štev. 24. V Ljubljani, dne 15. decembra 1923. III. leto. _______o .. ... IBM IM» ca iütfiii List Iztaai« dvakrat na meiec. Posamez— Xi Naroi Držav&a licejska knjižnica _ OMBeSnC T 4 uh ti Rokopis. .. ... vračajo. a. Netrankirana pisma aa ne sprejemajo. PoStnina plačana v gotovini. Uredništvo in opravniitvo v št. Peterski vojašnici. Glasilo izvršnega odbora udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot kraljevine SHS. Za Božič. Naši božični prazniki ne bodo veseli in srečni, kakor si jih voščimo in želimo. Pri nas ne more biti pravega prazničnega razpoloženja, ker nas leto za letom tarejo večje nadloge. Vsako leto se tolažino, tako dolgo, da pride zopet drugo okoli, pa vedno enako in še slabše. Precej let že nimamo pravih božičnih praznikov. Sredi zasneženih bojnih poljan smo morali preživeti nekaj božičnih noči. Bridke in zapuščene so bile tiste noči, ki niso bile praznične. V mrzli zimi smo trepetajoči mislili in sanjali o svojih domovih, kako bi v krogu svojih dragih domačih preživeli božično noč. Bile so težke sanje, iz katerih smo se zbu-dili s tolažbo da napočijo zopet oni srečni časi — božičnih noči. Te vroče želje so se čudno izpolnile. Nahajamo se doma, v zapuščenih praznih domovih, polnih nadlog, skrbi in pomanjkanja. Naš^ položaj je vedno enak kljub temu, da je prešlo že precej praznikov preko takega stanja. Mesto priboljška za praznično razpoloženje, katerega si navadno nudijo ljudje, imamo vojne žrtve težko borbo za življenjski obstanek. To nam zada v praznikih polno premišlje-nja in skrbi. Ranjena telesa, v katerih so tudi ranjene duše, ne morejo imeti pravih praznikov. Vojne sirote zdihujejo z materami v mrzlih sobah po svojih očetih, ki so jim nekdaj prirejali in jih vedrili o božičnih večerih. Danes so prazne, zapuščene sobe, brez božičnega drevesca, brez gorke peči, po kotih brle samo motne lučice pod slikami padlih ljubljenih očetov. Vroče želje v molitvi prihajajo iz teh domov k Božjemu detetu v uslišanje. Spomini se vzbujajo ta dan, spomini se vzbujajo vsem vojnim žrtvam o priliki božičnih praznikov, na svoj položaj. Tolažijo se, prihodnje leto bo boljše, a dosedaj vedno zastonj. Leto mine, a za vojne žrtve ni prineslo nič boljšega. Zastonj rotijo in tarnajo, da naj se jim zboljša njih stanje. Pet let se regulira njih vprašanje s poskusi in obljubami in se rešuje njih zakon. Prišli so zopet za vojne žrtve prazni božični prazniki, bliža se novo leto, ki naj bo vsaj nekoliko srečnejše. Kako se rešujejo invalidske prošnje? Ako se napotim veasi iz zaprašene Ljubljane na deželo in pridem med invalide, me ti obsujejo z raznimi vprašanji. Kako je z invalidskim zakonom? Kedaj bo? Med vsemi vprašanji pa je vprašanje: »Kedaj bo rešena moja prošnja?« »Kaj pa prosite?« »Podporo. Glejte brez noge sem in roka ne deluje. A jesti moram.« »Jaz pa za pokojnino. Celo leto je že, kar je ne dobivam,« »A jaz za posojilo. Hotel bi začeti obrt, a ni denarja. Prošnja pa leži na invalidskem odseku že več kakor pol leta.« »Moja pa devet mesecev.« »Moja pa celo leto.« Nešteto je teh vprašanj iz vseh ust. invalidov, vdov, sirot... Kako jim naj odgovorim in kaj jim naj °dgovorim? Vsi dolže organizacijo, izvršni odbor, da '>n zavlačuje prošnje, da jih on celo meče v koš. Razložim jim, da je izvršni odbor takoj, ko 1° je dobil, dal invalidskemu odseku, in zraven zapisal, naj se prošnja ugodno in takoj reši. Ali na invalidskem odseku ni kredita. In tam gospoda te prošnje zlagajo v grmade, da jih re-bo kredit. Niti ne odgovore prosilcu, t a i vsaj vedel, ali sme upati na ugodno re-S1T6V, ali ne. Vsi majejo z glavo, ko jim to razlagam. Ne razumejo še prav večina misli, da je izvrsni odbor in invalidski odsek vseeno, t. j. eden m isti urad. Povem jim, da je invalidski odsek urad, del oddelka za socijalno politiko, ki je zopet del Pokrajinske uprave za Slovenili j izvrševalcu odbor je organizacija, del druženja, ki mm središnji odbor v Beogradu, nvalidski