Antisemiti in duvalizem.
V nemških strankah je nastal velik preobrat, od takč zvanih konservativcev se je ločil tisti del naroda, ki je doslej hodil skupno s fevdalci, t. j. pred vsem s češkim konservativnim plemstvom, oziroma tudi s poljsko šlahto; organizoval se je ta oddelek kot stranka" krščanskih socijalistov. Drug del se je ločil od požidjenih liberalcev in se je organizoval kot skupna stranka nemških nacijonalcev. Na strani konservativcev je ostal le majhen del tistih, ki zastopajo preprosti narod; na strani liberalcev pa uže ni več drugih razun tistih, ki zastopajo veliko obrt, veliko trgovino in v obče veliki kapital. Nemci so po takem razdeljeni v dva glavna tabora: na jedni strani so požidjeni liberalci, ki so identični s kapitalisti; na drugi strani so pa zastopniki širšega naroda, in ki se torej obračajo proti liberalcem in kapitalistom. V socijalno-ekonomiškem pogledu so Nemci sedaj čisto razdeljeni na kapitalistiško stranko in antikapitalistiško združeno skupino; v nacijo-nalno-politiškem pogledu pa se poslednja skupina loči v dva oddeleka, v jeden, ki bi rad videl zopet združeno monarhijo, morda z bolj prikritim namenom, da bi postala prek in prek nemško-centralistiška, in v drugi oddelek, ki hoče spraviti takč zvano notranjo Avstrijo, s Čehi in Slovenci skupno, pod jedno in isto streho nemške kulture, v okvir toliko naglašane „Ostmarke".
Po takem vidimo, da nemškim nacijonalcem v pogledu na duvalizem ni za povrnenje oblike cesarstva, katera je bila pred duvalizmom, kolikor za popolno ločenje Ogerske od tostranske polovine. Nemški nacijonalci bodo torej delovali na oslabljenje dosedanjih skupnih vezij med obema polovinama monarhije, v tem ko bodo pravi krščanski antisemiti skušali izpodkopavati duvalizem, a ne v smisln, da bi se še nadalje krepil judejo-madjarizem, temveč, da bi se isti uničil popolnoma na korist celokupnega cesarstva. Glede na duvalizem so nemški nacijonalci in njih krščanski socijalistiški tovariši principijalno ločeni in morejo skupno postopati jedino v gospodarskem pogledu. Oboji se bodo ob ponovitvi pogodbe z Ogersko upirali temu, da bi tostranska polovina nosila i nadalje veča bremena, nego Ogerska. Ker se nemški nacijonalci in kršč. socijalisti ne morejo še nadejati, da bi se v tem ali onem smislu odstranil duvalizem uže v tej dobi, združi jih jedna in ista taktika ža skupno postopanje proti nejednakemu obkladanju obeh polovin. Vrhu tega bodo poštevali tudi1 politiški preveliki vpliv, ki ga imajo Madjari glede na skupnost, in ki ga uporabljajo tudi na škodo tostranske notranje politike.
Boj od antikapitalistišk.e strani bode torej brez vsega drugega proti Madjarom jako znaten, in se še poveča vsled tega, da ni bil dr. Lueger pri prvi izvolitvi potrjen za župana Dunajskega, ker antisemiti so preverjeni, da je madjarski vpliv vsaj posredno deloval za nepotrjenje, in ker so videli, da so madjarske novine jako nesramno pisale o Dunajskih antisemitih.
V pogledu na položenje avstro ogerskih Slovanov je princip krščanskih socijalistov in njih skupna taktika z nemškimi nacijonalci velik napredek, prvič zato, ker skuša izpodkopati duvalizem vsaj jeden del tistega nemškega naroda, v interesu katerega je pospeševal vstvarjenje duvalizma najbolj Bismarck sam. Duvalizem opravlja še svojo zadačo, da slabi slovanske narode; to dobro vidijo Nemci, ali vidijo tudi veliko škodo, ki jo v gmotnem pogledu prinaša duvalizem tudi njim, in prevdarek tega je dovedel ravno antikapitalistiško nemško skupino, da se začenja postavljati Madjarom po robu.
Ako pa se obrača znaten, da, celó najširši del nemškega naroda kljubu nacijonalnim dobičkom proti duvalizmu, morajo biti slovanski narodi proti duvalizcuu iz politiških, nacijonalnih, socijalno-ekonomiških in kulturnih vzrokov. Duvalizem je zagvozda, ki razganja in slabi pred vsem slovanske narode, in oni morajo delovati na oslabljenje duvalizma ne le taktično, temveč tudi načelno. Kazalo bi o veliki kratkovidnosti slovanskih narodov, ako bi v taktiki glede na duvalizem zaostajali za velikim delom nemškega naroda. V tem delu je vsaj pododdelek, ki želi odpravo duvalizma v interesu utrjenja celokupne monarhije; Slovani pa še nikdar niso sanjali o kakem programu, analognem s programom nemških nacijonalcev, in vse njih dosedanje spoznanje se suče okolo tega, da je treba krepke monarhije za okrepljenje samih sebe, in ker vidijo, da utrjevanje cesarstva je vsporedno z njih interesi, morajo pač jedini biti tudi v postopanju nasproti duvalizmu. Vsekakor je sedanji razvoj položenja tak, da v boju proti Madjarom ne ostanejo Slovani več osamljeni, in to mora iste Slovane naganjati, da se taktično združijo z nemškimi antisemiti, antiliberalci ali antikapitalisti. Židovska napačna- taktika na Ogerskem in v Cislitavski je privedla Slovanom nemških sobojevnikov proti Madjarom: ako bodo zares složno postopali nemški antisemiti in slovanski zastopniki, utegnejo doseči vspehov, kakoršnih ni bilo ob poprejšnjih ponovitvah pogodbe z Ogersko. Da je treba sloge, je razvidno iz velike združene sile, ki jo predstavlja Židovstvo obeh polovin cesarstva.
Le z združenim postopanjem bode jmožno prestrojiti tudi avstro-ogersko banko, katera pri sedanjih privilegijih
bi mogla uničiti gmotne sile cesarstva. Porabimo torej relativno ugodno položenje, da hočejo nemški antisemiti skupno boriti se proti židovsko-madjarskemu vplivu, kakor morajo razun Poljakov vsi avstro-ogerski Slovani a priori
in načelno biti nasprotniki današnjega duvalizma.
----
Iz državnozlborskih. govorov.
(Konec.)
Grof Hohenwart pravi, da vladni program se mora vzeti v celoti, ne pa po posamičnih odstavkih. On hoče povedati, kak skupen vtis je napravil nanj in na somišljenike ta program. Mi pozdravljamo, pravim, v tem program krepke vlade, ki se zaveda svojih ciljev, in ki nam je morda potrebna ravno v tej dobi bolj nego v poprejšnjih, in take vlade želi tudi naseljenje. Taka vlada, ki nosi naprej avstrijsko zastavo, je gotova, da dobi vsak čas večino, ki jej bode sledila rada in radostno. On vidi v programu vredna zagotovila v nacijonalnem, verskem, kulturnem in gospodarskem pogledu. V tem programu ni nič takega, kar bi bilo v protislovju s programom konservativcev, ali čemur bi se morali odreči pod vodstvom vlade, ki postavlja pravičnost kot osnovni princip. Ta program je napravil na nas ugoden vtis; no treba je čakati na konkretni obseg tega programa. Mi zaupamo v delovanje vlade, in mi se nadejamo, da jo bomo mogli podpirati z vso silo.
Tu prekoračimo vrsto govornikov in prejdemo k dr. Ferjančiču, ki se je izjavil v imenu svojih somišljenikov. Vtis vladnega programa ni neugoden, ako posamičnih toček vlada ne bode razlagala drugače, kakor jih umejo oni. Zadovoljilo jih je dvoje, namreč da je vlada odstranila pojme „stanje posesti" in pa „odlog nacijo-nalnih in politiških želja in zahtev". To je napredek v državi, kjer streme narodi k razvijanju in pomenu. Vlada si je postavila svojo glavno zadačo, da bi privedla avstrijske narode k mirnemu skupnemu življenju.
