Humanizem Antonia Gramscija in Roze Luxemburg
JAMES D. YOUNG
Z globoko zavestjo o vrojenem humanizmu avtentične demokratične socialistične filozofije sta bila Antonio Gramsci (1891 - 1937) in Roza Luxemburg (1871 - 1919) močni, kritični, ikonoklastični in individualistični figuri znotraj svetovnega socialističnega gibanja. Rojena v letu pariške komune 1871, je Luxcmburgova zrasla v dobro stoječi kozmopolitanski židovski družini, v poljskem mestu Zamoscu. Nasprotno pa je bil Gramsci, rojen natanko 20 let kasneje, vzgojen v begunski družini nižjega srednjega razreda v Alešu na Sardiniji.
Roza Luxemburg je umrla v 48. letu starosti, Antonio Gramsci v 46. letu. Oba sta preminila v resnično tragičnih okoliščinah, kljub vsemu pa so njuna briljantna dela še dolgo po njuni smrti prosvctljcvala širom po svetu. Čeprav sta oba končno dobila posthumno in nesmrtno slavo v poznem dvajsetem stoletju, so razlike in podobnosti v njunem prispevku k socialistični literaturi in misli dobivale vse večji pomen zaradi prebujanja militarizma, masovne nezaposlenosti, rasizma in porajajočega se fašizma.
Kot velika pisatelja in socialistična aktivista, sta bila Gramsci in Luxcmburgova tudi in predvsem individualists. Zgodovino in koncepte avtentičnega individualizma in individualnosti si sedaj, v 80. letih tega stoletja, vse bolj prilaščajo konservativci in ultrakonservativci. Poročilo o njunih življenjih bo ilustriralo izjemen individualizem in individualnost, ki sta ju utelešala ta dva pionirja modernega socializma.
Socialni in intelektualni svet Roze Luxemburg in Antonia Gramscija - svet 18. stoletnega evropskega razsvetljenstva - je bil skrajno razredno zaveden, nepredstavljivo hierarhičen in globoko nedemokratičen. V poznem 18. stoletju je npr. veliki angleški pisatelj Samuel Johnson povedal Jamesu Boswellu naslednje: "Upoštevati moraš, da je naša dolžnost podrejati si civilno družbo in povsod, kjer pride do velikega ali sramotnega rušenja reda, bi morale slediti kazni, da bi druge odvrnile od podobnih perverzij."1 V sredini 19. stoletja je škotski zgodovinar Thomas Carlyle napadel čartistične moške in ženske v Britaniji zato, ker so izzvali "naravno" hierarhijo v svetu. Ko pravi: "Ne glede na to, ali je človek sposoben to prepoznati, ima vedno svoje
James D. Young, dosmrtni socialist, je avtor Žensk v popularnih bitkah: zgodovine Škotskega in angleikega ženskega delavskega gibanja in Porajanja škotskega delavskega razreda. Uči zgodovino na Stirling University na Škotskem.
1 Junes Baswclls Life of Johnson, edited J. Brady (New York, 1968), «tr. 297.
nadrejene in nad seboj urejeno hierarhijo, ki se po stopnjah razteza do samih nebes in Boga. Ta ni sebi ustvaril sveta zavoljo anarhije, pač pa zaradi reda in vladanja."2
Z odklonilnim odnosom do tradicionalnih hierarhičnih principov, ki so bili v nasprotju z razvojem individualnosti delavskega razreda, sta Roza Luxemburg in Antonio Gramsci poglobila klasično marksistično kritiko buržoaznega individualizma avtorjev Samuela Johnsona, Jamesa Boswella, Thomasa Carlyla, W. H. Mallocha in drugih borcev za kapitalistično "svobodo". V briljantnem opisu abstraktnega Posameznika buržoazne ideologije, Royden Harrison pravi: "Brezposeln(a), brezrazreden(a), anacionalen(a) je on/ona vclcpomembcn(a) nič modrosti srednjega razreda."3
Ko natanko pojasnjuje glavne razlike med buržoaznim individuali/.mom in socializmom, Skrajšani Oxfordski angleški slovar definira individualizem kot "princip egocentričnega občutenja ali vedenja". Kljub temu, da sta Antonio Gramsci in Roza Luxemburg odklonila tak pogled na individualizem, sta bila vendarle globoka in agresivna individual ista. Glede na zamisel o individualistični družbi z značilnostmi privatizacije in razdrobljenosti socialnih odnosov sta bila buržoazni in socialistični koncept individualizma inherentno nezdružljiva. Ellen Meiksins Woods opazuje: "Specifičen pomen je v dejstvu, da sta 'individualizem' in 'socializem' v nasprotju drug z drugim in da je za liberalni individualizem logično absurdno in protislovno govoriti o socialističnem individualizmu, o individualizmu, katerega izhodišče je, da sta individualno samouresničenjc in razvoj vseh ljudi lahko dosežena le v socializmu, medtem ko se kapitalistični individualizem bije proti polno uresničeni individualnosti za vse."4
Vpogled v življenje in socialistični humanizem Antonija Gramscija in Roze Luxemburg pokaže, da so sodobni socialisti dediči bogate, demokratične in napredne kulture. V luči današnjih teženj po portretiranju socialistične zgodovine kot zgodovine herezijo lovečih antidemokratov je pomembno priklicati si v spomin evropski kontekst, v katerem so se socialisti borili, da bi začeli demokratične reforme od spodaj. Navsezadnje je šlo za kontekst, v katerem je nemški cesar, v času Maroške krize leta 1905, pisal kanclerju von Biilowu:
"Sedaj, ko socialna demokracija poziva k vstaji, res ne morem pogrešiti niti enega človeka. Najprej moramo postreliti in obglaviti socialiste, jih naredili neškodljive - če je potrebno tudi z masakrom - in potem imejmo vojno. Toda ne prej in ne a tempo.
/
Leto 1917 je bil odločilen in za svet prebojen trenutek v zgodovini modernega socializma. Če je boljševiška revolucija oslabila obstoječe strukture mednarodnega kapitalizma in če so njej sledeči razredni boji imeli pomen pri vzponu fašizma, sta se Roza Luxemburg in Antonio Gramsci s strastjo, radovednostjo in domišljijo soočila s
^Thomas Carlyle, Chartism (I-ondon, 1860), str. 131.
^ Pismo Royden« Harrison« «v lor ni, 24. januar, 1985.
KUen M. Woods, Mind and Politic». An Approach to the Meaning of IJheral and Socialist Individualism (Berkeley, California, 1972), str. 128-9.
ključno krizo aktualnosti buržoaznega individualizma in možnosti socialistično individualnosti.
