Poštni urad Celovec 2 — Verlagsposfamt Klagenfurt 2 Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt Posamezni Izvod 1,30 iil., mesečna naročnina 5 šilingov Lelnik XVII. Celovec, petek, 19. oktober 1962 Štev. 42 (1066] Ne darilo, marveč odplačevanje dolga Ko je 18. julija 1956 koroški deželni zbor za gospodarsko sanacijo Južne Koroške sklenil tako imenovan dopolnilni program obnove, je med najnujnejšimi ukrepi predvidel zlasti zagotovitev trajnih delovnih mest za njeno prebivalstvo in izgradnjo njenega cestnega omrežja. Kakor drugod je tudi na Južnem Koroškem to dvoje osnovni pogoj za pot iz gospodarske zaostalosti. Prav z omembo teh ukrepov pa so merodajni krogi v Celovcu in tudi na Dunaju priznali ne le obseg zaostalosti temveč tudi obseg dolga dežele in države, ki ga imata nasproti temu ozemlju, ker sta ga gospodarsko zanemarjali skozi dolga desetletja. Koroški deželni zbor je takrat menil, da bi bilo potrebno vsaj 300 milijonov šilingov, da bi bila vsled tega zanemarjanja nastala gospodarska škoda na južnem Koroškem vsaj v glavnem popravljena, da bi bila z izgradnjo obstoječe in pospeševanjem naselitve nove industrije zagotovljena trajna delovna mesta avtohtonega prebivalstva na domačih tleh. (da bi se mu ne bilo treba zaradi tod okoli akutne nevarnosti brezposelnosti odseljevati v druge dežele) in da bi tudi Zilja, Roz, Gure in Podjuna dobili tako urejeno cestno omrežje, kakor so ga že imeli drugi predeli v deželi in državi. Od takrat je minilo šest let. Novinarji, ki so koncem septembra na povabilo Družbe za pospeševanje razvoja potrebnih pokrajin Koroške obiskali dvojezično ozemlje, po svojih časopisih niso le ugotovili, da tod okoli se vedno manjka stalnih delovnih mest za_ prebivalstvo, temveč so istočasno povedali, da tudi za investicije, ki so potrebne, za obstoj in izboljšanje že obstoječe industrije, na merodajnih mestih ni pravega zanimanja. S tem pa so javnost obvestili, da dopolnilni program obnove iz leta 1956 na tem področju se ni pokazal vidnih rezultatov. Nekoliko drugače izgleda po šestih* letih podoba južnokoroškega cestnega omrežja. V preteklem tednu je referent za gradnjo cest koroške deželne vlade, namestnik deželnega glavarja ing. Truppe predal svojemu name-nu obnovben in zboljšan odsek N one a vas Labotske državne ceste, odseke Baško jezero, Št. Jakob v Rožu, Glinje in Zdovhe Rozan-ske državne ceste ter odseka Rozek in Bače deželnih cest. Na teh odsekih je bilo v zadnjih petih letih uporabljenih 68 milijonov šilingov, trajalo pa bo še pet let, preden bo obnovljenih vseh 134 km obmejne glavne ceste. Veselimo se nastajajoče nove podobe juz-nokoroškega cestnega omrežja, na katero smo morali — kakor so tudi ugotovili pri otvo-ritvah navzoči župani — tako dolgo čakati. Tudi še nikoli nismo odrekali referentu za gradnjo cest koroške deželne vlade njegovih zaslug (ki pa so v resnici le njegova dolžnost) pri opravljenem delu, vedno smo le nakazovali, da je tempo nadoknadenja zamujenega na Južnem Koroškem prepočasen. Prav tako tudi verjamemo, da se je trudil, da je bil vsaj ta program gradenj na imenovanih cestah v preteklem petletju izpolnjen. Ne moremo pa tja v en dan vzeti na znanje njegove izjave, da je vse to le širokogrudno darilo Avstrije za zvestobo južnokoroškega prebivalstva, ki ga s svojimi davki dajejo avstrijski državljani in ki sta ga omogočila z ministrom dr. Bockom, s katerim upravljata proračune in fonde za gradnjo cest. Čeprav razumemo, da mora namestnik deželnega glavarja ing. Truppe pred volitvami agitirati, kjer le more, za svojo stranko, in da zaradi tega ne more biti stvaren, moramo njegovo izjavo o darilu, ki nam ga je baje pri-pomagal, odločno zavrniti. Ti kilometri cest in za njihovo zboljšanje uporabljeni šilingi niso nobeno darilo, marveč komaj delno povračilo večdesetletnega doprinašanja južnokoroškega prebivalstva obeh narodnosti v obliki dela in davkov za razvoj in napredek drugih predelov v državi. Milijoni ki so bili sedaj uporabljeni za južnokoroške ceste, so spričo mnenja deželnega zbora pred šestimi leti in spričo nikakor ne zadovljive bilance šestletnega izpolnjevanja dopolnilnega programa obnove Južne Koroške na drugih področjih komaj začetek investicij, ki so bile drugod v deželi in državi že davno izvedene in ki so obrodile že desetere in stotere sadove. Dokler ta dopolnilni program obnove ne bo postal stvarnost tudi na področju pospešene industrializacije Južne Koroške in s tem na področju zagotovitve stalnih delovnih mest za avtohtono prebivalstvo, tako dolgo nihče ne more govoriti o darilih Avstrije Južni Koroški. Pred volitvami v državni zbor: Koroški Slovenci bomo podprli socialistične sile Zveza slovenskih organizacij na Koroškem je zadnjo soboto na skupni seji Nadzornega in Upravnega odbora ter razširjeni po predstavnikih vključenih organizacij po temeljiti presoji trenutne zunanje- in notranje-pod Mične situacije s posebnim pogledom na naš narodni položaj prišla v zvezii s predsfoječimii volitvami v državni zbor do naslednjega sklepa: ZSO je zvesta svojim načelom, da pomeni izolacija za sleherno manjšino nevarnost in je zato potrebno njeno čim močnejše vključevanje v splošno družbeno in državno dogajanje, mnenja, da koroški Slovenci zlasti pri volitvah v državni zbor ne smemo stati ob strani, marveč moramo kot lojalni državljani avstrijske domovine aktivno sodelovati pri oblikovanju njene bodočnosti. Iz vse dosedanje volilne borbe je očitno, da gre topot za posebno dalekosežne odločitve, ki v očigled kočljivega vprašanja integracije zadenejo bistvene osnove svobode, neodvisnosti in nevtralnosti naše države. Vse avstrijsko ljudstvo je torej postavljeno pred usodno alternativo: ali po izkušeni poti skupnega prizadevanja naprej za občo blaginjo ter za nadaljnl razvoj napredka in demokracije, ali pa absolutna zmaga in samovlada desnice z njeno težnjo po brezpogojni integraciji v korist kapitalističnih krogov ne glede na z njo povezane nevarne posledice za mirni razvoj nadaljnje notranje in zunanje politike. Že naš ljudski sestav, ki ga predstavljajo delavci, srednji in mali kmetje ter obrtniki, nam narekuje, da naše mesto ne more biti na strani kapitala, veleindustrije in agrarnih magnatov, marveč edinole na strani avstrijskega delovnega človeka v njegovi borbi za ohranitev in učvrstitev političnih, kulturnih, socialnih in gospodarskih pridobitev. K temu nas ne nazadnje sili tudi skrb za naše narodnostne pravice, za katere desničarski stranki 'GiVP in FPCf nikdar nista pokazali trohice razumevanja, pač pa v njunem tisku in njuni propagandi vedno spet najdemo strupene izpade proti koroškim Slovencem in v njunih vrstah glavne predstavnike šovinističnega hujskanja in netilce narodnostne mržroje. Tudi v njunih programih, v katerih je sicer poudarjena podpora južnotirolski manjšini, ni besedice v prid narodnostnim manjšinam v Avstriji. Pač pa vsebuje volilni proglas Socialistične stranke Avstrije naslednje načelo: Socialisti se priznavajo k stalni nevtralnosti in k Izpolnjevanju prevzetih obveznosti nasproti drugim državam In nasproti v naši skupni domovini živečim manjšinam. Zato bomo koroški Slovenci pri volitvah 18. novembra glasovali za listo 2 - Socialistično stranko Avstrije in sploh skrbeli za krepitev naprednih sil v vladi in parlamentu! Berlin spet aktualno vprašanje: Adenauer hoče še večjo ^odločnost” Zahoda Prav v trenutku, ko je zahodna.iemški zunanji minister Schroder odpotovali iz Bonna na razgovore v VVashington, je bilo objavljeno sporočita, da bo kancler Adenauer prihodnji mesec na povabilo predsednika Kennedyja obiskali Ameriko. Zato sedanje sestanke Schroderja s predsednikom Ken-nedyjem, zunanjim ministrom Ruskom in drugimi ameriškimi politiki splošno ocenjujejo kat pripravo terena za Adenauerja, ki bo v razmeroma kratkem času že drugič obiskal! Ameriko in tam zastopal svoje stališče glede Berlina. Vprašanje Berlina namreč spet postaja aktualno, zlasti po »zaslugi" baronskih vlad- Mali obmejni promet med Avstrijo in Jugoslavijo razširjen Stalna mešana komisija za mali obmejni promet med Avstrijo in Jugoslavijo, ki je imela te dni v Celovcu svoje tretje redno zasedanje, je sklenila vrsto olajšav odnosno Izboljšanj v malem obmejnem prometu med obema državama. Kakor je razvidno iz dnevnega tiska, je bila med drugim sklenjena razširitev dosedanjega 10-kilometrskega pasu na 15-kilo-metrskl pas na obeh straneh meje in bosta v doglednem času tozadevno izpopolnjena avstrijsko-jugoslovan-ska sporazuma o malem obmejnem | prometu iz let 1953 in 1960. Točno | sicer še ni znano, kako bo v praksi | | izglodala razširitev območja malega | | obmejnega prometa, vendar je sliša- t I tl, da bo ta razširitev v glavnem orne- J Z jena le na Štajersko, medtem ko naj | ♦ bi na Koroškem bili zajeti samo ob- * Z čin) Fellach in Landskron pri Beljaku. « II. vatikanski koncil Jutri bo v okviru li. vatikanskega koncila spet velika sejai, kjer bodo predvidoma razglasili izid volitev članov desetih delovnih komisij, v katerih se bo problem v glavnem odvijalo delo cerkvenega zbora. Medtem je bilo v Vatikanu že več sprejemov in je na enem teh sprejemov papež Janez XXIII. naslovili na državnike sveta poziv, naj podarijo človeštvu mir. Neki drugi sprejem pa je izzvali tudi že prvi politični konflikt: sprožila ga je zaihod-nanemška vlada, ki je pri vatikanskem tajništvu protestirala zaradi papeževih izjav o novih poljskih mejah ob priložnosti sprejema za poljske škofe. V odgovor na ta protest je dobil zahodnonemški poslanik pojasnilo, ki pa v bistvu nič ne pojasnjuje, vendar so v Bonnu izjavili, da je »zadovoljivo za zvezno Vlada”, ker dopušča ugotovitev, da je stališče Vatikana glede Vzhodne Nemčije ostalo nespremenjeno. Slej ko prej pa predstavlja »senzacijo” koncila vprašanje udeležbe zastopnikov pravoslavne cerkve in je v mednarodnih krogih veliko ugibanj, zakaj je svoje opazovalce poslala samo ruska pravoslavna cerkev. r nih krogov, ki so se očitno zbali, da bi lepega dne res lahko podpisali seperatno mirovno pogodbo z Vzhodno Nemčijo in tako postavili Zahod pred gotovo dejstvo, s katerim se prevsem Zahodna Nemčija za nobeno ceno noče sprijazniti. Zato skuša zdaj Adenauer svoje zahodne zaveznike prepričati o tem, da je treba v vprašanju Berlina pokazati nasproti Sovjetski zvezi še več »odločnosti" in bo limet tozadevno precej neprijeten posel tudi v Washingtonu, kjer se vedno bolj nagibajo k spoznanju, da je sporna vprašanja mogoče reševati le potom pogajanj. S tem se že precej približujejo stališču Moskve, kjer poudarjajo, da je nesmisel, če pričakuje V/ashington rešitev berlinskega vprašanja od Adenauerja. Po sovjetskem mnenju bi marata Amerika vzeti pobudo v svoije roke, če res želi, da se doseže sporazumna rešitev o tem vprašanju. V tej zvezi je vsekakor zanimivo, da se ameriška vlada trudi, da bi po kanalu tajne diplomacije pripravila vse za morebitno srečanje Hroščev - Kennedy. Opozorilo slovenskim izseljencem V teh dneh so slovenski izseljenci dobili odnosno bodo dobili dostavljene odloke deželne vlade, s katerimi jim je priznana odškodnina na podlagi 12. novele ik zakonu o oskrbi žrtev. Po formalnih predpisih predvidevajo odloki tritedenski prizivni rok in postanejo avtomatično pravnoveljavni šele po poteku tega c*.sa. Zato vsem slovenskim izseljencem svetujemo, da takoj po prejemu odlokov le-te točno pregledajo in v primeru, da se strinjajo z navedenimi podatki, pošljejo pristojnemu oddelku deželne vlade izjavo naslednje vsebine: E r k 1 a r u n g Mk dem Beschaid des Amtes der Kamtner Lande9regierung vom............ Z1........erkl.re ich micih einverstan- den und verziichte daher auf das mir zustehemde Rechtsmittel der Berufung. V izjavi je nujno treba navesti datum in številko odloka, jo lastnoročno podpisati in pristaviti točni naslov bivališča, nato pa poslati na naslov: Amt der Kamtner Landesregierung, Abtei-lung 20, Klagenfurt. O Kakor smo zvedeli, dobivajo posamezni izseljenci v zvezi s temi odloki tudi pisma neke organizacije, katera jih poziva na plačilo določenega prispevka. K temu pripomnimo samo toliko, da nihče nima pravice lastiti si zasluge, kajti odškodnino smo priborili izseljenci sami v okviru naše lastne organizacije. Zveza slovenskih izseljencev Tako dolgo še ne bo poravnan dolg dežele in države na južnem Koroškem, ki je bil priznan s sklenitvijo dopolnilnega programa obnove tega ozemlja. Tako dolgo bo tudi referent za gradnjo cest deželne vlade moral za dane obljube polagati pred ljudstvom račun. J V Zahodni Nemčiji: Nacistični zločinci še vedno na visokih položajih Čeprav so v Zahodni Nemčiji že pred leti slovesno objavili, da je tako imenovana denaciflkacija zaključena in se danes zahodnonemške oblasti zelo odločno branijo očitka, da bi bil) obremenjeni nacisti in vojni zločinci še danes na visokih položajih v tej državi, konkretni primeri vedno spet dokazujejo, kako daleč še vedno ali že spet sega v Adenauerjevem „rajhu" vpliv ljudi, katerih rok se drži kri nedolžnih ljudi, ki so postali žrtve nacističnih zločinstev. Ravno v teh dneh se pred sodiščem v Koblenzu odvija proces, ki ga imenujejo enega največjih procesov proti vojnim zločincem v zgodovini Zahodne Nemčije sploh. Obtoženih je 12 bivših SS-ovcev in obtožnica se glasi na umor v okoli 70.000 primerih; glavni obtoženec pa je Georg Heuser, še do pred nedavnega šef deželnega kriminalnega urada, na katerega odpade krivda za več kot 30.000 umorov, zagrešenih v okviru nacistične »dokončne rešitve" židovskega vprašanja. Ni toliko važno, kako bo proces potekal in kako bo izpadla razsodba. Mnogo bolj pomembno je vprašanje, ki ga je takoj v začetku procesa zastavilo tudi sodišče v Koblenzu: Kako je mogoče, da se Je Heuser po vojni kljub svoji »politični preteklosti" mogel povzpeti na tako visok položaj! Brez dvoma, to je kardinalno vprašanje, ki bi ga bilo treba postaviti v tisočih primerih visokih funkcionarjev današnje Zahodne Nemčije, kajti Heuser sam je priznal, da se je za svojo povojno kariero opogumil šele potem, ko je videl, da so to pot z uspehom nastopili že drugi njegovi »kameradi!" « Ul H & bJ m UŠ M v-exvc/nx^5 Podatki o gibanju svetovne trgovine odkrivajo čedalje večji prepad med industrijskimi in razvijajočmii se državami V ozadju krize v Rebrci: Inozemski kapital v industriji papirja Kriza, v katero je v razmeroma kratkem razdobju že drugič prišla tovarna celuloze v Rebrci, ker ni dobila 10 milijonov šilingov investicijskega posojila, ni le izkopala iz »pozabe* vprašanje obljubljene nadaljnje industrializacije južne Koroške, temveč je pomaknila tudi razmere in razvoj v avstrijski industriji papirja v ospredje javnega zanimanja. Kako je mogoče, da podjetje, ki letno predela 140.000 m3 lesa in katerega letna produkcija znaša 24.000 ton papirja in celuloze, kar predstavlja vrednost 100 milijonov šilingov, nima v bančnih krogih zaupanja za podelitev desetmilijonskega kredita, čeprav je za razširitev in modernizacijo obrata iz svojega že investiralo 82 milijonov šilingov? To vprašanje je zelo aktualno in iskanje odgovora nanj zelo upravičeno. Gre vendar pri tem primeru za podjetje, ki zaposluje 400 delavcev in ki predeluje les v enem najbolj gozdnatil območjih Koroške, skratka za podjetje, od katerega živi nad 10.000 prebivalcev. Industrijo papirja v Avstriji obvladajo po podatkih od 1. julija 1961 do 56,8 °lo kapitalne družbe, to so akcijske družbe in družbe z omejenim jamstvom. Takih družb je po istih podatkih bilo 22 s 691 milijoni šilingov delniškega kapitala. Ena tretjina delniškega kapitala je pripadala inozemskim lastnikom, skoraj polovica pa avstrijskemu bančnemu in prioatnemu kapitalu. Država in zvezne dežele v industriji papirja nimajo naloženega akcijskega kapitala. Za inozemskim kapitalom v avstrijski industriji papirja stojijo močni idustrijski in bančni koncerni, ikot so n. pr. angleško-ameriška skupina Bunci, vrhovni koncem italijanske industrije papirja »Cartiere Burgo S p A« v Turinu, ameriška Landegger-skupina ter zahodnonemški, norveški in drugi koncerni. Zadnje čase pa so — izgleda — inozemski lastniki svoj interes na avstrijski industriji papirja se povečali. Njen »ne ravno ugoden položaj* je napotil nemška podjetja, da so sklenila z avstrijskimi podjetji nekaj »aranžmajevi priborila sama, pač pa da je veliko* večino 4500 raznih sillilk in nekaj tisoč kosov raznega nakita, pohištva lin okrasnih predmetov podedovala od svojih prednikov, ki so imeli več smisla za zbiranje umetnin, predvsem pa veliko več denarja, tako* da so jiih lahko kupovati (če jih že niso* dobivali kot darila) na vseh štirih koncih sveta. Zbirka1 je sicer dedna in njen lastnik je vedno vladajoči monarh, toda kljub temu gre za povsem osebno lastnino, ki jo je moč tudi prodati ali kakorkoli odtujiti. O tej edinstveni zbirki umetnin zdaj spet govorijo po vsem svetu, 'kajti kraljica Elizabeta II. se je namreč odtočila, da bo vso svojo zbirko pokazala javnosti. In tako si lahko Angleži lin tuji turisti že nekaj časa za razmeroma nizko vstopnino (okoli 10 šilingov) ogledujejo, kaj pravzaprav premore angleška kraljeva zbirka. Ker je razstavni prostor sorazmerno majhen, lahko obiskovalci za zdaj Vidijo samo manjši del zbirke. Razstavljenih je samo 150 »kosov” — ne gre samo za slike, pač pa tudi za kipe, nakit, pohištvo in razne druge predmete umetniške vrednosti — toda že ti predstavljajo tako zbirko, s katero se lahko pohvalijo le tri ati štirje muzeji na svetu. Tako so* samo v eni sobi zbrane stike Holbeina, Alberta Cuypa, Vermeerja, Rembrandta in Rubensa. Tud! v vseh drugih sobanah lahko obiskovalci prebirajo pod slikami imena največjih mojstrov čopiča, razstavljenih pa je tudi 13 risb (od 600, ki jih ima kraljica) Leonarda da Vincija, deset Michelangelovih In deset Holbeinovih. Na kosu pohištva, ki že sam velja nekaj tisoč funtov šterllingov, leži tudi kraljičin diia- .....................................i Slovenski umetnik Janez Bernik j ponovno deležen visokega priznanja ♦ Mladi slovenski umetnik Janez Ber- ♦ nik, katerega umetnost smo imeli pri- ♦ ložnost občudovati tudi v celovški »Ga- Z leriji 61«, je pred nedavnim sodeloval na t III. mednarodni grafični bienali v To- J kiu, kjer se je zbralo nad 200 umetni- | kov iz 45 držav. Razstavo sta organi- | zirala japonski narodni muzej moderne | umetnosti in list »Yomiuri Sbimbun«. X Žirija te velike prireditve je priznala | Janezu Berniku »Grand prix, to je ve- Z liko nagrado bienale, kar je toliko več- ♦ ji uspeh mladega slovenskega umetnika, Z ker je imel proti sebi konkurenco toli- J kih priznanih umetnikov iz vseh delov X sveta. 1 dem, ki ga nosi običajno le enkrat na leto In Sicer ob vsakoletnem začetku palamentarne-ga življenja. Diadem je shranjen v škatli iz posebnega stekla, ki bi ga lahko razbila le močnejša bomba. Toda to so samo »drobtine" iz kraljičine zbirke. Elizabeta se je odločila, da bo vsaka dva meseca zamenjala razstavljeno zbirko, tako da ba lahko* prikazala javnosti še preostalih 4500 platen in 14.000 risb ter številne druge umetniške raritete. O vrednosti razstavljenih predmetov pa si ne upajo razpravljati niti cenilci umetnin. Pravijo sicer, da se vrednost eksponatov giblje okrog vsote 4 milijone funtov (blizu 300 milijonov šilingov), toda gre za goto, čeprav nikakor ne pretirano domnevo. Priprave za novo Prešernovega gledališča v Kranju... Na zadnji seji umetniškega sveta Prešernovega gledališča v Karanju je bil sprejet letošnji okvirni repertoarni načrt dramske sekcije in »Odra mladih«. Gledalcem se obetajo tri izmed naslednjih odrskih del: Tone Brulin »Psi«, Marin Držič »Dubrovniške vragolije«, Matej Bor »Kolesa teme«, Vojimil Rabadan »Kadar se ženski jezik ne suče«, Marjan Matkovič »Na koncu poti« in morebitna noviteta. Mladini bo igralski ansambel skušal ustreči z enim izmed naslednjih tekstov: Erik Fos »Plešoči osliček« in Pavel Golia »Srce igračk«. Oder mladih bo v tej sezoni pripravil dve deli. Repertoarni načrt tvorijo naslednja dela: Igor Torkar »Atomski diktator«, Djordje Lebovič-Aleksander Ob-renoviič »Nebeški odred«, in »Robinzon in dekleti«. Za prvo premiero nove sezone so v Kranju pripravili dramo Toneta Brulin a »Psi«, ki se loteva rasne diskriminacije. Drugo premiero, ki bo 16. novembra, bo naštudiral »Oder mladih«, 15. decembra pa bo premiera mladinske igre. ...in Slovenskega ljudskega gledališča v Celju Za prvo letošnjo premiero je Slovensko ljudsko gledališče v Celju začetkom oktobra uprizorilo Calderonovega »Sodnika zalamejskega«. Drugo delo bosta v en večer združeni enodejanki »Žena pred obzidjem« mladega nemškega dramatika Tankreda Dorsta ter »Piknik na bojišču«, avantgardno delce v Parizu živečega Španca Fernanda Arrabela. Sledila bo komedija »Odkritosrčna lažnivka«, nato bo v januarju krstna izvedba drame »Jubilej« Janeza Žmavca, predvidene pa imajo še »Andoro«, izredno poetično delo sodobnega švicarskega dramatika Maksa Frischa ter »Metež« Pera Budaka, ena najboljših ljudskih iger, kar jih je nastalo v slovenskem svetu. Za konec pa imajo v načrtu še večer poljskih satir. Vse te prireditve bodo v okviru abonmaja, medtem ko bodo izven tega pripravili še upri- Spet nov slovenski film: »Tistega lepega dne” V proizvodnji Viba filma je bil pred kratkim izdelan in je doživel svojo premiero ob zaključku tedna Vesna filma nov slovenski film »Tistega lepega dne". Film je nastal po istoimenski noveli slovenskega pisatelja Cirila Kosmača, ki sta jo v scenarij preoblikovala režiser France Štiglic in Andrej Hieng. V glavnih vlogah nastopajo sami znani in priznani slovenski igralci Bert Sotler, Duška Počkajeva, Jože Zupan, Zlatko Šugman, Silva Danilova in Angelca Hlebcetova, glasbo pa je prispeval skladatelj Alojz Srebotnjak. Novi slovenski film, ki ga je režiser Štiglic imenoval »lirična vesela zgodba”, pripoveduje o Primorski in njenih ljudeh v letu 1930, torej o času kmalu po prihodu fašistov. gledališko sezono zoritve mladinske igre Walterja Bauerja »Rdeče in modro v mavrici« ter otroški musical Erika Vosa »Plešoči osliček«. Poleg tega pa bo »Komorni oder« poskrbel še za dosežke najmodernejše dramatike ter bo v en večer združil enodejanki: 0‘Neillovega »Hughija« in Becketov »Poslednji trak«. Svoje delovanje bo Slovensko ljudsko gledališče v Celju sicer usmerilo predvsem na domače mesto, bo pa prav tako gostovalo tudi še v drugih krajih, ki imajo za to primerne pogoje: ustrezni oder in občinstvo. „Mrtvo oznanilo” Bora Kostanka ob prvem javnem nastopu igralske skupine „oder mladje” Po programatičnih napovedih ob nedavnem srečanju slovenskih koroških študentov v Št. Janžu v Rožu, kjer je nastopila tudi skupina mladih ljudi okoli literarnega lista »Mladje”, se je človek zadnjo nedeljo z velikim pričakovanjem odzval povabilu igralske skupine »oder mladje”, ki je vabila na uprizoritev »prvega