Tega pa vlada ne doseže še s tem, da apeluje na zvestobo narodov cesarju in cesarstvu. Kajti kljubu tej zvestobi so šli in grejo narodi saksebi; to bode jedva drugače za sedanje vlade. No vlada hoče uporabljati tudi še drugih pomočkov, ker je rekla, da hoče nvaževati zahteve, ki so aktuvalno opravičene, odgovarjajoče vsako-dobnemu stanju, gibajoče se v mejah državuopravne, finan-cijalne in gospodarstvene dopustnosti. To je znamenita točka za nas in nenemške avstrijske narode, za nas spe-cijalno radi tega, ker naše želje in zahteve niso bile nikdar drugačne, kakor aktuvalno opravičene, in utemeljene v stanju razvoja in v zakonu. Ako nam vlada da to, kar obeta, je z večine zadovoljila naše želje. Mi uže 25 let zahtevamo: Dajte našemu jeziku, ki se razvija stalno, ki je danes razvil se do visoke stopinje, ki ni nič za drugimi jeziki, pravo, katero mu zagotavljajo drž. osnovni zakoni! Ako se to zgodi v šoli, uradu, v javnem življenju, je slovenski narod v svojih željah zadovoljen. Nato kaže, kaka je v slovenskih šolah, in postopanje vlade n. pr. nasproti šoli, katero mora vzdrževati v Gorici pol. društvo „Sloga". Jednako kaže na boj za slovenski jezik v uradih. Kar se dostaje povdarjanja nemške kulture, misli dr. Ferjančič, da vlada je imenovala nemško kulturo, mislila pa je na nemški narod, tega niso smeli imenovati, ker to bi nasprotovalo čl. 19 drž. osn. zakonov. Poljaki imajo lehko stališče nasproti nemški kulturi, ker njih jezik v Galiciji gospoduje brezizjemno na vse strani. Ni čudo,
da oni čutijo potrebo učiti se nemškega jezika; Slovencem se pa ta vsiljuje, in sami se ga bodo rajši učili, kedar narod deseže svoja nacijonalna prava. Vsekakor pa ostane Slovencem čl. XIX., in le, ko bi se izvršila narodna jednakopravnost v velikem stilu, možno bi bilo, da bi tudi Slovenci privolili kako koncesijo kakemu jeziku, toda le v mejah dokazane neizogibne potrebe. Zadovoljen je govornik tudi s tem, da obeta vlada skrbeti za sever in jug v gospodarskem pogledu. To je silno potrebno. Ako vlada izpolni to, kar obeta v programu, in ako ne bode izvrševala programa drugače, kakor si ga razlagajo njegovi somišljeniki, potem ne bodo imeli nič proti vladnemu vodstvu. Vsekakor pa je treba videti poprej dejstva, in po teh se bodo ravnali. Nadeja se, da se ne bodo motili zopet.
Dne 28. oktobra je vstal ministerski predsednik grof Badeni ter rekel, da hoče odgovoriti radi tega, ker je zbornica uže razpravljala razglašeni program, on ne prekliče in ne popravi nič, in da je v interesu zbornice in po njej zastopanega naseljenja, ako poskusijo postopati po vladnem programu. V svojih besedah ne vidi oškodovanja parlamentarnega principa; temveč parlament si povzdigne svoje ime, ako se pokažejo vspehi v skupnem delovanju z vlado. Zbornica ima še dovolj časa, da se izkaže in dejanski zatre mnenje, kakor da bi bila nesposobna, to pa doseže s objektivnim, voljnim in pravičnim postopanjem pri aktuvalnih vprašanjih, in ako pokaže svojo silo pri rešenju nujnih gospodarskih vprašanj. Ako bode zbornica lojalno in nepristranski presojala vladne namere, potem bode vedno manj govorjenja o predsodnosti, tlačenju parlamentarizma ali protektorata nad strankami, potem bode kljubu vsem teorijam obojestranski vspeh venčal skupno delo. Proti vladi, ki je svoje namere in in cilje glede narodnosti v duhu državnih osnovnih zakonov razglasila s tako jasnoto in pravičnost postavila za svojo devizo, taki vladi se nikakor ne more očitati, da zapostavlja kak narod ali da zanemarja jednakopravnost na-rodnostij. S takimi razpravljanji se ne da vlada zadrževati, ker ima pred očmi in v srcu vtisnene svoje dolžnosti. Vlada hoče po ravni poti po razglašenem programu postopati in v tem smislu prosi podpore od zbornice. Ako se bomo gibali le v občem ali splošnem, ne stvorimo posebnega. Prosim, da mi verujete, da se bomo bližali, hitro ko zapustimo polje abstrakcije in generalnih principov, da nas gotovo privedejo skupej življenje in njegove potrebe, živa politika, neizogibna potreba. Nadejam se, da se najdemo na polju konkretnega dela. —
Vrednostni papirji v posojilnicah.
Denarni polom, ki je bil 9. nov. t. 1. na Dunajski borzi, in ki je v isti dan pogoltnil 300 ali še mnogo več milijonov gold., je v novo pokazal, da niti v mirnih dobah celo najboljši vrednostni papirji niso brez opasnosti, da izgube velike odstotke, v tem ko vrednostni papirji poprek padajo do 60 in še mnogo več odstotkov. Jedina špekulacija more po svojih zvijačah papirje povišati v toliko, da more priti potem do poloma ali velike izgube na vseh vrednostnih papirjih, vsled česar obuboža na tisoče in tisoče zlasti drugače poštenih državljanov. Ako pa je politiško položenje negotovo, in če se vname obča vojna, so umetno povišani papirji nakrat uničeni, in gorje tistim, ki imajo odločilen del svoje imovine v papirjih.
V take opasnosti morejo priti pa tudi zavodi, kakor,sne so n. pr. slovenske posojilnice. Posojilnice v obče plaču-
jejo razmerno visoke obresti hranilničarjem; ti, ki vidijo, da so posojilnice v poštenih rokah, a ne morejo dobiti za svoje prihranjene stotake in tisočake drugod tako ugodnih obrestij, obsipajo kaj radi sosebno posojilnice, in načel-ništvom običajno imponuje to, da imajo na razpolaganje toliko denarja; vsled tega pa utegnejo priti v stisko, da jim leži na dobre obresti sprejeti denar predolgo mrtev v blagajnici, in da devajo preobilih zneskov samo v banke, S eimur je vselej združena gmotna izguba za posojilnice, temveč pokupujejo tudi vrednostnih papirjev. To pa je uže špekulacija, in vsled tega je združen ž njo riziko za posojilnico ravno tako, kakor za posamičnega človeka. Recimo, da ima posojilnica nakupljenih papirjev za 50.000 gld., in da pri nepričakovanem polomu izgubijo papirji samo po 3%, pomenja to uže izgubo 1500 gold., katerih ne more posojilnica lehko utrpeti. Navadno pa znaša izguba mnogo več odstotkov, in to je pač dosti važen vzrok, da bi posojilnice ne smele nikdar kupovati denarnih papirjev. One so postavljene za samopomoč med društveniki, ne pa za opasne špekulacije.
Ko bi gledala načelništva posojilnic samo na to, da si ohrauijo kredit, ne pa na to, da kar slepo kupičijo tuji denar, ne prišle bi v stisko, vsled katere kupujejo vrednostne papirje ali pa vlagajo denar v banke za niže obresti, nego jih posojilnica določuje hranilničarjem.
V poslednjem slučaju trpi posojilnica škodo, dohodki se jej zmanjšajo, in ker jej ostajejo upravni stroški jednaki, ne more priti do tega, da bi znižala obresti za društve-nikom izposojeni denar. Glavna točka torej ostane, da skrbe posojilnice za potrebni kredit, ne pa za zbiranje velikih vsot, katerih ne morejo razposoditi pravočasno, in po-močke, kako naj si urede kredit, smo navedli ob razgo-varjanju o posojilnicah z omejenim in neomejenim poroštvom.
Slovenske posojilnice od letos naprej morejo zavetja iskati sosebno pri „Centralni posojilnici slovenski", ker jim more ta dajati in odjemati denar, in tako uravnavati vsako-dobno položenje slovenskih posojilnic. A tudi ta posojilnica more, tudi če se okrepi še toliko, svojo zadačo izpolnjevati le za mirne čase, in tako ostane na vse strani zahteva opravičena, naj posojilnice ne sprejemajo črez potrebo hranilnih vlog, da jih skušnjava ne zavede v kupovanje vrednostnih papirjev, vlaganje denarja v bauke ali pa naposled tudi k temu, da bi izposoj evale veče vsote na hipoteke, ki so v mirnih in nemirnih časih za posojilnice pa na drugo
stran jako opasne, kakor vrednostni papirji.
---------
0 jugoslovanski neslogi.