odsek deluje, kakor ukaže minister Za socijalno, politiko in razni šefi (v Ljubljani *!' ,p5- dr- Goršič), a izvrševalni odbor, kakor uologi kongres invalidov in pa občni zbori invalidov. Da se vrnem k invalidskim prošnjam. Gospoda ne čuti in ne sluti, da je na tistem hupirju, z okorno roko napisano vso gorje pomanjkanja, vsa nesreča in obup, ne slutijo, da Je v, okorne črke vlito toliko nade in upov, da p’ se uresničili samo za stotinko, ne, za bsocinko,. privabili na usta radosten smehljaj, v srca vlili zadovoljnost. Ti gospodje, ki jim je t ano z nekoliko potezami peresa zadovoljiti Pade siromakov, celo posušiti solze za trenutek, skladajo te prošnje na kupe. Za nje je izgovor kratek in hladen: — »Kreditov ni.« — Črnilo je, papir tudi. — Vsaj odgovorite — vsaj pokažite, da imate dobro voljo, in ne molčite. Molk ubija. Molk spravlja v obup pričakujoče. Potrudite se, da bodo krediti. Oni morajo biti, saj vsak človek mora plačati invalidski davek, ki le nekoliko zasluži. Kam gre ta denar iz invalidskega davka? Visok je dovolj, da se invalidom da to, kar jim je vsaj na papirju obljubljeno. Reducirajo invalidski odsek. Blazno je to in nerazumljivo. Še v tem obsegu, ki obstoji, ni kos svoji nalogi, a ga reducirajo. Ali kaj nas prav za prav to briga? Če reducirajo, naj, ali naše, kar je naše, to naj nam dajo. Kako, to je njih stvar, kakor je bila njih stvar, da smo invalidi. Tako bi morali reči. Ali ne smemo. Mi vemo, da nam ne bodo dali, ker nam že sedaj ne morejo, ko je še invalidski odsek v sedanjem obsegu. Pač pa eno je, kar lahko že sedaj rečemo. Če invalidski odseki ne morejo izposlovati kre, dita, naj naroče »Udruženju«. Udruženje s svojimi podružnicami izvršnim odborom in osrednjim odborom bo znalo precej izvojevati. Kako je nehvaležen bogati svet. Poslal je nas v klanje, sam pa nas vzpodbujal iz balkonov s peresom, se še bolj bogatil in košatil. Kako nam je znal obljubljati. Raj smo videli v tistih obljubah. A sedaj sedi bogati svet pri polnih mizah v toplih sobah, brezdelno, mi, invalidi, pa gladujemo in zmrzujemo in nimamo, kam bi položili svojo glavo. Vse obljube se negirajo, samo kakega nesrečneža se še kupi in se ga pošlje med nas iztradane — z novimi obljubami. V to ali ono stranko stopite in pomagano vam bo. Tako znajo. Nikogar pa ni, da bi podprl skladišča prošenj. Nikogar od sitih in napojenih ni, da bi se domislil v svoji sreči nesrečnih, ki so radi njih obubožali in postali invalidi. Ni energične roke, ki bi očistila to nesramnost in pomagala odgovora pričakujočim. Dela se centralizacija. Naj se dela v božjem imenu, samo da se nekaj preokrene v prid invalidov. Vendar ne verjamem, da bo to v prid, ako se ppšiljajo vsi razni kupi. prošenj in drugih aktov v.Beograd. Na vagone jih je tam. A nima niti prostorov, da bi jih spravili pod streho, kaj še le moči, da jih reši. Propadli so vsi — za papirnico se porabijo. Prošnje za nakazovanje invalidnine so se sedaj odvzele odjeku/in se predale sddiščam. Vrag vedi, zakaj. Saj sodišča sama ne vedo, kaj začeti z njimi. Sedaj se je določilo, da se vsaka prošnja pošlje tistemu okrožnemu sodišču, kamor spada prosilec. In se že sortirajo. Samo pošiljanje iz kraja v kraj, brez konca, a rešitve — ni. In tako dalje. Ljubljanski izvršni odbor pa intervenira, se trudi, dela in zahteva — zato pa so njegovi člani preganjani, reducirani, toženi, — a vse zaman. Zakaj zaman? Ker še niso vsi invalidi, kakor en mož, organizirani. Ker še niso vsi invalidi, vojne žrtve in sirote člani Udruženja«. Ker še niso vsi ti 16.000 naročniki svojega lista »Vojni Invalid«. Pomislite, če bi bili vsi organizirani. Če bi »Vojni Invalid« izhajal v 16.000 izvodih. In to vsak teden, morda vsak dan? Ali bi se nas gospoda, ki odločujejo o naši usodi, ne bala? Pa še kako bi se bala. Besede »Vojnega Invalida« bi se slišale povsod, naša moč bi se čutila povsod in naše zahteve, tovariši, zahteve, ne želje, bi se upoštevale in izpolnjevale. Tako