dramskega poizkusa” glavnega urednika Mladja in »pisatelja abstraktne realistične proze” Bora Kostanka. »Mrtvo oznanilo" se imenuje delo, s katerim sta se javnosti predstavila mladi avtor in »oder mladje in ki naj bi bilo neka izpoved programa mladih ljudi. Toda ravno iz tega vzroka je treba ugotoviti, da pričakovanje vsaj v gotovem smislu ni bilo izpolnjeno. V zgodbi o malem narodu ni bilo težko odkriti usode slovenskega ljudstva na Koroškem, le vloga kralja, katerega besed pa vsled tehničnih nedostatkov sploh ni bilo razumeti, je ostala manj jasna. Dovolj dognano naslikana Je bila tudi desetletja dolga zgodovina krivic, zapostavljanja in potujčevanja našega življa, da so na njegovi življenjski poti ostali premnogi mrliči, obtožujoč v svojem molku vse tiste, ki so krivi »narodove pogrebščine". Zaman pa je človek čakal na odrešilno besedo mladih, zaman na programatično napoved, k! bi odražala vero v bodočnost In v človeka, zaupanje v zdrave sile naroda. Kajti beg pod vlak ne more biti izhod in resignacija ne sme biti program. Še posebno ne za mlade ljudi, ki naj bi bili seme bodočnosti ljudstva, katero tudi v svoji najmlajši zgodovini kljub krvavemu nasilju ni resigntralo, marveč je sredi vislic In taborišč na svojo smrtno obsodbo nedvoumno odgovorilo: Živeti hočemo! Tako pa je »Mrtvo oznanilo” žal osporavan torzo, ki mu je le v filozofskem razglabljanju mogoče najti sprejemljiv zaključek in zadovoljiv odgovor. Jasno zaradi tega ne kaže, da bi prezrli literarne In jezikovne kvalitete dela, še posebno pa je treba priznati uspeh izvajalcev, to je igralske skupine »oder mladje", ki je v Iskanju novih, modemih oblik odrske dejavnosti kljub manjšim pomanjkljivostim pokazala razveseljiv korak naprej. Umrl je prof. Milan Vidmar V navzočnosti zastopnikov zveznega in republiškega izvršnega sveta, članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, profesorjev slovenske univerze ter profesorjev elektrotehničnih fakultet iz drugih jugoslovanskih republik kakor študentov elektrotehnike in šahistcv se je zadnji petek več tisoč Ljubljančanov poslovilo od pokojnega prof. dr. ing. Milana Vidmarja, kateri je nad 60 let svojega življenja posvetil znanstvenemu in raziskovalnemu delu. Pokojni prof. dr. ing. Milan Vidmar, elektrotehnik svetovnega slovesa, je bil med ustanovitelji slovenske univerze ter ustanovitelj in dolgoletni vodja elektrotehnične fakultete v Ljubjani; zato je slovenska univerza velikega znanstvenika tudi imenovala za častnega doktorja ljubljanske univerze. Prof. Milan Vidmar pa je bil pravi »znanstvenik” tudi na šahovskem področju in je napisal o šahu več zanimivih knjig in razprav; poleg tega pa si je že pred dolgimi leti priboril visok naslov velemojstra. Posebno znan je bil prof. Vidmar po svojih številnih znanstvenih razpravah s področja elektrotehnike, ki so vzbudile najširše zanimanje daleč po svetu. Jugoslovanska socialistična praksa pri reševanju problemov narodnih manjšin Žal niso še na razpolago rezul- tati zadnjega štetja, vendar že številke iz leta 1953, ko se je ugotavljal materinski jezik in narodnostna pripadnost, kažejo, da n. pr. pri Madžarih, Turkih, Slovakih, Bolgarih, Ukrajincih in Čehih število onih, ki se sami prištevajo k ten? nacionalnostim, presega število tistih, ki govore ustrezni materinski jezik, kar kaže, da se je celo del ljudi drugih nacionalnosti asimiliral v te manjšine. Prav tako pa so napačna tudi ona mnenja, ki skušajo narodnostne manjšine prikazati kot nekaj, kar ruši enotnost države, zastruplja mednarodne odnose ipd. Matične države najštevilnejših jugoslovanskih manjšin so po letu 1948 skušale na vse načine izrabiti manjšine v FLRJ kot sredstvo pritiska. Odziv pri pripadnikih narodnostnih manjšin je bil enak ničli. Skupaj z jugoslovanskimi narodi so se pripadniki manjšin uprli tem poizkusom in izšli zmagovito iz teh težkih let. Seveda je bilo to mogoče le, ker so manjšine občutile Jugoslavijo kot svojo pravo domovino, v kateri jim je zagotovljen svoboden razvoj. Tudi vsebolj vsestranska aktivnost narodnostnih manjšin na vseh področjih družbenega življenja in njihova polna podpora zunanji politiki Jugoslavije kažejo njihovo resnično razpoloženje do socialistične Jugoslavije in obratno, da. si je socialistična Jugoslavija znala ustvariti polno zaupanje tudi med pripadniki manjšin.. Prav te izkušnje znova potrjujejo, da je takoimenovani »manjšinski problem« običajno dejansko le problem večine, ki ni kos lastnim šovinističnim presodkom in ambicijam, nasprotno pa dosledna politika enakopravnosti zožuje podlago nacionalističnim pojavom tako s strani večine kot tudi manjšine. Narodnostne manjšine ne pomenijo zlo in breme, nasprotno, njihov obstoj ima številne prednosti, če je odnos do njih dosledno demokratičen in socialističen. Prav manjšine lahko omogočajo, da meje med sosednimi državami izgubljajo pomen dejanskih pregrad, da se krepe stiki in zaupanje med narodi. Pozitiven odnos do manjšine ne ustvarja le zaupanje pri njej, temveč tudi pri matičnem narodu te manjšine. Že sam obstoj manjšine izsiljuje stike med sosednimi državami; zlasti pa obmejnem področju postanejo kulturni stiki nujni, če naj bo razvoj manjšin narmalen (brez stika z matičnim narodom je zelo otežkočen). Demokratičen odnos do manjšine torej krepi pozitiven razvoj mednarodnih odnosov v smeri sodelovanja med narodi, v aktivne koeksistence držav različnih sistemov. »Manjšine obdrži jo svo je posebnosti kot del naroda, ki mu etnično pripadajo,« stoji v večkrat citiranih sklepih Izvršnega komiteja CK ZKJ, »in katerega specifičnosti, predvsem kulturne narave, nosijo v sebi in jih prepletajo s posebnostmi okolja, v katerem žive. Zaradi tega so narodnostne manjšine pomemben činitelj zbližanja in povezovanja med različnimi narodi.« Po drugi strani označujeta odnos Jugoslavije do narodnostnih manjšin še dve važni dejstvi: nikoli v vsej povojni dobi ni bil odnos do manjšin v Jugoslaviji odvisen od dobrih ali slabih odnosov z državo njihovega matičnega naroda ali od odnosa le-te do pripadnikov jugoslovanskih narodov. Obenem pa je za Jugoslavijo odnos do tujih manjšin v Jugoslaviji in do jugoslovanskih drugje bil načelno enoten problem v tem smislu, da Jugoslavija želi, da bi njene manjšine v tujini uživale iste pravice, kot tuje v Jugoslaviji. (Konec) Važen sklep o novem pravopisu Ko je letos izšel novi »Slovenski pravopis«, je naletel na širok odziv v slovenski javnosti, hkrati pa je zaradi nekaterih reform slovenskega pravopisja sprožil živahno diskusijo. Razpravam je napravila konec šele nedavna konferenca, ki jo je sklicala Slovenska akademija znanosti in umetnosti skupno s Slavističnim društvom Slovenije in ki je razpravljala o novem »Slovenskem pravopisu« ter še posebej o njegovem predlogu glede pisave »bra-vec«. Konference so se poleg avtorjev pravopisa udeležili zastopniki predsedstva Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštituta za slovenski jezik in Inštituta za literaturo SAZU, Slavističnega društva Slovenije, Oddelka za slovanske jezike in slovanske književnosti filozofske fakultete, Društva slovenskih književnikov, Društva prevajalcev Slovenije, Društva novinarjev Slovenije, Akademije za igralsko umetnost, Slovenskega narodnega gledališča, Mestnega gledališča ter vsi, ki so javno razpravljali o novem pravopisu. O tem posvetovanju so objavili poseben Sklep, v katerem je rečeno, da je konferenca posebej poudarila, da pomeni novi pravopis v marsikaterem oziru pomemben napredek, izrekla s tem priznanje njegovim tvorcem ter tako potrdila njegovo veljavnost. Avtorji pravopisa so konferenco hkrati podrobneje seznanili z zgodovino in nastajanjem novega pravopisa, z načeli svojega dela in še posebej z razlogi, zaradi katerih so predlagali pisavo »bra-vec«. Ker pa so ugovori, ki so se po izidu novega pravopisa dvignili proti pisavi »bravec«, pokazali, da se ta reformni predlog ne more uzakoniti kot edino veljavna norma, je konferenca skupaj z avtorji pravopisa predlagala, naj v šolah za pisavo in izgovor-javno -lec oziroma -vec veljajo določila Pravopisa 1950, dokler posebna komisija ne sestavi, šolska oblast pa potrdi posebnega šolskega pravopisa z dokončnimi določili. V Ljubljani je umrla naša ziljska rojakinja Zadnjo nedeljo v septembru smo pokopali v Ljubljani Marijo De Reggi, rojeno Gal-lob. Pokojnica nas je zapustila v 80. letu svoje starosti. Rojena je bila pri Pecu na Gornjem Bregu pri Bmci v spodnji Žili in je med koroškimi rojaki preživela svoja mlada leta. Leta 1904 se je Marija poročila z Mlinar-čevim Lojzom iz Bmce. Lojz je bil uslužben pri železnici, zaradi tega je morala z njim prehoditi mnoge postaje po sončnem Primorskem. Leta 1915 je morala zaradi vojne bežati na Kranjsko ter je kot begunka prehodila s svojo družino vso trnjevo pot do Ljubljane. Vedno pa je bila vesela in vedre narave. Pred 47. leti se je preselila v zasilno stanovanje v Ljubljani, vendar ni vedela, da bo tam ostala prav do zadnjega dneva življenja. Še nekaj dni pred smrtjo je dejala: »Ko sem pnsla sem, so bile te smreke, ki jih gledam pred seboj, še čisto majhne. Te smreke so mi bile vedno v uteho in me spo- M. de Reggi: Moti — lesorez minjale na Koroško. Danes pa umiram in umirajo tudi te smreke .. .< Pokojnica je bila vsa leta ena izmed najbolj delavnih članic v Klubu koroških Slovencev Ljubljani. Kot vsi Gallobovi, je bila tudi ona dobra pevka. V letih pred prvo svetovno vojno je Bmca slovela kot ena prosvetno najbolj razgibanh vasi na Žili. Zaslužni prosvetdsi Miklavič, Kropivnik in mnogo drugih je pomrlo. Brnški pevski zbor je slovel daleč naokoli, tudi izven meja koroške domovine. Njen mož je pred glasovanjem služboval kot postajenačelnik v Bačah ob Baškem jezeru, po plebiscitu pa v Ljubljani do svoje upokojitve. Pokojna Marija je večkrat obiskala Koroško. Čeprav več kot 60 let ni živela v svoji ljubljeni ožji domovini, vse svoje življenje prav do smrti ni pozabila svojega koroškega narečja, prav dobro pa je znala tudi nemški koroški dialekt. Mnogo je brala ter si osvojila lepo stopnjo inteligence. Kljub mnogemu delu za družino je vedno našla tudi čas za samoizobrazbo. Dolga leta je pisala dnevnik, rada pa je tudi pesnila. Škoda, da So ji zadnja leta odpovedale moči, ker kaj bi nam lahko še povedala. Kolikokrat je rada pripovedovila o svojih mladih dneh, o Bregu, Bmci, o Dobraču in Višarjah ter o ljudeh iz njenega rodnega kraja. V življenju pa je prestala tudi bridkosti matere, kajti umrli so ji trije otroci. Pokojna Marija De Reggi se je vedno borila za pravice malih in tlačenih, sovražila je krivico. Usoda slovenskega ljudstva na Koroškem ji je bila vedno pri srcu, živo se je zanimala za prizadevanje koroških Slovencev za resnico in pravico. Zadnjič je bila na Koroškem pred 25 leti pozimi. Peljala se je s sanmi čez Korensko sedlo na Žilo, imela pa je nesrečo, da si je zlomila nogo ter je morala v postelj. Tudi druga svetovna vojna ji ni prizanesla. Več let je pogrešala dva sinova, ki sta sodelovala v narodnoosvobodilni borbi. Ob koncu vojne sta se srečno vrnila. Tretji sin je bil interniran v taborišču. Njene sorodnike na Bregu pa so nacisti izselili. Pokojna je bila pogumna in neustrašena, kadar ie šlo za pomoč potrebnim. Skrbela je za hudo ranjenega partizana, koroškega rojaka, ki je umiral v bolnišnici. Svojo zlato poroko je praznovala leta 1954. Dve leti potem pa je umrl njen mož