SLOVENSKI
Naročnina za Avatroogrsko: '/< leta K 21— Vi leta K 4'— celo leto K 8 — za Nemčijo:	„	. S— „	.8 —	„	„12 — est. Inozemstvo:	„ fr. 3-50	„ fr. 7'—	„ fr. 14-—		Uredništvo in npravništvo: Frančiškanska ulica štev. 10. Naročnina za Ameriko znaša celoletno 3 dolarje.		Oglasnina za 6 krat deljeno petltno vrsto enkrat 20 vin. — Pri večkratnih objavah primeren popust.	
Leto III.	Posamezna številka 20 vinarjev.	1 Na naročila brez denarja se ne ozira.		Naročnina za dijake in vojake 6 kron.		Štev. 46.
Poizkus justičnega umora v Kijevu.
Žid Mendel Bejlis, ki so ga po krivem obtožili ritualnega umora, na zatožni klopi.
RADO MURNIK:
Na prvem plesu.
Bližal se je prvega semestra konec. Takrat sem se vojskoval z neusmiljenimi profesorji v tretjem latinskem razredu.
Ker že dolgo nisem bil iztaknil nobene „micke“ ali dvojke, mi je obljubil moj stric Ivan, višji železnični uradnik, da bom smel na veliki domači ples v njegovem stanovanju; naglašal je, da bo tam sila mnogo pustnih krofov pa podobnih dobrot. Njegova obljuba se mi je zdela kakor vesela raketa v pusti temi dolgočasnega gimnazijalnega življenja; domišljija se mi je naslajala z najsijajnejšimi slikami.
Naposled je vendar prišel težko pričakovani večer. Izpraznjene sobe stričevega stanovanja so bile izpremenjene v plesno „dvorano“, bife in garderobo. Vse je bilo okrašeno z zelenjem in lučmi. V kuhinji sta čakala dva sodca vina in piva, v bifetu pa zapeljivo dišeči bobi, zakuski, torte in taka roba.
Ples sta otvorila hišna posestnica, mlada vdova in nadporočnik. Na levi pri oknu je stal klavir. Postarna, jako rdeče-lica igralka je udrihala po nedolžnih tipkah, kakor po zlobni sosedi. Na levo od not so ji postavili vina, na desno pa krofov; izborno se je godilo babnici.
Po polonezi so odslovili otroke, ki so bili prišli občudovat plesalce. Skril sem se v oblačilnici ter se prikazal v javnost šele, ko so zaklenili hišna vrata, Sedel sem na stol v kotu. Med krasoticami mi je najbolj ugajala najmlajša, gospodična Tilka, Zagrebčanka. Sedela je med dvema debelima varihinjama kakor vitek, sladak biškot med dvema neslanima krompirjema v oblicah. Natihoma sem jo imenoval za plesno kraljico in kajpa tudi za srčno damo.
Za prvo četvorko je ostala edino ona brez plesalca; menda so se bali obeh hudih krompirjev? Nenadoma je prišla pome.
„Znam samo polko, gospodična!“
„Nič ne de, mladi gospod!“
Čarobne oči so me pogledale tako vabljivo, da bi bil šel plesat z njo tudi tarantelo ali pa celo kankan, ako bi želela. Sedemnajstletna Tilka je bila seveda mnogo večja od mene, dvanajstletnega kujona. Segel sem ji komaj do petega rebra, kjer je tiktakala njena urica. Naglo sem se podpisal v njeno plesno beležnico: Drago Milavec, stud. gymn. III. a.
Debel notarski kandidat je jel ukazovati. Modri mož je upošteval, da ni nikomur nič do redovitega, vzornega plesanja. Vedel ali videl je tudi, da so vsi pari zaljubljeni — razen oženjenih. Moj drugi stric Nace je bil zamaknjen v zalo modistinjo. Sicer je študiral na dunajski visoki šoli, to se pravi, igral je po kavarnah tarok, obiral svoje tovariše in kadil viržinke, dočim so njegove uboge žrtve osmrajale zrak s ti-tularnimi kubami. Njegova sestra, moja teta Kunigunda, majhna, drobna, kodrava nemškutarica, je bila pa zaverovana v visoko vzraslega Čeha, mladega železniškega uradnika. Ta mladenič je imel sila malo denarja pa sila mnogo zdravega teka. Na hrani je bil pri Kunigundinih starših, ki niso znali nobenega stavka nemški. Bil je navdušen narodnjak^ rojen pa ni bil na Češkem, ampak nad Češkim: v zrakoplovu. Neizmerno velika je bila potemtakem njegova domovina. Navzlic svojemu visokemu rojstvu pa ni bil kar nič ošaben in ni omalovaževal ubogega gimnazijalca, ki velja žalibog povsodi le za socialno ničlo. Tudi me ni nikdar pikal ali zbadal s profesorji. Včasi mi je celo poklonil par cigaret in si na ta jako primerni način utrdil mojo odkritosrčno naklonjenost. Spo-
minjal sem se ga in mu želel sijajno bo-čnost vselej, kadar sem užival njegova darila na samotnem kraju, ki je jako važen za kmetovalstvo.
Mešali smo strahovito, posebno jaz. Takoj v začetku sem pohodil vlečko, dolgo kakor zmajev rep. Povsodi so se mi umikale previdne dame plašno kakor nadzorujočemu ravnatelju. Ošinil me je marsikateri neprijazni pogled, Kdo drug bi bil nemara vsled takšne nezgode poparjen in bi ozlovoljen izginil v privatno življenje h krofom. Jaz pa sem sodeloval neustrašeno dalje; saj je bilo še mnogo vlečk. Delal sem obraz nedolžne ovce in se tolažil s pomembnimi stiski Tilkinih rok.
„Gospod Drago obiskujete gimnazijo,“ je začela in zdelo se mi je , da ji je sijalo blago sočutje iz krasnih oči.
Veteran Radeckega: 88letni Leopold Lešnik, ki je služil na Lahkem pod znanim avstrijskim feld-maršalom od leta 1848 do 1856.
