Aischylos / Agamemnon
Odlomek —  Iz grščine prevel Fran Bradač
Kassandra.2 Gorje!
Joj, kakšna me vročica spet napada! Gorje, Apollon Lykeios, joj meni! Glej  levinjo dvonogo, ki ležala je z volkom, ko je plemeniti lev bil z doma!  Umorila me bo revo. Med strup mu meša i plačilo zame in baha se, ko brusi nož za moža, češ, da bo s smrtjo* plačal moj prihod. Čemu pač nosim sebi le v zasmeh to žezlo in proroški trak v laseh? Uničim vaju, preden umrjem. Najlprej vidva — potem poginem jaz!
(Vrže žezlo in trak od sebe; obenem sleče proroško oblačilo.)
Krasita drugo nesrečnico odslej! Apollon sam mi jemlje plašč proroški, saj sam je videl, da me v tej obleki zasmehovala sta prijatelj in sovrag, ne brez razloga složna in edina. Zmerjali so beraško me vlačugo, vedeževalko lačno — a prenesla sem. Zdaj terja prorok dar proroški spet nazaj ter me je zvedel semkaj v smrt usodno. Doma oltar — a tu me čaka tnalo, da moja gorka kri ga bo škropila.
1   Agamemnon je prva tragedija Aischvlove trilogije, ki jo navadno imenujemo Orestijo in je edina ohranjena trilogija. Orestijo so uprizorili 1. 458. in Aischvlos je dobil prvo ceno.
2  Klvtaimnestra je bila z vsem hinavstvom brezsrčne žene pripravila svojemu možu, kralju Agamemnonu, ki se je vrnil iz trojanske vojne, sijajen sprejem ter ga zvabila v kopel, kjer ga bo pobila s sekiro. Tudi Kassandro, prorokinjo, ki ostane pred palačo na kraljevem zmagoslavnem vozu, na katerem jo je bil Agamemnon s seboj pripeljal kot vojni plen, čaka ista usoda. (Kassandri je dal proroški dar bog Apollon, ki je za to zahteval vso njeno ljubezen. Ker ga pa ni ljubila, jo je kaznoval s tem, da njenim proročbam ni nihče verjel.) Ko je Klvtaimnestra odšla v palačo, zgrabi Kassandro božanska blaznost, v sebi začuti proroški duh ter odkriva mrzlično pretrgano zboru podobe iz preteklosti in sunkoma naznanja, kaj se godi v palači, kako mori Klvtaimnestra svojega moža, in v duhu vidi svoj lastni umor.
506
Aischylos / Agamemnon
A vendar moja smrt ne bo brez kazni:
bogovi pošljejo nam osvetnika,
ubil bo mater sin ter maščeval
očeta.  V tuji zemlji zdaj berač, izgnan,
se vrne, da ovenča to prokletstvo.
Prisegli so bogovi neomajno,
da ga pozove prošnjla mrtvega
roditelja. — Kaj tožim?   Kaj vzdihujem?
Ko videla sem pasti Trojo v prah
in božjo sodbo njih, ki so jo štrli,
ne godrnjam nad tem, kar me zadene,
prenesla bom udano tudi smrt.
(Proti vratom, ki peljejo v palačo.)
Pozdravljena mi, vrata — vrata v Hades! Zdaj molim še samo za dobro merjen udarec, da mi v curku brizgne kri in smrt brez vitja mi oko zatisne.
Zbor.
O prenesrečna, pa premodra žena, predolgo govoriš;  če res poznaš usodo svojo, kaj greš k žrtveniku neustrašeno, kot gre živinče božje?
Kassandra.
Rešitve ni več, ure so se stekle.
Zbor.
A vendar je poslednji hip nad vse!
Kassandra.
Prišel je dan.  Le malo hasne beg.
Zbor.
Pogumna si, če ni to le obup.
Kassandra.
O, ni; umreti častno je človeku slast.
Zbor.
Ne sluša takih naukov, kdor je srečen.
Kassandra.
Jo j, oče, tebi, tvojim vrlim sinom! (Stopi k vratom, a se takoj okrene.)
507
Aischylos / Agamemnon
Zbor.
Kaj je? Zakaj trepečeš? Kaj se vračaš?
^.                    Kassandra.
Ojoj!
Zbor.
Zakaj si kriknila? Kaj te plaši?
Kassandra.
Iz hiše veje duh po sveži krvi.
Zbor.
Sopara pač z domačega oltarja.
Kassandra.
Mrtvaški duh, kot iz grobov, puhti.
Zbor.
Dišave sirske niso, kakor praviš.
Kassandra.
Zdaj grem. Jokala v hiši bom lahko nad sabo in nad Agamemnonom! Živela sem dovolj. —
(Se še enkrat obrne.)
Ojoj, možje! Ne stočem iz strahu, kot se plaši pred gromom ptič. Le mojo smrt izpričajte takrat, ko zame žensko ženska bo umrla, za moža pa vražje ženske mož! To bodi mi gostinski dan, ko umiram.
Zbor.
Uboga, pomilujem te za vedeštvo.
Kassandra.