Lojz, za- Gospodarski utrinki iz pliberške okolice Blato. — Vremenske prilike v letošnjem letu s bile nekam čudne in drugačne kot druga leta. Neugodno vreme je samoumevno tudi neugodno vplivalo na naše kmetijsko gospodarstvo, na kmetijske kulture v gozdu in na poljih. Začelo se je že pozimi. Sneg z dežjem je po naših gozdovih polomil ogromno borovega drevja, količina gre v tisoče kubičnih metrov. Trajen mraz pozimi in sneg, ki je ležal v pozno pomlad, sta zelo otežkočala obdelavo in spravljanje te polomije. V nekaterih gozdovih je nastala naravnost katastrofa. Gozdnih delavcev ni bilo mogoče dobiti, tako da je vse delo slonelo na ramah kmeta in njegove družine. Ženske in šolski otroci so pomagali lupiti les, razžagali pa so ga povečini z najetimi motornimi žagami. Tudi tu se je pokazala korist tehnizacije v kmetijstvu, kajti če bi motornih žag ne bilo, bi ostale neobdelane množine lesa. Takoj po tej katastrofi so se naši izvoljeni kmetijski zastopniki obrnili na pristojna mesta, da bi posredovala hiter in brezhiben odkup polomljenega lesa. Po kmetijski zbornici je prišlo do stika med zastopniki kmetov in zastopniki lesnopredelovalnih podjetij. Zadnji so izjavili, da odkupijo ves les, kar ga je polomljenega in naj se kmetje ne prizadevajo za dosego izvoznega kontingenta. In kaj se je zgodilo? Kmalu so začele cene lesa padati in počasi tvrdke sploh niso več hotele kupovati lesa. Les, ki so ga po pogodbah že kupile, dolgo niso prišle prevzemat. Po prevzemu pa mnogi kmetje še sedaj čakajo na denar in je podobno, kakor pri gozdni katastrofi leta 1958, ker tudi tedaj so ob nesreči kmeta zaslužili drugi. Dolgi neprijazni zimi je sledila hladna pomlad. Pomladanska setev se je zavlekla v mesec maj. Košnja se je začela pozno ter trajala zaradi deževja dalje kot mesec dni. Kljub zadostnim padavinam je bil pridelek sena pod povprečjem in slabše kakovosti. Žito je dozorelo pozno in se je žetev zavlekla, zato tudi ni bilo mogoče sejati ajde, ker pravijo: šentjakobska ajda je še ajda, pozneje vsejana pa le ajdica. Tudi drugih stmišnih posevkov nismo utegnili sejati. Star gospodar je rekel: Včasih smo z volmi in konji zorali po več blrnov kraja za ajdo in repo, letos po kljub traktorjem še nismo brazde storili. Da, časi so se spremenili. Nekdaj so bili pri hiši konjar in volar, svinjarica in kravarica. Danes delajo vsi v tovarnah in pri drugih podjetjih, kmet pa sam krmi svimje, molze krave in spravlja pridelke domov. Na traktorjih pa opazujemo šolsko mladino, ki premika vozove, medtem ko oče in mati nakladata. Kje je tu socialna pravičnost? Medtem ko je v mnogih drugih obratih otroško delo prepovedano, je to na kmetih neobhodno potrebno. Matere, ki so v drugih poklicih zaščitene na primer pred porodom in po porodu, se morajo na kmetih mučiti do skrajnosti. Za žetev in hkrati razbremenitev težkega ženskega dela pri žetvi potrebujemo kosilne mlatilnice. Toda taka stane ogromno denarja, domalega 'kot mala kmetija. Skušali smo nabaviti kosilno mlatilnico v skupnosti, toda ljudje imajo zelo malo zadružne sposobnosti in zavesti. Najbolj se še obnese žetev in mla-tev proti plačilu stroja, kar stane 200 šilingov na uro. V treh urah se požanje in zmlati 1 hektar posevka ter je žito spravljeno v vreče. Težkoča pa je v tem, da stroj ni mogoče vedno dobiti v zaželjenem in pravem času. Večji posestniki so si nabavili kosilne mlatilnice sami in mlatijo proti plačilu tudi drugim. Lahko trdimo, da smo hvaležni »Karntner Landma-schinenhilfe«, kii je »Strojni postaji — Land-maschinenhofu« v občini Blato dodelila takšno kosilno mlatilnico. Z večkratnim obiskom smo prepričali ekonomskega svetnika Steinerja, da sejemo v tej okolici sorazmerno največ žita in da je pri nas mlatilnica bolj potrebna kot kje drugod. Vozač Jožef Kap je obratoval z njo skoraj 200 delovnih ur in požel okoli 60 hektarjev žita. Pridelek pri pšenici je bil nekoliko pod povprečjem, rž pa je slabo prezimila ,in malo dala. Najbolj zadovoljiva letina je bila še pri ječmenu in ovsu. Pšenico kmetje povečini takoj oddajo in potem po potrebi kupujejo moko. Po rž pride pek, zanjo pa dobavlja vse leto kruh. Za 100 kg pšenice se dobi 60 kg fine bele moke, za 100 kg rži pa dostavljajo peki od 67 do 80 kg kruha. Ječmen in oves pa povečini pokrmijo prašičem, kuram in teletom. Po deževnem poletju je v avgustu in septembru pritisnila suša in zavrla rast druge košnje iter razvoj krompirja. Glavni pridelek spodnjepodjunskih kmetov — krompir je letos občutno slabejši, kot po navadi. Zato pa je cena višja in stane kg 1 šiling. Krompir bo treba prebrati in prodati, za krmljenje svinj pa kupiti koruzo, ker pride pitanje s 'kromoirjem predrago, čeprav je tudi cena pri prašičih letos za en šiling višja. Ker smo druga leta krompir le težko prodali, smo začeli graditi silose za kuhan krompir. Kmetijska zbornica je pliberški kraj vzela v akcijo za krompirjeve silose. Kmetijska Občni zbor SPD ..Košuta" Seie-Kot. — Slovensko prosvetno društvo .Košuta' ije povabilo svoje člane na svoj letni občni zbor, kii je bil v soboto, 13. oktobra zvečer v prostorih domače gostilne .Pri žagi'. Občnega zbora se je udeležilo nad šestdeset ljudi. Vse navzoče ije predsednik društva Franc Kropivnik prisrčno pozdravil, med njimi posebno tajnika SPZ Andreja Kokota. V svojem nagovoru je jasno povedal, zakaj smo pri nas ustanoviti prosvetno društvo ‘in kakšnim namenom da služi. Odločno je zavrnil prikrite 'in očitne napade gotovih krogov no naše delovanje. Drugim očitati politiko, sami pa Ijo uganjati, je vedno taktika nasprotnikov. Iz poročila tajnika Jurija je bilo slišati, da je SPD .Košuta" v minulem letu res napredovalo. Med delovanjem so bili posrečeni izleti društvenikov in se je tako krepilo tovarištvo v naših vrstah za uspešno skupno delovanje. Razen tega so nam društveni kuJturno-zabavni večeri nuditi mnogo koristnega in lepega. Gojiti smo tudi našo lepo domačo pesem in s tem doprinašali, da se bo ohranila' še naprej na naši zemlji. Blagajnik Toni Mak, katerega račune sta pregledovalca računov Pepca Oraže in Han-zej Roblek našla v redu, je želel, da bi se našel kakšen vir, da bi prišlo nekaj več šilingov v blagajno, da bi društvo lahko še veden koroški Slovenec, s katerim je delila toliko bridkih, a tudi srečnih dni življenja. Končno je odšla od nas k trajnemu počitku tudi ona. Ob odprtem grobu je spoštovani slovenski Korošici predsednik Kluba koroških Slovencev, dr. Felacher, spregovoril lepe in globoke poslovilne besede. Za dobro materjo žalujejo trije sinovi in sestra pri Pecu na Bregu. Žalost pa je tudi v srcih vseh, ki smo blago pokojnico poznali in spoštovali. Ohranili jo bomo v trajnem čistem spominu. več nudilo svojim članom. Nato je občni zbor izrekel staremu razrešnico. Za novega predsednika izvaljeni Jurij Mak se je zahvalil za zaupanje in prosil vse odbornike in člane za sodelovanje, posebno bivšega predsednika, sedaj podpredsednika, da bi mu stali prijateljsko ob strani. .Ostanimo zvesti naši domači govorici, ."vašemu narodu in njegovi bogati kulturi,* je zaključil svoj govor. Občnemu zboru je sledilo potopisno predavanje Mirka Kunčiča pod naslovom „S kamero po Grčiji." Mirko nas je popeljal s svojimi krasnimi barvnimi posnetki na jug, kar je bilo nadvse zanimivo in poučno. Vsi navzoči so 'izrazili željo, do bi bilo v okviru društva še več podobnih predvajanj in predavanj. zadruga v Pliberku je kupila z izdatno podporo iz javnih sredstev veleparnik, ki dela avtomatično. V desetih urah spari in zmečka do 20 ton krompirja. Pri letošnji ceni krompirja, ki je za 100 odstotkov višja, kakor druga leta, pa ga bomo raje takoj prodali. Naslednik Metnitza v Pliberku je spirituoz-no tovarno, ki je letno predelala okoli 200 vagonov krompirja, postavil na prodaj. Ker domačini niso imeli poguma spraviti več milijonov skupaj, da bi ustanovili kmetijsko zadružno žganjamo, jo je kupil neki veleposestnik iz Krapfelda. Škoda za kontingent 1.600 hektolitrov špirita letno, iki se ne bo več proizvajal iz podjunskega krompirja. Bilčovs Že lani smo poročali v našem listu o načrtovani obnovitvi in preureditvi tukajšnjega vodovoda. Že dosedanji vodovod je našo vas preskrboval z dobro pitno vodo. Ta vodovodna naprava je bila zgrajena leta 1911. Čas nad 50 let pa 'je tudi našemu vodovodu zasekal rane, ki zahtevajo nujno popravo. Do sedaj je za našo vas zalegel en vodovod, kii ije bil pred teti dovolj močan, da smo bili z vodo dovolj preskrbljeni. Toda modernizacija in dogradnja novih stanovanjskih objektov ter naraščajoče število prebivalstva, so bili nujna pobuda za napeljavo močnejšega vodovoda. Načrti so bili že storjeni in v pozni lanski jeseni se je začelo delo za novi vodovod. K novemu vodovodu bodo napeljali tri vrelce, da bo tako preskrba z vodo za dolgo dobo zagotovljena. Dolžina glavnega voda znaša 4 kilometre. V mrzlih zimskih mesecih so morali z delom prekiniti, v pomladi pa so gradnjo spet nadaljevali. Vodovod sicer še ni do-gotovljen, vendar voda že teče po novih ceveh, iki trenutno oskrbujejo vso vas Bilčovs, velik del vasi Kajzaze, del vosi Pu-grad tn celo do vasi Potok. Kat se vidi, je vodovod precej obsežen In veseli smo, da je zmogljivost vodovoda preračunana za potrebe 500 'ljudi. Bliža se tudi čas državnozborskih volitev. Kot smo vajeni že več desetletij, se ta čas od vodstva političnih strank zelo rad izrablja za najrazličnejše obljube, ki se pa po volitvah dostikrat pozabijo. Glavno so glasovi 'in kaj potem po volitvah, ni več važno. Brali smo že v časopisih, da se bo prihodnje leto popravljalo lin novo gradilo precej cestnega omrežja. Deželni referent za ceste ing. Truppe je napovedal, da bo tudi naša do sedaij tako mačehovsko oskrbovana cesta končno le prišla v delovni načrt. Nam po večkratnih izkušnjah le prihaja na misel pregovor: Kadar konja 'lovijo, mu ovsa molijo. No, bomo videli. KOLEDAR Petek, 19. oktober: Peter Sobota, 20. oktober: Janez Nedelja, 21. oktober: Uriula Ponedeljek, 22. oktober: Kordula Torek, 23. oktober: Severin Sreda, 24. oktober: Rafael Četrtek, 25. oktober: Krispin Tudi 10. oktober za OVP-propagando 79 :78 je razmerje v parlamentu, kričijo 'CiVP-jevskl volilni plakati z vseh zidov in desk. CiVP-jevsklm propagandistom se je izgleda le posvetilo, da je to razmerje zgrajeno na zelo trhlih nogah, kajti glasov je pri zadnjih volitvah dobila SPO več In le volilni geometriji se ima O V P zahvaliti, da ima po mandatih le večino. Zdaj pa naj pomaga vse, kar je le mogoče, da se to razmerje tudi v mandatih ne bi spremenilo v škodo dVP. Celo 10. otober je za koroško ŠVP dobrodošlo sredstvo. Ravno v dneh okoli 10. oktobra se je namerč vsa koroška 'GVP-jevska promlnen-ca vrgla v boj za glasove in je »Slovenski vestnik" že v zadnji številki poročal, koliko obljub j® bilo slišati v Podjuni, ko so v Pliberku in okolici »slučajno" ravno pred volitvami priredili slavnosti ob pliberškem »Grenzlandheimu", na dograjenem odseku ceste Nonča vas—Dob, za začetek gradnje pliberške obvozne ceste ter ob začetku gradnje stanovanjske hiše. Vse lepo in prav, smo rekli, saj glasovi so glasovi in mandati so mandati. Pač pa ne moremo razumeti, da bi temu namenu moral služiti tudi 10. oktober, o katerem isti ljudje vedo toliko povedati, da je to dan ali praznik domovinske zvestobe do Koroške in Avstrije. Kako je potem mogoče tak dan zlorabljati v strankarsko- politične namenel Predvsem pa, kako ga je mogoče obhajati skupno s človekom, ki Je v svojem »evangeliju" o zmagi v nemški noči dovolj jasno povedal, za kakšno domovino se je boril! Sicer pa: mnenje In okus strankarskih propagandistov je eno, stališče in odločitev volivcev pa je drugo! Lojze Kovačič: ROKEC NA DRUGEM KONCU SVETA Rokec se ni maral umivati. Rokec je strašno trgal čevlje in nikoli jih ni osnažil, preden je stopil v sobo. Rokec si je pomazal ves obraz in lase, kadar je jedel, da je bila njegova glava podobna marogasti žogi. Kadar ni bilo mame, je razmetaval im rzbijal lonce po kuhinji. Rokec je trgal gumbe s svoje obleke in jih metal skozi okno. Rokec ni maral zvečer spati. Ta Rokec je stanoval v veliki hiši, ki je imela gvigalo. Rokec ni maral hoditi po stopnicah. Zmeraj se je hotel voziti samo z dvigalom. Nekoč se je dvigalo pokvarilo in mi več vozilo. Rokec je hotel na dvorišče, toda po stopnicah ni maral hoditi. Vzel je iz mamine šatulje štreno volne in spustil nitko skozi okno na dvorišče. Nato je zavpil otrokom spodaj: »Že grem!