Osrednji intelektualni osebnosti demokratičnega socialističnega gibanja v Nemčiji in Italiji sta bili žrtvi predfašizma in dejanskega fašizma. K temam o vlogi človeštva v svetu, o imaginativni literaturi, o literarni kritiki, individualizmu in lastnostih demokratične osebnosti sta prispevala bolj klene in žive misli od kateregakoli socialističnega intelektualca pred ali po letu 1917. Čeprav so bile med Rozo Luxemburg in Antoniem Gramscijcm neizogibne značajske, generacijske in osebnostne razlike, so bile njune zgodnje izkušnje marsikdaj podobne ali enake.
Tako Luxcmburgova kot Gramsci sta že od otroštva dalje trpela zaradi telesnih hib. Zelo zgodaj sta se istovetila in simpatizirala s šibkimi, ranljivimi in izoriščanimi. V mladosti sta bila istočasno družabna in vendar ločena od svojih tovarišev. V družbo sta se uspela kritično "integrirati" šele potem, ko sta postala socialistično-humanistična aktivista. Kljub razlikam v letih in osebnostih, sta v ječi oba razvila nekatere od svojih najglobljih uvidov v dialektični odnos med njunima lastnima družbama in teoretičnim problemom individualnosti.
Prva svetovna vojna in njene neposredne posledice so imele največ zaslug pri stimulaciji osnovnih del Roze Luxemburg in Anlonia Gramscija. Čeprav je bil leta 1914 najznatnejši del literarnega in teoretičnega dela Luxemburgove že za njo in čeprav so bili Gramscijevi nesmrtni zapiski iz ječe napisani šele v obdobju med letom 1929 in 1937, so pomenila leta med 1914 in 1919 zelo plodno obdobje v njunih življenjih. Resnično pomembna značilnost obdobja med začetkom vojne in letom 1919, ko je bila Luxcmburgova umorjena od ultradesničarskcga krila vojaških oficirjev, je bila v tem, da je vojna vzpodbudila njuno bogato literarno ustvarjalnost ter vpoglede v individualizem in barbarstvo modernih družb. Medtem ko je Luxcmburgova izpopolnila, izostrila in dodala k zgodnejšim mislim nove ideje in razmišljanja o odnosu med kapitalistično civilizacijo in "prodirajočo socialistično družbo", se je Gramsci loteval teoretičnih vprašanj. Ta vprašanja je vzpodbujalo zlitje njegovega prejšnjega osebnega življenja z izkušnjami v delavsko razrednem gibanju v Torinu. Nanje je skušal odgovoriti v Mussoli n ijev i h ječah.
Podobno kot drugi izjemni socialistiični intelektualci v delavskem gibanju vsepovsod po svetu, sta se Luxcmburgova in Gramsci globoko zavedala svoje pronicljivc inteligence, literarnih in analitičnih sposobnosti ter temeljitega uvida v zgodovinski proces. V tem smislu sta bila - in sta se tega tudi zavedala - predstavnika avantgardnega kulturnega in političnega gibanja, posvečenega odpravi kapitalizma. Vendar sta bila daleč od tega, da bi kot izbranca prezirala "mase"; posvetila sta se izkoriščanim, šibkim in ranljivim ter jih učila jemati usodo v svoje roke.
Oba sta razvila oster občutek samospoštovanja in se zavedala lastne izrazite individualnosti ter se intenzivno čustveno poistovetila s trpečim človeštvom. Bila sla skrajno nesimpatična mnogim socialistom, ki so si prizadevali zatreti ali zanikati teoretične probleme usklajevanja lastne individualnosti z "avantgardo" posvečeno politiki "masovnega boja". Ker sta se zavedala svoje nepogrešljive vloge avantgardnih intelektualcev znotraj delavskega gibanja, sta neomajno vložila vse svoje napore in sposobnosti v borbo zoper vznik vodilnih-odrešiteljskih nadljudi buržoazne filozofije 19. stoletja. V nasprotju s Carlylovim konceptom "Herojev in čaščenja herojev", sta ponudila ideal masovnega demokratičnega boja proti odtujitvi,izkoriščanju, krivici in
zatiranju, v katerem bi postale "mase" zavestne osebnosti ponosne na svojo individualnost.
Enkratnost Luxemburg/Gramscijcvega prispevka k socialistični teoriji in kulturi je bila v tem, da sta posvetila večjo pozornost odnosu med njunima močnima individualnostima in izkoriščanemu delavskemu življu kot katerikoli drug socialistični intelektualec. Z bogatim notranjim življenjem, porojenim iz pogostega osebnega nezadovoljstva in revščine, sta vedno povezovala lastni nesreči s problemi trpečega, teptanega človeštva. Čeprav sta se ponavadi v privatnih pismih ali drugače spoprijemala s koncepti "genija", individualizma nasproti individualnosti in socialističnega humanizma, je globina njunih misli razkrinkala plitkost Samuela Johnsona, Jamesa Boswella, Thomasa Carlyla in W. H. Mallocka.
Socialistični humanizem Roze Luxemburg in Antonia Gramscija, kije sijal skozi in obarval vse, kar sta napisala za socialistično gibanje, je bil resnična stvar - avtentični glas tradicije socializma od spodaj, ker je odseval njuno notranje življenje. V nasprotju s Karlom Kautskym5, H. M. Hyndmanom6, Victorjem Bergerjcm ali Morrisom Hillquilom, nista Luxcmburgova in Gramsci nikoli dajala elitističnih in ponižujočih opazk na račun moških ali žensk iz delavskega razreda. Še več, čeprav sama nista bila nikakršna svetnika in sta znala ostro in boleče šibati po svojih sovražnikih in jih sramotiti, sta odklanjala izražanje nezadovoljstva nad pogosto navajano "strahopetnostjo" ali "šibkostjo" delavskega razreda.
Kot borka za odpravo smrtne kazni, je 1918 Roza Luxemburg zapisala:
Neizprosna revolucionarna aktivnost združena z neskončno humanostjo - je prava življenjska sila socializma. Svet mora bili spreobrnjen, toda vsaka solza, kije stekla in je bila morda zbrisana, je obtožba; in vsak človek, ki hiti z velikimi dejanji in iz brezčutne nemarnosti potepta morda le črva, zagreši zločin?
Ne da bi predstavljala tisto vrsto socialistično humanistične lirike, ki jo je ljubila "nevtralna" liberalna akademija, je izražala misli, ki so prevladovale v njeni notranjosti.
