LETO X. ŠT. 46 (481) / TRST, GORICA ČETRTEK, 15. DECEMBRA 2005 SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L 27/02/2004 n. 46) art 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI CENA 1 EVRO unviv. noviglas. it NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik V dvorani občinskega sveta v Tržiču Knjiga, ki celostno predstavlja Slovence v Laškem Minulo nedeljo je sveti oče Benedikt XVI. med tradicionalnim nagovorom ob molitvi angelskega češčenja opozoril vernike: "V potrošniški družbi je Božič na žalost pod udarom neke vrste tržnega onesnaževanja, kar pomeni, da tvegamo, da se duh Božiča povsem spremeni." Papež je nadaljeval z mislijo, da je prav sredi časa, ko se veliko ljudi odpravlja po božičnih nakupih in je zato odklon od pravega duha Božiča še kako možen, potrebno poskrbeti, da se spet zavemo pravega duha Božiča, ki je "v zbranosti in skromnosti, predvsem pa v treznosti in notranjem, intimnem veselju, ne pa v zunanjem veseljačenju." Papež se je v svojem nagovoru dotaknil tudi pripravljanja jaslic, za katera je dejal, da so lahko "preprost, a zelo uspešen način predstavitve vere, ki jo prav s pripravo jaslic prenašamo otrokom." Dodal je še, da "nam jaslice pomagajo pri razmišljanju o skrivnosti Božje ljubezni, ki se je razodela v revščini in preprostosti votline v Betlehemu." Papež Benedikt XVI. se je spomnil še sv. Frančiška Asiškega, ki je prvi začel uveljavljati tradicijo živih jaslic, glede jaslic pa je ob koncu nagovora dodal, da "še danes nosijo v sebi vrednoto evan-gelizacije". Zbranost, skromnost, tiho veselje, skrivnost, preprostost. Kakšne lepe besede nam priporoča sveti oče! In to v času, ko velja pravilo, da moraš v trgovino, pa če hočeš ali ne, saj je vendarle Božič čas nakupov, mar ne? Zraven dodajmo še, da živimo v deželi, kjer velja pravilo, da "smo za Božič vsi bolj dobri", kar na tihem pomeni, da moramo zaviti v trgovino in nakupovati še za naše bližnje. V ta blišč in seveda tudi bedo našega potrošniškega Božiča nam papež ponuja, kar dva tedna pred Božičem!, razmislek in tišino, zbranost, preproste resnice krščanskega veselega oznanila, notranje razmišljanje in veselje, vse tisto torej, kar nas dela kristjane. Že večkrat smo ob Božiču napisali, da bi se danes Jezus najbrž rodil v kakem begunskem taborišču, v naši bogati in vsega siti družbi pa gotovo med prišleki iz tretjega ali četrtega sveta, ki sicer res iščejo kruh med nami, a s seboj nosijo tudi odprtost do življenja, ki smo jo mi na poti v blagostanje izgubili, če že ne zavrgli. Že res, da smo zaskrbljeni, ker sami vidimo, da naša oblika življenja ni več tista, ki nas je zadovoljevala v nedogled: na obzorju ne vidimo rožnatih dni, ker je naše gospodarstvo v krizi, v žepu imamo vse manj denarja in tudi obeti niso najboljši. Res pa je tudi, da se veliko ljudi sredi naše družbe obnaša tako, kot so se bogati ljudje na potapljajoči se ladji: plesali so in pili, veseljačili so, dokler niso z ladjo vred potonili. Božič nam ne ponuja Titanica in njegove vizije smrti, zato je papež govoril o skromnosti, tihi zbranosti in notranjem veselju ob rojstvu Jezusa, ki ga bomo praznovali tudi za letošnji Božič. Preproste, lepe, tihe besede sredi kričavega dne potrošniške družbe in, resnici na ljubo, kar precej praznih trgovin našega pričakovanja Božiča! (Tj glasbena Nf 11 matica K glasbeni spleti I Irst -gonca ftpotorH Petek, 16.12.05 20.30 Trst, Kulturni dom GODALNI KVARTET GLASBENE MATICE tmort ob 20. letnici Žarko Hrvatič, violina Siafano lob. violina Bogomir Patrač, viola Palar FUlpt*. mlomMo Knjiga Slovenci v Laškem, ki so jo v sredo, 7. decembra, predstavili v tržiškem občinskem svetu, je pomemben prispevek k razumevanju in spoznavanju slovenske skupnosti na tamkajšnjem območju. Velika množica ljudi, ki se je na dan predstavitve zbrala v prostorih tržiške občine, pa se je s svojo prisotnostjo hotela tudi pokloniti spominu nedavno preminule Bernardke Radetič, predsednice društva Tržič, ki Uredništvo obvešča Bralke in bralce ter sodelavce obveščamo, da bo zadnja letošnja, božična številka Novega glasa izšla v četrtek, 22. t.m. Zato sodelavce prosimo, naj zapise pošljejo čimprej. Hkrati obveščamo, da bo uredništvo zaprto od 21. do vključno 27. t.m., uprava v Gorici pa v petek, 23. t.m. je knjigo izdalo, in duše slovenskega življa v Laškem. Sama knjiga je njen poslednji dar laški skupnosti, za katero je skrbela do zadnjega. Bernardka Radetič je namreč predsedovala uredniškemu odboru, ki je gradivo za zbornik zbral in uredil. Enominutni molk, s katerim so se vsi prisotni spomnili pokojne Bernardke, je pomenil še zadnji pozdrav ob predstavitvi njenega zadnjega dela. Večer je povezoval predsednik tržiškega občinskega sveta Fabio Del Bello. V svojem posegu je podčrtal pozitivno naravnanost do slovenske manjšine, ki jo občina Tržič izkazuje že leta. Ob tem je seveda izpostavil tudi pomen, ki ga je pri uspešnem sodelovanju igralo društvo Tržič. Sklenil je z mislijo, naj se to sodelovanje še utrdi in poglobi z različnimi pobudami. O knjigi je najprej spregovoril zgodovinar Branko Marušič, ki je predstavil strukturo knjige. Sam je izhajal iz etnološkega pomena besede Laško in območja, ki ga je v posameznih obdobjih ta pojem zavzemal. Predstavil je nato tudi vsak zapis posebej in seveda avtorje Maurizia Puntina, Vlada Klemšeta, Petra Radetiča, Marto Ivašič, Milana Pahorja, Karla Mučiča ter Bernardko Radetič. Uvodno besedo so prispevali tržiški župan Gianfranco Pizzolitto, go-riški pokrajinski predsednik Giorgio Brandolin, deželni odbornik za kulturo Roberto Antonaz ter bivši državni sekretar Franc Pukšič. Besedo je nato prevzel Vlado Klemše, urednik knjige. Sam se je tudi najprej spomnil Bernardke Radetič in nato spregovoril o nastanku zbornika. S knjigo Slo- venci v Laškem so urednik in avtorji želeli prikazati zgodovinski razvoj slovenske skupnosti na tem območju, ki je bilo dalj časa dokaj neraziskano. Kot posebej zaslužnega pri raziskovalnem delu se je Klemše spomnil tudi Marka Waltritscha. Obžaloval je dejstvo, da niso utegnili zbornika v celoti objaviti dvojezično, in dodal, da bo prevod tudi v italijanski jezik ena od prihodnjih nalog. Tudi sam je predstavil posamezne zapise, ki so bili vključeni v knjigo. Predstavitvene nagovore je sklenil Karlo Mučič, predsednik SKRD Jadro, ki je orisal delovanje Slovencev v Laškem po 2. svetovni vojni, od ženskega pevskega zbora do društev Jadro in Tržič in seveda šole v Romjanu. V imenu goriške pokrajine je spregovoril odbornik Marko Marinčič, ki se je pokojne Bernardke Radetič spomnil kot predsednice pokrajinske konzulte za slovenska vprašanja ter podčrtal, da sta različnost in pluralnost, ki ju je vnesla slovenska skupnost na Laškem, pravo bogastvo. Sklepni pozdrav je izrekel Jože Šušmelj, generalni konzul RS v Trstu. Tudi iz njegovih ust je bilo slišati pohvale društvu Tržič in njegovi nekdanji predsednici ter zahvalo občinski upravi za podporo slovenski manjšini. Andrej Čemic 30 let dela za našo skupnost SVET SLOVENSKIH ORGANIZACIJ vabi na 30. REDNI OBČNI ZBOR Petek, 16. decembra 2005, ob 18. uri, dvorana Občinskega sveta v Špetru: - otvoritev - govor predsednika - pozdravi Sobota, 17. decembra 2005, ob 17. uri, sedež pevskih zborov v Devinu: - poročila organov - razprava - volitve - razno Jurij Paljk Pred Božičem Po srečanju Rice-Merkel Machiavelli docet...? Pismo novega državnega sekretarja Zorko Pelikan: "Želim si kar najboljšega sodelovanja!" Petdnevni "tour" ameriške državne sekretarke Condo-leeze Rice po Evropi so zaznamovale polemike. Evropski za vezniki so namreč od Riceove zahtevali pojasnila glede sredstev, ki naj bi jih agenti ameriške obveščevalne službe CIA uporabljali v boju proti mednarodnemu terorizmu. Ogorčenje javnega mnenja so vzbudile predvsem novice o operacijah, ki so potekale "v" oz. "preko" evropskih držav. Slednje naj bi vključevale: nezakonite ugrabitve ujetnikov, nasilno premestitev osumljencev v tuje države, zapiranje jetnikov v tajne ječe (med drugim nameščene tudi na tleh novih zaveznikov v srednje-vzhodni Evropi), ne nazadnje celo mučenje... Obtožbe so zelo hude in se zato velja, vsaj za trenutek, zamisliti. V vsakdanjem življenju človek nima stika s svetom tajnih agentov in tajnih služb. Edino, kar nam daje občutek, da vemo, za kaj gre, so predstave, ki smo si jih ustvarili preko filmov in knjig, in so torej osnovane na fikciji. Hol-lywoodska industrija nas je od zdavnaj privadila na podobo drznega tajnega agenta, ki se poslužuje vseh možnih sredstev, da doseže zastavljeni cilj - cilj, ki se v docet... Razumljivo je torej, da se pri konkretnem razmišljanju o tem, kaj si tajne službe pri iz- vajanju svojega dela lahko dovolijo in česa si ne smejo, vsakdo izmed nas opira na edino "izkušnjo" oz. predstavo, ki jo ima v tem smislu. In vendar, če se za trenutek vživimo