šMIlllllllllllllllllllllllllllIlllg:
^llllllllllllllllllllllllllllllluiE
POR A>RSt SLOVBNIÄ
=IIIIIIIMIIIIIIIIIIIIIIillllllllllllllllllllllllllllllllll||||||||n
2	Kakor ste se učili, je od Boga vse, kar je na svetu . . Vse je
od njega, le neumnost ne. Kar storimo zoper neumnost, je stor-S jeno po njegovi volji, ki je vsegaveden in ki je pamet na svet S
poslal. . . Veliko pa jih je tudi v naši deželi, veliko in preveč, ki = bi jim ne pomagalo, če bi Bog poslal nadnje vseh četvero velikih ter dvanajstero malih prerokov . . . Tisoč jih je in sedemdesetkrat sedemkrat tisoč, ki so tako ponižali svojo S pamet, da jemlje vbogajme od nespameti! Svoje spoznanje, 2 božji dar, so prodali za dobro južino, prvenstvo za lečo!	2
(HLAPCI)	5j
IVAN CANKAR
giiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiinmiiig
LETNIK XXXIII. - VOLUME XXXIII. FEB- MAREC 1982^PUBClSHEP MONTHLY BY: SLOVENIAN NATIONAL FEDERATION OF CANADA, 646 EUCLID AVE., TORONTO, ONT., KANADA,
Naročnina:
M6G 2T5 ŠTEV. 2&3. - No. 2&3.
Z zvišanjem poštnine z novim letom 1982. za skoraj 100% smo primorani, čeprav neradi, zvišati letno naročnino na $12,- (to je $1.-za posamezni mesečni izvod). Vsem, ki so plačali do danes že prejšnjo vsoto ($10.-) bomo list redno dostavljali. Vsled podražitvi tisku, prosimo za zvostobo naročnikov ter apeliramo na vse Slovence in Slovenke s prošnjo za podporo v Tiskovni sklad S.D.' Vsem, ki nas redno podpirajo, naša prisrčna zahvala!
Opomba: V januarski štev. S.D. je tiskovni škrat povzročil napako na drugi strani lista, kjer je bila navedena naročnina $6.- na leto, — izpred 3 let! Oprostite!
Uprava S.D.
—i 1EMMMFhmmm
Pomen barv, ki sestavljajo slovensko narodno-zgodovinsko zastavo:
- bela barva . . . pomeni zvestobo slovenskim narodnim vrednotam, spoštovanje družine, ljubezen in spoštovanje do slovenskega naroda;
-	modra barva . . . predstavlja nebo, Boga, živo, dejavno vero, vero kot kažipot in urejevavko zasebnega in javnega življenja;
-	rdeča barva . . . pomeni pripravljenost braniti slovenske narodne vrednote in če je potrebno zanje tudi žrtvovati življenje.
Kaj torej je slovenska zastava in kaj nam pomeni?
Slovenska narodno-zgodovinska narodno zgodovinske prelomnice,
zastava: bela, modra, rdeča, brez rdeče peterokrake komunistične zvezde, je zunanji, viden, trajen, in neoziraje se na morebitne
PRAVICE ČLOVEKA V JUGOSLAVIJI
Ameriško zunanje ministrstvo je v začetku februarja objavilo letno poročilo o položaju človekovih pravic po svetu. "Jugoslovani uživajo svobodo nove revije za književost in
potovanja in imajo dostop do mnogih tujih publikacij in radijskih oddaj. Jugoslavija spoštuje svobodo izseljevanja in se prizadeva za kritje gospodarskih potreb državljanov", je — med drugim — rečeno v poglavju, ki se nanaša na Jugoslavijo. Poročilo ameriškega	zunanjega
ministrstva kongresu pa tudi navaja: "Istočasno, Zveza komunistov .hyjoslaviie vzdržuie
monopol v politični oblasti in vlado nalaga precejšne omejitve no področju svobode politi&ega Izrazanja .
Vlaaa ne aopusca Krmite pokoj1 nega predsednika Tita, Zveze komunistov,	teorije
socialističnega samo-upravljanja, politike neuvrščenosti, prav tako tudi ne izjav dvoma v politiko bratstva in edinstva. Poročilo dalje navaja, da ima Jugoslavija več sto političnih jetnikov, da pa oblasti — kot vse kaže — posvečajo vedno večjo pozornost vprašanju človekovih pravic. Mučenje ni dovoljeno in č prav so pogoji v jugoslovanskih zaporih strogi, vendar niso nečloveški. Jugoslovani — na splošno — niso podvrženi samovoljnemu zapiranju in sodni procesi so običajno javni, razen kadar gre za državno varnost. Obtoženi imajo pravico do obrambe in jugoslovanski odvetniki dejansko branijo obtožene, čeprav vlada včasih izvaja pritisk na sodišča, posebej še v političnih slučajih. Pač pa je javno izražanje mišljenja političnih oporečnikov često zadušeno. In kadar vlada nastopa proti svojim kritikom, se poslužuje aretacij, sodnih procesov, denarnih kazni, opozoril, zapornih kazni ali kombinacije teh ukrepov. Poročilo ameriškega	zunanjega
ministrstva tudi omenja, da teroristična aktivnost določenih •¿migrantskih skupin vedno prizadene jugoslovansko vlado ter da zaradi te aktivnosti gleda na politično miselnost in akcije disidentov v državi kot na propagando teh emigrantskih skupin. — Rečeno je tudi, da je vprašanje narodov in narodnosti še naprej eden glavnih problemov v Jugoslaviji. V preteklem letu je bilo več hrvatskih intelektualcev obsojenih na zaporne kazni in po nemirih v Kosovu je več kot 200 oseb sodišče poslalo v zapor do 15 let. Toda v tej zvezi poročilo poudarja, da je jugoslovanska vlada mnogo napravila za zavarovanje pravic narodov, ki sestavljajo državo. — V Jugoslaviji je moč brez težav najti tuje knjige, revije, časopise in filme, čeprav obstaja cenzura poedinih primerov tega tiska. In skupina slovenskih intelektualcev je dobila dovoljenje za izdajanje
kulturo, čeprav je to partijsko vodstvo kritiziralo. Podobna prošnja srbskih intelektualcev pa je bila odbita. — Poročilo ameriškega	zunanjega
ministrstva tudi pravi, da Jugoslavija v sodelovanju z Visokim Komisarijatom Združenih narodov nudi pomoč beguncem na poti v države tretjega sveta. Dalje, pravi, da je okoli 800 tisoč jugoslovanskih državljanov na delu v Zahodni Evropi ter pristavlja, da v Jugoslaviji ni ovir kar se tiče izseljevanja , povratkov in prenosa zaslužka domov.
Nekdaj dni po objavi poročila ameriškega	zunanjega
ministrstva pa je zasebna, mednarodna organizacija za človekove pravice AMNESTY INTERNATIONAL s sedežem v Londonu objavila svoje poročilo o položaju človekovih pravic po svetu, ki glede Jugoslavije ugotavlja, da se je zelo povečalo število oseb, ki so zaprte zato, ker so kritizirale uradno jugoslovansko politiko. V 50 strani dolgem poročilu je rečeno, da se je število političnih preganjanj, ki se je v letu 1980 skoraj podvojilo, od tedaj še zelo povečalo. Po demonstracijah na področju Prištine in Kosova — lansko leto — je bilo aretiranih nad 800 oseb albanskega porekla. Poročilo organizacije Amnesy International dalje pravi, da so v Jugoslaviji obsojeni mnogi politični jetniki na temelju nejasno definiranih zakonov, ki kaznujejo izražanje lastnega mnenja. Med tem ko je večina v zaporih le en ali dva meseca, pa so nekateri obsojeni na zelo visoke kazni, celo do 15 let.
Organizacija Amnesty International je lani adooptiraia 65 jugoslovanskih političnih jetnikov kot jetnike prepričanja; kot so označeni tisti, ki so v zaporu zaradi nenasilnega izražanja svojega prepričanja. Organizacija preučuje še nadaljnih 25 slučajev. Povprečna kazen teh je sedem in pol leta zapora.
V poročilu so dalje opisani jugoslovanski zakoni, po katerih so ljudje zaprti in opozarja, da so ti zakoni pogosto v nasprotju z obveznostmi, ki jih je prevzela Jugoslavija v mednarodnih sporazumih o človekovih pravicah.
Poročilo mednarodno ugledne organizacije za zaščito človekovih pravic po vsem svetu opisuje politične procese v Jugoslaviji, pri katerih so obrambni dokazi
družbeno-politične prevrate in spremembe, nespremenljiv simbol vseh slovenskih narodnih vrednot, slovenske narodne bit-nosti, vsestranske narodne rasti, narodnega hotenja, narodnega ponosa in upanja na lepšo, pravičnejšo bodočnost slovenskega naroda.
Slovenska narodno-zgodovinska zastava kot zunanji simbol nevsi-ljeno koordinira in v nas neprestano sinkronistično oživlja vse slovenske narodne vrednote.
Slovenska narodno-zgodovinska zastava nas tiho, nesprestano opominja na naše pravice in dolžnosti, ki jih imamo kot sinovi in hčere slovenskega naroda. Opominja nas na pomembnost slovenskih vrednot v narodno-kulturnem, družbenem in gospodarsko-političnem življenju.
Slovenska narodna-zgodovinska zastava je dalje tudi simbol slovenskega narodnega prazničnega razpoloženja in praznovanja narodno pomembnih dni; v dneh stiske pa zborni klicar na obrambo domovine in njenih vrednot.
Vse to, in še vec, nam pove slovenska narodno-zgodovinska zastava na znotraj, v življenju slovenskega naroda tako v matični domovini, zamejstvu in zdomstvu. Na zunaj, v očeh drugih narodov, pa je naša narodno-zgodovinska zastava spoznavni simbol, da slovensko zemljo lasti in poseduje naš slovenski narod z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki logično slede iz tega, tisoč let in čez starega, neizpodbitnega zgodovinskega dejstva.
Slovenska narodno-zgodovinska zastava je že po bistvu samem nad strankami, tako rekoč iztrgana iz časa, vendar vedno in povsod prisotna.
Slovenska narodno-zgodovinska zastava je simbol, kažipot naših tisočletnih sanj in upov, zato druži, pomirja, spravlja razprte duhove, navdušuje in nikoli ne razdvaja in ustvarja malodušja med slovenskim narodom.
Rojstvo slovenske narodno-zgodovinske zastave je leto 1848. To dobo imenujemo tudi pomlad evropskih narodov. To leto je za nas Slovence važno tudi zato, ker je v tem letu štiriinštirideset slovenskih izobražencev izdelalo v novejši slovenski zgodovini p^rvi vseslovenski politični program, ki je prerastel pokrajinsko miselnost in poudaril vseslovensko idejo v ozemljsko združeni in svobodni Sloveniji. Ob tej priliki so slovenski izobraženci na Dunaju po burni debati končno sprejeli kranjske barve: belo, modro, rdečo za vseslovensko narodno zgodovinsko zastavo. Od takrat naprej je slovenska narodno-zgodovinska zastava vihrala na naših taborih, bodrila, navduševala in po prvi
pogosto izključeni, pogoji v zaporih pa taki, da škodujejo zdravju. Tisti, ki so izpuščeni, pa težko najdejo zaposlitev.
Po tem poročilu so med jetniki pripadniki vseh jugoslovanskih narodov in narodnostnih skupin, duhovniki ter zagovorniki politične spremembe ali pa samo svobodnejšega razpravljanja.
svetovni vojni, na žalost samo za	imenovana tudi, kakor sem že
kratek čas, ponosno zaplapolala	poudaril,
že v svobodni Sloveniji.	narodno-zgodovinska,zato pristno
Toliko o naši narodno-	slovenska; druga, po sloven-
zgodovinski, pristni slovenski	skemu narodu sovražnih silah
zastavi, ki jo priznajo vsi zavedni	oktroirana zastava, danes urad-
Slovenci v matični domovini	na, sedanje komunistične
Slovenije, v zamejstvu in	republike Slovenije, sicer prav
zdomstvu.	tako bela, modra, rdeča, vendar
Na žalost in veliko nesrečo pa	oskrunjena s komunistično
imamo danes Slovenci dve	peterokrako rdečo zvezdo, zastavi: ena bela, modra, rdeča,
Kaj vse se je dogajalo in se še dogaja pod vihranjem oskrunjene slovenske zastave?
V kratkem kronološkem pregledu najvažnejših dogodkov bomo našli odgovor. Zametki protislovenskega delovanja
komunisti vrgli tudi na steber slovenskega naroda, slovenskega kmeta. Zakaj? V svobodnem slovenskem kmetu so videli svo-
sedanjih
komunističnih jega največjega sovražnika,
nosilca izvirnih slovenskih demokratičnih osnov z ukorenin-
oblastnikov segajo že v predvojna leta druge svetovne vojne.
S podpisom prijateljske jenim političnim procesom in z pogodbe med nacistično Nemčijo vrojeno konstruktivno uporniško
in Sovjetsko zvezo, katero sta podpisala Ribbentrop in Molotov 1939. leta, se je protislovenska komunistična delavnost očitno povečala in sistematično poostrila. Od takrat naprej so slovenski komunisti - prav tako tudi vse komunistične stranke po svetu! - odkrito sodelovali s Hitlerjevo Nemčijo.
Ob nacističnem napadu na kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. leta so slovenski komunisti z letaki in dejai ji sabotirali in slabili odpor * "oti Hitlerjevim hordam, načrtno sirili med vojaštvom in civilnim prebivalstvom malodušje, poveličevali načisticno Nemčijo, blatili in napadali pa zapadne demokratične zaveznike.
Po nacističnem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. leta, so slovenski komunisti z rdečo peterokrako zvezdo oskrunjejo slovensko zastavo začeli med trpfečim slovenskim narodom še z vsiljeno, po kominterni načrtno inscenirano, neosvobodilno komunistično revolucijo, v kateri so množično pobijali vidnejše Slovence z vseh področij slovenskega narodnega življenja, podirali križe, rušili kapelice in druga sveta znamenja ob križpot-jih.
S komunistično neosvobodilno revolucijo je tesno povezana največja komunistična laž, namreč, da so se borili za združitev in osvoboditev slovenske zemlje. Mnogi so jim sicer verjeli in se jim pridružili. Vsak pošten Slovenec je za osvoboditev slovenske zemlje in narodno svobodo. Na žalost se ni niti eno, niti drugo uresničilo. Z narodnimi osvobodilnimi gesli so slovenski komunisti podlo varali slovenski narod in prikrivali svoje diabolične cilje: ustvariti zmedo, preplah; priti na oblast in s terorjem vsiliti slovenskemu narodu komunizem! Iskrene slovenske borce, ki so se jim v dobri veri pridružili, so kruto prevarali in jih za plačilo po končani vojni še snovno in duhovno zasužnjili. Mnoge pa, ki so odkrito poudarjali slovenske narodne pravice, so hladnokrvno odstranili in pobili.
Po končani drugi svetovni vojni je komunistična strahovlada v Sloveniji ob vihranju oskrunjene slovenske zastave v Kočevskem Rogu in drugih krajih, poklala 13,000 slovenskih domobrancev, resničnih borcev za slovensko svobodo in neodvisnost. V nekaj tednih so pomorili skorajda celo mlado slovensko generacijo in s tem v nebo vpijočim dejanjem smrtno ranili slovenski narod. Pomorili so jih zato, ker so bili zavedni, verni Slovenci in pro-tikomunisti!
Z istim sadizmom so se
miselnostjo, ki so skozi vsa stoletja naše burne zgodovine branile in vsestransko utrjevale slovensko narodno rast. Kaznovali so ga z razlastitvijo njegove zemlje in tako nasilno prekinili nje^vo tisoč let in čez staro navezanost na slovensko zemljo.
Sedanjim komunističnim oblastnikom ni prav nič za slovenski narod. Njim je le za oblast. Slovenski narod nima zanje nobenega pomena. Odkrito in javno izpovedovati slovenstvo in se navduševati za slovenske vrednote, delati za slovensko stvar, je danes v komunistični Sloveniji zločin in tiste, ki so to na ta ali oni način poskušali, so jih javno ožigosali, oblatili kot temne elemente,prenapeteže in pahnili v ječo.
Razkroj slovenske narodne zavesti pospešuje že vsa povojna leta načrtna, brezbožna, pro-tinarodna komunistična vzgoja mladine.
Slovensko narodno propast je pokojni Edvard Kardelj napovedal že med slovenskemu narodu vsiljeno komunistično, neosvobodilno revolucijo, ko je dejal: "Nam gre le za to, da pridemo na oblast. Če pa Slovencev ne bo več, bomo druge naselili!" Njegova medrevolucijska, protislovenska napoved se danes v polni meri uresničuje.
Za zamejske Slovence v Italiji, Avstriji in Madžarski pa je Edvard Kardelj v svojem protislovenskem gnevu javno priporočal še tako imenovano raz-narodovalno "politično fratelanco neposrednega sosedstva", z drugimi besedami povedano: pustiti Slovence v zamejstvu v nemilost slovenskemu narodu nenaklonjenih, naravnost sovražnih sosedov in njihovim nestrpnim političnim strankam.
Uradno stališče slovenskih oblastnikov v komunistični republiki Slovenije je bilo in je še danes, da naj se zamejski Slovenci vključijo v obstoječe, slovenskemu narodu sovražne komunistične stranke.
Slovenija je danes samo še na papirju, zgolj administrativna enota, brez narodne vsebine, v kleščah komunističnega in srbskega imperializma. Načrtno jo naseljujejo s Srbi, Bosanci in drugimi južnjaki. Danes je v Sloveniji že nad dvestopetdeset tisoč tujcev in ne več kot sezonski delavci, gostje, pač pa že kot pravi gospodarji. V načrtu so že gradnje osnovnih, srednjih in visokih šol izdajanje časopisov, gradnja pravoslavnih cerkva, muslimanskih mošej in vpeljati srbski jezik v zaenkrat še slovensko upravo. Za popravila slovenskih cerkva, zgodovinskih zgradb in spomenikov pa danes v
1. decembra lani je kanadski ministerski predsednik g. P.E.Trudeau sprejel v Ottavvi v parlamentu predstavnike kanadske etnične tiskovne federacije. Predstavil je delegacijo minister za Večkulturnost g. Jim Fleming. Stoje od leve na desno: g. J. Fleming, -minister za Večkulturnost, kanadski ministerski predsednik g. P.E.Trudeau, predsednik kanadske etnične federacije g. Dr. Joseph Kirschbaum (Slovak), g. Roy Mah iz Vancouvra - direktor federacije (Kitajec) in tajnik federacije ter predsednik etnične tiskovne zveze za Ontario - naš urednik g. V. Mauko.
komunistični Sloveniji ni denarja.