V dolgem, viharnem, nesrečnem in vendar ustvarjalnem odnosu s svojim ljubimcem Lcom Jogiches je pisala pisma, vredna samega Danteja ali Goetheja. Ob neki priložnosti so jo prestrašila pisma, ki jih je dobila od ljubimca: "ko odprem tvoja pisma, v katerih je šest strani razprave o Poljski socialistični partiji in niti besede o.... običajnem življenju, mi postane slabo." V privatnih pismih svojemu ljubimcu, v katerih izraža svoje najintimnejše misli o individualizmu in individualnosti, pravi:
Obadva stalno živiva "notranje" življenje. To pomeni, da se venomer spreminjava in rasteva. To ustvarja notranje razhajanje, neravnotežje, nesoglasje med nekaterimi deli najinih duš... Toda zalo, da ne bi izgubili celovitega občutka svojega bivanja ... verjamem, da je za življenje orientirano navzven, za konstruktivno dejavnost, za
5 Paul Frnlich. Rosa Ijjxcmburg (New York, 1972), str. 189.
Comrade and Ixivcr. Rosa Luxemburg's letters to Leon Jogichcs, edited Elizabeta Kttingcr (London, 1979), str. XV, str. 105, str. 75-6 in str. 91.
n
Frolich, op. cit., str. 214.
ustvarjalnost potreben nadzor s strani drugega človeka. Ta človek mora biti blizu, razumevajoč in vendar ločen od tistega "jaza", ki išče harmonijo.*
V drugih pismih svojemu "tovarišu in ljubimcu" je branila svoj potencial velikega socialističnega pisatelja in istočasno napadala buržoazni koncept "genija" in individualista. Ko je napovedala prodorne eseje, ki jih je imela v načrtu napisati, je opazila, da:
Nekaj v meni se premika in želi priti na površje. To je nekaj intelektualnega, nekaj kar moram napisali. Ne boj, ne gre spet za poezijo ali fantazijo. Ne, moj zaklad, to je nekaj, kar čutim v svojih možganih...
Oblika mojega pisanja me nič več ne zadovoljuje. V moji "duši" zori popolnoma nova, originalna oblika, ki je nad vsemi pravili in zapovedmi. Ignorira jih z močjo ideje in silnega prepričanja.
Kol grom želim delovali na ljudi, s širino svoje vizije, z močjo svojega prepričanja in izraznosti in ne z besedičenjem želim razvneli njihove umove.
In vendar je vedno napadala buržoazni koncept "genija" in cgocentričnih čustev ter obnašanja, posebej ko so bili opaženi v življenjih t.o. "socialistov". V pismu Lcu Joigichsu tako pravi:
Zaenkrat se držim načela, da je človekova prva skrb vzdrževanje samega sebe in svojih otrok ali staršev. Šele potem prede na vrsto premišljevanje o tem, da bi poslal velik učenjak. Poleg lega - sind' Rosen, nun sie verden bluhen (Če so vrtnice, bodo cvetele). Noben naravni talent se ni nikoli razcvclcl zato, ker je posvetil ves svoj čas le samemu sebi in lastnemu razvoju.
Rosa Luxemburg, ki je izrazila svoje najintimnejše misli o odnosu med kolektivnim delavskim gibanjem in indivudualnostjo, je bila zdrava in cclovita socialistična osebnost. Ravno zato je svojima tesnima prijateljema Robertu in Matildi Scidel odkrila razloge za strašno dolgočasnost in mrtvo enoličnost člankov iz socialističnih časopisov:
Ali vesta, kaj me moli? Nisem zadovoljna, kako ljudje iz partije običajno pišejo članke. Vsi so tako konvencionalni, tako leseni, tako brez soka...Verjamem, da je vzrok v tem, ker se ljudje med pisanjem v glavnem ne poglobijo vase in ne začutijo celovite resnice o tistem, kar želijo sporočiti. Verjamem, da je potrebno vsakokrat, v vsakem članku in vsak dan znova zaživeti stvar, začutili je treba svojo pot skoznjo. Potem lahko sveže besede - ki pridejo iz srca in sežejo do srca - izrazijo stare in domače stvari. Vendar je človek tako navajen na resnico, da brblja o najglobljih in največjih rečeh, kot bi bile "Oče naš". Med pisanjem se čvrsto držim načela, da komuniciram sama s sabo in ne pozabim na entuziazem.9
Večina teh komentarjev izvira iz privatnih pisem izpred prve svetovne vojne. Tudi naslednja pisma, pisana v zaporu, so polna besed o človeški šibkosti in ošabnosti.
Podobno kot Roza Luxemburg, si je tudi Antonio Gramsci izoblikoval globok demokratični pogled na življenje skozi dolgo borbo s svojimi čustvi in osamljenostjo, ki je bila posledica njegove telesne prizadetosti. Prcdno sta se razvila v poglobljena
8
V prodornem komentarju na individualizem in individualnost je Antonio I>abriola zapisal: "PriSli smo do točke, ko si moramo priznati, da je na*a individualnost, na katero smo vsi genetsko in tudi sicer tako zelo navezani, precej mala stvar v zapleteni mreži socialnih odnosov, pa čeprav je ali se nam zdi še tako velika...čeprav spet ne taka gola, minljiva neentileta, kot jo predstavljajo nekateri teozofi z zajčjimi možgani...Potemtakem moramo v zgodovini ohraniti privilegij herojev, tako da pritlikavci ne bi izgubili vere v to, da nosijo zgodovino na lastnih ramenih in se s tem potrjujeo." Antonio Labriola, Socialism and Philosophy, Chicago, 1912, sir.: 8.
o
Giuseppe Fiori, Grunsci Life of a Rcvolutyonary (I^ondon, 1974), str. 99.
misleca in aktivista, sta se morala oba spopasti še z dodatnimi problemi. Luxcmburgova je bila ženska in Židinja, Gramsci pa je bil zelo reven Sardinjec srednjega razreda, ki je izšel iz zaostalega južnoitalijanskega kmečkega gospodarstva. Zaradi posledic njune zgodnje osamcljnosti in introvertiranosti ter senzitivnosti za trpljenje drugih sta strastno, z nepopustljivo odločnostjo in upanjem, odgovorila na socialistične izzive svojega časa.