pa smo malomarni, brezbrižni... Kdo se nas boji? In ker se nas ne boje, z nami tudi tako ravnajo. Povsod in v vseh slučajih, in ne samo pri skladanju prošenj v grmade. Posamezne žrtve v izvršnem odboru ne zaležejo moči celokupne organizirane mase. Pogumne, ker so majhni po številu, se zlomi, potepta. Takšna je naša situacija. V nas samih, invalidi, je naša rešitev, v naši organiziranosti in v naši zavednosti. Jaz upam, da to uvidevamo, in tudi upam, da se učimo in udejstvujemo. Izvršni odbor dela korake, da udari po zavorah v socijalnih institucijah, ki ovirajo delo v pomoč invalidom. Tudi »Vojni Invalid« bo temu posvetil še svojo pozornost in povedal široki javnosti vso to krivično delo, ki se vrši brezciljno in brezmiselno, v škodo trpečih, lačnih in prezebajočih vojnih invalidov, vojnih vdov in sirot. Invalid Vov.... Delovanje špecijalne komisije za pregled. Od raznih strani vprašujejo invalidi za informacije o delovanju te komisije. Podlago, ki jo ima ta komisija za pregledovanje, smo že objavili svoj čas v našem glasilu in sicer navodila, ki jil je predpisal minister za socijalno politiko ter pravilnik o delovanju. Ker si nekateri ne morejo pravilno tolmačiti dotičnih predpisov, objasnjujemo na kratko sledeče: Specijalna komisja je imela najprej nalogo pregledati vse osebne spise invalidov, vdov in sirot. Kjer je komisija razvidela že iz spisov neupravičenost obeležja po invalidskem zakonu, je. dotično osebo kar črtala. Teh slučajev je bilo pri nas zelo malo, vendar pa smo videli, da je našla par oseb, pri katerih se je res izkazalo, da so dobile hibo y civilnem poklicu. Tudi je bilo nekaj starišev in sorodnikov padlih, katerim so se domače razmree predrugačile, n. pr. da skrbi sedaj zanje kak drug odrasli sin, ali kak drug sorodnik. Take slučaje, ki jih je bilo, kakor rečeno pri nas zelo malo, je komisija brisala. Na podlagi izvidov iz spisov in po primerjanju hib s predpisi, je komisija pozivala one invalide na pregled, pri katerih je imela mnenje, da imajo preveč procentov, ali da se je hiba lahko poboljšala. Ima pa predpisano, da mora vse invalide z notranjimi boleznimi pregledati, ker take bolezni niso stalne. / Veliko pa je slučajev, da glede posameznih invalidov ni nobenih aktov v arhivu, ali pa se iz njih sploh ne razvidi, Lako’ je dobil dotični svojo hibo. Vse te slučaje je oddala komisija občinam, ki morajo vsakega dotičnoga pozvati, da predloži dokumente in kje je dobil invalidnost. Predložiti mora dokumente, da je Stran 2.__ yOJNI IftEAljlO ? ^ Stat, «3. služil pri vojakih, v vojski in dobil v vojni službi poškodbo alt bolezen. Ako pa kdö nima nobenega dokumenta iz vojaške službe, bolnice, ali bivše avstrijske pregledne komisije', mora navesti dve Verodostojni priči, ki morata pod prisego potrditi, da je bil dotični kot vojak ranjen ali v vojaški bolnici zdravljen. Ker v tem času dobiva veliko invalidov take pozive, opozarjamo da naj vsakdo pazi, da ne zamudi roka in natančno dokumentira zahtevano z dokumenti in pričami najbolje pa z obojim. Procente je komis ja do sedaj odtrgala v dosti slučajih in moramo konštatirati, da tudi neosnovano. Keer ima pravico vsak do pritožbe V roku 3 dni, ko dobi odlok se je že precej prizadetih pritožilo na vojni okkrug. Komisija ne pove takoj ustmeno rešenja, temveč izda pozneje pismen odlok, kar se nam tudi ne zdi pravilno. Poravnajte članarino. Vojni invalidi in vdove, kateri so člani Udruženja vojnih invalidov podružnice Ljubljana, se opozarjajo, da poravnajo zastalo članarino zanesljivo tekom tega meseca, ker bi se jih po Gmesečnem za-stanku članarine, s 1. januarjem 1924 ne smatralo več za člane. Vse podružnice, posebno one, ki izvrše občne zbore brez delegatov izvršnega odbora iz Ljubljane, opozarjamo, da pošljejo prepise zapisnikov v Ljubljano, ali pa vsaj javijo imena novoizvoljenih odbornikov ter ako je odbor že prijavljen glavarstvu ali ne. Tudi naj vse javijo, kdaj se vrši kak občni