Poštnina plačana v gotovini ŠTEVILKA 2 LETNIK XXXVIII NARODNI GOSPODAR GLASILO ZADRUŽNE ZVEZE V LJUBLJANI V LJUBLJANI, DNE 15. FEBRUARJA 1937 1 Pl § IhJ ^ • Kakšne koristi smo imeli od naših posojilnic? — Zakaj ne velja načrt V tuP 8ho «3# 8 8 v 6*^ ■ zadružnega zakona? — Potrošne zadruge in kmetje. — Industrializacija agrarnih držav v donavski kotlini. — Zvezine objave. — Iz našega zadružništva. — Gospodarstvo. — Literatura. Priloga „Narodnega Gospodarja" štev. 1, L1937. Zn vsa objavljena vabila, pri katerih ni izrecno drugače določeno, velja določba: Ako bi ta občni zbor ob navedenem času ne bil sklepčen, se vrši pol ure kasneje na istem mestu in pri istem dnevnem redu drugi občni zbor, ki veljavno sklepa ne glede na število navzočih članov. Občni zbor Hranilnice in posojilnice v Breznu, r. z. z n. z., sc bo vršil dne 12. marca 193? ob 11 dopoldne v župnišču. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva. 2. Poročilo nadzorstva. 3. Odobritev računskega zaključka za leto 1936. 4. Volitev načelstva. 5. Slučajnosti. Redni občni zbor Kmetijske zadruge v Cerknici, r. z. z o. z., se bo vršil dne 14. marca 193? ol) I popoldne v šoli kaplanije v Cerknici. Dnevni red: 1. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Poročilo zadružnih funkcionarjev. 3. Odobritev računskega zaključka za I. 1936. 4. Volitev dveh odbornikov v upravni odbor. 5. Volitev petih članov nadzorstva. 6. Slučajnosti. Računi dohodkov in stroškov za leto 1956 so vsem članom javno v pregled od 7. marca do 14. marca 193? pri načelniku Ivanu Lovku \ Cerknici št. 8, 39. redni letni občni zbor Gospodarske zadruge na Češnjici pri Železnikih, r. z. z o. z., sc bo vršil dne 7. marca 1937 ob 9 dopoldne v zadružnih prostorih. Dnevni red: I. Poročilo načelstva in nadzorstva. 2. Čitanje revizijskega poročila. 3. Odobritev računskega zaključka za 1. 1936. 4. Volitev načelstva. 5. Volitev nadzorstva. 6. Slučajnosti. 16. redni letni občni zbor Pašne zadruge za Selško dolino na Češnjici, r. z. z o. z., se bo vršil 19. marca 1937 ob 9 dopoldne v prostorih g. Lotriča Franca na Češnjici. Dnevni red: I. Poročilo načelstva in nadzorstva. 2. Odobritev računskega zaključka za I. 1936. 3. Volitev blagajnika. 4. Čitanje revizijskega poročila. 5. Slučajnosti. Redni letni občni zbor Nabavne in prodajne zadruge v Gornji Rečici pri Laškem, r. z. z o. z., se bo vršil dne 7. marca 1937 ob 3 popoldne v šoli v Gornji Rečici. Dnevni red: I. Poročilo načelstva in nadzorstva. 2. Čitanje zapisniku. 3. Potrditev računskega zaključku. 4. Volitev načelstvu. 5. Slučajnosti. Občni zbor Mlekarske zadruge v Goričah, r. z. z o. z., se bo vršil dne 19. marca 193? po sv. maši v stari šoli. Dnevni red: I. Čitanje zapisniku zadnjega občnega zbora. 2. Poročilo načelstva in nadzorstva. 3. Odobritev računskega zaključka za 1. 1936. 4. Slučajnosti. Občni zbor L delavskega konzumnega društva na Jesenicah, r. z. z o. z., sc bo vršil dne 28. februarja 1937 ob pol 4 popoldne v dvorani Krekovega prosvetnega društva na Savi. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva in nadzorstva. 2. Čitanje revizijskega poročila. 3. Odobritev računskega zaključka zn I. 1936. 4. Volitev načelstva in nadzorstva. 5. Slučajnosti, Občni zbor Hranilnice in posojilnice v Krcs-nicah, r. z. z n. z., se ho vršil dne 7. marca 193? ob II dopoldne v uradnih prostorih. Dnevni red: L Poročilo načelstva in nadzorstva. 2. Odobritev računskega zaključka za 1. 1936. 3. Slučajnosti. VIL redni občni zbor Kmetijske okrajne zadruge v Kranju, r. z. z o. z., se bo vršil v ponedeljek t. marca 1937 ob 10 dopoldne v »Ljudskem damu« v Kranju. Dnevni red: I. Poročilo načelstva in nadzorstva. 2. Odobritev računskega zaključka za I. 1936. 5. Čitanje revizijskega poročilu, 4. Volitev načelstva. 5. Volitev nadzorstvu. 6. Slučajnosti. Redni občni zbor Okrajne posojilnice v Krškem, r. z. z n. z., se bo vršil dne 19. marca 1937 ob pol II dopoldne v prostorih pisarne Okrajne posojilnice v Krškem. Dnevni red: 1. Čitanje zapisnika občnega zbora z dne 25. marca 1936. 2. Odobritev in razloženje računskega zaključka za 1. 1936. 3. Volitev načelstva in nadzorstva. 4. Slučajnosti. IX. redni občni zbor Gradbene zadruge »Martuljek« v Ljubljani, r. z. z o. z., se bo vršil v sredo 10. marca 1937 ob K-3 popoldne v dvorani ljubljanskega semenišča. Dnevni red: L Vitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. 2. Poročilo načelstva. 3, Poročilo nadzorstva. 4. Odo-bitev računskega zaključka. 5. Volitve. 6. Slučajnosti. Občni zbor Kmetijskega društva v Loškem potoku, r. z. z o. z., se bo vršil dne 19. marca 1937 ob 3 popoldne v društvenih prostorih na Hribu. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva in nadzorstva. 2. Odobritev računskega zaključka za I. 1936. 3. Volitev načelstva. 4 Volitev nadzorstva. 5. Slučajnosti. VIL redni občni zbor »Stavbne zadruge »Pohorski dom« v Mariboru, r. z. z o. z., se bo vršil v ponedeljek I. marca 1937 ob 20. uri v dvorani gostilne »Novi svet* (Povodnik, Jurčičeva ulica št. 4). Dnevni red: I. Poročilo načelstva. 2. Poročilo nadzorstva. 3. Odobritev računskega zaključka za I. 1936. I. Volitev načelstva. 5. Volitev nadzorstva. 6. Pismeni predlogi. 7. Slučajnosti. NARODNI GOSPODA R GLASILO ZADRUŽNE ZVEZE V LJUBLJANI Člani Zadružne zveze dobivajo list brezplačno. Cena lislu za nečlane po 25 Din na leto, za pol leta 12'50 Din. — Cena inseratov po dogovoru. — Izhaja 15. dne vsakega meseca. — Rokopisi se ne vračajo. Kakšne koristi smo imeli od naših posojilnic? (Predavanje dr. J. Basaja v Radio Ljubljana dne 7. II. 1957.) Vemo, da posojilnice pomenijo novo dobo v gospodarstvu slovenskega kmeta. Ali bi nam mogli kratko razložiti, kakšne so bile gospodarske in socijalne razmere na kmetiih, ko so se začele ustanavljati posojilnice? Zemljiška odveza iz sredine preteklega stoletja je kmečko zemljišče osvobodila tlake in desetine, ni pa ustvarila pogojev, da bi kmet mogel samostojno in uspešno gospodariti. Vsled neugodnih razmer je zato kmet v velikem številu bolj in bolj izgubljal podeljeno mu neodvisnost in prihajal bolj in bolj v gospodarsko odvisnost oderuhov, ki je bila včasih hujša kot tlačanstvo pod grajsko gosposko. Grajska gosposka je bila po večini trda; bili pa so zelo številni tudi slučaji, da so kmetje imeli prav dobre graščake. Desetina in tlaka sla bili že pod Marijo Terezijo urejeni in vse je bilo zapisano v urbarjih. Pod oderuhi pa so kmetije nosile več kot grajsko desetino. nosile so nepisana in nekontrolirana bremena blagovnega in denarnega