Na Krasu je še vedno pripravljen a trenutno taktično odgoden velesrbski načrt o razlastitvi slovenske zemlje, kjer bodo z Italijani zgradili novo industrijsko kolonijo, naseljeno s Srbi in drugimi tujerodci, ki bo kot posebna administrativna enota podrejena Belgradu, to se pravi Srbom, na katere bo na veliko našo, slovensko škodo z lahkoto vplivala italijanska agresivnost.
Tej za slovenski narod porazni ugotovitvi slede nadaljnje usodne posledice, ki hrome slovensko narodno rast:
—	povojna množična izselitev, stalna in sezonska,
—	splošno gospodarsko obubožanje,
—pomanjkanje delavcev,
—	skrajni materializem
— blazna potrošnja miselnost, ki se vsebinsko izraža v znanem reklu: carpe diem!
Načrtno slabljenje slovenskih življenjskih moči je nedavno zaskrbljeno priznal tudi slovenski cerkveni dostojanstvenik, ko je dejal: "Danes obstoja v Sloveniji velika nevarnost, da Slovenci kot narod popolnoma izginemo, izumremo!"
Vse tisto, kar je reševalo naš narod v preteklosti kot na primer: močna, dejavna vera, zdrava številna družina, zdrav kmečki rod, živa narodna zavest... je sedanja komunistična elita oplju-vala, oslabila in zatrla. In prav s tem protinarodnim, genocidnim dejanjem so ga slovenski komunisti obsodili na počasno umiranje, smrt.
Kaj pomeni z rdečo zvezdo omadeževana slovenska narodno-zgodovinska zastava?
Sedanja oskrunjena slovenska zastava, na kratko povzeto, pomeni:
1.	diabolično teptanje in preziran-je slovenskih vrednot, narodnih svetinj;
2.	genocidno politiko, ki jo slovenski komunisti že od vsiljene komunistične neosvobodilne revolucije sem pa vse do danes načrtno izvajajo nad slovenskim
Slovenski narod
Slovenski narod je v preteklosti veliko trpel. Trpljenje ga je utrdilo. Prepričan sem, da bo slovenski narod prestal tudi sedanjo preizkušnjo in izšel iz nje izčiščen, narodno zaveden . . .
Z živo vero, s trdnim upanjem in neizmerno ljubeznijo do slovenskih vrednot bo mogoče zaustaviti propadanje slovenskega naroda.
S Krpanovo močjo se nam bo uresničila prošnja, ki jo tako pomembno izraža slovenska pesem: Slovenska zemlja: "Svet bi na dlani nesel v zavetje, cela bi stala naša posest!"
Slovenska neomadeževana
narodom;
3.	duhovno in snovno zasužnjenje slovenskega naroda;
4.	popolna negacija slovenstva. Težko se je sprijazniti s
tragičnim dejstvom, da slovenski narod propada, izumira. V narodno propast so ga pahnili slovenski komunistični oblastniki s svojo genocidno politiko.
noče umreti . . .!
narodna-zgodovinska zastava je danes priznana in spoštovana le v zamejstvu in zdomstvu. V komunistični republiki Slovenije pa uradno prezirana, zaničevana, teptana ... i
Trdno verujem, da bo v bližnji bodočnosti slovenska narodna-zgodovinska zastava: bela, modra, rdeča, zopet oživela zdaj teptane slovenske vrednote in ponosno zavihrala v ozemeljsko združeni, svobodni Sloveniji, v mednarodno priznani slovenski državi!
Luka Dolenje
•	Nemški časopis „Kanada Ku-rier" med drugim poroča, da v Vzhodni Nemčiji pripravljajo profesionalce za prevzem del v Poljski, če bi se tam stvari še poslabšale. Neizvežbane poljske delavce pa bi poslali v sosedne komunistične države, da bi jih tam držali pod varno in gotovo ..ideološko kontrolo".
•	V Vzhodni Nemčiji, - po istih poročilih, dajajo tudi nasvete, kaj storiti v slučaju atomskega napada. Naslov knjižice je „Pomagati in zaščititi".
•	Letonski časopis Latvija Amerika poroča da je lani v jeseni blizu poljske meje pri vežbah eksplodirala nuklearna podmornica in da je 43 preživelih mornarjej
tajno v bolnici v Rigi, kjer umirajo počasi vsled radiacije pri eksplosiji. Isti časopis tudi poroča, da je njihov oporečnik V Kalnens videl, da so bili politični priporniki v koncentracijskem taborišču odpravljeni v tovarno automobilov "Lada" za izdelovanje volanov.
• Nemški list "Kanada Ku rier poroča tudi iz Berlina, da so opazili po poročilih švicarskega lista „Internationale Wehrrevue (I.W.R.) na poljskem oddelke v poljskih uniformah, katerih moštvo ne govori poljsko. Pravijo, da so že 1980 imeli v divizijskem poveljniškem mestu Brest na sov jetski meji 25.000 takih poljskih uniform.
sLovensk*
FOR A FREE SLOVENIA	** " *
Subscription rates
$12.0« per year $1.00 single issue. Advertising 1 column x 1" $4.20
Published monthly by Slovenian National Federation of Canada 646 Euclid Ave., Toronto SLOVENSKA DRŽAVA izhaja prvega v mesecu
Letna naročnina znaša: Za ZDA in Kanado $12.-, za Argentino 750,- pezov. za Brasilijo
180,- kruzeirov, za Anglijo 60,- šilingov, za Avstrijo 160 šilingov, za Avstraluo
10,-avstr. £, za Italijo in Trst 2400,- lir. za Francijo 1800.- frankov.
Za podpisane članke odgovarja pisec. Ni nujno, da bi se avtorjeva naziranja morala
skladati v celoti z mišljenjem uredništva in izdajatelja.
Cena za letalsko pošlo po predhodnem dogovoru.

pa-ggs»
Od 13. marca do 12. aprila bodo „točili" javorjev sok („maple syrup season") pri Bruce's Mill in v Kortright Centru za konser-vacijo. Odprto dnevno od 10. dopoldne do 4. popoldne. Moderni in indijanski način.Vabljeni.Pravtako in v večini „Konservations" v Metro okolici tudi smučanje v naravi — seveda vse odvisno od vremena in snežnih razmer!
^m the metropolitan toronto and region conservation authority
mm m
ZBOGOM, DOMOIIRANKA!
—. (.rAbo/L"- /tez , trv- /-i )
Poslovilni govor starešine D. S. P. B. — TABOR ARGENTINA, lic. I. Korošca ob odprtem grobu pok. ge. KSENIJE RUPNIK dr. KOCIPROVE.
Ni se še usedla zemlja na pokopališču v Villegas, kamor smo položili Zin-ko Rupnikovo, in zopet stojimo pred sveže odprtim grobom.
Kisa, Ti odhajaš! — Pomlad je prišla... in Ti odhajaš za vedno od nas...!
Kakor da bi te nerodne ilovnate kepe prsti padale prav na srce, tako tesno nam je ob Tvojem odhodu.
Ko premišljam Tvojo življenjsko povest, posebno zadnjih let, se mi zdiš utelešena podoba Domobranstva; z nadčloveškim pogumom, v njemu enakem trpljenju, s silno voljo do življenja in z velikim slovenskim srcem.
V vseh mogočih številnih boleznih teh dolgih let je bilo Tvoje življenje nenehna daritev trpljenja. Rezali so Te pri živem mesu in Ti vrtali kosti, kolikokrat se jim je zdelo; in Ti si vzdržala. Trpljenje se je zagrizlo v Tebe, da Ti izpije poslednje kaplje krvi, toda ni Te strto, kajti v teh že redkih kapljah je bilo zgoščene toliko življenskc sile in ljubezni do vsega, kar je našega: do trpečega naroda doma, do naše krvi, ki umira razmetana po tujem, do naše nekončane borbe. Da do Tvojih najožjih — brata Ženjo z družino, sina Nika z družino in do Tvojega dobrega, zvestega Stanka, ki je 3 Tel>oj delil vso bolečino in, kadar je bilo najtežje, pogoltnil solzo, ki mu je silila v oči, da Ti je prihranili najhujše!--
Prebolela si težke zime Tvojih bolezni — junaško in brez- tožbe _ in
po vsem tem vidno okrevala; že je šlo na bolje---
---Pa se je približala pomlad in z njo zahrbten udar, ki ga nihče
ni pričakoval.---
O Beg, kako skrivnostna so Tvoja pota! —
Kisa, občudujem Tvoje junaštvo in se klanjam Tvojemu spominu _
»pominu velike slovenske žene, ki je kljub veličini in položaju ostala skromna v življenju in v smrti. Nisi prosila ne zdravja, ne blagostanja zase. Tvoje veliko srce je mislilo le na druge in ljubilo do zadnjega... ZATO NI MOGLO UMRETI!
Se prejšnji teden, že, ko si slutila, da odhajaš, si prosila:
„Dobri Bog«, pa naj bo ker Ti veš, če je prav tako; toda daj mi vsaj še pet dni srečice pri mojem dobrem možeku... vsaj še oet dni pri mojem Stanku!" ... In dobri Bog je čut Tvojo skromno, a silno — poslednjo željo.
Draga Kisa, dobojevala si, kakor naši mrtvi bataljoni; prav kakor njih je tudi Tebe pomlad poklicala v svoj objem.
Ker smo Te imeli radi, zares prisrčno radi, zato nam je tako hudo ob Tvoji ločitvi. Toda naša žalost so bo utopila v Tvoji sreči, ker vemo jo lepo, neizmerno lepo. Iz Tvojega ang. lskega sim-hljaju' na mladostnem obrazu sem to bral.
Sedaj s. pri Tvojih in naših dragih. Sedaj si spet v naročju pri Tvojem papanu ------1
Odpočij se, draga Kisa, v tuji zemlji, ki Ti je domača!
In ko bodo preko kalne Srebrne roke zavele pomlad prinašale pozdrav iz Slovenije, ki si jo tako ljubila
ZBOGOM, DRAGA KISA!
ZBOGOM IN NA SVIDENJE, TI NAŠA DOMOBRANKA!
TORONTO
• Itedni občni zbor Slovenske Hranilnice in Posojilnice J.E.Kreka za leto 1981. je bil 7. februarja 1982. ob lepi udeležbi članstva, kot vsako leto, ob drugi uri popoldne — v slovenski cerkveni dvorani na 609. Manning Ave. v Torontu.
Po redni registraciji članstva in pozdravu predsednika g. Ivana Zakrajška so po odobritvi prebranega zapisnika prejšnjega občnega zbora sledila poročila glavnega odbora, poročilo blagajnika ter poročili kreditnega in nadzornega odbora.
Sledila je odobritev dividend (za poslovno dobo 1981. so razdelili po ključu: jan.-junij 11%, julij-sept. 12%, in okt.-dec. 13%, skupno $949.477.92,- denarni promet v letu
la Ti
.i|».!;njnent
ilne sap,:, Tj |,odo
1981. je presegel vsoto 11,000,000 dolarjev.) in volitev odbornikov (odborniška doba je potekla g. I. Zakrajšku in g. J.Mesecu, članu kreditnega odbora g. J.Mihevcu in članku nadzornega odbora dr. F. Habjanu! Vsi so bili predloženi kot novi kandidati in bili ponovno izvoljeni na odprta odboniška mesta!) ter izvoljenim čestitamo za izkazano zaupanje!
Iz poročila je tudi razvidno, da je posojilnica dala v letu 1981. skupno 114 posojil in sicer 78 osebnih v višini $305,322.- in 36. hipotečnih v višini $1,264.500.-, to je skupno $1,569.322,- posojil. Sledile so slučajnosti in zaključek, ki se je razvil v prijateljski pogovor za pogrnjenimi mizami polnih prijetnih okrepčil.
Iz celoletnega poslovanja Zadruge se vidi nje priljubljenost,
potrebnost in — zaupanje članstva. Glavni urad iste je na 646 Euclid Ave. v Torontu, Ont. M6G 2T5, tel: 532-4746 in pisarna v New Torontu na 731 Browns Line.
OP-
• 14. feb. 1982. je imela domobranska organizacija „Tabor" v mali cerkveni dvorani v New Torontu pri cerkvi Brezmadežne s čudodelno svetinjo svoj redni občni zbor, ki ni imel volitev, ker je sedanji odbor bil lani ozvoljen za dobo dveh let! Zanimivim poročilom odbornikov in pododborov je sledila živahna debata, ki je pokazala v vsej širini potrebnost in pomembnost te organizacije, ki podpira pomoči potrebne iz časa revolucije (1941-1945). OP—
• DOM LIPA — Pred nami je nova delovna doba. Zanimanje za starejši rod zajema širše kroge tako, da je organizacija Združenih narodov oklicala leto 1982 za leto starejših. Vidimo, da v skrbi za naše starejše brate in sestre nismo edini. Znano je, da poleg pokrajinskih zavodov za starejše in onemogle obstoja v mestu Torontu že precej narodnostnih starostnih domov. In vsa znamenja kažejo, da se bo tem ustanovam kmalu pridružil slovenski starostni dom Lipa. Leto 1982 je za Dom Lipa čas velikih odločitev. V času tiskanja tega poročila je na občini Etobicoke v teku odoboritev osnovne prošnje za gradbeno dovoljenje (rezoning). Prosimo Svetega Duha, da v telesno in duhovno korist naših rojakov, ki že sedaj čakajo za vstop v Dom Lipa, razsvetli z usmiljeno in dobrohotno mislijo srca vseh merodajnih občinskih svetovalcev in sosedov našega posestva na 52 Neilson Drive.
Anketa, ki jo je Pripravljalni odbor izvedel v decembru, je pokazala, da so načrti za Dom Lipa pravilni. V prvi stopnji bo pripravljen prostor za petdese« oseb, ki bo takoj zavzet. V rudarskih naselbinah severnega Ontari-ja živi mnogo starejših slovenskih vdov, ki žele pokojnega bivanja v domačem okolju v družbi toront-skih rojakov, ki so v decemberski anketi izrazili željo po vstopu v Dom Lipa. Občni zbor 31. januarja '82 v cerkveni dvorani Brezmadežne je obiskalo le petdeset udeležencev — vzrok je bil zimski vihar — , ki so pazljivo sledili poročilom. Poleg odborove liste kandidatov ni bilo novih predlogov. Tako so bili za dveletno dobo izvoljeni Babič Lojze, Blatnik Albim, Cekuta Peter, Martinčič Milan, Pollice-Ferkulj Marta, Svetina Lojzka.
Iz poročila blagajnika Albina Blatnika vidimo, da ima ustanova Dom Lipa (The Slovenian Linden Foundation) ob koncu leta 1981 kapitala $315,304.70. Knjigovodsko poročilo je pripravil Miha Jan. Hvalevredno in Bogu dopadljivo dobro delo je spominjati se pokojnih z darom v gradbeni sklad Doma Lipa. V letu 1981 je za 21 pokojnih darovalo 131 darovalcev $8344.
Babič Lojze, predsednik finančnega odseka Doma Lipa, ki skrbi za ljudske prireditve, poroča, da je v gradbeni sklad v 1. 1981 vložil nad $20,000. Pri tem delu je sodelovalo 65 oseb.
Predsedmnik Peter Cekuta je poročal podrobno o izidu decemberske ankete med našimi starejšimi.
Naša želja za 1. 1982 je, da ideja Doma Lipa po skupnem delu in žrtvah postane realnost - poslopje na 52 Neilson IJrie, Etobicoke, Ontario, M9C 1V7,kamor pošiljajte prošnje, nasvete, želje in darove.
V	januarju so darovali za pokojne:
za Marijo Kus $75 John Kus (Calgary), $20 T. Seljak, za Viktorja Trčka in E. Medveda $50 Drago Ložar, v spomin dr. V. Meršola $30 rev. F. Skumavc,
za Pavlino Anzelc $25 F. Osredkar, $10 N.N., $5 Walsylyshyn,
za Jakšetovo mamo $20 J. Grebene, $10 J. Račnik, ob drugi obletnici smrti moža Toneta $50 M. Juha.
V	gradbeni sklad Doma Lipa: $100 KŽL župnije Brezmadežne $50 (sedaj že pokojni) Jakob Mesec.
Ponosni smo, da smo Kanadčan
Narod s širokimi obzorji in neomejenimi možnostmi, zemlja napolnjena z obljubo — Kanada, ki jo ljubimo.
Ponosni smo da smo sodelavci v tej edinstveni konfederaciji, bogati na različnih kulturah, sedaj obnovljenih v skupnih povezavah. Naša nova ustava je še en poseben korak v gradnji svetlejše bodočnosti.
Government of the Province of Ontario William G. Davis, Premier
Thomas L. Wells, Minister Ontario Ministry of Intergovernmental Affairs
Hvala vsem in tisočkrat Bog povrni !
A. Resnik
(Pripis uredništva: Pozivamo vse Slovence v Kanadi,da podpro „DOM-LIPA" starostni dom Slovencev v Torontu!)
Cleveland
Novice
Ohio, USA
•	V drugi polovici januarja je v Clevelandu zadela možganska kap znanega profesorja zgodovine dr. Jožeta Felicijana. Od doma so ga pripeljali v bonišnico St. Vin-cent v Clevelandu. Ker je možganska kap paralizirala vse telo, smatrajo zdravniki njegovo stanje za zelo resno, vendar pravijo, da se je njegovo stanje po tednu nekoliko izboljšalo, je pa še vedno silno resno. Dr. Felicijanu, prijatelju in zavednemu Slovencu želimo čimprejšnjega in čim boljšega okrevanja! (P-c) ■■■iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
•	Kanadčani so začeli jesti vedno več zdoma - enako kot že preje prebivalci ZDA. L. 1969 so porabili 77.79% denarja, ki so ga izdali za hrano, v domačem'gospodinjstvu, 1. 198 pa samo še 69.31%, Opazovalci so mnenja, da bo povečana draginja ta razvoj ustavila in da bodo ljudje zopet več kuhali doma.