zbor. Podjetje Korošec Dragotin, Gorenje 7 — Rečica ob Paki je stavbna arhitektična družba ter izdeluje načrte, za vsakovrstne stavbe ka- Podružnica v Slovenjgradcu deli podplate po znižani ceni svojim Članom, ki se s člansko knjigo izkažejo v podružniški pisarni. Razdelitev se vrši slično kakor lansko leto. Članom sodnega okraja Marenberg se bo usnje oziroma podplate delilo pri poverjeniku A. Arihu v Ma-renbergu. Čas bo objavljen potom občin, čim bo usnje na razpolago. One vojne žrtve, ki ne morejo zbog siromaštva cenejega usnja nabaviti, naj pošljejo koleka prosto ubožno spričevalo, potrjeno od župana in prostojnega župnega urada, tajništvu podružnice vojnih invalidov v Slovenjgradcu, nakar se bo 12. decembra t. 1. delilo eventuelno obleko in usnje najrevnejšim Članom brezplačno. Razdelitev se bo vršila potom žrebanja pod nadzorstvom nadzorovalnega odbora. Slovenjgradec. V sredo 20. novembra t. 1. je tukajšna invalidska podružnica z društvenim žalnim trakom in po deputaciji predsednika nadzornega odbora tov. Goljat-a ter večih članov zopet spremila k zadnjemu počitku svojega Komisija bo v kratkem Času končala delo v ljubljanskem vojnem okrugu in gre še tekom tega meseca v Celje in potem v Maribor. Člani komisije niso krivi, da morajo poslovati na precej čuden način, ki ga jim je otvoril režim. * Invalidi naj sledijo njenim pozivom, za slučaje se bomo itak skupno borili in dali gospodi, ki na take načine rešuje naše vprašanje, odgovoij. OPOZARJAMO na novo knjigo, ki jo je spisal invalid Ivan Vuk: »Pravljice Iztoka«. — Današnji številki smo priložili vabilo za nakup te knjige in položnice. Ker knjiga stane vkljub obsežnosti samo 10 Din, si jo bo mogoče omisliti invalidom. kor gospodarska poslopja, tovai'ne, rudnike, dalje vodne zgradbe, elektrarne, jezove, mline, žage, mostove, ledenice, mesnice, klavnice, ceste itd. Vsaka podružnica invalidov, katera podpisanemu podjetju poroča resničen slučaj, kaj se bo v njenem okolišu zidalo, kdo bo zidal in ako rabi načrte, proračune itd., dobi od podjetja za vsak tak slučaj 25 Din in sicer se 20 odstotkov tega zneska obdrži pri izvršnem odboru v Ljubljani, 80 odstotkov pa dobi podružnica invalidov, katera naj omenjene zneske porazdeli med svoje člane. Med invalidi bo za to gotovo zanimanje. Vsak resničen slučaj naj se javi gorenjemu podjetju in to po celi Sloveniji. To ponudbo smo dobili in jo objavljamo podružnicam, ki naj same presodijo, ako bi hotele delovati za tako akcijo. člana Ivana Krajnikar-ja iz Male Mislinje 24. Čil, krepak možakar v starosti 29 let je bil leta 1914. pozvan na svetovno klanje. V Karpatih je bil ujet. V ujetništvu se je nalezel smrtonosne bolezni. Leta 1917-1918 po splošni izmenjavi za boj nesposobnih vojnih ujevnikov, ga je komisija v Celju spoznala za stalnega vojnega invalida s 33%% poklica nezmožnosti in ga odslovila domov. — Na dobljeni bolezni je naprej hiral tako, da mu zdravniška pomoč ni zamogla bolezni omiliti. Ro preobratu dne 6. junija 1921 je bil pozvan k pregledu v Celje ter vsled »Apicitis activa« spoznan za invalida s 55%. Da ustreže država splošni pravici vojnim žrtvam, izdala je naredbo za ponovni splošni pregled vseh že pregledanih in še ne pregledanih vojnih žrtev. Tozadevne komisije so potovale od sodnega do sodnega okraja ter ponovno pregledovale vse pozvane. Tako je tudi rajnki Ivan Krajnikar dne 14. septembra 1921 stopil pred celjsko pregledno komisijo v Slo-veftjgradcu. Pregledan je bil po enem medi- cincu (bivšemu k. u. k. Sanitäts-Leutnant-u?), ki ga je spoznal za sposobnega, to se pravi 3« zdravega. Proti temu je pravočasno vložil pritožbo, ki je bila po poteku 18 mesecev dne 27. februarja 1923 od superrevizijske komisije Dravske divizijske oblasti rešena pod br. 125-22 tako, da je pregled iz leta 1921 nepravilen in da se mu prizna obiležje vojnega invalida vsled Apicitis activa, začasno za 2 leti od dneva pregleda z 20% nesposobnosti. Preteklo je tega komaj 8 mesecev