Poročilo gospodarja
•'•^ (Poroča prof. France Planina)
Članom Muzejskega društva so znane
selitve našega muzeja. Ko so bile zbirke
po koncu druge svetovne vojne razmetane
po klopeh in oltarjih kapucinske cerkve
in smo bili v zadregi, kam naj jih namestimo,
so nam pogledi prvič uhajali na
loški grad, kjer je bila tisti čas nastanjena
bolnišnica za vojne ujetnike. To so
bile tihe želje, o katerih pa nismo mogli
upati, da se bodo kdaj uresničile. Vendar
smo na sejah večkrat govorili, da bi bil
grad najprikladnejši za muzej. K sreči so
tudi politični delavci naše občine kmalu
uvideli, da bi bil muzej najprikladnejša
ustanova za grad.
Občina je po osvoboditvi prevzemala
vedno več nalog, poleg politično-upravnih
gospodarske in kulturne. Ljudski odbori
so postali varuhi vrednot in pospeševalci
kulture. V mnogih krajih so uradno ustanovili
muzej, da so izpolnili tudi ta del
svoje dolžnosti. V Loki pa se je že krepko
uveljavljalo Muzejsko društvo in imelo
dobro oporo v ljudstvu samem. Občinski
ljudski odbor ga je zato kar pritegnil kot
svojega sodelavca na prosvetnem področju.
Tako se mu ni bilo treba ukvarjati
s tem, da bi šele iskal muzejske delavce
in jih spodbujal k delu. Moral je pa seveda
prevzeti skrb za materialne potrebe
muzeja, med drugim tudi skrb za primerne
prostore. Ko je najel domala ves
puštalski grad, smo lahko znatno razširili
razstavne zbirke in je loški muzej dobival
vedno večji sloves tudi med obiskovalci iz
drugih krajev. Misel, da bi bilo za muzej
in za mesto prav, če bi ga namestili na
loškem gradu, s tem ni bila pokopana ne
pri odboru Muzejskega društva ne pri
predstavnikih ObLO. Ko je prenehala
bolnišnica za vojne ujetnike, se naša misel
še ni uresničila. Ko pa je z 31. decembrom
1958 bil razpuščen kazensko-poboljševalni
zavod, je dolgoletna želja postala
dejstvo.
Odbor je že vnaprej pripravil načrt za
preselitev in za novo ureditev zbirk. Takoj
po novem letu 1959 smo začeli s selitvijo.
Razstavne zbirke smo prepeljali v
nekaj dneh, predmete iz skladišč, delavnice
in pisarne pa čez nekaj tednov. Večinoma
smo jih spravili takoj po sobah,
kakor je bilo predvideno po načrtu. A vse
prostore je bilo treba še preurediti, zamenjati
vrata, prebiti nova in zazidati prejšnja,
urediti električno napeljavo, preurediti
dohode na vrt, na dvorišče in na
hodnike, prenoviti tla, preslikati zidove,
.nabaviti tekače, izboljšati vitrine, razkužiti
in popraviti razstavne predmete in
drugo. Muzejska uprava in društvo sta si
prizadevala, da bi s čim manjšimi stroški
čim bolje in čim lepše opremila nove prostore.
Kljub temu je moral ObLO žrtvovati
precejšnja sredstva za grad in muzej.
Društvo upa, da niti ObLO niti prebivalstvo
občine ne šteje teh izdatkov za
zapravljene. Saj je grad s tem ohranjen
kot zgodovinski spomenik in je dobil tisto
kulturno funkcijo, ki je z njim najbolj v
soglasju. Iz izjav obiskovalcev je videti,
da bosta grad in muzej postala simbol
našega mesta in bo Loka prav po njiju
znana sirom po Sloveniji in Jugoslaviji,
kakor je na primer Kropa znana po svojem
umetnem kovaštvu. Razstavne zbirke
niso sedaj samo bolje in pregledneje urejene,
ampak so tudi pomnožene z mnogimi
eksponati, ki jih v Puštalu še ni
bilo.
Pri izdelavi načrta za razstavne zbirke
smo vzeli v poštev časovni in vsebinski
moment. Skušali smo prikazati naravne
značilnosti loškega ozemlja in socialni ter
kulturni razvoj ljudstva in njegovega
udejstvovanja. Osnovna misel našega muzeja
naj bi bila: delovni človek na loškem
ozemlju se je skozi stoletja upiral pritisku
tuje gosposke in delal za napredek na
vseh področjih življenja, političnem, socialnem,
gospodarskem in prosvetnem.