„Žalibog!“ sem vzdihnil mučno. „O gospodična, da bi vedeli, koliko trpi človek po nedolžnem v gimnaziji! Vsako uro vas utegne ozankati drug profesor. Strašno je težko, bojevati se zoper tako večino. Moj edini prijatelj med odraslimi v gimnaziji je šolski hišnik, ki nam prodaja živež, kruh in sadje. Kredita uživam pri njem do dvajset krajcarjev; več pa ne posodi še meni ne. Opravičuje se s slabimi časi in se izgovarja, da svojih žemelj ne pobira kar na cesti.“
„Ali ste si že izbrali poklic, gospod Drago?“
„Najrajši bi bil lovec. Ali ni prijetno, ves dan hoditi po dobrem zraku, zvečer pa uživati srne pa zajce, jerebice pa fazane? O kako neprijetno je pa, čepeti v zatohli šoli pa prežvekovati suhoparne stvari, ki ne morejo zanimati nobenega človeka, ako ima količkaj zdrave pameti pa zdravega okusa. In nikjer se ne godi toliko krivic kakor v šoli, toda žalibog molči o tem zgodovina. Prej sem nameraval biti korar, pa sem opustil to misel, ker se zalj u-bil v sestrično one kodrave tete tamle in ji obljubil zakon. Ko je pa vzela drugega, sem jo pozabil, dasi težko.“
„Pazite, gospod Drago, zdaj je solo za gospode! Ravnajte se po drugih!“
Včasih sem pripotoval čisto v druge kraje plesne sobe; vendar sem se vselej kmalu srečno vrnil k Tilki. Jako kratkovidni profesor Trojkosip je poskakoval kar po obeh podplatih okoli svoje plesalke kakor izučen medved. Vse je bilo Židane volje. Parkrat sem potegnil profesorja za škric. Ali je na svetu za učenca večja naslada, kakor pocukati pravega, živega profesorja ? Trojkosip sicer ni poučeval v na-
šem razredu, zatorej mi ni bil neposredno nevaren. Ali — profesorje le profesor. Tilka se je tiho smejala, jaz pa sem ji hvaležno stiskal roko in pogazil v razkošju svojega veselja že drugo vlečko.
„Poznate mnogo gospodičen?“
„O še preveč. Pa so sami otroci, desetletne do do štirinajstletne punce. Lepo vas prosim, kaj bi z njimi ? Ugajajo mi le velike, odrasle gospodične. Res je, da štejem šele 12 let, toda gimnaziji se človek kmalu postara.“
Po kadrilji sva šla v bife. Ona je pila limonado, jaz pa sem užival le njeno prijetno družbo.
„Katera izmed gospodičen vam ugaja najbolje, gospod Drago?“
„Oh, ako bi vedeli!“
„No katera?“
„Vi, gospodična Tilči! Za vas bi pohodil vlečke vesoljnega stvarstva!“
Zasmejala se je zvonko, me rahlo potegnila k sebi in me poljubila. Takoj sem ji vrnil poljub, akotudi sem bil od sreče ves vrtoglav.
„Ein nettes Erüchtl!“ je zanosljal ne-nenadoma dolgokrak lajtnant.
Izprva nisem vedel, kaj bi. Potlej sem se pa odrezal: „Gospod poročnik! Zahvalite Boga, da ste vi lajtnant, jaz pagim-nazijalec! Zakaj, ako bi bili vi gimnazi-jalec in jaz lajtnant, potem bi vam pela presneto slaba!“
„Wie gesagt, ein sauberes Früchtl!“ se je Smehljal vojščak.
Hitel sem odtod. Ko sem se obrnil pri vratih sem videl, da se je igral z njenim pahljačem. To mi ni bilo kar nič po godu. Ko sem se vrnil, sem pa videl, da jo je poljubil. Ojej — kako me je bolelo srce!
„Dame volijo!“
Veselilo me 'ni nič več. Tilka mi je pripela toliko sijajnih redov, da sem bil podoben staremu generalu, ki svoj živ dan ni bil na vojski in zato tudi ni izgubil nobene bitke. Nekatere mi je celo pripela na rame. Toda še vedno poparjen, sem šel hladit svoje vroče srce v vežo. Tiho sem se zaklonil za širokolistno rastlino in se ob svojih bridkih bolečinah naslajal s sladkimi krofi. Tedaj je prišel profesor Trojkosip in uščipnil stričevo mlado kuharico v lice. To se mi je zdelo dokaj čudno, ker sem mislil, da so profesorji vzvišeni nad vsako kuharico.
„Et tu, Brüte?“ mi je ušlo iz mojega temnega kota. Profesor se je zganil. Aha!
„Kdaj je bila prva peloponeška vojska?“ me je vprašal zlobno.
Pobegnil sem in zaspal v gardrobi na naslonjaču. . .
Nezveste Tilke nisem videl nikdar več. Omožila se je že drugo leto v Zagrebu, ko se je začelo moje trpljenje z grškimi aoristi. Njen mož pa ni nosil nikdar bridke sablje, ampak kvečemu bridko marelo.
Naše slike.
Židovski ritualni umor v Kijevu. „Proti neumnosti se bore tudi bogovi zaman“, pravi pregovor, katerega se spomnimo nehote, ko čitamo v časopisih o vsakdanjih tragedijah, povzročenih po vražah in praznoverju. Pogostoma pa se v teh tragedijah ne razodeva le nespamet človeštva, marveč tudi sovraštvo do bližnjega — posebno do drugoverca — ki se ne straši niti najpodlejših laži in potvarjanj, samo da uniči svojo žrtev. To, mnogokrat premišljeno sovraštvo, ki mu je praznoverna abotnost množice dobrodošlo orodje, je zakrivilo nebroj strašnih zločinov, v vseh časih in nad vsemi narodi, nad ma-
lokaterim pa toliko kakor nad nesrečnim, od vseh zaničevanim plemenom Židov. V temnem srednjem voku so jih pobijali kakor zveri, plenili njih imetje in počenjali nad njimi grozodejstva, ki jih je težko opisati; hvala Bogu, napredek človeške omike je izpremenil v tem pogledu marsikaj, vzlasti na evropskem zapadu. Rusija pa, kot absolutistična država, v kateri se brati brezvestni pritisk vladajočih mogotcev še vedno s tistimi elementi, ki širijo med narodom nevednost in sovraštvo do prosvete, je še dandanašnji dežela, v kateri je Židovstvo narod brez pravic — temnajležela praznoverja, kjer so preganjanja Židov na dnevnem redu. Izmed naj-sramotnejših vraž, ki so se vzdržale med maso ruskega naroda in ki jih oblasti hranijo in podpirajo, namesto da bi jih trebile kakor strupeno zel, je gotovo bajka o ritualnem umoru.
