Posamezni Izvod 30 groše*, mesečna naročnina 1 gainj} GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Žene Slovenske Koroške! Z delom za razširjenje in okrepitev organizacije AFŽ podprimo borbo vsega koroškega ljudstva za priključitev k Titovi Jugoslaviji! LETNIK II. DUNAJ, V PETEK 7. III. 1947 ŠTEV. 13 (41) 8. marec mednarodni zenski praznik VSA JUGOSLAVIJA V BORBI ZA OSVOBODITEV SLOVENSKE KOROŠKE 8. marec je praznik vseh demokratičnih žena, združenih v borbi za pravično ureditev sveta, za trajen mir in za dostojno življenje delovnega človeka. Strašna vojna, ki še ni tako daleč za nami in katere posledice še dolgo ne bodo zaceljene, je še posebno opozorila žene vsega sveta, da nas usoda človeštva in bodočnost naših otrok kliče v veliko armado vseh tistih sil, ki se bore za pravičen mir in za to, da se strahote vojne nikdar več ne povrnejo. Dolgo časa so življenje žene oklepali okovi. Čeprav se je razvijal ves svet, je ostalo življenje žene še vedno vezano na zaostale predsodke in ji ni dajalo možnosti, da bi se dvigala in izobraževala, da bi postala v resnici enakopravna življenjska tovarišica možu. Žena je morala živeti v zaostalosti in brezpravnosti zato, da so lahko z življenji njenih otrok razpolagali drugi in da so se Hitler in podobni sovražniki človeštva igrali z njihovo usodo in z njihovo krvjo. Vojna je prinesla ženam neizmerno gorje in morje bolečin. V tistem trpljenju, ki smo ga delile s svojimi sinovi, brati in možmi, smo spoznale, kdo žene ves svet v pogubo. Spoznale smo, da je fašizem največji sovražnik človeštva in da se moramo tudi me boriti za njegovo popolno uničenje. Junaške vzglede so nam v tej borbi dale naše sovjetske sestre. Neustrašene borke, junakinje Rdeče armade in požrtvovalne žene na delu v zaledju so nam pokazale, kako je treba ljubili svojo domovino in kako je treba zanjo žrtvovati. Tudi jugoslovanske žene so v tej vojni izvršile velika dela in se mnogo naučile. Iz bolečine in trpljenja je zrasla nova podoba slovenske žene — antlfašistke. To je lik delovne, ponosne in požrtvovalne borke za pravice svojega naroda, za boljšo bodočnost svojih otrok. Danes uživajo žene nove Jugoslavije velike pridobitve osvobodilnega boja. Udeležujejo se vsega političnega gibanja in sodelujejo tudi na najbolj odgovornih mestih pri vodstvu svoje države. Njihove organizacije pa skrbijo še posebno za to, da se tudi zadnja preprosta žena vzgoji v napredno državljanko, ki se zaveda svojih Pravic in dolžnosti v svobodni državi. Tudi koroške žene se zavedamo velike odgovornosti, ki jo nosimo za obstanek svojega naroda. Po krivičnem plebiscitu, po katerem je Slov.enska Koroška pripadla k Avstriji, smo morale doživljati bridko bolečino, da so tuji oblastniki iz otrok naše Xrvi vzgajali Nemce. Doživljale smo grenkobo in ponižanje skupaj z njimi, ko so jih v šolah sramotili zaradi materinskega je-*lka in končno, ko so jih pošiljali umirat na vse strani sveta za zločinske Hitlerjeve Pustolovščine. Zalo smo se z vsem srcem oklenile Osvobodilne fronte, velikega osvobodilnega gibanja, ki so nam ga prinesli **aši partizani. Ni nas oplašilo fašistično dusilje. Zavedale smo se, da se borimo za svobodo, s tem, da podpiramo junaške par-bzane, pa četudi le s kosom kruha ali skodelico kave. Danes se še vedno nadaljuje