; a kmalu po sv. obhajilu jih zopet sprejmejo. O kako slabi so njih sklepi! Obljubijo razdreti grešno znanje, v resnici pa po prejetih zakramentih nadaljujejo grešno znanje. Obljubijo povrniti krivično
blago; pa s povrnitvijo vedno odlagajo; obljubijo sovražniku odpustiti, pa vendar v srcu vedno gojijo srd do njega.
O presveto Telo Kristusovo! Kolikokrat moraš iti v srce mladeničevo, ki je polno grešnega poželjenja! Kolikokrat moraš iti v dekliško srce, ki gori grešne ljubezni! Kolikokrat si prisiljen biti gost lakomneža, ki noče povrniti krivičnega blaga! Kolikokrat moraš priti v srce prešestnika, ki noče od svoje hiše odpraviti sokrive nečistnice! O kako srčno te omilujem, moj ljubi Zveličar! Od tod prihaja, da taki obhajanci ne prejmejo nobenih milosti. Srce je treba očistiti grehov in grešnega nagnjenja. Človek naj presodi samega sebe in potem naj je od tega kruha!
...	.,	, ....	Fr. Hrastelj.
(Konec prihodnjič.)
Pogled na slovstvo.
1.	Beseda na smrt dr. Jakoba Missia, svete rimske cerkve kardinala, kneza nadškofa goriškega, tajnega svetnika Njega apost. veličastva, asistenta prestola papeškega, viteza žel. krone I. reda. — Mojsterski govor, ki ga je govoril na dan pogrebnih slovesnosti, 2. aprila 1902, v metropolitanski cerkvi goriški profesor bogoslovja, dr. Alojzij Faidutti, priobčujemo na strani 358 in sl. po lepem slovenskem prevodu, ki je izšel v posebni lični knjižici. Pač je bila težka naloga govoriti v slovo tako zaslužnemu in velikemu možu, kot je bil kardinal dr. Jakob Missia, a reči moramo, da je dr. A. Faidutti vrlo rešil svojo nalogo. Oblika govora je v resnici klasična, in vsebina podaja vsaj v splošnih potezah sliko ogromnega delovanja velikega pokojnika.
2.	Krščanski detoljub. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Urejuje M. H ulov c c. Letnik XL Štev. 1. Ljubljana 1902. — Na leto stane 40 kr.; udje »Katoliškega društva detoljubov“ v Ljubljani, ki plačujejo na leto 1 gld., ga dobivajo brezplačno. — Lepo nalogo ima „Katol. društvo detoljubov", ki z vsemi pripravnimi sredstvi pospešuje krščansko vzgojo otrok v družini in šoli. Največ je društvo v ta namen storilo z izdajanjem »Krščanskega detoljuba“, ki je v desetih letnikih objavil dolgo vrsto vzgojeslovnih razprav, ki so obrodile veliko dobrega sadu. Večino teh sestavkov je napisal preza-služni g. profesor A. Kržič, ki je sedaj izročil vodstvo društva in izdajanje društvenega lista g. spiritualu M. Bulovcu Ostal pa je prejšnji urednik zvest sotrudnik društvenemu glasilu; poleg nadaljevanja člankov »Kakšen je dobro vzgojen človekpriobčuje v prvi številki letošnjega letnika biblične kate-hezC .»Usmiljeni Samarijan", »Zgubljeni sin" in »Bogatin in ubogi Lazar” v tako poljudni ■''Kliki, da se jih tudi starši lahko poslužujejo pri domačem poučevanju. Poleg zanin.i i drobiža je v prvi številki še prav koristen sestavek »Nekaj opominov v prid prvoobhajancem". Da bi pač te nauke brali starši! Za vzgojo se pri nas vse premalo stori. Pij IX. je rekel: »Dajte mi resnično krščanskih mater in jaz bom rešil propadajoči svet". »Krščanski detoljub" hoče
slovenske dobre matere poučevati o vzgoji in jim s tem pomagati, da vzgoje tudi dobro krščansko mladino. — Prvi snopič enajstega letnika ima prilogo:
3.	Molimo ali najpotrebnejši nauki o molitvi. II. Zakaj ? Str. 37—76. Cena mehko vez. 5 kr. — Ker moramo nauk o molitvi prištevati najpotrebnejšim naukom, in ker je molitev umetnost, katere se človek nikdar dovolj ne izuči, gotovo zasluži imenovana prav prisrčno pisana knjižica, da se kar najbolj razširi mej ljudstvom. Ima pa te - le oddelke: 1. Moliti je častno. 2. Moliti je sveta dolžnost. 3. Moliti je pristojno. 4. Moliti je potrebno in koristno. 5. Dostavek lepih primer, s katerimi nam svetniki in bogoljubni pisatelji pojasnjujejo potrebo molitve.