Vsakih par let se pojavi na Ruskem proces, v kaerem je siromak, ki morda ni zakrivil v vsem svojem življenju drugega greha kakor tega, da se je rodil iz židovske matere, obtožen
—	in navadno tudi obsojen ! — češ, da je zaklal krščanskega dečka in porabil njegovo kri v židovsko verske namene. Zaman so povzdigali svoj glas ugledni možje, učenjaki in bogoslovci vseh veroizpovedanj
—	ne le Židi, marveč tudi pravoslavni, katoliki in protestanti — in dokazovail jasno kakor beli dan, da židovska vera ne samo ne veleva krvoprelitja, marveč ga celo prepoveduje kakor vsaka druga, in da je po tem takem vraža o ritualnem umoru strašen, vnebo-upijoč zločin . .. Zaman ! Zakaj baš zdaj stoji pred svojimi sodniki nova žrtev te podle lažijn čaka svoje usode: Žid Mendel Bejlis v Kijevu je obtožen, da je u-
izbruh narodove težnje po neodvisnosti. Kakor vidimo, so torej mogotci na Ruskem prav tako neizbirčni v sredstvih, s katerimi si delajo ugodne volitve in oddaljujejo od sebe pravico narodov, kakor v drugih, nam še bližjih deželah in državah. Vso zgodovino Bejlisovega procesa resu-miramo ob njegovem zaključku v posebnem članku; danes želimo samo, da bi zmagala pravica nad takšnim satanskim kovarstvcm in da bi se Rusi in vsi drugi narodi, ki ječe pod jarmom krivice, prej ko mogoče iznebili režima, ki dela sramoto vsemu človeštvu!
Veteran Radeckega. Stari mož, ki ga vidijo čitatelji v današnji sliki, je delil 8 let usodo avstrijske armade, ki je
trenotku svojega mučeništva . . . Kakor je znano vsakomur iz zgodovine, je padel kralj Matija po porazu slovenskih čet v avstrijsko jetništvo in moral deliti usodo sto in sto svojih tovarišev, ki niso trpeli in krvaveli za svojo stvar in za pravice našega kmetskega naroda na bojnem polju, marveč pod mučili neusmiljenih maščevalcev. V Zagrebu so ga obsodili na smrt, posadili na razbeljen železen prestol in mu ovenčali čelo z razbeljeno krono . . . Usoda kmetske” vojske in kralja Matije kliče naravnost* svojega umetnika, toda čudno — nihče naših kiparjev in slikarjev se je ni upal lotiti, dokler ni ustvaril Dolinar „Matije Gubca“, ki ga vidi čitatelj v današnji sliki. Mladi umetnik je izločil vse zunanjosti, tako n. pr. krono, razbeljeni prestol itd. — ki jih, naravno, ni mogoče vpodobiti s kiparskimi sredstvi. Edine spone na kraljevih rokah pričajo, da je prikovan na stolu strašnega poveličanja. Zgolj v postavi Matije Gubca, v igri njegovega obraza in mišic na njegovem telesu je hotel izraziti njegovo muko in njegov nestrti, u-porni ponos — vso svetost izvoljenega kralja, ki trpi v imenu svojega naroda. Kako se mu je to posrečilo, priča naša slika. Pomen Dolinarjevega kipa zahteva prav gotovo, da mu posvetijo poklicani činitelji svojo pozornost in pomagajo ohraniti za kako javno zbirko to delo, v katerem je nadarjen umetnik oživil največji moment slovenske zgodovine.
Slika bodočnosti. Smela risarjeva domišljija je posegla v ono bodočnost, ko
bodo prestopali potniki na zračnih cestah iz zrakoplova v zrakoplov, kakor menjavamo dan današnji vlake. Večje udobnosti si pač ne moremo misliti! Pa tudi čuditi se ne moremo fanta-
moril dečka Andreja Kmetska vojna v naši moderni umetnosti: Kipar Lojze Dolinar poleg svojega kipa, predstavljajočega ziji našega umetnika, Juščinskega in porabil	mučeništva kralja Matija Gobca na razbeljenem prestolu.	ako se spomnimo,
njegovo kri za verske obrede. V svojih rezultatih je ves ta proces krvava obsodba ruske vlade, ruske policije in ruskega pravosodja, zakaj izpovedbe mnogih prič so pokazale proti vsemu pričakovanju sodnikov ne le, da je Mendel Bejlis popolnoma nedolžen, marveč tudi, da so bile mnoge obremenilne priče naravnost podkupljene. Vlada pa se ne da motiti v svoji hladno premišljeni lopovščini: pravkar slišimo, da je otvorjena proti vsem odvetnikom, ki so protestirali zoper ta škandalni proces, disciplinarna preiskava in da so jim zaprli pisarne. Vse kaže^ torej, da potrebuje vlada netila zoper Žide v obče — in ker so pogromi proti Zidom od nekdaj priljubljeno sredstvo ruskih mračnjakov, s katerim odvračajo pozornost ljudstva v opasnih časih revolucionarnega vrenja — da sluti ruski absolutizem nov
krotila sredi preteklega stoletja budečo se mlado Italijo ter zadrževala njeno osvo-bojenje, pa ga kljub svojim zmagam vendar ni mogla preprečiti. Leopold Lešnik, danes 89 leten starček, je korakal za prapori Radeckega od 1. 1848 do 1. 1856. Rad pripoveduje svoje prigode iz teh nemirnih časov; za svoja siva leta je dokaj čvrst in zdrav. Težkih del sicer ne more več opravljati, toda ukvarja se s pletarstvom in izdeluje prav lične košarice in jerbase, posebno za razpošiljanje sadja.
„Matija Gubec“. Mladi kipar Lojze Dolinar, ki nam je pokazal na umetniških razstavah v Jakopičevem paviljonu že marsikaj lepega in uspelega, je poizkusil v najnovejšem času svojo moč nad kaj težkim in velikim predmetom: Matija Gubec, kralj slovenski po volji naroda, v
da je bilo svobodno letanje po zraku pred desetimi leti še v otroških povojih, danes pa frče „krilati možje“ iz Evrope v Afriko kar tako — na nedeljski izprehod . . .