naša borba *a popolno osvoboditev Slovenske Koroške. Se vedno je potrebno, da se borimo Proti vsem tistim, ki nam hočejo ukrasti Pašo pravico do svobode, ki nam ne pridajo, da je ta zemlja naša Se več ko 1000 'et. ^udi koroške žene — antifašistke— vi-' Vsi narodi Jugoslavije z veliko napetostjo in pazljivostjo spremljajo borbo našega ljudstva za svobodo Slovenske Koroške. Predsedstvo jugoslovanske zvezne vlade prejema neprenehoma veliko število brzojavk z zborovanj, ki sc jih udeležuje uelov- Sekretar lOOF Slovenije tov. M. Marinko no ljudstvo širom Jugoslavije, na katerih zahteva priključitev Slovenske Koroške k FLRJ. Rrzojavka protifašistk iz vasi La-čarka v Vojvodini se n. pr. glasi: »Svoji-vladi naročamo, da še nadalje vztraja v borbi za dokončno osvoboditev ljudstva Slovenske Koroške, ker je ljudstvo to res zaslužilo!« Povsod je na prvem mestu Slovenska Koroška. Naj bo v Bosni ali v Makedoniji.,v Srbiji ali na Hrvatskem. v Vojvodini ali Sloveniji, v Črni gori ali v Dalmaciji — nikjer ni sestanka ali zborovanja, kjer bi sc ne razpravljalo o‘borbi koroških Slovencev in o tem, kako bi to borbo še bolj podprli. Ni je tako oddaljene hribovske vasi v Jugoslaviji, da bi ne vedela, da je treba podpreti koroške Slovence. V velikih mestih, v trgih in po vseh vaseh prirejajo zborovanja, ki se jih udeležujejo velikanske množice. Te viharno zahtevajo priključitev Slovenske Koroške k FLRJ. Pevski zbor »Matija Verdnik«, ki je priredil več koncertov v Ljubljani, v Beogradu itr drugje, je doživljal na svoji poti pravo zmagoslavje. Vse jugoslovanske radijske postaje prinašajo v vseh oddajali poročila o borbi koroških Slovencev. Vsi listi prinašajo najnovejša poročila s Koroškega na prvih stra- dimo resnično in trajno svobodo svojih bodočih rodov edino v tem, da bo Slovenska Koroška priključena k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, da bomo koroški Slovenci v svoji lastni, močni in srečni državi združeni z vsemi jugoslovanskimi brati. Šele tako bo vsemu slovenskemu ljudstvu na Koroškem zagotovljen narodni obstoj in bomo tudi me, koroške žene doživele med sestrami, materami in ženami Titove Jugoslavije novo življenje. neh. Prirejajo sc razstave dokumentov o slovenskem značaju Koroške, na tisoče in tisoče brošur pa prikazuje vsem narodom Jugoslavije zgodovino junaške borbe koroških Slovencev za narodni obstoj in za združitev z Jugoslavijo. Kmetje in delavci, obrtniki in vajenci, trgovci, dijaki, žene in dekleta, učitelji in univerzitetni profesorji vsi spremljajo borbo koroških Slovencev, vsi enoglasno zahtevajo nepreklicno in dokončno osvobojenje. Jugoslovanski znanstveniki in učenjaki pišejo razprave o Koroški, stenski časopisi po tovarnah ali na univerzah so polni borbenega duha, ki pravi: Sveta pravica koroških Slovencev je, da postanejo svobodni in se združijo z nami. To ve pastir, ki pase svoje ovce v Črni g ori in ve zadnji šolar. Otroci-pionirji vsak dan poslušajo, kako sc še danes godi otrokom na Koroškem, ki nimajo niti svojih šol. Vsaka krivica, ki sc zgodi koroškim Slovencem, pride v svet in vsi listi pišejo o njej. Jugoslovanski borci, sc zgražajo nad usodo, ki je doletela njihove bojne tovariše-koroške partizane, katere sedaj zapostavljajo in preganjajo. Jugoslovanski pisatelji, pesniki in