Že 1915 je Gramsci priznal vlogo socialistične ideje pri oblikovanju svoje osebnosti, kakor tudi povezanost svojega življenja z boji italijanskega delavskega razreda. V pismu svoji družini piše:
Nikoli se ne bi bil smel na lak način in tako globoko odtujili življenju. Za nekaj let svet zame sploh ni obstajal: bilo je kot dolge sanje. Dovolil sem, da so se vse vezi, ki so me vezale na svet ljudi, trgale druga za drugo. Živel sem le s svojo glavo in niti malo s srcem... in to se ni tikalo samo vas. Bilo mi je, kot da je celotno človeštvo zame prenehalo obstajati in počutil se se kot osamljen volk v brlogu.10
Obrat k socializmu je bil kritična točka v njegovem življenju. Dobesedno se je vrgel v življenje okoli sebe. V socialističnem časnikarstvu je sodeloval z zanosom, izvirnostjo in popolno predanostjo.
Tako kot Roza Luxemburg, se je vedno zavedal svoje močne individualnosti. Čeprav je zlil svojo individualnost z italijanskim in mednarodnim delavskim gibanjem, nikoli ni zapustil "kritičnega kriticizma", ki gaje pripeljal do socializma. Ko se je enkrat odločil, se je potopil v bitke svojega časa - celo v Mussolinijcvih zaporih - in izkoristil svoje popolno angažiranje v delavskem gibanju za oblikovanje svojih pogledov, literarnega genija in individualnosti. V pamfletu z naslovom Mesto prihodnosti, objavljenem v letu 1917, je bojevito predstavil svoje pojmovanje individualizma in socialistične individualnosti.
Ravnodušnost je močna sila v zgodovini. Deluje pasivno, vendar učinkovito...Dogodki zorijo v senci, nekaj nikomur odgovornih rok tke mrežo kolektivnega življenja in "mase" ne vedo kaj se dogaja, ker jim je vseeno. Toda jaz sem partizan, meni ni vseeno. V sebi čulim bitje močne zavesti samega sebe - življenja tega mesta prihodnosti se je pravkar začelo prebujali... jaz sem živ, jaz se opredeljujem. Torej sovražim vsakogar, ki se ne opredeljuje, sovražim ravnodušnost."
Gramsci seje potopil v rastoči razredni boj med prvo svetovno vojno, odpovedujoč se fatalizmu in ekonomskemu determinizmu, kot sta ju predstavljala Italijanski socializem in Druga intemacionala. Članek i/, leta 1917, ki je opisoval boljševiško revolucijo kot "revolucijo proti Das Kapital" in ki je pomenil izstopajoč prispevek h kritiki socialnodarvinistične neizogibnosti, jc motivirala globoka vera v to, da Marx ni bil "mesija, kije zapustil niz parabol polnih kategoričnih imperativov".12
Kot najpomembnejši socialistični intelektualec, ki gaje močan občutek svoje lastne individualnosti stimuliral v napovedih, da bo uspeh socializma v končni fazi odvisen od njegove sposobnosti, preleviti se v "vero, ki bo vplivala na vse vidike življenja njenih pripadnikov"13 , jc bil Gramsci globoko ustvarjalen, demokratičen in predvsem neodvisen, včasih tudi osamljen. Z Luxcmburgovo jc marsikdaj delil enak občutek
10 Ibid, str. 107.
'' Carl Boggs, Gramsci's Marxism (Ixmdon, 1976), str. 26; Alastair Davidson, Antonio Gramsci, Toward an Intellectual
Biography (London. 1977), str. 90.
1 ^ James Joll. Gramsci (Glasgow, 1977), sir. 26. Davidson, op. cit., str. 255.
osamljenosti in včasih izražal isto "skupno potezo" s človeštvom kot Eugene Victor Debs. Bil je borec kot tudi priča tragedije mnogih vidikov socializma 20. stoletja.
Čeprav se njegovo fizično življenje ni utrnilo do poznih 30. let, je globok pomen v misli, da je bil Gramsci skupaj z ostalimi potencialnimi intelektualnimi giganti socialističnega internacionalizma odrezan od bojevitih delavcev preko zlitja sil fašizma in stalinizma. Delil je skupno usodo z Luxcmburgovo, saj so bila zatrta in skrila tudi mnoga njegova velika dela in kritike o ustaljenem socialističnem redu in "Mancističnih" dogmah.
Čeprav so nekatera Gramscijeva dela bolj abstraktna in kompleksnejša od del Roze Luxemburg, pa oboja prežema globoka zavezanost demokraciji in humanizmu. V pismu svojemu bratu iz fašistične ječe Gramsci pravi: "sprejeti, da se mora nekaj (demokratični vpogled) vgnezditi v tebi, zahteva, preizkusiti in izpopolniti svoj um in v sebi čutiti, da je potrebno za vse tvoje tovariše doseči stopnjo, ki si jo dosegel sam, ne glede na to, ali si dosegel svoj cilj ali ne. Ponuditi jim moraš roko, če je potrebno se spustiti k njim in jih dvigniti k sebi. Demokratični um mora postavljati najvišje standarde za človekovo "osebnost", saj tam, kjer ni njenega spoštovanja, tudi ni prave ideje o demokraciji."14
Ne da bi hlinila lažno skormnost, sta Gramsci in Luxcmburgova združila svoji visoki izobrazbi in avantgardni vlogi socialističnih intelektualcev z globoko demokratično prakso. V borbenem delavskemu razredu sta videla pravega "odrešenika" civilizacije. Zaradi drugačnega temperamenta in generacijske razlike se je Luxcmburgova soočila z izbruhom prve svetovne vojne z veliko večjim občutkom tragičnosti kot Gramsci. V anonimno publicirancm Junijskem pamfletu iz leta 1915 Luxcmburgova ugotavlja, da:
Šc ena laka vojna in vsako upanje v socializem bo pokopano pod ruševinami imperialističnega barbarstva. To je več od krutega uničenja "Liega" ali Renske katedrale. To ni le udarec kapitalistični civilizaciji v preteklosti, pač pa tudi socialistični civilizaciji v prihodnosti. To je smrtni udarec silam, ki v svoji maternici nosijo prihodnost človeštva. Le te lahko rešijo dragocene zaklade preteklosti za boljše čase družbe. V vojni kapitalizem razkriva svojo mrtvaško glavo. Tu izda, da je žrtvoval svojo zgodovinsko pravico do obstoja, da njegova pravila niso več združljiva z napredkom človeštva.15
Če je bila Rosa Luxemburg včasih manj optimistična kot Antonio Gramsci, pa vendarle ni izgubila vere v odločilno vlogo avantgarde socialističnih intelektualcev in delavskih aktivistov. V osnovi optimistična in nepripravljena popustili pred agresivnimi silami kapitalističnega barbarstva je pisala Mathildi Wurm iz nemškega zapora leta 1917:
Tvoji argumenti proti mojemu motu: "Tu stojim - ne morem nikjer drugje", pomenijo isto kol: vse to je zelo v redu in dobro, toda ljudje so preveč strahopetni ali prešibki za tak heroizem; ergo prilagodili moramo svojo taktiko njihovi šibkosti po principu: chi va piano, va sano (počasi toda zanesljivo). Kako ozek pogled na zgodovino draga moja prijateljica! Nič ni bolj spremenjljivega od človeške psihologije. Posebno, ker psihologija mas vedno skriva - kol Talasa, večno morje - raznovrstne latenlne možnosti: mrtvaški hlad in pobesnelo nevihto, navadno slrahopelnost in najbolj divji
Rosi Luxemburg, The Junius Pamphlet (Ixndon, 1964), str. 134.