Smrtna vožnja avtomobilista. Silni napredek človeštva je vpisan v njegovo zgodovino s krvjo neštetih žrtev; malo-katera njegova panoga pa šteje toliko grobov kakor napredek tehnike, a v tehniki zopet drži nedvomni rekord avtomobilizem. Velike avtomobilne dirke, na katerih se kosa spretnost avtomobilistov in izbornost posameznih izdelkov, se ne končajo skoraj nikoli brez smrtnih nesreč. Takšna je zadela nedavno tudi slavnega ameriškega avtomobilista Percyja Lamberta na dirkališču v Brooklandu. Mož je bil tik pred poroko, po kateri je hotel opustiti izvoljenki na ljubo svoj nevarni šport;
še preden je stopil v avtomobil, je obljubil nevesti, da je to njegova poslednja rekordna vožnja. Izpolnil je svojo obljubo, a drugače, nego sta si mislila oba: dosegel je rekordno hitrost 180 kilometrov na uro, na koncu pa se je ubil — vožnja je bila res njegova poslednja. Prinašamo sliko ponesrečenega športnika na smrtonosni vožnji in njegovo fotografijo ob krmilu avtomobila.
K aferi izseljeniške družbe Canadian Pacific Co, prinašamo vrsto slik — momentov iz ogromnega romanja ubogih izseljencev na ono stran morja, kamor so jih zvabili sleparski agenti. V Hamburgu so celi izseljeniški deli mesta, kjer je za izseljence kolikor toliko preskrbljeno. Za morjem pa je drugače: tam se začne naporno delo, boj s prirodo, pomanjkanje in bolezen — vse strašne ure, v katerih se žrtev brezvestnih zapeljivcev med jokom in kletvami spominja pregovora: „Ljubo doma, kdor ga ima! . . .“
Nikola pl. Faller, veseli, genialni, vedno duhoviti Hrvat, je bil dolgo vrsto let operni šef in ravnatelj zagrebške opere in par let intendant osješkega narodnega kazališta. Bil je učenec Julesa Masseneta, francoskega slavnega skladatelja, ter je absolviral pariški konservatorij in preživel več let v Italiji, da je študiral laške opere. Zdaj je, dasi še mlad, v pokoju ter se bavi z glasbo po svoji volji. In-tendanca v Zagrebu ga je pridobila, da za Verdijev 100 letni jubilej naštudira in dirigira ciklus Verdijevih oper v Zagrebu in Ljubljani. Pl. Faller je največji jugoslovanski kapelnik - umetnik in njegova taktirka je čarodejna.
Med karabinko in slikarskim kistom. Načinov, kako se lahko razvedri mož postave po svoji trudapolni službi, ni malo; prav gotovo pa je težko najti lepšega in blažilnejšega, nego si ga je izbral orožniški stražmešter g. Makso Rovšek, rojen Moravčan s Kranjskega. Pravijo, da je v službi sila strog in vesten; toda ako bi ga videli nepridipravi, ki se ga sicer ogibljejo v širokem ovinku, pred slikarskim platnom, zatopljenega v ljubljene barve, se ga gotovo ne bi ustrašil nobeden. Veselje do slikarstva se mu je vzbudilo, ko se je učil na obrtni šoli v Ljubljani; služil je 7 let pri vojni mornarici in postal nato orožnik. Kot tak živi že 5 let v Pulju, kjer mu pač ne manjka lepih obmorskih pokrajin. Ako bi bila mnogostranskemu možu sreča „mila“ in bi se bil mogel iz-
šolati na kaki akademiji, bi živel’zđaj tudi on lahko ob grenkem kruhu slovenskih umetnikov. Mislimo pa, da jim ga ne zavida.
narhiji greben še više — posebno v njihovih odnošajih s Cehi in Slovenci; glavni predmet njegovega prihoda pa je bil tro-zveza. Nemško časopisje konštatira pred
Y . ^	.	......■.....
Potovanje~nemškega cesarja: Viljemov sprejem na Dunaju.
Cesar Viljem na Dunaju. Viljem biva zadnji čas skoraj več v Avstriji nego v svoji državi. Nedavno je bil v Šleziji, nato na Češkem, in pravkar na Dunaju kot gost avstrijskega cesarja. To so sami lovski obiski: vladarji vabijo drugega na lov, ministri pa zvišujejo izdatke za armado; prvo in drugo si sledi navadno za petami. Razume se samo po sebi, da Viljem ni bil lovski gost prestolonaslednika v Kono-pištu zato, da je ustrelil v dveh urah 1100 fazanov, kakor vele uradna poročila, niti zaradi sprejemnih slovesnosti, dasi je nemški cesar velik sladkosnedež na posvetne časti. In Dunaja tudi ni posetil zgolj iz spoštovanja do svojega zaveznika. O tem priča dejstvo, daje posetil vzlasti prestolonaslednika, pa tudi cesarja, in da sb je raz-govarjal ponovno in dolgo z grofom Berch-toldom. Rezultati Viljemovega poseta niso bili objavljeni, toda čutili jih bomo kmalu. Postranska posledica Viljemovega poseta bo gotovo ta, da zraste Nemcem v mo-
Tamburaško društvo „Kolo“ v Trbovljah, ustanovljeno dne 27. novembra 1910. (Fot. zavod M. Cokan v Trbovljah.)
vsem neomajano trdnost trozveze,ro kateri vedo že vrabci na strehi, da stoji na glinastih nogah; vsak dih jo lahko poruši. Italija itak vedno nasprotuje avstrijskim težnjam, Nemčija pa tudi ne misli na trozvezo, kadar vprizore brihtne glave v avstrijskem zunanjem ministrstvu kako „ogroženost najvitalnejših interesov Avstrije“. Viljem pa potrebuje Avstrijo za svoje načrte, ki so naperjeni proti Rusiji posebej in proti Slovanstvu vobče. Avstrija mora imeti močno armado, makar če pote narodi krvavi pot — zakaj Nemčijo samo bi stisnili Rusi, Francozi in Angleži prelahko med kolena. Čisto gotovo je, da stojimo pred velikim oboroževanjem: to bo dete Viljemove ljubezni. Vprašanje je samo, če bo avstrijsko oboroževanje res pomagalo Viljemu do uresničenja njegovih za nas kaj malo prijaznih načrtov, ali če rine donavska monarhija v nemškem objemu na miniran teren, kjer ji preti usoda tistih, ki plešejo na smodnikovem sodu.