v zgodbo našega evropskega sodržavljana Khaleda al-Masria, Nemca libanonskih korenin, ne moremo mimo zavedanja, da se pri obravnavi problemov, ki zadevajo resnično življenje, ne moremo in ne smemo opirati na mnenje, ki smo si ga ustvarili s pomočjo fikcije. Khaled al-Masri se je konec decembra 2003 nahajal v Makedoniji. Na Silvestrovo se je odpravljal v Skopje, ko so ga ameriški agenti ugrabili z obtožbo, da ima ponarejen potni list, in ga torej imeli za terorista. Odpravili so ga v tajni zapor v Afghanistan, kjer kot kaže, nai bi se taini agenti pri zasliševanju posluževali celo mučenja. Maja 2004 so al-Masrija končno pripeljali v Albanijo in ga tam odpustili. Šlo je namreč za pomoto... Ko bi se Khaled zdel kot pravi arijec (... kako mračen prizvok ima ta beseda!) in bi pri tem nosil čisto nemški priimek, bi se mu po vsej verjetnosti vse to ne zgodilo. Dejstvo pa je, da sta v današnjem svetu mešanje ras in migracija delovne sile neizogibni posledici novega ustroja svetovnega gospodarstva, katerega glavne zagovornice so, med drugim, prav ZDA. Med prvim srečanjem Riceove z novo nemško kanclerko Merklovo je ameriška sekretarka priznala napako, ki jo je Centralna agencija storila pri slučaju al-Masri, in se ji za to opravičila. Zadeva je torej uradno zaključena in sodelovanje med dvema državama se lahko mirno nadaljuje. In vendar opazovalcu ostaja občutek, da bo senca, ki se je s to afero zgrnila nad zunanjo politiko ZDA, ostala še dolgo. Če namreč dolgoletno zavezništvo med VVashingtonom in evropskimi prestolnicami ne gre postaviti pod vprašaj, velja pa zaveznikom čez lužo vsaj postaviti vprašanje: če namreč v imenu končnega cilja odstopimo od naših najvišjih človeških vrednot in načel, kaj nas potem loči od samih teroristov? V četrtek, 8. decembra, je najvišja britanska inštitucija Law of Lords sprejela zakon, ki v sodnih postopkih prepoveduje uporabo dokazov, ki so bili pridobljeni s pomočjo mučenja; to je pomembno sporočilo iz vrst najbolj zvestega evropskega zaveznika... Erika Hrovatin Pritiski istrskih ezulov Odnosi med Rimom in Zagrebom T/- ot je bilo pričakovati, je ita-lijanska diplomacija po A Vpristanku Evropske unije na začetek pristopnih pogajanj s Hrvaško začela pritiskati na Zagreb, naj vendar pokaže "hvaležnost Italiji za njeno podporo in pristane na 'ureditev' vprašanja ezulskih imetij, ki so jih jugoslovanske oblasti podržavile po drugi svetovni vojni, in sicer tako, da prizadetim omogoči njihovo ponovno pridobitev v naravi, kot zahtevajo organizacije optantov (ezulov), to se pravi tistih prebivalcev, ki so se na osnovi Pariške mirovne pogodbe iz leta 1947 in Londonskega memoranduma iz leta 1954 odločili za ohranitev italijanskega državljanstva in s tem za odselitev v Italijo. Pisali smo že o grožnjah zunanjega ministra Fi-nija minulega oktobra med njegovim obiskom v Trstu, da bo Italija postavljala Hrvaški ovire pri njenem pristopanju v evropske integracije, če potrebno, tudi z vetom. Italijanska diplomatska ofenziva poteka na dveh tirih: po eni strani podpira zahtevo ezulov po takšni ali drugačni vrnitvi vsaj dela zapuščenih nepremičnin predvsem v Istri, po drugi strani pa zahteva, da se tudi italijanskim državljanom prizna pravica, da lahko prosto kupujejo nepremičnine na Hrvaškem. V prvem primeru bi vrednost vrnjenih imetij odbili od vsote, ki jo je določil znani Rimski sporazum iz leta 1983 in je Hrvaška še ni izplačala. Če bi Hrvaška na to pristala, bi dejansko priznala razveljavitev omenjenega sporazuma, kar odkrito zahtevajo ezulska združenja. Hrvaška vlada, razumljivo, vztraja na stališču, da se v preteklosti sprejeti dogovori morajo spoštovati. Hrvaška pravi, da je v tem smislu pripravljena poravnati vsoto, ki jo dolguje, da pa Italija ji noče sporočiti številke tekočega računa, na katerega bi jo lahko nakazala. Ponavlja se torej zgodba s Slovenijo, ki je svojo obveznost poravnala z nakazilom na fiduciarni račun na neki banki v Luksemburgu. Kot je znano, pa Italija omenjenega denarja še ni dvignila, čeprav ga potrebuje za izplačilo odškodnine istrskim optantom. Ob tem je treba povedati, da je Hrvaška v ne preveč posrečenem trenutku parafirala sporazum z Avstrijo glede vračanja premoženja, odvzetega hrvaškim Nemcem oziroma Avstrijcem po drugi svetovni vojni. S tem je dala Italiji priložnost, da zahteva takšen sporazum tudi glede vračanja imetja svojih optantov, ki je bilo, kot že povedano, rešeno z Rimskim sporazumom. Na samem Hrvaškem je omenjeni dogovor z Avstrijo naletel na močno nasprotovanje. Ostro ga je kritiziral tudi sam predsednik Mesič, ki je očital vla- i w Spoštovani rojaki v zamejstvu in po svetu, dragi prijatelji izven meja Republike Slovenije! Naj gre ob začetku mojega mandata vsvojstvu državnega sekretarja in vodje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu moja prva misel k vam, dragi prijatelji, ki živite v zamejstvu in širom po svetu in dan za dnem, na različne načine, tkete in utrjujete vezi s Slovenijo. Dovolite, da vas najprisrčnejepozdravim in hkrati izrazim željo po kar najboljšem sodelovanju z vami vsemi. Danes niso pomembni razlogi ali okoliščine, zaradi katerih ste se znašli izven političnih meja matične domovine, niti ni pomembno, kako močno ste se čutili povezane s Slovenijo. Bistveno je to, da se med vami in nami vzpostavi in poglobi odnos medsebojnega zaupanja in sodelovanja. Mi, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, smo tukaj zato, da vam bomo pomagali krepiti stike s Slovenijo, da vam bomo stali ob strani v vaših prizadevanjih za vaš boljši status, za boljšo vlogo v družbi, v kateri živite. Za nas ste pomemben in nezamenljiv del slovenskega naroda, četudi živite izven meja naše države, želimo, da bi s svojim znanjem, izkušnjami in zrelostjo čimbolj enakovredno sooblikovali slovenski narod in širšo skupnost. Prav tako smo veseli vašega razvoja in uspehov v družbi, v kateri delujete in ustvarjate. Republika Slovenija se je z vstopom v EZ in NATO in s skorajšnjim prevzemom evra ter odprave mejne kontrole z ostalimi članicami Evropske zveze enakovredno vključila v družbo demokratičnih držav in tako uspešno zaključuje svoje desetletje in pol dolgo obdobje tranzicije. Dosedanje dobre izkušnje sodelovanja med Slovenijo in Slovenci v zamejstvu in po svetu želimo seveda ohraniti, hkrati pa želimo skupaj z vami iskati in graditi nove, današnjemu času in znanju primerne oblike delovanja. Vlada predsednika Janeza Janše je z imenovanjem državnega sekretarja in oblikovanjem posebnega Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu potrdila svojo naklonjenost in pozornost do vas, drage rojakinje in rojaki izven RS. Tudi priprava posebnega zakona, ki je prav sedaj v parlamentarni proceduri in s katerim želi Slovenija uzakoniti svojo tudi v ustavi zapisano skrb za Slovence po svetu, je temeljnega pomena za pravilno reševanje vseh odprtih vprašanj. Skratka, kar nekaj razlogov imamo, da se lahko upravičeno veselimo novih možnosti za sodelovanje in medsebojno bogatenje. Tudi če ne bo šlo vse zmeraj gladko, lahko z dobro voljo in s pripravljenostjo do dialoga zaobidemo marsikatero oviro. Ko se na tem mestu iskreno zahvalim svojemu predhodniku za ves njegov trud in delo, naj vam ob koncu izrazim svoje resnično veselje, da bom lahko skupaj s svojimi sodelavci delal z vami in naj potrdim svojo največjo pripravljenost, da bomo lahko skupaj naredili nov korak v pravo smer. Zorko Pelikan, državni sekretar di, da odpira nevaren precedens za druge države. Poznavalci razmer pravijo, da sporazum ne more računati na potrebno dve-tretjinsko večino poslancev v hrvaškem saboru (parlamentu). Tako široko nasprotovanje sporazumu spravlja Sanaderjevo vlado v neprijeten položaj. Vedeti moramo namreč, da je hrvaška vlada želela z omenjenim dogovorom izkazati Avstriji priznanje za njeno trdno podporo odločitvi Evropske unije o začetku pristopnih pogajanj. Glede italijanske zahteve po sprostitvi trga nepremičnin na Hrvaškem tudi za italijanske državljane, hrvaške oblasti zatrjujejo, da so pripravljene zahtevi ugoditi pod pogojem recipročnosti. Hrvaško zunanje ministrstvo je namreč zavrnilo očitke italijanske strani, da so italijanski državljani na Hrvaškem diskriminirani, kot neutemeljene. V duhu recipročnosti pričakujejo od italijanske strani jasno in brezpogojno izjavo, da hrvaški državljani že sedaj lahko brez ovir kupujejo nepremičnine v Italiji. Skušali smo prikazati sedanje stanje odnosov med Hrvaško in Italijo na temelju medijskega poročanja. Vsekakor je Hrvaška pod udarom rimske diplomacije, ki bi hotela nekaj iztržiti na račun podpore vključevanju Hrvaške v evropske integracije. Pri tem uporablja zdaj ostre tone, zdaj spravljive, kot je v tradiciji italijanske diplomacije. Alojz Tul Tokata: Vojna v BiH terjala 100.000 žrtev iviea vujnu v Din meu len 1992 in 