« in se spustil po nitki navzdol. Nitka je bila tenka in se je pretrgala. Rokec je zletel kot krogla na dvorišče. Priletel je na tla, napravil luknjo v dvorišče in izginil skoznjo. Letel in letel je kar naprej skozi luknjo. Luknja je bila temna, polna korenin in krtov. Letel je dolgo. Potem je postajalo vedno svet! e je pred njim. Naenkrat je bilo luknje konec, zletel je iz nje, kakor zamašek iz steklenice in se znašel na hribčku, 'ki je nanj sijalo sonce. S hribčka je držala bala cesta proti daljnemu mestu. Rokec je vstal in se napotil proti mestu. Nasproti mu je prišla čudna prikazen. Za glavo je imela pločevinast lonec, namesto rok zajemalke, trup je bil iz velikega kotla in namesto nog so jo držale pokonci velike metle. »Tu je drugi konec sveta,« je spregovorila čudna prikazen. »Tu so vse stvari žive. Jaz sem gospa Posoda. Kdo si pa ti?« »Kdo?« je vprašal Rokec. »Jaz? Jaz sem vendar Rokec!« »A, ti si tisti Rokec, ki vse lonce, žlice in zajemalke polomi in zmeče po tleh? No, le počakaj me!« Rokec je pogledal čez ramo in se — ena, dve, tri — pognal v beg, da ga gospa Posoda ne bi ujela. Toda gospa Posoda je imela hitre noge in jo je naglo ubirala za njim. Alojz Gradnik: PIKAPOLONCA Pikapolon polončica! Oj pisana ti deklica, od kod si priletela k nam? 'm kam namenjena si, kam? Bi rada ven vzletela spet, bi rada ven iz sobe v svet! Ne vidiš? Zunaj je že mraz. Ostani tukaj. Tu pri nas imeli vsi te bomo radi. Ko pa toplo bo spet spomladi, ko j lahko odletiš spet tja, kjer tvoji dragi so doma. Rokec je tekel do prve hiše in se hotel skriti v njej. Hiša je odprla okna kakor oči, zapuhala je skozi dimnik kot skozi nos in spregovorila z vrati: »Kdo pa si ti,« »Kdo? Jaz? Jaz sem vendar Rokec.« »A, ti si Rokec, ki zmeraj ves blaten stopa v hišo, da jo vso ponesnaži. Hej,« je zaklicala hišam, ki so stale naokrog. »To je tisti umazanec, nobena naj ga ne pusti noter!« Nato je dejala Rokcu: »Kar pod nosom se obriši! Ne boš hodil po naših hišah!« Resk! so se zaloputnila vrata, pok! so se zaprla okna in čf! je smuknil dim v dimnik in se ni več prikazal. »No, lepa reč,« je zatarnal Rokec in gledal okrog sebe, kam bi se skril. Za hišo je ležal star raztrgan Čevelj, se sončil in stokali od bolečin. »Kdo si ti?« je vprašal, ko je zaslišal korake. »Rokec!« je rekel Rokec. »Ti si tisti, ki trga čevlje? No že dolgo sem čakal, da mi prideš v pest. Zdaj te bom ujel in te (kaznoval!« Planil je pokonci in cok! cok! cok! jo je ubral za njim. Pod drevjem se sprehajalo dišeče Milo v srebrnih hlačah, zraven njega pa se je kotalil okroglolični gospod Gumb in godel skozi vse svoje štiri luknjice. »Koga pa podita?« sta zaklicala, ko sta videla, kako Čevelj in Posada tečeta za Rok-cem. »Tistega Rokca, ki vse umaže, razbije, izgublja gumbe in se noče umivati!« sta zaklicala. »Vis, to je tisti, ki sva ga čakala!« sta rekla Gumb in Milo in jo ubrala za Rokcem. Milo je mimogrede še skočilo v vodo in Rokca obrizgalo s penasto milnico, da so ga zapekle oči. Rokec je bežal, kar so ga nesle noge, da bi čimprej prišel domov. Za njim so kričali vsi in tekli v dolgi vrsti. Iznad drevja se je pokazala še visoka gospa Stopnica, vsa nagrbančena kot harmonika. Ko je zvedela, koga love, jo je ubrala za njimi. »To je tisti, veste, ki me ne mara!« je rekla. In ker je bila zelo dolga in hitra kot žirafa, ga 'je ujela prva, in sicer ravno takrat, ko je Rokec prišel na hribček. »Hopla!« je rekla in ga potegnila kvišku. In vsaka stopnica je Rokca ugriznila v peto. »Zdaj ga bomo pošvedrali, umazali, metali po tleh,« so kričali vsi skupaj. »Maščevali se bomo, tralala!« Rakec se je prestrašil in ni vedel, kam bi pobegnil. Tedaj je z vrha Stopnice zagledal luknjo v hribčku, skozi katero je pripotoval na drugi konec sveta. Zamižal je, rekel »Zdaj!« in skočil vanjo ter izginil Gumbu, Stopnici, Milu, Čevlju in Posod' izpred oči. Letel je spet dolgo in z veliko naglico skozi orno luknjo. In ko se je posvetilo pred njim, je poletel iz luknje in se spet znašel na domačem dvorišču. Hitro si je očedil obleko, si očistil čevlje, si prisil gumbe in umil obraz. Nato je šel po stopnicah čeprav je dvigalo vozilo, odrgnil še čevlje v predpražnik in potrkal. Vrata sta mu odprla mamica in očka. »Kdo pa si ti?« sta vprašala in začudeno pogledala snažnega in umitega fantka pred vrati. »Kdo? Jaz? Jaz sem vendar Rokec!« je rekel Rokec. O, naš Rokec, to si ti! Kako si čeden! Prosim, le vstopi!« Rokec je stopil v sobo, sedel in začel jesti. Jedel je tako skrbno, da si ni pomazal ne obraza ne las. Nato je legel v posteljo in pri priči zaspal. Tista luknja pa, skozi katero pride človek na drugi konec sveta, je ostala še nekaj časa na Rokčevem dvorišču. Zdaj je ni več tam in na nobenem dvorišču več, kajti zdaj so vsi otroci čedni, čisti in umiti, ker so slišali Rokčevo zgodbo. Bogata in uboga sestra slovenska pravljica Nekoč sfa bili sestri: ena bogata in ena uboga. In potem je bogata imela mlin, uboga pa ni imela ničesar — samo dvanajst otrok. Ni jim imela kaj dati jesti. Nekega dne ji je rekla bogata, naj pride k nji mlet v mlin. Potem je uboga Ha in zvečer, ko je njena bogata sestra priHa — ji je — uboga — rekla, naj ji da peščico moke. Bogata sestra ji je rekla, da je ima zadosti na sebi. Ubožica je pričela jokati in je šla domov. Nato si je otresla obleko in je imela dosti, dosti moke, da je obogatela, njena sestra pa je obubožala. ‘Podc/anina. porota Živela je nekoč družina podgan, ki je imela zelo častihlepnega očeta. Ta ie trdno sklenil, da se bodo morale njegove hčerke dobro omožiti, da bo deležen časti in dostojanstva, Pogostokrat je tarnal: »Vse življenje preživljamo pod zemljo, v temi in nesnagi, čas je in pravično bi bilo, da pridemo spet do dostojanstva in časti!* Neki večer, ko je mesec svetlo sijal z neba, je zlezel podganji oče z najstarejšo hčerko iz svojega brloga in poprosil mesec, naj se oženi z njegovo hčerko. Po njegovi sodbi je mesec zavzemal na svetu najvišji položaj, zato si je pač mislil, da bi ga taka poroka pripravila do najvišjih časti. Mesec ga je potrpežljivo poslušal, se nasmehnil in rekel: >Motiš se, dragi podganji oče, če misliš, da zavzemam najvišji položaj. Svetim se samo zato, ker me sonce obseva. Če bi ne bilo sonce tako dobrotljivo, bi me sploh ne mogel videti!* »No, prav, pa pojdem k soncu!* »To si lahko prihraniš,* mu je svetoval mesec, »tudi sonce ne zavzema najvišjega položaja. Dovolj je, da zakrijejo sonce bele meglice, in že ga ne moreš videti. Potemtakem tudi sonce nima tolikšnega dostojanstva, kakor misliš!* Podganji oce je uvidel, da ima mesec prav. Hitro je prijel hčerko za roko in jo odpeljal k megli. »Slišala sem tvoj pogovor z mesecem,* je rekla, »toda iskreno ti moram priznati, da tudi jaz ne zavzemam najvišjega položaja na svetu in da nimam takšnega dostojanstva, kakršnega želiš za svojo hčerko. Dovolj je, da prihrumi močan veter, in že se razblinim. Tedaj se je napotil podganji oče k vetru. Oče veter je napihnil lica in z globokim glasom rekel: »Tudi jaz nisem tako dostojanstven, kakor misliš. Nič bolje ni z menoj kakor z mesecem, soncem in meglo. Tudi moja moč je omejena. 2e dvesto let se trudim, da bi odpihal grad, ki stoji na hribu. Toda grad je močnejši od mene! Stoji na svojem mestu in se ne gane!* Tedaj je odšel podganji oče h gradu in ga naprosil, naj vzame njegovo hčerko za ženo. Grad se je zakrohotal, da so se debele stene tresle: »Res je, kljuboval sem soncu in vetru, toda imam druge sovražnike, ki mi bodo izpodkopali življenje. In ti sovražniki ste podgane! Neprestano mi rovarite po trebuhu. Mnogo lukenj ste že izvrtale v moje telo. Ne bo več dolgo trajalo, ko se bom zaradi vas zrušil. Mnogim mojim bratom se je prav tako zgodilo. Ko se bom zrušil in ne bo ostalo od mene drugega, ko kup pepela in prahu, poreko ljudje, da je tu stal nekdaj mogočen grad.* Podganji oče je dobro poslušal, kaj mu je grad povedal. Hitro je prijel hčerko za roko, jo odvedel domov in jo omožil s sinom svojega soseda. Travniška kronika Ko sfa se obe skupini, velika vezirjeva im mdla Da-viiillova, oddaljili nekaj več kakor ,pdl milje ena od druge, se je eden izmed vezirjevih jezdecev ločil, se pognal kakor strela in naglo dohitel Davilila (in njegovo spremstvo. Naglo je v diru ustavil konja im glasno Izgovoril: „Srečni gospodar Husref Mehmed paša pošilja še enkrat svoj lepi pozdrav spoštovanemu predstavniku velikega francoskega cesarja itn svoje dobre želje, ki naj ga spremljajo na vsakem koraku". Presenečen 'im nekoliko zmeden se je Daville ceremo-niozno odkril, konjenik je pa z 'isto naglico oddirjal za Vezirjevim spremstvom po zasneženi planoti. V občevanju z orientdloi naletimo vedno na toke formalnosti, ki nas prijetno iznenadijo in razburijo, četudi vemo, da niso toliko znamenje posebne pažnjein osebnega spoštovanja kakor sestavni del njihovega starinskega in neizčrpnega ceremoniala. Zahamolani mameluki so biti od zadaj podobni ženskam. izpod konjskih kopit je prišel snežni prah in se na rimskem soncu vedno bolj spreminjal v bel in rdeč oblak. Cim dlje se je četa jezdecev odmikala, tem drobnejše je bila videti, oblak prhkega snega je pa čedalje bolj rasteh V tem' oblaiku je tudi izginila. Daville se je vračal po zmrznjeni poti, loi se je komaj razlikovala od ostale snežne beline. Strehe pičlih kmečkih hiš, plotovi in gozdiči ob strani so bili pod snegom in samo s tenko, mrko črto naznačeni na tej belini. Rumene iin rdeče sence so se spreminjale v modre in sive. Tudi nebo je temnelo. Sončni popoldan je hitro zahajal v zimski mrak. Konja sta stopala ostro in drobno. Za kopiti so jima poskakovali šopi zamrzlih dlak z ledenimi svečkami. Daville je jahal z občutkom, dai se vrača s pogreba. Mislil je na vezirja, od katerega se je bil pravkar 'poslovil, toda mislili je kot na nekaj, kar je že davno izgubljeno in se nikoli več ne vrne. Spominjal se je posameznosti Hz mnogih razgovorov z njim. Zdelo se mu je, da vidi njegov smehljaj, svetlo krinko, ki mu ves dan trepeta med usti in očmi in ga nemara ugasne samo v spanju. Spominjal se je, da je vezir vse do zadnjega hipa zagotavljal, kako ljubi Francijo in ceni Francoze. Sedaj je pa v luči tega slovesa presojal njegovo iskrenost. Zdelo se mu je, da jasno Vidi vezirjeve nagibe, čiste, brez navadnega profesionalnega laskanja. Mislil je, da razume, kako lin zakaj sploh tujci ljubijo Francijo, francoske običaje in