in 20% invalid Krajnikar je postal 18. novembra 1923 popolnoma dela in življenja nezmožen. — Kje je pravica invalidskega zakona in pravilne zdravniške preiskave? Slični slučaji se množijo zlasti pri notranje poškodovanih vojnih žrtvah. Gospodom zdravnikom, ki so dodeljeni kot člani različnim nad-preglednim komisijam ter superrevizijski in specijalni invalidski komisiji pa slične vojne žrtve kličejo iz groba: Bodite pravični, delajte socijalno, Vi morate biti veščaki, ne pa mrtvi predpisi. Amputirancem se vidi, skrito bolezen pa je treba najti. Vse pomiluje vojne žrtve vsled tega, ker se vidi, kaki kruti usodi so od vlade in narodne skupščine prepuščene. Pet let je minulo, od ujedinjenja, pa vojne žrtve še do danes nimajo pravičnega in socijalnega zakona, akoravno se je njih število že za 25% skrčilo. O Bog, reši nas te usode z lahko smrtjo. Udruženje vojnih invalidov vdov in sirot podružnica Maribor se zahvaljuje vsem p. n. darovalcem, ki so prispevali za prireditev tombole, katera se je kljub deževnemu vremenu povoljno obnesla. Kosmati dobiček je znašal 20.115.50 Din, izdatki so bili 4.170.07 Din, čisti dohodek znaša 15.945.43 Din. Skupno blagajniško imetje znaša s 30. oktobrom t. 1. 24 tisoč 923.99 Din, katero je vloženo v banki proti 12% obrestovanju. Obveščamo vse p. n. redne člane, da se blagajniško imetje ne bo kar razdelilo, ker bi Udruženje ostalo brez sredstev za prihodnje prireditve. Podpora se bode dajala le v izrednih slučajih in z odobritvijo izvršnega odbora v Ljubljani najrevnejšim članom. — Podružnica Maribor. Mariborski občni zbor. V nedeljo, dne 9. t. m. se je vršil pri podružnici v Mariboru izredni občni zbor, ki ga je sklical izvršni odbor iz Ljubljane vsled ugotovitev pri reviziji. Udeležba je bila zelo dobra, tako, da je bila dvorana restavracije »Kosovo« nabito polna. Navzoča sta bila kot delegata izvršnega odbora iz Ljubljane tov. Krušič in Benedik. Ob pol 10. uri je otvoril tov. Krušič zbor ter vodil predsedstvo, ker je bil zbor sezvan od izvršnega odbora. Po točkah dnevnega reda, se je prečital najprej zapisnik zadnje širše seje, potem pa sta delegata iz Ljubljane referirala o rezultatih izvršene revizije nad delovanjem podružničnega odbora. Ugotovljena so bila nepravilna postopanja štirih odbornikov, od katerih sta radi tega tov. Kavčič in Breznik izključena iz organizacije, tov. Krepek in sotovariš pa sta dobila ukor. Pri referiranju so nastajali Iz organizacije. Naše gibanje. Ivah Vuk: PODLISTEK. Častniški sluga. »Ej, Hanzek, to je vročina. No, kako je? s Stotnik jo govoril s sladkim glasom. »Vse jo v redu«, je odgovoril Črpajič s hladnim glasom in pokazal na kovčeg. Stotnik je pogledal na kovčeg in za trenutek ni vedel, zakaj je pokazal sluga nanj. Nato pa se je domislil in pogledal na posteljo. »Saj fes... Povej Hanzek, odkod si vzel to korajžo, da si me vrgel iz postelje?« »Korajža se vedno najde, ako je potrebno.« »Po tvojem je bilo torej potrebno, da si me vrgel?« »Ker vas pa drugače ni bilo mogoče vzbuditi. Nisem pa hotel, da bi imeli Sitnosti pri gospodu polkovniku.« »Zum drei Teufel«, se je začudil stotnik. »Ti , M mislil na to?« »Mislil gospod stotnik?« A ukaz!... Kdo je dal ukaz, kedaj naj bo stotnija pripravljena? je vprašal stotnik tišje. »Vi, gospod Stotnik.« »Dobro, dobro, Himmeldonnerwetter. Da se nisi bal?« Črpajič se je ojunačil. »A kaj bi bilo, Če bi ne bilo ukaza? Posebno z bataljonom.« Stotnik se je udaril po nogi in rekel skrivnostno: »Celo z bataljonom? .. • Teufel, Teufel... — K sreči je major dal ukaz?!« »Dal«, se je namuznil Črpajič. Stotnik je gledal črpajiča in majal z glavo: »Na krono«, je rekel. »Zoper subordinacijo je to, kar si naredil. Pomisli, ako bi si vsak vojak upal vreči častnika iz postelje — kje bi pa bila potem armada?! Ali celo dajati ukaze — bataljonu. Pomisli... Kaj bi bilo s častniki? Ali ker si delal z dobrim namenom, in največ zato, ker si imel korajžo — to je važno, korajžo — ti odpuščam. Na še eno krono. Žum drei Teufel • • •« VI. Dva dni za tem dogodkom je odhajal polk dalje. Črpajič je povezal stotnikove in svoje stvari ter stvari majorja in vse to naložil na tren. Župnikova seska je gledala to delo in ni vedela, kako bi ogovorila Črpajiča. Na zadnje je rekla: »Vi ste vri žlovek.