1990 je SievilKu sKuiaJ točno 100.000 Žrtev.” PO bilo verjetno ubitih 100.000 ljudi, je pred preiskavi je 70 % žrtev bosanskih kratkim povedal vodja sedaj že v glavnem muslimanov, 25 % pripada bosanskim zaključenega projekta za identificiranje žrtev Srbom, pet odstotkov pa jih je bosanskih vojne v BiH in predsednik Raziskovalno- katoličanov. dokumentacijskega centra iz Sarajeva Mirsad Tudi delo Mednarodnega sodišča za vojne Tokača. S tem so se nekatere ocene o zločine na območju nekdanje Jugoslavije v 250.000 žrtvah vojne izkazale za mit, je Haagu izhaja iz števila okoli 100.000 žrtev, poročala Slovenska tiskovna agencija. V Glede skoraj dvakrat višje številke ubitih med okviru projekta, ki ga je večinsko financirala vojno v BiH je Tokača povedal, da te številke Norveška in ki ga je izvajal Raziskovalno - "vedno izvirajo iz političnih izjav in se nikoli ne dokumentacijski center v Sarajevu, so do nanašajo na konkretne raziskave”. Seznam z konca letošnjega oktobra poimensko imeni in podatki o žrtvah naj bi bil v obliki identificirali 93.000 žrtev vojne v BiH. Tokača zgoščenke na voljo vsem občinam v BiH, da je dejal, da bo dokončen seznam “dosegel bi tako preprečili špekulacije. Povejmo na glas Dogovarjanje nepogrešljiv Ob presenetljivem in opominjajočem izbruhu napetosti v Dolini Suse, kjer se je tamkajšnje prebivalstvo uprlo gradnji hitre proge med Turinom in Lyonom, lahko v sebi na novo obudimo prepričanje v smisel, smotrnost in pomen dogovarjanja. V pomen dogovarjanja kot tistega načina razreševanja vsakodnevnih problemov in urejanja medsebojnih odnosov, ki je dosti pomembnejše, kot si sicer predstavljamo. Primer navedenega dogodka namreč jasno izpostavlja resnico, da, kjer do dogovora ne pride, se zadeve pričnejo urejati s silo. Vedno smo torej na razpotju: dogovor ali sila, sila ali dogovor. Ni težko ugotoviti, da je v tem ključu zaobseženo celotno človekovo odločanje v vseh prostorih od lokalnega pa tja do svetovnega in to dandanes kakor v preteklosti, enako bo seveda v prihodnosti. Vselej je bilo, je in bo mogoče razbrati predvsem to, kdaj je človek vztrajal pri dogovarjanju in kdaj se je odločil za silo. Ne more biti nobenega dvoma, da je dogovarjanje kot doseganje dogovora edini srečni smerokaz za človeka kot posameznika in človeštvo kot svetovno skupnost. Ne obstajajo namreč le veliki spopadi in vojne med narodi, državami in civilizacijami, odmik od dogovarjanja je na delu tudi v življenju posameznika, torej vsakogar od nas, in to z enakimi posledicami: potem ko smo dogovarjanje zaradi teh ali onih razlogov zavrgli, ker da drugače ni bilo mogoče, saj naj bi bili sočlovek, narod ali država na drugi strani nevredni, da bi še naprej prenašali njihovo poniževanje, stopi na prizorišče uporaba sile, ki želi nasprotnika zavestno oškodovati ali celo izničiti. In rezultat v vseh teh primerih je uničevanje brez milosti, dokler imamo zanj še moči in slednjič ne obnemoremo na lastnih ruševinah. Poleg tega se pri uporabi sile posledično sprožijo globlje in dosti usodnejše zamere, na koncu spopadov so razmere neskončno slabše od tistih na pričetku, rane so velikanske in bodo dolgo bolele. Zato torej dogovarjanje, dogovarjanje in še enkrat dogovarjanje. Kdo poreče, v redu in prav, ampak tisti me je zares prizadel ali prizadela, je zloben ali zlobna, sosednji narod ali država so nam zares storili krivico in se z njimi nikakor ni mogoče dogovarjati, obstajajo torej razlogi, da še sam ali vsi skupaj od dogovarjanja odstopimo, odrečemo pozdrav, prenehamo s sodelovanjem ter svoje misli usmerimo v to, kako bi osovraženega nasprotnika čimbolj prizadeli. Res je, vsi ti razlogi lahko obstajajo in to se žal dogaja pogostoma, ker svet ni raj, svet je svet, kljub temu ali prav zaradi tega pa je dogovarjanje daleč najboljša in edino dobra odločitev. Dokler je, namreč dogovarjanje, šena delu, ni nič izgubljenega, je rešitev možna, je možen sporazum. Dokler je dogovarjanje še na delu, pomeni, da lahko zmagamo. In zmaga ne pomeni, da smo svojo voljo drugim vsilili, ampak da smo si oddaljenega človeka, narod ali državo to pot nemara za vselej približali in pridobili. Janez Povše Jurij Paljk Preproste stvari NOVI GLAS Uporaba drog se širi, v Sloveniji uporabniki vse mlajši Tako se je glasil naslov agencijske vesti, ki jo je konec novembra letos objavila Slovenska tiskovna agencija. V nadaljevanju poročila je bilo še zapisano, da se uporaba drog v Evropi veča, vse bolj razširjena droga pa je tudi kokain. Evropski center za spremljanje drog in zasvojenosti z drogami (EMCDDA) je pred kratkim objavil poročilo o stanju drog na področju problematike drog v Evropi za leto 2005. Center za Slovenijo med drugim ugotavlja, da se v primerjavi z minulimi leti starost prvega srečanja z drogo niža.V Sloveniji je bila v letu 2002 povprečna starost odvisnikov,vključenih v programe za odvajanje od drog, 26,2 leta, pri čemer je bila najmlajša oseba v programu stara 13 let, najstarejša pa 59 let. Povprečna starost prvega uživanja prepovedanih drog (najpogosteje gre za marihuano) je bila 16,1 leta (najmlajši uživalec je bil star sedem let, najstarejši pa 47 let), povprečna starost prvega srečanja s primarno drogo (to je najpogosteje heroin) pa je bila 18,9 leta(najm-lajši uživalec je bil star 10 let, najstarejši pa 48). Tako povprečna starost prvega srečanja s katerokoli drogo kot tudi starost prvega uživanja primarne droge sta v primerjavi z minulimi leti nižji. Sledeč poročilu, je bilo v omenjenem obdobju v Sloveniji kar 78 odstotkov vseh odvisnikov moškega spola, ženske pa so predstavljale 22 odstotkov vseh odvisnikov na zdravljenju. Primerjalna raziskava med evropskimi državami centra EMCDDA je pokazala, da je bila leta 2003 med 15- in 16-letniki v Sloveniji, tako kot tudi v drugih evropskih državah, med prepovedanimi drogami najbolj razširjena marihuana (uživalo jo je 28 odstotkov slovenskih 15- in 16-letnikov), z eksta-zijem so se srečali trije odstotki te populacije, z amfe-tamini,LSD, heroinom in kokainom pa odstotek Slovencev, starih med 15, in 16. letom. Največ uživalcev marihuane med mladimi, starimi od 15 do 16 let, je bilo po podatkih EMCDDA leta 2003 na Češkem (44 odstotkov), Irskem (39 odstotkov), Veliki Britaniji in Franciji (38 odstotkov), najmanj pa v Romuniji (3,0 odstotka) terna Cipru in v Turčiji (4,0 odstotka). Mladih uživalcev kokaina je bilo največ v Španiji (5,9 odstotka) ter v Veliki Britaniji in Italiji (v vsaki 4,0 odstotka), pri mladih uživalcih heroina pa s 4,0 odstotka prednjači Italija. EMCDDA v poročilu ugotavlja, da se v Evropi širi uporaba kokaina. Kokain je že uporabilo okoli devet milijonov oziroma trije odstotki odraslih Evropejcev. Slovenski centri za preprečevanje uporabe prepovedanih drog in zdravljenje zasvojencev imajo za leto 2002 podatke o 2633 zasvojencih, ki so zaradi odvisnosti s prepovedanimi drogami odšli na zdravljenje. Med njimi se jih je največ (90,4 odstotka) zdravilo zaradi zasvojenosti s heroinom, sledita pa marihuana in kokain. V primerjavi z minulimi leti je v Sloveniji opaziti nižanje starosti prvega srečanja z drogo. Kar 78 odstotkov vseh odvisnikov je moškega spola, ženske pa so predstavljale 22 odstotkov vseh odvisnikov na zdravljenju. Med tistimi zasvojenci, ki so se leta 2002 prvič vključili v zdravljenje, je bilo žensk 26 odstotkov, njihov delež pa v primerjavi z minulimi leti vseskozi narašča.Tako povprečna starost prvega srečanja s katerokoli drogo kot tudi starost prvega uživanja primarne droge sta v primerjavi z minulimi leti nižji. Izmed 2633 zasvojencev je bilo brezdomcev le 35, medtem ko jih je 62 odstotkov živelo pri starših, 14 odstotkov s partnerjem, 11 odstotkov je živelo samih, 6 odstotkov pa s partnerjem in otrokom. Med zasvojenci, zajetimi v raziskavo, je bilo brezposelnih 49 odstotkov,25 odstotkov jih je imelo službo, 21 odstotkov pa je bilo študentov. V letnem poročilu EMCDDA za leto 2005 so zajeti podatki o 25 članicah Evropske unije, Bolgarije, Romunije, Turčije in Norveške. Gornji skopi podatki, ki so lahko le goli podatki, če za njimi ne vidimo oseb, so dovolj zgovorni, da se ob njih zamislimo. V spomin mi prihaja tiskovna konferenca, ki sta jo v Ljubljani pred leti imela italijanski borec proti drogi duhovnik don Gelmini in takratni ljubljanski nadškof dr. Franc Rode; na tisti konferenci, ki je pomenila vstop skupnosti don Gelminija v Slovenijo, je ta preprosti, a odločni italijanski duhovnik povedal, da je Slovenija že dovolj bogata država, da lahko tudi drugim pomaga. Te dni lahko v dnevnem tisku in po radiu ter televiziji poslušamo, kako so sile javne varnosti in pregona v naši deželi spravile za zapahe več kot dvajset oseb, ki so skrbele za mrežo razpečevanja vseh oblik droge v naši deželi, in to v šolah. Policisti so na posebni tiskovni konferenci povedali, da je bil