•	Kajenje je vedno dražji užitek za kadilce. Nekdo pa je izračunal, da imajo zgubo s kadilci tudi podjetja - $4.789 na leto za vsakega kadilca.
•	Novi izvršilni ravnatelj Mednarodne zadružne zveze v Londonu je Andre E. Saengar. Po rodu je Švicar. Deloval je v 60 različnih državah za razne mednarodne organizacije in obvlada francoščino, angleščino, nemščino, spinščino in italijanščino. Pred nastopom nove službe je bil zastopnik Mednarodne zadružne zveze pri Mednarodnem uradu dela ter uradu OZN v Ženevi. Prejšnji ravnatelj dr. S.K. Saxena se je naselil v Kanadi.
•	Število družin, v katerih sta
mož in žena zaposlena izven doma, je v ZDA naraslo od 39.3% vseh družin 1. 1970 na 50.2% vseh družin 1. 1980.
• Gonja proti katoliški Cerkvi NA HRVAŠKEM se je zaostrila. Celó „veliki starec" Bakarič je v pogovoru z nekim časopisom podsmehljivo pripomnil, da se sodišča njega dni, pred vojno, niso vedno držala predlogov državnih pravnikov, ker „so bila tedaj pač neodvisna". Pri sedanjih procesih v Zagrebu in v Bosni je značilno, da branilcev sploh niso poslušali, čeprav so ti lahko v različnih primerih dokazali protislovja in samovoljno sestavo obtožbe.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, Frankfurt, 30. nov. 81/6.
• MEJNI PREHOD OTEŽKOČEN
Na mejnih prehodih iz Avstrije v Jugoslavijo so tokrat jugoslovanske carinske oblasti prvič uresničile določbe o deviznih omejitvah. Posledica tega je bil 10 kilometrski zastoj na avstrijski strani in do pet ur čakanja.
Pred nekaj časa je Jugoslavija odredila, da je vnaprej dovoljeno le še enkrat na leto vzeti s seboj 1500 dinarjev, kar je bilo prej dovoljeno pri vsakem prestopu meje. Avstrija je Jugoslavijo opozorila, da bi bilo to odredbo mogoče uresničevati le z veliko birokracijo, to bi pa lahko vplivalo na obmejni promet in na dobro sosedstvo.
FRANKFURTER ALLGEMEINE ZEITUNG, Frankfurt, 26. okt. 81/1.
• Sovjetski vladni časopis Izves-tija je očital atomskemu fiziku SAHAROVU, da poskuša svoje osebne družinske težave spremeniti v „svetovno krizo". Komu je pravzaprav podelil 1975 norveški odbor Nobelovo nagrado za mir: Brežnjevu ali Saharovu? Ce Brežnjev, ki si je sam podelil Leninovo nagrado za mir, preganja Saharova, preganja s tem bojevnika za mir, ki ga je zelo ugledni mednarodni odbor počastil za njegovo prepričljivo zavzetost za mir.
FRANKFURTER ALLGENMEINE ZEITUNG, Frankfurt, 8. dec. 81/8.
•	Franc Šetinc: „Marsikje so vrata za OBJEKTIVNO INFORMACIJO zaprta . . . Aktualnih problemov ne bomo razrešili z zapiranjem vrat novinarjem."
DELO, Ljubljana, 23. okt. 81/2.
•	V sedanjem POLJSKEM PARLAMENTU sedi na poslanskih stolih ljudska fronta: ta — kot je to po komunističnih državah običaj — glumi svobodne volitve z 99,9 odstotnimi izidi, ki so pa v resnici le komunistično orodje za prikrivanje dejanske diktature.
SÜDDEUTSCHE ZEITUNG, München, 12. okt. 81/4.
• Brazilski „rdeči" nadškof CAMARA: „Se na misel mi ne pride, da bi prešel iz nečloveškega kapitalizma v nečloveški komunizem."
DER SPIEGEL, Hamburg, 2. nov. 81/185.
. Council of National Ethnocultural Organizations of Canada ! 425 Gloucester Street Ottawa, Ontario KIR 5E9 (613) 232-1681|
1	I
Se o Novi kanadski ustavi. . .
Minister za Veckulturnost, g. Jim Fleming sporoca, da bodo po novi konstituciji ohranjene vse veckulturnosti Kanade in da besedilo ni nic izpremenjeno ter se glasi:
Section 27 of the Charter of Rights and Freedoms reads:
"This Charter shall be interpreted in a manner consistent with the preservation and enhancement of the multicultural heritage of Canadians." • - -Dalje:
Section 15 of the Charter reads: "(1) Every individual is equal before and under the law and has the right to the equal protection and equal benefit of the law without discrimination and, in particular, without discrimination based on race, national or ethnic origin, colour, religion, sex, age or mental or physical disability. (2) Subsection (1) does not preclude any law, program or activity that has as its object the amelioration of conditions of disadvantaged individuals or groups including those that are disadvantaged because of race, national or ethnic origin, colour, religion, sex, age or mental or physical disability." - - -
This section of the Charter guarantees all Canadians of whatever ethnic background the same protection under the law. The section also allows governments the right to engage in "affirmative action" programs to help those Canadians who have been victims of discrimination.
Taken together, sections 15 and 27 establish in our country principles which should please all of us actively involved in promoting multiculturalism.
| Council Board of Directors met with the Minister at thi | opening of the National Conference. From left to right: Navir ■ Parekh, Joseph Wong, Serge Radchuk, Peter Pavin, The | Honourable Jim Fleming, I.aureano Leone, Talivaldi;
jl
Honourable Jim Kronbergs, Chris Antoniou, George Imai, .1. George Corn.
•	Naše (= JUGOSLOVANSKE) GOSPODARSKE IN DRUGE TEGOBE niso v prvi vrsti gospodarske, temveč predvsem
psihološko-politične.
DELO, Ljubljana, 10. okt. 81/21.
•	f o podatkih, ki upoštevajo 186 podjetij v ZDA so se dvignile plače v teh podjetij od 1. 1969 do 1980 (v stalnih dolarjih, kar izključi inflacijo) za 4%, medtem ko so se zvišali posredni dobitki za 37.3%.
•	100% ljudi živi v industrijskih deželah, pa imajo 80% svetovnega bogastva ter porabljajo 86% energije.

+ Prelat Franc Hrastelj
V Mariboru je po dolgi bolezni 20. decembra umrl stolni dekan, I prelat Franc Hrastelj, eden najvidnejših in najvplivnejših štajerskih Slovencev v razdobju med prvo in drugo svetovno vojno.
Rodil se je leta 1984 v Zagorju ob ISavi v kmečki družini, v kateri je Ibilo sedem otrok. Ko je končal ¡osnovno šolo so ga starši poslali v ¡škofove zavode v Šentvidu nad ¡Ljubljano. Po končanem gimnazij-Iskem in bogoslovnem študiju je I bil posvečen za duhovnikajleta 11917. Najprej je bil kaplan v Dobrini, nato pa v mariborski stolnici. Iv Mariboru vodilno posegel v ver-Isko, prosvetno in zlasti gospodar-Isko delo, v katerega je dal vse svo-Ije talente in moči. Postal je ured-Inik pri Katoliškem tiskarskem I društvu in nato prevzel vodstvo ICirilove tiskarne sv. Cirila v I Mariboru, ki jo je uspešno vodil I vse do prihoda Nemcev. Pod I Hrasteljevim ravnateljstvom je Cirilova tiskarna postala središče | slovenskega tiska na Štajerskem.
Nemci so ga takoj po zasedbi I Maribora 10. aprila 1941 aretirali in ga v posebnem jetniškem (vagonu, prikljenjenega z I verigami na rokah in nogah, odpeljali prek Gradca in Dunaja v taborišče Dachau. V spominih je prelat Hrastelj opisal, kako so ga živega vrgli v skupen grob, kako je med trupli jetnikov prišel do zavesti, se priplazil do vode in se tako rešil, ne da bi ga opazili. Po štiriletnem trpljenju v taborišču se je iz Dachaua vrnil v Maribor, kjer je takoj skušal obnoviti Cirilovo 11 skarno. Toda nova I povojna oblast v Sloveniji ga je
aretirala in poslala v zapor. Ko je prišel iz zaporov, je moral omejiti svoje delo izključno na cerkveno področje. Najprej je odšel za duhovnega pomočnika k Sv. Marjeti ob Pesnici in kasneje v Maribor, kjer je 32 let opravljal službo rektorja cerkve Sv. Alojzija. Hkrati je 16 let opravljal še službo škofijskega arhivarja. Za svoje delo in sposobnosti je preje) vrsto cerkvenih odlikovanj in priznanj. Leta 1966 je postal stolni dekan in dve leti kasneje prelat.
Ravnatelj Hrastelj — kot je bil pred vojno splošno poznan — se je posebej posvetil življenju in delu škofa Slomška. Pred vojno je bil med začetniki prizadevanj za beatifikacijo škofa Slomška in organizator velikih Slomškovih dnevov v Mariboru. Po vojni je tudi svoje pisateljske sposobnosti posvetil Slomšku, s čemer se je uvrstil med najboljše poznavalce tega slovenskega prosvetitelja in svetniškeka kandidata. Njemu gre v prvi vrsti zasluga, da je bilo vse zgodovinsko in dokumentarno gradivo o Slomšku med vojno skoraj na čudežen način rešeno in skrivaj ohranjeno v škofijskem dvorcu, ki so ga imeli zasedenega Nemci.
Poleg njegovih izrednih sposobnosti je prelata Hrastelja odlikovala ljubezen do slovenske domovine in do slovenskega človeka. Kot ravnatelj Cirilove
tiskarne in član kulturnih in gospodarskih ustanov je skrbel tudi za številne slovenske študente, ki so ob njegovi podpori dosegli mesta vidnih verskih in kulturnih delavcev ter umetnikov.
Pogreb 22. decembra sta vodila mariborski škof dr. Frane Kramberger in ljubljanski škof dr. Stanko Lenič.
******
Franc Hrastelj je umrl v visoki starosti 87 let. Mlajši povojni Slovenci nimajo lastnih spominov na njegovo javno delo in dosežke v razdobju svobodne gradnje slovenskega narodnega življenja med prvo in drugo svetovno vojno. To vrzel v kontinuiteti slovenskih rodov bi moral premostiti matični slovenski tisk. To pa se v primeru Franca Hrastelja ni zgodilo niti ob njegovi smrti. Po skoraj štiridesetih letih partijski; samovlade je objektivno pisanje o predvojni Sloveniji še vedno onemogočeno tudi, ko gre zsi slovenskega prvoboritelja ob severni meji, ki je skupno s svojim predvojnim sobojevnikom, mariborskim poslancem iri županom Franjo Žebotom, bil prva slovenska žrtev nacističnih okupatorjev, ki so oba aretirali u prvi noči svojega vdora in ju odvedli v Dachau. Ta javni molk uradne Slovenije ob smrti Franca Hrastelja zgovorno priča, da totalitarnost partijske diktature presega politično sedanjost in še vedno zatira tudi včerajšnjo resničnost.
Ker je Slovenija oropana
svobodnega tiska, je potrebno, da se skromnejši slovenski tisk v svobodnem svetu vsaj malo oddolži za v Sloveniji zamolčane predvojne narodne zasluge pokojnega Franca Hrastelja.
Ravnatelj Hrastelj je kmalu po prvi svetovni vojni postal desna roka Msgr. Janeza Jerovška, pionirskega vodnika tiskarne sv. Cirila v Mariboru, zatem pa njegov naslednik. Tako je Franc Hrastelj prevzel v svojo oskrbo to osrednjo ustanovo slovenskega prebujenja in utrjevanja na Štajerskem, kjer je do prve svetovne vojne uradno ponemčevanje resno ogrožalo obstoj slovenstva. Iz te severne slovenske trdnjave v Mariboru je pred in med prvo svetovno vojno usmerjal slovenske narodno-osvobodilne napore dr. Anton Korošec, predsednik kluba poslancev Slovenske ljudske stranke (SLS) v dunajskem parlamentu. Poleg tega je Tiskarna sv. Cirila dajala streho in gospodarske osnovo štajerskemu slovenskemu tisku in prosveti, ki ju je vodil Korošcev pomočnik dr. Jožef Hohnjec. V to središče slovenskega odpora je dr. Korošec iz obmejnega Šentilja pritegnil v Maribor tudi Franja Zebota kot podeželskega sourednika množičnih slovenskih glasil Slovenski gospodar in Straža, ki ju je tiskala Cirilova tiskarna.
Ravnatelj Hrastelj je mariborsko slovensko tiskarno razširil in moderniziral, ustanovil v njej cvetočo knjižno založbo, obenem pa gospodarsko utrjeval slovensko kreditno in kmetijsko
zadružništvo. Ko je po zlomu Aleksandrove unitaristične diktature leta 1936 postal mariborski župan dr. Alojzij Juvan, Franjo Žebot pa podžupan, je ravnatelj Hrastelj svoje izredne gospodarske talente posvetil utrditvi financ druge največje mestne občine v Sloveniji in izgradnji njenih obširnih mestnih podjetij. Moderno kopališče v naravnem parku na Mariborskem otoku, takrat prvo in dolgo največje te vrste v Srednji Evropi, je bilo njegovo delo. Tudi pri organiziranju gospodarsko-ražstavitvene ustanove Mariborskega tedna je ravnatelj Hrastelj vodilno sodeloval. Pri tem mnogovrstnem in uspešnem javnem delovanju v predvojnem Mariboru pa je Franc Hrastelj ostal skromen človek in vzgleden duhovnik.
Ko se je po štirih letih trpljenja v Dachau-u — kjer je skoraj čudežno preživel svojega padlega sotrpina Franja Žebota — ravnatelj Hrastelj maja 1945 vrnil v Maribor, da bi obnovil za severno slovenstvo tako zaslužno in potrebnoTiskarno sv. Cirila, se mu je partijski režim za njegovo predvojno narodno delo in vojno narodno mučeništvo "zahvalil" na nacistični način — aretiral ga je in vrgel v ječo. Tako je Franc Hrastelj vkljub vojni odsotnosti hitro spoznal, da je namesto zatr-jevane narodne osvoboditve nad povojno Slovenijo zagospodovala totalitarna partijska diktatura. Kot župnijski pomočnik, škofijski arhivar, kanonik in končno stolni dekan se je Franc Hrastelj z
enako predanostjo in sposobnostjo, s katero je pred vojno utrjeval slovobno slovensko narodno rast, posvetil obnavljanju zatiranega cerkvenega in verskega življenja med vojno tako težko preiskušenih	štajerskih
Slovencev.
Ime in dela ravnatelja Franca I Hrastelja bodo ostala za vedno I zapisana v knjigi zaslužnih! slovenskih osebnosti.
S.C.
+ Pavel Berden, D.J.
En dan pred smrtjo prelata Franca Hrastelja je 19. decembra 1981 v istem Mariboru umrl njegov mlajši duhovni sobrat, jezuit Pavel Berden. Zadet od :srčne kapi se je zgrudil na ulici. Bil je star 68 let.
Pavle (Pali) Berden je bil rojen v vasi Kobilje v Prekmurju (Slovenski krajini), ki je Sloveniji dalo toliko velikih talentov. Po končani gimnaziji je na ljubljanski univerzi študiral pravo. Tam :se je pridružil študentskemu gibanju stražarjev pod duhovnim vodstvom dr. Lamberta Ehrlicha, univerzitetnega profesorja 'teologije in pospeševatelja slovenskih misijonov v svetu. Nauk in :zgled tega izrednega Slovenca, svetovno izobraženega strokovnjaka v etnologiji in vzornega duhovnika sta Pavleta Berdena nagnila, da je po zaključenih pravnih študijih vstopil v red Družbe Jezusove. Trinajstletna doba duhovne in študijske priprave za duhovnike-jezuite je Pavla Berdena že nekaj let pred vojno odtegnila iz Slovenije, kamor se je vrnil šele po letu 1945.
Več let je deloval med jezuiti v| Mariboru, postal njihov predstoj-1 nik in dušni pastir v mariborski I škofiji, od koder so med vojno I Nemci izgnali skoro vse slovenske | duhovnike.
Pokojni Pavel Berden je mnogo I pomenil za povojno obnovo in razvoj jezuitskega reda v Sloveniji in je več let bil njihov provincialni predstojnik. Po vsej Sloveniji je postal znan kot neumorni potujoči misionar posebnih duhovnih vaj in obnov. V tem delovanju je prispeval k povojnemu razvoju slovenske cerkve in duhovni utrditvi slovenskih vernikov več kot be mogla izraziti kakršnakoli statistika. Da je bil v tem cerkvenem udejstvovanju uspešen, se je pokazalo tudi v tem, da ga je režim v tej zvezi zaprl in | ga celo držal v celici-samici.
Berdenovo delo je zbudilo in I vzgojilo med slovensko mladino večje število duhovniških in jezuitskih poklicev. Ti njegovi učenci bodo poslej morali izpolniti vrzel, ki ostaja po odhodu | edinstvenega Pavla Berdena.
C.
Rudolf Čuješ
"Osebnostni" dokaz
Delavec pričakuje ne samo dolžnega plačila za svoje delo, marveč tudi tako ureditev proizvajalnega procesa, da bo vedel, da v svojem delu, tudi če so stvari v obči lasti, dela "zase".
Pravice delavcev
Kakor je delo na eni strani dolžnost, tako je na drugi strani tudi vir pravic. Te pravice je treba razumeti v okviru splošnih človečanskih pravic, ki izvirajo iz njegove človeške narave. Mnogo teh pravic so razglasile razne mednarodne organizacije in jih priznava tudi vedno več držav. Priznanje teh pravic je temeljni pogoj za mir v sodobnem svetu tako v poedinih državah kot tudi v mednarodnih odnosih.
V tem splošnem okviru imajo pravice, ki izvirajo iz dela, še svoj posebni značaj, ki odražajo preje opisani značaj človekovega dela.