Anka Horvatova roj. plemkinja Pisa-čičeva, soproga dr. Aleksandra Horvata, odvetnika in poslanca v Zagrebu, je operna pevka šele tri leta. Prej je bila odlična koncertna pevka. Njen izredno izšolani glas, ki seza globoko do kontraalta in v višine sopranske, ter njen naravni igralski talent pa so jo mahoma usposobili za mezzosopranistko. Dasi ji ni treba z umetnostjo služiti narodu, se je posvetila proti odporu svoje obitelji poklicu gledališke pevke iz samega veselja in ljubezni za umetnost. Pevske nauke je dovršila v Zagrebu in na Dunaju, nato je nastopila takoj na odru kr. zemalj. kazališta v Zagrebu z nečuvenim uspehom. Pela je „Carmen“, „Azu-zeno“ v „Trubadurju“, „Lotto“ v „Wer-terju“, i. dr. velike uloge. Znamenita je kot igralka samoraslega temperamenta in občudovana kot prvovrstna pevka prekrasnega glasu. V Ljubljani je pela doslej „Carmen“ in „Azuzeno“ z izrednim uspehom kot velika umetnica.
Steekenpferfl-fifcifltiinieisne mite
prej ko slej neutrpno za racionalno oskrbo polti in lepote. Priznanostna pisma.	Po 80 h povsod.
Tolminska narodna šega: Na Vseh svetih dan dele otrokom hlebčke, kar je malim nabiralcem v veliko veselje.
Med karabinko in slikarskim kistom: G. Makso Rovšek, orožniški stražmešter v Pulju, kot slikar-diletant.
Kronika.
Avstrijski državni zbor je odgođen do 11. t, m. Zaželjeni sporazum med Poljaki in Rusini pa dosedaj še ni dosežen; zato tudi še ni podlage, da bi odnehali Rusini s svojo obstrukcijo. Zaradi te ovire je moralo predsedništvo odstaviti z dnevnega reda malo finančno osnovo, katere rešitev urgirajo neke stranke, vzlasti nemška narodna zveza. Ceško-nemška nagodba tudi še ni uresničena; komisarijat traja dalje. Zdi se, da še vedno nimamo v Avstriji dovolj neustavnega življenja: zadnje dni se pojavljajo jako odločne vesti o bližnjem gališkem komisarja tu, ki bo poverjen visokemu vojaškemu dostojanstveniku. Napovedujejo se torej časi gole sile, ki bodo žilavosti in energiji narodov trda preizkušnja.
Nikola pl. Faller, sloveči hrvatski glasbenik, ki dirigira jubilejni ciklus Verdijevih oper v Zagrebu in Ljubljani.
Balkanske zadeve še vedno niso urejene. Grško-turški mir še ni podpisan in Turčija bi gotovo rajša začela vojno proti Grčiji, ako se ne bi bala Srbov ki bi priskočili svojim zaveznikom na pomoč: Izpregovorila pa bi gotovo tudi Romunska, ki ne dopusti, da se izpremene sklepi bukareškega mira. — S precejšnjo gotovostjo se zatrjuje, da je sklenjena tajna bolgarsko-avstrijska zveza
na eni, zveza Bolgarske s Turčijo na drugi strani; seveda pa ni — zaradi splošne politične konstelacije pripisovati niti tej niti oni posebne opasnosti za Srbijo. Vsekakor je treba računati s slepoto izvestnih ljudi — torej s tem da se oglasi prihodnjo spomlad iznova bojni rog na Balkanu. Račun brezvestne špekulacije bo plačeval gotovo spet ubogi bolgarski narod, ki ga hujskajo lopovski voditelji v neizmerno nesrečo.
* *
Vojna Združenih Držav proti Mehiki stoji pred vrati. V Mehiki je izvoljen z običajnim nasiljem zopet Huerta za predsednika. Toda Združene Države zahtevajo, da odstopi, in so izročile mehi-kanski vladi v tem smislu tudi ultimatum, Ameriška mornarica že križa v mehikan-skih vodah; armada Združenih Držav je pripravljena. Huerta še ni odgovoril na ultimatum. — V Rusiji bojkotirajo ministri dumo zaradi žalitve, ki je je prizadejal enemu izmed njih zastopnik Markov. Iz Kijeva prihaja pravkar vest, da se je končal sramotni proces zaradi ritualnega umora s popolno oprostitvijo obtoženca Mendela Bejlisa. — Bavarska je dobila novega kralja, Ljudevita III. Proglasili so ga dne 5. t. m. Dosedanji kralj Oton je že 27 let neozdravljivo bolan na umu; zaradi tega so sklenili dne 3. t. m. novi zakon, po katerem se mora proglasiti novega kralja, ako bi bil prejšnji zaradi bolezni gotovo število let nesposoben za vladanje. Novi kralj je podelil obširno amnestijo.
NOVICE.
Levje meso kot najnovejša delikatesa. Ko so nedavno ubili v Leipzigu 8 levov, ubeglih iz Barnumovega cirkusa, se je zbrala družba dobrojedcev in kupila od lastnika — levje stegno, da si ga da pripraviti kot slastno pečenko. Levje meso je po zatrdilih afriških potovalcev silno okusno in spominja na najfinejšo teletino.
z ; . Rekrut, ki dobro ceni čas. General N. je pripisoval veliko važnost ne samo pravilnemu cenjenju razdalje, marveč tudi vajam v pravilnem cenjenju časa. Nekoč stopi k rekrutu in ga praša, kako dolgo traja doba 10 minut. „I, deset minut pač,“ meni rekrut. „Izborno,“ pravi ekscelenca. „Toda videti hočemo, ali veste tudi, koliko časa traja deset minut v resnici. Glejte: jaz vzamem zdaj svojo uro, in kadar boste mislili, da je preteklo deset minut, zakličite: Stoj!“ General izvleče uro, vojak pa stoji „abtäk“ kakor vkopan in poškili samo zdaj pa zdaj kvišku
na desno. Čez pet minut praša general, kako dolgo bo treba prav za prav še čakati. Rekrut ne zine besedice, samo zareži se in poškili spet na desno kvišku. Zdajci pa zakliče z gromovitim glasom: „Stoj!“ General je kar odrevenel od začudenja nad točnostjo, s katero je rekrut pogodil čas, zakaj ura mu je pričala, da je preteklo natanko deset minut. „Izborno,“ pravi. „A povejte, sinko, od kod imate to redko zmožnost, ceniti čas s tolikšno gotovostjo?“ Rekrut pa mu odgovori s prostodušno zadovoljnostjo: „Od ure na onem le zvoniku, gospod general!“ Gromovit grohot moštva in oficirjev je pozdravil ta odgovor, in tudi general N. je zatrdil kasneje, da se že dolgo ni smejal tako od srca.
Anka Horvatova, operna pevka hrvatskega gledišča v Zagrebu, ki je nastopila v Ljubljani v ulogah „Carmen“ in „Azuzene“.