Slovani reprezentujemo silo, s kojo bi se mogli vspešno braniti proti vsakaterim neprijateljem, toda le tedaj, ko bi bili složni, ako bi ne gubili svojih sil radi malenkosti ali celo radi osebne sebičnosti, kakor se cesto dogaja, nego ako bi se žrtvovali proti skupnim sovražnikom našim, ki žugajo ugonobiti narodno našo individuvalnost in eksisten-cijo. Zal, da se Slovani mnogo rajši, radi neznatnih pričin, koljejo v medsebojnem boju, nego da bi se združili proti skupnemu sovragu. Stari slovanski greh je nesloga! Da Slovani nimajo tega greha, posedovali bi še mnogo krasnih pokrajin, kjer se sedaj šopirijo tujci. Tujci so vselej znali uporabljati slovanska plemena jedno proti drugemu, ker kjer sami niso mogli premagati žilavega Slovana, priskočila bila jim je na pomoč peklenska nesloga, in zmaga bila je njihova. Slično se godi i dandanes povsod, kjer
prebivajo manjša slovanska plemena. Kdo se ne spominja bratomorne vojne med Bolgari in Srbi? Ko bi postopali Slovani v Avstro-Ogerski vzajemno, kako skoro bi upadel nasprotnikom pogum, in Evropa bi nakrat opazila, da Avstro-Ogerska je po večini in po moči slovanska. Ali o tem vsaj ta čas še misliti ni; posamična plemena so si v laseh in se slabe, v tem ko so dotična plemena razdeljena zopet na več strank, ki se s takoj navdušenostjo bojujejo med seboj, da bi človek lahko zdvomil radi tolike zaslepljenosti krvnih bratov.
Poglejmo samo k našim sosedom bratom Hrvatom. Kako krasne nade gojili smo pred par leti, ko ste se bili združili obe opozicijonalni hrvatski stranki, pravaška in obzoraška, in kako lepe vspehe so bili dosegli takoj ob prvem nastopu. Toda prišla je nesloga, osebna sebičnost, in radi malenkosti imena propalo je vse tolikim trudom dovršeno delo. Kako vse drugače bile bi razmere dandanes na Hrvatskem za opozicijonalno stranko, da se vsled par trdih buč in radi imena skupne opozicije ni razdrlo vse. Na kateri strani je krivda, da sloga ni bila možna, vidimo sedaj, ko je nastal razpor v „Stranki prava", ter so dobili sedaj še tretjo stranko, ki se imenuje „čista stranka prava", na čelu~ jej dr. Frank; dr. A. Starčevič i drugi osnovali so si tudi nov dneVnik imenom „Hrvatsko pravo", ker je organ „Stranke prava", „Hrvatska" ostal v lasti stranke na čelu jej Fran Folnegovič, ki ima tudi, kakor se kaže, večino za seboj.
Vzrokov tega žalostnega pojava v bratskem hrvatskem narodu nočem razmotrivati, ker take slike so pretužne, da bi se človek predolgo pečal ž njimi. Mesto da bi težili po skorejšnjem združenju obeh opozicijonalnih hrvatskih frakcij, pride k temu še tretja. Svoje moči uporabljajo v medsebojnem boju, a požrešni magjarski gospodovalci jim pošiljajo magjarske uradnike, kojih namen je jasen. Izgubili so Reko, njih prava teptajo z nogami, a vse to ne izpameti strankarskih strastij. Na jedni strani bije se boj med brati Hrvati in Srbi, na drugi strani pa med Hrvati samimi. Da imajo Madjari pri tem lahek posel, umeje se samo po sebi, ko postopajo z uprav mongoljsko brezobzirnostjo proti slovanskim plemenom. Hrvati pa v svoji zaslepljenosti bi-jejo boj proti pravoslavnim Srbom, proti cirilici, proti cirilometodijski cerkvi, torej proti svetinjam, za koje bi mi Slovenci žrtvovali vse, da bi jih samo priborili seveda v združenju z Rimom. Kako bi torej Slovanu ne krvavalo srce, ko opaža toliko zmedenost v naših vrstah! Tudi ona zloglasna demonstracija hrvatskih velikošolcev obrnila je morda najprej svojo ost proti srbski zastavi, še le po tem proti magjarski. Nasprotno se pa tudi Srbi družijo z največimi sovragi Slovanov proti Hrvatom, tukaj z Madjari, v Dalmaciji pa z Italijani, in to proti istim krvnim bratom, od kojih jih drugo ne loči, nego to, kar so na svojo škodo sprejeli Hrvati od zapadnih kulturonoscev. Kam nas neki dovede ta vražji slovanski greh: nesloga?
Pravemu Slovanu je pač sekundarnega pomena ime „Hrvat", „Srb", „Bolgar" itd., ali vsaj tolikega pomena ne, da bi vsled tega se bojeval s krvnim bratom, ker ta imena bi ostala lahko tudi tedaj, ko bi se tudi ponemčili, poma-djarili, poitalijanili isti narodi. Tudi Nemci so razdeljeni med Bavarce, Saksonce, Pruse itd., vendar se vsi skupno čutijo kot Nemci ravno, kakor smo mi pri vseh teh imenih vendar le Slovani. Dolžnost naša je, da težimo po tem, in da uporabljamo vsa zakonom dovoljena sredstva, da ohranimo svoje slovanske običaje, poštevamo historijo v pogledu na cirilometodijsko cerkev v uniji z Rimom, kakor tudi cirilico, s kojo piše velika večina Slovanov. To so sve-
tinje, koje sta nam zapustila slovanska apostola sv. Ciril i Metod, a si jih nismo znali ohraniti ha zapadu.
Ko bi se odločila vsa tlačena plemena na Ogerskem k skupnemu odporu, bi tudi tam skoro odklenkalo madjar-skemu šovinizmn, da še obžalovali bi mongoljski šovinisti, da so tirali stvar tako daleko. A kakor je sedaj položaj, ne moremo se še nadejati kmalu tako velike akcije tlačenih narodov na Ogerskem.
Le pomislimo, kake posledice bi imelo za Magjare in njih šovinizem samo združenje Hrvatov in Srbov k složnemu postopanju. Crez nekaj let bi vsem Magjarom prešlo veselje obešati magjarske zastave v kraljevskem Zagrebu, v tem ko bi se nihče ne škandalizoval nad srbskoj za-stavoj, ker bi imela za Slovane ravno isti pomen kakor hrvatska.
Kako lepe vspehe kaže združena hrvatsko-slovenska stranka v Istriji, kjer se bori mož za moža proti skupnemu neprijatelju! Povsod, kjer se snideta Hrvat in Slovenec, čutita se brata; zakaj to drugod ni možno? Jugoslovanski zastopniki n. pr. bi imeli beležiti lepše všpehe, ko bi, združeni v jeden klub, postopali odločno z drugimi Slovani, osobito z Mladočehi ter obesili oportunsko politiko na klin.
Češki narod pošteva sedaj vsa Evropa in to j edino vsled odločnega postopanja mladočeških politikov, in kaj so vse prorokovali nasprotniki v raznih oblikah? Deluj torej vsakdor po svojih močeh, da ostranimo stari podedovani slovanski greh: kleto neslogo.	Ivan V—č.
Veliki pisatelj.
Difficile est satiram . .
Cviet
slovriiskega poštenjaka
llirskoga drug iz doba, Štovalac Ti vazda očit, Povrh Tvoga dodjol) groba Bratsku vjernost zasvjedo.čit.
Medju prviem skoči prvi, U našem se nadje kolu, Živ i sviestan brat po krvi, Brz nam dade srdca polu!
Svedj si bio dobra duša, Budeč rod svoj čil kremenjak, Gdje se vatrom zlato kuša, Bog i duša, sav poštenjak!
CnajbeHoj
3 OoroM njecMO Moja, Hajujepmija «pvro, Mniia en mh ÔHJia,' Ajiji He sa ;;yro. Mhjm eu mh (¡ma, Kaj cy npca Moja, y^^iicaJia cjmuihy Cpefce h noKoja. Mnaa ca mh 6njia, Kap, npojtehe Moje Khthjio Me içB'jeliesr Pa3aHiHTe 6oje. A caff ch mh TyjKiia H nyHa rop'in.ia, Jep ce paffocT Moja Tyrosi 3aMjcHiiJia.
njecHM.
IIIto y Te6n- cnjeBax, Bjeme acejba acHBa, Koja mh ce jolme Y cpaamny CKpmta. aa' y Tefie njecao, He cm'je najbe čiam, naameh he je hchbh Caja nporyTaTH. Aji' c' nenejia TBora OHa ace.ta CTapa, Hah' he oneT MjecTO Cpeff Mojnx iLe^apa. H ly he ociaiH, ,Hok mh cpn;e ÔHje, lia h y rpoO ffohn he, Jla ce caMHOM CKpnje.