Delo je človekova dolžnost, ker je to božji ukaz, pa tudi, ker le tako lahko ohranja in razvija svoje človečanstvo. Človek mora delati zaradi drugih, predvesem za svojo družino, pa tudi za družbo, za svoj narod kot tudi za celotno človeško družino. Vsak poedinec je dedič dela prejšnjih generacij, istočasno pa sodeluje pri graditvi bodočnosti novih generacij. Dolžnostim pa odgovarjajo pravice.
Za opredelitev teh dolžnosti in pravic je treba upoštevati razmerje med delavcem ter med ne posrednim kot tudi posrednim delodajalcem. Neposredni delodajalec je oseba ali ustanova, s katero ima delovec delovno pogodbo, posredni delodajalec pa so razni činitelji, različni od neposrednega delodajalca, ki vplivajo na delovne razmere.
Neposredni in posredni delodajalec
Pojem posrednega delodajalca vključuje osebe in razne ustanove kot tudi kolektivne delovne pogodbe ter načela, ki jih določajo te osebe in ustanove in katere določajo celotni družbenogospodarski sistem ali pa so njegova posledica. Njihova odgovornost za delovno razmerje je sicer bolj posredna, vendar je resnična odgovornost, ker vplivajo odločilno na možnosti delovanja neposrednega delodajalca. Za posrednega delodajalca moramo smatrati v prvi vrsti državo.
OKROŽNICA O ČLOVEŠKEM DELU
(nadaljevanje in konec)
Država mora skrbeti za pravično politiko dela. Danes je normalno, da so države medseboj povezane tudi gospodarsko. Toda ta medseboina odvisnost se kaj
lahko sprevrže v rožne oblike ¡zkoriltanja in tako povzroti poiiliko delo poedinih driav ter zadene tudi
poedinega aeiavca. Dejavnosti visoko industrializiranih držav in multinationals ima za posledico, da se razlike med bogatimi in revnimi državami stalno večajo. V takih razmerah mnogi neposredni podjetniki ne morejo nuditi delavcem objektivno pravičnih delovnih pogojev, še manj seveda, če tudi sami streme za kar največjim dobičkom zase. Mednarodne organizacije kot UNO, ILO in FAO kot tudi ministrstva in druge ustanove v poedinih državah morajo stremeti za spremembami, ki bodo omogočile spoštovanje delavca v celotnem gospodarskem sistemu.
Zaposlitev
Vprašanje, najti primerne zaposlitev za vse, ki so sposobni z? delo, je temeljno vprašanje Njegova negativna stran je brezposelnost, ali splošna ali v poedinih strokah. Dolžnost posrednih delodajalcev je, da skrbe za zaposlitev in v primeru, da to ni mogoče, preskrbeti brezposelne s podporo, potrebno za ohranitev njihovega žviljenja in življenja njihovih družin. Ta dolžnost izvira iz temeljnega načela, da morajo služiti dobrine vsem ljudem, ali bolj enostavno, iz pravice do življenja in sredstev za življenje.
Posredni delodajalci, predvsem države, morajo porabljati v ta namen splošno načrtovanje gospodarstva, kar pa ne pomeni enostranske centralizacije. Gre za pravično in razumno koordinacijo, v katere okviru je zajamčena iniciativa poedincev, svobodnih skupin in krajevnih delovnih središč in kompleksov - vse pod vidikom prvenstva dela.
Ne da bi zanikal suverene pravice poedinih držav, vztraja okrožnica na potrebi mednarodnih pogodb glede dela. Te pogodbe morajo ne samo upoštevati pravice v zvezi z delom kot del temeljnih pravic vsakega človeka, marveč tudi zagotovitev, da se bodo življenjske razmere delavcev vedno bolj enačile, ne pa večale, ker je to krivično in lahko vodi do nasilne reakcije. To je predvsem naloga mednarodnih organizacij. Tovrstno delo, ki mora slediti smernicam okrožnice
Pavla VI o razvoju objektivnega namena dela kot tudi v pogledu njegovega nositelja, namreč človeka. Napredek mora biti dosežen po človeku in za človeka in mora pokazati svoj plod v človeku.
Razumno načrtovanje in pravilna organizacija dela bo pomagala odkriti pravilno razmerje med različnimi vrstami dela: poljedelskim, industrijskim, služnostnim, pisarniškim, znanstvenim, umetniškim - v soglasju z zmefnostmi poedincev in v blaginjo družbe in celotnega človeštva. Podpirati jo mora primeren sistem pouka in vzgoje, ki bo stremela predvsem k polnemu razvoju oseb, obenem pa pripravila ljudi za izpolnitev različnih vlog v diferenciranem svetu dela. Velika nasprotja v svetu - neizrabljeni naravni zakladi in brezposelnost ter lakota - so zgovorni dokaz, da je nekaj narobe v sedanji organizaciji dela in zaposlitve.
Mezde in druge socialne koristi
V razmerju z neposrednim delodajalcem je osrednji problem socialne etike pravično plačilo za opravljeno delo (brez ozira ali v zasebnem ali v podržavljenem podjetju). Pravičnost vsakega družbeno-gospodarskega sistema se končno ocenja po tem, ali dobiva človekovo delo primerno plačilo. V vsakem sestavu je za večino ljudi plačilo za delo praktično sredstvo do dobrin, ki so po svoji naravi namenjene vsem ljudem. Pravične mezde so glavno merilo za presojo, če je celotni družbeno-gospodarski sistem pravičen. Za odraslega človeka pomeni to družinsko mezdo bodisi kot direktno plačilo ali pa v okviru družbenih programov kot so družinske doklade morajo upoštevati dejanske potrebe družine (število otrok in njih od-
•	Madame Gabrielle Leger, vdova po pok. zastopniku kraljice v Kanadi Julesu Legeru, je dobila častni doktorat od univerze sv. Frančiška Ksaverija v An-tigonishu. Ob tej prilikye odkrila spominsko ploščo, ki dokumentira ustanovitev stolice za humanistične vede Jules Leger.
•	Naloga kanadskega tajništva za bodočnost (Future;
visnost od družine).
Izkustvo potrjuje,da mora družba na novo oceniti vlogo matere, delo, ki je zvezano z materinstvom, potrebo otrok po negi, ljubezni, da se razvijejo v odgovorne, moralno in versko dorasle in psihološko uravnane osebnosti. Družbi sami bo koristilo, če omogoči materam, da se posvete vzreji in vzgoji otrok, ne da bi jih seveda ovirala v njih svobodi, brez psihološke in praktične diskriminacije in brez oškodovanja v primeru z ostalimi ženskami.
Celotni delovni proces mora biti na splošno organiziran in prilagojen tako, da bo upošteval osebo in njeno življenje, zlasti življenje v družini kot tudi njeno starost in spol. Resnični napredek žena zahteva, da je delo organizirano tako, da žene ne bodo prisiljene za dosego svoje napredka se odpovedati s temu, kar je specifično njihovega in na škodo družine, v kateri igrajo žene kot matere nenadomestljivo vlogo.
Dodatne socialne koristi vključujejo zdravstveno skrbstvo, zlasti v primeru nesreč pri delu. Zdravstvena pomoč mora biti delavcem lahko dostopna, kolikor možno poceni ali celo brezplačna. Delavcem pripada tudi pravica do počitka — vsaj tedenskega, ki mora vključiti nedeljo, pa tudi letne počitnice bodisi v obliki enkratnih daljših ali večkratnih krajših med letom. Nadalje pravica do pokojnine in zavarovanja za starost in za primer invalidnine kot posledice nesreče pri delu. Poleg teh splošnih pravic so še posebne pravice, ki določajo pravilne odnose med delavcem in delodajalcem. Pri tem ne smejo biti prezrte pravice do delovnega okolja in proizvajalnih procesov, ki ne škodijo delavčevemu zdravju ali moralni integriteti.
Secrétariat) je, da seznanja Kanadčane s potrebami ljudi, ki žive v deželah razvoja. Predsednik je David MacDonald, ki je bil pred vstopom v politiko protestan-tovski duhovnik na Prince Edward Islandu. Kot konservativni poslanec je bil tudi nekaj časa minister, toda pri zadnjih federalnih volitvah je izgubil svoj sedež.
Važnost delavskih organizacij
Med pravice delavcev spada tudi pravica do svobodnega združevanja, v tem primeru do delavskih organizacij za zaščito življenjskih interesov oseb, ki so zaposlene v raznih poklicih. Naloga sodobnih delavskih organizacij, ki so se razvile v borbi za delavske pravice predvsem v industrijskih državah, je ščititi eksistencialne interese delavcev na vseh področjih, ki zadevajo njihove pravice. Izkušnja kaže, da so take organizacije neobhodni element družbenega življenja. Ne smemo jih omejiti zgolj na industrijske delavce — vsak poklic jih sme rabiti za zaščito svojih pravic (poljedelski delavci, pisarniško osebe, pa tudi podjetniki). Katoliški socialni nauk ne smatra delavske organizacije za odraz razredne strukture družbe, marveč za govornike v borbi za družbeno pravičnost. Njihova dejavnost je normalno prizadevanje za pravično blaginjo, ne pa borba proti drugim. Značilnost dela je, da predvsem druži ljudi in v tem je njegova družbena moč: moč graditi obiestva. Končno morajo biti tisti, ki delajo in tisti ki vodijo ali lastijo proizvajalna sredstva, na nek način združeni v tem občestvu. Kljub temu, da združu jejo delavske organizacije delavce v zaščito svojih pravic, so konstruktivni činitelj družbenega reda in solidarnosti.
Pravična prizadevanja delavskih organizacij morajo vedno upoštevati omejitve, ki jih nalaga splošni gospodarski položaj v državi. Zahteve delavskih organizacij se ne smejo prevrniti v skupinski ali razredni egoizem. Dejavnost delavskih organizacij je vsekakor političnega značaja, dokler razumemo politiko kot razumno prizadevanje za občo blaginjo. Ni pa vloga delavskih organizacij "igrati politiko", ker nimajo
® Matina Horner, predsednica
Radcliff kolegija in psiholog, je dala uredniku revije U.S. News & World Report izjavo, ki se dobesedno strinja s stališčem papeža Janeza Pavla II v okrožnici O človeškem delu glede materinstva, namreč, da katere ne smejo biti prikrajšane oz. kaznovane, če se hočejo posvetiti materinstvu.
značaja političnih strank, ki stremijo za oblastjo. Delavske organizacije ne smejo biti podrejene odločitvam političnim strank ali imeti preveč tesne stike z njimi. Med naloge delavskih organizacij spada prizadevanje za pouk in vzgojo članov in pospeševanje samo-vzgoje, tako da delavci ne bodo samo imeli več, ampak predvsem, da tudi bodo več, da bodo v vsakem oziru izpolnili svoje človečanstvo do večje mere.
Pravice do stavke v primernih okoliščinah in upravičenih mejah je vedno priznaval katoliški socialni nauk. Je pa skrajno sredstvo, ki ne sme biti izrabljeno, zlasti ne za politične namene. Neobhodne služnosti za skupnost morajo biti vedno zavarovane, če treba, tudi z zakonodajo.
Dostojanstvo kmečkega dela
Poljedelstvo, ki preskrbuje iružbo s potrebščinami za vsakdanje življenje, je temeljne važnosti. Različne delovni pogoj i ne zavise samo od poljedelske tehnike, marveč še bolj od priznanja pravic poljedelskih delavcev in višine zavesti glede socialne etike dela.
Poljedelsko delo ni samo nepretrgano in težko ter necen-jeno od družbe, ampak trpi tudi zaradi pomankljivega profesionalnega šolanja ter primernega orodja, razširjenega individualizma in objektivno krivičnih razmer. V nekaterih deželah v razvoju obdelujejo milijoni delavcev brez lastnine zemljo veleposestnikov brez upanja, da bi mogli kedaj postati lastniki vsaj majhnega koščaka zemlje. Nobena zakonodaja ne ščiti njih in njih družin za primer starosti, bolezni ali brezposelnosti, itd. V mnogih primerih je nujna radikalna sprememba, da bo postalo poljedelstvo podlaga zdravnega gospodarstva.
Onesposobljene osebe in delo
Onesposobljene osebe so tudi ljudje z vsemi pravicami. Nuditi delo samo zdravim bi pomenilo diskriminacijo. Delo v objektivnem smislu mora biti tudi v tem primeru podrejeno dostojanstvu človeka. Celotna skupnost — javne oblasti, društva in vmesne družbe, podjetja in onesposobljene osebe same —
morajo združiti napore, da bodo dobili delo, ki odgovarja njihovim sposobnostim.
Deio in
vprašanje izseljevanja
Čeprav pomeni izseljevanje izgubo za družbo, ima poedinec pravico, da se izseli, pa tudi, da se vrne. Treba se je potruditi, da bo izselitev koristila poedincu in družini, pa tudi družbenemu življenju obeh držav. Vsekakor ne sme biti izpostavljen izseljenec slabšim pogojem kot ostali delavci kar zadeva pravice dela.
Elementi za duhovnost dela
Papež zaključi okrožnico z očrtom bistvenih elementov duhovnosti dela, ki jo mora nuditi Cerkev — pomen, ki ga ima delo v božjih očeh in ki je tudi sredstvo odrešilnega procesa.
Delo kot soudeležba v dejavnosti Stvarnika
Človek, ki je ustvarjen po božji podobi, deli s svojim delom dejavnost Stvarnika. V mejah človeških sposobnosti nadaljuje to dejavnost in jo spopolnjuje, ko napreduje v odkrivanju bogastev in vrednot, ki so v celotnem stvarstvu. Ta "evangelij dela", ki je vsebovan v svetopisemskem poročilu o stvar-jenju, uči, da mora človek posnemati Boga v delu in počitku. Delo koristi ne samo poedincu in njegovi družini, marveč tudi celotni družbi. Ta zavest sodelovanja z Bogom bo nudila vernim tudi globoko motivacijo za delo.
Kristus, mož dela
Kristus sam je bil delvec in v svojih prilikah je stalno porabljal razne vrste dela. Delo zavzems tudi velik del učenja apostola Pavla. Za današnje razmere je tc izrazila pastoralna konstitucija Gaudium et spes (35).
Človeško delo v luči križa in Kristusovega vstajenja
Človeško delo je združeno tudi s naporom — posledica izvirnega greha. S sprejetjem težav dela v povezanosti s križanim Kristusom sodeluje človek tudi pri odrešitvi človeštva. V delu pa najde tudi, \ luči Kristusovega vstajenja, žarek novega življenja Pričakovanje novega sveta mora. kot uči pastoralna konstitucija (39) vzpodbujati k boljšemi oblikovanju sedanieea.
Se o skandinavskem izvoru Slovencev II.
Franc Jeza
Izdelati "teorijo", da smo Slovenci v resnici narod skandinavskega izvora, samo z namenom, da bi se lažje upirali asimilacijskim in osvajalnim načrtom ruskih ali srbskih panslavistov, hegemonistov, in komunističnih totalitarcev, bi znanstveno ne bilo opravičljivo, pa naj bi se zdelo politično še tako oportuno. Kot sem že večkrat poudaril v svojih spisih, sem odkril dokaze za naš skandinavski izvor, ne da bi jih bil nalašč iskal po kaki vnaprej izdelani teoriji. Odkril sem jih takorekoč slučajno, zaradi določene kulture in izobrazbe, predvsem tudi jezikovne, ki sta mi to omogočili, zaradi svoje neodvisnosti od panslavistične	in
"jugoslovanske" ideologije in predvsem zaradi svoje želje po odkrivanju resnice. Vedno, že v šolski dobi, sem čutil in odkrival, da sta panslavistična in jugoslovanska ideologija laž in nasilje nad duhom. Zato sem se jima nagonsko uprl, kar me je pripeljalo tako do tega, da sem se začel boriti za samostojno slovensko državo, kot do tega, da sem začel iskati resnico o naši zgodovini, daljni in bližnji. Kakor hitro sem se znebil vsiljenih mi šolskih "resnic", sem takorekoč trčil ob pravo resnico, ob dokaze, ki pričajo o našem skandinavskem izvoru. Ti dokazi so predvsem jezikovni, a tudi drugačni, vsakovrstni, rasni, etnografski, zgodovinski, religiozni, pa tudi arheološki.
Dr. Ložar mi očita, da v svojih dokazih za skandinavski izvor Slovencev ne navajam oziroma ne uporabljam arheoloških podatkov, ni čisto res, ker se večkrat sklicujem na arheološke najdbe, npr. na Bledu, Ptuju itd. Toda če ne uporabljam arheoloških dokazov v taki meri, kot bi on in še kdo želel, je temu krivo dejstvo, da se nikakor ni mogoče zanesti na arheološke rezultate, ki so v Sloveniji na razpolago. Glavni vzrok sem dejansko že navedel. Ker se slovenski zgodovinarji in z njimi vred tudi arheologi držijo teorije, da so naši predniki prišli iz Pripetskega močvirja ali iz kakega podobnega primitivnega in za človeka malo primernega okolja v vzhodni Evropi, so tudi prepričani, da si niso mogli razviti tam nikake višje kulture in da so bili torej v času selitve v srednjo Evropo zelo primitivni. Kakor niso zapustili v močvirju, v katerem so baje do tedaj živeli, nikakih arheoloških sledov, tako jim odrekajo arheologi tudi sposobnost, da bi bili pustili kake sledove o svojem naseljevanju. Vse kar najdejo iz časa dozdevnega naseljevanja Slovencev takega, kar diši po kaki višji kulturi, pripišejo bodisi "staroselcem", bodisi Gotom, Alemanom ali Langobardom. Posebno tem zadnjim, ker mislijo, da so ti imeli začasno zasedeno današnje slovensko ozemlje, preden so odšli v Italijo. Po mnenju arheologov se ne najde o Slovencih nič vse do 9. ali 10. stoletja ali celo še do poznejšega časa. Tako mnenje je tudi do neke mere logično, kajti logika uči, da iz nič ni nič. Ker namreč po mojem prepričanju in po vseh dokazih, s katerimi razpolagam, nikoli ni bilo Slovanov ali Slovencev, ki bi bili prebivali v Pripetskem močvirju ali v kakšnem drugem vzhodnoevropskem močvirju ali goščavi, tudi ni moglo biti nikake "kulture", ki bi jo bili mogli prinesti od tam, pa naj bi bila še tako primitivna. In ker je ni bilo, je arheologi tudi ne morejo najti na krajih nove naselitve.
