Mladinoljub. I.
 Javni  pisatelj slovenski,  Jurij Japelj,  porodil se je v    11. dan aprila 1744. I. v Kameniku. Po dovršenih srcd- njili  šolah je stopil v bogoslovje in postal 1769. 1. du-  hovnik. Dvanajst let je služil kot kapelan v Trstu. Po-tem ga je poklical ljubljanski knezoškof Žiga Herberstein za svo-jega tajnika v Ljubljano, kasneje je postal beneficijat pri sv. Petm   v Ljubljani. Leta 1787. je bil imenovan župnikom na Ježici za   Savo,  kder je bila ravno takrat župuija na novo ustanovljena. Ta njegova nova služba ni bila nikakor prijctna in lehka, kajti moral je v vseru ledino orati. Prišedši v to vas, ni našel   niti lastne župnijske hiše.    Moral je dlje časa stanovati v pri-prostej kmečkej hiši. Vztrajnemu možu pa kljubu tolikim zapre-kam ni upadlo srce;  bil je tii bolje zadovoljen. kakor poprej v škofovej palaei.  Največje njegovo veselje je bilo, občevati s priprostiin ljudstvom. u&iti ga in osreeevati;  a  vse  to  mu je bilo ravno na tem mestu raogoče.   Ne-uraorno delaveii na slovstvenem polji, spisal je na Ježici poleg prestave sv. pisma -uinogo drugih knjig, ki so Slovencom jako dobro došle.
Xeutrudljiv za srečo in blagor svojih ovčic je napravil v svojem stanovanji ueilnico, kder je brez vsake nagrade prostovoljno poučeval otroke. S časoma se rau je delo nekoliko olajšalo. Sezidal je tik ccrkve sv. Kancijana župnijsko hišo, ki je bila h krati tudi učilnica. Poleg nje je napravil lep sadovnjak, kamorjeza-sadil vsakovrstnega ovočnega drevja. S tem je dal vaščanom vzgled, kako se z inajhnim tnidoni in raajhnimi troški lehko veliko dobrega doseže.
Neizmerno Ijubezen je imel Japolj do lviladine. Omenili smo vže, da je začel takoj po svojcin dohodu prostovoljno poučevati vaške otroke. Vabil jih je k selii in prosil stariše, uaj jim ne branijo hoditi v učilnico. Kako bi mogel kdo lepše posneinati božjega Sina, kličočega: ..Pustite k moni otroeiče!" Samo 0 sebi se umeje, da so otroci ljubili svojega učitelja kakor lastnega očeta.
V učituici je učil otroke najpred čitati na knjigo. A to pred sto leti ni bilo tako leliko, kakor daues. Takrat Slovenci še niso imeli niti ,,abecednikail niti ,,ra čunice", Kako tožavno je bilo torej zaf^etno učenjo ne samo učencem, temveč tudi nčitelju! Po iiiiiogfin uiiporu je privadil otroke na posamičue črke in potlej jo ž njimi čital na razne knjige. l)a je bil pri takem trudapolnem učenji sploh kak napredek mogoč, to je znal le plciiioniti .Tapelj storiti. A njegovi učenci tudi niso bili tako nemarni, da bi jih ne bilo možno ničesar naučiti. ])a-si so bili še v zornej iiiladosti tor niso mogli razuineti, kako koristno je, če zna človek čitati in pisati, veuder niso oueraogli v učenji, marveč pridno so se učili samo zato, ker jini je njiliov Ijubljeni ufitolj t« priporoi'al. Ko so vže znali Pitati, začeli so se nčiti pisati in račuuiti.
Vzpomladi in po leti se je preselila Japljeva učilnica na prosto. Ostavili so otroci z učiteljem sobo in se šli sprehajat na zelene travnike in v zelene gozde; Dicj potom so so ufili. Ciospod žujinik ji' poprašcval zdaj toga.   zdaj  oiiogn, kako
-—¦¦< 45 >¦•—
sc iineinije to ali ono drevo, kako se ta ali ona erka zapiše i. t. d. Otroci so inn veselo odgovarjali in sem ter tja začrtali kako črko v prah.
Tudi v račnnanji so se tako učiJi. Vzlasti pa je gospod župnik učil ueence iu učenke, sprohajajoč se po polji, krščanskega nauka. Sedli so pod kako košato di-eyo, žnpnik nokoliko više, a otroci k njcgovira nogam. Ko je vsp po vrsti iz-prašal, povedal jim je kako povest ali pa dal temu ali onemu kako kujigo, rekoč, da naj čita na njo.
Ako se je pripetilo, da stariši tega ali oncga zavoljo domačih opravil niso pustili v učilnico, šli so nčenci in ueenke z gospodom župnikom na dotični dom, in če so našli otroka pri delu, takoj so pristopili in inu pomagali, da je bilo delo poprej zvršeno ter so ga potlej vzeli s seboj. Japelj sara je stal poleg njih in jih zabaval z mičnimi pripovedkami. Večkrat se je tudi sam poprijel dela in delal z učeiici vreil. Prav pogostoina je peljal otroke na kako kamenito njivo in jim ukazal kamenje pobirati. Mladim delavcem ju bila to igrača; tak6j so se razkropili po ravnini in nosili kamenjc na kiip, da je bila njiva knialu očiščena.