Adamov spomenik. Amerikance, Brady po imenu, je mož, ki ga je čakala naloga, postaviti Spomenik Adamu; jezilo ga je namreč, da dobe spomenike vsi mogoči ljudje, samo Adam ne, ki je vendar praoče človeštva. V njem je bilo vendar mnogo junaštva, pravi Mr. Brady ironično; „niti premisliti ni mogoče, kaj vse je prestal Adam v svoji samoti preden je prišla Eva na svet.“ In previdno dodaja blagi mož, da nikakor ni njegov namen, ovekovečiti na enak način tudi Evo. Adamov spomenik je štirioglat kamen v obliki žrtvenika; na vrhu ima solnčno uro, spredaj pa napis:	„Spominu
Adama, prvega človeka“,
K aferi družbe Canadian Pacific: Slike iz življenja izseljencev. 1. Prizor pred kolodvorom v Hamburgu po prihodu izseljeniškega vlaka. 2. Merjenje in zdravniški pregled izseljencev. 3. Izseljeniški del mesta v Hamburgu. 4. Izseljeniško prenočišče. 5. Notranjost lesene cerkve v izseljeniškem delu
mesta. 6. Izseljenci na ladiji.
Tatinske podgane. Mlada dama, ki je bivala pri neki rodbini v Rimu na daljšem posetu, je pogrešila nekega dne svoj zaročni prstan. Dejala je, da ga je položila zvečer na nizko nočno omarico, ki je stala ob znožju njene postelje; ko pa ga je hotela zjutraj natakniti, ga ni bilo več. Sum je padel na služinčad, toda izvedeli niso ničesar. Minilo je bilo skoraj leto dni, ko najde kuharica v jedilni shrambi mrtvo podgano, ki je imela okrog vratu izgubljeni zaročni prstan. Oklepal je vrat tako trdno, da ni preostajalo drugega kakor odbiti podgani glavo, da so mogli sneti dragoceni obroč. Edina mogoča razlaga tega čudnega slučaja je, da so podgane zvlekle prstan z nočne omarice ter ga
odnesle v svojo luknjo, kjer je vtaknila ena najmlajših glavo vanj, pa je ni mogla več izdreti. — Zanimiv je tudi sledeči slučaj, v katerem vsaj ni padel sum tatvine na nedolžnega človeka: Anglež je potoval pred par meseci po inozemstvu; tako se mu je primerilo nekoč, da je moral nočevati v španjolski vaški gostilni. Uredili so mu dve sobi, da bi se počutil kolikor mogoče domače. Edina dragocenost, ki jo je imel takrat pri sebi, je bila demantna kravatna igla, ki gaje stala svojih tisoč kron; položil jo je zvečer na mizo. Drugo jutro je bila izginila igla brez sledu, in vse iskanje je ostalo brez uspeha. Potnik je sklenil zamolčati svojo izgubo in biti sam svoj detektiv. Ko je ležal
drugo noč v svoji postelji in premišljal o izgubi, so skakale po tleh podgane; prišlo mu je na um, ali niso morda one odnesle igle. Vstal je, odrezal kos sveče in navezal vosek na dolgo nit; nato ga je položil na tla, nadejaje se, da zavlečejo podgane to vabo v svoje gnezdo, on pa dobi tako priliko, prepričati se, ali so ukradle njegovo iglo ali ne. Ko se je prebudil, ni bilo sveče nikjer, odvita nit pa je vodila v sosednjo sobo; tam se je našlo za omaro podganje gnezdo, in med mnogimi rečmi, ki so jih bile podgane zavlekle vanj, je bila tudi igla, ki je izginila tako zagonetno.
Trgovci, peki!
Drože (kvas) iz odlikovane slovenske tovarne drož IV. SUBAN, Trst, ulica Georgio Vašari 10, so dosegle dosedaj vsepovsod najboljši sloves. Naročajte pri -------narodni tvrdki, ki vam postreže po konkurenčnihcenah.------------
MARKO STOJAN:
Za svobodo in ljubezen.
Roman z Balkana.
Vse pravice pridržane.	38. nadaljevanje.
Iz te gotovosti se je bliskoma porodil v Dušanovi glavi sklep:
Jetnik, ki je bil zaprt tukaj pred nami, vojvoda Vuk ali njegov prednik, je imel opravka z zidom te ječe — iskal je poti v svobodo, dolbel si jo skozi steno . . .
Sip, ki ga je odpraskal, je spravljal po končanem nočnem delu pod pograd . . . to je bilo jasno kakor beli dan, zakaj če bi bili nasmetili ječarji sami, bi bili izmetli navlako skozi vrata!
Potipal je . . . in zares: ves prostor pod ležiščem je bil poln večjega in manjšega kamenja, poln oddrobljenega ometa. Neznani, gotovo že zdavnaj mrtvi kopalec je bil opravil veliko delo, preden se je izpolnila njegova usoda; njega samega so gotovo prehitele morilske roke turških krvolokov, toda njegovo delo je ostalo neopaženo ...
Kako je bilo to mogoče?
Dušan se je spomnil zdajci, da stoji pograd v temnem kotu, kamor ne pada niti podnevi toliko luči, da bi bilo mogoče opaziti, ali je prostor pod njim prazen ali ne.
Peščena sled po tlaku je izvirala torej po vsej priliki od sipine, ki jo je privlekel jetnik na svoji obleki s seboj, kadar so sumljivi koraki ali žarki bližajočega se dneva ustavili njegovo delo.
Ko je ugotovil vse to sam pri sebi, je planil kvišku in sedel k prijateljem, ki so ždeli v gruči na spodnjem koncu pograda ter si ubijali glave z ugibanjem, ne da bi se jim posrečilo zaključiti kaj pametnega.
V naglih, razburjenih besedah jim je povedal, kaj je našel.
„Mon Dieu!“ je vzkliknil Estournelle. „Potem nadaljujmo! Kar se ni posrečilo siromaku v nekaj dneh, lahko opravimo mi z združenimi močmi v mnogo krajšem času . . .“
„Vrstili se bomo,“ .je dejal Kazakov. „Ni zlomka, da ne bi prikopali na svetlo, čort vozrhi!“
Wheeler, ki je — iz lahko umevnih vzrokov — še prav posebno hrepenel po svobodi, je hotel iti prvi na delo; toda Dušan je hotel začeti sam, češ, da si ogleda vse še natančneje. Izprosil si je poročnikovo električno svetilko, postavil Kazakova k vratom, da je stražil in zakrival linico s svojimi ogromnimi pleči, in zlezel nato pod pograd, ne plašeč se več krvavih sledov umorstva, izvršenega nad vojvodo Vukom.