izkupiček prepovedanega razpečevanja in trgovanja z drogo več kot nekaj sto milijonov evrov na leto, kar je že samo po sebi dovolj zgovorno. Če za kokakin vemo, da je droga bogatih, vsaj v "kolektivnem imaginariju" to je, potem bomo za "kanone - džointe" lahko rekli, da so v isti kolektivni zavesti droga "alternativcev" in tistih, ki živijo "alter-kul-turo". Dejstvo, da pri nas, v naši deželi, deluje dobro organizirana mreža razpečevalcev prepovedanih drog na šolskem področju, govori samo o tem, da tudi naši otroci niso nič drugačni od svojih vrstnikov v Evropi. Pa če nam je to všeč ali ne. paljk@noviglas.it Daniele Bombardi Mostar: kraj upanja in sožitja Tržaška Karitas je s svojo dejavnostjo prisotna v Mostarju kar nekaj let. Povod za to mednarodno navezo je tržaški škofijski organizaciji nudila nesrečna vojna, ki je krvavo razkosala bivšo Jugoslavijo. Daleč od tega, da bi bila podpora naše Karitas zgolj ohlapne finančne narave, so se pristojni že od samega začetka odločili za tesno sodelovanje s tamkajšnjo sorodno organizacijo. Ta neposredna organizacijska mreža je obrodila kar nekaj otipljivih rezultatov, med katerimi je najbolj pomemben prav gotovo center, poimenovan Sacra Famiglia, ki gosti osebe, pretežno mladih let, s posebnimi potrebami. Odprli so ga jubilejnega leta 2000. Njegovo izgradnjo so financirale razne italijanske cerkvene ustanove, ki se ukvarjajo ravno z osebami s posebnimi potrebami. V centru delujeta dve stvarnosti. V pritličnih prostorih se nahaja dnevni center, ki nudi podporo tridesetim otrokom; zgornji prostori pa so usposobljeni zato, da trajno gostijo hudo prizadete paciente. Dodati gre še, da je pomemben adut te strukture zoboz-dravniški ambulatorij, pri namestitvi katerega je bil neposredno soudeležena tržaška Karitas. V tem centru, ki je zaradi svojih specialističnih lastnosti edinstven na področju Bosne in Hercegovine, dobijo pomoč otroci različnih narodnosti. Da bi kaj več izvedeli o dejavnosti centra Sacra Famiglia in o pomoči, ki jo tamkajšnji stvarnosti nudi tr?Mka škofijska ustanova, smo se pogovorili z Danielem Bombardijem. Mladenič je letos poleti začel izredno zanimivo izkušnjo, ki sodi v širši načrt italijanskih Karitas, s katerim so se te organizacije odločile izuriti skupino mladih in nadebudnih 'belih čelad', da bi opravili civilno službo v krajih, ki so komaj prestali hude vojne travme. No Daniele, kako bi se nam predstavil? Rojen sem v Ceggi pri Benetkah. Študij mednarodnih diplomatskih ved sem opravil v Gorici in diplomiral letos marca. Zanimanje za balkansko področje in želja, da bi se posvetil kooperacijskim projektom, sta nekako pogojevala mojo izbiro, tako da sem se odločil za načrt tržaške Karitas. Gre namreč za različico civilne službe v tujini, ki traja leto dni. Začel sem 4. julija. Tako sem pač spojil dve področji - geopolitično in socialno-, ki sta mi nekako zapisani na koži. Prvi mesec sem se pripravljal v Rimu in Trstu, mesec dni sem prebil v Sarajevu, kjer sem sodeloval pri Konferenci o revščini v Bosni in Hercegovini. Od septembra dalje pa sem v Mostarju, kjer bom ostal do prihodnjega poletja. S čim se pravzaprav ukvarjaš v Mostarju? Svojo dejavnost bi lahko razvrstil v tri glavne tokove. Večji del svojega časa preživljam v centru Sacra Famiglia, kjer nudim svojo pomoč vzgojiteljem, ki se posvečajo razvijanju kreativnih sposobnosti otrok s posebnimi potrebami. Ob tem poučujem italijanski jezik operaterje mostarske Karitasa. Nekateri obiskujejo tečaj zaradi službenih obveznosti, saj je Karitas v Mostarju v tesnih vezeh z italijanskimi sestrskimi ustanovami. Ostali pa sledijo predavanjem italijanščine izključno zaradi osebnega zanimanja. Poleg omenjenih dejavnosti imam še tretjo, ki se nekako veže na družbeno-urbanistično podobo Mostarja. Mesto je razdeljeno na vzhodni in zahodni del, v vsakem prebivata jasno določeni etnični enoti, katoliški Hrvati na zahodu, bosanski muslimani na vzhodu, ki sta se med vojno hudo merili. Polagoma se porajajo žarki upanja, ki vodijo v smer jutrišnje sprave. Gotovo bo zahteval ta postopek kar nekaj let močnega prizadevanja, sicer pa določeni pozitivni znaki so že danes otipljivi. Na primer? Izpostavil bi sodelovanje med ustanovami, ki skrbijo za osebe s posebnimi potrebami in ki sodijo tako v eno kot v drugo etnično stvarnost. Italijanska organizacija, poimenovana EducAid, ki se ukvarja s prizadetimi na ozemlju celotne Bosne, je pred časom vzpostavila stike z obema ustanovama, se pravi tamkajšnjo Karitas na Zahodu in sorodno bosansko-muslimansko organizacijo v vzhodnem delu mesta. Ta stik je zgolj v zarodku, saj je bilo dosedanje delovanje usmerjeno le v ocenjevanje struktur obeh ustanov, posameznih kompetentnosti in potreb po- rlrnrfa, CP prairi prerrirjortjn mri* nosti dejanskega sodelovanja. Tudi to je dokaz o drugačni perspektivi, Id se Mostarju končno obeta: za seboj opušča mesto nasilno preteklost in zre v prihodnost, ki bo zgrajena na temeljih sožitja, spoštovanja medsebojnih različnosti in miru. Karitas je v tem načrtu soudeležen tako, da goji stike z organizacijo EducAid in s sestrsko organizacijo na vzhodnem delu. Kako pa je potekal izobraževalni tečaj, ki te je pripravil na bosansko izkušnjo? Karitas se je letos odločila, da bo uporabila 12 'belih čelad' - med katere tudi sam spadam - v okoljih, ki so komaj prestala vojno ujmo ali ki so podvržena hudim socialnim pritiskom. Karitas je v Bosno poslala le mene, v Kosovu je tudi ena sama 'bela čelada', dve sta v Albaniji, štiri so v Gvatemali in isto število jih je v Ruandi. Večji del tečaja smo skupaj obiskovali, zadnjih napotkov pa smo bili deležni posamično glede nato, kam je bil vsak izmed nas namenjen. Pomen tečaja je bil predvsem v tem, da nam je posamezno stvarnost, za katero smo se odločili, poglobljeno predstavil. Poudariti je treba, da so se tečaji našega 'urjenja' opirali na operativni stil Karitas, ki sloni na sorodnosti, bližini in na vzdrževanju kakršnihkoli sodb do tistih, ki se nahajajo v hudih položajih, in do odgovornosti, ki so privedle do tako tragičnih razpletov. Karitas usmerja svoje moči v razreševanje sedanjih težav, noče odkrivati in iskati vzrokov, ki so te probleme povzročili. Karitas goji obenem kulturo ne - nasilja, se pravi, da teži k razreševanju problemov s sredstvi, ki niso vojaškega značaja, nenehno snuje dialog med različnimi kulturami in verami, kar je v določenih okoljih - kot na primer Bosanskem - neobhodno potrebni. Ali je v Mostarju tovrstna filo- na tla? Je. Prebivalstvo ta načela sprejema in ceni. Težnja nekaterih nevladnih organizacij, ki so delovale na področju Bosne in Hercegovine, je izhajala iz principa, po katerem je bilo treba prebivalstvo na novo 'izučiti'. Veliko je bilo tudi pristranske presoje glede polpreteklih krvavih dogodkov. Menim, da so taka načela napačna, saj nikakor ne pripomorejo k spravni odpravi preteklih sovraštev, a obratno vodijo k gnetenju novih zamer. Dodal bi še, da tak pristop duši potencial, ki bi ga lahko to okolje v prihodnje izkoriščalo. Karitas pa stoji prebivalstvu ob strani pri razvoju sredstev za avtonomno in samostojno prihodnost. A si se sam odločil za izkušnjo v Mostarju? Da. Na razpisu tovrstne civilne službe je bilo kar nekaj možnih izbir. Ostali kolegi Karitas so se pač odločili za že omenjena področja. Na razpisu so bile poleg Karitas na voljo tudi druge organizacije. Mostar sem izbral namreč zato, ker je sodilo področje bivše Jugoslavije v sfero mojih zanimanj. Povedal bi še to, da sem se v Gorici že seznanil z načinom delovanja Karitas, saj sem bil kot prostovoljec dejaven v centru za prvi sprejem beguncev. Bi nam lahko kaj povedal o prvih vtisih, ki si jih tam doživljal? Vedel sem, da bom v Mostarju dobil popolnoma drugačno stvarnost od tiste, ki sem je bil vajen doma. Poglobil sem zato zgodovinski in socialni vidik področja, nakar sem se spustil v razmišljanje o tem, kaj je pomenila vojna devetdesetih letna ozemlju bivše Jugoslavije, kakšna je bila družbena in politična ureditev pred razpadom federacije, in po njem kaj je bilo storjenega na mednarodni ravni za normalizacijo balkanskega polotoka. Gotovo je bilo treba globoko spoznati etnično in versko stvarnost Bosne in Hercegovine, saj v Italiji ne manjka poprečnih pogledov na tako zapleten in raznolik mozaik: v Mostarju, kotna ozemlju celotne Bosne, so tovrstne nianse življenjskega pomena! Zgolj z osebnega vidika pa ne bi podcenjeval pustolovskega gledišča - če se lahko tako izrazim. Dejstvo, da sem se odločil preživeti leto dni od doma v tako različnem okolju, nosi v sebi kar precejšnjo količino 'avanture', ki pa obratno spodbujala! Zato lahko z mirnim srcem povem, da je bil prvi vtis zame tako novega sveta resda pozitiven. Dojel sem, da je stvarnost, v kateri sem se znašel, živa in da so ljudje v njej pripravljeni pozitivno zreti