4.	Šmarnice. Premišljevanja o Srcu Marije. Po o. Hattlerju T. J. napisal P. I. adislav Hrovat O. F. M. Novo mesto. Založba in tisk J. Krajec nasl. 1902. Str. 301. Lično v platno vezan izvod z rdečo obrezo stane K 1'80, po pošti K 1-90. — V svojem življenju neutrudno delavni P. Ladislav Hrovat je prav še pred smrtjo poklonil s svojimi »Šmarnicami" lep venec nebeški kraljici, ki ta mesec povsod po Slovenskem vnema verna srca še k večji ljubezni do nebeške matere. P. Hattler-Hrovatove »Šmarnice" se pečajo izključno le z Marijo; duhovniki, ki jih rabijo, vodijo vernike v šolo »Srca Marijinega". Tu se njih srca pri premišljevanju ponižnega, čistega, Boga ljubečega, hvaležnega Srca Marijinega čistijo in utrjujejo v dobrem; k stanovitnosti v češčenju Marijinem pa jih krepko nagiba moč Marijinega Srca, ki pomiruje nepokojna srca, varuje v boju. ruši verige satanove, pomaga k srečni zadnji uri in vodi k Srcu Jezusovemu. — Vsako premišljevanje nam podaja zgled primeren vsakokratni tvarini, konča se pa z molitvijo, ki se ozira na vsebino premišljevanja, in s kratkim naukom. Knjigo dela rabno tudi to, da ima na koncu sv. mašo-(na čast prečistemu Srcu blažene Device Marije) in lavretanske litanije. Gotovo bo veliko dobrega sadu obrodila v srcih Marijinih častilcev.
5.	Spomenica ob dvestoletnici uršulinskega samostana v Ljubljani. 1702—1902. Ljubljana. Samozaložba. Katoliška tiskarna. 1902. 8" Str. 89. — Povodom slovesnosti ob dvestoletnici uršulinskega samostana v Ljubljani je izdalo predstojništvo lično spominsko knjigo. Redovnica č. M. Stanislava Skvarča je po samostanski kroniki zanimivo in pregledno sestavila zgodovino samostana, ki je lep prispevek k zgodovini ljubljanskega mesta in h kulturni zgodovini kranjske dežele, in ki tvori prvi del »Spomenice". V drugem delu govori pisateljica o notranjem razvoju, vodstvu in predstoj-ništvu samostana; dodan je tudi natančen imenik vseh bivših in sedanjih uršulink. Tretji del nas seznanja s šolo, ki je bila 170 let edina dekliška šola v Ljubljani, in ki je, kakor kažejo natisnjena pohvalna pisma šolskih oblasti, vže v prejšnjih časih dosegala najlepše uspehe. Statistični podatki o številu učenk v tretjem delu kažejo, kako so starši vedno želeli, da bi se njih hčere vzgojevale pri uršulinkah. Koliko dobrega pa so redovnice dosegle z vzgojo, vč le sam Bog. — Lično knjigo, ki je izšla tudi v nemškem jeziku, krasč podobe ustanovnika Janeza Jakoba p'. Schellenburga, njegove soproge Ane Katarine, roj. Hofstetter, prve predstojnice M. Marja r.leonorc in samostana. — Bog daj uršulinkam tudi v tretjem prihodnjih stoletjih njih delovanja obilnega blagoslova!
Naložba »Katoliške Hukvarne".	Tisk »Katoliške Tiskarne.
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.