oderuštva. Vedno več kmetij je propa-dalo in cele kmečke družine so šle med brezdomce. Kmečki stan je bil v hudi stiski in nujno potreben pomoči ne samo pri nas na Slovenskem, ampak tudi drugod. Odkod je tedaj prišla pomoč kmetu? Vsak bi pričakoval, da bo prišla kmetu na pomoč država, ker je kmečki stan v resnici steber države v gospodarskem, socialnem in tudi narodno-ob-rambnem oziru. Pa ni bilo tako. Pomoč kmetom ni bila država, ampak je bila samopomoč v zadružništvu, v skupnosti: pot k zadružni skupnosti pa so oznanjali kmetom veliki možje, pionirji zadružništva: na Nemškem Raiffeisen, na Češkem Kampelik, na Poljskem Stefczik, pri nas pa dr. Krek, a pred njim že v gotovi meri tudi Mihael Vošnjak. Kakšne zadruge je pri nas predvsem ustanavljal dr. Krek za kmete? Zdravilo mora biti sposobno, da zdravi bolezen, za katero sc predpiše. Bolezen našega kmeta je bilo tedaj denarno in blagovno oderuštvo. Zato je dr. Krek snoval na kmetih predvsem posojilnice za cenena posojila kmetom, v manjši meri pa zadruge za skupno nabavo gospodarskih potrebščin in tudi konzumnega blaga. Kako je šlo pri ustanavljanju kmečkih posojil? Ali so kmetje pokazali razumevanje za tako organizacijo pri takratnem stanju izobrazbe? Razmere, v katerih je dr. Krek začel z ustanavl janjem kmetijskih zadrug, 2 so bile dozorele in stiska kmeta je bila na vrhuncu. Zemlja je bila zrahljana in besede zadružnega evangelija so padale na rodovitna tla. V razmeroma kratkem času, v dveh desetletjih, je dr. Krek že zasnoval gosto mrežo posojilnic, ki so se pokazale res kot ljudske ustanove in pognale globoke korenine. Ne le v današnji dravski banovini, tudi na Koroškem, v Istri, na Goriškem so se ustanavljale po kmetih številne posojilnice. Dasi so meje, ustvarjene s svetovno vojno, odrezale veliko število posojilnic v ravno navedenih slovenskih deželah, vendar je tudi na področju Dravske banovine biki mreža izredno gosta in sc je v času od uedinjenja pa do danes še znatno zgostila, tako da štejemo na področju dravske banovine 550 kreditnih zadrug. Kako so organizirane posojilnice, da so mogle kmetu preskrbeti cenen kredit in ga rešiti oderuštva? Posojilnice so organizirane na vzajemnosti, na popolni solidarnosti vseh članov. Vsakdo, ki postane član zadruge in dobi posojilo, jamči za vse hranilne vloge, naložene v posojilnici, s celim svojim premičnim in nepremičnim premoženjem. To pomeni dostavek, ki ga imate pri vsakem nazivu hranilnice in posojilnice: »registrovana zadruga z neomejeno zavezo«. Neomejena zaveza pomeni, da so vsi člani solidarno odgovorni za vsak v posojilnico vloženi dinar. Neomejena zaveza vseh članov dolžnikov je tisti trdni temelj, na katerega se je moglo z gotovostjo in zanesljivo nasloniti zaupanje vlagateljev. Če so namreč posojilnice hotele dajati posojila, so morale denar za taka posojila od nekoga dobiti. In dobile so ga ravno na podlagi neomejene zaveze, ker so nu- dile popolno varnost za vse prihranke, ki so jih varčevalci vložili v posojilnice. Kdo je vlagal denar v posojilnice? Kakor so na kmetih taki, ki za izboljšanje gospodarstva, za nujne gospodarske potrebe potrebujejo posojila, tako so na drugi strani taki kmetje, ki v dobrih časih zbirajo prihranke za poznejše potrebe, bodisi za dote, za izobrazbo otrok, za nakup zemlje, za stara leta itd. Kakor more ladja nositi vagonske tovore, tako je neomejena zaveza posojilničnih dolžnikov nudila popolno varnost za milijonske vloge varčevalcev. Narod je razumel, da so posojilnice njegovi prijatelji, njegove ustanove, njegove trdnjave. Zato jim je zaupal in se jih oklepal v dobrih in težkih časih. Le iz tega zaupanja je mogoče pojasniti, da se je v slovenskih posojilnicah zbralo nad poldrugo milijardo prihrankov. In posojilnice so imele več kot eno milijardo tega denarja v posojilih, večji del seveda v kmečkih posojilih. Naše posojilnice so v dolbi ene generacije vzgojile slovensko ljudstvo do naj višje stopnje varčnosti in organizirale ljudske prihranke zopet za posojila, po načelu: »Ljudski denar ljudstvu. kmetski denar kmetu.« Ali so posojilnice poleg dovoljevanja kmetskih posojil in organizacije varčevanja vršile še kake druge naloge? Posojilnice niso skrbele samo za cenen kredit kmetu in v to svrho organizirale ljudske prihranke, ker če bi vršile samo te naloge, bi bile pač male podeželske banke in nič več. Posojilnice so izvrševale nalogo, ki jim je postavljena kot ustanovam Raiffeisena v pravilih, da imajo namreč namen dvigati svoje člane gospodarsko in nravno. Posojilnice so vršile med ljudstvom važno vzgojno nalogo. One so širile var- čevanje z nravnim namenom, ker je varčevanje najuspešnejši način, kako se ljudstvo odvaja od zapravljivosti in vsega, kar je z zapravljivostjo združeno, t. j. zlasti pijančevanje, veseljačenje, igra, razbrzdanost. Tudi pri posojilih niso gledale samo na to, ali je posojilo dovolj varno, ampak tudi na to, ali bo posojilo res služilo dolžniku in njegovemu gospodarstvu v prid. Vprašale so torej prosilca za posojilo, za kakšen namen posojilo prosi. In niso dovoljevale posojil, ki bi služila za kon-sum, za večje izdatke, za lahkomiselno gospodarstvo in gospodinjstvo, temveč le za resnične gospodarske potrebe, t. j. za pomoč, če je posestnika zadela nesreča in za izboljšanje gospodarstva, če je n. pr. posestnik hotel izboljšati gospodarska poslopja:, popraviti hlev in napraviti gnojnično jamo, izboljšati svojo živinorejo, povečati dohodek z njiv in travnikov z boljšim obdelovanjem, z boljšim semenom, za nabavo strojev i. t. d. Ljudstvo se je dvignilo nravno, ko se je oprijelo varčevanja. Ljudstvo se je dvignilo gospodarsko, ker so se dajala posojila le z gospodarskih vidikov, za napredek gospodarstva in s tem seveda za povečanje blagostanja. Dolžnike pa so posojilnice vzgajale k rednemu izpolnjevanju prevzetih obveznosti. Vsled tega vzgojnega dela med varčevalci in dolžniki se je v teku desetletij dvignilo nravno življenje naroda, dvignilo se je blagostanje in ustvarilo se je ozračje zaupanja. In le v takem ozračju zaupanja je mogoč razvit kreditni sistem, za kar so pri nas posojilnice gradile temelje. Po vojni je bilo seveda to delo izredno težavno, ker je vojna narod ne le gospodarsko in fizično, temveč tudi nravno uničevala. Še težje pa je bilo delati posojilnicam potem, ko je nastopila denarna kriza, ko dolžnik ji! imel denarja, da bi plačeval obresti in vračal dolg, četudi je mogoče imel dobro voljo. Ali so bile posojilnice tudi drugače ljudstvu v korist poleg vzgojnih in gospodarskih nalog, o katerih