v prihodnost. Kar sem v tem času spoznal, je izpodbilo napačno predstavo, ki sem si jo doma gradil, češ da je Bosna ujeta v še takem kriznem položaju, iz katerega ni mogoče oz. je zelo težko uiti. Mislim, da si se med študijem na univerzi seznanjal s pojmi, kot so makro-politika, makroekonomija in podobno. Kako ti je uspelo pretvoriti tako visoke pojme, ki so večkrat vezani na 'nad-človeške' mednarodne dinamike, in jih preliti v dojemanje dejanske stvarnosti, s katero si se v Mostarju seznanil? Mednarodne organizacije, kot so Evropska unija, Nato in druge, delujejo namreč na tako visokih nivojih, da večkrat prezrejo dimenzijo človeka, posameznika. Tudi sam sem v univerzitetnih letih razmišljal zgolj na podlagi tega, kar so me naučile knjige, se pravi, da sem tudi lastne ideje snoval na - če lahko tako rečem -neotipljivih temeljih. Menim zato, da lahko nudijo ne-vladne organizacije in predvsem Karitas najbolj neposreden in primeren stik z dejanskim položajem nekega kriznega področja. Osebno sem se tako spopadel in spoznal težak vsakdan v Mostarju. Po načelu Karitas je treba probleme iz dneva v dan razreševati, tako rekoč, odspodaj: ta je edini način, da se neposredno seznanimo s stvarnostjo, v katero smo izbrali stopiti. Ponavljam: problem makro - pristopov meddržavnih organizacij je v tem, da se lotevajo sanacije z visokega, pri čemer ostaja družbeno tkivo večkratna cedilu. Gotovo je v mednarodni politiki ta vidik potreben, sicer ni ne edini in niti najboljši. IgorGregon Duhovniki pomagajo vsem. Pomagaj vsem duhovnikom. 39 tisoč škofijskih duhovnikov vsak dan oznanja evangelij po župnijah med ljudmi in nudi vsem ljubezen, tolažbo in upanje. Da bi lahko nadaljevali svoje poslanstvo, potrebujejo tudi tvojo konkretno pomoč: prispevek za vzdrževanje duhovnikov. Te darove zbira Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Centrale Sostentamento Clero), ki jih razdeli med vse duhovnike, zlasti med tiste, ki delujejo v najbolj potrebnih skupnostih in bodo tako lahko računali tudi na velikodušnost vseh. v JV Numero Veric - Ce želiš vedeti, kako lahko prispevaš svoj dar, kliči brezplačno številko [800.01.01.01 Darovi za vzdrževanje duhovnikov. Podpora številnim za dobro vseh. Svoj prispevek lahko nudiš na štiri načine: • Poštni tekoči račun št. 57803009 • Kreditne kartice: s kartico CartaSi in s klicem na brezplačno telefonsko številko 800.82.50.00 ali prek interneta na naslovu www.sowenire.it • Bančno nakazilo na glavnih italijanskih bankah • Neposredno na Inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Sostentamento Clero) v svoji škofiji Prispevki so odtegljivi: Kdor želi, lahko svoje prispevke Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Isituto Centrale Sostentamento Clero) v znesku do največ 1032,91 evrov letno odbije od celote svojih prihodkov za izračun davčne prijave Irpef ter povezanih deželnega in občinskega dodatka. CHIESA CATTOLICA - CEI Conferenza Episcopale Italiana / V / / / NOVI y 7- • • • • -| y-| glas Kristi am m družba E2EE2 Nadškof Dino De Antoni je v nedeljo, 11. decembra, posvetil v diakona Alessia Stasija "Glej, da boš veroval, kar boš bral; učil, kar boš veroval; živel, kar boš učil!" Aktualno Oriana Fallaci in njen odnos do islama Novinarska legenda Oriana Fallaci je bila avgusta letos zopet nekaj časa v ospredju, čeprav je letos dopolnila že 75 let, znano pa je tudi, da boleha za rakom. Kot njeno posebnost naj takoj pripišem, da je spremljala vse večje vojne od vietnamske dalje. Prav tako je splošno znano, da se novinarji bojijo intevjuja z njo, čeprav se je pogovarjala z Deng Xiaopin-gom, Castrom, Kisingerjem, Homeinijem, Gadafijem ... Ocenili so jo kot zelo predrzno damo, vendar s spoštljivo taktiko. V Spieglu smo prebrali: "Ta žen- ska je bila in bo ljubljena, osovražena in brana!" Prva njena knjiga, s katero sem se pred desetletji srečal, je bilo Pismo nerojenemu otroku. Za marsikoga je bila tedaj pravo odkritje, senzacija, izpraševanje vesti, obenem pa nekaj, kar je vžgalo v živo tudi v socialističnem svetu in je marsikoga tudi prizadelo... Knjiga Apokalipsa je vzbudila precej komentarjev, delo Neki človek, ki je posvečeno njeni simpatiji do grškega odpornika Pangulisa Alekosa, pa je zelo dobra uspešnica. Prodana je bila v nekaj milijonih izvodih in je gotovo njeno najboljše delo. Takoj po napadu na nebotičnik Svetovnega trgovskega centra v New Yorku 11. septembra 2001 je Fallacijeva ponovno razburka- la svet z delom Bes in ponos. Ta knjiga je pravi vulkan proti islamskemu svetu. V njej poziva svet na križarsko vojno proti islamu in obrambnemu boju proti islamskemu ekspanzionizmu in rasizmu. Njena naslednja knjiga je Moč razuma. V Evropi je bilo razprodanih milijon in pol izvodov. Ob izidu smo lahko zopet prebrali v Spieglu: "Stara Evropa je že dolgo Eurabia (Euroara-bia) zaradi mlačne strpnosti evropske elite. ... Priseljenci so jo preplavili in nimajo v mislih nič drugega, kot da iz cerkvenih zvonikov odstranijo križe in pritrdijo polmesece ... Po drugi strani pa Oriana Fallaci molči o humanistični tradiciji islama in prav to je njena žalitev za vse tiste priseljence, ki v Italiji garajo po plantažah paradižnikov ali pa opravljajo najbolj umazana dela po picerijah in jim ni omogočeno, da bi lahko molili po svojih mošejah." Kot pisateljica se Oriana Fallaci ni nikoli zmenila za kakršno koli politično korektnost, zato je v svoji zadnji knjigi Moč razuma krepko obračunala z vsem, kar ni po njeni meri. Poznavalci njene literature trdijo, da je ta knjiga tudi njena politična oporoka in obenem nova uspešnica, do novembra so prodali tri milijone izvodov! S pomočjo nekega škofa jo je v Castelgandolfu 27. avgusta letos sprejel tudi papež. Nikjer ni bilo nobenega daljšega uradnega sporočila niti fotografije, kot so običajno. Tudi sama o tem ni spregovorila. Nekateri so se raz- pisali, da je bila to prva Italijanka v avdienci pri sedanjem papežu, drugi so jo ožigosali, da je celo napadla Janeza Pavla II., ko je napisala:"... da proti našim sovražnikom (muslimanom) ni rekel niti besedice". Biograf papeža Benedikta XVI. JohnAllen opravičuje avdienco Oriane Fallaci s tem, da papež v svojem stališču do islama zagovarja drugačno linijo, kot njegov predhodnik, saj je na srečanju v Kolnu s predstavniki muslimanske skupnosti jasno opozoril, da je obramba svobode vere in spoštovanje manjšin (verskih in narodnostnih) neizpodbitno znamenje prave civilizacije. S tem vidimo, da se papeževa izjava razlikuje od pogledov na islam, kot pri Oriani Fallaci. Nikjer pa ni zapisano, da v določenih pogledih na islam nimata skupnih stališč! Ambrož Kodelja 4. ADVENTNA NEDELJA 2 Sam 7, 1-5. 8b-12. 14a. 16; Ps 90; Rim 16, 25-27; Lk 1, 26-38 Bolj ko se bližamo Božiču, bolj se nam razodeva Božja skrivnost ljubezni, ki jo je Bog hranil od vse večnosti. Razodeva se nam tako, kakor nam jo Cerkev daje v premišljevanje po izbranih berilih v treh letih. Pred nami se zvrstijo osebe, ki igrajo svojo vlogo pri razodevajoči se ljubezni do človeka. To so v glavnem: Bog, njegov Sin, prerok Natan, kralj David. Pobuda je od Boga. Bog pa deluje po znamenjih. Popravlja namene kralja Davida, ki mu /e hotel sezidati bivališče, tempelj. Tudi sam David spozna, da ni vreden take zidave, a se kljub temu veseli, da bo to nalogo Izpeljal njegov sin. Vsekakor Bog ne misli pri tem samo na tempelj iz kamnov in cedrovine, iz zlata in drugih dragocenih snovi, marveč predvsem na tempelj, ki mu pravimo človek. Bog meri na srce, na kraljestvo, ki bo ostalo vekomaj, ki mu ne bo konca (2a Sam 7, 11-16.26. 27-29). Tak tempelj ne nasprotuje hišam molitve, sinagogam, cerkvam iz kamna in lesa in drugega materiala, saj se v njih človek bolje zbere in dojame Božjo besedo, a obenem odločno nasprotuje vsakemu osebnemu namenu, ki služi za politično utrjevanje oblasti in podobno... Oblastniki namreč kaj radi zgradijo mogočne stavbe zato, da služijo enotnosti in vladanju tudi z nasiljem po svojih željah in namenih. Ze Babilonski stolp je imel tak cilj. Razodetje takole piše o Božjih sovražnikih: "Ti so enodušni in izročajo svojo moč in svojo oblast zveri... Kajti Bog jim je vsadil v srce , da uresničijo njegovo misel, se združijo v eni misli in izročijo svojo kraljevsko oblast zveri, dokler se ne uresničijo Božje besede" (Raz 17, 13. 