Od prikaza loškega ozemlja in njegovega
fevdalnega središča ter nekaterih
značilnosti narave si sledijo zbirke, ki
upoštevajo razvoj človeške družbe od
predzgodovinske dobe do časov narodnoosvobodilnega
gibanja. V'11 od 14 razstavnih
sob, 1 dvorani in 2 hodnikih so
razporejeni predmeti, ki pričajo o življenju
človeka na loškem ozemlju od
predslovenskih časov skozi stoletja fevdalnega
gospostva do borbene okupacijske
dobe. Prepričan sem, da naše zbirke
in njihov pomen vsi poznate. Zato ne bom
govoril o njihovi sedanji ureditvi, ampak
se bom dotaknil načrtov za njihovo nadaljuje
izpopolnjevanje in preurejanje.
235
Loško ozemlje, njegova kameninska
zgradba in površinske oblike so še jako
skromno predstavljene. Treba bo dodajati
značilne slike pokrajin in krajev ter nazorneje
prikazati razvoj in sestavo ozemlja
z geološko, petrografsko in morfološko
karto ter ustreznimi slikami in skicami,
kar pa seveda zahteva še podrobnega
študija. Poleg makete loškega graclu,
kakršen je bil pred predelavo, ko je imel
še stolp z ječami na sredini, so v prvi
sobi razstavljene še izkopanine s Kranceljna.
ki kažejo življenje posadke v tej
najstarejši utrdbi fevdalne oblasti. To so
razni predmeti iz srednjega veka. nekateri
med njimi zanimive redkosti. Obenem je
prikazano izkopavanje in podobni primeri
iz drugih dežel. Čeprav so bili železni
predmeti strokovno preparirani, jih
spet razjeda rja in bo treba najti uspešnejši
način, da se ohranijo.
Zelo pomanjkljiva je zbirka o živi naravi
loškega ozemlja, saj vsebuje le nekaj
živali, ki so bile slučajno pridobljene,
kakor je pač odločila lovska sreča nekaterih
prijateljev muzeja. V načrtu imamo,
da uredimo najvažnejše življenjske
združbe v dioramah. Prvo takšno združbo
ali viotop bomo priredili še letos, če ne
bo prevelikih zaprek z denarjem in gradivom.
Upodabljala bo življenje v našem
gozdu. Pri tem je najteže prikazati rastlinstvo,
saj se rastline ne dajo nagačiti,
ampak jih je treba izdelati ročno iz blaga
in papirja. Taka diorama za steklom napravi
zelo nazoren vtis, če je primerno
osvetljena in opremljena s slikanim
ozadjem. Posebno privlačna in poučna je
za šolsko mladino.
Najbolj pomanjkljiva je arheološka
zbirka, ki priča o naseljenosti ozemlja v
predzgodovinskih in rimskih časih. Glede
tega je loško ozemlje med najslabše preiskanimi.
Razen slučajnih najdb v Godeških
dobravah, v novem naselju pri
Starem dvoru in na kraju nekdanje loške
šole premore muzej le izkopanine iz lubniškega
Kevderca. Predmeti, ki jih je
ekipa SAZU lansko leto izkopala v Kevdercu.
nam bodo letos izročeni. V evidenci
pa imamo izkopavanja na Puštalu nad
Trnjem, v Godeških dobravah, pri Gorenji
vasi in pri Volaki. Ker je treba izkopavati
strokovno in vse najdbe temeljito
proučiti, da se pokažejo razmere iz preteklosti,
bo trajalo še več let. preden bodo
podani prvi rezultati o predzgodovini
loškega ozemlja. Nikjer .še nimamo sledov
slovenskih gradišč. Prehod po obeh dolinah
iz ravnine v gorovje je gotovo zahteval,
da so tudi prvi slovenski naseljenci
postavili tu nekje svojo utrjeno
postojanko. O tem seveda ne moremo delati
načrtov, kot ne vemo, ali se bo kaj
našlo. Nujno pa bo treba prikazati potek
slovenske in poznejše nemške naselitve.
To nam ne bo težko, saj je naš predsednik
natančno obdelal kolonizacijo Poljanske
in Selške doline ter Sorskega polja, torej
celotnega loškega ozendja.
Naslednja grajska soba opozarja na
fevdalne postojanke in njihove gospodarje,
med katere so se povzpeli celo
nekateri trgovci domačini, kakor kažeta
primera Oblakov v Puštalu in Demšarjev
v Stari Loki. Tu bo treba razstaviti dokumente
o bremenih, ki jih je loška fevdalna
gosposka nalagala podložniku. V sobi
gradov ali v sosednji sobi loškega mesta
bi bilo treba predstaviti ne le fevdalne
gospodarje, ampak tudi njihove uradnike,
ki so v njihovem imenu določali usodo
prebivalstvu loškega ozemlja. V sobi mesta
Loke bo treba dokumentirati mestno
upravo in njen razvoj, širjenje mestnega
vpliva na okolico in postopno večanje
loške občine v zadnjem času. Prav bi bilo,
da bi posebej prikazali meščanski dom,
kakor je zgoraj predstavljen kmečki dom.