ste nam ravnokar govorili? Koristi posojilnic niso bile samo gospodarske in vzgojne, dasi so že samo te koristi bile za narod velikega pomena. Posojilnice so blagodejno vplivale tudi v socialnem oziru. Pred posojilnicami smo rekli, da je cvetelo ode-ruštvo. In kdo so bili oderuhi? To so bili sposobni, agilni možje, ki so pa sposobnost in delavnost izrabljali le v svojo korist, da ugode svoji sebičnosti. Zato seveda redno v škodo svojega okoliša. S posojilnicami pa je bila takim sposobnim, delavnim možem dana prilika, da so v odborih posojilnic postali pravi blagoslov za svojo občino, kakor bi bili prokletstvo zanjo, če bi se bili pečali z oderuštvom. Socialni pomen posojilnic leži v tem, da so branile kmečki dom, kmečko družino in kmečko gospodarstvo pred propadanjem in vodile gospodarstvo po poti napredka. Posojilnice niso dale, da bi se kopičila zemlja v rokah vaških mogočnikov in bi šli na boben kmečki domovi. Na ta način so posojilnice ohranile naši vasi tisto enakomernost in enotnost v posestnem stanju, da je na vasi ostal kmet poleg kmeta, ne pa mogočnik poleg bajtarja in dninarja. Kakšen pa je bil vpliv posojilnic na kulturno in politično življenje slovenske vasi? Posojilnice so veliko storile tudi za kulturni napredek slovenske vasi. Noben prosvetni dom ni zgrajen brez iz- 2* datnega sodelovanja posojilnice. Koliko predavanj, tečajev, gospodinjskih tečajev, gospodarskih predavanj so priredile posojilnice! Koliko listov so naročile in mnogokrat tudi plačevale za revnejše kmetske družine, ki bi sicer ostale brez dotbrega časopisja! V političnem oziru pa samo tole. Vrnile so kmetu politično svobodo, ki mu jo je bilo oderuštvo oropalo. Kot demokratične organizacije so bile šola demokratizma, v kateri se je narod naučil, da se mora otresti političnih zajcdalcev in političnih samozvancev, ki hočejo vodili politiko svojega žepa in svoje sla-vohlepnosti, a v škodo narodu. Posojilnice so ustvarile pogoje za poliiično zavednost, ko so kmetu nazorno predočile v njegovi zadružni ustanovi, kaj premore skupnost, kaj premore organizacija, kaj premore izobrazba. Politično zavedno ljudstvo pa se trajno ne bo dalo izkoriščati od političnih koristolovcev in političnih samozvancev. Povedali ste nam, da so posojilnice našle razumevanje med narodom in so se silno razmahnile in pomnožile do začetka denarne krize. Kako pa je bilo potem, ko je nastopila denarna kriza? Kriza je prišla vsaj za naše zadružno denarstvo kot strela z neba. Nihče v zadružništvu ni mislil na denarno krizo. Sicer so pa tudi razmere v dr-žavno-finančni politiki bile take, da na krizo nihče ni mogel misliti. V maju leta 1931. smo v naši državi dobili stabilizacijsko posojilo- milijardo frankov in Jugoslavija je skoro zadnja v Evropi s pomočjo tega posojila stabilizirala dinar, t. j. mesto papirnatega dinarja uvedla zlati dinar, dinar, ki je predstavljal gotovo težino zlata v blagajnah narodne banke in ki ga je bilo vsak čas mogoče zamenjali za zlato. Kol naravno posledico zlatega dinarja smo tudi šele leta 1931. v poletju dobili popolno devizno svobodo. Toda stabilizacija in devizna svoboda, sta bili prav kratkotrajni, četudi smo ju dobili šele po 13 letih čakanja. Po štirih mesecih stabiliziranega dinarja in devizne svobode pa kakor da bi se bila odprla zemlja in zazijal pred denarnimi zavodi prepad. Preplašenost vlagateljev in zato njih naval na denarne zavode, dviganje vlog, pomanjkanje gotovine, vedno večji strah in zbeganost in vedno večje nezaupanje, gluha ušesa narodne banke itd. Kakor da bi se bilo vse zarotilo', da se mora lepa organizacija ljudskih posojilnic uničiti in kreditni sistem, ki smo ga skozi desetletja gradili, pokopati pod razvalinami strahu, zbeganosti in nezaupanja! In vlada? Mesto da bi bila napravila nujne in dalekosežne ukrepe za pomirjenje vlagateljev in za. vpostavi-tev likvidnosti posojilnic, je prišla z uredbami o zaščiti kmetov. In ker so se te uredbe iz leta v leto podaljševale, je iz leta v leto bolj raslo nezaupanje vlagateljev, iz leta v leto bolj so se pa tudi demoralizirali dolžniki. Mislili smo, da bo kriza trajala nekaj tednov, no gotovo ne več kol 6 mesecev, a zategnilo se je blizu 6 let in še je ni konca. Uvedel se je režim zaščite kmečkih dolžnikov iz političnih razlogov, a poglavitno na škodo denarnih zavodov in s tem tudi njihovih vlagateljev, katerim so vloge v denarnih zavodih zamrznile. Vsa ta dolgotrajna in nepremišljena zaščitna politika se je izvajala brez pravega načrta in v očitno škodo organizacije ljudskih denarnih zavodov — hranilnic in posojilnic. Uredbe so se spreminjale in podaljševale, da nihče ni vedel, kaj velja in kaj ne. To so bila težka, za denarstvo najmočnejša leta začasnih in zasilnih uredb, ko smo zaman čakali, kako sc bo ta klopčič odmotal. JNo, in končno jv prišla uredba o likvidaciji kmečkih dolgov, ki ni več začasna in zasilna. Ali je ta uredba posojilnice zadovoljila? Po vsem, kar smo v letih zaščitnega režima okušali, smo to uredbo morali pozdraviti vsaj s tega stališča, da je res končnoveljavna, da je vedno bolj zamotani klopčič zaščitnih uredb odmotala. Toda smatramo, da je ta uredba šele prvi del rešitve vprašanja kmečkih dolgov, kateremu mora slediti še drugi del. In drugi del je — povrnitev likvidnosti naši m p o soji I n i c a m . da bodo mogle po toliko letih obnoviti svoje delo in da pridejo enkrat tudi vlagatelji do svojih pravic. Pravite, da je zadružništvo uredbo pozdravilo, ,pa je vendar bilo toliko pritožb na uredbo o likvidaciji kmečkih dolgov? Če presojamo uredbo, jo moramo presojati z dveh stališč. Prvo je gotovo stališče dolžnikov. Dolžniki so uredbo po ogromni večini pozdravili, saj jim breme dolga olajša za polovico. Uredba je temeljito olajšala kmečke dolgove. Če so prej kmetski dolžniki trdili, da pri sedanji donosnosti kmetske zemlje nikakor ne morejo odplačati dolga, ga bodo pač mogli odplačati, če se jim je dolg kar za polovico olajšal. Tisočem in tisočem kmetom so brisani vsakemu lepi tisočaki dolga. Kljub temu pa so tudi med dolžniki bili laki, ki so na uredbo zabavljali. Bili so to deloma strankarsko omejeni ljudje, ki tudi na širokosrčno darilo razdolžitve zabavljajo samo zato, ker to darilo daje politični nasprotnik. Po večini seveda tega niso krivi sami, temveč njihovi voditelji, ki so jih hujskali in še hujskajo ter so jih o uredbi tudi napačno informirali. Druga vrsta nezadovoljnežev med dolžniki so pa oni, ki so upali in ponovno tudi zahtevali, da se morajo kmečki dolgovi v celoti brisati. Tem je razdolžitev