Frolich, op. cit., str. 143.
hcroi/.cm. Mase so vedno listo, kar morajo biti, kar dane zgodovinske okoliščine naredijo iz njih. Vedno so na robu tega, da postanejo popolnoma drugačne od tistega, kar se zdi, da so.16
Ob približno istem času je Gramsci bolj kot Luxcmburgova poudaril avantgardno vlogo socialistov pri razvoju tako revolucionarne kot kulturne aktivnosti med možmi in ženami delavskega razreda:
Človek jc predvsem um, zavest - to pomeni, da jc rezultat zgodovine in ne narave. Nobene druge poti za razlago ni, zakaj socializem že prej ni prišel na površje, čeprav so že od nekdaj obstajali izkoriščevalci in izkoriščani ter sebični porabniki dobrin. Človek jc bil le postopama sposoben, en segment družbe za drugim, pridobiti smisel za svojo vrednost... to pomeni, da jc bilo potrebno pred vsako revolucijo vložili ogromno delo v socialno kritiko, v kulturo prodiranja in v razširjanjeP
Protislocialistični koncepti genija, buržoaznega individualizma in "velikočloveška" teorija zgodovine zopet izginjajo iz zahodnih delavskih gibanj ob pojavljanju nove delavskorazredne prakse. Bojeviti možje in žene se zopet bojujejo proti socialni krivici, neenakosti, revščini in masovni nezaposlenosti. Danes že široko dostopna dela Roze Luxemburg in Anlonia Gramscija torej spodbujajo sile socialističnega humanizma, demokracije in antimilitarizma, da gredo naprej.
Sile, ki so vabile človeštvo naprej po letu 1917, so trpele toliko zastojev, kot so izkusile zgodovinskega napredka. To je bilo najverjetneje zato, ker so bila semena kapitalističnega barbarstva in nazadovanja že navzoča v mednarodnem delavskem gibanju pred prvo svetovno vojno. Vendar jc kljub hudim okoliščinam, ki so jim bili priče Luxcmburgova, Gramsci in mnogi drugi po letu 1917, boljševiška revolucija postavila bistveno vprašanje človeštvu: "Socializem ali barbarstvo?"
II
Čeprav sta Gramsci in Luxcmburgova često okušala "čare" osebnega uboštva in nesreče, ni Luxcmburgova nikoli trpela zaradi globoke človeške bede, ki jc bila značilna za velik del Gramscijcvcga življenja. Čeprav sta oba uživala vzvišene trenutke sreče, vznesenosti in globokega iz.polnjcnja, je bila Luxcmburgova tista, ki jc pripisovala izreden pomen človeški sreči. To razlaga E. Bronncr: "Luxcmburgina skrb za srečo jc del njenega joie de vivre in označuje, kako jc doživljala literaturo. Tako jc mogla soglašati s preprostim stavkom svojega ljubljenega Korolenka: 'Sreča jc zdrava in povzdigujoča za dušo. Veš, da sem vedno verjel, da je človek v veliki meri obvezan k sreči'"18
Ker jc bil sin družine iz spodnjega srednjega razreda na kmečki Sardiniji, jc bil Gramsci prcccj bliže človeškemu trpljenju kot Luxcmburgova. Medtem ko jc Gramscijcvo in Luxcmburgino zaznavanje človeškega trpljenja in okrutnosti oblikovala
j® Fiori, op. cit.sLr. 103.
Za zanimivo fiktivno mnenje o zadnji fazi Ijiiemburginega življenja glej Alford Doblina, Kari and Rosa. November 1918: The German Revolution, New York, 1983. Antonio Gramsci: Selections from Cultural Writings, založnika David Forgacs in G. Nowell-Smith, I-ondon, 1985 je bogat vir materiala o Gramscijevi naravnanosti do umetnosti, kulture in vzgoje.
Stephen E. Bronner, A Revolutionary of Our Time: Rosa Luxemburg (I-ondon, 1981), str. 45.
konkretna družba, v kateri sta se razvijala in rastla, je bil največji faktor pri oblikovanju njenega edinstvenega pristopa k socializmu njuno konkretno razredno ozadje. To je bilo celo bolj pomembno kot različne nacionalnc kulture, ki sta jih podedovala. Preden se je obrnila k socializmu, je Luxemburgova, s svojim bogatim buržoazno kozmopolitskim ozadjem na Poljskem, vsrkala najbolj napredno internacionalistično misel, umetnost in kulturo razsvetljenstva. V nadaljevanju ni le zavrnnila avantgardne kulture in umetnosti futuristov in ekspresionistov, temveč je ostala bolj ortodoksen marksist kot Gramsci. Potreben jc bil torej izbruh brutalnosti in barbarstva ob prvi svetovni vojni, da je odprl oči za resnico Vollairovega portreta človeške slabosti in izprijenosti v Franciji 18. stoletja. Na začetku leta 1918 je pisala Sonii Liebknecht in ji naznanila novo vrednotenje Vollairove knjige Candide v luči izkušnje prve svetovne vojne. V pismu iz ženskega zapora v Breslauu je Luxemburgova priznala: "Candide jc tako odlična izdaja, da sploh nisem mogla razrezati listov te knjige. Čitala sem jo z nerazrezanimi listi, kar ni bilo posebno težko, ker je vezana v polovične pole. Pred vojno sem imela to brezbožno kompilacijo vsečloveške bede za karikaturo. Sedaj jo imam za povsem realistično..."19
Verjetno je oblikovalni vpliv Rozincga kozmopolitskega židovskega ozadja igral pomembno vlogo pri "določanju" tako njene splošne naravnanosti proti nacionalizmu, kot tudi proti židovskemu ljudstvu. Vendar z zavrnitvijo celo "najbolj civilizirane vrste" nacionalizma,20 ni zavrnila pomembnosti nacionalnosti. Paul FrOlich razlaga: "Leta 1900 je Roza Luxemburg izdala pamflet z naslovom V obrambo nacionalnosti, kjer se jc energično upirala uradnim poskusom, da bi germanizirali pruski del Poljske. To je rczultiralo v procesih proti njej na temelju obtožbe, da jc sramotila pruskega kulturnega ministra. 'Kriminalno dejanje' jc bilo odkupljeno z globo 100 mark."21
Ko Stephen Bronncr zatrjuje, da jo "znamenita židovska socialistična organizacija -Zveza - ni niti malo privlačila in da so njene skrbi vedno presegale nacionalnost,"22 ni, kot smo že videli, povsem natančen v odpravitvi Luxemburginega interesa za nacionalno, če ne za nacionalizem. In vendar jc bila nenavadno indiferentna do svojega židovstva. To je bilo v kontrastu z Gramscijcvo globoko in stalno čustveno navezanostjo na skupnost na Sardiniji.