Še en izrek — ali prav za prav je to
moj smrtni spev. Pri zadnjem svitu solnca
vas milo prosim, osvetniki moji:
Ko boste maščevali smrt gospoda,
maščujte tudi mene, revno sužnjo!
Ah, kaj si, človek! Srečo ti skali
že lahka senca, a nesreča tvoja —
na deski risba, ki jo goba zbriše.
In to boli še bolj kot dar proroški.    (Odide v palačo.)
508
Aischylos / Agamemnon
Zbor.
Nenasiten je v sreči človeški rod. Če stopi na prag, kjer je vsega dovolj, nihče ne zapira ji vrat, rekoč: «Ne hodi več k nam!» Agamemnonu dala je milost bogov, da je Trojo zavzel in vrnil v božanski se slavi na dom. Z glavo bo zdaj plačal prednikov smrt in mrtvim zadostil z lastno krvjo, da s smrtjo spet- drug jo opere. Kdor tole sliši, se bahal ne bo, da prišel na svet je brez greha.
(Odide.)
Agamemnon.
(Odznotraj.)
Ojoj, zadet sem, smrtno sem zadet!
Zbor.
Čuj, tiho!  Kdo je smrtno ranjen? Kdo kriči?
Agamemnon.
(Odznotraj.)
Ojoj, že spet!  Zadela me je vdrugič!
Zbora 1. mož.
Končano je. To bil je kraljev krik!
2.  mož.
Moj predlog je, da pošljemo takoj klicarja v mesto, da meščane skliče.
3.  mož.
A jaz sem mnenja: kar vderimo v grad in doženimo z golim mečem, kaj je.
4.  mož.
Prav istega sem mnenja tudi jaz: storiti treba brž, odlašati ne gre.
5.  mož.
Kot beli dan je jasno: to je le uvod k prevratu in k tiranidi.
509
Aischylos / Agamemnon
6. mož.
Seve, mi tu mečkamo, a sovražnik se nam smeji in ne drži rok križem.
7. mož.
Zares ne vem, kako bi svetoval. Kdor hoče delati, ta naj svetuje.
8. mož.
Z menoj je isto, ker ne vem, kako bi kdo z besedo mrtveca obudil.
9. mož.
Naj mar priznamo iz strahu pred smrtjo za kralja njega, ki to hišo skruni?
10. mož.
To ni mogoče, boljše je umreti. Smrt je milejša negoi suženjstvo.
11. mož.
Toda, možje, je kraljev krik zares zadosten nam dokaz, da je mrtev?
12. mož.
Prepričajmo se prej, potem besnimo! Domnevati in vedeti je dvoje.
Zbor.
To je vsekakor pač najboljša misel. Prepričati se treba, kaj jie s kraljem.
(Ko hočejo vdreti v palačo, se odpro vrata in vidimo kopalnico, kjer je Klvtaim*
nestra  umorila  Agamemnona.  V  kopeli leži Agamemnonovo  truplo,   zavito  v
rjuho.   Zraven njega na tleh mrtva Kassandra.)
Klvtaimnestra
(stopi pred zbor. Ta se umakne. Klvtaimnestra drži v roki sekiro. Čelo ji je
oškropljeno s krvjo.)
Prej sem primerno času govorila, drugače  govoriti  z d a j, ne bo me sram. Kdor snuje zlo sovražniku, ki je prijatelj mu na videz, kak visoko napne naj mrežo, da je ne preskoči?
510
/. A. Krylov / Labod, ščuka in rak
Že dolgo mislim na ta boj srditi,
sedaj sem zmagala, četudi pozno!
Stojim, kjer sem ga ubila. Izvršeno je.
In ne tajim, kako sem to storila,
Kot ribič mrežo— vrgla nanj sem strašno,
široko, gubovito oblačilo:
braniti se ni mogel, ne uiti.
Udarim dvakrat, dvakrat zakriči,
se zgrudi, pade; ko leži na tleh,
ga udarim tretjič še v zahvalo Zevsu,
ki vlada mrtvim sencam pod zemljo.
Tako je padel, hropel, izgrgral.
Ko kri se mu udrla je iz ust,
mi brizgnila v obraz je rdeča rosa.
Zavriskalo mi je srce, kot se
razklene popje, če na polje dež rosi.
Takole je, častitljivi Argejci.
Radujte se, če hočete! Jaz vriskam!
Da je pristojno piti ob mrliču,
bi bilo to zdaj prav, da, več kot prav.
Nalil nam v vrč je toliko prokletstva,
a zdaj ga je izpil on sam do dna.
/. A. Krylov / Labod, ščuka in rak
Če med tovariši soglasja ni, vsak posel se jim pokaži, uspeha ni, — le muka.
Nekoč labod in rak pa ščuka
s tovorom vezti voz gredo
in vkup vsi trije vanj se vpno;
m kože lezejo bul ječ, a voz ne steče!
Saj tovor bil bi zanje še legak:
pa vzganja se labod v oblak,
in rak tišči nazaj, a ščuka v vodo vleče.
Kdo kriv je in kdo ne, ne gre soditi nam,
le V02 je dandanes še tam.
Iz ruščine preložil B. Vdovič.
511