umetniki pozivajo ljudstvo s svojimi deh, naj z vsemi silami podpre borbo za osvoboditev koroških Slovencev, in vedno znova netijo v srcih ljudi silno ljubezen do zibelke slovenske državnosti — Slovenske Koroške. O tem nam zgovorno priča pesem, ki jo je »Slovenskemu vestniku« poslal največji slovenski živeči pesnik in ljudski poslanec Oton Župančič. Ta pesem, ki jo prinašamo, pove sama dovolj o neuklonljivi volji pesnika, da se Koroška priključi k Jugoslaviji, in priča obenem o nepremagljivi ljubezni, ki jo čuti pesnik in z njim ves slovenski narod in vsi jugoslovanski narodi do trpinčene, toda neukročene Slovenske Koroške. Jugoslovanski narodi so mnogo žrtvovali za vse človeštvo. Za to, da bi bilo človeštvo svobodno, so dali 1 milijon 7(X) tisoč človeških žrtev. Že sa- Oton Zupančič: Korotan v srcu Kadar se v srcu spomnim Korotana, odpre se mi globoka v prsih rana, iz nje pa pesem, jok v kletev vre, up in ljubezen, nikdar ni ugnana. Iz brezna mojih bolečin odmeva zvon gosposvetski, mračen zbor prepeva nekdanje zgodbe: rušijo se vrhi, vasi podirajo se v noč iz dneva. Od severa se divji roj za rojem usiplje in po ljudstvu pada mojem; kdo brani pravdo vdove in sirote? Kdo si je v svesli, da stoji na svojent? Zvrni se, gora, vnovič se pogrezni, mesto in grad in živo vse zavezni — skozi posipa in razvala plast mlad rod prebija v novi se ljubezni. Ob Dravi partizanska puška poči, in po grobovih davno spavajočl se dramijo: „Spet gre za staro pravdo! Pokonci! Z njimi! Zdaj se naj odločil'' Kdaj res ta dolga borba bo končana? •' Naj se mi nikdar ne zaceli rana, naj peče me, naj spati mi ne da — ne izpustim iz srca Korotana. me te žrtve popolnoma upravičujejo jugoslovanske narode, da zahtevajo tisto, kar je bil njihov cilj skozi tisočletje hudih bojev za narodno osvobo-jenjc in združitev v skupni državi. Jugoslovanski narodi se zavedajo, da je njihova zahteva po priključitvi Slovenske Koroške k Jugoslaviji prav tako zahteva koroških Slovencev. Izpolniti to zahtevo pomeni za ves svet ntč drugega kot oddolžiti se milijonom žrtev te osvobodilne vojne ter priznati resnično svobodo in enakost vsem narodom. Zato je jugoslovanska zahteva za priključitev Slovenske Koroške tako odločna in nepopustljiva, kajti teh milijon sedemstotisoč ljudi je padlo tudi za svobodo Slovenske Koroške. IIIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIHIIIIIHIlilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllH Resolucija G00F Slovenije o Slovenski Koroški Na mirovni konferenci se odločuje usoda enega dela slovenskega naroda, ki živi na Koroškem. Slovenski narod zahtev a združitev koroških Slovencev v skupno domovino, združeno Slovenijo, v okviru Federativne ljudske republike Jugoslavije. Za to svojo osnovno pravico, za svobodo in združitev sc je slovenski narod stoletja boril proti Habsburgom in proti germansk emu imperializmu, za to svojo elementarno pravico sc je slovenski narod z orožjem v roki boril 4 leta proti fašističnemu okupatorju. Zavezniki so izpolnitev teh osnovnih pravic obljubili narodom vsega sveta z objavo atlantskega dogovora. Glavni odbor OF obsoja avstrijsko in nacistično parolo ..nedeljive Koroške", ker je to stara teza nemških imperialistov, ker je bila to teza nemških fašistov. Avstrija nadaljuje s to parolo staro