Mhjio Jobobh h.
Ivan Meglica je velik slovenski pisatelj in pesnik. V njegovi prosvetljeni glavi se rojevajo najkrasnejše ideje, najduhovitejši načrti in najzanimivejša vprašanja; on rešuje z največo lahkoto in elegancijo najteže probleme, on je oblagodarjen z najpopolnejšo tehniko in najdovršenejsim slogom. In on je čudovito plodovit. Ke-darkoli se snideva, vsekdar mi pripoveduje in razlaga kak nov, vele-hvaležen, velikanski tema, saj značaje pobira on kar po cesti, po kavarnah, v gledišča in v gostilni. On človeka le pogleda, in jasna mu je njegova duša in njegovo srce. Meglica je torej tudi velik dušeslovec pod Gospodom. Ker pa vi sam za vse svoje talente, obžaluje iz dna duše slovensko slovstvo, da se njemu ne — „ljubi" spisati na papir onih problemov in naslikati onih imenitnih značajev, katerih je njegova domišljija polna kakor buča peška. On namreč še ni spisal ničesar! Obžaluje pa slovenske slovstvo tudi radi tega, ker „pišejo ravno taki, ki ne znajo, ki ne poznajo ni narodnega jezika ni narodnega vkusa, ni narodnih tipov".
„Ubogi Slovenci!" tarna včasih melanholičnega obraza. Pod nič greste. Tisti, ki ne znajo ničesar, Vam pišejo romane, drame, povesti in epe, — tisti pa, ki--znamo, smo — leni! Ah, kakošna
literatura bi bila to, ko bi mi — le hoteli. Pa kaj, nam se ne ljubi, prekomodni smo. Trud ne bi se izplačal. Tako se omejimo le na kritiko ter plodovito dokazujemo, da drugi — ne znajo nič! Ubogi Slovenci!
Tak je Ivan Meglica. Velik pisatelj in kritik pred Bogom in seboj. Ako ve kdo še za kako v sličen talent, naj mu takisto postavi spomenik „exempli gratia"! —
V Ljubljani.	Prohor.

na grob
profesora Josipa M ur še ca.
I sam radeč na rad Ti si Bez zavisti nuko druge, Tko je krilat, nek se visi ■ Luč nam iza noči duge!
Šteta nam je, žalost velja, Luč da taka zapala je Sa vidika prijatelja Mjesto da nam priekviek sjaje!
A ja tužan drug Ti jadan Sa Slovenci plačem, žalim, Cviet Ti sadim na grob hladan, Uzorom Te mladjim hvalim! __Ivan Trnski.
DOPISI
Z Dolenjskega, 1. nov.
V	41. štev. „SI. sveta" opisuje G. Pr. GOstl hrvatsko knjigo „Majka u radu za Boga i Hrvatsku", ki jo je spisal župnik g. Iv. Nep. Jemeršič, ter nasovetuje, naj bi se preložila za Slovenke. Z veseljem pozdravljam ne le jaz, ampak gotovo vsaka zavedna Slovenka to srečno misel. Naj bi jo uvaževala družba sv. Mohora, ki je najbolj razširjena med Slovenci; s tem bi se našemu narodu mnogo koristilo. Nemke imajo mnogo knjig, ki se tičejo njih in jih poučujejo ter spodbujajo k narodnosti, a me Slovenke smo na slabšem, nimamo knjige, ki bi bila v tem pomenu namenjena nam.
Naj bi prevzel kak pisatelj to knjigo v roke ter jo preložil na slovenski jezik. Če ravno je pisana v lahko umljivi hrvaščini, pa bi se vendar v domači besedi ženstvu bolj priljubila. Ako pa družba sv. Mohorja ne bi hotela tega storiti, morda bi to prevzel g. Ga-bršček v Gorici za „Slovansko knjižnico". Skoro bi ga zagotovila, da bi imel s tako vsebino več sreče, nego s Funtkovimi pesmimi, ki niso posebno priljubljene.
Jaz za svojo osebo ga zagotavljam, da mu uže oddamo nekaj komadov take „knjižnice", in ko bi vsaka rodoljubka hotela in prodati mogla le malo število knjižic, pride jih povoljno med svet.
Ko bi se našel kak prelagatelj, sovetovala bi mu, naj na koncu dostavi še imenik slavjanskih svetnikov in svetnic z dnevom, kedaj se kateri praznuje, ker tudi to je pač umestno, da bi se otroci krščevali s takimi imeni. Potem bi se roditelji ne mogli izgovarjati, da ne poznajo takih imen, in gotovo bi se s tem pripomoglo, da bi se začela širiti. Isto misel sprožila je v štev. 38. „SI. Sveta" „Dolenjska Slovenka".
V	isti št. 41. „SI. Sveta" tudi nekdo odobrava sklep pisma, ki ga je pisala naša vrla Marica. Jaz sem isto oceno slišala iz možkih ust. Gotovo bi bila marsikatera rodbina srečnejša, ko bi možje ne presedeli vsega prostega časa v gostilnah, in manj bi se slišalo pritožeb, da so plače in dohodki premajhni. Mož, ki si vzame družico, naj jej bode tudi družabnik; naj ne pušča žene in otrok vedno samih, naj se v prvi vrsti razveseljuje in zabava z njimi. Koliko nočij preživi mož v zaduhli gostilniški sobi pri pijači in kvartah, doma pa družina strada, in če je treba ženi ali otrokom napraviti naj bolj potrebne obleke, začne se prepirati in tožiti, da je plača premajhna, da mu to ni možno storiti, sam sebi pritrgati preobilo pijače in drugih smotk, to mu ne pride na misel. Gotovo nobena žena ne zahteva, da bi ne imel mož tudi kakega razvedrila, a to razvedrilo naj bi bilo le slučaj, ne pa navada — železna srajca. Ko bi se hoteli možje poboljšati na ta način, v mnogokaki rodbini bi začelo solnce prave sreče sijati, in blagostanje in blagoslov Božji bi bil doma.
Mokronoška
Ruske drobtinice.*)
C-h Hipy no hhtkí, roJiyxoMy pyíjaxa.
Justično ministerstvo izdelalo je načrt novega kaznenega zakona Sam zakon je nevelika knjiga, pojašnjujučih ga knjig pa je deset. Ta načrt razlikuje se jako od dosedaj veljavnih zakonov. Neki prestopki so izključeni iz zakona. Tudi vrste kaznij so se premenile: neke kazni so odpravljene, druge pa se uvajajo. Odpravljene so posebno denarne kazni. Za neke prestopke povečane so kazni.
V Rusiji snujejo se uže kakih 15—16 let „aoMa Tpy,n;o.TO6ÍH h pafioTHue .nosa", t. j. delavnice, ki pa večinoma niso prisilne. Snujejo se navadno veči del na darove. V njih nahaja delavec delo in zaslužek, če ga ne more najti drugod. Veliko pomoč dobili so ti zavodi sedaj, ko je mlada carica prevzela pokroviteljstvo takih domov. Prvi dom te vrste bil je osnovan v Kronstadtu 1881. 1. v spomin mučeniške smrti carja osvoboditelja. Kjer so taki domi, manjša se število beračev. Tudi nesposobni za delo jemljejo se v te hiše v obskrbo.
Prijatelji narodne omike poskrbeli so sem ter tje za brezplačne čitalnice, kjer odbrane knjige in časopise lehko čita vsak bezplačno. Da je v njih mnogo čitateljev, lehko si mislimo. V Moskvi bilo je n. pr. v „Turgenjevski" čitalnici v 305 dneh 69.251 čitateljev. Najbolj so čitali grofa L. N. Tolstega, po tem Gogolja, na tretjem mestu bila so izdanja „«m Hapo^a" in na četrtem Dostojevskij. Zanimivo je, da iz oslalih_ znamenitih pisateljev bil je gr. A. Tolstoj na 8., Puškin na 11., Ščedrin na 13., Gončarov na 15. mestu. Večina čitateljev bili so dijaki srednjih in nižih zavodov.