francoske nazore. Ljubijo jo po zakonu protislovja. Ljubijo v njej vse tisto, česar v svoji deželi ne morejo najti, kar pa si njihov duh neugnano želi; ljubijo jo v pravici kot podobe vsestranske lepote in skladnega, razumnega življenja, ki je ne morejo spremeniti in skaziti bežni oblaki in se po vsaki poplavi in vsakem neurju pokaže svetu po-; navno kot neuničljiva moč in neminljiva radost; ljubijo jo tudi tedaj, če jo poznajo samo površno, malo Oli celo nič. In ljubili jo bodo mnogi in vedno, često iz povsem nasprotujočih si vzrokov in pobud, zakaj ljudje nikoli ne bodo nehali iskati in si želeti še kaj več in boljšega, kot je tisto, kar jim daje usoda. No, soj tudi sam misli sedajle na Francijo, ne kot na svojo rodno zemljo, fci jo dobro in že od nekdaj pozna, kjer je videl zlo iin dobro, temveč na Francijo kot čudovito in daljno deželo skladja in popolnosti, o kateri sredi surovosti in divjine vedno fantaziraš. Dokler bo Evropa, bo tudi Francija in nikoli ne more izginiti, razen da v nekem posebnem pomenu (v pomenu svetlega skladja in popolnosti) vsa Evropa postane Francija. To pa rvi mogoče. Ljudje so vse preveč različni, tuji in odmaknjeni med seboj. Tu se je Daville na lepem spomnil nekega letošnjega doživetja z vezirjem. Živahni In radovedni vezir je vedno spraševal, kakšno je francosko življenje, in nekega dne mu je tudi dejal, da je mnogo čul o francoskem gledališču in da bi rod slišal vsaj nekaj tistega, kar se v Franciji prikazuje, če že pravega gledališča ne more videti. Navdušen nad to željo, je Daville že naslednji dan prišel z drugim zvezkom Racinovih del pod pazduho. Odločil se je, da bo prebral vezirju nekaj prizorov Iz „Bajožeta". Ko so postregli s kavo in čibuki, so se vsi služabniki umaknili, ostal je samo Davna, ker je moral prevajati. Kar najbolje je mogel, je konzul razložil vezirju, kaj je gledališče, kakšno je in v čem je naloga in misel igre. Zatem je začel brati prizor, v katerem se govori, kako Bajazet izroča Roksani v varstvo Amurata. Vezir se je namršil, vendar Je dalje poslušal pusti Davnov prevod in patetično konzulovo branje. Ko je pa prišel na vrsto razgovor med sultanijo in velikim vezirjem, je Mehmed paša pretrgal branje, se sladko zasmejal in zamahnil z iroko: „Saij ta ne ve, kaj govori." je rekel prav tako strogo kakor porogljivo, »odkar je svet, ni bilo in ne more biti, da bi veliki vezir vdiral v harem iin se pogovarjal s sulta-nicami.” Zavidljiv napredek koroških simodolcev Med posebnimi razstavami letošnjega jubilejnega 600 Šentvidskega sejma na travniku je bila za podeželjsko prebivalstvo zlasti zanimiva razstava 76 izbranih krav, telic in bikov simodolske pasme, ki jo je za desetletnico svojega obstoja priredila Rejska zveza za simodolsko govedo na Koroškem. Žal je ta dokaj zanimiva razstava trajala le dva dni, vsled česar ni bila dostopna velikemu krogu kmetovalcev, ki se zanimajo za to pasmo. V prvem desetletju rejskega dela s simodolskim govedom na Koroškem je število rodovniških krav naraslo od 184 na 1869, število včlanjenih kmetij pa od 93 na 617. Danes je na številu rodovniških krav v deželi simodolska pasma udeležena z 29%. Pred krizo na trgu s klavno živino Dokaj jasno pa je za tistega, ki je gledal razstavo v Št. Vidu, da bo no številu rodovniških krav simodolska pasma udeležena čez 10 leit z več kot 50%. Naraščajoči pomen te pasme namreč ni razviden le iz porasta števila rodovniških krav, temveč tudi iz tega, da je bito tani od plemenskih krav, ki so bite lani prodane na Koroškem ena tretjina simodotk in da je bito simodolsko govedo v koroškem eksportu plemenske živine udeleženo z 67 %. Razstava je obsegala 17 bikov, 45 krav In 5 telic, sodelovalo pa je 7 rejcev iz ve-likovškega, 9 liz celovškega, 17 iz šentvidskega lin 5 iz votšperškega okraja, skupno torej 38 rejcev. Med kravami je zlasti dopa-del porast povprečne mol znosit v štiriletnem povprečju. Le-ta je na prvi razstavi leta 1952 znašat pri 33 kravah 2.986 kg mleka z 4,02% alt 120 kg masti, letos pa je znašal pri 49 kravah že 4.225 kg mleka z 4,18 % ali 177 kg masti. Še ballj kot krave so zadavili biki tako po zunanjosti kot po molznosti svojih prednic. Tako so matere 17 razstavljenih bikov v štiriletnem povprečju izkazale molznost 4.905 kg mleka z 4,10 % ali 201 kg masti. Med bilki je bit najboljši Monarch AF 350, ki ga je redit Balthasar Kulerer v Baardorfu pri Št. Vidu ob Glini in katerega prednice so naraščajoče dajale od 3.500 do 6.136 kg mleka z 4,13 do 4,33% masti. Dopadla pa sta tudi bika Hubert, ki ga redi Andrej Rutar p. d. Doniž v Orliči vasi in bik Bruno, ki ga redi Ignac Kočnik v Kotu pri Bistrici nad Pliberkom. Prednice obeh bikov so dale od 3.000 do 5.000 kg mleka. Med kravami smo zasledili 7 takih, kate-terih povprečna proizvodnja masti v mleku znaša več kot 200 kg, zakar nli potreben le visok odstotek masti v mleku, temveč mora tudi letna molznost znašati okoli 5.000 kg mleka. ODDAJA ZA NAŠO VAS Jutri, v soboto zvečer ob 18.25 uri prisluhnimo oddaji „Za našo vas" radia Celovec. Na sporedu Je mešani agrar-napolitični pregled, nadaljna pojasnila k zakonu o gozdarstvu in aktualno vprašanje „Hlevski gnoj ali zeleno gnojenje!" Ne da bi se spuščali še v manjše podrobnosti, ki smo jih opaziti na razstavi in ob tej priložnosti izdanem katalogu, na splošno lahko rečemo, do je bita tretja razstava simodolske živine v Št. Vlidu odraz vidnega napredka simodolske pasme na Koroškem in to ne le v kvantiteti, temveč tudi v kvaliteti. Želeti je le, da bi se pokazani uspehi kmalu razmakniti v širino in ne ostati le omejeni na gornje število, ki predstavlja le 5 % rejcev te pasme v deželi. Sicer je res, da se prašiči z isto krmo zelo različno redijo in priraščajo, vendar je prav tako res, da imajo odstavljenci istega gnezda zelo slične lastnosti tudi kar se tiče ješčnosti in priraščamja. Če so bili odstavljenci odrejeni doma ali pa v soseščini, so te lastnosti že od vsega začetka znane. V takih primerih ni treba večdnevnega ali celo večtedenskega tavanja po neznankah krme in 'krmljenja, s katerimi moramo vedno računati, če odstvaljence kupimo iz različnih gnezd in na raznih sejmih. Vsekakor lahko rečemo, da ješčnost odstavljencev v glavnem odvisi od načina krmljenja na eni in od okusnosti krme na drugi strani. Če so mladi pujski pred pričetkom pitanja dobili voluminozno krmo (paša, zelena trava, seneni drobir, suha lucerna itd.), potem so se njihova prebavila razširila in bodo pri pitanju že od vsega začetka vzeli več krme k sebi, kot živali, katerih prebavila na velike obroke krme niso pripravljena. Od tega faktorja je ješčnost pujskov ravno tako odvisna kot pa od okusnosti krme. Zatohla koruza ali ječmen ter žaltave tropine ter prismojena ribja moka so pri krmi poglavitni vzroki slabe ješčnosti pitancev. Večja so prebavila pujskov in okusnejša je krma, vež bodo pujski požrli in tem bolj bodo priraščali. 20 kg težki pujs mora na dan požreti 1 kilogram krme, ki pa mora biti taka, kakor smo jo opisali v zadnji številki. Ko se teža pitanca približa 30 kg, se tudi nje- Sicer poročajo, da je na evropskih tržiščih val jesenske ponudbe klavne živine pričel precej pojemati in da so se cene, ki so med tem nazadovale, spet stabilizirale. Do takega razvoja v Avstriji še ni prišlo. Le na Dunaju govorijo v zadnjem času o zmanjšani ponudbi in izboljšanju ■ povprečnih cen. Položaj na Koroškem in vesti iz Štajerske in Solno-graške o položaju na trgu s klavno živino pa so — odkar je za Nemčijo še Italija zaprla njen uvoz iz Avstrije — vse prej kot pomirjujoče in zadovoljivo. Pričakovati je, da bo septembrskemu padcu cen klavne živine sledil v oktobru nadaljnji padec. Vse ugodnejši je položaj na trgu s mesnatimi prašiči. Tu domača ponudba nikakor ne zadošča povpraševanju. Dunajske cene se že del j časa držijo pri 12,30 do 75 šil., koroške pa pri 13,50 do 14 šil. Kakor vsa znamenja kažejo, ni pričakovati sprememb na trgu s klavnimi prašiči. gov dnevni obrok, ki ga mora pospraviti, prične bližati 1 V2 kilogramu. V povprečju te dobe potrebuje torej pujs na dan 1,2 kg krme, da v 20 do 25 dneh pridobi 10 kg na teži. To pa pomeni, da mora njegov dnevni prirastek znašati 40 do 50 dkg, Mladi pujs, ki v prvih 3 tednih pitanja ne pridobi na teži vsaj 8 kg, je slab. Če pa je celo gnezdo tako, potem njegove matere v bodoče ne kaže več pripuščati, ker je pitanje s tako slabim prirastkom nerentabilno. Na splošm o pa preraščanji e pitancev lahko ocenjujejmo po ključu, ki pravi, da mora pitanec s d n e v n o ježo kg požreti pridobiti na teži kg dkg 20 — 30 1.2 40 30 — 40 1.6 50 40 — 50 1,9 60 50 — 60 2,2 70 60 — 70 2,5 70 70 — 80 2,8 70 80 — 90 3,0 70 Kdor pri svoji kontroli uspešnosti pitanja doseže tako ješčnost in tak prirastek na teži, je lahko zadovoljen. Kjer pa dnevni prirastek pitanja v drugi polovici prične presegati 70 dkg, tam pitanec ne dela več na meso, temveč na mast. Tega pa nočemo in ne smemo dopustiti, ker mast mesarji slabo plačujejo, vsled česar se pitanje na mast ne izplača. (konec sledi) Tečaj za traktoriste Kmetijsko tehnično izobraževaliiče v Celovcu bo izven svojega sedeža priredilo letos več tečajev za traktoriste. Med drugimi bo takSen tečaj za traktoriste tudi v Beljaku in sicer od 12. do 23. novembra. Prijave k udeležbi na tečaju prejema okrajna kmečko zbornica Beljak. Tečaj stane 300 žil. na osebo. Slovenska kmečka zveza obvešča: Naj nižje število svinj v zadnjih letih Agrarno informacijska centrala (AIZ) je pretekli teden objavila rezultate sep-temberskega štetja prašičev. V komentarju k temu štetju med drugim pravi, da je ta vrsta kmetijske proizvodnje, torej pitanje prašičev, že leto dni v vedno večjem zaostajanju. Štetje od 3. septembra namreč kaže, da je število prašičev letos jeseni za okroglo 207.000 ali 6,8 % nižji kot je bilo lani jeseni. Podobno tendenco padanja števila so pokazala tudi štetja od 3. marca 1962 in 3. decembra 1961. Najbolj očiten je tudi to pot padec števila brejih svinj. Medtem ko je v primerjavi štetja 3. marca 1962 z onim 1961 bilo to število letos za 6,7 % nižje, ono od 3. junija pa letos za 3,2 %, primerjava štetja od 3. septembra ne kaže le nadaljnji padec za 3 %, temveč s 136.500 brejimi svinjami ludi najmanjše število brejih svinj v zadnjih treh letih. Nasproti v zadnjih treh letih najvišjemu številu marca 1961 je sedanje število za 16 % nižji. Ker pa tudi prašičev do pol leta starosti primanjkuje — naštetih je bilo za 128.000 manj kot pred letom dni — je kar precej gotovo , da se sedanji položaj na trgu s klavnimi prašiči ne bo spremenil — kar smo napovedali tudi že po štetju 3. junija 1962 — tja do jeseni prihodnjega leta. Največji primanjkljaj nasproti lanskemu septemberskemu štetju izkazujejo Nižja Avstrijska (—9,4 %) Gradiščanska |—14,5 %) in Salzburška j—8,5 %). Po teh pokrajinah so našteli kar 140.000 manj prašičev kot pred letom dni. V takih okoliščinah so pogoji za pripuščanje plemenskih svinj in za dokup pujskov v svrho pitanja dokaj ugodni. To toliko bolj, ker so tako cene plemenskih svinj kakor tudi pujskov zelo nizke in zaradi tega ugodne. Časovno aktualno kmečko tržno vprašanje: Kdaj pitamo prašiče res poceni? V zadnji številki smo na tem mestu razvili osnovne kalkulacije za uspešno naglo pitanje mesnih prašičev. Danes pa bomo načeli vprašanja kontrole prirastka mesnatih prašičev. Poleg tega, kako se pitanje na splošno izplača, nas namreč v teku