Pri tem bomo že spet zadeli na vprašanje
prostora in bomo morali z začudenjem
ugotoviti, da bo treba za muzej uporabiti
še druge prostore v gradu, čeprav je nekatere
odbornike spočetka skrbelo, ali
bomo imeli toliko razstavnega gradiva,
da bomo mogli napolniti sedaj razpoložljive
sobe. Enako se nam bo godilo, ko
bomo zbrali gradivo za prikaz kapitalistične
dobe in industrializacije Loke ter
splošnega gospodarskega napredka, v čemer
je sedaj v našem muzeju velika vrzel.
Za cehovsko zbirko ne moremo pričakovati
kakih novih pridobitev, pač pa bi
morali predstaviti kak prizor iz življenja
v cehovskih časih, kakor ga je n-. pr. literarno
naslikal pisatelj Tavčar v Visoški
kroniki. Ljubljana ima že več slikarskih
kompozicij, ki predstavljajo značilne prizore
iz slovenske zgodovine. Treba bo
vzpodbuditi kakega našega umetnika, da
se bo poglobil v dokumente loške zgodovine
in nam upodobil njene značilnosti.
Nadaljnji razvoj našega muzeja bo moral
prej ali slej zavzeti to smer, da bo
namesto predmetov samih prikazoval življenje
ob teh predmetih. To se bo moralo
zgoditi ne le z živalskimi in rastlinskimi
naravnimi združbami, ampak bo treba
tako predstaviti tudi družbeni razvoj
človeka.
Ko pregledamo zbirke v pritličju od
sobe loškega ozemlja do cehovske sobe.
se morda pri komu zbudi dvom, ali ni
preveč poudarjena povezanost loškega
236
ozemlja z Nemci. Nikakor ne smemo zatiskati
oči pred zgodovinsko resnico, «la
so tod nemški škofje izvajali oblast skozi
830 let in so velik del ozemlja naselili
z nemškimi naselniki. O tem mora muzej
podati zgodovinsko sliko. Močneje pa bi
morali poudariti dejstvo, da so na loškem
ozemlju prvotna slovenska naselja, kakor
n. pr. Stara Loka, Suha, Reteče itd. in so
se naši slovenski predniki narodnostno
tako močno uveljavljali, da se je ves nemški
živelj sčasoma pretopil v slovenskega
in se tod ni napravil nekak jezikovni otok
kot na Kočevskem, ampak se jezikovni
razvoj pozna samo v posebnem narečju
in v krajevnih, ledinskih in rodbinskih
imenih. Na ta način bo naš muzej dokaz
narodnostne premoči loškega delovnega
človeka.
Na spodnjem hodniku so sedaj tri
majhne, nedokončane zbirke: o šolstvu.
Narodni čitalnici in zbirka orožja. Vse tri
so potrebne izpopolnitve, da bo iz njih
razvidna popolnejša slika o razvoju šol
in družbenih organizacij. Za orožje smo
že pred časom naprosili strokovnjaka, da
ga bo pravilno poimenoval, pojasnil in
razvrstil po starosti.
Biv.ša kapela bo odslej služila za razstavo
baročne rezbarske umetnosti 17. stoletja.
Ker je bila umetnost tisti čas skoraj
povsem odvisna od cerkve in nimamo na
loškem ozemlju posvetnih izdelkov te
umetnosti, bo pač prikazana s cerkvenimi
predmeti, to je z dražgoškimi oltarji, ki
so po izjavah umetnostnih zgodovinarjev
najznačilnejši in najlepši primer v Sloveniji
in nazorno kažejo razvojne stopnje
te umetnosti. Republiški zavod za varstvo
spomenikov Slovenije prav sedaj opravlja
s svojimi strokovnjaki restavracijska dela
teh umetnin.
Med zbirkami v prvem nadstropju so
na prvem mestu postavljene zbirke loških
obrti. Zbrano je orodje in prikazan način
dela ter izdelki platnarjev, barvarjev, kovačev,
klobučarjev, glavnikarjev, lončarjev,
Sitarjev in čipkaric. Kadar bodo na
, razpolago sredstva, bo treba za neko od
teh obrti posneti in predstaviti popolno
delavnico, da bo vidno celotno okolje,
v katerem je loški obrtnik nekoč živel in
ročno ustvarjal svoje izdelke. V ta namen
bo potrebno v najkrajšem času napraviti
načrte nekaterih delavnic, kolikor
so še ohranjene, ali jih je še mogoče
ugotoviti po pripovedovanju starih mojstrov.