samo za polovico premalo in hočejo, da se briše vse. V ozadju bi pri takih nezadovoljnežih mogli najti komunistične agitatorje, ki za vsako ceno in z vsako lažjo hujskajo narod, samo da vzdržujejo med njim trajno stanje nezadovoljnosti in razburjenosti. Drugo je pa seveda stališče posojilnic in denarnih zavodov na prani uredbi. Posojilnicam je uredba naložila žrtve, ki so težke. Dati morajo za znižanje kmečkih dolgov vse rezerve, ki so jih vztrajno zbirale mogoče desetletja. To je težka žrtev za posojilnico, ki je ravno z močno rezervo vlagateljem vzbujala zaupanje in jim nudila občutek sigurnosti. In poleg tega stavlja uredba posojilnicam v izgled, da bodo dobivale denar za odstopljene kmečke dolgove v teku 14, oziroma celo 20 let. S takim stanjem se seveda zadružništvo ne more zadovoljiti in to je najvažnejši razlog, da trdimo in zahtevamo obenem, da je uredba o likvidaciji kmetskih dolgov prvi del, kateremu mora slediti drugi del — uredba o likvidnosti posojilnic. Seveda se to drugo vprašanje ne more tako hitro reševati. Zlasti eno bo poprej potrebno, da sc z završeno predajo Agrarni banki ugotovi končno stanje kmetskih posojil. Povedali ste nam, kakšne posledice je imela za posojilnice denarna kriza in pa likvidacija kmetskih dolgov. Ali je po vsem tem še upati, da hod o posojilnice po deželi v doglednimi času normalno delale, ali pa bodo mogoče _>_> z likvidacijo kmetskih dolgov tudi one polagoma likvidirale? Prorokovanje je nehvaležna reč. Po vrh tega so razmere za posojilnice danes tako težke in izgledi tako temni, da so optimisti zelo rezervirani, pesimisti pa se počutijo kot riba v vodi. Toda kljub vsemu temu ne smemo pretemno gledati. Naš slovenski kmet se je navadil posojilnic in jih zato ne bo mogel več pogrešati. Ker danes kmet nima nika-kega kredita, niti pri trgovcu ali obrtniku, niti pri zasebniku, niti pri denarnem zavodu, bo dolžnost vlade, da to važno in veliko vprašanje, kako poskrbeti kmetu zopet kredit, uspešno rešuje. To je njena dolžnost tem bolj, ker so vse dosedanje zaščitne uredbe, zlasti pa uredba o likvidaciji kmetskih dolgov poleg denarne krize glavni razlog nelikvidnosti. Vladi je torej postavljeno veliko vprašanje, kako knieto poskrbeti za kredit in s tem omogočiti rentabilnost in napredek kmetijstva; v zvezi s tem bo pa samo ob sebi prišlo do take rešitve, da je kreditno zadružništvo najbolj poklicano, da preskrbuje kmetu cenen gospodarski kredit. Vlado torej čaka naloga, ki smo jo že zgoraj navedli: poleg uredbe o likvidaciji kmetskih dolgov mora dati še drugo uredbo o likvidnosti kreditnega zadružništva. Ker je kmetski kredit važno gospodarsko in socialno vprašanje, bo vlada zti rešitev tako važnega vprašanja tudi morala iskati in najti potrebna sredstva. Če se je za javna dela mogla določiti kar cela milijarda, ni vprašanje kmetskega kredita in likvidnosti nič manj važno, da se iščejo in najdejo tudi enaka sredstva. Posojilnice si same veliko prizadevajo, da pridejo do likvidnosti. Zato bo že tudi manjša pomoč zadostovala, da večji del posojilnic začne poslovati in poleg posojilojemalcev zadovolji tudi vlagatelje. Čim pa se bodo vlagatelji prepričali, da imajo posojilnice denar za izplačilo njihovih vlog, ga ne bodo več zahtevali. Vrnilo sc bo zaupanje in vlagatelji bodo zopet nosili svoje prihranke v posojilnice, da bodo mogle posojilnice vršiti svojo gospodarsko in socialno nalogo pomoči članom na načelu vzajemnosti in solidarnosti. Zakaj ne velja načrt zadružnega zakona? V informacijo naših čitateljev priobčujemo v doslovnem prevodu članek beograjske »Zemljoradničke zadruge«, glasila glavne zveze srbskih kmetijskih zadrug, ki je izšel v 5. letošnji številki pod gornjim naslovom. Članek se glasi: »Poslednje dni se vodi po naših časopisih polemika o zadružništvu v zvezi z načrtom novega zadružnega zakona. Na zadružništvo se je spravil tvorec tega načrta, kateremu kakor da ni prav, ker je skoro celokupno zadružništvo nastopilo proti njegovi tvorbi. Zato, ker zadrugam o m e -j u j e sprejema n je hranil n i h vlog. Zadružništvo je gibanje malih ljudi, ki ne razpolagajo s kapitalom, ki nimajo gotovega denarja, ki ne žele svojih malih prihrankov izročati bankam, da jih le-te po visokih obrestih in stroških placirajo med druge, isto tako malo ljudi. Kreditno sposobnost so ustvarjali s svojim jamstvom, ki je dostikrat neomejeno, in dobivali posojila od bank po nižji obrestni meri, ker so dvigali večje vsote. Da bi se osvobodili od bank, so uvedli štednjo, ki je povsod provedena. S stalno štednjo so postavljali zadruge na lastne noge. Tako ojačene zadruge so sprejemale vloge tudi od nezadružnikov in ves ta denar sc je uporabljal za pospeševanje drugih zadružnih panog, za pospeševanje vasi, kmetov, pa tudi trgovcev in drugih malih ljudi, ker zadruga ne more dajati posojil nezadružnikom. Ves denar torej, ki se vlaga v zadruge, podpira samo vas in malega človeka. To prizadevanje načrt novega zadružnega zakona ovira, ker sc zabranjuje sprejemati vloge od nezadružnikov v neomejeni meri in se postavljajo zelo ozke meje. Če je ta odredba v korist zadrug in malega človeka, lahko vsakdo sam presodi. Trdi se, da je bila zloraba s strani zadrug v tem pravcu. Morda. O tem nimamo podatkov. Toda ali ni bilo daleko več zlorab v bankah, zlasti v malih provincialnih, ki so vloženi denar redovito uporabljale tako, da to ni bilo na korist malemu človeku, pa se nihče ne najde, da bi jim omejil sprejemanje vlog. Zakaj tedaj omejevati zadrugam, ko ob-stpji tu 90% verjetnosti, da bodo šle hranilne vloge za napredek malega človeka, v prvi vrsti kmeta? Zakaj onemogočati razvoj zadružništva namesto preganjati zlorabe, ki so povsod mogoče? Zakaj siliti zadruge, da bodo odvisne od bank? Nekemu Rosenduftu je dovoljeno, da skupno z drugimi tujci, katerih ne poznamo. ker se delnice ne glase na ime, osnuje banko, da sprejema vloge od kogar hoče in da to upotrebljava po svoji mili volji, a to se ne dovoljuje zadru- gam malih domačih ljudi, ki ne morejo pobrati denarja in oditi v daljni svet, ker jih tu veže zakon, zemlja, rod... Zakaj tako? Zadružništvo, povsem prirodno, ne misli tako. Zato, ker onemogoča f i -n a n č n o sodelovanje m e d p o -s a m e z n i m i zadružni m i oblikami. Ko so zadruge v svojih zvezah že stopile na noge, ko so zbrale kapitale v vlogah in štednji, tedaj so zveze delo razdelile. Prevzele so skladno s potrebami svojih zadružnikov tudi druge posle: nabavo, prodajo, proizvodnjo itd. Osnovale so posebne glavne zadruge za kredit, za nabavo itd. Naravno, da