« Črpajič je naredil napačen vozel. No, ni se vjezil, nego vezal dalje. Ko je zavezal zadnji vozel, si je obrisal roke ob obleko in ste obrnil k dekletu. Na očeh se mu je že videlo, da ga je zmedla njena pohvala. Da bi se pokazal ravnodušnega je rekel: »Če mi daste naslov, pošljem vam razglednico.« Dekle se je za trenutek zamislila. Nato je pogledala v njegove oči, rekla zmedeno, sardevši: »Pišite!« črpajič je vzel svinčnik in drobni zapisnik, kamor je pisal razne pripombe in račune. Ko jo je pogledal, se je še huje zmedla in rekla naposled: »Štefanija Primskova, v župnišču tare sv. Mihaela. Primorsko«. Kakšnega pol leta za tem — Janez Črpajič se je že popolnoma posvetil kmetovanju — je domačijo prevzel starejši brat in se oženil. S prihodom nove gospodinje se Janezu Črpajiču ni zdelo več tako domače v rodni hiši, kakor prej. V njegovem srcu se je vzbudila želja po lastnem ognjišču. Tedaj je bila v Zajčevcih ravno na prodaj majhna, a prijazna kmetija z lepim sadonosnikom krog hiše. »To bi bilo«, je pomislil. »Če bi le vedel za nevesto, ki bi kaj priložila.« Misel na neveselo mu je pričarala čudovito misel na Kras in na župnišče z mlado, veselo gospodinjo, sestro župnikovo. ~Kupil je lepo razglednico, poiskal naslov in napisal: »Pogledite, če rti naša Prlekija krasna. Janez črpajič, bivši častniški sluga.« Pozdrava ni napisal, ker je tisti že bil natisnjen na razglednici. Štev. 23. Stran 8. burni prizori polni hrupa, posebna, ker ena struja, Id je bila gotovo od opozicije nahujskana, ni pustila do besede tov. Justinu, ki ga je izvršni odbor postavil začasno po reviziji za ge-renta podružnice. Ta opozicija je nastopala zelo neobjektivno, ker je celo vpila, da tov. Justin ne sme govoriti, ker je »jurist«. Ni, pa mogla povedati nikakih vzrokov proti tov. Justinu, zakaj ga ne trpi. Predsednik je moral radi splošnega kričanja večkrat prekiniti zbor. V podružnici se opaža, da vlada neka posebna struja, ki ima tendenco popolnoma cepljeno od Udruženja delati samostojne koristolovske akcije in pridobiva z vsemi mogočimi sredstvi pristašev za opozicijo, To se vidi iz tega, ker masa na službeno ugotovljene precejšnje napake ni dala povoljnoga odziva. Vsak inteligenten in objektiven človek mora priznati, da tukaj masa ni pravilno sodila in čuvala ugleda in dobrobita organizacije. Volitve so pokazale, da se opozicija brani v odbor inteligence, katera more podružnici, ki je obširna in ima jako odgovorne in težke posle, veliko pomagati. Izvoljen je za predsednika tov. Krepek z odborom, ki izhaja povečini iz opozicijonalcev. Ker je celokupno Udruženje w jako važnem momentu, svetujemo, da se v mariborski podružnici ne pojavljajo taki nastopi in cepljenje v struje, ki samo razdirajo. VOJNI I N V A L I D Redni občni sbor podružnice Brežice. Podružnica U. V. I. v Brežicah je obdržala svoj redni občni zbor dne 8. t. m. v gostilni pri Gro-bušku. Občnemu zboru je prisostvoval delegat iz Ljubljane tov. Franjo Krušič, ki je temeljito obrazložil današnji položaj vojnih žrtev. Po poročilih posameznih funkcijonarjev je bil izvoljen za predsednika tov. Poček, sodni oficijant; za predsednika nadzornega odbora pa tov. Klo-futar, davčni nadupravitelj. Udeležba je bila obilna, kar znači, da je veliko zanimanja za našo stvar. Čule so se tudi pritožbe glede prepočasnega reševanja vlog pri invalidskem odseku. Prošnje glede pokojnin že po več let čakajo na rešitev. Delegat je obljubil, da bode v zadevi posredoval na pristojnem mestu. Občni zbor je bil zaključen ob pol 13. uri. Vabilo na redni občni zbor podružnice Udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot v Ptuju, ki