pangermansk o politiko proti slovanskim narodom pod krinko demokratičnosti. Avstrija zahteva še nadaljnje zasužnjenje koroških Slovencev, in to tista Avstrija, ki je bila za časa okupacije na slovenskih tleh izvrševalec fašistične iztrebitve slovenskega naroda. Slovenski narod zahteva in se bori za pravično rešitev koroškega vprašanja in zahteva, da se koroški Slovenci kot del na šega naroda priključijo Jugoslaviji in tako združijo z ostalim slovenskim narodom v skupno državo. Slovenski narod ne bo nikdar priznal kake druge rešitve. Le na tak način bo koroškim Slovencem zagotovljen njihov narodni obstoj ln popravljene stoletne krivice nasilne germ anizacije. GLAVNI OD BOR OSVOBODILNE FRONTE SLOVENIJE Sfran 2 Ljudstvo Slovenske Koroške se vztrajno bori za priključitev k Titovi Jugoslaviji VELIČASTNA MANIFESTACIJA V DOBRLI VASI V nedeljo, 2. marca je slovensko prebivalstvo iz St. Vida, Nagelč in Mokrij v svečani povorki peš in na vozovih otvorilo manifestacijo v Dobrli vasi. Na čelu povorke Je stopal partizan z veliko slovensko zastavo. Za njim je korakala dolga vrsta mož in žena, mladincev in mladink, med njimi mnogo bivših partizanov, trpinov iz koncentracijskih taborišč in izseljencev. Nešteto transparentov z napisi „2ivel maršal Tito", „Kjer so naše žrtve, tam so naše meje’’, „Hočemo k FLRJ" itd., ki so jih nosili v povorki, je izražalo voljo in zahteve slovenskega ljudstva. Borbena partizanska pesem pa je to odločnost še bolj poudarila. Majhna skupina bivših »Heimat - Hitler-jevcev”, združenih z SA-evci in SS-ovcem Kumrom v svoji sredi, je z zaletom v sprevod poskušala motiti manifestacijo. Izku-pili so jih krepko, nakar so izginili med hišami. To nesramno izzivanje so mirno opazovali avstrijski žandarji, ki jih je bilo polno na vseh oglih in cestah. Iz vseh strani je prihajalo slovensko ljudstvo v narodni dom v Dobrli vasi. V nabito polni dvorani je bila nato proslava, posvečena spominu kaplana Kuteja, ki so ga SS-ovci umorili v koncentracijskem taborišču v Dachauu, kot spomin na vse žrtve, ki so padle za osvoboditev Slovenske Koroške. Škocijanski in šentviški pevci so s pesmijo otvorili proslavo. Tovariš dr. Luka Sienčnik, podpredsednik POOF-a, je v svojem govoru prikazal lik resničnega ljud- skega duhovnika — kaplana Kuteja, ki se je boril in trpel skupno s svojim ljudstvom. Dal je svoje življenje za svobodo, gestapovski rablji so ga uničili v koncentracijskem taborišču Dachau kakor nešteto drugih sinov in hčera Slovenske Koroške. Danes izpolnjujemo oporoko teh žrtev, ki so padle za to, da bomo mi svobodni. Ne bomo dopustili, da bi nas še nadalje zatirali in z vedno večjo silo bomo nadaljevali boj za priključitev k FLRJ. Tov. Anica Prajnikova je nato recitirala pesem „Ta zemlja je naša", ki so jo zborovalci sprejeli z navdušenim odobravanjem. Po nastopu pevskega zbora je govoril tov. Rigl Miha, ki je poudaril, da je borba slovenskega ljudstva na Koroškem jamstvo, da bo Slovenska Koroška osvobojena. Skupno z vsem slovenskim narodom, tako kakor v najtežji dobi, bomo stopili na novo pot. Naš matični narod s silnim poletom gradi novo državo. Delovno ljudstvo je odpravilo izkoriščanje in izgrajuje svojo novo socialistično gospodarstvo. Po končanem govoru, ki so ga zborovalci prekinjali z navdušenim vzklikanjem, so