Ker pa je prišel slovenski oziroma vandalski narod, iz katerega izviramo Slovenci, iz Skandinacvije, torej od tam, od koder so prišli tudi Langobardi, je logično sklepati, da sta imela slovenski in langobardski narod v 6. stoletju podobno, če ne enako kulturo, posebno materialno. Ravno zato vidijo naši arheologi v vsem, kar najdejo v zemlji na
Slovenskem in kar izvira iz 6. stoletja, "langobardske ostanke". Zal jaz po poklicu nisem arheolog in niti umetnosti zgodovinar, kot je dr. Ložar, zato se sam ne morem lotiti arheoloških raziskav, neglede na to, da mi to kot političnemu beguncu na ozemlju Slovenije sploh ni mogoče. Toda skozi roke dr. Ložarja je šlo veliko arheoloških izkopanin, kot sam piše, in tako je imel možnost, da bi jih bil natančneje preučil tudi s stališča, če morda le niso langobarsdske, ampak slovenske. Ce tega ni storil, je vzrok gotovo predvsem v tem, ker je bil že vnaprej prepijčan, da te arheološke najdbe ne mQj^jo biti slovenske in da jih zato ni potrebno natančneje preučevati. Med bivanjem v Združenih državah bi bil dr. Ložar lahko s časom preučil tudi "langobardsko" arheološko zbirko iz Kranja, katero je med obema vojnama kupil Peabody Museum Harvardske univerze iz Združenih držav od vojvtodinje von Mecklenburg, kot sam omenja. Bil je edini strokovne kvalificirani Slovenec, ki bi bil mogel to storiti, a te priložnosti ni izkoristil. Rajši se brez preučevanja pridruži mišljenju, da gre res za langobardske arheološko dediščino. Torej se zanese na presojo in zaključke drugih, ne da bi njihove sklepe preveril. V svojem precej obširnem pisanju o tem zaide v razna protislovja in netočnosti. Tako npr. trdi, da so Langobardi do izselitve v Italijo bivali v Sloveniji, med drugim na Gorenjskem. Toda zgodovinski viri točno povedo, da so odšli i?. Panonije, torej iz današnje Madžarske, vključno morda današnje slovensko ozemlje de Drave. V nobenem primeru v Kranju ne bi bili mogli bivati več kot kakih 10 let. Za tako kratko obdobje pa je okoli 700 langobard-skih grobov, o katerih govori dr. Ložar, previsoko. Kot znano, zvišujejo nove najdbe število grobov na več kot tisoč. Tamkajšnjih Langobardov bi bilo torej moralo biti zelo veliko, če so imeli v tako kratkem času toliko mrtvih, kar ni v skladu z dejanskim številom vseh Langobardov. Prej pa Langobardov tam ni moglo biti, kajti Gorenjska je spadala h gotski državi v Italiji in ta je propadla še le leta 553, nato pa je bila tudi Gorenjska z Italijo vred pridružena vzhodnorim-skemu cesarstvu. Langobardov torej v Kranju ni moglo biti vse do njihovega odhoda v Italijo leta 568.
Slovenski zgodovinarji in z njimi tudi dr. Ložar torej zavestno ali iz neznanja — kar pa je težko verjeti — pačijo in potvarjajo zgodovinske vire, ko spravljajo Langobarde v Kranj pred letom 568, pa tudi pozneje jih tam ni moglo biti. Noben zgodovinski vir tega ne omenja.
Ne razumem, zakaj dr. Ložar trdi tudi tako očitno neresnico, kot je ta, da so Langobardi leta 568, ko so odšli za stalno v Italijo, "svojo posest na Gorenjskem izročili v varstvo ali 'trust' Slovenom". Te trditve ni mogoče opreti na noben zgodovinski vir. Edini zgodovinski dokument, ki pride v poštev, je "Historia Langobardorum" (Zodovina Langobardov) langobardskega zgodovinarja Pavla Diakona, ta pa čisto jasno in določno pove, da so Langobardi pred svojo izselitvijo iz Panonije sklenili pogodbo z Avari, da jim prepuščajo svojo zemljo, katero pa bi jim morali ti vrniti, če bi bili prisiljeni, da se vrnejo iz Italije. Ta zgodovinski vir je v svojem latinskem in prevedenem besedilu objavljen tudi v prvi knjigi "Gradiva za zgodovino Slovencev" na straneh 66-67. Ali si dr. Ložar sploh ni prebral virov za zgodnjo slovensko zgodovino, preden se je lotil pisati o njej (in se začel ukvarjati z izkopavanji)? Ali pa meni, da lahko zgodovinar kar tako, meni nič tebi nič, spreminja zgodovinske podatke in vire? Pavel Diakon v zvezi s tisto
pogodbo med Lanbobardi in Avari sploh ne omenja Slovencev in prav tako tudi noben drug vir.
Verjetno je dr. Ložar sprejel za čisto resnico lažnivo trditev raznih starejših, posebno nemško-nacionalističnih pa tudi panslavistično usmerjenih ali pod vplivom nemško nacionalističnega in šovinističnega zgodovinopisja stoječih slovenskih zgodovinarjev, da so prišli Slovenci v srednjo Evropo skupaj z Avari in sicer kot njihovi sužnji. Tudi to izmišljeno trditev z veseljem in naslado še danes ponavljajo vsi zagrizeni nasprotniki Slovencev, da lahko z njo ponižujejo slovenski narod, in prav pred dobrim tednom sem v tržaškem "Novem Listu" zavrnil tako pisarijo nekega postarnega italijanskega šovinističnega psev-dozgodovinarja ("Novi list", 26.11.1981, str. 3, "Kako piše o slovenski zgodovini prof. E.D. Rustia—Traine"). Dr. Ložarju se lahko očita, zakaj se sam ne prepriča, kaj stoji v zgodovinskih virih. Tako slepo zaupanje v pisanje drugih, starejših tujih zgodovinarjev, katerih trditve so zaradi premajhne miselne in znanstvene samostojnosti prevzemali tudi slovesnki zgodovinarji, se zdi sploh značilno za vse argumentiranje dr. Ložarja, zato je težko diskutirati z njim, kljub vsem njegovim nedvomno poštenim namenom pri iskanju zgodovinske resnice. Človeku se namreč skoraj škoda zdi besed in truda, da bi pobijal in dokazoval neresničnost takih fantastičnih trditev, na katere se sklicuje, kakor da gre za samo po sebi umevne resnice. Zdi se mi tudi, da dr. Ložar sploh ni prebral nobene od mojih dveh knjig ("Skandinavski izvor Slovencev" in "O ključnih vprašanjih rane karantansko-slovenske zgodovine"), v katerih dokazujem skandinavski izvor slovenskega naroda, saj ju ne navaja niti v razpravi sami, niti v "Opombah", v katerih sicer citira na	desetine
knjig. Očitno je bil mnenja, da lahko zadosti razbere moje dokazovanje iz nekaj mojih razprav v reviji "Meddobje". Zato v njegovih argumentih, s katerimi skuša izpodbiti moje dokaze za skandinavski izvor Slovencev, tudi ni nikake sistematičnosti in metode, ampak jih meče kar tjavendan, povsem nepovezano. In verjetno iz tega vzroka se mu tudi primeri, da mi pripisuje trditve, ki jih nisem nikjer zapisal, kot npr. da "ne priznavam indo-evropščine". Res je samo, da ne priznavam "praslovanščine" v smislu, da naj bi bil to jezik nekih "Praslovanov", ker teh ni bilo.
Iz teh vzrokov je tudi mučno polemizirati z njim o njegovih etnografskih in etimoloških (besednih) dokazih proti temu, da je tekla zibelka našemu narodu v Skandinaviji. Za njega nič ne držijo taki dokazi, kot so kozolec, smuči, krplje, itd., čeprav se ti izdelki slovenske ljudske materialne kulture krijejo s skandinavskimi ne le v obliki, ampak tudi v besedi, etimološko. Kozolcu se npr. reče po švedsko hoskulle, tako da že beseda sama spominja na kozolec, beseda smuči pa pride po vsej verjetnosti iz norveških besed smutt-ski (deska za smučanje). Za dr. Ložarja ne pomeni taka povezanost predmetov in izrazov zanje nič. Po njegovem pogojuje take iznajdbe samo naravno okolje. Pri tem pa je pozabil razložiti, zakaj npr. nimajo kozolcev severni Italijani, Švicarji, Francozi, Tirolci in Bavarci, ki tudi živijo v alpskih in predalpskih krajih, podobnih slovenskim, in zakaj niso poznali smuči že pred stoletji tudi ti narodi ali npr. gorjanci v Tatrah in Pirenejih. Sicer pa je dr. Ložar vzel za primer samo teh par izdelkov, izognil se je vsem drugim, ki bi že s svojim številom potrdili moje teze. Taki dokazi skandinavskega izvora slovenske ljudske materialne kulture so namreč tudi krušna peč, pridelovanje luka in izraz zanj, gručnata vas, obor (Umlaufstall), beseda hiša tako za stanovanjsko hišo kot za glavni prostor v njej, telege, voz, sani, kruh (hleb), izrazi za mleko in mlečne izdelke (sir, skuta, smetana) itd., vedno v zvezi z nazivi za te teči, ki so isti kot v skandinavskih jezikih.
V tem smo si edini. . . rastemo skupaj!
Kanadska večkulturnost vas s pomočjo mnogih načrtov podpira, da obdržite in delite vaša kulturna \ izražanja drug z drugim. Tako delujoči kanadčani lahko boljše razumejo in spoštujejo drug drugega.
Živeči skupaj, x rastoči skupaj, \ delujoči skupaj, \ za svetlejšo \ bodočnost vseh \ Kanadčanov.
I
Multiculturalism Multiculturalisme Canada	Canada
Canada

Zal mi je, zaradi zna-.nstvene resnosti, ki jo pripisujem dr. Ložarju, da se poslužuje takih znanstvenih ali bolje rečeno ne-znanstvenih trikov, da izbrska iz množice dokazov samo dva, tri, ki se mu zdijo najšibkejši, in skuša ne le dokazati, da ti dokazi ne držijo, ampak s tem tudi vzbuditi vtis, da enako ne držijo tudi vsi drugi. Mogoče se mu zdi, da je v takih "znanstvenih" diskusijah vse dovoljeno, in predvsem, da bravci pač ne bodo šli preverjat, če njegovi argumenti držijo. Tako npr. odpravi oziroma skuša odpraviti dr. Ložar tudi moje etimološko dokazovanje oziroma primerjanje besednega zaklada slovenskega in skandinavskih jezikov, da bi dokazal zgrešenost moje metode za dokazovanje sorodnosti teh jezikov. Izmed več tisoč besed, s katerimi sem dokazoval to sorodnost v obeh omenjenih svojih knjigah in v razpravah, ki jih je bral dr. Ložar, je osamil besede plug, burja in Mirje in skuša z njimi dokazati zgrešenost moje etimološke metode in različnost poti, po katerih so prihajale besede v slovenščino, ne da bi bile morale skozi nordijsko ali bolje pranordij-sko sito. Tu pa se zaplete v svoje lastne zanke, v svojo lastno logiko.
Kar zadeva besedo plug, zanika njeno direktno sorodstvo z norveško (hoče reči skandinavsko) besedo plog (izg. plug) in meni, da "je oblika plug zašla k nam v industrijski dobi, ko je tudi industrijski plug prišel k nam in kot vir tega poljedelsko-industrijskega izdelovanja je na vsak način treba smatrati ali Avstrijo ali Nemčijo ... V starih dobah pa vladajo pri nas za plug druga imena". Dr. Ložar rad posplošuje in tako tudi tu. Ne upošteva dejstva, da so že od nekdaj uporabljali v različnih delih Slovenije za napravo za oranje različna imena, v glavnem pa dve, plug in ralo. Tako npr. veliki predeli Štajerske sploh niso nikdar poznali za napravo za oranje različna imena, v glavnem pa dve, plug in ralo. Tako npr. veliki predeli Štajerske sploh niso nikdar poznali za napravo za
oranje drugega imena kot plug, neglede na to, kakšne oblike je bil, medtem ko v raznih drugih delih Slovenije niso poznali drugega izraza kot "ralo". To priznava tudi znani avstrijski etnograf in strokovnjak za materialno kulturo ljudskega značaja univ. prof. Hanns Koren, avtor obsežne knjige "Pflug und Ari", ki jo omenja v "Opombah" tudi dr. Ložar. Zakaj različno ime za isto napravo pri Slovencih, prof. Koren ne zna pojasniti in tega tudi
jaz ne vem, gotovo pa je to v zvezi z razporeditvijo nordijskih plemen pri naselitvi Slovenije, od katerih so ena uporabljala besedo ralo (ari), druga pa plug. Ali pa je morda prvotno res obstajala kaka razlika v izdelavi orodja. Pod ralom je mišljen navadno lesen plug, pod plugom pa tak, ki je imel vsaj železno konico plužnega „železa". Vsekakor na Štajerskem zdaj ljudje ne poznajo več te razlike in zanje je vsak plug samo plug.
III.
Isto velja najbrž za kraje, kjer uporabljajo besedo ralo, ki pa je bolj splošnoevropskega značaja.
Zal Slovenci še nimamo zgodovinskega besednjaka svojega jezika — tudi v tem je naše jezikoslovje v hudi zamudi — vendar pa bi ne smelo biti težko ugotoviti veliko starost besede plug, med drugim iz dokumentacije o poljedelstvu v notranjeavstrij-skih in torej tudi v slovenskih deželah, ki so jo zbrala županstva za nadvojvoda Johana v začetku preteklega stoletja. Ti podatki ležijo zdaj neizkoriščeni v avstrijskih arhivih, čeprav so za razmere na Slovenskem v začet-ki^preteklega stoletja izredno važni.
Kako zelo zapeljeta dr. Ložarja fantazija in njegov kramljajoči, lahkotni slog, ki kar žubori čez vse težave in probleme, je razvidno tudi iz tega, da sicer zanika, da bi bili poznali Slovenci besedo plug pred dobo industrijsko izdelanega pluga, da pa v isti sapi trdi: "Neke zveze so pa morale biti tudi med to staro po Pliniju izročeno besedo (tj. ploum — plug, op. F.J.) in med nazivom "ploxonum", ki ga poznamo iz langobardske latinščine. Iz tega naziva je nastala naša plužna, ki ji je naše ljudstvo reklo tudi "kolca" ... Ta kolca so iznajdba Retijcev in indirektno so iznajdba staro-italskega kroga; od Retijcev so stvar sprejeli Germani. Zaključek iz tega je samo eden in to je, da plug v nobeni obliki ni iznajdba Germanov in še manj Norvežanov." Jaz seveda nisem tega nikoli trdil. Zapisal sem samo, da je slovenska beseda plug
ista kot norveška plog, ki se tudi izgovarja plug, in kot splošnoskandinavski izraz plog (plug). Ni pa seveda izključeno — celo zelo verjetno je — da so davni Nordijci kot trgovci spoznali plug pod imenom "ploum" v severni Italiji in ga uvozili v Skandinavijo, kjer so odbili rimsko končnico -um in dodali korenu svojo končnino -g. Ni pa mogoče s pametnimi razlogi zanikati, da sta nordijski plog in slovenski plug ista beseda, ki se tudi enako izgovarja, in da to ni nekaj slučajnega in osamljenega, kot misli dr. Ložar in kot hoče prepričati tudi mene.
Ce bi si bili izposodili Slovenci besedo plug od Nemcev in to šele v prvi polovici preteklega stoletja, bi jo bili izgovarjali — in tako še danes — kot fluk, po vzgledu drugih besed, ki se začenjajo v nemščini s črkama oziroma glasovoma Pf-, npr. Pfennig -fenig, Pflanze - flanenat, Pflaster - flaster, Pfleger - flegar, Pfund -funt, pfusehen - fušati, Pfuscher -fušar itd. Res, da obstajajo v nemščini tudi besede, ki se začenjajo s črkama Pf, pa jih izgovarjamo v slovenščini z začetnico p, kot npr. Pfau • - pav, Pfeffer -poper, Pfeife - pipa. Pfeiler - pil, Pfirsich - breskev, Pforte - porta, Pfortner - portir, toda to so same zelo stare besede, katerih si Slovenci po vsej verjetnosti niso sposodili iz nemščine, ampak sta si jih oba naroda najbrž istočasna izposodila iz latinščine. Nemška beseda Pfeife, o kateri edini'bi nam lahko prišel kak dvom, v kolikor je mišljena z njo pipa za kajenje, ima v slovenščini še drug, starodaven pomen, namreč
"cev", pa tudi "odprtina v cevi", slovarsko: "pipa s kratko cevjo". Tudi švedski jezik pozna izraz pipa, ki pomeni poleg pipe za kajenje tudi cev, enako kot v slovenščini. Slovenci so si svojčas res izposodili od Nemcev tudi izraz Pfeife, toda samo v pomenu pipe (za kajenje), a so jo imenovali, kot vsi vemo, fajfa, tako da jo je takoj prepoznati kot izposojenko (in za začenja se z glasom f).
"Fluk" — s k na koncu — pa bi bili izgovarjali, če bi pri plugu res šlo za izposojenko iz Pflug, po vzgledu Schlag — žlak. Izposojenke tudi vedno občutimo kot iz-posojenje, pa naj so še tako stare, medtem ko besede plug nikakor ne občutimo kot izposojenko. "'Pa dovolj o plugu. Preidimo k burji. Dr. Ložarju se zdi čisto logično, da si je narod, ki je prišel z daljnega severa - pa četudi bi bilo to po njegovem v Pripetskem močvirju — moral izposoditi od kakega naroda na toplem jugu Evrope, pa naj so bili to Grki ali Rimljani, besedo za mrzel, severni veter, kakor da tega v svoji prejšnji domovini niso poznali. Do takšne nelogičnosti pripelje dr. Ložarja samo trma da mu ni treba priznati pravilnosti mojih dokazov za skandinavski izvor Slovencev.