se vrši v nedeljo dne 6. januarja 1924 ob 9. uri dopoldne v dvorani »Narodnega doma« v Ptuju na katerem po prisostvoval delegat iz Ljubljane, kateri bo poročal o delovanju organizacije. — Vsak predlog se mora naznaniti odboru pismeno najmanj pet dni pred vr-šitvijo občnega zbora. — Vsak naj prinese člansko knjižico seboj. Vabite se, da se udeležite v polnem številu. Odbor. • Razgled po svetu in domovini. Obletnica Cankarjeve smrti. Te dni smo se tudi mi invalidi spominjali obletnice smrti prvaka pisatelja, ki je razkrival bolečine trpečih, katerih svet noče videti, žigosal izrodke, v katerih živi še vedno toliko in toliko ljudi. Slava spominu Ivana Cankarja. Pogreb umrlega pesnika in pisatelja Josipa Stritarja, ki ima za slovensko literaturo in jezik nevenljivih zaslug, je bil nad vse veličasten vkljub dežju, ki je padal. V Sloveniji je deževje in tajanje snega povzročilo strašne povodnji. Savinjska dolina je bila vsa pod vodo, ljubljansko barje pa eno samo jezero. Na Gorenjskem je pretrgan železniški nasip. Škoda je ogromna. Ministra Vujičič in Trifkovič sta osebno prišla, da vidita nesrečo in sta delila nujno pomoč. Vlada je dosedaj določila podporo v znesku 1,500.000 Din. Za pospešitev poljedelstva v Sloveniji in na Hrvatskem je ministrski svet dovolil kredit v znesku enega milijona dinarjev. Čudno. Finančni minister je dal pred volitvami 75.000 Din brezobrestnega posojila trboveljskim rudarjem, oziroma nekakšnemu konzorciju od 10 rudarjev. To svoto so porabili morda za zboljšanje gmotnega položaja rudarjem? Ne, nego v strankarske svrhe. Za nas invalide pa ni nikdai nobenega denarja, pokojnine se neredno izplačujejo, posojila se ne dajejo, na prošnje za podpore se molči. Ali je to pravica? Ako je dovolj denarja za korupcijo, mora biti na razpolago tudi za invalide. Za nekaj dni je dobil odgovor, istotako na razglednici. »Zelo krasna. Štefanija P.Zdaj bom odrešen od teh muk,« se je razveselil, se glasno zasmejal, da je bilo čuti kot zven k vrča, ki se je na dvoje razbil. In še se je domislil: »Če me je ta braman usmrtil, ga bo doletelo rpljenje, ki sem ga bil deležen jaz.« Usmiljenje, ki ga je začutilo dö bramana, ga je toliko prevzelo, da je na ves glas zaplakal. Pa so ga mladi bramani vprašali: »Ljubi oven, smejal si se in jokal. Zakaj si se smejal, zakaj si se jokal, povej!« »Vprašajte me, ko bo zraven naš učitelj.« Pa so se z njim vred odpravili k učitelju in so mu stvar razložili. Ko je njihov učitelj slišal, kar so mu povedali, je vprašal ovna: »No, oven, zakaj si se smejal, zakaj si se jokal?« Ker je imel oven zmožnost, da si je priklical v spomin dejanja in nehanja vseh svojih prejšnjih življenj, je začel praviti bramauu: »Tudi jaz, braman, sem bil v svojem prejšnjem življenju braman in sem poučeval vede, kakor ti. Tudi jaz sem sklenil prirediti pogrebno gostijo in sem žrtvoval ovna, pa glej, k eisern usmrtil enega samega ovna, so mi odsekali glavo v štiristo devetdeset devetih življenjih. To moje življenje je že petstoto. Pa mi je šinila v glavo misel: »Danes bom rešen vseh teh muk« in se me je polastilo veselje in zato sem se zasmejal. Ko pa sem zaplakal. sem imel te-le misli: »Ta bra man bo moral prav tako kakor jaz pretrpeti ves čas svojih petsto življenj taisto grozno usodo, keimt bo odbil glavo! Pa sem iz usmiljenja do tebe zajokal.« ».Ne boj se oven, ne bom te ubil.« »Kaj besedičiš, braman; če me umoriš ali pa ne, danes ne morem ulježati svoji, smrti.« »Ne boj se oven, postavil ti bom stražo in ostal pri tebi.« »Tvoja straža je slabotna, braman, grehi pa, ki sem jih storil, so veliki in težki.