V zvezi s tem mora muzej poskrbeti,
da bo tovarna »Šešir« primerno uredila
zunanjost klobučarske trgovinice na
Lontrgu št. 5, ki so njen vhod pod nadstropnim
pomolom odkrili leta 1957 in je
edini primer trgovskih lokalov, kakršni
so bili v prejšnjih časih po mestu.
Kmečka soba je dobro predstavljena in
bo potrebna le manjših dopolnitev, od
črne kuhinje pa je prikazan le del pred
pečjo. Glede kmečkega stavbarstva nas
čaka naloga, da čimprej — dokler še ni
vse staro na terenu uničeno — posnamemo
pristne zunanjščine in notranjščine kmečkih
hiš po vsem loškem ozemlju z vsemi
značilnimi podrobnostmi. Zal nimamo več
našega spretnega sodelavca Gregorja
Kanklja, da bi nam še v maketah upodobil
najznačilnejše domačije iz obeh dolin.
Muzej mora budno paziti, da ne zamudi
trenutka, ko bodo začeli podirati
kako leseno hišo, in jo da v celoti prenesti
v Loko in postaviti med drevjem na
grajskem vrtu, kjer bi stala kakor v
svojem pravem okolju.
Glede visoške sobe se nam vsiljuje
vprašanje, ali je prav, da razstavljamo
vse kose oprave, čeprav vemo. da so nekateri
iz 18. stoletja in pristni, drugi pa
na novo izdelani leta 1903. K temu, da
obdržimo vse kose. nas opravičuje samo
to. ker jih je pisatelj Tavčar uporabljal
kot celoto v svojem dvorcu na Visokem.
Zaželeno bi bilo, da bi kopiji portretov
zadnjih Visočanov, ki visita nad posteljama,
zamenjali z originaloma, ki sta
Subičevo delo in sta v zasebni lasti v
Loki.
Zbirka o kulturnih delavcih z loškega
ozemlja je že precejšnja, vendar je še zelo
nepopolna in jo bo treba sproti dopolnjevati
s tem. da poiščemo razna njihova
knjižna dela in njihove slike, obenem pa
zbiramo življenjepisne podatke in jih objavljamo.
Tudi zbirka ljudske umetnosti
je zelo pestra in zelo nepopolna. Tu nas
čaka velika naloga: proučevati, od kod
in iz katerega časa izvirajo izdelki ljudskih
umetnikov in pregledati v.se ozemlje
ter sestaviti topografski seznam vseh zanimivih
etnografskih, umetniških in drugih
kulturnozgodovinskih predmetov ter
naravnih znamenitosti. Takšno evidentiranje
postaja nujna potreba, ker ljudje
v svoji nevednosti zametujejo in uničujejo
te predmete, obenem pa naše ozemlje
obiskujejo prekupčevalci z umetninami
in starinami, med njimi celo takšni, ki
jih odnašajo po naročilu kulturnih ustanov.
Verjetno, pridejo tu in tam takšni
predmeti tudi na »Odpad« in bi bilo
treba imeti o tem stalni pregled.
Pri mnogih zbirkah manjkajo zemljevidi,
s katerih bi bilo razvidno, kako je ta
ali oni predmet, ta ali oni pojav razširjen
po loškem ozemlju. Posebno potrebni so
zemljevidi v oddelku NOB, da bi prika-
237
zali, kako so se na naših tleh odigravali
razni pomembni dogodki med okupacijo
in narodnoosvobodilno borbo. Ta oddelek
bo zahteval še mnogo terenskega in arhivskega
proučevanja ter dopolnjevanja
gradiva, s čemer bo moral biti zadolžen
posebni kustos zgodovinar.
O delih naših slikarjev in kiparjev, ki
zavzemajo zgornji hodnik, o nameravani
ureditvi galerije in o občasnih razstavah
bo poročal ravnatelj muzeja.
Naš muzej je s preselitvijo na grad in
z novo ureditvijo tako napredoval, da postaja
glavna privlačnost našega mesta, ki
je že samo po sebi zelo zanimivo za vsakega
razgledanega človeka. Poleg mnogih
drugih zanimivosti se muzej posebno odlikuje
po treh zbirkah: cehovski, obrtni
in zbirki baročne umetnosti 17. stoletja,
ki bo v kratkem postavljena. Na teh področjih
in po lepoti kraja, kjer je nameščen,
se drugi slovenski muzeji težko
merijo z našim. Ne smemo pa se ustaviti
pri sedanjem stanju. Loški muzej mora
še bolj zaživeti in napredovati. Kakor ste
slišali, nam v ta namen ne manjka ne
načrtov in ne dobre volje za delo.
238