126
Politične stvari.
Borba o avstrijski ustavi.
Nikakor ni lahko v kratkem opisati sedanje avstrijske razmere, še manj je pa prijetno to delo. Avstrijski konstitucijalizem, na paragrafe zidan, je bizantinskega značaja. Razne borbe segajo manj v jedro stvari, kakor v oblike njene. Ne rečemo, da bi konstitucijo-nalizem avstrijskim narodom koval verige, kajti za to mu manjka moči; marveč trudi se le s krpanjem pav-lihove jopice, ki so mu jo sešile zvijače, demoraliza-cija in umetno stvarjena večina, in bi rad, da bi cesarstvu bila železna srajca. On dela na to, da bi en narod še dalje gospodoval nad vsemi drugimi, da bi liberalno centralistična stranka krmilo vodila v državi in to v podobi nekakega konstitualizma na videz. V ta ramen birokracija dela v zvezi z naj kraj nišim absolutističnim liberalizmom, kteremu naj se s poti spravijo vse ovire. Tako se najliberalniša ustava brani s samo silo. Oni, ki se poganjajo za nespremenljivost ustave, strižejo jo in prirezujejo po svoji všeči, spreminjajo jo in vedno obšivajo z novimi krpami zato, da bi narodom ubranili svobodno gibanje in se ne bi zadostilo njihovim potrebam in željam. Ker pa narodi, ki so si ohranili narodni, katoliški in monarhiški čut, v svojem delovanji niso edini, prav zato je centra listom in liberalcem mogoče, zmagovati nad uporom onih elementov, ki bi zedinjeni bili konservativna velemoč.
Odkar se v Avstriji borimo o ustavi, pokazali ste se le dve načeli. Prvo veleva, vrniti se k zgodovinskim in narodnim izročilom. To federalno načelo išče državne moči v različnosti, v tem, kar so stva-rila stoletja in kar more strpeti stoletja, ter želi prestol habsburške rodovine utrditi z zadovoljnostjo avstrijskih narodov. Ta pot je naravna in zgodovinska resnica; ona je tudi praktična ozir državnega mehanizma, kajti ona se opira na kraljestva in dežele, ktere vežejo iste koristi in iste nevarnosti, ter je pripravna ohlapiti železni obroč, s kterim Avstrijo obdajete dve skupini velikih plemen.
Sloga narodov, pripoznavanje raznih narodnosti, njihovo pobratimstvo, avtonomna in federativna organizacija nikdar ne more služiti revoluciji, ktera vničuje vse zgodovinske pravice in podira ono, kar se vjema z naravnim redom. Revolucija vselej v zvezi dela s centralizacijo; kajti revolucija potrebuje enega ognjišča, enega glavnega mesta, ktero hoče gospodovati nad vsemi pokrajinami in zbrisati vsa narodna, verska in družbinska znamenja; ona potrebuje kotla, v kterem naj bi ogenj strasti, prekucij, demoralizacije in sebičnosti, vero, vsa izročila in narodnosti stopil in iz njih zvaril ali skuhal materijalizem. Tako središče si je revolucija naredila v Parizu, ki Franciji pije življenje, in pa na Dunaj i, ki žilo življenja podve-zuje različnim avstrijskim narodom. Ne pretiravši sme se toraj   tudi reči,   da boj med federalizmom in
centralizmom v Avstriji nič druzega ni, neg© boj konservativnega načela z revolucijo. Revolucija, ki se vselej brati s centralizacijo, dobra je to previdela ter si je vrh tega še v burokraciji iskala in našla apostolov socijalizma. Pozno so to zapazili avstrijski konservatisti. Krona se je v zadnjih časih po mnogih nesrečnih skušnjah določno nagnila na stran narodov, toda, žalibog, še le potem, ko je zgubila polovico svoje moči, da, naravnost recimo, svoje neodvisnosti.
Tudi aristokracija je na Češkem in Marskem stopila v federalistični in narodni tabor. Najbolj pa je te razmere razumel slovanski narod, ki je med vsemi narodi najbolj konservativen, ter je ondi, ker je dosti omikan, dunajskim naklepom postavil nepremagljiv upor,
„Przeglq,d Lwovski"