17). Razpoznavno znamenje v Stari zavezi najdemo npr. pri preroku Izaiji v napovedi Emanuela (Iz 7, 14). Pri Mariji je tako znamenje Elizabetina nosečnost (Lk 1, 36). Kar se namreč pri ljudeh zdi nemogoče, se izkaže pri Bogu kot mogoče (Lk 1,37). Bog ni vezan na kraj in čas. Deluje suvereno. Ne mara nobene enotnosti, pač pa zahteva edinost, pravičnost in ljubezen. Končno bo zgradil v treh dneh tempelj svojega telesa (Jn 2,19.21.22). V svoje kraljestvo vabi vse ljudi. Ozdravi hčerko Sirofeničanke, poganke (Mr 7, 24-30). Sama-rijanki razgrne življenje v Bogu, ki je kakor izvir, ki teče v večno življenje (Jn 4, 14). Stopi v Zahejevo hišo, da ji prinese rešenje (Lk 19, 1-10). Osvoji mitničarja Mateja, da postane njegov apostol (Mt 9, 9-13). Peter krsti poganskega Kornelija in njegove (Apd 10, 1-11, 18). Vsa ta dejstva nas vabijo, naj poveličujemo Boga , ki hoče, da bi se vsi spokorili in rešili (1 Tim 2, 4 idr.). On namreč želi prebivati v ljudeh, v njihovem srcu, saj od mogočnega templja ne bo ostal kamen na kamnu (Mt 24, 2). Iz duhovnega templja, iz Davidove hiše bo izšel Jezus, čigar kraljestvo bo trajalo na veke (Lk 1, 32-33). Natanova napoved se je izpolnila v Besedi, ki je postala "meso”, ki ga je Marija spočela. Marija je bila iz Davidovega rodu. Nebeški Oče je prisegel ljubezen in zvestobo za vedno detetu, rojenemu v Betlehemu, v "Davidovem mestu" (Lk2,4). Sprejem Božjega Sina sobiva tudi z njegovim zavračanjem tako kakor luč s temo. Toda imamo zagotovilo, da Gospod ostaja zvest za vedno (1 Tim 2,13). Verni mož Simeon pride v tempelj ob darovanju deteta Jezusa, bla- goslovi njegove starše in reče " Mariji, njegovi materi: 'Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje"' (Lk 2, 34). Bog pošlje v določenem času nadangela v Nazaret k devici s čudovitim poslanstvom. To mlado dekle je zaročeno z Jožefom, ki je tudi on iz Davidovega rodu. Tedaj Bog zaigra najlepšo melodijo, ki se poje za Božič in še posebno slovesno za Veliko noč: to je spev vstajenja in življenja človeka, vsega krhkega, umrljivega, preganjanega, osovraženega. Tak je namreč hotel postati Jezus, ki ga imajo za požrešnega, pijanca in prijatelja cestninarjev ter grešnikov (Lk 7, 34). Toda Bog ve, da ga bo sprejela in spočela devica, polna Božje milosti in nežnosti ter ljubezni. Znala bo z njim jokati in trpeti, a predvsem se bo znala radovati neizrekljive Božje skrivnosti. Tudi Jožef, mladi mož, se bo postavil po robu kralju in cesarju. Z Marijo, svojo ženo, bo zmogel negovati, varovati, vzgajati samega Boga, ki se je kot človek njemu zaupal. Z Marijo bo pel v tišini srca, kakor pozabljen na tem svetu, Slavo Bogu v njegovi čudoviti skrivnosti (Vse po JdS, 1990, 239 nss). Besede, ki smo jih zapisali v naslovu, je goriški nadškof msgr. Dino De Antoni prejšnjo nedeljo, 11. decembra, med slovesnim diakon-skim posvečenjem Alessia Sta- sija v Števerjanu izrekel kar dvakrat: v homiliji in med izročitvijo evangelija že posvečenemu domačinu; kot bi hotel s posebno močjo poudariti, kaj pomeni pričati za Kristusa da- nes: verovati, oznanjati, živeti. V tem smislu je bilo evharistično slavje, ki je priklicalo v cerkev sv. Florijana veliko množico vaščanov, prijateljev in znancev od vsepovsod, posebno dragocena priložnost, ki je lahko vlila novih spodbud, upanja in življenjske linfe vsem prisotnim kristjanom. Vsi smo namreč klicani, da verujemo v to, kar nas uči Sv. pismo, da to oznanjamo in seveda - še prej -tudi živimo. Da je duhovnik velik dar, “ki ga sprejemamo z veliko hvaležnostjo," je na začetku maše pri mikrofonu podčrtal števerjan-ski župan Hadrijan Corsi: "Danes je velik dan za Števerjan!" Že sedaj se veseli nove maše, ki bo naslednje leto; obenem je ugotovil, da je bilo zadnje tako slavje v briški vasi pred skoraj 65 leti. Okrog dvajset duhovnikov iz goriške nadškofije in Slovenije je tokrat pospremilo Alessia do tega koraka, zadnjega pred mašniškim posvečenjem. Pri oltarju so bili ob nadškofu prisotni vaški župnik Anton Lazar, škofijski vikar za slovenske vernike msgr. Oskar Simčič, dekan Marijan Markežič in spiritual ljubljanskega bogoslovja Primož Krečič. Po besednem bogoslužju se je začel obred posvečenja: kandidat je stopil pred nadškofa, delegat semenišča pa je msgr. De Antonija prosil, naj posveti "tega našega brata" za službo diakona. Potem ko je delegat odgovoril, da je kandidat vreden, je nadškof uradno izjavil: "S pomočjo Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa izberemo tega našega brata za diakona." V homiliji po tem svečanem trenutku je msgr. De Antoni spregovoril o bistvu Alessiove poklicanosti: o izbiri in poslanstvu. Bog je tisti, ki nas izbira, nas kliče in pošilja, "da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti." Bog kliče, da bi širili Božje kraljestvo, ki pomeni dobro Cerkve in vsega sveta. Vsak klic je konkreten, do nas prihaja prek oseb, ki so nam blizu; zato se je nadškof iskreno zahvalil Alessiovi družini, kajti "ni lahko darovati otroka Gospodu"; zahvalil se je tudi župniji, duhovnikom, profesorjem in prijateljem. Alessio je klican, da bo v prvi vrsti pričal o Kristusovi prisotnosti v svetu, je poudaril msgr. De Antoni. Veliko dela ga čaka v odnosih z ljudmi, ki tvegajo vse večjo poplitvitev; "prav celibat, če ga boš dobro živel, ti bo pomagal spoznati duše ljudi, ki jih boš srečeval." Srca ljudi so namreč pogosto "polna podr-tin"; ljudem moraš pomagati, je položil nadškof Alessiu na srce, "da bodo, skrito pod razvalinami, odkrili Božjo podobo". Diakon je klican, da sprejema bolnike, odrinjene in vsega potrebne, pa tudi, da vzgaja mlade rodove. Potrebno je, aa govori o vzajemnosti in solidarnosti, da išče stik in dialog z vsemi ljudmi dobre volje. Nadvse pomembno pa je, da se uresničuje ne kot posameznik, ampak kot živ član krščanske skupnosti, pokoren svojemu nadpastirju. Obred posvečenja se je nadaljeval v veliki zbranosti. Alessio je spremljal vsako izrečeno besedo z veliko resnostjo, kot bi jo hotel za vedno vtisniti v srce. Javno je izpovedal, da hoče sprejeti diakonsko službo, da jo hoče opravljati v ponižni ljubezni v pomoč duhovnikom in v napredek krščanskega ljudstva, da hoče vero oznanjati, da je pripravljen živeti v celibatu, da hoče v sebi ohraniti in krepiti duha molitve, da hoče vedno ravnati po Kristusovem zgledu. Kleče je nadškofu obljubil spoštovanje in pokorščino, leže pa je nato spremljal litanije svetnikov. Posvečenec je nato spet pokleknil pred nadškofa, ki mu je najprej molče položil roke na glavo, nato pa izrekel posvetil-no molitev v latinščini. Potem ko sta g. Lazar in msgr. Simčič pomagala Alessiu si obleči diakonska liturgična oblačila (štolo in dalmatiko), mu je msgr. De Antoni izročil evangeljsko knjigo, nato pa ga krepko očetovsko objel. Evharistično slavje je olepšalo izbrano petje mešanega zbora, ki ga je na koru vodil Mirko Ferlan; kot solist je darovanjski spev odpel Manuel Pintar. Po maši se je veselo praznovanje, ki so ga priredili velikodušni vaščani,, nadaljevalo v prostorih Sedejevega doma. Danijel Devetak NOVI 15. decembra 2005 GLAS Obvestila V nedeljo, 18. t.m., bo v Štandrežu Dan miru in prijateljstva, ki ga prireja rajonski svet v sodelovanju z osnovno šolo F. Erjavec, vrtcem, župnijo in štandreškimi društvi. Program se bo začel ob 15. uri v domači cerkvi z nastopom šolskih otrok in domačih zborov. V nedeljo, 18. t.m., bo v Rupi sklep praznovanj ob 50-letnici župnije Rupa-Peč. Ob 9.30 bo v domači cerkvi slovesna sv. maša v čast sv. Luciji z darovanjem, mimohodom okrog oltarja. Pel bo MePZ Rupa-Peč. Ob 15. uri bodo večernice, nagovor in koncert MePZ Rupa-Peč ter MoPZ Mirko Filej. Sledila bo družabnost. Prisrčno vabljeni! Kulturni center Lojze Bratuž iz Gorice pripravlja za mesec februar 2006 razstavo o priljubljenem umetniku Maksimu Gaspariju. Pod naslovom Naš svet v upodobitvah Maksima Gasparija bo predstavljena zbirka 395 razglednic in ilustriranega tiska. Obenem Kulturni center želi razstavo obogatiti z umetniškimi deli, ki so v zasebni lasti v našem prostoru. Vse lastnike Gasparijevih del, ki so pripravljeni posoditi dela za razstavo pa naprošamo, da nas pokličejo na tel. 0039 0481531445. Darovi Za cerkev na Vrhu: N.N. 150,00 in za reveže 110,00 evrov. Za lačne otroke: Rudolf Malič 50,00; N.N. s Peči 150,00; N.N. iz Rupe v spomin na Poldota 50,00 evrov. Za cerkev na Peči: N.N. 50,00; svaka in svakinje Leopolda Ožbota 40,00 ter za pevski zbor Rupa-Peč 40,00 evrov. Za vzdrževanje spomenika padlim v Rupi: N.N. 30,00 evrov. Učno in neučno osebje vrtca in osnovne šole iz Romjana daruje 200,00 evrov društvu Tržič v spomin na prezgodaj preminulo predsednico Bernardko Radetič. Voščila ŽPS in ŽGS Rupe/Peči in Gabrij/Vrha sv. Mihaela želi vsem rojakom, zlasti faranom, na prvem mestu bolnikom in kakorkoli trpečim, vse božične in novoletne milosti v zdravju in veselju! RADIO SPAZIO 103 Slovenske oddaje (od 16.12. do 22.12.2005) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored: Petek, 16. decembra (v studiu Andrej Baucon): V diskoteki 103 z Andrejem: domače viže, zanimivosti in obvestila. - Iz krščanskega sveta. Ponedeljek, 19. decembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: moderna glasba, zanimivosti in obvestila. Torek, 20. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... : Matjažem. (v studiu Danilo Cotar): Pogled v dušo in svet: Čas pričakovanja. - Izbor melodij. Četrtek, 22. decembra: zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2. glasbena oddaja z Matjs Sreda, 21. decembra o PROSVETNO DRUŠTVO RUPA-PEC prireja KONCERT CERKVENIH PESMI ob sklepu praznovanj 50-letnice župnije v cerkvi sv. Marka v Rupi Nedelja, 18. decembra 2005, ob 15. uri Nastopila bosta MoPZ Mirko Filej in MePZ Rupa-Peč POD POKROVITELJSTVOM ZVEZE SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE Božični koncert v Pevmi V gosteh Akademski pevski zbor iz Maribora SKD Hrast v sodelovanju s KD Sabotin, z rajonskim svetom Pevma-Oslavje-Štmaver in z župnijsko skupnostjo Pevma-Štmaver prireja božični koncert, ki ga bosta oblikovala Akademski pevski zbor iz Maribora pod vodstvom Zsuzse Budavari - Novak in MePZ Hrast pod taktirko Hi-larija Lavrenčiča. Božični koncert bo ob 30-letnici smrti slikarja Toneta Kralja potekal v cerkvi sv. Ane v Pevmi v četrtek, 22. decembra, ob 20.30. Zbor iz Maribora bo svoj pro- gram predstavil v dveh sklopih. Najprej bo zapel nekaj božičnih motivov tujih skladateljev: A Hymn to the Virgin Benjamina Brittena, Greato-rexovo Hitite kristjani, Keouto-richevo Ring Christmas bells. Prvi del se bo sklenil s Prošnjo Damijana Močnika. Drugi del koncerta bo s sporedom domačih božičnih pesmi oblikoval MePZ Hrast. Sklepni del bo ponovno pripadel gostom iz Maribora, ki bodo predstavili še izsek iz slovenske božične zakladnice. Ob smrti župnika FRANCA ŠVARE se svojci iskreno zahvaljujejo za udeležbo pri pogrebu, zlasti g. nadškofu, duhovnikom, pevskemu zboru in vsem, ki so počastili njegov spomin. Nabrežina, 9. decembra 2005 Župnijska cerkev v Štandrežu Poklon Tonetu Kralju v besedi in glasbi Dne 29. novembra 2005 so se v župnijski cerkvi v Štandrežu spomnili slikarja Toneta Kralja ob 30 -letnci njegove smrti. Kakor je znano, je umetnik poslikal štan-dreško cerkev v šestdesetih letih preteklega stoletja. Cerkev je bila torej zelo primeren prostor za spominsko prireditev, ki je potekala v organizaciji Zveze slovenske katoliške prosvete, Župnije sv. Andreja in Prosvetnega društva Štandrež prav na predvečer svetnikovega praznika. Najprej je o slikarju govorila umetnostna zgodovinarka Vere-na Koršič Zorn. Njen tehtni govor objavljamo v celoti. Drugi del večera je obsegal koncert baročnega dua, ki ga sestavljata Franc Kosem (trobenta) in Mario Perestegi (orgle). Prvi je študiral na ljubljanski Akademiji za glasbo in tam nadaljuje podiplomski študij pod mentorstvom Antona Grčarja. Svoje znanje je izpopolnjeval v Evropi in ZDA, od 2004 je solist trobentač pri Orkestru Slovenske filharmonije, nastopa pa tudi kot komorni glasbenik in solist. Orglar Mario Perestegi prihaja iz Zagreba, kjer je diplomiral pri Andjelku Klobučarju, podiplomski študij pa je zaključil v Ljubljani pod mentorstvom Huberta Berganta. Izpopolnjeval se je v Parizu, veliko koncertiral v Evropi in v Avstraliji. Je docent na 7\Kaueimji za giasDO v i.juDijam. Spored je obsegal skladbe Martinija, Handla, Clerambaulta, Hovhenssa, Stanleya, Bacha in Clarkeja. V dodatku smo slišali še začetek znanega Te Deuma M. A. Charpentiera. Igranje obeh mojstrov je poslušalce navdušilo in je dalo primeren poudarek spominski priložnosti. Troben-tarski solo je ob orgelski spremljavi v prostorni in akustični cerkvi izzvenel jasno in mogočno. Tudi sama orgelska igra je bila čista, dognana in obogatena s primerno registracijo. Oba izvajalca je publika nagradila s toplimi aplavzi. AB Tone Kralj je eden največjih in najbolj izvirnih biserov slovenske umetnostne zakladnice in izrazita umetniška osebnost v širšem evropskem kulturnem prostoru. Tega bi se morali toliko bolj zavedati, kolikor bolj se njegova petinsedemdesetletna zemeljska pot umika v mrak zgodovine in zob časa pospešeno uresničuje svoje razdiralno delo na njegovih umetninah. Letos, 23. avgusta, je poteklo stopet let od njegovega rojstva leta 1900 v Zagorici pri Do-brepoljah na Dolenjskem., 9. septembra pa smo se spominjali tridesetletnice smrti, ki mu je v Ljubljani leta 1975 pretrgala življenjsko nit. Tone Kralj sodi v številčno skromnejšo skupino slovenskih umetnikov, ki so v ekspresionizmu začutili duhovno globino, s katero so povsem zadostili svojim umetniškim hotenjem. Prvine ekspresionizma so umetnika spodbujale še dolgo po tem, ko je ekspresionistična smer zbledela ob nastajanju novih umetniških slogov. Prav človek, ki je s svojo kompleksnostjo v največji meri hranil in spodbujal ekspresionistično umetnost, je ostal tudi kasneje os Kraljevega zanimanja: človek v vertikalni in horizontalni razsežnosti. In prav zaradi tega bo Kraljeva umetnost tudi v prihodnje ohranila izpovedno moč in vrednost ne glede na specifično časovno obdobje, v Katerem je nastai njen najvecji zalogaj. Naš današnji namen ni naštevati in vrednotiti raznolik in izredno obsežen Kraljev umetniški opus, ki sega od plastike do tabelnih slik in stenskih poslikav, od grafike v različnih tehnikah do stavbnih načrtov, oblikovanja in ilustracij; o tem je bilo že veliko izrečenega in napisanega. Radi bi pa opomnili na nekaj, kar nujno izhaja iz Kraljeve zapuščine: kaj in kako s to dediščino? Kaj? Kaj naj naredimo z izzivi njegovega umetniškega čreda? Vsa Kraljeva duhovna oporoka je v njegovih delih, pri nas na Primorskem še najbolj prisotna in vidna v monumentalnih cerkvenih stenskih poslikavah, ki jim ne najdemo primerjave ne pri zahodnih ne pri severnih sosedih. Čeprav Dolenjec po rodu, se je Kralj zapisal Primorski in z njeno povezal tudi lastno usodo. Prav na Primorskem je dobil prvo potrdilo svojega, za tisti čas nenavad- nega in izzivalnega sloga, ki se je porodil v sredn jeevropskem prostoru, v nemškem svetu, iz slutnje nedoločene, a preteče katastrofe, iz nelagodja, ki je takrat začelo prevzemati široke plasti ljudskih množic zaradi negotovih političnih in socialnih razmer, pa tu zaradi moralnih zdrsov in opuščanja etičnih vrednot, ki so klicali po novi duhovni podobi v kulturi in umetnosti. Ves ta nemir in iskanje rešitev je Kralj nosil v sebi že od prvih javnih nastopov v začetku I W:-s" Prof. Verena Korsic Zorn (foto DP) dvajsetih let prejšnjega stoletja. Kaj hitro se je namreč rešil praške likovne akademije in svojo umetnost raje razvijal na podlagi temeljite klasične izobrazbe, pridobljene na sloviti gimnaziji v Škofosih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, na umetniških izkušnjah ob sodelovanju z bratom Francetom, prav tako slikarjem in kiparjem, predvsem pa s smotrnim izkoriščanjem lastnega izjemnega talenta. Strahovi, skrbi, temne slutnje, trpljenje so umetnika že od mladosti - verjetno tudi kot posledica vojnih izkušenj v avstro - ogrski vojski na Piavi - globoko pretresali, tako da je svoje korake uravnal s trpečim človekom in mu sledil v urah preizkušenj in brezizhodnosti. Najprej je to počel nekoliko abstraktno, sledeč tudi splošnemu sočasnemu razpoloženju, kasneje pa v konkretnih situacijah, ki jih je tudi sam doživljal. Pri tem smo že v obdobju pred drugo svetovno vojno, ko smo Slovenci, posebno Primorci, začeli svojo nepopisno kalvarijo, fizično, predvsem pa duševno in duhovno. Že s svojo prvo poslikavo cerkve sv. Helene na Premu je Kralj osvojil srca in požel odobravanje številnih slovenskih duhovnikov in izobražencev, ki so si prizadevali, da bi se slovenska cerkvena umetnost rešila vezi utrujajočega epigonstva 19. stoletja in se spet dvignila na raven, ki jo je dosegla v obdobju gotike. Že kmalu zatem pa se je hvalevredni prenovi cerkvenega slikarstva pridmžila še druga zasluga. Kraljev čopič je s slikano besedo nadomestil slovensko govorico, ki so jo fašistični obje-stneži izganjali tudi iz cerkve. Začela se je njegova slikarska odisejada, večkrat s političnimi vohljači za petami, po primorskih krajih od Avbra do Trente, od Sv. Višarij do Katinare. Svojo vraščenost v primorsko okolje in doživljanje teptanja najintim- ____________ nejših človekovih svetinj, kot sta materin jezik in kultura, je Kralj izpovedal s skrbno zbrano ikonografijo: Beg v Egipt, Kristusov pasijon, preganjanje prvih kristjanov, mučenje prvih kristjanov, prizore namreč, v katerih je umetnik zaznal analogijo z usodo slovenskih ljudi v naših krajih. V te prizore je spretno vpletal skrito barvno in vsebinsko simboliko, v kateri si je rad privoščil politične oblastnike, kar je spodbudno vplivalo na narodno zavest teptanega slovenskega človeka. Umetnik je želel ljudem ponuditi tudi močne oprimke, ki bi jim pomagali zdržati v najhujših pritiskih: to rešilno moč je zaznal v naših duhovnih velikanih, ki jih je enakovredno z ostalo tematiko uvrščal v program poslikav: sveta brata Cirila in Metoda, Ireneja Baraga, Antona Martina Slomška. Zadnja dva je v svoji preroški viziji že postavil med srečne svetniške osebnosti, saj je v njih videl poosebljeno krščansko ljubezen in resnično spoštovanje človeka v vseh