Kar zadeva besedo Mirje (zidovje), si je rajši izmislil — ali prevzel od koga drugega — teorijo, da Slovenci pri svoji naselitvi v današnji domovini še niso znali izgovarjati glasu u, kakor da bi priznal sorodnost med slovenskimi besedami Mirje, Miren, Mirna itd., kar je vse pomenilo ostanke zidovja iz rimskega časa, in skandinavsko besedo mur, ki se izgovarja mllr in ki so jo Slovenci kot potomci Vandalov pač prinesli s seboj iz Skandinavije. Da pa so Slovenci že ob naselitvi poznali tudi glas u, dokazuje nešteto starodavnih slovenskih besed, kot npr. ura (iz rimske hora), Mura, kura, murn, urh (žaba), turn (stolp), duri, huda ura, luknja itd. Ce dr. Ložar tega ne prizna, bi bilo zanimivo zvedeti, kdaj so se Slovenci po njegovem naučili izgovarjati glas u. Resnica pa bo ( Dalje na strani )
Slovenska inteligenca
KJE SI?
Namen tegale pisanja ni škodljivo razburjanje duhov, ampak kritičen in dobronameren pogled v globino naše slovenske družine. Vsa pohvala tistim, ki na različnih družbenih področjih stopajo naprej in kažejo na bisere, ki so našemu narodu lastni. Njihova zasluga je, da smo Slovenci ostali, kar smo in da imamo, kar nam drugi še niso ukradli.
Pišem torej za tiste, predvsem za tisto slovensko inteligenco, ki je nekje na papirju, v javnem življenju pa je nikjer ni.
Gotovo vsi radi slišimo, če se o nas govori, da smo kulturen, veren,priden, pošten in zaveden narod. Kulturni smo res, posebno v primerjavi z nekaterimi drugimi narodi; o globoki\eri pričajo številne cerkve, saj ima skoro vsak hrib svojo cerkev ali vsaj kapelo, še večje in lepše so po naših mestih; tudi narod garačev smo, kar so vedeli nekdanji avstrijski gospodarji, poznejši srbski despotje pa so znali to krepost spretno obrniti v svojo korist; o slovenski poštenosti je že francoski oficir za časa Ilirije zapisal, da na Slovenskem ni umorov ne kraje, tako da ljudje svojih hiš ne zaklepajo. Nekateri bi radi v isto višino spravili tudi slovensko narodno zavest, kar pa je zelo dvomljiva ugotovitev. Verjetno si niti ne upamo priznati, da je naša narodna zavest ali zavednost zelo šibka; točneje rečeno: v naših boljših krogih je bila vedno drugotnega pomena, zato smo kljub vsem drugim vrlinam skozi vso zgodovino sužaji močnejših, v novejši zgodovini celo podložniki manj kulturnega naroda. Od koder bi morala svetiti luč, je skozi stoletja potegnjena črta osebnih ambicij poedincev, ki so nas pogosto oropale vsega, za kar je narod prelival celo kri.
Kar zavidam Poljake, Ukrajince ali Hrvate, ki znajo biti v vprašanju svojega naroda tako eno, brez ozira na to, kaj svet o njihovi gorečnosti misli: ko gre za dobro naroda, pozabljajo na medsebojne razlike, vsak hoče vsaj delček doprinesti k skupni stvari in vsi se združujejo v en glas pri zahtevanju skupnih koristi. Slovenci smo v tem pogledu drugačni: združujemo se, ko je že skoro po nas, kot je bilo v revoluciji, pa še tedaj je izobraženstvo razdeljeno stalo ob strani.
Vsaj do nedavnega smo bili Slovenci znani po svoji zvestobi. Navajeni smo biti hlapčevsko vdani podložniki, ki pustimo, da drugi mislijo za nas, zadovoljni smo z vsem, kar pade od gospodove mize, zelo redki pa so bili med nami tisti, ki so se zavedali, da imamo kot narod ne le dolžnosti ampak tudi pravice. To se bili po večini pesniki in pisatelji, ki so razdajali svoja čustva, za kar pa je zvedelo le malo ljudi, kajti narod je bil preprost in v zemljo obrnjem. Razumljivo je, da noben od tujih gospodarjev ni posebno skrbel za kulturni razvoj Slovencev, ker preproste ljudi je laže vladati kot šolane. Slovenskim duhovnikom gre priznanje, da so se slovenski jezik, naše šege in navade sploh ohranile, obenem pa je Cerkev s svojim načelom, "če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo", tudi veliko pripomogla, da smo znali le trpeti in kvečjemu tiho upati.To podedovano potrpljenje je bilo všeč tistim redkim izobražencem, katerim se je bolje godilo kot večini naroda (kmečkega ljudstva), ker so s tem stregli tudi svojim gospodom, katerim so bili sami prav tako pokorni in vdani. Prepričani so bili, da s službo cesarju delajo tudi za svoj narod. Tako je "pomlad narodov" leta 1848 našla Slovence
nepripravljene na svoj prihod. To je bila vidna karakteristična lastnost vseh slovanskih narodov pod Avstrijo, Slovenci pa smo taki ostali prav do konca 1. svetovne vojne, ker smo v svoji hlapčevski miselnosti boj za Avstrijo enačili s koristmi svojega naroda in svoje zemlje. Ko je prišel čas, nismo vedeli, kaj smo, še manj, kaj hočemo. To spet velja posebno za izobraženstvo, ki bi moralo narod voditi, kmet je bil itak navajen samo garati, moliti in ubogati.
Neravnost absurdna je bila politična nezrelost med 1. svetovno vojno. Vsi drugi slovanski narodi pod Avstrijo so zahtevali odcepitev svojih dežela od matične države. . Slovenci smo v takoimenovani majniški deklaraciji 1917. leta zahtevali autonomijo v trializmu. Na lastno, svobodno državo, kar bi v danih razmerah kot zrel narod morali storiti, tedaj niti misliti nismo upali. Se o avtonomiji v okviru Avstrije, smo zakričali menda zato, ker so svobodo zahtevali vsi drugi narodi. Nismo pa vedeli -kaj potem? Drugi Slovani so proti koncu vojne dobili svoje države, Slovenci smo bili brez programa, zato te zahteve nismo iznesli, Srbi tudi niso računali z nami, ker smo bili predaleč, ali pa preblizu Avstrije in preveč Avstrijci. Znašli smo se izven Avstrije, zaradi svoje lojalnosti v taboru premagancev, zato nas ni nihče maral in smo bili takorekoč posili potisnjeni v državo SHS. Ce bi imeli svoj državni program, bi z malo več narodne zavesti morali zahtevati, da postanemo na svoji zemlji svoj gospod. Ker nismo imeli ne enega ne drugega, smo zamudili to edinstveno zgodovinsko priliko, kar nas tepe še zdaj. Krivda za to pa je na tistih, ki so iz nas skozi tisočletno sužnost naredili narod nezahtevnih trpinov, ki smo živeli zato, da delamo za druge.
V Jugoslaviji smo prišli z dežja pod kap, kjer nas usoda pere še zdaj, a smo se morda prav zaradi tega končno le zavedli, da smo svojski narod, s svojim jezikom, na svoji zemlji, z nam lastnimi navadami in tradicijo, s sicer pohlevno pa slavno zgodovino. Kakor smo bili po prvi vojni, vsem v napoto in nekako posili sprejeti v Jugoslavijo, tako so nas naši slovanski "bratje" s svojo "kulturo" prisilili, da smo se zavedeli svoje drugačnosti in svoj-skosti. Ko se je rodila Jugoslavija, so Srbi hoteli Veliko Srbijo in nič več. Pri tem so spregledali dejstvo, da so Hrvati prav tako hoteli Veliko Hrvaško. Ker je bilo zemlje premalo, so se interesi križali in nastalo je srbsko-hrvaško vprašanje, katerega je Aleksander dušil z diktaturo; ki je povzročilo strašno prelivanje krvi med 2. svetovno vojno v domovini, v begunski vladi pa stalne spore, kar je spet v veliki meri pripomoglo, da so Zavezniki začeli podpirati Tita. Da, prav neprestani prepiri v begunski vladi, ki niso dopustili, da bi ta pripravila program za osvoboditev in povojno ureditev države, so krivi, da je prišlo do Tito-Subašičevega sporazuma, kar je Jugoslavijo vrglo v sovjetski blok. Zanimivo pri tem je tudi, da so se med seboj dajali Srbi in Hrvati, slovenski zastopnik je i-mel kvečjemu možnost poslušati, kako se kregajo. Spet nov dokaz, koliko smo Slovenci pomenili večjim jugoslovanskim narodom.
Med obema vojnama smo bili takratnim gospodarjem le molzna krava, ki je redila tiste, ki se niso posebno gnali pri delu. Ker so slovenski politiki v Beogradu bili pripravljeni bolj kimati kot zahtevati, je kot sad te politike zapostavljanja in izkoriščanja
Slovenija postala zelo rodna njiva za strankarske napetosti, katere so podžigali komunistični prekocuhi in iz Slovenije naredili deželo, kjer je preteklo največ krvi. Zanesljive statistike govore, da sta okupacija in rdeča revolucija terjali 10% vsega prebivalstva; ta številka je za Slovenijo še višja. To je bilo mogoče tudi zato, ker je bil narod nezaveden, vedno navajen drveti za vsakim, ki je znal lepo govoriti. Tako se je komunistična revolucija začela, ko se je narod nevarnosti zavedel, je bilo prepozno. Vzrok te narodne nesreče je (iz-vzemši večino duhovnikov) spet slovenska napol inteligenca, ki je v svoji oholosti vedno mislila, da je nekaj več kot kmet ali delavec, vedno nekaj posebnega in za višje cilje postavljena. No, saj drugačna je res bila: najdalje je mislila avstrijsko, najgloblje se je priklanjala srbski čaršiji in najprej je sprejela komunizem. Vse, karkoli, samo narodu se ni znala približati. To se pravi, da je naša inteligenca za narod naredila najmanj. Seveda, ta greh se ne drži vseh; so izjeme, kot sem zapisal že na začetku.
Sele tik pred 2. svetovno vojno se je narodna zavest dvignila tudi med študenti. Verjetno je k temu precej pomagala tudi jugoslovanska, ne preveč "bratska" politika napram Slovencem. Mnoga kulturna in prosvetna društva po deželi, kot so bili Orli, Fantovski Odseki, Dekliški krožki; med študirajočo mladino pa akademsko društvo Straža, Tomčevi Mladci, KA, Križarji in druga so opravljala važno narodnostno delo. To ni bila samo psihoza bližajoče se vojne, ampak izraz resnične narodne zavesti in idejne zrelosti te mladine, ki se je upala javno postavljati nasproti levičarsko usmerjenim profesorjem in precejšnji večini študentarije, ki je vdano capljala za svojimi učitelji. Velik odstotek prvih partizanov je prišel iz dijaških vrst.
Toda začetek je bil tu in to jedro je bilo zdravo. Na žalost je ta preporod prišel prepozno. Mnogi voditelji te mladine so pod komunističnimi likvidatorji padli sredi Ljubljane, drugi na deželi, mnogi v Vaških stražah in kot vrjeni domobranci. Zakaj? Ker so bili Slovenci in katoličani . . . Em-mer, Kikelj, 2upec, prof. Ehrlich, Pavčič, Grozde, Mravljetovi, Novakova ... in na stotine drugih ... Že dolgo jih ni več, toda njihovi zapiski, pisma in govori še zdaj govore, da so bili pošteni in zavedni Slovenci, ki so se pripravljali na službo za narod in so hoteli Slovenijo spet približati Bogu. Morali so pasti po ukazu KP: "Pobijte inteligenco, da bo Slovenija laže in hitreje postala del sovjetske brezrazredne družbe"!
Takih fantov danes Slovenija nima več.
Tudi zavedne kmečke mladine danes ni. Kvečjemu je vdana Partiji, ker je to zvezano s koristmi in privilegiji. Kmetija ne vleče več. Vse drvi v tovarne, med stroje, kjer odbije osem ur, s tem pa potrga življenjske korenine, ki so včasih pomenile trdnost, zavest, poštenost in veselje brez računanja, in srčni mir, ki ga daje samo narava in Bog.
Ce ob misli na deželo in kmeta tako rad rabim besedo preprost, s tem gotovo ne mislim kaj slabega ali manjvrednega. Nasprotno! Na to besedo bi rad pripel vse narodne svetinje, kar jih hrani naša zgodovina. Kmet je vedno in povsod opravil svojo dolžnost. Njegova je zasluga, da je naš rod skozi stoletja obstal. Ker je od zore do mraka garal, ni imel časa za neumnosti, ki so in tudi še danes trapijo mestnega škrica. Prav zato je v svoji preproščini
vedel, kaj je njegovo in kaj je prav, in kadar je bila mera polna, je zrojil in udaril. Dokaz za to so kmečki upori, tabori proti Turkom in tudi domobranci, ki so se uprli največjemu sovražniku vsakega naroda — komunizmu.
Kaj ima v primeri s to zvestobo pokazati gospodek ali izobraženec? Nič, popolnoma nič! Kvečjemu bolne sanje in iskanje sebe, kar je skozi vsa stoletja uničevalo sadove žuljev in krvi.
Želel bi, da bi bil prikaz dogodkov leta 1918, ko bi lahko postali suveren narod, samo privid ali hude sanje. Pa niso. Nikogar nismo imeli, ki bi zahteval naše narodne pravice. Se huje je to, da tudi naslednjih 25 let nismo spoznali, kaj je bilo takrat narobe in usodno. Ko je knez Pavle že na začetku vojne le videl znamenja časov, je peščica neodgovornih kričačev prevpila pamet in razum tistih, ki so hoteli narodu dobro in ga obvarovati vojne. Vrgli so vlado, povzročili nemški napad, jugoslovanske narode pa pahnili v sužnost, ki traja že 40 let; državni udar so izvedli največ zato, ker niso hoteli dopustiti, da bi v Jugoslaviji vsak narod prišel do svojih pravic. Ker so hoteli vse zase, so izgubili vse za vse. Staro nezadovoljstvo je dalo Ustaše, velesrbska misel Cet-nike, medsebojno obračunavanje pa je prilivalo olja na ogenj revolucije, ki je oplazil vse narode, Slovence pa še posebno, ker drugim "bratskim" narodom nismo nič pomenili, a ker smo bili krotki in nezahtevni, najbolj primerni za poskuse revolucije. Tedaj je ponovno odpovedala zavest naših višjih krogov: vse se je poskrilo, narod pa je bil v skrajni sili prepuščen sam sebi. To je bilo še posebne očitno ob laškem razpadu: nikogar Tli bilo, ki bi vedel, kaj zdaj in bi pokazal pot. Toliko opevane "zveze", o katerih so prej šepetali z nekim sveti« strahom, so se razkadile kot megla, narod pa je bil prepuščen partizanskim tolpam.
Isto kot ob koncu 1. svetovne vojne.
Ker je bil narod moralno zdrav, se je še enkrat spopadel s tistimi, ki so v znamenju srpa in kladiva oznanjali svobodo, in nekako čudežno dočakal konec vojne. Sele tedaj je spoznal, da vodstvo ves čas ni mislilo na konec, zato na usodne dni spet ni bilo pripravljeno. V Celovcu je gen. Krenner Angležem nekaj kvasil o domobrancih kot pomožni nemški policiji, kar dokazuje, da ni poznal ne naroda ne komunizma ne domobranstva. To naj bi bil poveljnik SNV! In kje so bili drugi takoimenovani "voditelji"? Kazanje čistih rok je bilo tiste dni vodilo mnogih, kar pa v navadni govorici pomeni iskanje sebe. Morda so iz iste nuje spravili na noge tudi VS in domobranstvo, ko jim ni moglo več koristiti, so vsemu obrnili hrbet. Ali je kaj čudno, da je bilo ob taki morali toliko žrtev? Ko so bili fantje vračani in se je nekaterim posrečilo pobegniti, jim ob vrnitvi v Vetrinje niso verjeli, prepovedali so jim "širiti alarmantne vesti" in so jih zapirali. Ko je bilo vse končano, je štabna gospoda skočila v civilne cape ter odšla, kot da se ni nič velikega zgodilo.
Kar je sledilo onkraj Karavank, je bilo preveč. Ce človek izgubi veliko krvi, je navadno po njem. Narod je pa skupina ljudi, zato se bojim, da je slovenski narod izgubil preveč krvi. Toliko tisočev je bilo poklanih že med revolucijo, nad 12 tisoč domobrancev takoj po vojni, in koliko civilistov, katere je režim kratkomalo uničil, pa o njih ni vodil nobene evidence. Temu je sledilo gospodarsko uničevanje narodne imovine, kakršnega niti v stari Jugoslaviji ni bilo. Ko je republiški predsednik Stane Kavčič pokazal na krivice, je odletel. Izkoriščanje in zapostavljanje se je stopnjevalo ter se z izseljevanjem deset in deset tisočev sprevrglo v pravi genocid. Na zunaj lepa politična poteza, ki naj svetu dokaže, koliko je v Titovini svobode! Slovenci, ki so najbolj priden in podjeten narod, so odhajali v največjem številu. Mnogi so na tujem tudi ostali, ker jim je tujina dala, kar jim je komunistični režim odrekel: svobodo, kruh in riložnost, da delajo zase.
Režimovci za temi ljudmi ne jokajo, ampak na izpraznjena mesta načrtno pošiljajo Bosance in druge južne brate, katerih v Ljubljani že kar mrgoli in jim bodo menda postavili muslimansko mošejo, gotovo ne iz verske gorečnosti, ampak zato, da s tem oslabijo katoliško Cerkev, ki je vedno bila steber narodne bit-nosti. Koliko družin bodo ti priseljenci za vedno iztrgali slovenstvu in veri očetov!? Odgovor na to bo dala prihodnost. Današnji oblastniki vidijo samo stvarno sedanjost, ki je: reševanje srbsko-hrvaškega vprašanja; če s tem početjem uničijo slovenski narod, ki jim je vedno bil le trn v peti, jim je to kaj malo mar.
O tej domnevi ni uradnih izjav, še manj priznanj, dejstvo pa je, da se naš narod maje v svojih štiri-najststoletnih temeljih. Morda v domovini tega ne spoznajo, in če vidijo, o tem ne govore. Zdrav rod, ki bi v tej tragični situaciji spet planil na okope, je bil poklan v protinarodni revoluciji; večina današnje mladine je idejno prazna, moralno koruptirana, predvsem pa brez vzorov, ki bi jo dvigali k delu za moralne dobrine. Dokler so v domovini še bili taki, ki jih je ta moralni polom bolel, ti niso smeli govoriti. Tisti, ki niso hoteli po partijsko misliti in živeti, niso imeli prilike za šolanje. Tako ima KP zdaj svoj kader nerazgledanih koristnih budal in koristolovcev, ki vidijo samo vsemogočno partijo, ki je pro-tinarodna in brezverska. Da ob vsej tej vodilni plasti duhovščina ne pride do besede, kleca in pada, da se komaj sproti pobira, je naravno. In jim tega ne smemo šteti v hudo, ker . . . biti priden in vsaj na videz lojalen in ubogljiv, se tam pravi ostati živ.