Bolj odrasle dečke je poučeval Japelj tudi v sadjarstvn, kmetijstvu, gospo-darstvu in sploh v vsem, čosar je dobremu kmetn vedeti treba, ker on ni bil samo učen in pobožen duhovnik. vešč jezikoslovec in izvvsten pisatelj, nego tudi dober in previdon gospodar. ki je znal svoje ninogovrstne znanosti uporabljati ne samo sebi, lnarvec tudi drugiin v korist. Kaj pomagate učenost in znanost, ako ju ima kak človek satu, a njegov bližnji nima od tega nobene koristi? Tako znanje ni pravo. Samo ona ufenost je prava, katera ne osrečuje posamičnega človeka, marveč mnogo Ijudij.
Oloveški dnh ne sme biti vedno napet in delaven, vzlasti v mladosti ue, ker oslabi. Zmernost mora biti povsod. To je vedel tudi Jurij -Tapelj. Zato je vselej po učenji dovolil otrokom razne igre, katorih sc je tndi sam udeležcval. Navadni prostov za igro so imcli ob Savi blizu sedanjega liiostu. Tii je bil nekoliko vzvišen, z drevjem zasajen kraj, kdor so navadno počivali.
Kakor je ljnbil Jurij Japel nilailino, tako jo gorol tudi za srečo svojih vaščanov. Ubožne je podpiral, žalostnc tolažil. uesrečne d.srcčaval; sploh je izvršcval krščanska dela usmiljenja v polnej incri.
n.
•Teseni 1792. leta so šli uf-euci z učiteljem Japljem v župnikov sadovnjak jabolka in hruške trest. To je bilo veselje! Starejši dežki so splezali na drevesa in tresli, da se je ovočje kakov toča nsipalo z vcj. Nekateri so zamudili o praveni času umakniti se izpod drovcsa in zato so je dobili po glavuli. Mcj temi nesreč-niki je bil tudi gospod župnik. Skočil je sicer hitro izpod drovesa, ko so se veje zmajale. a bilo jc vže prepozno. Dvo debeli jabolki sti ga zadeli. jcdno na ramo, drugo na glavo s tako silo, da je nchote stegnil roko po bolonni. Dobrovoljni župnik pa se kljubu tej nezgodi dobrovoljno nasmehne in pravi: ,,Glejte, otroci! tako se nam godi neprevidnežem. Ha! ha! Tudi vi ste jo dobili po glavah; ti Jožek na glavo, takisto tudi Anka in Minka, a ti, Janezek, na nuno, in Simen ua roko . . . Nii. kam pa je tebe zadelo težko jabolko, Verbanček. da se tako upog-neno držiš?  Menda ti ni kostij zdi-obilo, kali?"
Glasen smch je nastal pri teh besedah moj iu]ndino. Mnogi, katerhn so se kopičile vže solzo v o6eh, pozabili so hitro vse bolečine in radi ali neradi, morali so se smijati z drugimi vred. Samo jeden se je res jokal, in ta je bil sedemletni Cerkvenikov Verbanček, ki je ves uplašen priskočil k župniku. Ta ga je hotel z Ijnbeznjivim vprašanjem razvedriti in mu pregnati solze iz očij. a ni se dalo.
»Ravno na nos mi je priletelo," odgovori deček solzan in vzame roko od nosa, s katero si ga je prikrival. V tem trenotku se prikaže ernorudeča kri ua niladem obrazku. Vsi ostrme, živahnost utihne, in celo tresei na drcvesih nehajo tresti. Da bi pvestrašenim otrokom pregnal strab, deje hitro gospod žnpnik, ogle-davši ranjenca: ,,Ne jokaj se, ne jokaj, Verbanček! Vaš pisani mueek te je malo uklal, ker nra zjutraj uisi dal jesti. Kmalu bode vse dobro. Pojdiva k Savi, da tf. uniijem; a vi, drugi deeki, tresite dalje, ter pazite, da se vam kaj enacega ne pripoti. Jabolka ne vedo, da boli, ako udarijo."
Hov šum in hrum se je začel v župnikovom sadovnjaku, ko je gospod župnik otišel z Verbaučkom k Savi, kri mu izpirat. Kri je bila kmalu ustavljena, a še poprej solze in Verbanček se je začel kmalu na ves glas smijati.
Povrnivši se v sadovnjak, razvesele gospod župnik otroke, rekočjim: ,,Glejte, otroci, kak grozen vihar je pretil, zdaj pa vže solnce sije. Ha, ha! Ali ni to čudno?"