bile sprejete resolucije predsedniku vlade FLRJ maršalu Titu, predsedniku LRS Mihi Marinku in zunanjemu ministru Sovjetske zveze Molotovu. Na koncu se je razvil iz narodnega doma na trg dolg sprevod ob prepevanju partizanskih pesmi. Med vzklikanjem maršalu Titu, Sovjetski zvezi, generalisimu Stalinu in koroškim partizanom so mladinci visoko nad ulico razobesili velik transpa- rent, okrašen z rdečimi peterokrakimi zvezdami in napisom „Mi hočemo k FLRJ!" Domači nacisti so od daleč in prikrito, s strahom v srcu opazovali borbeno razpoloženje ljudstva. Nato se je množica zopet vrnila v dvorano in jo napolnila do zadnjega kotička. Igralci iz St. Vida so uprizorili Borove »Raztrgance”. Svoje vloge so podali živo in doživeto. Prireditev so zaključili vsi s himno „Hej, Slovani”. Se pozno v noč je zvenela partizanska pesem. PROSLAVA MATIJE MAJARJA-ZILJ-SKEGA NA BRNCI Istega dne je bila na Brnci pri Pranger-ju proslava Matije Majarja-Ziijskega. Ljudstvo je pokazala za proslavo veliko zanimanje, dvorana je bila v soboto in nedeljo kljub na novo zapadlemu snegu nabito polna. Prireditev je otvoril mladinski mešani zbor z borbeno himno „Na juriš”. Sledil je govor majorja tov. Primožiča, ki je obrazložil pomen proslave in delo Matije Majarja-Ziijskega. Pojasnil je, kako današnji rod razume vseslovansko misel, katere glasnik je bil v svoji dobi Matija Majar-Ziljski. »Prišel je čas,” je dejal govornik, ko se uresničuje zamisel združitve in osvoboditve vseh še do danes zasužnjenih delov slovenskega naroda." Poslušalci so spremljali izvajanja govornika z navdušenim odobravanjem. Ob sklepu so bile sprejete resolucije maršalu Titu, zunanjemu ministru Sovjetske zveze Molotovu in zasedanju zunanjih ministrov v Moskvi. Prosvetni del proslave je izpolnila drama »Hlapec Jernej in njegova pravica”. Slovenski duhovniki na Koroškem za priključitev k FLRJ Spomenica duhovnikov Slovenske Koroške konferenci zunanjih ministrov v Moskvi Objavljamo v celoti spomenico, ki jo je doslej podpisalo nad 50 duhovnikov Slovenske Koroške in s tem brez pridržka manifestiralo svojo odločno voljo za priključitev k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji. Spomenica pravi: V času, ko se odloča usoda slovenskega naroda na Koroškem, čutijo podpisani duhovniki Slovenske Koroške potrebo in dolžnost, da na jasen način izjavijo: Soglašamo s spomenico FLR Jugoslavije, predloženo gg. zastopnikom zunanjih ministrov velesil v Londonu glede zahteve po priključitvi Slovenske Koroške k matičnemu narodu. Zato predlagamo visokemu zastopstvu velesil in vsej svobodoljubni svetovni javnosti svojo s krvjo padlih in umorjenih bratov in sester ojačeno prošnjo: Sklenile nas z matičnim narodom slovenskim v Jugoslaviji, ker nam Avstrija ni dala nikakih pogojev ne za kulturni in gospodarski razmah, niti ne za goli obstanek narodnega življenja, ki je naravni in nujni predpogoj vzgojnega in verskega delovanja. Zvesti izročilu katoliške cerkve in zglednemu trudu naših slavnih prvakov, kakor so škof Slomšek, Einspieler, Jarnik, Majar-Ziljski, Ražun, prošt Randl, dekan Limpel, dekan Sing.er, Poljanec, smo bili slovenski duhovniki na Koroškem vedno neustrašeni branitelji božjih in naravnih pravic; brezpravno in zatirano slovensko koroško ljudstvo je zrlo v nas svoje