pitanja še močno zanima, koliko prasci na dan požrejo, koliko znaša njihov dnevni prirastek in koliko bi moral praviloma znašati z ozirom na potrošnjo krme. Smejal se je še dolgo, 'iskreno in glasno; ni prikrivali, da je razočaram im da ne razume smisla ne vrednosti take duševne zabave. In povedal ije to odkrito, skoraj grobo, z brezobzirnostjo človeka drugačne civilizacije. Zaman si je Daville, neprijetno zadet, prizadeval, da bi mo razložil pomen tragedije im smisel poezije. Vezir ije neizprosno odmah ovali z roko. .Imamo, veste, tudi ml razne derviše 'in bagomoljce, ki recitirajo zveneče stihe; m'i jim dajemo vbogajme, ampak mikali nam ne pade v glavo, da bi jih 'izenačili s koristnimi 'in uglednimi ljudmi. Ne, ne, ne razumem." Daville je nosil doslej v sebi spomin na to doživetje kot nekaj žaljivega lin neprijetnega’, tkat enega od svojih skritih neuspehov. Zdaj je pa gledal na vse to prizanesljiveje in mirno, kakor gleda človek na smešne razmere, zaradi katerih se je pretirano in nepotrebno jezil v otroških letih. In somo čudil se je, koko da se v teh trenutkih od toliko velikih stvari in važnih poslov, ki jih je doživel z Mehmed pašo, spominja te malenkosti. Sedaj, ko se je po slovesu od vezirja vračal po zasneženi poti v zamedeno mesto, se mu je sploh vse zdelo razumljivo, opravičljivo in na svojem mestu. Nesporazumi so naravni 'in neuspehi neizogibni. Pa tudi neprijetni odhod Mehmed paše ga je zdaj drugače bolel. Izguba je bila še v vsej svojii bridkosti pred njim. Oglašal se je tudi strah pred novimi nesrečami In neuspehi. Toda vse to je bilo danes pridušeno in oddaljeno kat neizogiben del življenja, v katerem po nerazumljivih računih človek obenem 'izgublja in dobiva. S temi mislimi, ki so se njemu samemu zdele nove in nenavadne, toda vsaj za hip tolažilne, se je vrnil hitro, še pred mrakom v Travnik. Odhod Husrefa Mehmed paše je bil znamenje za vstajo travniških Turkov. Nihče ni več dvomil, da je vezir zvito lin potihem ušel jezi čaršije. Vedeli so tudi, da ga 'je pospremil francoski konzul. To je razkačenost še povečalo. Tedaj se je pokazalo, kaj pomeni in kakšna je lahko vstaja turške čaršije v bosenskih kasabah. Nekoliko let čaršija delo in molči, se dolgočasi in životari, trguje in računa, primerja eno leto z drugim, pri vsem tem pa spremlja vse, kar se zgodi, pazveduje, .kupuje" novice 'in glasove jih prenaša šepetaje od trgovine do trgovine, izmikajoč se slehernemu sklepu in izrazu lastnega mišljenja. Tako se počasi In neopazno ustavijo in oblikuje edinstveni duh čaršije. To je najprej 'le splošno' in nedoločno razpoloženje, ki se kaže samo v kratkih gibih in psovkah, o katerih je znano, na koga lete. Potem se polagoma spreminja v mnenje, ki ga ne prikrivajo' več. Nazadnje pa postane čvrsto in določeno prepričanje, o katerem ni treba več govoriti 'in se pokaže samo še v dejanjih. Povezana in prežeta s tem prepričevanjem, čaršija šepeta, se pripravlja in čaka, kakor čakajo čebele 'na rojenje. Nemogoče je spregledati logiko feh slepih, divjih in vse-skoži jalovih čaršijskih vstaj, vendar imajo svojo nevidno lehniiko, zasnovana na izročilu in nagonu. Vidi se samo, kako izbruhnejo, divjajo in pojemijavalja. Kar na lepem se nekega dne, ki se je zazoril in začel kakor toliko prejšnjih, pretrga dolgoletna sanjava tihota kasabe, začno žvenketati čepenki*, odjekne zamolklo loputanje vrat in ropot zapahov na skladiščih. Trgovci nenadoma poskačejo s svojih prostorov, na katerih so leta in • Vrata trgovin s steklenimi okni. leta nepremično sedeli mirni, dostojni, čisti, s podvitimi nogami, ponosno ustrežljivi, v svojih suknenlh hlačah, obrobljenih telovnikih in svetlih progastih plaščih. Ta njihov obredni premik in ogtjušljiva loputanje vrat in čepenkav je dovolj, da se po vsem mestu in okolišu bliskovito raznese glas: .Čaršija se je zaprla!" To so usodne 'in težke besede; njihov pomen je vsakemu jasen. Tedaj ženske in otroci odidejo v kleti. Ugledni trgovci se umaknejo v svoje hiše, pripravljeni, da j/ih branijo in umro na pragu. Iz kavarn in oddaljenih mestnih četrti pritisne mali turški svet, ki ne more ničesar izgubiti 'in ki lahko kaj dobi samo pri vstajah in spremembah. (Zakaj tudi tukaj, kakor pri vseh gibanjih 'in prevratih na svetu, so eni, ki stvar sprožijo in vodijo, drugi pa jo uresničijo in 'izvedejo.) Pred to množico se pojavi od nekod vodnik ali dva. To so navadno glasni, nasilni, nezadovoljni, potuhnjeni 'in čudaški ljudje, ki jih dotlej nihče ni poznal ne opažal 'in ki bodo, kakor hitro se vstaja poleže, spet izginiti v svojo brezimno slroščino v strmem predmestju, od koder' so prišli, ali po bodo plesneli v kaki ječi. In to 'traja en dan, dva, tri ali pet, kakor že nanese, dokler ni kaj razbita, zažgano, dokler ne poteče kri ali pa dokler se vstaja 'kratko 'in malo ne izdlivjo In ne uplahne sama od sebe. Potem se druga za drugo adpro trgovine, množico se umakne, čaršijoi pa kot omotični, osramočeni in resni 'in bledi nadaljujejo svOj posel In svoje staro življenje. Takšen je, tipično vzeto, nastanek, razvoj In konec vstaj po bosenskih mestih. (se nadaljuje) POLICIJA čišča. — Samo požvižgal je in že je od nekod pribrnel eleganten Mercedes. Ljubeznivi policaj se je s šoferjem, ki je bil sicer v civilu, je bil pa kljub kamuflaži brez dvoma policaj, nekaj pogovarjal v čudnem, meni nerazumljivem jeziku. Šofer je bliskovito dojel problematiko mojega slučaja in me povabil v avto. Med potijo mi je razodel, da greva naravnost na policijsko prefekturo, tam bodo rešili moj problem, saj so že težje! Prefekt je bil dobrodušen starejši gospod. Če bi ne bil v uniformi z ličnimi zlatimi na-šivki in mnogimi zvezdicami, bi človek mislil, da je upokojen profesor ali upravnik ribiške zadruge. V živih barvah sem mu opisal svojo tragedijo in mož je 'bil globoko ganjen. Hotel je telefonirati hotelom, pa sem mu povedal, kako je z vsemi bergenskimi hoteli, da še v kopalnicah .. .Prefektu je šinila v glavo rešilna misel: razložil mi je, da imajo tu, na prefekturi, nekaj prav prijaznih sobic za slučaj, če se kakšen boljši človek, recimo direktor banke ali narodni poslanec ali upravnik kakšnega muzeja malce nerodno zakasni in pozabi, kje je doma. V takem pribl e n r y B o r d e o u x : meru »Mercedes« nekje najde pozabljivega gospoda, ga pripelje sem, položijo ga v udobno posteljo v prijazni sobici. Zjutraj mu servirajo močno črno kavo, gospod se spomni, kje je doma in zdrav in čil pohiti v naročje družine. Ali bi se jaz morda zadovoljil s tako prijazno sobico, drugega izhoda da res ne ve, se je opravičeval. Pomislil sem: na policiji še nisem nikdar prenočil. Za avstrijsko policijo sem bil še premlad, pa tudi kasneje me ni prenočevala niti stara jugoslovanska, niti italijanska niti nemška policija. Pravzaprav je to sramotno; vsak boljši človek je bil vsaj enkrat v zaporu. Zdaj imam 'priložnost na neboleč način se znebiti grdega madeža. Z veseljem sem sprejel ponudbo. Prefekt je pritisnil na gumb, strumno je vstopil mlad policaj. »Saržent,« je naročil gospod šef, »stopite, prosim, pogledat, če je prosta številka 2 ali kaj podobnega in pridite takoj poročat.« Saržent je salutiral, kakor zahtevajo norveški predpisi in šel na raziskovanje. Medtem me je vljudni prefekt vprašal, od kod Snubitev Marjan Kozina: Policije v splošnem nima nihče posebno rad. Veliko ljudi sem že vprašal, kaj mislijo o policiji in vsi imajo o njej slabo mnenje. Slišal sem pa, da imajo policijo radi milijonarji, filmske zvezde in nogometaši. V tako visoke kroge me zahajam in zato se nisem mogel prepričati, ali je ta trditev točna. Verjetno je, zakaij policija straži milijonarjem vreče denarja, dela efektne kordone za filmske zvezde in brani fu jsudaca ter zmagovito moštvo pred kamenjem, praznimi koktami in drugimi^ izrazi zaničevanja, ki ga povsem upravičeno gojijo užaljeni pristaši premaganih. Za navadne državljane, in teh je ogromna večina ljudstva, pa policija ni simpatična. Prezgodaj meče zvečer narod .iz gostišč, nabija globe mirnim državljanom, ki jim ne gre v glavo, da morajo čez cesto po zebri in ne po bližnjioi, delajo sitnosti kolesarjem, ki so slučajno doma pozabili dinamo; sploh, policija državljanom greni življenje. Ne samo pri nas, drugod ni za las bolje. Precej sem hodil po svetu, povsod sem spraševal pripadnike raznih republik, kraljevin in diktatur, kaj mislijo o policiji, in vsi so jo odklanjali. Eni bolj, drugi manj, nisem pa naletel na nikogar, ki bi ji privoščil dobro besedo. Slučajno sem pa imel opravka s policijo, ki jo moram pohvaliti in toplo priporočiti, zakaj, to zasluži v polni meri. Ta policija je doma v Bergenu. Bergen je na Norveškem; mesto ze približno tako veliko kot naša ponosna prestolnica in bi ji bilo nemara celo malo podobno, če bi ležala Ljubljana skonca globoko zarezanega fjorda in bi se o ljubljanskem pristanišču gnetle prekooceanske in ribiške 'in še drugačne ladje, pa če bi spremenili še nekaj malenkosti. Ima pa Bergen Grad, kakor ga imamo mi, ima tudi Rožnik, samo da mu tam pravijo Fjolden, ima približno tak tramvaj, kot smo ga mi nedavno zatrli, sploh, tam sem se počutil skoraj kot doma. V Bergen sem se vozil v vagonu sam. Vprašal sem prijaznega sprevodnika, ali se ljudje na Norveškem ne vozijo z železnico? Pojasnil mi je, da se, in še veliko; samo danes je izjema, ker je »dag«, to je narodni praznik in so zato vsi Norvežani v enem od treh mest, da dostojno proslavijo slavnostni dan. Zato ®o danes vlaki prazni in vozijo pravzaprav samo zaradi voznega reda. Jutri bo pa spet gneča! Vprašal sem zgovornega moža, ali bi mi lahko priporočili kak hotel, pa ne predrag — Zakaj norveške krone niso kar tako. Rekel je, da nič lažjega. Ob pod enajstih pridemo v Bergen, postajenačelnik je njegov svak — pozabil sem ga vprašati, kdo se je poročil s čigavo •sestro, pa zdi se mi, da to za našo zgodbo ni važno — svak bo telefoniral levo, desno, in kot bi mignil, dobim .primemo sobo. Tako se je zgodilo, toda na žalost ne čisto vse. Svak je telefoniral vsem hotelom v telefonski knjigi in od povsod je dobil isti odgovor: vse je prenatrpano, celo v kopalnicah .. . kaj se hoče, v Bergenu je danes približno pol milijona častilcev »daga«. Očitno mu je bilo nerodno, ker ni mogel ustreči tujcu iz daljnih krajev. Napisal mi je na listek še nekaj manjših hotelov 'brez telefona, bergenskega »Potnika« in »Tujskoprometno zvezo«. Naj poskusim še to, ni vrag, da ne najdem sobe. Ugasnil je luč, zaklenil postajo in me še pospremil db prvega hotela. (Tudi to je bergenska posebnost: tam zvečer postajenačelnik po prihodu zadnjega vlaka postajo zaklene lin jo odpre šele zjutraj za prvi vlak. Težko bi živeli na daljnem severu nekateri ^Ljubljančani, ki jim je kolodvorska restavracija priljubljeno bivališče v poznih urah!) Poldrugo uro sem blodil po tujem mestu; Putnlk je šel že spat, »Zveza« tudi; nadlegoval sem pozne, že precej utrujene častilce »daga« z vprašanji, kje je hotel »Viktorja«, kje Sverdrup gade; oblezel sem vse, kar je bilo količkaj hotelu podobnega. Nič, nič, nič! Povsod sem slišal le tožno ugotovitev, da še v kopalnicah .. . O polnoči sem se znašel na smrt utrujen in do kosti premražan, sploh obupan na obali. Zakaj koncem maja, ko je pri nas pomlad v najbohotnejšem razmahu, je v Bergenu, ki je že precej blizu Severnega pola, 'je ponoči grdo mraz. Jaz, naivni Evropejec, sem pa imel samo lahek spomladanski plašč. Mislil