,,čudno, zelo 5udno, gospod župnik." odgovarjajo otroci drug za dmgim ter se zavrtč po zelenej grivi, vzemši Verbaučka v svojo sredo, da mn preženo žale misli in spomine. Po tej veselej igri reče župnik Oerkvenikovemu Verbančku in Bragarjevemu Pavlu, naj gresta v župnijsko hišo po kosilce, katero jima bode dala kuharica. Kakor krilata ptička vzletita dečka proti eerkvi.
Ko sta dečka odhajala, jeli so ostali dečki pobirati sadje v pletenice. Tu je bilo zopet dosti smeM in veselja, ker se je ves čas sukal pogovor le o debelih jabolkih jn hruškah, katere je ta ali oni dobil.
Odposlanih dečkov ni bilo dolgo nazaj. Gospodu župniku se je to čudno zdelo in večkrat se je ozrl, je-li vže prihajata. Slednjič ju zapazi na cesti stati pri nekej ženi. Gleda ju dlje časa in vidi. da se prepirata. "Radoveden, kaj imata, gre jima naproti.
Prišedšemu na cesto prihitita oba k njemu. ,,Gospod župuik! Pavel mi ne pusti. da bi podaril tcj ubogoj ženi kosec kruha,*' kliče VerbanPek. H krati toži tudi Pavel, rekoc: ,,Verbanček bi rad sam to storil, a meni ne pusti, da bi tudi jaz dal nekoliko od svojega kruha."
Hitro skočita vsak na jodno stvan gospoda župnika in čakata razsodbe. Zdaj gredo vsi trije k beračici, ki je sedela na kamenu ob cesti. Eaztrgana obleka, žalostno in bledo oblicje je kazalo, cla uboga žena pa6 ni v veselih razraerah.
»Prosim vas, gospod. daru božjega." vzdihne beračica s solznimi očmi in slabim gksom.
,,Odkod pridete?" vpraža jo župnik vidno ganeii.
i,Iz Mengša sem prišla do tii sem. iSTeusiniljeni Ijudje mi niso hoteli nikjer dati živeža. A tu nie je prijela slabost, da ne morem dalje. Prosila sem ta dva dečka, da bi mi podarila kosec kruha. Dobra otroka sta mi hotela ponuditi vsak svoj kos; a branila sta drug dnigemn, rekoč: Spravi ti svoj kos, da ne bodeš lačen, bodern jaz sain dal. Malo ne sprla sta se zavoljo niene ta ljubeznjiva otroka. tiospod, nivno (p |inivwu času sto že prišli, da se ni kaj lmjšoga prigodilo."
j
Japolj pnhvali dobrohotna otroka, a za kazen, ila sta se skoraj sprla, ne dovoli jiina, dati ženi svojega darila. Beče jima. da naj neseta malico v sadovnjak, kder si jo naj sama razdelita. Le svoj kos vzame žtipnik ter ga poda ženici, ki ga z velikim veseljem vzame in povžije.
Ko se onemogla sirota nekoliko okrepča, vzdigne jo gospod Japelj in pelje v vas. Težko jo korakala starir-a }»o poti, a oprta na župnikovo roko, prilezla je veiider do bližnje liiše, kder s<> jo na gospodovo prošnjo vzeli pod streho.
Veseli dan se je žalostno končal za otroke, ker gospoda župika ni bilo več v sadovnjak. Ostal je pri bolnici, videč, da se jej bliža zadnja ura.
S poinočjo župnijskih poslov so spravili otroci sadje domov.
Ves teden potem ni bilo šole. ker gospod župnik je imel mnogo opraviti z ueznano berafico. Bilo jej je vedno huje, in čez .štiri dni je umrla. Japelj sam je plačal za njo vse troško in jej napravil lep pogreb.
Tako je deloval slavni Jurij Japelj na Ježici v časni in večni blagor svojih ovčic. Xi čuda. da se je solzilo oko sleharneniu vaščanu, ko se je preselil 1795. leta njih ljubljeni duliovni oiv-e v Naklo, kder je služil štiri lcta kot dekan nič menj unet za srečo in blagostan svojih ovčie.
1799. leta je šel v Celovec. kder je služil kot kanonik do svoje prezgodnje i smrti. Na nirtvaški oder mu je došla vest, da je izvoljen tržaškiin škofom. Do zadnjega je bil Japolj zdrav in vesel. V 11. dan oktobra 1807. leta je bral svojeinu prijatelju neko Marijino pesen, katero je bil sam zložil. Prečitavši jo, razjokal se je notranjega veselja nad svojim zadnjim umotvorom. Kmalu po pri-• jateljevem odhodu zadene ga rartvoud, zgrudi se na tla, in v malo urah, previden s sv. zakramenti mirno v Gospodu zaspi.
Tako je končal svojo bogoljubno življenje jeden prvih slovenskih pisateljev iu učenjakov, mož, neunionio delaven za blagor človeštva. poštenjak, kakeršnih štejemo le malo v sedanjej dobi.
V 24. dan avgusta 1840. 1. je umrl v Ljubljani stolui dekan Verban Jerin, nek-dauji Japljev učenec — Cerkvenikov Verbanček iz Stožic pri Ježici.       Tomanov