borce za narodni obstoj. Zato se je strupeno sovraštvo nemških nacionalistov zaganjalo posebno proti slovenskim duhovnikom, katerim so preganjanja in ječe vsakdanji kruh. V svetovni vojni 1914—1918 so bili mnogi v ječah, ker so simpatizirali z Entento, v kateri so gledali odrešiteljico izpod avstro-ogrskega jarma. Leta 1919 je zloglasna avstrijska milica Volkswehr pustošila slovenske domove in ropala ter skrunila cerkve, mnogi duhovniki pa so bili tedaj izpostavljeni strahovanju in celo krvavim izgredom; Za Slovence ponesrečeni plebiscit leta 1920 je pognal 30 duhovnikov iz domovine, da ne bi postali žrtev nemško-av-strijske nestrpnosti; našli so v Jugoslaviji zavetje. Leta 1921 je bil zahrbtno obstre- ljen dekan Limpel, zaradi česar je prerano umrl. Potem nas je vsa leta zagrizeno, naduto in pretkano zalezoval germanizatorič-ni Heimatdiehst in Schulverein Sudmark. Ko je z letom 1938 z nacional socializmom nemški šovinizem na avstrijskih tleh in v koroškem predelu prikipel do vrha, nas je bilo 62 slovenskih duhovnikov ali celih 90 odstotkov po ječah, izseljenih, v pregnanstvu, v koncentracijskih taboriščih. Na posledicah je umrlo 12 duhovnikov, 4 v koncentracijskih taboriščih. Tako je bilo naše število nasilno skrčeno. Ko so koroški partizani v junaških odredih Jugoslovanske armade začeli boj na samem ozemlju Reicha, je nacifašistična oblast iztaknila zveze partizanov z župnišči in sledila so nova preganjanja duhovnikov, njihovih pomočnikov in gospodinj, ki so deloma žrtvovale življenje. Vse te ogromne žrtve so bile doprineše-ne za človečansko načelo, da ima tudi slovenski narod na Koroškem naravno pravico do narodnega izživljanja, do vzgoje in izobrazbe v maternem jeziku in božjo pravico do verskega pouka in bogoslužja v svojem narodnem idiomu. Ker se ta načela niso upoštevala, so se slovenski duhovniki na Koroškem že od nekdaj borili skupno z ljudstvom za pravice slovenskega jezika, tako z izdajanjem časopisov, Mohorjevih knjig, na ljudskih taborih, na neštetih zborovanjih, v gospodarskih udruženjih, v prosvetnih društvih. V minulem stoletju je bila nasilna germanizacija na Koroškem v polnem teku in se ni pretrgala kljub vsem intervencijam in spomenicam državnih in deželnih poslancev slovenskih prav do razsula avstro-ogr-ske monarhije. Po zloglasnem plebiscitu 1920, ki ga nikoli nismo smatrali za dokončno ureditev narodnostnega vprašanja na Koroškem, Nemška Avstrija ni izpolnila nobene obljube in obveznosti nasproti koroškim Slovencem. Z mrzlično doslednostjo je germanizirala slovenski živelj na Koroškem,* da bi nemški narod čimprej našel tudi svojo jezikovno mejo na Karavankah. Laž o ljudski volji, o naravni asimilaciji, o pravilnem ljudskem štetju, o popolni kulturni svobodi koroških Slovencev naj bi zakrivala dejanske vsenemške težnje pod vodstvom Heimatbunda in Siidmarke. Po Anschlussu je bila leta 1941 izdana prepoved slovenskega jezika v zasebnem in javnem življenju in pod vplivom te prepovedi je tudi škofijski ordinariat odredil, da se pri verouku in bogoslužju ne sme več uporabljati slovenski jezik. Ta odlok je škofijski ordinariat po kapitulaciji majnika 1945 sicer zopet preklical, ni pa dejansko dobrohotno preskrbel, da bi se popravilo prvotno jezikovno razmerje v slovenskih in deloma mešanih župnijah. Z