„Mosk. Ved." št. 241. t. 1. imajo opomnjo: nnpn3Hara oipe3-bjehia ranhiiko-nojilckoh iujihxtu", v kateri omenjajo, da poljski kmetje ne želč slepo dalje pokoravati se šlaehti — in si tudi stare Poljske ne žele. Kinetski časopis „Nowy wieniec Polski" pravi: „Ako bode Poljska taka, kakoršna je bila ali taka, kakoršna je sedaj v Galiciji, pri hajdamacko-stančikovskem smeru, bolje je, da je ne bode, saj v taki Poljski jé narod le britek kruh, trpi bede in ponižanja, saj taka Poljska je sramota pred svetom, greh pred Bogom, a raj le za peščico samoljubcev". Na Levovskem shodu plemičev priznal je Censki, da je položaj v Galiciji grozen in da bo še hujši. Za to se selijo iz Galicije, in razvija se socijalizem. Tej izjavi ugovarjali so sicer mnogi, treznejši pa so priznali, da je opravičena, in da treba kreniti drugim potem
„Mosk. Ved." št. 245 t. 1. imajo članek „ruskega rodbinskega očeta v Privislinji". Člankar pravi med drugim tudi to: ..Imeli smo slučaj razgovarjati se na tujem s poljskimi duhovniki, bivšimi nekdaj v prognanstvu v Eusiji, in mi smo od njih slišali prekrasne spomine o zvezah in znanstvih celó s pravoslavnimi duhovniki ter vladikami v Vjatki, Jaroslavlji, Permi, in vsi ti spomini bili so soglasni v brez-uvetni hvali dobrote, znosljivosti, gostoljubnosti in v brezuvetnem spoštovanju ru3ke duhovščine in ruskega naroda".
V „P. 06o3P'Íhíhu pisal je nedavno g. Cernjajev o samodrža-viju. Tu odločno pobija misel o cezaropapizmu: „motijo se ti, ki govoré o našem cezaropapizmu. .. Naši carji imajo samo svetsko oblast in niso nikoli &gali po kaki drugi oblasti. Cezaropapizem je tako tuj Eusiji in ruskim nazorom, da, ko so se jeli javljati opisi, kako nemški cesar Viljem shiži božjo službo in propoveda kot prvi pastor svojega cesarstva, naše čitajoče občinstvo ni moglo se dosti načuditi, tako je ruskim ljudem nerazumljivo vse, kar ima črte obče s cezaropapizmom". Seveda izbirajo carji vladike iz onih, katere predlaga sv. Synod, ali oni izbirajo tudi rusko-katoliške, armenske, celó židovske cerkvene poglavarje iz kandidatov, kateri se jim predlagajo, ali od svete rimske stolice, ali od druge kompetentne cerkvene oblasti. Cernjajev se celo nadeja, da pride čas, ko si bodo tudi na zapadu želeli ruskega samodržavija za svoje vladarje.
VI, Solovjev napisal je razpravo „Cmhcjit. boííhh", in sicer v mesečnih prilogah k „Njivi". Bolezen ima notranji vzrok, ravno tako sovražtvo in vojne med narodi. Za to mora zdravnik zdraviti in odstranjevati notranje povode bolezni, a politik ravno take povode za vojne. Casi je potrebna zdravniku vročina ali da si bolnik izprazni želodec. Tako je tudi v mednarodnem življenju. Vojna je pisatelju torej relativno zlo. Po kristijanski ideji pa je vojna žrtva življenja za druge, žrtva ljubezni. Tako je umel tudi ruski narod vse vojne od 1812. 1. do sedaj. Za to Solovjev obsoja one, ki izbe-gavajo vojniško službo, to da je po svojem smislu odrekanje ali ta-jenje države. Možnost krivičnih vojen pa nas ne opravičuje, da obsojamo vojniško obrambo domovine v obče.
XoftoicB. Penam bt. 3-xt *tacTHXi. ^acn I., I—XVI. II. JI. BoóopiíKHHa. Junak je grof Tamancev, tridesetletni mož, plemenitih mislij. On je „narodnik", t. j. prijatelj in dobrotnik naroda. Živi na selu, ali v prvem delu vidimo junaka v Petrogradu. Za glada hranil
*) Te drobtinice so nam poslali uže po smrti dr. Celestina; pripravljal jili je za „Slov. Svet", ko je bil uže obolel, torej malo dnij pred smrtjo. Opomnja uredništva.
je na svoj račun celó veliko občino (bohoctl). V Petrograd prišel je, da dela za kmete, svoje sosede v pravdi z vlado. On misli, da je pravica na strani kmetov: morajo jo dobiti, da ne obubožajo popolnoma. Junak pa stvari škodi, ker se prepira o njej z vplivnimi možmi — in se trudi bolje radi lastne nečimurnosti, nego kmetom na korist. On je človek načel, radi katerih bi se spri — tudi s celim svetom. Uživa govore — lepe besede. Taka je tudi gdčna. Glafira, ki ga ljubi, on pa lahkoumno kneginjico Ket.
Guil. Perrero napisal je razpravo „Rim in Moskva", v kateri posebno povdarja, da je pobožnost v Moskvi iskrena, da v Rimu in v Italiji obče molijo, da bi srečno živeli, v Moskvi pa, da bi srečno umrli. Tudi ruski romanopisci od Turgenjeva do Tolstega rišejo radi take značaje. Seveda je takovo nastrojenje posebno med delavci in kmeti. Pisatelj pa nahaja podobnost med Moskvo in starim Eimom. Po velikih zmagah v Afriki gubi Rim svoje stare navade. Razkoš in pohlepnost, se razvijata, in tudi sedanja Moskva da hrepeni po bogatstvu. Plutokracija da se širi tudi tu, ali za dobra in koristna dela pa radi žrtvujo in tudi pod verskim vplivom. V Evropi da ni mesta, kjer bi za bolnike skrbili tako, kakor v Moskvi. Ferrero misli, da narodi, ki mnogo pridobivajo in mnogo troše, še niso visoko kulturni; da nasledniki starega Rima, Italijanci, nasprotno želč si le malega in malo troše(?!). Ruska kritika omenja, da rusko pobožnost Perrero nekaj preuveličava in da je v obče marsikaj opazil dobro, marsikaj pa tudi predstavil krivo.
Dr. Pr. Celestin f.
„Vienac" v 45. št. ima pod naslovom „Dr. Fran Jurjevič Celestin" pokojnikov životopis iz peresa mladega hrv. rodoljuba Veljkota Tomica, ki je vzrastel in se vzgojil pod vplivom in nadzorstvom Celestinovim. Tu pravi, da pokojnik si je pokvaril vid uže v nižih gimn. razredih, ker je čital pri slabi svetlobi, in ker je pozneje deval ledene obloge na oči. V Moskvi kot „slavjanski sti-pendijat" je napravil izpit iz lat., grškega in ruskega jezika, iz ruske zgodovine in zemljepisa, L. 1872 dobil je mesto v Harkovu. Učil še je tu sanskrit in pripravljal za magistrsko disertacijo. Vsled nenaklonjenosti jednega profesorja vrnil se je na Dunaj. Tu je izvršil svojo knjigo: „Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft". L. 1877. je postal učitelj na Zagr. gimnaziji, 1878. pa učitelj slovanskih jezikov na Zagr. vseučilišču. Pisal je razprave za Stritarjev „Zvon", za Hribarjevega Slovana", kjer je bila 1884 odtiskana tudi njegova slika. „Viencu" pisal je o Prešernu, Dostojevskem, Moskovskem Kremlju, itd. Potem kaj lepo označuje njegovo delovanje v „Slov. Svetu" in odnošaj k njegovemu uredniku. Naposled pravi: „Sav vijek dra. Prana Celestina bio je posvečen književnosti, a njegova životna misao bila slavenstvo. Celestin je pjesnik slavenstva. Kao takav nije samouk, nego je poznavao slavenski svijet, jerjeunjem živio; zanj je živio. Vjeruje u budučnost toga velikoga roda, uzdaje se u daro-vitost njegovu i očekuje pobjedu njegova duha. Ali Celestin zna taj isti slavenski > svijet udariti i jetkom satirom, kako to i zaslužuje taj gorostas, koji svjestano svojoj veličini, sam sebe izjeda, a nad njim se osmjehuje zapad, sjedeči na njegovu podatljivom pognutom vratu. I nama bi trebalo, da udahnemo dašak Celestinova duha, da uvidimo svoju maljušnost. Taj je duboki mislac i poznavalac svega slavenskoga svijeta iz dna svoje otvorene duše osadjivao svako trvenje medju jednokrvnom bračom.... Živio je medju nama Hrvatima, sin slovenske bratske zemlje, i milovali smo ga jednako, a kad ga je 30. listopada smrt otela slavenstvu, potresla nas je jednaka bol velikoga gubitka. Njegoš blagi duh liječe nad nama, a njegov genij možda utješen gleda u budučnosti svitanje samosvijesti i bolje sreče slavenskoga pokoljenja".