Čeprav so bile kasnejše gcncracijc socialistov mnogo bolj občutljive za židovsko vprašanje, kot sta se zdela Roza Luxemburg ali Danici Dc Leon, je vendarle Luxcmburgova zavračala kakršnokoli posebno simpatijo do Židov v getu zaradi globokega, včasih že abstraktnega socialističnega intcrnacionalizma. V pismu, ki gaje poslala iz ječe svoji najbližji prijateljici Mathildi Wurm leta 1917, pravi:
Kaj hočeš s poudarjanjem posebnega trpljenja Židov? Uboge žrtve kavčukovih plantaž v Putumayu, črnci v Afriki, s katerih telesi se Evropejci igrajo lov, so mi ravno tako blizu. Ali se ne spominjaš besed, ki so napisane o delu namškega generalštaba glede Trothove kampanije v puščavi Kalahari? "In rožljanje, nori kriki umirajočih od žeje so izginili v vzvišeno tišino večnosti." Oh ta "vzvišena tišina večnosti", v kateri jc neslišno izginilo toliko krikov. To zveni v meni tako močno, da nimam v svojem srcu
19 •
The letters of Ros« Luxemburg, t uvodom Stephena E. Bronncrja, Boulder, Colorado, 1978, str.:253.
Bronner, A Revolutionary of Our Time, op. cit., sir. 113.
Frolich, op. cit., str. 76.
Bronner, A Revolutionary of Our Time, op. cit., str. 13.
namenjenega nobenega posebnega količka za geto; doma sem povsod na svetu, kjer so oblaki, ptice in človeške solze...73
Vendar v nasprotju z De Leonom, s katerim je sicer imela mnogo skupnega ni zanikala svojega židovstva.
Nasprotno pa je bil Gramsci zelo občutljiv za krutost in trpljenje, ki ga jc videl na svoji rodni Sardiniji. Pri orisu Gramscijevega zavedanja globoke človeške krutosti Sardinijcev John M. Cammett pravi:
Gramsci se kasneje spominja odnosov med odraslimi in otroci na Sardiniji, ki so bili v glavnem brutalni. Nekega dne je kot deček spremljal žensko iz Ghilarza na odpad izven mesta. V kotu jc bil neke vrste svinjak, visok približno štiri čevlje in brez oken. Ženska jc odklenila vrata in pozdravilo jo je živalsko bevskanjc...
Okrutnost, ki jc bila prizadejana tako otrokom kot starim ljudem, jc prihajala v glavnem od t.i. "srednje gcneracije", generacije med dvajsetim in petdesetim letom. Mnogi ljudje te starosti so emigrirali. Tisti, ki so ostali, so postali zagrenjeni in egocenlrični. Zelo pogosto so sproščali svojo zagrcnjcnosl na svoje otroke in svoje neproduktivne starejše sorodnike. Gramsci jc čutil, da jc bil žrtev takega ravnanja,24
Ker jc imel Gramsci celo pred izbruhom prve svetovne vojne manj iluzij o inherentnem barbarstvu kapitalistične družbe kot Luxcmburgova, je bil ustrezno bolj neizprosen v svojih razkrivanjih ustaljenega socialncga reda. Gramsci jc imel bolj marginalno vlogo v italijanski družbi kot Luxcmburgova v nemški socialni demokraciji. Zaradi tega jc bil mnogo bolj občutljiv za nove, smele in inovativne ideje ekspresionistov in futuristov. Ko se je oziral nazaj na revolucionarno avantgardna gibanja v umetnosti, kulturi in gledališču pred prvo svetovno vojno, jc leta 1921 Gramsci zapisal: "Futuristi so imeli čisto in dobro definirano naziranje, da bi morala naša doba, doba industrije, velikih delavskih mest, intenzivnega in burnega življenja, imeti nove oblike umetnosti, filozofije, socialnih navad, jezika..."25
Čeprav jc bil bolj ikonoklastičen od Luxcmburgovc, jc Gramsci zavrnil značilnosti površno zastavljenega in abstraktnega "intcrnacionalizma" mnogih socialistov v Drugi intcrnacionali. Predvideval jc npr. in se boril proti nacionalističnemu fašizmu, vendar ni zavrgel svoje čustvene navezanosti na Sardinijo. Kot razlaga James Joll: "Gramscijcvc korenine na Sardiniji niso bile globoke le zaradi njegove zgodnje izkušnje uboštva in socialne nepravičnosti na otoku, temveč tudi, ker se jc naučil spoštovati pristno ljudsko kulturo zaostale skupnosti."26
Ob tem ozadju jc bil Gramsci vedno zaposlen s teoretičnimi problemi, s katerimi jc skušal spraviti južno ali nacionalno vprašanje tako z italijanskim socializmom kot z delavskim internacionalizmom. Ko Giuseppe Fiori komentira Gramscijev pristop k nacionalnemu vprašanju, pravi:
Tako jc Gramsci postal socialist, nc da bi pokopal svojo lastno preteklost. Njegov socialistični pogled mu jc dal zavest o dvoličnosti, mejah in slabostih nekateri 1 oblik, ki jih jc privzelo sardinijsko protestno gibanje. Po drugi strani pa ga je njegovo sardinijsko ozadje ozavestilo o ideoloških pomanjkljivostih v delavsko razrednem gibanju, ki je
^ The Ixtter* of Rom Luxemburg, op. ciL, str. 179-180.
: John M. Cammett, Antonio Gramsci and the Origins of Italian Communism (Stanford, California, 1967), str. 7. r! Joll, op. cit., str. 20.