njegovih razsežnostih, ki mu po božjem pravu pripadajo jezik, kultura in ostale vrednote naroda, v katerem je rojen. Prav zato Kraljeve poslikave lahko beremo kot zgodovinske utrinke temnega, preizkušenj in stisk polnega obdobja, ki bi moralo nas vse, predvsem pa mladi rod vedno znova spominjati na get-semani in golgoto naših prednikov, da bi spoštovanje do tega trpljenja spodbudilo ljubezen ih spoštovanje do lastnega jezika ih kulture, ki ju dandanes vimenu globalizacije in že kar planetarne brezbrižnosti vse bolj zanemarjamo. /stran 1$ Skupne čezmejne pobude Sodelovanje naj se krepi V sredo, 7. decembra, je na sedežu rajonskega sveta Svete gore - Placute potekala neformalna seja sveta skupno s Krajevno skupnostjo iz Solkana. Pobuda, za katero skrbita predstavnika Slovenske skupnosti v tem mestnem okrožju, je tudi priložnost, ob kateri odbora obračunata z opravljenim delom ob iztekajočem se letu. Po zgledu svetogorske četrti, ki je že vrsto let pobratena s sosednjo krajevno skupnostjo, je podobno sodelovanje v letošnjem letu formaliziral tudi rajonski svet iz Pevme-Oslavja in Štmavra. Njegov predsednik Lovrenc Perso-glia, ki je bil tudi prisoten na srečanju, je v svojem pozdravu spomnil na skupne pobude, ki jih bodo skupaj s Solkanci izpeljali v božičnem času, in na bo- doče načrte, za katere se bomo vsi trudili s skupnimi močmi. Svoj pozdrav je prinesel tudi predsednik rajonskega sveta iz Stražic, ki prav tako zelo rad priskoči k organiziciji skupnih pobud. Tako je zadnja leta pristopil k pripravi spomladanskega Pohoda Treh mostov, za katerega skrbijo izmenoma rajonski sveti Pevme, Svete Gore in Solkana, naslednjo pomlad pa bodo prvič na vrsti prijatelji iz Stražic. Odborniki iz Solkana so v zvezi s tem spomnili tudi, da bo drugo leto 100. obletnica Solkanskega mostu, kar bo lahko lepa priložnost za dodatne pobude. Pri sproščenem omizju so se svetovalci pogovarjali o delu, ki ga imajo v svojih okoliših. Gostitelja Miloš Čotar in Niko Klanjšček sta pri tem opazila, da je potekalo le- tošnje srečanje v veliko bolj sproščenem vzdušju kot prejšnja leta. Marsikateri svetovalec je izrazil željo, da bi sodelovanje okrepili in da ne bi bilo osnovano samo na prazničnih in rekreacijskih pobudah, marveč tudi na skupnem obravnavanju lokalnega upravljanja, saj je treba Goriško obravnavati kot skupen prostor. Nezaslišano bi bilo namreč, da se npr. v razdalji nekaj stotin metrov popolnoma raz- likujejo prostorske namembno-sti: tukaj gradbene, tam industrij' ske ali obratno. Svetovalca SSk jemljeta z veseljem na znanje to "novo" odprtost nekaterih italijanskih kolegov; ob tej priložnosti sta tudi slišala, da si marsikdo povsem dobro pomaga s slovenščino, tudi med tistimi, ki sedijo v strankah, ki vodijo neprikrito protislovensko gonjo, kar pa nedvomno povzroča grenkobo v srcu. (itiifeiii Goriška MALA CECILIJANKA i Revija otroških in mladinskih zborov Nežne otroške strune so zazvenele Da nastopi otrok prikličejo v naše dvorane največ občinstva, je potrdila množična udeležba gledalcev na letošnji, 35. izvedbi Male Cecilijanke, revije otroških in mladinskih zborov, ki je v organizaciji Združenja cerkvenih pevskih zborov potekala v Kulturnem centru Lojze Bratuž v dveh prazničnih dneh, na Brezmadežno, v četrtek, 8., in v nedeljo, 11. t.m. Tudi letos se je nanjo prijavilo šestnajst zborov iz bližnjih krajev Goriške in Tržaške, zato je bila dvodelnost revije nujno potrebna. Nekateri zbori so se številčno okrepili, mnogi so pridobili zelo majhne člane, ki že kažejo veliko navdušenja do petja, h kateremu jih spodbujajo pevovodje, večinoma mlada dekleta, nekdanje gojenke SCGV E. Komel, ki je s svojo glasbeno vzgojno ponudbo ustvaril pester spekter novih zavzetih pedagoginj. Mlade sile so osvežile repertoarne izbire in pri vseh je opazno stremljenje po nenehnem izboljševanju bodisi pri jasni izreki besedila kot pri samem glasbenem izvajanju. Te mlade navdušenke opravljajo res hvalevredno delo, saj so otroški zbori naravno in dragoceno zaledje naših zborov. Brez mladih prilivov zborovske skupine začnejo hirati. Prvi del letošnje Male Cecilijanke se je začel v četrtek popoldne z nagovorom Martine Valentinčič. V jedrnate misli je mlada študentka strnila utrinke s svojih zborovskih nastopov iz otroških dni in poudarila neizpodbitno dejstvo, da Slovenci smo radi peli in to še počenjamo ob vsaki priložnosti. Zato je prav, da se s pesmijo, tudi cerkveno in narodno, pobliže srečujejo že otroci in tako spoznajo njeno neprecenljivo vrednost. Prav to je primarna naloga sandra Schettino, Neva Klanjšček); OPZ in Mladinski zbor SKPD F. B. Sedej (Eliana Humar, Martina Valentinčič). Nedeljsko popoldne je uvedel Paolo Posillipo, član MePZ L. Bratuž. Iz svojih izkušenj je nanizal nekaj tehtnih in prisrčnih besed o pomenu petja že v ro- pevovodij, ki jim starši zaupajo otroke in jim požrtvovalno pomagajo pri tem nelahkem delu. Po besednem uvodu je na odru zakraljevalo petje. Ob napovedovanju Costanze Frandolic se je zvrstilo osem zborčkov: OPZ OŠ F. Erjavec Štandrež pod vodstvom Martine Hlede in klavirski spremljavi Damijane Čevdek Jug, ki sta pripravili tudi OPZ Plešivo; Začetniški OPZ iz Doberdoba (vodila Mateja Černič, spremljali, na klavir Sara Devetak, pevci pa z orff instrumenti); OPZ Štmaver (Nadja Kovic, Martina Valentinčič); OPZ Vrh sv. Mihaela (vodili Tatjana in Sara Devetak, ki je tudi spremljala na klavir, solistka Karen Uljan, flavtistka Tjaša Devetak); OPZ Rupa - Peč (Tanja Kovic, Martina Valentinčič); OPZ Štandrež (Ales- snih letih. Petje namreč otroka vsestransko vzgaja in navaja k drugačnemu dojemanju glasbe. Glasbena umetnost nas navdaja z veseljem nad življenjem samim, če se ji približamo z razumom, dušo in seveda srcem. Za dosego zastavljenih ciljev so potrebni rednost na vajah, skupni napor in vztrajnost. Pomembni pa so tudi medsebojni srčni odnosi, da se plemenita čustva dotaknejo poslušalcev. Po kratkih napovedih, ki jih je prebirala Mirjam Špacapan, so se predstavili NSŠ I. Trinko (vodil prof. Stefano Job, spremljali dijaki Sara Passoni, Veronika Srebrnič, Marta Carlesso, Kevin Zuttioni, Valentina Nanut); OPZ Ladjica (vodila Olga Tavčar, na klavir spremljala Damijana Čevdek Jug); Mladinska vokalna skupina Vrh sv. Mihaela (Marja Feinig, Sara Devetak); OPZ Kraški cvet (sestra Karmen Koren, Alenka Cergol); OPZ Kremenjak (Ivana Sullini, na prečni flavti spremljali Poljanka Doljak in Manja Košuta); OPZ Veseljaki iz Doberdoba (Zulejka Devetak, Beatrice Zonta); OPZ Kapela (Herman Ličen, Terezija Paljk) iz Nove Gorice, ki je kot letošnji edini gost iz Slovenije drugič nastopil na Mali Cecilijanki, in MPZ E. Komel Gorica (Damijana Čevdek Jug, Neva Klanjšček), ki je z dodatkom kar v najlepšem vzdušju sklenil letošnjo revijo. Vsak zbor je zapel tri pesmi na besedila priljubljenih domačih avtorjev (L. Šorli, B. Menart, S. Vilar, F. Albreht, J. Bitenc...) in znanih skladateljev (L. Slak, B. Grabnar, L. Kupper, N. Duh, U. Vrabec...). Nekateri so segli tudi po zahtevnejših skladbah tujih avtorjev. Slišalo se je nekaj narodnih in več nabožnih pesmi. Pevovodjem sta Sara in Samuel Devetak izročila spominski dar ZCPZ, in sicer pesmarico Rastemo s pesmijo, pesem pa z nami češkega skladatelja Petra Ebna in zgoščenko Pesem je naše veselje, ki je izšla ob 30-letnici otroškega in mladinskega zbora iz Števerjana. Prvi del je posnel slovenski program deželnega sedeža RAI Nedeljski spored Male Cecilijanke je spremljala tudi Mara Černič, goriška občinska odbornica za čezmejna sodelovanja. Iva Koršič Miklavževanje v KCLB Najmlajši igralci 0dra90 se preobrazili v nebeščane ki jo je napisala goriška avtorica Zora Piščanc. V nebesih je vse živo, saj se nežni krilatci, pa tudi nagajivi, črni Marko Černič, ki mu je zelo pri srcu, da bi polno zaživel Mladinski odsek 0dra90. Sam je tudi spretno priredil za kvartet trobil Bachov kanon za orgle. V živo so ga izvajali Damijan Klanjšček Tudi na letošnjem popotovanju po zemlji je sv. Miklavž zaustavil svoj korak v Kulturnem centru Lojze Bratuž in s svojo dobrohotno roko podelil kopico lepih daril otrokom, ki so ga pričakali v dvorani. V slovenščini in italijanščini jim je povedal, da se zelo veseli srečanja z njimi, ker kljub obilici dobrot, ki jih uživajo med celim letom, tako željno pričakujejo njegova darila. Pri tem je pohvalil starše, da znajo svojim malčkom še posredovati take drobne, a pomembne vrednote. Obdaril je seveda vse, od prav majhnih otrok v naročjih mamic do večjih korenjakov, ki so mu pogumno zmolili najbolj priljubljeno molitev Sveti angel, mu kaj zrecitirali ali celo zapeli. Ob koncu pa je na njegovo spodbudo vsa dvorana odpela Sveto noč. Preden se je belobradi dobrotnik s svojo škofovsko palico pojavil v dvorani, so si mali gledalci in njihovi odrasli spremljevalci ogledali igrico Sveti Miklavž v Gorici,