sem si: zakaj je pa bog ustvaril policaje? Ti morajo vendar vse vedeti, saj jih *ato plačujemo. Ni vrag, da ne bi vedel, kje bom prespal noč? Vljudno sem ustavil policaja — kljub »da-gu« je b'l popolnoma trezen — in mu potožil svoje gorje. Mož me je prijazno tolažil in mi svetoval, naj ne mečem puške v koruzo; on da bo, kot bi trenil, rešil problem mojega preno- Sprehojola sta se po samatnii stezi ob reki. »Talko molčeči ste danes,” 'je pripomnilo dekle. »Ste sinoči v veseli družbi preveč popili? Boli vas glava, kajne?" »Ne, nobenega glavobola nimam,” je rekel mladi moški, „a če hočem bili Iskren, sem nekoliko vznemirjen, ker. .. ker ...” Nii končali stavka, ampak se 'ja delal, kot d'a palmi svojo pipo. Nato sta šla dalje, kalkor da se nič ni zgodilo. Končno se je ob široki kamniti ograji asrčil in rekel: „Glejte, Sabina, razmišljal sem o naju. Poznava se štiri mesece, natančno sto enajst dni ... lin ... no, zdi se mi, da me kar marate. Bi hoteli... bi hoteli biti moja žena?” Gledala ga ije s preiskujočim pogledom. Pravzaprav bi morala zdaj zardeti tn pričeti jecljati, ampak draigi Peter, upam, da ne boste jezni, če bom odkrito odgovorila: ne.” Vljudno je odstraniti roko z njenega ramena. »Smem vprašati, zakaj?" „Ker se mi zdi, da niste pravi zame.” »No, to je vsaj jasen odgovor.” Izpraznil je pipo in rekel kakor mimogrede: »Mislim, da morava zdaj domov.” Molče sta se napotila v to smer. »Menda vas nisem ranila?” je vprašata Sabina in prekinita mučen malik, ki je nastal med njima. »Ne, ne,” se je branit. »Razumite me, prosim pravilna: vi sle ljubko dekle, izvirate iiz enakega okolja koit jaz in tako dalje, taiko do — če se smem tako izraziti — praktično ni biilo zadržkov, človek prej ali sllej pomisli na poroko... na ja, jaz sem Si izbral vas. Kljub temu dovolite, da ostaneva dobra prijatelja, in pozabite na mojo snubitev. Saij imam še dovolj časa, da rešim vprašanje svoje življenjske družice. Če stvar dobro premislim, je mogoče celo ravno tako prav, da ostanem prost.” »To ste reklti, no... tako malomarno, kot bi... kol da bi vaša ženliitna ponudba sploh ne bila resna.” »Mislili sem resno, Sabino, to se razumel Le jaz tepec sem Si domišljal, da imale Vi mene majčkeno radi. No, od srca sem vam hvaležen za odkrit In nedvoumen odgovor. Sicer pa, če se bom sklenil poročiti — to bom gotovo storili — bom našel žensko, pri kateri bom imel boljše možnosti kot pri vos. Ne da bi si kaj domišljal. To je ... ah kaj, ne govoriva več o tem.” »Mislite na neko določeno žensko?" »Ja, če sem iskren, tako je. Na neko prav mlado, zelo ljubko. Mnogi znanci pravijo, da je očarljiva, ima komaj 18 tet, a v pretih letih jih bo imela 23 in jaz bom tedaj že na dobro plačanem mestu ter ji bom poleg svOje ljubezni 'lahko ponudit tudi varno brezskrbno življenje ...” »Ampak, Peter!” je vzkliknila Sabina osu- plo. »Vaše ravnanje je naravnost žaljivo! In vi ste trdili, da me imate radi!” Peter se je zamislil. »Ljubezen,” je rekel, »kaj naj to pove? Zelo sem vas cenit, to je vse. A mogoče res ne sodiva skupaj. Vi ste zelo samostojna ženska ... morda nekoliko prehladna..." »Zakaj mi govorite to?” »Ker vas smatram za svojo dobro prijateljico in upam, da boste to tudi ostdtr. Veselilo bi me, če bi vam lahko predstavili deklico, ki sem si jo izbral, in zelo me zanima, če vam bo ugajali a I” »Ta neumna goska me prav nič ne žalnima!” je zavpita Sabina vsa iz sebe. Razen tega sem 'izgubila svojo ročno uro, najbrž tam, kjer sva se obrnita." Iskala sta uro. »Tu nekje mora biti,” je rekla. »Ne, nekoliko bolj spredajI” je menit on. »Seveda, tu je mesto, kjer ste me ustavili. Peter, kaj bi narediti tedaj, če bi vam na vprašanje odgovorita z: da?” »Ne vem. Zakaj vprašate ta?” »Zanima me sama iz psiholoških razlogov ... ipoiščite no še enkrat!” »Rad. Torej... bi hoteli biti moja žena, Sabina?” »To je molja srčna želja!" Pritegnil >jo je k sebi lin jo nežno poljubil. »Ural" je rekel čez nekalj časa. »Morava jo poiskati prej, preden se bo povsem stemnilo.” »Ne bo treba," je zašepetala. »Imam jo v torbici...' sem doma. Takoj se je domislil, da je naše. glavno mesto Praga in da je že bil tam in da imajo izvrstno pivo. S težavo sem mu dopovedali, da je Ljubljana drugje in ko sem mu razložili, da je že precej blizu turške meje, mu je stvar postala že precej jasna. Mladi policaj je prišel povedat, da so na žalost vse ekstra sobice zasedene. Kaj se hoče, »dag« je! Prefektu je bilo nerodno, da je njegova mogočnost tako klavrno odpovedala, in to prav pri tujcu, ki je doma na turški meji. Mučno mu je bilo, ko mi je predlagal: »Gospod, prav nerodno mi je, da vam ne morem ustreči. Vi ne veste, kaj je »dag«. (Dozdevalo se mi je, da razumem tudi že »Dag«.) Edino eno rešitev še vidim: kaj, če bi se danes zadovoljili z navadno celico, s tako, za navadne ljudi, ko so pa vse boljše sobe zasedene? Seveda vam bomo dali lepo slamnja-čo, jasno, da tudi vrat ne bomo zaklenili, sploh, počutili se boste kot, recimo, v skromnem hotelu. Takih celic imamo pa še precej prostih, pri nas je le malo zločincev,« je še potožil. Vendar se je enkrat našla priložnost, da prespim v zaporu in lahko se bom pri prijateljih pobohal, da sem bil tudi jaz že zaprt, čeprav samo na Norveškem. Pa mi vest le ni dala: če že prenočim v zaporih, moram to na neki način zaslužiti. Ne bi bilo lepo, da bi tako poceni zaslužil aureolo miučeništva. Toplo sem se zahvalil blagemu prefektu: »Ne bom vas nadlegoval, saj ste bili res ljubeznivi. Toda zdaj je že ena ura proč, ob treh je pri vas že dan, sprehodil se bom po pomolu in kar hitro bo minil čas.» Prefekt se mi je še enkrat opravičil, mi prijazno srsrnii desnico, me pospremil do vrat in mi rekel, naj se prihodnjič kar spet oglasim, po možnosti malo poprej, morda kar po telefonu, da me zdaj že pozna in da bom prihodnjič bolje postrežen. S tem so moji doživljaji s policijo izčrpani. Moram reči, da sem dobil o njej dobro mnenje, vsaj o norveški. Vendar moram zaradi popolnosti o tej noči poročati do konca, čeprav policija ne nastopa več. Odšel sem v ledeno noč, na pomol. Brr, kako je bilo mraz! Od daleč sem zagledal dva ameriška mornarja v spremstvu mične Bergenežanke. Utrnila se mi je genialna misel: »Kjer so mornarji, je tudi ladja. Brez dvoma imajo na ladji kakšno zasilno ležišče!« Ogovoril sem Američana, ki sta bila precej dobre vodje, čeprav jima pravzaprav ne bi bilo treba, saj »dag« ni bil njihov. Pa to ju očitno ni motilo. Razložil sem — to noč najmanj dvajsetič — svoj obupni položaj in ju vprašal, kje imata ladjo in če imata na ladji zame ležišče, samo za to noč. Bila sta prijetna fanta in sta ml razložila situacijo: da sicer imata ladjo in da ladja ima ležišča, da pa ladje ni v Bergenu, ker je šla nekam nekaj nalagat in pride šele čez tri dni, potem bi lahko spal kar pri njih, okej. Seveda nisem mogel počakati tri dni na ladjo. No, potem pa drugače, je rekel eden od njiju. Bllly, njegov prijatelj, gre prenočevat z Ingrid (menda ji je bilo tako ime), on, Bob, gre pa v hotel in naj grem kar z njim. Opozoril sem, da v hotelih še v kopalnicah . .. Jak, je rekel Bob po ameriško, on stanuje v hotelu, ki je čisto nov, pravzaprav niti do konca dozidan ni, tam se bo brez dvoma našla soba. Bob je imel prav: v novem hotelu sva našla še eno sobo, prav zadnjo; zastri sem okno, da me ne bi prebudilo sonce, ki pogleda izza ta-mošnjih Gorjancev že ob treh zjutraj. Bob me je še vprašal, kdaj me naj zjutraj zbudi. Rekel sem mu, naj me vzdrami o po! desetih, še bolje pa ob desetih. Bob je rekel okej in me s težavo spravil pokonci ob pol enajstih. Lepo je bilo v Bergenu in čez policijo ne rečem več žal besedice! Anekdote ® Med svojim bivanjem v Londonu je skladatelj Hdndel stopil v restavracijo in naročil natakarju: »Tri kosila!* Ko dolgo ni bilo nič, je mojster zaklical: »Za vraga, kaj pa počnete z jedačo?* Nakar se je natakar začudil: »Oprostite, hotel sem počakati, da se zbere vala družba.* Hdndel pa: »Kar mirno prinesite, družba sem jaz.* • Kar zadeva tek, bi se skladatelj Franz Abt lahko mirno kosal s Handlom. Nekoč se je Abtu hudo mudilo čez cesto in prijatelj ga je vprašal: »Kam pa s tako naglico?* »V hotel Schrader, na pečeno kokoš.* »Upam, da družba ni številna,* se je pošalil prijatelj, ki je vedel, kakšne količine pospravi Abt. »Brez skrbi.* je menil Abt, »samo dva sva — kokoš in jaz.* • Goethejev prijatelj in učitelj Felixa Men-delsona, Zelter se je povzpel do visokega položaja v nemškem glasbenem svetu. Ko je te- daj začel izhajati leksikon, se je Zelter takoj naročil nanj v samozavestnem upanju, da bo v njem našel tudi svoje ime. Ko je zadnji zvezek končno izšel in ga je Zelter odprl, je tam, kjer bi moral biti njegov življenjepis, prebral: »Zelter: srednjeveški izraz za konja, kljusd.* • Dirigent Hans von Biilow je slovel zaradi svojega pikrega jezika. Samo nedolžen primer: Neki glasbenik je Biiloivu igral svoje skladbe. Med igranjem je Biilow nenadoma na ste-žaj odprl okno in glasbenik se je presenečen ustavil. Tedaj je rekel Biilozv: »Prosim vas, kar mirno nadaljujte, to je samo zaradi soseda. Falot me s svojim truščem vsak dan jezi, pa se mu nisem mogel oddolžiti.* • Med vajo za koncert v Altenburgu je Liszt ukazal oboistu, naj na tem in tem mestu igra piano. Toda oboist je vzkipel: »Vi ste pa dobri! Če bi znal igrati piano, menda ne bi bil v Altenburgu!* ŠAH XV. šahovska olimpiada: 1. Sovjetska zveza - 2. Jugoslavija V bolgarskem letovišču Zlatni Pešci je bila pretekli teden zaključena XV. šahovska olimpiada, na kateri so sodelovale vse šahovske »velesile« sveta z najmočnejšimi zastopstvi. Po pričakovanju je najvišjo lovoriko znova osvojilo zastopstvo Sovjetske zveze, ki v nobenem srečanju ni položilo orožja. Boj za drugo mesto je zanesljivo odločila zase ekipa Jugoslavije, v kateri je nastopal tudi svetovni mlad nski prvak — Ljubljančan Parma. Tokrat popolna olimpijska ekipa Amerike, kljub optimističnim napovedim mladega velemojstra Fischerja, je zaradi nepričakovano visokega poraza proti zastopstvu Jugoslavije (1 :3) zasedla šele četrto mesto. Avstriji je sicer uspela uvrstitev v najboljšo skupino, kjer pa se je morala brez zmage zadovoljiti z zadnj:m mestom; v tej ekipa je nastopal tudi koroški velemojster Robatsch. Končni vrstni red finalne skupine: 1. Sovjetska zveza — 31,5 točke. 2. Jugoslavija — 28 točk. 3. Argentina — 26 točk. 4. Amerika — 25 točk. 5. Madžarska — 23 točk. NOGOMET Senzacija v Budimpešti; Madžarska: Jugoslavija 0:1 Popolnoma »prerojeni« Jugoslovani so zadnjo nedeljo sredi Budimpešte po desetletjih neuspehov in smole končno le uspeli. Enajsterica Madžarske je morala položiti orožje pred jugoslovanskim nogometom, ki je po gigantski borbi, v kateri pa kljub temu nobeno moštvo mi pokazalo posebnih tehničnih odlik, slavilo tesno vendar zasluženo zmago 1 : 0. Po nedavnem tesnem porazu z zahodnimi Nemoi na lastnih tleh so Jugoslovani z zmago v Budimpešti nad eno najboljših evropskih enajstoric ponovno potrdili, da tudi letos spadajo v sam vrh evropskega nogometa. V oktobru sta na sporedu še naslednji pomembni nogometni tekmi: Bolgarija proti Češkoslovaški in Zahodna Nemčija proti Franciji. V začetku novembra se bo v okviru tekmovanja za evropski pokal v Beogradu Jugoslavija pomerila z Belgijo, na Dunaju pa bo avstrijsko zastopstvo skušalo prekiniti serijo neuspehov z ugodnim rezultatom proti nogometašem z Apeninskega polotoka. BUrom