s tem niso nameravale teh poslov povsem ločiti drugega od drugega, ampak jih samo vzpostaviti in to tako, da glavna kreditna zadruga kreditira posle, a ostale da lažje delajo. Ravno tako kakor dela večja trgovina, kadar osnuje blagovni oddelek, blagajno, ekspedicijo itd. Sedaj pa hoče načrt vse lo odpraviti. Kreditna zveza (glavna kreditna zadruga), ki ima denar, ne more po tem projektu, da ga porabi za pospeševanje drugih zadrug, ampak mora denar nalagati v banke. Ali je to zaradi boljšega napredka zadružništva? Ali je boljše in ali zahtevajo koristi malih ljudi in kmetov, da se njihovi, z muko pridobljeni prihranki morajo izročati bankam, namesto zadružnemu gospodarskemu razvoju? Kaj bi rekel kak veliki trgovec, ko bi došla odredba, da naj denarni oddelek iste trgovine daje denar v banko, a ne blagovnemu oddelku. Pa bi ga še prepričevali, da je to napravljeno samo zato, da bolje in dalje dela in da veselo živi. Tudi tu torej, kar je dovoljeno nekemu Sonnc-strahlu, ni dovoljeno našemu zadružništvu, a vse našemu kmetu v škodo. Z ato, ker cel o pr e d pisnj e tudi te h ii i e n o st r a n z a d r u ž -n e g' a poslov a n j a in p r e p o v e -d u j c p ro d a j a n j e blag a n a čvrst račun. Ko so zadružne zveze prešle na večje posle, kakor je n. pr. izvoz zadružnega blaga v inozemstvo, in ko so razni klirinški in drugi predpisi počeli ovirati plačila, je bila uvedena — v ostalem stara in znana —■ praksa, da se je blago prevzemalo od kmeta na čvrst račun. Kmet ne more čakati, da dobi denar. Poleg tega obstoji možnost, da se enkrat pri blagu izgubi, drugič zasluži, pa da se vse to nekako izenači, da ne bi ena zadruga izgubila, a druga zaslužila. S tem poslovanjem pride kmet hitro do denarja, a dobiček sc kasneje deli tako, da se izenačuje pri raznih zadrugah. To je torej posel, ki je znan in uveden po razmerah, v katerih živimo. Tako poslujoč mora zveza dobiti vlogo od kmeta, drugače ne, ker je kmetu denar nujno potreben. Edino tako je mogoče kmeta iztrgati iz rok prekupčevalcev. Sedaj pa pride načrt zadružnega zakona in to prepoveduje. Komu naj kmet daje blago? Prekupcu, naravno. Tako sc načrt briga tudi za tehnično stran posla, česar drugače trgovski in drugi gospodarski zakoni ne delajo ne pri nas, ne drugod. Načrt hoče na ta način dajati kmetov denar banki, kmetovo blago pa prekupcu in trgovcu. Vsakomur pa je jasno, da je zadružništvo ravno zaščita pred bankami in trgovci. Z a t o,k e rovira delo zdravstvo n i h z a d r u g. M i j ugoslovanski zadrugar ji smo zlasti ponosni, ker se je najprej pri nas v svetu rodila nova vrsta zadrug, zaradi katerih prihajajo zadružni prvaki vsega sveta, da jih presadijo tudi k sebi. To so zdravstvene in veterinarske zadruge. Namesto, da bi pospeševal te zadruge, jim ta načrt zakona delo ovira. Kadar se bo sčasoma govorilo v literaturi in zadružni zgodovini o teh zadrugah, je verjetno, da bo stalo zapisano: To vrsto zadrug so zamislili in započeli Jugoslovani, tam pa so tudi najprej zajezili delo ravno teh zadrug. Ali je to v interesu našega zadružništva, ali je v interesu zdravja našega malega človeka, da se to dogodi? In zaradi česa je potrebno to storiti? Zato, k e r r uši z a d r u ž n a načela. Zadružništvo deluje z uspehom že sto let. Sestavilo je že neka načela, katerih se mora držati vse zadružno delo in po katerih se ima presojati, kaj da odgovarja duhu zadružništva in kaj ne. Edino tisto, kar je v skladu s temi načeli, ima pravico, da se naziva zadružno delo. Kdor se sklicuje na to. da dela v korist zadružništva, se mora naslanjali na le priznane in posvečene principe, po katerih predstavlja zadružništvo novo gospodarsko obliko, različno od kapitalistične. Pravi zadružni zakon sc mora osnovati na teh načelih. Na žalost pa gre načrt, o katerem se govori, mimo nekih osnovnih principov in uvaja škodljive novotarije, prav za prav zavaja zadružništvo v kapitalistične vode. Tako je osnovni zadružni princip, da odločuje zadružnikova osebnost. Zadruga dela za vse zadružnike enako in njen cilj je, da odbija vpliv bogastva, denarja. To pojmovanje je izraženo v odločni zahtevi: En človek, en glas. Dočim daje kapitalistično društvo prednost kapitalu, zahtevajoč, da se na občnem zboru glasuje po številu akcij, želi zadruga, da na občnih zborih odločujejo ljudje brez obzira na število deležev. Ta glas se more oddati le osebno in se ne more prenesti na drugega, da bogati ne bi terorizirali siromašnejših. Vsakomur je jasen ogromni pomen te osnovne zadružne ustanove in vsakomur je jasno, da je to bitna oznaka zadružništva, za razliko od kapitalizma, kjer vlada In odlovu je kapital. Načrt pa predvideva tudi glasovanje po številu deležev in prenos glasa na drugega, in s tem ubija zadružni duh z zadružnim zakonom. Ravno tisto, kar je bistveno v zadružništvu, načrt zanemarja. Zato, ker ne priznava k u I-t ur n ega po m ena z a d ru ž ni -š t v a. Nada I j na bistvena označba zadružništva je, da je ustanova tudi za kulturni razvitek zadružništva, in ne samo za gospodarski. To so bili zamislili že siromašni in nezaposleni ročdelski pošteni pionirji in provajali že tedaj, ko so komaj životarili, l ega pomena načrt nikjer ne priznava, ker ga nikjer ne predvideva, dasi bi bilo potrebno, da ga omeni že v definiciji zadruge. Znano je. da je zadružništvo nastalo kot obramba malega človeka, posebno kmeta, kot obramba pred izrabljanjem s strani posrednikov, trgovcev. Jasno je, da prihaja z njimi v borbo, ker zadružništvo prevzema posle, ki jih je doslej izvrševal trgovec. Načrt pa določa, da morajo zadruge za pridobitev dovoljenja za izvrševanje trgovine imeti povoljno mnenje trgovskih In industrijskih zbornic in drugih ustanov. Mar je to v interesu pospeševanja kmetov in zad ružništva ? Načrt torej želi, da kmeta in druge zadružnike prisili, da svoj prihranjeni denar izroča bankam, namesto svoji zadružni ustanovi, in ga sili, da prodaja prekupcu; česar nikomur ne prepoveduje, prepoveduje zadrugam, zaradi kate- rih se ustvarja; ubija važno vrsto zadrug; zanemarja osnovne zadružne principe, katerih ali ne pozna ali ne priznava; kmete in druge zadružnike predaja v roke njihovih protivnikov itd. Takšen zakon, kakršnega predvideva načrt, je vsekakor dober, ali ne za zadružnike, nego za njihove nasprotnike. kapitaliste. Tudi oni bi boljšega ne napravili. Ta načrt se da braniti, toda ne z zadružnega stališča. V ostalem čitamo braniteljevo obrambo tudi v trgovskih novina h, a ta list ne bi niti natisnil tega. kar ni v interesu profitašev. Mi trdimo, da