26 Ibid., str. 18.
rado videlo Mczzogiorno kot "jetniško verigo", zavirajočo civilizacijski razvoj. Socializem mu je prinesel nove odgovore na vprašanja, ki mu jih jc postavila njegova zgodnja izkušnja. Toda kol Sardinijec jc zavrnil ločevanje med problemi podeželja in problemi socialistične revolucije?
Tako pred izbruhom prve svetovne vojne kot po njej je bil za Gramscija in Luxcmburgovo značilen strasten interes za imaginarno literaturo. Ista radovednost o življenju, zaradi katere sta postala socialista, ju je navajala k temu, da sta slikala karikature moških in žensk, ki sla jih srečevala v socialnem in političnem življenju. Toda vojna jc najbolj gotovo poglobila njun uvid v človeške slabosti, nečimrnost in bojazljivost. Ko je leta 1917 Luxemburgova pisala Louisi Kautsky o značaju njenega moža je izpostavila in zabavljala čez njegov "udoben fatalistični optimizem". In za nameček je v komentarju še dodala: "To jc razlog, zakaj sovražim tvojega izbranega 'soproga'."28 Nato je v pismu Mathildi Wurm v par ostrih stavkih analitično karikirala številne prominentne nemške socialistične voditelje in končala: "Ko mislim na vaše heroje, me zajame ostuden občutek."29
Tudi Gramsci jc s kombinirano nadarjenostjo novelista in psihologa preiskoval slabosti posameznikov, za katere se je zdelo, da je od njih odvisna usoda mnogih ljudi. Podobno kot Luxcmburgova je bil lahko hkrati kritičen, velikodušen, odprtega uma in sprejemljiv za nepričakovano zmožnost napredka in rasti pri določenih posameznikih. Vendarle je v pogovornem karakternem skeču o italijanskem avaniurislu Umbertu Cau leta 1925, eno leto preden je Cao prešel k fašizmu, filozof rekel Veliu Spanu: "Ta človek ni nikoli verjel v nič drugega razen v samega sebe".30 Gramsci in Luxcmburgova sta bila sovražna do historičnega determinizma in ekonomskega rcdukcionizma, ki sla poslala tako izstopajoči potezi "marksizma" v letih med dvema svetovnima vojnama.
Antidctcrministična dimenzija Gramscijcvega marksizma je našla zgovoren izraz v njegovem slavnem članku, ki jc pozdravljal bolj.ševiško revolucijo z naslovom "Revolucija proti Das Kapital". Ista oblika odbojnosti do determinističnih oblik marksizma ga je leta 1921 vodila k poskusu, da bi organiziral oborožen odpor proti italijanskemu fašizmu preko stika z "Reškimi legionarji".31 Toda, čeprav podobno kot Luxcmburgova ni bil Gramsci nikoli privrženec historičnega determinizma, je dobil zaupanje - ki je pogosto mejilo na gotovost - o svoji sposobnosti, da kot marksistični aktivist interpretira in celo napove potenciale, možnosti in protislovne socialne, ekonomske in politične trende v obstoječi družbi.
Ker jc bila Luxemburgova močno antidctcrministična, sc ni obotavljala poteptali tako tesne in osebne prijatelje kot Emanuela in Mathildc Wurm zaradi pomanjkanja hrabrosti pri nasprotovanju kapitalističnemu militarizmu po izbruhu vojne. Ko je poudarjala pomembnost osebne hrabrosti in primera v boju za novo socialistično družbo, je govorila z ostro, čeprav ne zares sovražno odkritostjo:
Po vašem melanholičnem pogledu sem sc pritoževala, da vi ljudje ne korakale v topovska žrela. "Ne korakale" jc predober izraz! Vi nili ne hodite; vi sc plazite. Ne gre samo za razliko v stopnji, pač pa prej v vrsti. V celoti gledano ste vi ljudje drugačna
77
' Fiori.op. rit , »ti. 94. I.elio Basso, Rosa iMXcmbutg: A Reappraisal (\xmdon, 1975), str. 150.
f* The Ixttern of Rnsi Luxemburg, op. rit., str. 173. f® Fiori.op. cit., «tr. 48.
31 Davidson, op. cit., str. 191.
zoološka vrsta od mene in vaša godrnjava, prepirljiva, strahopetna in malodušna narava mi ni bila nikoli tako tuja in sovražna kol mi jc sedaj... Za vas, ljudje, niso bile izgovorjene preproste besede poštenih in pokončnih ljudi: "Tu stojim, drugače ne morem; Bog mi pomagaj. "Na srečo svetovne zgodovine do sedaj šc niso tvorili ljudje kot vi. Siccr ne bi imeli Rcformacijc in bi verjetno še vedno živeli v praskupnosli.32
Čeprav pogostokrat razlagamo Gramscijevo zavračanje zgodovinskega determiniz-ma v terminih njegovega t.i. "križarskega idealizma", je Luxcmburgova, bolj ortodoksna marksistka, prav tako zavrnila privlačne plati in čustveno varnost, ki jo daje vera v zgodovinski determinizem. Dejansko sta tako Gramsci kot Luxcmburgova dajala izjemno velik pomen subjektivnim faktorjem v borbi za socializcm. Ko povzema ta posebni vidik Luxcmburgine misli, Lelio Basso pravi: "Vendar, kjer Marx v tistem času (to jc, ko jc pisal 18. Brumaire) poudarja predhodne okoliščine, se pravi objektivno danost, ki ima težo 'kot breme na živih možganih', Roza Luxemburg poudarja subjektivni faktor, to se pravi človekove akcije. Torej se tu nikakor ne ukvarjamo z mehanicistično in deterministično interpretacijo marksizma."33 V pismu brez datuma, ki ga je poslala iz ječe svoji prijateljici Marti Rosenbaum, jc izpovedala svoj credo in odnos do klasičnega marksizma z naslednjimi besedami:
Človeško voljo moramo prilirati do skrajnosti, naš posel jc zavestno boriti se z vso našo močjo. Toda kar mislim, jc: Sedaj, ko sc vse zdi tako popolnoma brezupno, je uspeh tega zavestnega vpliva na mase odvisen od osnovnih globoko skritih vzmeti zgodovine. Predvsem nikoli nc pozabi, da smo vezani na zgodovinske zakone razvoja in da ti nikoli nc odpovedo, tudi, če povsem ne sledijo načrtu, ki smo ga postavili,M
III
V današnjem birokratskem svetu, ki se dnevno utaplja v najbolj groznem in pomilovanja vrednem barbarstvu in nečlovečnosti, sc bomo Gramscija in Luxcmburgovc vedno spominjali kot globoka individualista in socialistična humanista. V globini in ganljivi skrbi za svojo umsko bolno ženo v oddaljeni Moskvi, jc opisal ogromen pritisk kompleksnih, modemih družb na šibke in ranljive:
Najpomembnejša točka sc zdi naslednja; da psihoanalitično zdravljenje lahko pomaga le tistim elementom, ki jih jc romantična literatura običajno imenovala "ranjene in osramočene"... tistim posameznikom, ki so razpeli med železna nasprotja modernega življenja...na kratko ljudem, ki nc uspejo premagali bijočih sc kontrastov le narave in so nesposobni priti k novi moralni vedrini in miru; lo jc k ravnotežju med impulzom volje in cilji, ki jih posameznik lahko doseže. Ta situacija lahko poslane dramatična v nekaterih definilivnih zgodovinskih momentih in v določenih okoljih; ko jc okolje pregreto do ekslrcmnc napetosti in sc sprostijo gigantske kolektivne sile, ki trdo pritisnejo na posameznike...Take situacije postanejo katastrofalne za izjemno rafinirane
^ The letters of Rosa Luxemburg, op. cit., str. 72. Basso, op. cit., str. 145.
