SODOBNA AMERIŠKA POEZIJA
Aleš Debeljak
Sodobna ameriška poezija (pregled)
Pričujoči pregled skuša nadaljevati lam. kjer je končala Antologija ameriške poezije dvajsetega stoletja (urednik Miha Avanzo, CZ, 1986). Zato je že samo na sebi dovolj razvidno, zakaj sem se odločil za generacijski kriterij. Ne gre toliko za to, da pesniki (rojeni po 1940) v resnici nastopajo kot sklenjena literarna formacija, ker to seveda ne drži, pač pa gre v prvi vrsti za to, da so se vendarle uveljavili na književnem prizorišču nekako »istočasno«. V sedemdesetih letih so si tukaj predstavljeni pesniki šele utirali pot do izredno težko dostopnih založnikov, v osemdesetih letih pa že nastopijo kot pomembna imena ameriške književnosti, na katera mora resno računati sleherna dostojna predstavitev te ustvarjalnosti.
Kaj druži tukaj predstavljene pesnike, je na zgoščen način tako rekoč nemogoče reči. Docela razvidno pa je, da so izšli iz izkušnje poraza, ki ga je konec šestdesetih let doživela kontra-kulturna Amerika; iz izkušnje razočaranja spričo nerealiziranih utopij; iz zavest' o nepresegljivosti nekaterih ključnih socialnih, rasnih in idejnih razlik, za katere se je zdelo, da jih bo avantgardni zanos povsem odpravil; iz zavedanja, da kolektivni milenarizem ne bo odpravil neenakosti. Kakor se že zdi, da gre v teh tendencah za politično iZ' kustvo, pa je treba takoj reči, da se na neki način ameriška poezij3 ni nikoli zares poslovila od političnega podtona: tukaj seveda nimai*1 v mislih neposrednega angažmaja, marveč jasno zavest o tem, da pesnik vendarle je — četudi na subjektivni, popačeni, perspektivičn'-fragmentarni način — kronist svojega časa. V tem je ena od ključ' nih razsežnosti ameriškega pesništva. Ali še bolje: to je tisti najboh splošni okvir, znotraj katerega šele lahko zares ustrezno dojameif0 individualizirane glasove posameznih pesnikov, njihove posebne i" osebne tehnike, strategije in simbolne svetove. Tako bo šele na op'' sanem ozadju mogoče razumeti ta vseprisotni »umik v zasebnost'", k1 je — grosso modo — skupna karakteristika tukaj predstavljenega pesništva. Odveč je pripominjati, da nekatere motivno-tematske kon' stante, o katerih v slovenskem kulturnem prostoru še vedno razpra^' ljamo, nastopajo v ameriškem kontekstu kot nekaj povsem samo-
umevnega, npr. popularna glasba, ikonografija množičnih medijev in profanirani ritem vsakdanjika. Individualizacija posameznika in razvitje osebnih literarnih drž, graditev lastnih mitologij in zidava in-timističnih notranjih svetov tako predstavljajo ravno neko reakcijo ^a poudarjeno ekstrovertnost in militantnost literarne neo-avantgard-ne scene, ki je delovala v šestdesetih letih tako. da je pravzaprav uspela vitalizirati kulturo: opozorila je na rob, podzemlje, drugost.
Neo-avantgardni duh je danes živ tako rekoč le še v predstavnikih doktrinarne »language school«, ki je doma na zahodni obali in se izčrpava v dekonstrukciji jezika, reifikaciji stvari in fascinaciji z drsečim tokom označevalca. V tekmovanju s trdo teoretsko usmeritvijo na oddelkih za angleško in ameriško književnost se je ta pesniška šola dokopala do nekaterih družbeno-kritičnih ugotovitev na sledi francoske Post-strukturalistične eksplozije, od poezije pa v pretežni meri ni ostalo dosti, saj so jo zadušili vojskujoči se ideologemi in pusta učenost. Za tukaj predstavljene avtorje in »generacijski trend« pa se zdi, kakor so se na prepričljiv način uprli radikalni kritiki obstoječega. Ze na socialni ravni nam to usmeritev signalizira dejstvo, da so vsi pesniki v bistvu »undverzitetniki«. A vendar: ali to res pomeni, da so se kar spričo svoje ignorance do vsakdanjega banalnega življenja odločili Za varno zavetje univerzitetnih campusov in metafizike, ki je nemara res doma le še tam, vsaj kair se Amerike osemdesetih let tiče? Mnslim, gre tukaj ravno za nasproten proces. Gre namreč za to, da se je ameriška kultura kot taka, v svojih najbolj očitnih poganjkih (mediji, okrepljena samozavest, politični konzervatizem, razcvet fundamen-talističnih religioznih ločin, itd.) opredelila proti sleherni kritiki in Proti sleherni metafiziki. Preprosto rečeno, neki razmeroma širok sloj bralskega in poslušalskega občinstva je izginil oziroma se preoblikoval: Pesniki so izgubili svojo »širšo« publiko, zato so bili tako rekoč prisilje-ni oditi tja, kjer jih poslušajo. To pa so univerze. Hočem reči, da je *umik v zasebnost« in »povratek na campuse« pravzaprav posledica, ne Pa vzrok. Fenomen lobotomizacije množic, ki na to prostovoljno Pristajajo, se campusov ogiba: to pomeni, da so univerze nekakšni *otoki mišljenja in pesništva«, ki se ne menijo za komercializacijo Umetnosti in popularizacijo hitro zapomnljivih sloganov in reklamnih Sešel. To je z našega vzhodnoevropskega vidika nemara problematično, a n' zato nič manj res.
, Kot je razvidno iz biografskih podatkov, se je precejšen del pesni-ov izšolal na University of Iowa, ki s svojo »pisateljsko delavnico« Pomeni prestižni in zahtevni (institucionalni) kriterij za mlade av-l°r.)e, ki v teh delavnicah pridejo v stik med seboj; delavnica namreč Pomembna le po tem. da jim omogoča prostor za medsebojno kriti-P lr> spodbudo v pisanju, marveč najpoprej igra socializacijsko funk-kar za Pariz pomenijo kavarno na levem brogu Sene in za Ljub-•Mno nekateri bifeji in kafiči starega mesta, je Iowanska (in ostale)
»pisateljska delavnica« za Ameriko. Na tem temelju šele potem lahko govorimo o nekakšnih zunanjih pogojih za skupne poteze v sicer posamezno profiliranih poetikah. Zdi se, da jih je mogoče detektirati na ravni, na kateri prihaja do rehabilitacije pripovednih tehnik, do navdušenja nad življenjem v tuje glasove, do fascinacije z drugimi oblikami znanja (zgodovina, biografija, dnevniki, filozofija, itd.) in do poudarjene investicije v narativno strukturo besedila. Zaman bomo torej iskali »liriko« v čistem pomenu besede, saj so te pesmi manj registracija in dokumentacija notranje dinamike jaza; bolj pomenijo zapis stanj, ki izvirajo iz stika med jazom in svetom. V tej pozornosti za detajle in koščke trenutnih situacij, položajev in razpoloženj je poezija tukaj predstavljenih pesnikov nemara najmočnejša.