branitelj nima pravice, da se sklicuje na to. kako brani zadružništvo in zadružnike, kako brani kmeta in malega človeka. Drugače pa ima popolno pravico, da brani, karkoli misli, da je dobro in pravično. To pravico ima vsak človek, pa tudi on. Kar sc tiče zlorab v zadružništvu, morda obstoje, ko se tako odločno spravljajo v javnost. Samo eno je gotovo, da namreč niso tolikšne, kolikor se to trdi. To dokazuje izjava glavne zadružne zveze. Drugo, kar je jasno, je pa to, da se zlorabe ne lečijo na lak način, da se zadružništvu ovira delo in razmah in se ljudski napor postavlja tja, kamor ljudstvo noče. To bi bilo isto, kakor če bi koga bolel želodec, a zdravnik bi trdil, da je najbolje v interesu bolnikovega zdravja, popolnoma ga izrezati, bečiti je dobro, morda tudi operirati, a ne izrezali cele dele, brez katerih ni življenja. Jasno je tudi to, da se more vse to opravičevati z napredkom zadružništva. Zakaj kmetu in zadružniku znbranjevali tisto, kar se dovoljuje vsakemu tujcu in vsakemu prekupcu in trditi, da je to dobro'' Zakaj razbijati edinstvo zadružnega organizma, pa trditi, da je to bo- lje, ko je že neki Rimljan pomirjeval ljudi s pripovedko o tem, kako more telo napredovati samo tedaj, ako vsi organi živijo skladno? Mi smo tu omenili samo nekatere momente, samo one, ki bodejo v oči, in druge podobne stvari. Tako sc zadruž- ništvo ne brani. Ako njegovi branitelji, ki poznajo zlorabe, ki jih omenjajo, najdejo drugi, boljši in popolnoma zadružni način, da jih odpravimo, naj bodo čvrsto uverjeni, da jim bomo mi za-drugarji večno hvaležni.« Potrošne zadruge in kmetje. Če se hočejo konsumne zadruge prav razviti, če hočejo svojo moč razširiti tako, da bodo postale odločujoč faktor v narodnem gospodarstvu, je potrebno, da se razširijo tudi po deželi in da pritegnejo v svoj krog tudi kmečko prebivalstvo. To je neobhoden pogoj za izgradbo zadružnega gospodarstva, ki naj l)o v krajevnem in nacionalnem pogledu sklenjeno; je pa tudi pogoj za uresničenje zadružne misli o gospodarski skupnosti. Ravno danes, v času, ko smo doživeli agrarno krizo, ki pretresa eksistenco kmečkega stanu, se pojavlja ta misel kot posebno nujna naloga v gibanju konsumnih zadrug. Kriza ni zgrabila samo materielne eksistence, ampak v velikem obsegu tudi duhovno življenje in je pretresla kmetijstvo v mnogih deželah tudi v socialnem oziru. V največjem delu Evrope je kmetijstvo še dandanes najvažnejša osnova vsega gospodarskega življenja. Kmetijstvo je najmočnejši socialni sloj in celo v industrijskih državah (izvzemši Anglijo) ne zaostaja v pogledu številčne moči in socialne strnjenosti za delavstvom. Pokret konsumnih zadrug, ki je ljudski pokret, ne more ili mimo tega dejstva brez upoštevanja. V nekaterih državah, n. pr. na Danskem in na Ogrskem, so kmetje dejan- sko že v veliki meri organizirani v konsumnih zadrugah. Kosumno zadružništvo je v teh državah celo izšlo iz vrst kmečkega ljudstva in se še sedaj bistveno naslanja nanj. V drugih državah so konsumne zadruge ostale omejene skoraj samo na mesta in industrijske kraje in te zadruge so se morale overiti, da silno težko dobi do kmeta dostop organizacija, v kateri je merodajno mestno prebivalstvo, zlasti delavstvo in v kateri se napačno razlagajo in poudarjajo čisti konsumentski interesi. Odpor in zapreke, ki ovirajo delo konsumnih zadrug na deželi, so v velikem delu sploh nerazumljive. Ta odpor korenini dostikrat v domnevali in predstavah, ki so nekako dobile moč instinkta in jim je torej težko priti blizu z dokazovanjem. Zakaj je do tega prišlo, tega ne bomo raziskovali. Tisti, ki imajo vpogled v to stvar, priznavajo v obeh taborih, da pomen ja nasprotje med mestom in deželo bojno razpoloženje proti interesom mestnega in kmečkega prebivalstva in to nazira-nje se sedaj vedno bolj širi. Toda trud, ki je potrdben, da se napravi pot za trajno skupno delo pri kaki določeni skupni nalogi, se vendarle često podcenjuje. Dostikrat se misli, da zadostuje, če se pojasni dejanski položaj oboje- stranskih interesov in ee se apelira na uvidevnost in dobro voljo, da pa v ostalem materialni uspehi polagoma se razvijajočega skupnega dela govore sami za se in da 'bodo sčasoma pospešili tempo razvoja. Toda dejansko to ne zadostuje, če naj se skupno delovanje poglobi in privede do prave zavesti skupnosti. Dosedanje skupno delo med kmetijskimi in konsumnimi zadrugami je po nekaterih krajih rodilo že prav lepe gospodarske uspehe, toda prav dostikrat je bilo to poslovanje le skupno delovanje voditeljev, ki ni segalo dovolj globoko v zavest širšega članstva. Prava zavest P skupnosti se bo tudi težko razvila iz takega skupnega dela, ki se izvršuje le od slučaja do slučaja, razvija se le v skupnem delu za veliko skupno stvar. To skupno veliko nalogo je treba šele ustvariti ali, recimo, šele pojasniti. Preba je vse različne skupne točke, ki so se pokazale v teku dosedanjega sodelovanja, združiti v velik skupen zadružni celotni sestav, ki bo pravičen tako kon-s n me n toni kakor tudi kmečkim producentom. Takemu sostavu se bodo lahko bližale tako kmetijske kakor tudi kon-sumne zadruge, čeprav ni ravno treba, da bi stremele k cilju po istem potu. Zasledovanje takega skupnega cilja sc ne more izvesti od danes na jutri, ker niso enaki notranji nagibi k načelnim vprašanjem gospodarske ustave, če že ne v vodstvu, pa vsaj v velikem delu članstva. Potrebno je namreč, da se poprej izvrši intenzivno ideološko delo in da se ustvari ozračje zaupanja, predvsem iz same prakse skupnega delovanja, brez takega zaupnega razmerja sc ne bodo dale premagati ideološke ovire sodelovanja, ki tvorijo resnično skupnost. Težava naloge obstoji v tem, kako dati zavesti o skupnih obveznostih kolikor mogoče široko podlago in kolikor mogoče konkretno obliko. Pri tem ni niti potrebno niti mogoče, takoj predstaviti članstvu skupno nalogo kot dovršeno idejo. Za enkrat bo zadostovalo, če deluje skupna naloga kot gonilna ideja in se skupno iščejo pota in oblike za njeno razrešitev. Če naj se izvede tako skupno iskanje, je treba poprejšnjih razgovorov, diskusije po časopisju i. t. d. Možno bi bilo, da si konsumno zadružništvo poišče pot do skupnega delovanja s kmetijskimi zadrugami, pa tudi daljši, direktni, četudi organizatorično težji pot do kmečkih producentov. Vse to bi se izvršilo v zvezi s poskusom, pridobiti vaško prebivalstvo za konsumno zadrugo. Če bi v podeželskih krajih, ki bi si jih komsumna zadruga izbrala za svojo propagando, ne obstojale nobene ali vsaj ne dobro delujoče kmetijske prodajne zadruge in