185
MED REPOM IN GLAVO
Marko Kravos
MED REPOM IN GLAVO
COPATE IZ ZEMLJE
Ob kresu 1998
Večerni žar in prvi svit se stikata to noč,
ves svet objema kres, in v črnem zrnu bog.
Po sivki diši moje mehko vzglavje, spet sem obut v copate iz zemlje.
So me umili za svatbo na gori, v dobro besedo so me zavili:
zdaj se bomo radi radi radi imeli. S cvetom v roki hodim srečno pot.
Poljub rojenici, objem vodni vili, ljubemu soncu grem s čela otirat pot.
KAM
Kam so zdaj vse ribe šle? Požrle so jih množice. Kam so šle vse gobice? Narezane, posušene. Kod in kam do ptic se pride, v petje, gnezdo, letanje? Kje grmovje, kje so rože? Kam gre mesec, kje pomlad?
Marko Kravos
186
Krave žvečijo otrobe. So prišla poševna leta, kamni v ustih, muh ko dreka, vsa dežela brez deževja, je na nebu dim in čad, a pod zemljo smrtni smrad. Tam kot tukaj korenjaki vsi smeh držijo za zobmi.
SREDNJA ŽALOST
Pomlad politiko popade in sijaj sijaj sončece potem pa dežek gre
Semena sejo sklenejo iz gnoja v zlati čas svoj klas poženejo
Vedrijo vreme vedomci čez noč, če nisi naš, izpijejo ti kri
O Bog ubog, občan obran oblast, objest, korist, kdor nisi zaspan
ANTHROPOS
Kakšna milina: dlani in koža, lasje in očala, krhka orodja, nežna zastirala pred nesrečo.
Kakšna veščina: pokončna drža, pamet in srce visoko od tal. V krvi vonj krvi, neukrotljiva žival.
187
MED REPOM IN GLAVO
Krona stvarstva: krilati močerad, brezbožna stvar. S poljubi sebe ljubi, sebe križa in znova okuži.
MESTO PO MERI
Ulice pometa burja,
Jezušček v izložbi, po vsaki ceni,
hoče v jaslice med ovčke.
S trgov in cest odnese avtomobile. Golo mesto. Neoklasicizem kamna. Herodeževa žena.
Stari gospe se kolčne, visoko na zidarskem odru možakar prdne. Spet bo vreme.
Svet na svojem mestu. Mesto po meri. Mera, sem to jaz?
VODA
Navzdol gre voda: potok dere s hriba, teče reka, curek vode ne odneha, pada. Pada in rase, šumi. Tako živi voda.
Ko ima sebe preveč, se v višavo izgublja, postane brez obraza, hlap in para. Ko trešči grom, spet k tlom.
Zemljo poseje, in spet vse od kraja... V globini morja, v gorah ledu na tečajih je njen spomin, je zakleta večna zarja.
Marko Kravos
188
BISER
Angel odvrže v jezero
kamen
kolobarji se stegujejo do roba
tam se zaobrnejo
se križajo
se zleknejo
V ženskem naročju misel na smrt
Svinja bo požrla biser svetlo gleda
kdo bo šel na dno po novo bisernico Kdo
RODOVINA
Nekoč živel je človek,
bos in suh,
nikoli ne bi postal moj oče
brez sinovih zaslug.
Pred tem si je tudi oče,
svoje dni, seveda,
odbral med predniki deda.
Potem je moj sin nekega maja,
ne čisto brez muk in bolečin,
zvlekel brezskrbnega Marka iz raja,
mu nataknil starševski čin.
Zdaj sem tu. Za vrt skrbim,
in se veselim, če kaj iz zemlje pogleda.
Sam sebi sem nono in vnuk,
rodilnik in pokolenje.
Sam. Sam s svojo brado.
Rod in dom. Star klobuk,
poveznjen na otročjo glavo.