Brez težave je našel prav v kotu izdolbeno globoko luknjo, prostorno dovolj, da bi se moglo splaziti skozi njo še tako krepko moško telo. Toda luknja, ki je šla poševno navzdol, še ni ustrezala svojemu namenu: imela je dno, ki ga je otipal Dušan z nogami.
Pri tej priliki je zadel na nekaj trdega, zvenečega. Obrnil se je, zlezel v luknjo z glavo navzdol . . . opažaje še le
tako, kako utrudljivo in naporno je moralo biti jetniku delo kopanja .... pogledal in našel močan nož s širokim rezilom,, toda odiomnjeno ostjo. Ta nož je bil edino orodje, s katerim se je bil vkopal jetnik med temelje Beas-kule, nadejaje se prej ko ne, da prikoplje do kakega kanala. Toda — ali ni bilo takšno upanje pravcata igra v loteriji? Dušan se je zamislil: kaj, če ni ravnal mož morebiti na podlagi podatkov, ki jih. je dobil po kakem čud-
teh vprašanj se je polastila Dušana pravcata mrzlična želja, kopati neznancem naproti; pograbil je nož svojega prednika in začel rahljati omet okrog velikega štiri-ogelnega kamna, ki ga je imel tik pred nosom, vzidanega poševno, kakor da tvori del nekakšnega oboka ali kakor da spada k temeljem stavbe, ki se je podrla že zdavnaj, na njenih razvalinah pa so postavili Beas-kulo — stolp krvi. Jedva da se je zmenil pri tem poslu za svoje tova-
Slika bodočnosti: Kako si predstavlja naš risar „menjavo vlakov“ čez 100 let.
nem naključju? Ali ni morda vedel, kam pride, ako grebe vztrajno dalje v započeti smeri? Ta misel je dala našemu prijatelju novega poguma; in ravno se je hotel vrniti k tovarišem, da jim pove rezultat svojega opazovanja, ko je zaslišal razločno udarce, ki so se bližali od nasprotne strani.
Osupnil je. Zazdelo se mu je, da je čul to kopanje že od začetka, da se je oglašalo iz dalje, še preden je bil zlezel v izkopano jamo ... le on da se ni zavedel tega, smatraje udarce morebiti za razburjeno utripanje krvi v svojih žilah.
Kdo koplje tu pod zemljo? Prijatelji? To ni mogoče — bilo bi prekmalu . . . Tujci, ki hočejo rešiti kakega drugega jetnika? Delavci ali vojaki, opravljajoči kdo ve kakšno zagonetno in nerazumljivo mu povelje svojih predstojnikov? Mimo vseh
riše, ki so ga opazovali z razburjeno radovednostjo in kar trepetali napetosti, ko jim je poročal v kratkih zamolklih klicih o svojem opazovanju.
Zdajci pa je začutil, da rahljajo kamen tudi z nasprotne st.ani in da se ne maje le on sam, marveč vsa plast, ki ga obdaja. V instinktivni težnji, zavarovati se pred morebitnim vdrtjem, se je umaknil navzgor — ravno še pravočasno, da ga ni potegnila za sabo gruča zidu, ki se je razsula in zaropotala na skrite kopače . ..
Pot je bila odprta . . . toliko prej, nego bi si bili drznili upati v naj smelejšem snu, da se je poprašal na tihem sleherni izmed petorice: Ali nas obdaja doba čudežev, ali blazne, gorostasne sanje?
Poslednji je zapustil celico Kazakov, ki se je umaknil s svojega mesta pri vratih
Najlepši načrti,
ki jih kujemo v srečnih urah in naše največje nade se češto izjalovijo, če se vsled prepiha, vlage ali prehlajenja naenkrat pojavijo revmatične bolečine, trganje, bodenje, bolečine v križu ali hrbtu in moramo potem utrujeni od bolečin in nezmožni za delo sedeti na miru.
V takih slučajih je prava dobrota, če imamo v hiši staropreizkušeni, bol lajšajoči Kellerjev fluid iz rastlinskih esenc z znamko „Elza-fluid“, ki nam v najkrajšem času prežene bolečine, nas zopet osveži, ozdravi in napravi delazmožne. — Mnogi so
dobrine Fellerjevega fluida z znamko „Elza-Fluid“ čestokrat izkusili na lastnem telesu in je isti zato našim bralcem najtopleje priporočati. Njega ekscelenca Leon baron Freytagu-Loringhoven, dež. svetn. Veselske kneževine in cesarski ruski pravi državni svetnik v Arensburgu, Poveljniška cesta 5, Otok Osel, Livlandija piše o tem: „Smatram za svojo dolžnost napram mojim bližnjim, da jim priporočam, kadar in kjer morem, odlični Kellerjev fluid z znamko „Elza-fluid“. Opozarjal sem nekega študijskega prijatelja in petrograjskega zdravnika na to krasno sredstvo in imel sem priložnost, da sem nekega peterburškega zdravnika, ki ima tu veliko
močvirno zdravilišče-kopališče in pri katerem so njegova lastna zdravila odpovedala, ozdravil s pomočjo Fellerjevega „Elza-fluida“ od hudega protina v rami. Tudi nek zdravnik v Gdanskem v zahodni Prusiji vporablja v svojo prakso Kellerjev fluid in želim, da bi se ta izdelek čedalje bolj razširjal v blagor ljudi in slavo njega iznajditelju“.
Cenjeni bralci naj bi si tak nesebični migljaj vzeli k srcu in naročili Fellerjev fluid z znamko „Elsa-fluid“ pri dvornem lekarnarju E. V. Kellerju, Stubica, Elza trg št. 280 (Hrvatska). 12 steklenic stane samo 5 kron, mal izdatek, ki prinese mnoge koristi.	—du.
mirno, počasi in dostojanstveno, kakor star bojevnik s svoje postojanke.
Ko so bili vsi rešenci v rovu, je dejal Marko premišljeno . . . kakor bi se bal odgovora, ki ga je bila slutnja že začrtla v njegove možgane:
„Vi ste zdaj oteti ... O vojvodi Vuku pa, pravite, da ne veste ničesar? . . .“
Dušan se je potipal po prsih, kjer je imel spravljeno ono strašno relikvijo umorjenega junaka, zavito v žepno rutico.