-—---i>.<>---■
RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU,
a) slovenske dežele.
Kranjsko. Ljubljanski župan Grasselli, njegov namestnik dr. vit. pl. K. Bleiweis in mestni sovetnik g. Iv. Hribar so bili 11. t. m. kot deputacija pri cesarju, kateremu so se zahvalili na naklonjenosti in podpori, izkazani mestu vsled potresa, in so mu sporočili o sklepu, da hoče mesto postaviti spomenik, da je bil obiskal Ljubljano. Cesarje deputacijo sprejel jako prijazno ter obečal, še nadalje storiti, kar bode možno.
Slovanska akad. društva Graške univerze „Triglav," Hrvatska" in „Srbadija" zahtevala so posebni de-putacji, da jih povabi rektor k svoji inauguraciji, ter da oni istej prisostvujejo v takozvanem „špalirju". Opirala
pa se je pri tem deputacija na to, da so Slovani na Graškem vseučilišču jednakopravni z drugimi narodnostimi, in na dejstvo, da jih je rektor ob cesarjevem prihodu povabil k soudeležbi na slavnost. Rektor priznal je upravičenost teh zahtev, ugoditi pa jim ni hotel, češ da ne more jamčiti za to, da se ne prigodč kake neljube scene. Ko so potem ista društva zahtevala od rektorja lokal v vseučilišču, kjer bi imeli shod in protestovali proti njegovemu postopanju, jih je istotako v neugodnem smislu zavrnil. Slovanski dijaki so na to sklenili, opozoriti na to krivico poslance, da ti potem izposlujejo potrebno.
T)) ostali slovanski svet.
Državni zbor. V proračunskem odseku zahteval je posl Dr. Kaizl od vlade pospeševanje živinoreje in ustanovitev viših živinozdravniških šol na Češkem in v alpskih deželah, stavil je dalje predlog, naj se odpravi čas-niški kolek, v kmetijskem odseku pa je stavil dr. Pacak predlog, naj se stavijo kartelne zveze pod nadzorstvo države. Gregorčič i dr. interpelovali so v seji dne 11. t. m, glede pravosodja v Gorici. V proračunskem odseku urgoval je posl. Gregorčič izvršitev ces. patenta, vsled katerega se morajo sodbe najvišega sodišča izdajati v nemškem in onem jeziku, v katerem se je stvar razpravljala v prvi instanciji, konstatoval ugodne poslednice ministerskega ukaza glede sestavljanja porotnih listin in se pritožil radi dvojezičnih uradnih napisov.
Najvažnejši predmet, o katerem razpravljajo te dni vsi listi brez razlike, je debata, ki se je vršila v petek 8. t. m. v državnem zboru. Provzročili so jo posl. Pattai i dr. s tem, da so stavili kot nujni predlog na vlado vprašanje, iz katerih nagibov da ni cesarju priporočila potrjenja dr. Luegerja Dunajskim županom. Ministerski predsednik grof Badeni povdarjal je pravico ministerskega soveta glede označenega postopanja bodisi v formalnem ali materijalnem oziru, zlasti v slučaju, ko bi imela priti občinska uprava v roke nepoklicanih, in potem izjavil, da so vlado napotili k temu koraku osebni pomisleki, katerih pa on uže zavoljo časti zbora noče pojasniti natančneje. Posledica te njegove izjave bil je velik škandal v poslanski zbornici. Od vseh stranij so vstajali govorniki, ki so vlado napadali strastno, a vendar' dobrimi argumenti.
Utemeljuj^ nujnost predloga vprašal je Pattai sarkastično, ima-li avstrijski parlament zato odgovorne ministre, da dajejo koroni nasovete, za katere niso odgovorni; princ Liechtenstein kazal je na vpliv Madjarov kot pravi vzrok vladinega koraka, Steinvender, Engel in drugi pa glede ostrosti izrazov tudi niso zaostali. Naposled pa je dr. Lueger kazal nato, kak6 se je z njim pogajal namestnik Kielmansegg ter priporočal mu, da naj bi se odpovedal drž. poslanstva, zajedno ne sprejel več istega, ako bi bil voljen v novo; na to je očitno pozval Bade-nija, naj mu brez vsmiljenja in brez ovinkov pove one nagibe, o katerih ni hotel govoriti, ter je razkril začudje-nim ministrom, v katerih imenu je govoril Gautsch o uradni prisegi in solidarnosti kabineta, da se nahaja protokol onega ministerskega soveta, v katerem se je razpravljalo o dr. Luegerju, uže v rokah socijalnih demokratov. Na to je nastala nepopisna senzacija, predlog pa se je s 118 proti 64 glasovom odklonil. Od slovenskih poslancev glasovala sta proti predlogu posl. Klun in Robič, drugi so se glasovanja vzdržali; sploh se kakih 170 poslancev ob tej priliki ni poslužilo pravice glasovanja
V mladočeskem klubu provzročil je isti predmet živahno debato. Radikalnejši člani kakor Vašaty in Brez-novsk^ so zahtevali, da klub glasuje za predlog uže zató, ker so protisemiti Mladočehom mnogokrat v jako važnih vprašanjih priskočili na pomoč. Klub v celoti predloga ni podpiral. Za predlog glasovalo je 8 Mlado-čehov, drugi so se glasovanja vzdržali.
Dunaj. Dne 9. nov. je nastal na Dunajski denarni borzi velik polom, kakoršnega ni bilo več po maju od 1. 1873. Kurzi so brezizjemno silno padli, in izgubo cenijo nad 300 milijonov gld. Celó najboljši papirji so izgubili, n. p. srečke od 1. 1860. gld. 14., avstr. koronna renta 1-55; ogerska zlata renta 210; zemljiščni kredit je padel v kurzu za 50 gld., ogerski kredit za 50 gld., ogerska hipotečna banka za 19'25, avstro-ogerska banka za 63 itd.; povsod so velike diferencije, ki sezajo do 60 gld. in še več izgube v jeden in isti dan 8. nov. Vzrokov prav za prav temu polomu določno ne poznajo; špekulacija pa je bila uže dolgo časa jako umetna, takó ,da, bližajočo katastrofo so videli mnogi uže naprej. Krščanski listi dolže Rothschilda, da se je umaknil, ko bi bil mogel pomagati; o njem sodijo, da bode iz novega „kracha" imel največ dobička. Čudno je, da v drž. zboru je po dru. Suessu ravno levica stavila nujni predlog, da naj bi po-zvedela vlada, koliko so polomu krivi lokalni vzroki, po tem koliko so krivi borzni kontoarji, agenti itd., in s kakimi koraki na polju zakonodavstva ali uprave naj se odpomore temu v bodočnosti, in da naj vlada sporoči drž. zboru svoje pozvedbe. To je zopet ironija; požidjena levica kaže navidezno svojo brižnost nasproti borzi, a kedar je treba izvesti kake reforme glede borze, je ista levica prva, ki nasprotuje in uničuje vse dobre namere.
Stavile so poleg levice tudi druge skupine interpelacije zastran poloma na borzi. Dr. Gessmanu je očital levičarjem, da niso imenovali bank, in vendar je treba misliti, da so ravno one zagrešile drzen plen. Poziv na vlado 1. 1891 ni imel nikakega vspeha, jednako si on ne pričakuje ničesar sedaj. „Da se napravi na borzi red, treba je odločilnih ukrepov. Vlada, ki je takó gorečna, da bi zatrla avtonomijo občine in pošteno delajočega naseljenja, ima več povoda, skrbeti zato, da odstrani borzo, ki je napravila toliko zla". — Finančni minister dr. vit. pl. Bilinski pravi, da borza je nervozna, in dajo ostrašijo vsakatere novice. Naj veča opasnost pa je v tem, da razni špekulanti, borzni kontoarji, menjičarji itd. privedejo velike kroge občinstva k igranju na borzi. Tudi je uže dolgo časa skupina kontreminerjev skušala izpodkopati avstrijske papirje. Vrgle so mnogo papirjev med občinstvo tudi banke. Borza je nezdrava. Sedaj pa je nadeja, da se borza pomiri zopet, saj so papirji nizki, vsled tega zopet primerni za pokupovanje. Vlada bode stvar premišljevala in potem zbornici poročala, ali hoče postopati zakono-davno ali pa upravnim potom. Dr. Lueger pravi, da fin. minister je govoril premehko, on ima predobro misel o tem sloju človeštva. Ako dela igranje človeka nervoznega, je to dokaz, da je borza nezdrava naprava, in potem bi bila dolžna država uže radi zdravja odpraviti igranje na borzi. Ob polomu ,pade vse v roke velikega kapitala. Menjičarji so prav za prav le mali lopovi, ki so v službi velikih. Dokler bode vlada kazala pogum le na malih, kakoršen sem jaz, jej ni potreba mnogo poguma, in si s tem tudi ne pridobi posebnega spoštovanja. Kedar pa bo imela pogum, otipati tudi velike kapitaliste in konečn o ustavi njih lopovsko delo, potem porečem: klobuk z glave! pred temi ministri. Jaz priporočam vsem avstrijskim na-
rodom: Ne igraj nihče na borzi, in vlada naj se vendar preveri, da sedanja borza je strupeno drevo, katero je treba izruti, ako nočeta iti pod zlo država in družba.