The letters of Rraa I.uxemburg, op. cit., str. 168.
in občutljive temperamente... Verjamem torej, da jc in mora biti kulturna oseba, ki je aktivna v družbi (karGiulia nedvomno je...), sam sebi najboljši psihoanalitik}5.
Ko jc leta 1917 Luxcmburgova pisala Sonii Licbknccht iz diktatorjevega zapora, jc skozi naslednji tekst razodela eksistencialistični humanizem socialistične osebnosti:
Neki dan jc prišel tovornjak obložen z vrečami, v resnici tako preobložen, da ga bivoli niso bili sposobni vleči čez prag vhoda. Vojak-voznik, brutalncž, je tako divje pretepal ubogo žival z debelim koncem biča, da ga jc jetniška paznica pri vhodu, ogorčena nad pogledom, vprašala, ali nima nič sočutja do živali. "Nič bolj, kot ima kdorkoli sočutja do nas ljudi", je z zlim nasmehom odgovoril in podvojil svoje udarce. Stala sem pred vprego. Žival je gledala vame; iz oči so se mi usule solze. Trpljenje dragega ljubljenega brata me komaj lahko globlje ganilo, kot sem bila ganjena ob svoji nemoči, ko sem sc soočala s to nemo agonijo?6
Čeprav so se podobni izrazi nemoči zelo pogosto pojavljali v pismih Gramscija in Luxcmburgovc, sta običajno poudarjala, da bi človek moral postati "gospodar svoje lastne usode". To sc jc zlasti videlo v njuni specifični predstavi o prihodu socializma, kar naj bi bil ustvarjalno, demokratično dejanje od spodaj in ne od zgoraj. Ko je Gramsci leta 1916 pisal na to temo jc rekel: "To pomeni, da jc predhodnica vsake revolucije intenzivno delo na kritiki, kulturnem prodiranju. Potrebno jc tudi z idejami prežeti ljudi, ki sc jim najprej upirajo in ki razmišljajo samo o tem, kako iz dneva v dan in iz ure v uro rešiLi svoje osebne in ekonomske probleme, ne da bi se združevali z drugimi, ki so se znašli v podobni situaciji."37 V podobnem, čeprav ne identičnem portretu socialistične revolucije jc Luxcmburgova rekla:
V ljudskih revolucijah ne šteje partijski komite pod vsemogočnim in briljantnim vodjem ali majhen krog, ki se imenuje bojujoča organizacija, temveč samo široke mase, ki prelivajo svojo kri. "Socialisti" si lahko predstavljajo, da morajo bili mase delovnih ljudi v oboročenem boju pod njihovim vodstvom, toda v resnici so v vsaki revoluciji prav mase tiste, ki odkrijejo za dane razmere najprimernejša sredstva za borbo.™
Povzetek Gramsci/Luxcmburgincga pristopa k borbi za socializcm jc s kristalno čistostjo izražen v Rozincm jetniškem pismu Sonii Licbknccht:
Sonjuša, čutiš sc zagrenjeno zaradi mojega dolgega bivanja v ječi. Sprašuješ sc: "Kako si lahko človeško bilje upa odločali o usodi svojih soljudi? Kaj vse to pomeni?" Ne zameri mi - nisem si mogla pomagali, da se nc bi smejala, ko sem to brala... Moja mala plica, vsa zgodovina civilizacije (ki sc glede na skromne ocene razteza preko okoli dvajset tisoč let) temelji na "človeških bitjih, ki so odločala o usodi svojih soljudi". Ta praksa ima globoke korenine v materialnih pogojih obstoja... Tvoje vprašanje ni pametno, ker nc upošteva totalnosti življenja in njegovih oblik. Zakaj so na svetu modre sinice? Tega zares nc vem, toda vesela sem da obstajajo in sladko mi jc naenkrat zaslišali njihov hitri "cicibi" onkraj stene,39
Gramsci/Luxemburgina kritika kapitalizma jc v poznem 20. stoletju še vedno veljavna in ustrezna, čeprav njune fundamcnialnc ideje o vzgoji, socialističnem humanizmu in porazdelitvi dobrin niso zaživele nikjer na svetu. Zaradi tega branitelji
»Ml.op.cit.,str. 88.
36 Rosa Luxemburg. IxMters from Prison. Iz. nemžčine prevedla F.dcn in Cedar Paul, I.ondon, 1964, str.: 39^0.
Davidson, op. cit., str. 76. ts	'
Frolich, op. cit., str. 104.
^ The Ixttcrs of Rosa Luxemburg 7 uvodom Bonnctja, op. cit., str.:21-22.
ustaljenega socialnega reda zelo radi upodabljajo Antonia Gramscija in Rozo Luxemburg kot zanimivi, kolektivni čudesi zgodovine. V kratkem, kot zgodovinski polomiji.
Tiste, ki radi pozabljajo na Gramsci/Luxemburgin prispevek k negotovi usodi in bodočnosti človeštva, lahko zavrnejo privrženci Antonia in Rozc z navedbo misli E. H. Carra iz knjige Kaj jc zgodovina?-.
Zgodovina nc pozna plodnih polomij. Zgodovina pozna samo t.i. "zapozneli dosežek". Očitne polomije današnjega dne sc lahko naenkrat izkažejo z vitalnim prispevkom za dosežke jutrišnjega dne - preroki rojeni pred svojim časom 4"
40 E. H. Car, Whit Is History? (I-ondon, 1972), str. 123.