„Bil je v naši celici,“ je dejal, „a zdaj ga ni več. Pač pa smo našli tla obrizgana s skoraj še svežo krvjo . . .“
„Prokleto!“ je zahropel Proka. „Ali nemara pa niso umorili Vuka . . . odvedli so ga morebiti drugam . . .“
„Bil je tam,“ je ponovil Dušan. „Evo ti ovoja z njegovim imenom.“
Pomolil je rešiteljem papir, ki so ga bili pobrali na tleh.
„Strašno!“'je zamrmral Marko. „Toda morebiti so ga preselili v drugo celico. Bratje,“ se je obrnil k vsem skupaj, „ne preostaja nam drugega kakor izvršiti delo po prvotnem načrtu.“
„Našli smo tudi to,“ je nadaljeval Dušan resnobno in izvlekel iz nedrija krvavi zavoj. Pošastno so se zabelili bledi prsti odsekane roke v luči Prokine svetilke.
Vsi so se sklonili strahoma bliže. „Levica je...“ je menil Marko. „Bože mili... to je roka vojvode Vuka! Poznam jo po tej le poškodbi: bil sem poleg, ko ga je oprasnila turška krogla, streljajočega izza drevesa, in mu odnesla prvi člen kazalca . . . Bratje — našega Vuka ni več: poginil je pod turškim nožem! . . .“
Dušan in Jankovič sta povedala v naglih besedah, kaj so zasledili v celici ob svoji prvi preiskavi.
Strašno, je bilo gledati krčevito igro mišic na obrazih Marka, Proke in Pera, ko so poslušali to povest. Dušan , ki je
sam komaj premagoval svojo bol, se je zavedal v tem trenotku pregloboko, da najbridkejše solze niso tiste, ki dero potokoma po licih: vse huje peko solze, ki jih dušita ponos in moška resnoba v dnu srca, polnega ljubezni in mehkobe, kakor je polno krutega junaštva.
(Dalje prihodnjič.)
Književnost.
Koledarček Učiteljskega Doma v Celovcu za leto 1914. Izdalo in založilo društvo Učiteljski dom v Celovcu. Cena 70 v. Knjižica obsega koledar z običajnimi tabelami in dodatki ter več zabavnih in poučnih prispevkov iz peres Fr. Ks. Meška, Ferda Plemiča in drugih. Opozarjajo na dobri namen in nizko ceno jo priporočamo našim rodoljubom.
Današnji številki našega lista smo priložili prospekt ravnokar izšle knjige „Dr. Valjavec, Italijansko-slovenski slovar“, na kar na tem mestu še posebej opozarjamo. Pripomnimo pa, da smo prospekt pridejali le onim številkam našega lista, ki so se raposlale na Goriško, Istro, Trst in drugo Primorje; Valjavcev slovar je vsestransko dovršen, in vsega priporočila vreden. Posebej pa opozarjamo na. to, da ge dobi slovar do konca novembra po znižani sub-skribcijski ceni, ki znaša samo K 3"80 za vezan izvod.
Prva pomoč je vedno najvažnejša, bodisi za to nezgodo ali ono bolezen. Imeti bi morali zaraditega vedno Fellerjev blagodišeči fluid z znamko „Elzafluid“ v hiši, ker deluje pri izpahnjenjih, zvinjinjih, opeklinah, revmi, neuralgiji, glavobolu, ozeblinah itd. bolečine hladeče, poživljajoče in razkužujoče. Tega smo preskusili sami večkrat in priporočamo 12 steklenic za 5'— kron franko, ki se naročajo pri lekarnarju: E. V. Feiler, Stubica, Elzatrg št. 280 (Hrvaško). Enako bi morali imeti ve-dnov hiši tudi Elzakroglice. 6 škatlic velja le 4"— krone franko.
Kako si morete misliti dobro kavo brez dobrega kavnega pridatka, je res čisto ne-umljivo, kajti šele dober kavni pridatek da kavi pravi okus, vonj in barvo. Najboljši kavni pridatek je po splošni sodbi vseh naših gospodinj Kolinska kavna primes, ki je obenem tudi edino pristno domače blago te vrste. Če hočete torej imeti res dobro kavo, kupujte Kolinsko kavno primes!
Kdor hoče obogateti,! naj člta današnji zelo zapeljivi oglas glavnega zastopstva češke industrijske banke v Ljubljani, glede turških srečk.
„V službi kalifa“, lep zgodovinski roman iz davnih dni hrvatske telesne straže v Španiji za časa, ko so še tam gospodarili kalifi je spisal pisatelj Dr. V. Deželič v knjigi pod zgornjim naslovom. Broš. izvod 2 K, vezan 3'20 K.
Gospodarstvo., Prvo stremljenje vsakega gospodarja mora biti blagostanje v družini in preskrba za starost. Dolžnost vsakega družinskega očeta, najsi bo odvisen od kakršnegakoli zaslužka, mora biti, da zagotovi s svojimi prihranki sebi in svoji rodbini prihodnost. Najpripravneji, najmodemeji in najidealnejši način varčevanja se doseže z živ-Ijenskim zavarovanjem, katero vsakemu najtopleje priporočamo. Kot posebno kulanto in kot prvo slovansko zavarovalnico na avstrijskem jugu priporočamo banko „Slavijo“, katera tudi dovoljuje stalno nameščenim uradnikom pod zelo ugodnimi pogoji posojila. Z vsakršnimi pojasnili radevolje in nemudoma postreže generalni zastop banke „Slavije“ v Ljubljani.
V nobeni knjižnici, v nobeni hiši bi naj ne manjkali „Junaki svobode“, zbirka povesti in črtic z balkanske vojne. Broširani izvod stane 1'50 K, vezani 2‘80 K. Sezite po lični knjigi.
Smrtna vožnja slovečega avtomobilista Percija Lamberta na dirkališču v Brooklandu. Na levi zgoraj:
Percy Lambert na svojem avtomobilu.
KAJ JE PRALNA VESELICA?
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiliiiiiiiiiiiiiliiiiiliiiliiiiiiiiiiiiiiiiiililliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiii
To je tisti veseli dan, kadar se snaži perilo s Schicht ovim milom, znamka "Jelen”. Perilo postaja očividno čisto. V kratkem času, med prepevanjem in smehom, je izvršeno vse delo. V vsakem kosu Schichtovega mila je skrit palček, ki skrbi za to, da perici ni treba toliko drgati. Perilo ostane vsled tega dolgo časa kot novo in sc ne raztrga tako hitro, kakor če se pere z navadnim milom, katerega pralna moč se mora nadomestiti s silnejšim obdelovanjem perila.