Torej domača inteligence nima možnosti reševati svojega naroda, ker je oblast protinarodna.
Kaj pa slovenske skupine izven domovine?
Možnosti so, da bi se še dolgo uspešno otresali asimilacije, obenem pa kljubovali komunističnim valovom, ki se zaletavajo v naša društva in nič manj v naše župnije. Hvala Bogu, do zdaj se ne morejo hvaliti z večjimi uspehi! Bile pa bi naše skupnosti lahko veliko bolj trdne, če bi naša inteligenca bila bolj živo vrasla vanje in jih vodila, ali vsaj naše narodne probleme prikazovala tukajšnjim oblastem.
Dostikrat se vprašujem: Kje so naši študirani ljudje? Toliko jih je pa jih ni nikjer videti. Večina misli samo nase, sveti sebi in se posmehuje tistim, ki smo po sili razmer, nepoklicani in nezmožni, kot nedoraščeni, a le od idealizma gnani, prisiljeni riniti slovenski voz v klance tujine in skozi viharje rdeče propagande in laži. Res je, da je bila velika večina akademske mladine že med vojno ali pa po "osvoboditvi" pobita, tisti, ki se režimu niso zdeli nevarni pa drugače onemogočeni, toda nekaj jih je le odšlo v svet in se izšolalo. Študirali so v Avstriji, Italiji, Španiji in drugod. Ce je bila to sreča ali privilegij, to še ni zadostna legitimacija, da se zdaj z redkimi izjemami vse poskrije, molči in pozablja na dolžnosti do naroda, iz katerega so izšli. Zanimivo je, da te vrste važničev (sami namreč mislijo, da so velike živine) ni v seznamu Mohorjeve, nimajo slovenskih časopisov, ni jih v spiskih dobrodelnih nabirk, veliko jih hodi v angleške cerkve, na prireditve, kjer se zbira navadna publika, ne zahajajo in podobno.
Resnici na ljubo moram pri znati, da se včasih tudi ti prikažejo med navadne Zemljane. Seveda mora že biti kaj posebnega, da pozabijo na svojo visokost in se zganejo, kot je na primer svatba kakšnega veljaka, skofovsko posvečenje, nova maša in morda tudi še birma, če je kakšen nadebudni sinko ali zala hčerkica med birmanci. To bi bili menda vsi dovolj važni primeri, da se ta naša jara gospoda zrine na častna mesta in tudi sicer pokaže, kaj je in za kaj živi.
Tako se mi je leta 1976 na pozdravni prireditvi škofu približala ena teh oseb in pravi: "Veš kaj, Slovenci bi morali napisati knjigo o revoluciji pri nas . . ."
Da je inteligent, od katerega bi pričakoval kaj več, s tako izjavo
prišel na dan 31 let po vojni, je res višek nesramnosti. Vidno razburjen sem mu vrnil: "Mnogi zbiramo in pišemo že vsaj 25 let! Kje pa ste vi, izobraženci, da bi pomagali pisati in našo zgodovino prikazali svetu?" Odgovora ni bilo. Kmalu je škof odšel, naudušenje se je poleglo in od takrat je še vedno vse po starem.
Se drug primer. Bilo je pred dvemi leti, nekaj dni po ruski zasedbi Afganistana, ko je svojo modrost izkašljal nek drug učenjak, ki se je tudi šolal v Avstriji. Takole se mu je posvetilo: "Zdaj pa res vidim, da komunistom ne moreš zaupati!"
Pogrelo me je, da bi izbruhnil, a sem mu le še kar dostojno dejal: "Reva, kje si pa ves ta čas bil!? Naš kmet to ve že od 1941. leta, ko so mu začeli krasti in ga pobijati. In, ali ti pokolj domobrancev ni odprl oči?"	1
To so žalostni primeri naših izbrancev; kar je še posebno žalostno — ljudi, ki so sami šli skozi ogenj revolucije in se niso nič naučili.
Kaj naj pričakujemo od mlajšega rodu? V narodnostnem oziru ne veliko. Temu pa ni kriva mladina, ampak tista "boljša plast" med nami, ki gleda samo nase in s svojim pasivnim zadržanjem zavaja mladino na tisto spolzko pot, ki pelje v odpad od vere in naroda.
In še nekaj manjka slovenskim skupnostim po svetu, posebno mlajšim med nami: vidno usiha tisti vir duhovne sile, ki je slovenski narod vsa stoletja ohranjal in vodil — naše župnije. Na zunaj so nekatere številčno močne ter imajo krasne cerkve in dvorane, duhovno pa so bolehne in šibke. V njih ni življenjske siie, ki bi družila, kazala pot in izžarevala vse tisto veliko, česar za dolar ne moreš kupiti. Včasih so se mladi ozirali na duhovnika; kar je on rekel, je držalo, ni bilo več povpraševanja po cestah in gostilnah. Zdaj se marsikaj zdi, da dušni pastir zgublja stik z ljudstvom, nekateri so razdvojeni in se iščejo na svoji lastni poti. Ali je kaj čudno, če mladina zahaja in se izgublja! Spet drugi bi bili radi vsem vse pa so s svojo svojo vnemo omajali trdne in mnogo mlačnih izgubili. Tudi tu velja, da se dvema gospodoma ne more služiti. Resnica je samo ena, nespremenljiva, ne-deljiva, veljavna za vse ljudi in za vse čase. Ce jo bomo delili in krojili po svoji volji, bomo povzročali nemir v sebi in nered v družbi. Kolikokrat bi morali spregovoriti, pa molčimo, ali iz lenobe ali za korist, ali enostavno zato, ker hočemo biti backi, za dobro mero pa vse te slabosti vtaknemo v hinavsko masko ljubega miru med nami! Tako lažemo sebi in morda še komu okoli nas, posledica te mevžavosti pa je dejstvo, da veliko naših mladih naseda rdeči propagandi in se niti ne zavedajo, da s tem delajo sramoto sebi, svojim staršem in narodu,krivi pa smo mi, ker jim nismo nikoli povedali, kaj je prav. Tako v svoji amerikanski komod-nosti delamo vsi, zato smo tudi vsi krivi. Zavrgli smo temelje in vzore, odpovedali smo se dolžnostim in žrtvam, nihče več noče za boglonaj služiti bližnjemu, zato smo sokrivi moralnega kaosa, ki grozi uničiti vse.
Kje so zdaj socialne okrožnice velikih papežev Leona XIII. in Pi-ja X.? Komu še kaj pomeni okrožnica Pija XI. o komunizmu, ali pastirska pisma škofa Rožmana? Ali smo res zavrgli vsa
načela, katera so nam zabijali v naše mlade glave? Da, zavrgli smo jih, posebno naša inteligenca, ki je živeti po teh smernicah ukazovala preprostemu ljudstvu, sama pa jih ni sprejela. Zato je bilo toliko dvoreznih mečev, posebno v vprašanju komunizma in vere. Prav tu smo zadnjih 25 let vse postavili na glavo, zato od povsod sili vprašanje: Ali so nam vse od začetka tega stoletja pa do konca 2. svetovne vojne lagali vsi duhovni velikani od Rima, preko naših škofij in pobožnih župnikov, ali pa nas danes vlečejo za nos vsi, ki drve s časom in na vse staro pozabljajo? Ali pa če to vprašanje obrnemo, kakor smo prekucnili že vse drugo: Da jih je samo iz slovenskega naroda nad 30.000 dalo življenje za laž, in imajo prav
tisti, ki s prezirom preteklosti pljujejo na tako veliko žrtev? Ce pogledamo sadove enih in drugih, bomo videli, da načela odpovedi in žrtev prinašajo boljše čase, splošna dovoljenost oropa človeka vsega človeškega.
Ce po tem razmišljanju pogledamo na zemljevid, moramo osupniti ob spoznanju, na kako majhen košček zemlje so nas stisnili močnejši sosedje. V teku 14 stoletij (od naselitve) smo Slovenci izgubili dve tretjini prvotnega ozemlja. Ostalo je samo še 25.000 km . V domovini živi približno 1,400.000 Slovencev, izven meja Slovenije pa 640.000 do 660.000. In še to ljudstvo hoče komunistični režim nekam izriniti, Slovenijo pa poseliti z drugimi narodi. To bo razmeroma zelo lahek posel, ker vsi ti priseljenci iz južnih krajev pridejo iz slabega na boljše.
Ce bo šlo tako naprej — po človeško gledano —, ni več daleč čas, ko bo slovenski narod izbrisan z obličja zemlje. A čeprav je ura pozna, je vendar še čas, da spremenimo tek zgodovine. Veliko bo dela in žrtev, da bomo kot narod popravili, kar smo nepremišljeno ali po nemarnosti zamudili, ali celo pomagali drobiti. Naša narodna hiša je podrtija, kjer je marsikaj narobe, zato bo težko učiti in še teže ubogati, a splača se še enkrat začeti, da tik pred dvanajsto uro uredimo naš dom pod Triglavom. Ko nam že upada pogum, pomislimo, da je pravi čudež, da smo na tem izpostavljenem ozemlju 14 stoletij obstali kot narod. Naši predniki so zmogli vse težave, ker so hoteli živeti. Ce temu čudežu pridružimo še veliko žrtev naših ljudi iz časa revolucije, je naša dolžnost, da se združimo v en glas, svobodnemu svetu povemo voljo slovenskega naroda in zahtevamo pravico, na svoji zemlji živeti življenje svobodnih ljudi.
Otresimo se kompleksa manjvrednosti, saj, če smo vedno živeli pod tujo oblastjo, kot narod nismo nič slabši kot druga ljudstva, v mnogočern še veliko bogatejši od njih. Vedno so nam drugi kovali usodo in tudi komunizem so nam vrinili drugi. Zato je čas, da nehamo solzavo odgovarjati na lažne obtožbe in začnemo svetu prikazovati resnico. Komunisti so začeli revolucijo, oni so pobili nad tisoč ljudi, še preden se je začel upor proti njim,, oni so z laškimi topovi razdejali Turjak in pokončali novih tisoč branilcev naših vasi, oni so brez sodbe pohiHnad 12 tisoč vrnjenih domobrancev. To je njihova "borba z svobodo", ki v resnici ni drugega kot uničevanje lastnega naroda. Ce hočejo govoriti o krivdi, naj najprej pogledajo in priznajo svoje zločine; ko še vedno pišejo nove sezname "vojnih zločincev", zakaj ne zapišejo tudi imen partizanskih krvnikov med revolucijo in povojnih zločincev, namesto da jih časte kot narodne heroje! To je samo nekaj stvari, katerih se nam ni bati, ampak moramo zanje zahtevati pravico in zadoščenje. Lepo bi bilo, če bi tudi boljša družba v emigraciji začela misliti bolj pozitivno. Proč s tisto semter-tja nikjer in povsod filozofijo, ter s piskrček sem piskrček tja politiko, v katereifloncu jih je že toliko utonilo! Tudi tisti, ki javno ali skrivaj letajo v Ljubljano, ne pomislijo pa na Kočevski Rog, niso v čast ne emigraciji ne domovini. Naš čas je velik, zato zahteva cele in pokonci može!
Za naš narod gre! Slovenska zemlja nas kliče, zato na delo vsi, ki smo dobre volje! Naj ne bo nikogar, ki bi v tej odločilni uri stal ob strani! Vsak naj doprinese svoj del, naj bo navaden ročni delavec ali univerzitetni profesor pa bo slovenski narod gotovo preživel tudi veliko preizkušnjo komunistične sužnosti.
Naj končam z Gregorčičem:
"Na delo tedaj, ker resnobni
so dnovi, a delo in trud ti nebo blagoslovi!"
Stane Pleško
Iz slovenske zgodovine...
gmiiiiiii
B.C. Novak
Malov napad na Hauptmannove teze
Hauptmannov unitarističen članek "Priroda in zgodovina v jugoslovanskem razvoju" (Njiva, II, 1922, str. 113-133) je bil neposredni povod za Malov napad na Hauptmannove hipoteze. Ker sem Hauptmannov članek že podrobneje razčlenil v prejšnjih številkah Slovenske države naj ob tej priliki samo ponovim, da se Hauptmann v tem članku ponovno sklicuje na suženjski značaj staroslovenske in staroslovenske družbe, članek pa zaključuje z značilnim pozivom, naj bi se v bodoče trije južnoslovanski narodi strnili v enega - jugoslovanskega. Taki enonarodni jugoslovanski državi bo prinesel Srb "jeklenost svojega kolonijalnega tipa, Slovenec solidarnost notranje uprave in Hrvat blesteči čar aristokratske kulture". (Njiva, II, str. 133.)
Malova tozadevna razprava "Nova pota slovenske historiografije?" (Čas, XVII, 1923, str. 185-220), ki jo bomo natančneje analizirali, je razdeljena na uvod in tri poglavja: 1. Hipoteze in trditve, 2. Kaj pravijo viri, in 3. Pod nemško oblastjo. Na začetku razprave je še kratek povzetek v francoščini. Mal skuša v tej razpravi predvsem ovreči suženjski značaj staroslovanske in staroslovenske družbe, dotakne se pa tudi Hauptmannove hrvatske teorije o nastanku karantan-ske države. Vse te teorije je Hauptmann razvil v dveh razpravah, ki sem ju tudi že podrobneje razčlenil v prejšnjih številkah Slovenske države. Prva, "Politišche Umwälzungen unter den Slowenen vom Ende des
sechsten Jahrhunderts bis zur Mitte des neunten" (Politični preobrati pri Slovencih od konca šestega do srede devetega stoletja) je bila objavljena leta 1915 v ugledni avstrijski reviji Mitteilungen des Instituts für öoster-reichische Geschichtsforschung (Poročilo Inštituta za avstrijsko raziskovanje zgodovine) (36. letnik), drugo, "Staroslovenska družba in njeni stanovi", pa je Hauptmann objavil v nanovo ustanovljeni reviji Časopisu za slovenski jezik, književnost in zgodovino (1. letnik) leta 1918. Tretji in zadnji Ifauptmannov članek "Priroda in zgodovina v jugoslovanskem razvoju" (Njiva, II) pa vzame Mal v pretres le v kolikor se nanaša na staroslovan-sko in staroslovensko družbo. Nadalje bom prva dva Hauptman-nova članka označil le na kratko "Politišche Umwälzungen", MIÖG ter "Staroslovenska družba", ČJKZ.
Tudi "Nova pota slovenske historiografije" kažejo nekatere Malove pomanjkljivosti, ki sem jih že preje omenil. Čustvena povezanost s predmetom ga mnogokrat žene v pretiravanja in pri navedbi Hauptmannovih izjav ni vedno dovolj pazljiv in točen, posebno, če ga citira pod narekovanjem. Nadalje Mal greši pri uporabi virov, kadar hoče pobiti kakšno Hauptmannovo trditev, ali pa podpreti svoj lastni dokaz^ zbere veliko število virov. Med njimi je nekaj zelo dobrih, drugi niso tako dobri, nekateri pa niti ne podprejo Malovih izvajanj. Z uporabo prevelike množine virov Mal ne doseže zaželjenega
Se o skandinavskem
(Nadaljevanje s
izvoru Slovencev * strani)
najbrž ta, da so nekatera slovenska plemena pri naselitvi poznala in izgovarjala tudi glas U namesto u (kot še danes npr. prleško in haloško narečje, pa tudi prekmursko), druga pa so že od vsega začetka izgovarjala samo u in ne U. Izjeme pa so bile najbrž pri obojih. Oboji so npr. že od vsega začetka izgovarjali Ptuj oziroma Petuj in ne Ptuj.
Ni mi jasno, zakaj se je spravil dr. Ložar nad take malenkosti, ni pa skušal pobiti mojega dokazovanja o skandinavskem izvoru besed, ki so tako važne za slovensko zgodovino, kot so kosezi, knez, hrvati (na Koroškem), imena slovenskih knezov itd.