V isti seji se je vnela debata zastran vprašanja, ali je bila pripravljena z ostrim orožjem garnizija v večer, ko je bil Lueger prvikrat izvoljen županom. Posl. Steiner je rabil pri tem glede na vlado hud izraz, in radi tega je grof Hohenwart vstal in predlagal, da se isti izraz zabeleži v stenogr. zapisniku. Zajedno je opominjal isti Hohenwart, naj bi dotični odsek vendar izvršil popravo opravilnega reda, da bi se kaznovali poslanci, kedar bi govorili neparlamentarno. Grof Hohenwart je pravi reak-cijonar, in to na škodo sosebno slovanskim narodom. Vrgel je Taaffeja, sedaj podpira Badenija, in slovanski členi njegovega kluba mu sledé tudi tam, kjer bi jih moralo biti sram.
Dne 13. nov. je bila druga volitev župana v Dunajskem mestnem sovetu. Volitev se je vršila pri zaprtih vhodih mestnega doma, ljudstvo iz vseh slojev, med njim mnogo odličnega ženstva je pa stalo v velikih skupinah daleč okolo in pričakovalo izvršitve. Oddalo se je 137 glasov; od teh jih je dobil dr. Lueger 92, bil je torej v drugo izvoljen županom Dunajskim. Ko ga je poprašal vladni komisar, ali sprejme volitev, je ostal in imel obsežniši govor. Opomnil je, da, ko ni bil potrjen prvikrat, so začeli trditi, da, ko bi se dal voliti v drugo, bi to po-menjalo ustavljati se cesarski volji ali celó rušiti dolžno spoštovanje pred Nj. Veličanstvom cesarjem.
Min. predsednik je sporočil v drž. zboru, da mini-sterstvo je predlagalo, da nisem bil potrjen. To je vladni akt in to pomenja, da sedanja vlada noče, da bi postal jaz župan Dunajski. Ta župan mora hiti na vse strani nezavisen; mora biti zvest sluga cesarjev in ljudstva, in se mora potezali za pravične želje in zahteve ljudstva povsod in nasprosti vsakomur, tudi nasproti vladi. Zapazil sem na sebi nekaj lastnostij, katere se ne vidijo rade v Avstriji. Šteje se mi v. greh, da sem se pospel z lastno močjo; da sem Avstrijec nezavisnega mišljenja; da sem služabnik Božji, ne pa zlatega teleta. Vse kaže, da sem žrtva iz-vestnih vplivov. Gde za svobodo in za Čast Dunaja, mojega rojstnega mesta, za svobodo in čast moje uboge tlačene domovine avstrijske. Zato sem dolžen vstrajati v boju, in ta boj nadaljevati z vso silo. Razglašam, da sprejmem tudi današnjo izvolitev. — Veliko je bilo odobravanje tega govora. Nato je naznanil vladni komisar dr. Friebeis, da v imenu nižeavstrijskega namestnika je razpuščen mestni sovet, in je razglas takoj prečital. Množice okolo in okolo so takoj zvedele o dogodku in začele so z vseh stranij klicati: „Hoch Lueger!" Pred poslopjem drž. zbora so še klicali: „Hoch Lueger!« „Nieder Badeni!" Potem je neka skupina prodrla tudi na / dvor, kjer pa so ljudi takoj razpodili. Zaprli so 37 oseb. Policije je bilo povsedv mnogo, in po mestu je bilo vse živo, kakor v praznik. Židovski listi so pred vsem izražali veselje nad razpuščenjem mestnega soveta, in videl si črez dolgo časa zopet vesele židovske obraze.
Češko. Glasilo sileških Čehov „Opavsky Tydenník" pozivlje češke drž. poslance, naj spravijo v drž. zboru vprašanje glede češke gimnazije v Opavi na dan ter takó apelujejo na pravičnost vlade, ki bo s tem prisiljena odkriti svoj obraz. — Konservativni češki veleposestniki so izdali volilni oklic, v katerem izjavljajo, da se hočejo i nadalje držati onih načel, ki so jim pokazala pot, po katerej so hodili dosedaj. Te principe pa določujejo natančneje s tem, da obetajo skrbeti zató, da ne bode nikdor
čeških katolikov oviral v izvrševanju njihovih verskih dolžnostij, in da se ne okrepe stranke, katerih smoter je prevrat. Volilni oklic povdarja nadalje varovanje popolne integritete češke kraljevine kot pragmatične in ne-razdružljive, k državi spadajoče historično-politične indi-viduvalitete, katere avtonomno pravo, izraženo po celo deželo obsegajočem, nerazdeljivem deželnm zboru, se mora braniti pred vsakim krčenjem, obljubuje nadalje pospešavati kulturne in materijalne težnje obeh narodno-stij, zavračati pa vsake jednostranske nacijonalne aspiracije ter zboljšati deželne financije. Med postavljenimi kandidati je 31 neplemenitih.
Galicija. Obči shod Malorusov, določeni za dan 15. nov., da bi protestovali proti nezakonitostim ob deželno-zborskih volitvah, je vlada prepovedala, in to radi tega, češ da bi pomenjalo zborovanje hujskanje proti gosposkamin vladnim organom in posamičnim slojem. Novi namestnik, knez Sanguszko,je deputaciji povedal, da prepoved shoda se je izvršila z njegovo voljo, in da ostane pri tem.
Hrvatska. Klub stranke prava je v svoji seji dne 6. t. m. sklenil, da ne odobrava Folnegovičevega govora v mestnem zastopu glede znanih Zagrebških demonstracij, da sprejme odstop njegov od vseh častij, ki jih je upravljal kot klubov član, nadalje da naj klubovi člani, hrv. poslanci v Dunajskem drž. zboru in zastopniki stranke v Zagrebu, preiščejo vzroke tega prepira, in naposled da ostane glasilo stranke „Hrvatska".
9. in 10. t. m. vršila se je slovesna intronizacija novoimenovanega Senjskega biskupa Mauroviča.
Preiskava proti demonstrantom je končana. Zatoženih je 56 dijakov na podstavi §. 302. k. z. zaradi prestopka sovražnega hujskanja zoper narodnosti.
Posl. Jakčin je v proračnnskem odseku sprožil misel, da se vendar uže ustanovi za Hrvate potrebno upravno sodišče. Ban je pa potrebi ugovarjal, ker je vedel, da bi upravno sodišče mnogokrat razveljavilo odloke vlade, ki je na Hrvatskem sedaj vsemogočna.
Ogersko. Tudi v magjarskem zboru so interpelovali zastran umešavanja ogerske vlade v tostranske stvari. Banffv je tajil, da bi bil on neposredno vplival na Badenija, da bi ne priporočal potrjenja Luegrovega. Čudno je to, ko so mnogo dni magjarski poluradni listi strogo pisali proti Luegerju in kršč. socijalistom.
Bolgarsko. Koburžan je deputaciji Sobranja priznal, da je opravičena želja, naj bi bila tudi dinastija bolgarskega naroda pravoslavna, in je nekako obečal, da prestopi njegov sin Boris k pravoslavju, toda le tedaj, kedar oče premaga neke hude težave. Povdarjal je, da mu je težavno ustreči, ker je sam vzgojen kot veren katoličan.