ima konsumna zadruga sama v svojem članstvu nekaj kmečkih članov, bi mogla tvegati poizkus, da organizira te člane tudi kot producente. Mogla bi osnovati določene dobaviteljske skupine, ki bi v določenih mejah prevzeli odgovornost za dobavljanje po kakovosti neoporečnega blaga konsumni zadrugi in bi obenem imeli delovati tudi na to, da se razširi in poveča promet konsumne zadruge v vasi. Prednost takih dobaviteljskih skupin bi bila predvsem ta, da bi se vzpostavili neposredni stiki med kmetijsko produkcijo in konsumom, ki bi zelo olajšali prilagoditev kmetijske produkcije na potrebe konsumentov in bi tudi na tej podlagi olajšali umno standardiziranje. Seveda se ne sme pustiti v nemar, da bi bile s tako organizacijo združene velike težave, ki bi pa pač tičale bolj v človeški naturi kakor v tehnični strani problema, predvsem pa v izbiri primernih funkcionarjev. Če bi bil enkrat led prebit in dosežen izvesten uspeli, bi se težave kmalu zmanjšale. Uspeh sam bi bil spočetka brez dvoma v veliki meri odvisen od psihološkega razpoloženja. Notranje sodelovanje udeležnikov, njihova volja vztrajati in mera nastopajoče odpornosti so odločujoči faktorji za vsak nov začetek. Iz ravnokar povedanega sledi, da dobaviteljska skupina nikakor mi zami- šljena kot konkurenčna organizacija nasproti kmetijskim prodajnim zadrugam. Brez dvoma pa je bolj ugodno, dovesti kmetijske zadruge v ožji slik s trgom, ki je organiziran v konsumni zadrugi. Sistematično skupno delovanje ne bo samo močneje pozadružilo poslovanja obeh zadružnih vrst, ampak bo dalo tudi zadružnemu gibanju možnost, trdno skleniti zadružni obroč. Potem bi bil pot prost za organično rešitev kmetijskega konsumnega vprašanja. Industrializacija agrarnih držav v donavski kotlini. V časopisu »Wiener landvvirtschaft-liche Zeitung« je priobčil znani narodni ekonom, minister v p. dr. Oton Frangeš pod gornjim naslovom članek, v katerem razpravlja o možnostih in pogojih za industrializacijo agrarnih držav v donavski kotlini. Avtor piše: Gospodarska prosperiteta vsake države se zdi, da je tedaj zajamčena v najširši meri, če se njene gospodarske sile vzdržujejo v ravnovesju. Ravnovesje pa se ne da doseči samo v okviru lastne gospodarske prostornine — to so v zadnjem času zadostno dokazala predaleč idoča avtarkijska prizadevanja raznih držav s svojim polomom — ampak se mora dosegati tudi v zamenjavi blaga z inozemstvom. Te preproste resnice ni treba šele dokazovati, saj je splošno znano dejstvo, na katerem so zgrajena prizadevanja vseh trgovinskih dogovorov. Poda ne smemo prezreti, da zadeva uporaba tega spoznanja dejstev v praktičnem živi j en ju ob težave; kajti le redko se da tako v notranjosti države kakor tudi v njenih odnošajih do drugih dr- žav ustvariti edinost v vseh interesira-nih krogih o tem, kako daleč se smejo interesi posameznih produkcijskih panog žrtvoval i vprašanju o dosegi ravnovesja gospodarskih sil. Kot največji iir najobsežnejši problem se pri tem pokaže vprašanje: Kako daleč naj se v danem slučaju žrtvujejo agrarni interesi industrijskim in nasprotno industrijski agrarnimi' Posebno važen je ta problem v donavskem območju, kjer je treba interese agrarnih držav spraviti v tako ravnovesje z interesi industrijskih držav, rla bo to ravnovesje koristno za oba dela. Teoretično je ta problem najbolj temeljito obdelal M. Manoilesco v svoji v Parizu I. 1929 izdani razpravi »Teorija protekcionizma in mednarodne trgovine«. Po svojem dokazovanju, ki se dozdevno ne da izpodbiti, prihaja do zaključka, da je za agrarne države bolje, da drago blago (industrijske izdelke) izdelujejo dražje, kakor da bi ceneno blago (kmetijske pridelke) pridelovale cenejše. Praktična uporaba tega spo- znanja, ki je dejansko teoretično ne izpod boj na, pa zadeva točasno ob težave, ki jih je pač Manoilescd kot svoječasni romunski trgovinski minister sam zadostno spoznavni. Težave se začenjajo s tem, da pridelujejo agrarne države dandanes in pač še za dolgo naprej presežke svoje produkcije nad lastno potrebo in da morajo te presežke brezpogojno kamorkoli prodali in kolikor mogoče ugodno vnovčiti. Naravno je, da si hočejo odjemalci teh presežkov s svoje strani zagotoviti v agrarnih deželah tržišče; za svoje lastne izdelke, in tu nastopi slučaj, da je treba opustiti lastno izdelovanje določenih industrijskih predmetov, da se zagotovi prodaja lastnih kmetijskih presežkov, čeprav bi bilo to izdelovanje v agrarnih državah za-željeno. Kako daleč naj gre to opuščanje? Na noben način ne more ostati neomejeno In sicer ne glede množine in ne glede časa. Pozabili ne smemo, da proizvaja produktivno delovanje v kmetijstvu ob enaki uporabi časa in sile 4.1) krat manj vrednosti kakor v industriji, da se torej po številu zaposlenih v kmetijstvu manj producira, da so agrarne države v donavski kotlini relativno preveč obljudene (na Danskem n. pr. odpade na 100 ha kmetijsko izkoriščane zemlje 12.4 oseb, v Jugoslaviji pa 81.5 oseb, v Romuniji 81. na Ogrskem 61, na Bolgarskem 92) in da nima odvisno prebivalstvo, ki se je poprej v velikem obsegu izseljevalo preko morja. sedaj nobene prilike, delati to še nadalje. Zaradi vseh teh okolnosti so agrarne države prisiljene skrbeti za zaposlitev prirastka kmetijskega prebivalstva. 1'rirastek je treba odpraviti s kmetov, koristno pa se more uporabiti le v in- dustrijah. Če pa industrij št- ni v zadostni meri, jih je treba šele ustvarili. Predvsem prihajajo tu v poštev take industrije, ki uporabljajo relativno mnogo delovnih sil, n. pr. izsekavanje gozdov, žage, lesne destilerije, ogljarni-ce, tvornice tanina, dalje rudniki s svojimi stranskimi obrati (valjarnice. plavži, pridobivanje petroleja, rafinerije i. t. d.), ki se morejo v vzhodnih deželah donavske kotline smatrati kot avtohtone industrije. Dalje je kot izrazito domače industrije smatrati vse one, ki predelujejo kmetijske surovine, torej mline, sladkorne tovarne, tovarne za špirit, droži, škrob in deksirin, pivovarne, sla-darne, mlekarne, tovarne za konservi-ranje mesa in zelenjave, za predelovanje konoplje, predilnice in tkalnice in podobna podjetja. Slednjič se morajo kot take smatrati industrije za. narodno obrambo, ki jih vsaka država po možnosti osnuje zase in si jih morajo ustvariti agrarne države za svoje obrambne namene. Vse drugo, kar gre preko obsega te industrijske skupine, pa za sedaj za agrarne države donavske kotline ni od neobhodne življenjske potrebe, take ustanovitve, njih izgraditev in pospeševanje se more še odložiti, dokler so agrarne države prisiljene, da v