V argumentiranju dr. Ložarja — tudi kar se vsega drugega v njegovi razpravi tiče, npr. njegovo omalovaženje slovenskega človeka nasproti Norvežanom v Ameriki itd. -čutim razbolelost in osebno razočaranje, ki ga prenaša na ves; slovenski narod, iz katerega skuša napraviti narod frustrirancev, narod, ki je vedno odpovedal, narod, ki se ne more meriti z drugimi ali vsaj ne z najboljšimi med njimi, kot so po njegovem Norvežani. Zato idealizira Norvežane. Piše, kakor da je bila umetna obrt značilna za Norvežane, Slovenci pa je niso poznali, ali kakor da se Norvežani odlikujejo po pogomu in podjetnosti, Slovenci pa se držijo zapečka in podobno. Občudovanja vredna se mu zdijo potovanja in pustolovščine norveških izseljencev prejšnjih časov v Ameriki. "Ameriki ni naš človek vtisnil nobenega takega pečata, kot so ga Norvežani . . . Ameriški Norvežan je bil zame zadnji dokaz, da se mi Slovenci nismo razvili iz te rase . . .", piše dr. Ložar. Pozabi sicer omeniti, v čem so tiste velike stvaritve norveškega človeka v Združenih državah, ki postavljajo nas Slovence oziroma naše izseljence tako v senco, a verujemo mu, da so res naredile velik vtis nanj, posebno njihove vožnje s čolni in ladjami po Velikih jezerih, medtem ko so Slovenci delali v
rudnikih. Dr. Ložar ne upošteva, da ima norveška dežela več tisoč kilometrov dolgo obalo in da so bili Norvežani zato po nuji razmer pač predvsem ribiči in pazniki na svetilnikih, medtem ko so prišli slovenski izseljenci iz dežele, ki ima mnogo premogovnikov in drugih rudnikov, ki jih Norveška ni imela. Ne upošteva, da je bilo za delo v rudnikih — posebno v prejšnjih časih — potrebno prav toliko ali še več poguma kakor za ribarjenje in straženje na svetilnikih na Velikih jezerih. Vsak je pač delal tisto, kar je znal od doma. Danes tudi Slovenci s svojimi ladjami plujejo po oceanih in lovijo ribe na morju (kot so jih npr. kriški ribiči že prej). Dr. Ložar nadalje pozablja, da tudi Slovenci in Slovenke v pogledu umetne obrti niso bili nikoli med zadnjimi, da pa v Ameriko niso hodili štikat ali plest nogavic. Pozablja tudi, da so Slovenci tristo let skoro brez pomoči ostale Evrope odbijali Turke in krhali njihove sile pogosto samo za zidovi svojih kmečkih taborov okrog cerkva, medtem ko so Norvežani lahko v miru lovili in jedli svoje ribe, in da bitke pri Sisku, ene od tistih, ki so zlomile turški napadalnosti hrbtenico, niso izbojevali kaki od njega občudovani Norvežani, ampak slovenski plemiči in kmetje-vojaki ob hrabri pomoči stiskanih Hrvatov. Dr. Ložar je pri pisanju svoje razprave tudi pozabil, da se je na stotine in morda na tisoče slovenskih fantov bojevalo na strani cesarja Maksimilijana v Mehiki, še preden so šli Norvežani ribarit na Velika jezera, in da so Slovenci v istem stoletju okrvav-ljali bojišta v Italiji, Avstriji, Bosni, Prusiji in še marsikje, medtem ko so norveški fantje lahko hodili v vas k svojim dekletom. In potem sta prišli še dve veliki vojni. V prvi Norvežani sploh niso bili udeleženi in nato niso spoznali niti fašizma niti take tragedije, kot je bil koroški plebiscit, drugi pa niti od daleč niso imeli toliko žrtev kot Slovenci in morda tudi niso pokazali toliko poguma in požrtvovalnosti kakor slovenski ljudje, neglede na
učinka, ker se dobri dokazni viri izgube v morju ostalih. V angleščini pravimo temu "overkill'. Ker Mal navadno navaja veliko število dokazov vzetih iz različnih virov mora njihovo vsebino podati v tako skrčeni obliki, da bralec, ki ne pozna virov in nima pri roki vsaj Kosovega Gradiva, težko sledi njegovim izvajanjem.Temu je treba dodati še Malovo čudno metodo navedbe virov v opombah, namesto da bi pri vsaki uporabi vira v besedilu sproti navedel v opombi, kje lahko čitatelj najde rabljeni primer, našteva veliko primerov, ki jih jemlje iz različnih virov in šele na koncu drugega, tretjega ali četrtega odstavka našteje v opombi podatke za vse rabljene vire. Tako bralec nima pojma iz katerega vira je Mal vzel nek določen primer, ki ga navaja v tekstu. Hauptmann je pri tem dosleden. Za vsak posamezen primer, o katerem razpravlja v besedilu, lahko najde čitatelj v opombi naveden vir. Res je, da Čas, v katerem je Mal priobčil svojo razpravo, ni bil znanstvena revija v strogem smislu, temveč znanstveno poljudna revija. Ker pa je bila njegova razprava odgovor Hauptmannovemu znanstvenemu delu, bi moral Mal vsekakor bolj upoštevati znanstveno obliko. Ker tega ni storil, mu daje njegovo navajanje virov in literature vtis, če že ne pečat, nestrokovnjaka. Vse te Malove napake so olajšale Hauptmannovo obrambo. Namesto, da bi bil primoran, da brani svojo tezo in ovrže Malove dokaze proti njej, je Hauptmann lahko razpravljal o Malovih slabostih in tako izpodkopal njegovo verodostojnost. Se več, radi Malove formalne površnosti lahko Hauptmann omalovažujoče zapiše, da je njegova izvajanja skušal ovreči "arhivar" ljubljanskega muzeja. S tem hoče Blllllllll namigniti, da njegov kritik ni strokovnjak, kar seveda ni bilo res, saj smo videli, da je Mal pro-moviral iz zgodovine na dunajski univerzi.
Da. bo Malovo pobijanje suženj skega značaja staroslovanske in staroslovenske družbe bolje razumljivo našim bralcem, bom
ALI BOSTE IZDALI DENAR ZA ŠE ENO ZIMSKO SEGREVANJE VELIKE NARAVE?
Prepihi in mrzletočke v vašem domu označujejo mesta, kjer vaša toplota uhaja. Neglede na to, dali je vaš dom nov ali star, majhne razpoke in luknje — podstrešnih prostorih in kleti, okrog oken, pri električnih dovodih — dovoljujejo dobršnji del vaše toplote da pronica iz vaših domov.
Zakaj izgubljati tako energijo in segrevati naravo? Bodite bolj zadovoljni, in spravite vaš dom v pravično stanje.
To lahko napravite sami z malenkostnimi stroški in na lahek način. Vse kar potrebujete je priprava za zaprtje odprtin („caulking gun') (caulking) masa za zaprtje odprtin in dobro (weatherstripping) vremenske obloge. Zaprtje zračnih razpok v vašem domu vas bo verjetno stalo manj kot $100.- in vam bo vzelo nekaj ur vašega prostega časa.
Ker morate zavarovati vaš dom od notranje strani, je sedaj najboljši čas, da to storite. Pozimi so prepihi močnejši in mrzlejši in jih zato lažje odkrijemo.
KAKO NAJTI ODPRTINE ZA:
Preiščite vašo hišo ko močno piha veter. S hrbtno stranjo vaše roke boste z lahkoto ugotovili prepih.
So vaše podstrešne sobe tople? Ce so, vaša toplota obide (insulation) zaščito. Poglejte, če obstojajo razpoke okrog notranjih zidov in glejte za sporemembo barve na zaščitnim oblogah.
Večina vašega zraka v vašem domu pronica skozi prostor, kjer temelji meje na hišne zidove v kleti. Pravtako preglejte električne napeljave in luknje, kjer gredo različne cevi skozi zid.
Ministry of Municipal Affairs and Housing
Claude Bennett, Minister William Davis, Premier
Ontario
ZAMAŠITE PREPIŠNE LUKNJE:
Vremenske obloge (weatherstripping) so dandanes mnogo boljše in jih z lahkoto lahko pritrdite okrog večine oken in vrat. Cisto „silicone caulking" okrog osnovnih desk („baseboards") je nevidno, ko postane suho — in je lahko istega namestiti.
Vinilna vremenska obloga
Povemo vam lahko več o hitrejšem načinu kako preprečiti. Vaše segrevanje narave, s čim cenejšim načinom in delom. Izrežite ta kupon sedaj. Za ceno odposlanske znamke, dobite našo do podrobnosti razdeljeno 16 strani dolgo knjižico navodu, ki vam pokaže, kako najti v vašem domu zračne propustne odprtine in kakšno snov uporabljajte za njih^«»,,,. zalepljenje — prav tako vam pošljemo tudi % * našo tako imenovano brošuro (Fact Sheet) ČISTEM ZRAKU
IN VLAGI V TESNEJŠI	rnQrm,
HISI.	tnergy
Ontario
ADDRESS.
POSTAL CODE _
MAIL TO: The Ministry of Municipal Affairs ant) ^^lousing. Box 2159, Toronto, Ontario M5W 1HI
IIIIIIM
1111111118
navajal le tiste Malove dokaze, ki so najmočnejši. Kjer bo potrebno za lažje razumevanje bom pritegnil tudi originalno besedilo vira iz Kosovega Gradiva. Vsemu temu bom vsakikrat, kadar se bo pokazala potreba, dodal še svoje pripombe. Povrnimo se torej k Malovi razpravi.
Iz Malovega uvoda
V uvodu pove Mal, da se ne bo spuščal v podrobno analizo zadnjega Hauptmannovega članka "Priroda in zgodovina v jugoslovanskem razvoju" (Njiva, II), saj ga je že ocenil dr. Lončar v Novih Zapisih (1922). Temu bi Mal rad dodal le nekaj pripomb in misli. Odločno ugovarjam, pravi Mal, "da smo bili Slovenci za hrvatstvo pasivna postojanka. Menim nasprotno, da smo bili baš mi njegov antemurale, ob kojem so se stoletja lomili grozeči valovi silnega, vsepoplavljajočega germanskega navala". (Čas, XVII, str. 186.) V zadnjem odstavku uvoda Mal zavrne Hauptmannovo zaključno misel, da bomo Slovenci v novi državi le vzgledni državni uradniki ter izrecno pojasni, zakaj je Mal napisal to razpravo. Takole pravi:
"S pripombo o prihodnjem delu
Slovencev na polju notranje ■■■aimiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiii
upravičenost ali neupravičenost
njihovih idealov. In kaj naj rečemo o današnjem položaju obeh narodov? Menim, da zahteva položaj slovenskih beguncev mnogo več žrtev, poguma in zaupanja v življenje in v prihodnost kakor položaj norveških izseljencev v Ameriki, ki so sprejeti z Vso prisrčnostjo, kadar obiščejo svojo staro domovino.
Toda ravno skrita bolečina nad vsem tem, bolečina, katere se dr. Ložar niti ne zaveda, mu je najbrž narekovala tako z grenkobo, razočaranjem in zato tudi z mazohističnimi čustvi prepojeno razpravo, na katero mi zato ni bilo tako prijetno odgovarjati, kakor bi odgovarjal na razpravo, napisano v stvarnem, nezagre-njenem, čeprav še vedno osebnem slogu.
In. končno naj opozorim dr. Ložarja še na nekaj. Vsi vemo, da se vsa območja človeškega znanja in raziskovanja neprestano razvijajo iz izpopolnjujejo. To velja celo za teologijo in za zgodovinske vede še posebej. Zakaj ne bi smelo to veljati za raziskovanje slovenske zgodovine in jezika? Zakaj je
uprave, pa se mi zdi, da jim pisatelj hoče odrekati vsake druge državniške zmožnosti, prisodivši jim vlogo zvesto-vdanih in pokornih vršiteljev volje državnih krmilarjev. Ker se je pisatelj s tem nakako vrnil k svoji priljubljeni tezi o suženjstvu Slovanov sploh in Slovencev še posebič, naj mi bo dovoljeno, da se ob tem povodu nekoliko podrobneje pečam z namišljeno 'mučeniško dobo' slovanskega 'pasivnega trpina', o pomanjkanju junaštva ter krepkih osebnosti naših pradedov, ki se iz zavetja svojih šum in močvirij niti prikazati niso upali, o čemer govori v uvodu omenjenega svojega spisa (Njiva, II, 114,115). Sicer sem o tem že ob drugi priliki na kratko1 spregovoril, - ker pa se hoče kljub temu še vedno vzdrževati bajka o 'krotkih prednikih-sužnjih' in to še celo od navidezno tako av-
toritativne strani, kakršno zastopa profesor stolice za stare/ šo zgodovino Slovencev, ker so se dalje celo ugledni inozemski znanstveniki oprijeli teh izvajanj kot rezultatov raziskavanj 'objektivnih slovanskih učenjakov', izrabljajoč jih proti nam v naših državno-političnih zahtevah, zato ne bo odveč, načeti to vprašanje znova, in ga na podlagi nepobitnih zgodovinskih dokazov kolikor se da razčistiti." (Čas, XVII, str. 187.)
Ko govori Mal o uglednih i ne zemskih znanstvenikih, ki so Hauptmannova izvajanja ter izvajanja drugih slovanskih učenjakov izrabili pri mirovnih pogajanjih, misli predvsem na Arnolda Luschina-Ebengreutha, katerega delo Die Zerreissungen der Steier-mark: Zwei Denkschriften (Razkosanje Štajerske: Dve spomenici) (Gradec, 1921) izrecno omenja v opombi, in morda tudi na Martina Wutteja, nemškega koroškega zgodovinarja, ki je pisal v prid Avstrije o nedeljeni Koroški.
dr. Ložar tako gotov, da je bilo v tem pogledu že vse odkrito, ugotovljeno in pravilno raz-tolmačeno že v preteklem stoletju ali v prvih desetletjih tega stoletja, ko je bila zgodovinska veda pri Slovencih še tako šibko razvita in tako nesamostojna, in da ni mogoče gledati na zgodovino slovenskega naroda danes drugače, kot so gledali tuji in slovenstvu nenaklonjeni zgodovinarji pred enim stoletjem?
Čudno se mi tudi zdi, da se slovenski učenjaki, kot je dr. Ložar, katere je usoda pripeljala v široki svet, v deželo neomejene raziskovalne in publicistične svobode, tako krčevito drže zastarelih tez in ne izkoristijo te svobode. S tem pomagajo, čeprav seveda nehote, ohranjati zatohlo vzdušje provincializma, prestanih ideologij in totalitarizma v Sloveniji — vzdušja, ki duši in hromi duhovni napredek slovenskega naroda in njegovo voljo po širokih miselnih horicontih, svobodi in državni neodvisnosti.
FOR ALL YOUR INVESTMENT NEEDS
MILI KUS
(416) 361-2379 RES: (416) 967-9147
»I
Merrill Lynch Royal Securities Limited
PO. BOX 31 TORONTO DOMINION CENTRE! TORONTO ONTARIO M5K 1C2
ULWIUIIIIIIIIIIWIIIUIIIIIII
Miniaturna slika človeštva
Ce bi znižali celotno človeštvo na 100 ljudi, bi bilo med njimi: 11 Evropcev, 6 iz SSSR, 6 iz Severne Amerike, 22 iz Kitajske, 16 iz Indije, 16 iz ostale Azije, 4 iz Srednjega Vzhoda, 8 iz Latinske Amerike, 10 iz Afrike, 1 iz Australazije in Pacifika. Po starosti bi bilo: 36 manj kot 15 let in 6 nad 65. 20 jih ima radijo, 7 televizijo in 5 avto.
•	UMRL JE TONE FAJFAR
12. decembra je v Kliničnem centru v Ljubljani umrl Tone Fajfar, eden od udeležencev ustanovnega sestanka OF. Tone Fajfar je bil lazaristovski brat. Ko je izstopil od lazaristov, je pustil v samostanu izjavo, po kateri „se bo vse življenje vneto prizadeval za češčenje Jezusovega Srca". Kot član krščanske sindikalne Strokovne zveze je vstopil v OF. Sele po vojni je postal član KP. Partija ga je za njegovo vlogo mostu med KP in kristjani ves povojni čas plačevala z visokimi službami. Končni obračun je pa seveda moral mož narediti sam.
•	Slovenski republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl: „EMIGRACIJA ne more v nobenem primeru pomeniti nikakršne grožnje varnosti v Sloveniji. Budni pa moramo biti vseeno. Ne smemo zanemariti, da hoče ta emigracija pritiskati na rimskokatoliško cerkev, da bi le ta morala spremeniti svoj odnos do socialistične družbe, da bi se morala organizirati kot nekakšna opozicijska sila." KOMUNIST, Ljubljana, 9. okt. 81/10.
•	Kardinal Šeper ni dolgo užival pokoja. Čeprav je zaprosil za pokoj že 1. 1980, je bil njegov odstop sprejet šele 25. novembra 1981. Prefekt kongregacije za verski nauk je bil od 1. januarja 1968. Umrl je v Rimu 30. decembra 1981, pokopali pa so ga v zagrebški stolnici 5. januarja t.l.poleg kardinala Stepinca.
Iz pisma uredniku . . .
Armin Kurbus 62 May St.
Fairfield, Conn. 06430
Fairfield, 1. febr. 1982
Dragi Mauko:
— Cez dva tedna bom star 60 let, ideja slovenske države mi je bila in mi je še danes zelo pri srcu. Pa sploh vse slovenstvo sem vedno podpiral in moja največja želja bi se izpolnila, ko bi lahko še doživel Svobodno slovensko državo. Zato tudi podpiram vsako slovensko stvar, SD pa naj bo vedno prvoboriteljica za te ideale in naj se pozanima v bodoče vsaj za to, če Slovenci kje nastopajo in imajo svoje prireditve.
S slovenskimi pozdravi Armin Kurbus
• Akcija za izdajo Baragove znamke v ZDA je še vedno v teku. Slovenci v ZDA lahko zagotove uspeh te akcije, če pišejo svojemu poslancu/senatorju in ga prosijo, naj se zavzame za uspeh tega
Urednik je sprejel pismo:
(Naspol anonimo pismo objavljamo in se piscu za istega zahvalimo kot tudi za zanimiv trak glasbe iz Slovenije. Berite pismo! — Urednik.)
Spoštovani gospod Mauko!
Predstavim se Vam samo kot "Miha", sem eden Vaših oboževalcev. Prepričan sem, da je ideja o Slovenski državi edina, ki lahko ohrani slovenski narod, pri življenju. Mnenja sem, da za Slovence ni bodočnost v Jugoslaviji, še manj pa pod oblastjo komunistov. Na žalost smo prav mi Slovenci poglavitna ovira, pri uresničitvi te ideje, s tem mislim na pasivnost, ne-zainteresiranost in podobne probleme s katerimi se tudi sami srečujete.
Razveseljivo je dejstvo, da se doma širi krog privržencev te ideje, posebno med mladino; tudi med inteligenco je dosti privržencev, nekateri sploh ne vidijo drugega izhoda, kot morebitno odcepitev, ter ustanovitev slovenske države. Pismu prilagam posnetke plošče posnete v Ljubljani, izvajalci so skupina z imenom (izpustili mi! -Urednik), prav tako iz Ljubljane. Ostalo mi je še nekaj traku, nanj sem posnel še del plošče z (izpustili mi! - Urednik) , prav tako iz Ljubljene, posnetek je pa v hrvaščini, saj morda bolj pristaja vsebini. Zanimivo je, da je sploh izšla plošča z besedilom naperjenim proti "vladejočemu razredu". Prosim poslušajte pazljivo nekaj krat, sprva se vam bo zdelo samo razbijanje, pazljivo prisluhnite besedilu, presenečeni boste.
Oprostite na moji ne preveč vglajeni slovenščini, -kod sami vidite, pisanju nisem vajen, vseeno, se Vam še kdaj oglasim.
Ob tej priliki Vam želim vse najboljše in da se Vam izpolni želje, da stopite na tla Slovenske države.
Vaš vdani Miha
235348482353535353482323534823484848235348484848232323532353484848485323232323