Karavelov je izdal obsežen manifest, v katerem dokazuje, da Bolgarska v slučaju obče vojne ne sme ostati nevtralna, ker drugače bi v slučaju zmage trozveze pripadla nemškemu vplivu po teoriji, da nemško pleme mora kolonizovati Balkan in Malo Azijo. „Nas razglašajo za nekulturni narod in postopajo z nami, kakor ravnajo Evropejci z nekulturnimi narodi." „Treba seje spraviti z Rusijo iz naslednjih vzrokov: prvič so historiške simpatije" k Rusiji; je dala Rusija svobodo sedanji kneževini, in ni ona kriva, ako je poslednja razkosana na dele; tretjič imamo historiške ideale, da bi se združili, in to se more uresničiti jedino s pomočjo Rusije. Rusija nima vzrokov jemati bolgarsko zemljo; v svojem interesu bode nam pomagala, ako se preveri, da v slučaju vojne bodo Bolgari vedno z Rusijo. Rusija naposled ne more nas eks-
ploatovati; kakor delajo to drugi naši branitelji; ruski kapital ima še velike vloge doma, tako da ne potrebuje tujega rinka."
Anglija in Turčija. Salisbury, sedanji prvi angležki minister iz srede konservativcev je imel te dni važen govor o svetovni, specijalno vstočni politiki. Kar se do-staje položenja na Japonskem in Kitajskem, misli ta državnik, da Angliji se ni treba bati ničesar; naj se vmešavajo druge velevlasti še toliko v politiko najvstočniših obeh močnih držav, ima Anglija tako pozicijo, da je ne-izpodrine nobena sila. Sicer ima Kitaj prostora za vse dovolj.
Drugače pa je z deželami, ki so pod Turčijo, in tu je sosebno Armenija v bednem položenju. Sultan je sicer sprejel nasovete poslanikov treh velevlastij, a ne ve se, ali jih izvede. Ti poslaniki so zahtevali, da naj se tudi nekaj krščanskih uradnikov namesti v deželah, kjer so naseljeni Armenci. Salisbury pa je hotel, da naj bi bila sedanja mohamedanska mašinerija pod nadzorstvom mešane komisije, to pa zato, da bi mohamedanci ne smatrali evropskih velevlastij zaradi krščanskih uradnikov kot pristašev jedne vere, ker to bi bilo opasno. Angleži da hočejo smatrani biti absolutno nepristranskimi, kakor veljajo za take pri mobamedancih, ki so podaniki Anglije. Sultan, ko bi hotel, mogel bi reforme izvesti, in te bi zagotovile Armencem zaščito ljudij in posesti. Le sultan more kaj takega izvršiti, on pa mora vedeti, da le pravičnost reši Turčijo pogina, in ti, ki sultanu sove-tujejo drugače, delujejo na razpad Turčije. V interesu miru pa so vlade pred 50 leti po pogodbah zavezale se, da naj še nadalje ostane Turčija, in tisti vzroki veljajo tudi dandanes. Nobena velevlast se noče odtegniti tistim pogodbam, in bilo bi opasno, ko bi upala se sama jedna vlast odtegniti se starim zavezam. Turčija pa naj ne računi, da bode mogla še nadalje gospodariti brez pravičnosti. Do pravičnosti mora priti, ker so se uže utrudile velevlasti, večno slišati stok in jok tlačenih kristijanov. Velevlasti so jedine za skupno postopanje, da se Turčija ohrani s pravičnim vladanjem pod njih pritiskom. Salisbury želi, da bi velevlasti tudi v pogledu na druge probleme sedanjosti postopale jednako, tako bi napravile konec dobi oboroženega miru, kateri sedaj toliko tlači industrije in mirno razvijanje narodov.
Ta govor je jako pomiril dvomeče, razburjene duhove in tudi špekulacijo visoke financije. Vidi pa se, da Salisbury izraža le nadejo za mir, in da žuga, če tudi ne z imenom, pa vendar dovolj jasno Rusiji, ko bi sama hotela rešiti turško vprašanje. Anglija se silno boji Rusije in svoje zaveznice Francije; ker je rusko brodovje tudi močno, se Anglija menda poteza zato, da bi v slučaju vojne Italija pridružila svoje brodovje angleškemu, in to Anglija najbrže tudi doseže. Saj je Crispi pred leti zatrjeval, da v Srednjem morju se ne bodo vršile izpre-mene prez Italije. Žalostno pa je, da Anglija kljubu spoznanju, da je Turčija jako bolna, vendar ne vidi sredstva, kak6 bi Evropa postala zopet samosvoja ter pregnala uže toliko časa nad vse onemoglega, bolnega moža.
KNJIŽEVNOST.
Družba sv. Mohorja je razposlala za leto 1895. svojim članom naslednje knjižice: Zgodbe sv. pisma; 2. snopič, Slovencem priredil in razložil dr. Fr. Lampe. (Abrahamov hlapec snubi Rebeko. — Mojzes ne more videti Gospodovega obraza. Novi tabli s slikami).
—	2. Molitvenik: Sveti Jožef, rednik Jezusa Kristusa; spisal dr. Jožef Pajek. — 3. Umna živinoreja Slovenskim gospodarjem v pouk popisal Franjo Dular, okrožni živinozdravnik, II. knjiga (o reji domačih živali).
—	4. Naše škodljive rastline, v podobi in besedi, IV. snopič. Opisal M. Cilenšek, prof. na deželni gimnaziji v Ptuju. — 5. Pod lipo, knjiga za mladino s podobami (1. del pesni in 2. del Griški gospod). Spisal Jožef Stritar.
—	6. Koledar za prestopno leto 1896.
Družba sv. Mohorja šteje letos 72.097, t. j. 6235 členov več kot lani. Vidi se velik napredek te blagodatne družbe. Dohodkov je imela od 1. avgusta 1. 1894. do 31. julija 1895. leta 83.667 gld. 05 kr.. troškov pa 83.665 gld. 61 kr., glavnica je znašala do 31. julija 1895. gotovine 27.000 gld. 5 kr., ki je na obresti zavarovana v družbinih hišah in tiskarni. Letos so se prvi krat tiskale knjige v družbini tiskarni, to se uže lahko pozna na tisku, da se je vršilo tiskarsko delo točneje, kot v stari tiskarni, pa tudi knjige so se vzlic pomnoženemu številu začele preje razpošiljati.	—n.
Mamepiajtbi 4 ah mmio-camrhckou AiaAeKmoAoziu u amHozpafpiu. Hajiatrie HcTopHKO-tJinjojiorHHecKoro OT^t-jrenia Eta. AKajjeniiii Hayia. C.-II6. 1895 r. IpfeHa 6 py6. Slovencem znani prof. Bodouen de Kouptenais je tu priobčil rezijanske tekste, ki jih je nabiral med Rezijani samimi 1. 1872, 73 in 1877.
Pyccnan Aumepamypa XIX BtKa. Ontin, HCTopia HOBkiineH pyccKofi caoBecHocTn Bt 6iorpa$iaxx, lapatcie-pncthkaxt> h o6pa3naxt. T. i, bhh. 3-h. rphčotjiobt. — rapuihhi Eb. 0.-II6. 1895 r. 40 k.
Zahvala.
S početkom novega akademičnega leta sem se odločil, da se odpovem predsedništvu in blagajništvu „Podpiralne zaloge slovenskih vseučiliščnikov v Gradci". S početka pa do danes, rekše celih 23 let, stal sem na čelu temu zavodu: Zdaj pa mi je samo še sveta dolžnost, da izrekam zadnjič najtoplejšo svojo zahvalo vsem posamnim v^le-častitim dobrotnikom in dobrotnicam, kakor tudi raznim slavnim zastopom, društvom, narodnim denarnim zavodom, časopisom itd., ki so nas in plemenite težnje naše tako obilo podpirali. Zahvalo svojo mi je tukaj tembolje javno ponavljati, ker le predobro vem, koliko dobrot je bilo zavodu prav na moje posebne prošnje naklonjenih. Samo tako je bilo mogoče, da smo mogli v teh letih nad dvanajst tisoč goldinarjev mej uboge in podpore vredne slovenske vseučiliščnike razdeliti in vrhu tega zavod tako čvrsto utrditi, da ima danes tudi ?e blizu deset tisoč goldinarjev čistega premoženja. Tedaj še jedenkrat vsem in vsakemu posebič moja iskrena in srčna zahvala.
V Gradci, dne 8. listopada meseca 1895.
Dr Gregorij Krek, c. kr. vseučiliščni profesor,
bivši predsednik in blagajnik „Podpiralne zaloge slovenskih vseučiliščnikov v Gradci".
„SLOVANSKI SVET" izhaja vsak petek na 8 straneh, slučajno s prilogami Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke se razpošiljajo po 12 kr. _— Zunaj Avstro-Ogerske na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku na Dunaj (Wien), VII. Hofstallstrasse, Nr. 5.