« Braman je ovna osvobodil in dejal: »Nihče ne sme ovna ubiti,« in ostal je pri njem s svojimi učenci vred. Komaj pa je bil oven prost, je stegnil glavo k grmu, ki je rastet tik pečine, in začel muliti liste. V tem trenutku je treščilo v pečino. Drobec skale je . odletel/ ovnu na vrat in mu odbil glavo. Množica ljudi se je zbrala okrog ubite živali. V tem času se je Bodhisatta na tem kraju zopet rodil pod podobo drevesnega božanstva. Pred očmi zbranega ljudstva se je s. pomočjo svoje 'bo- žanske čarodejne moči vsedel s prekrižanimi nogami v zrak in misleč, da se bodo ljudje, ki so zdaj spoznali plačilo greha, odrekli ubijanju živih bitij) jim je z uežnim glasom povedah tole kitico: »Ah, da bi človek vendar že verjel, da .je bol le plačilo v bodočem življenju! j Nihče bi bližniku življenja več ne vzel, ker morilci se vijejo le v trpljenju.« Tako je govorilo veliko bitje in napolnjevalo ljudi s strahom pred peklom. Ko pa so ljudje slišali vso pridigo do kouca, so nehali ubijati žira bitja. Ko je Bodhisatta svoj govor zvršil, in ljudstvo i pripravil do tega, da so začeli izpolnjevati božje zapovedi, je splaval v nebo. Vsi ljudje so izvrševali j nauke svojega preroka, razdeljevali miloščino in opravl.jali druga zaslužna dela ter obljudevali | božje mesto. Zdravstvo in gospodinjstvo. Kako se rešimo pred Izkrvavitvijo? Ako se urežeš ali kako drugače povzročiš krvavljenje pritisni na ranjeno mesto čisto vato ali pa v sili vsaj čisti robec. S prstom se rane ne dotikaj, da je ne onečistiš (inficiraš)! Ranjeni ud dvigni in drži kvišku ter si ga nad rano, t. j. med srcem in rano trdno preveži. Ako je ranjena žila odvodnica, kar spoznaš na tem, da brizga svetlordeča kri iz rane, vzemi kako prožno (elastično) stvar, n. pr. naramnico, gumijev pas, sesukan robec itd, in preveži ranjeni ud nad krvavečim mestom, t. j. med srcem in rano, kolikor mogoče trdno. Ovij prevezo večkrat okoli uda, kar moreš trdno I Krvavitev bo hipoma prenehala. Potem se podaj čim prej k zdravniku, kajti tako prevezo smeš nositi kvečjemu tri do štiri ure. Čebula — staro domače zdravilo. Že od nekdaj je čebula znano sredstvo, ki žene na vodo. Francoski zdravnik Ledere popisuje v nekem zdravniškem časopisu lanskega leta primere, kjer se je izkazala čebula kot izborno zdravilo pri boleznih na jetrih, pri vodenici in pri revmatizmu. Zdravilno moč dajejo čebuli natrijeve in kalijeve soli, sladkor, ki ga vsebuje 6 odst. in pa neko eterično olje, ki se izloča v ledvicah. Najbolj učinkuje zrela čebula, če jo ješ surovo. Veliko surove čebule, tkzv. »luka« pojejo na Hrvatskem, v Bosni in v Srbiji. Morda se imajo baš uživanju čebule zahvaliti, da dosežejo prebivalci teh pokrajin zelo visoko starost navadno krepki in zdravi. Razstava »kuhinje bodočnosti« v Parizu. Italijansko časopisje prinaša zanimiv popis neke izložbe v Parizu, ki predstavlja »kuhinjo bodočnosti«. V kuhinji vidiš same aparate, iz katerih sklepaš, da bo bodoča kuharica morala polagati izpit za elektrotehničarko. Najinteresantnejši je aparat za avtomatično pranje posode V aparat se položijo rabljeni krožniki in druga posoda. Pritisne se za električni gumb, nakar stopijo v akcijo veliki cilindri, ki izpirajo posodo z vročo in hladno vodo in sušijo nato posodo s svojo lastno paro. Zraven tega je tudi aparat, ki čisti nože, odstranjuje prah i. t. d. Posebno idealna je peč za zavrenje mleka, kjer mleko nikdar ne more skipeti. Zfl tiskovni sklad so darovali: Kristl Ferdinand, organist v Ptuju 3 Din, Mugerle Franc, Ljubljana 5 Din, Lovše Melhijor, Zg. Kašelj 5 Din, Černe Pavel, Ljubljana 10 Din, Podružnica Udruženja vojnih invalidov v Gorjah 50 dinarjev. a .Pravljice Iztoka* ki je pravkar izšla. Knjiga obsega 128 strani. Tisk in oprema knjige je okusna. Cena broš rani brez poštnine 10 Din, po pošti 1 Din 40 p več. Vezana 20 Din. * V knjigi je 11 mičnih povestic-pravljic z globoko vsebino in jih bo čitai vsak z užitkom. * Po svoji opremi in po vsebini je knjiga kras vsake > * knjižnice, zato tudi najprimernejše darilo za Božič ( v in Novo leto * Nizka cena omogoča, da si jo naroči tudi lahko vsak, kdor ljubi lepo knjigo. Naročite si takoj .Pravljice Iztoka' in vpošljite denar na naslov: Tiskarna .Merkur', Ljubljana, Odgovorni urednik: Franc Beline. Tisk tiskarne Makso Hrovatin, Ljubljana.