zameno za svoje agrarne produkte sprejemajo industrijske izdelke. Reči bi bilo prav za prav treba: dokler najdejo kupce, ki jim hočejo privolili tako primerne cene za njihove kmetijske proizvode, da imajo njihovi kmetje dovoljno kupno moč, da si morejo nabavljati industrijske izdelke. kajti koncem koncev gre za to: Ravnotežje med državami različnih gospodarskih struktur se mora vzpostaviti na ta način, da se zvišajo cene kmetij- skim pridelkom v agrarnih državah, da morejo le-te sprejeti kolikor mogoče mnogo industrijskih izdelkov. S tem se obrne zgoraj omenjena teza, toda le navidezno, kajti prav za prav je to njena potrditev. Pot do uresničenja take vezave med agrarnimi in industrijskimi državami vodi preko že dovolj razprav-Ijanih preferenčnih, bilateralnih in recipročno popolnoma enakovrednih pogodb, o katerih tu ne bomo dalje govorili. Takim nazorom odgovarja, če je n. pr. Jugoslavija pred kratkim znižala varstveno carino na pluge in nekatere kmetijske stroje in je s tem vedoma preprečila nastanek domače fabrikacije kmetijskih strojev, jugoslovanska vlada je to storila na eni strani zato, ker je zaščitena domača produkcija dobavljala le manj vredne in drage pluge in ker so morali jugoslovanski kmetje doslej plačevati pri plugu približno za 300 Din višje cene za vsak kos kakor je bila izvirna cena, zaradi česar so nakupovanje takih plugov skoraj popolnoma opustili. Na drugi strani so sc morale v trgovinskih pogodbah z zapadnimi industrijskimi državami, da bi se moglo tja prodajati kmetijske presežke Jugoslavije, ravno za kmetijske stroje delati koncesije, ker so ti predmeti nudili industrijskim državam velike možnosti za razširjenje prodajnega tržišča. Popolnoma enako ravnajo Romunija, Bolgarska in tudi Grčija in bodo tako delale tudi v bodoče, dokler se da le na ta način zagotoviti izvoz lastnih agrarnih presežkov po rentabilnih cenah v Srednjo Evropo. Uspeh govori jasno za tak postopek, kajti doslej po preferenčnih ugodnostih doseženo zboljšanje gospodarskega po- ložaja v agrarnih državah je dalo povod za sedanje splošno zboljšanje konjunkture v donavski kotlini, pri čemer nikakor ne podcenjujemo važnosti zaporednih slabih letin v prekomorskih deželah in Rooseveltovega poseganja v agrarno produkcijo Zedinjenih držav. Upoštevamo tudi vlogo oboroževalne industrije pri ustvarjanju točasnega navzgor stremečega gospodarskega položaja, smo pa trdno prepričani o tem, da je zboljšanje položaja kmečkega stanu najvažnejši faktor v konjunkturnom zboljšanju. Važnost tega faktorja bi se še povečala, če bi bilo mogoče spraviti cene agrarnim produktom splošno do višine najbolj zaščitenih točasnih cen v Srednji Evropi s pomočjo 100 odstotnih preferenčnih ugodnosti, kajti potem bi povečana kupna moč. kmečkih dežel trajno zvišala prodajne možnosti srednjeevropske industrije, zaposlitev njenega delavstva in obrestovan je kapitala v mnogo večji meri, kakor more sedaj — upamo, da le mimogrede — to storiti oboroževalna industrija. Te možnosti se odpirajo pod pogojem, da bodo industrijske države tudi dejansko dolbile v agrarnih državah možnost za prodajo in da ne bodo ondi ovirane z umetnim ustvarjanjem novih industrij. Samo tako se more ostvariti in ohraniti ravnotežje v medsebojni produkciji in samo na ta način more .biti koristno za oba dela. Na obeh straneh mora biti uvidevnost in pripravljenost do žrtev za trajno izpopolnitev medsebojnih gospodarskih stikov. Če bi take pripravljenosti pri industrijskih državah kdaj zmanjkalo, potem bodo tudi agrarne države morale ubrati drugačna pota, katerih je mnogo več nego se splošno misli. Zvezine objave. Nove vloge pri Zadružni zvezi se obrestujejo od I. januarja 1937 dalje: proste po 4%, vezane po 4V2 %. Pojasnilo k uredbi o likvidaciji kmetskih dolgov. Priv. agrarna banka je Glavni zadružni zvezi v Beogradu na njeno vprašanje, v kakšni vrsti se imajo vršiti odpisi v smislu čl. 10 uredbe, odgovorila, da je mnenja, da se imajo na podlagi čl. 10 uredbe o likvidaciji kmečkih dolgov in čl. 2, odst. 4. pravilnika o nadzorstvu pri ugotavljanju razlike, ki se po tretjem odstavku čl. 10 uredbe pokriva z državnimi obveznicami, vršiti odpisi po sledečem redu: 1. vse stvarne rezerve zadruge; 2. polovica deležev in vse druge terjatve nasproti zadrugi onih njenih dolžnikov, katerih dolgove je izročila Priv. agrarni banki; 3. deleži ostalih zadružnikov. Na vprašanje, kateri deleži prihajajo v poštev za odpis v smislu čl. 10 uredbe, se sporoča, da prihajajo v poštev vsi članski deleži, ki so bili vpisani do dne, ko je stopila v moč uredba o likvidaciji kmečkih dolgov, pa potemtakem tudi oni deleži, ki so vpisani po 20. 4. 1932. Iz našega zadružništva. Sekcija za živinorejo, ki obstoji pri Glavni zadružni zvezi v Belgradu in ima zastopati interese zadružništva pri izvozu živine, je imela 21. januarja sejo, na kateri je pretresala vprašanje udeležbe zadružništva pri izvozu živine. Po daljši razpravi je sklenila sledečo resolucijo: 1. Zadružne ustanove so sodelovale pri izvozu v I. 1936 s svojimi 4.833 zadrugami, v katerih je včlanjeno nad pol milijona zadrugar jev. Ogromna večina teh zadrugar jev so mali kmetje — pro-izvodniki živine. Z ozirom na to dejstvo ugotavlja Glavna zadružna zveza, da je ravno zadružništvo najmočnejši činitelj kakor za gospodarsko pomoč najširših narodnih kmetijskih slojev, tako tudi za izpopolnjevanje kvalitete naše živine. Zadružništvo je z izvozom živine teh malih proizvodnikov delovalo ugodno na gibanje cen živine. Posrečilo se mu je po podatkih, ki jih ima, da dvigne ceno živini v posameznih krajih za 2—5 Din kg žive vage. Dajalo je pobudo za selekcijsko delo našim kmetom. Največji dobiček je imel torej kmet s tem, da so zadružne ustanove sodelovale pri izvozu živine. II. Glavna zadružna zveza (sekcija za živinorejo) je sklenila, da podvzame sledeče stvari: 1. za kvalitetno izboljšanje naše živine v s vrh o, da bi bilo povpraševanje na inozemskih tržiščih večje; 2. za čim bolj enotno in čim hitrejše reševanje poslov pri izvozu; 3. na podlagi dosedanjih izkušenj pri izvozu napraviti korake za izvrševanje tega posla s čim manjšimi pogreškami. III. Glavna zadružna zveza apelira na vse merodajne činitelje, da zadružništvu pomagajo pri tem stremljenju, ki je v naj večjem interesu malih proizvodnikov kmetov in v interesu vsega našega izvoza in ugleda na inozemskih tržiščih. Gospodarstvo. Dohodki bodočih kmetijskih zbornic. Ministrski svet je odobril uredbo o ustanovitvi kmetijskih zbornic. Glavni dohodek zbornic bo obstojal iz d okla-