množičnim izseljevanjem slovenskih družin leta 1942 haj bi bil storjen zadnji korak nasilnega raznarodovanja, da se tako slednjič likvidna slovenski živelj na Koroškem. Čeprav katoliška cerkev v evangeljskem smislu poudarja in zagovarja načelo, da se mora dušno pastirstvo vršiti v maternem jeziku, je na Koroškem vpliv pangerman-skih stremljenj tako silen, da odnehava celo deželna cerkvena oblast od načel, ki izhajajo iz nadnaravnega značaja vesoljne cerkve. Na slovenskih in mešanih župnijah se često nastavljajo duhovniki, ki so popolnoma nevešči jezika slovenskih vernikov in tako ne odgovarjajo zahtevi cerkvenega prava o kanonični sposobnosti Tako se slovensko ljudstvo s pomočjo cerkve ponemčuje, odtujuje svojemu pokole-nju, zavaja v neznačajnost v pogledu narodne zvestobe in pripadnosti. Zelo kričeče so šolske razmere, kjer se šele v zadnjem času pod pritiskom razmer po mili volji učiteljstva ponekod poučuje nekoliko slovenščine V deželi ni niti ene ljudske, glavne ali srednje šole, ki bi )e za silo odgovarjala potrebam koroških Slovencev in bi otroci ne bili usmerjevani le v nemški prostor, kjer ne bo bodočnosti za našo mladino. Skrajni čas Je, da se koroški Slovenci rešijo raznarodovanja in se tako obsodi kruta germanizacija. Zaupanje v obljube av-stiijske in koroške vlade smo zdavnaj izgubili in v našem nezaupanju nas najnovejše potvorbe, klevete in laži v časopisju, v radiju, v govorih le potrjujejo. Tudi od zloglasne pete kolone priučena »Fiiister-propaganda", polna gorostasnih novic o Jugoslaviji, nas ne omaje. Vemo, da je predpogoj za mir v naši ožji domovini trdna jezikovna meja, podkrepljena z državno, da se za vselej onemogoči germanizatorič-ni pritisk na koroške Slovence. Za trajno izpolnjevanje zakonov in obljub, ki se sedaj kopičijo, nimamo nikakih vzgledov v preteklosti in nikakih garancij v bodočnosti. Rešitev Slovenske Koroške je samo v priključitvi k FLR Jugoslaviji v smislu jugoslovanskega memoranduma. Kot smo bili slovenski duhovniki na Koroškem kar na veliko pahnjeni v ječe, v pregnanstvo, v koncentracijska taborišča, tako tudi sedaj strnjeni izpovedujemo svojo voljo, v prepričanju, da bo pravica zmagala in nas resnica osvobodila. V Celovcu, dne 13. februarja 1947. ( Drobne^ novice } Delovanje madžarskega kulturnega društva v Zrmanju v Jugoslaviji je lansko leto doseglo pomembne uspehe. Tečaj za nepismene je obiskovalo 50 odstotkov Madžarov, ki še niso znali brati in pisati. Na ljudski univerzi je bilo lani 50 predavanj v madžarskem jeziku, poleg tega je bilo 50 kulturno-umetniških prireditev. Madžarsko diletantsko gledališče je uprizorilo lani 40 predstav. Dasiravno v teh številkah ni zapopadeno vse delo madžarske manjšine v Jugoslaviji na kulturnem področju, vidimo iz teh podatkov, da je Jugoslavija dejansko uresničila popolno enakopravnost vseh svojih državljanov, naj bodo katere koli narodnosti. Glasbeni tečaj za Šiptarje (Albance) v Prizrenu je bil otvorjen na pobudo šiptar-skega odbora za ljudsko prosveto v okraju Sar planina. Tečaj obiskuje že 42 slušateljev, med temj 8 deklet. Pouk je teoretičen in praktičen ter posveča posebno pozornost šiptarskim narodnim pesmim. Šahovski turnirji v enotah Jugoslovanske armade so bili te dni. Udeležilo se jih je veliko število borcev in častnikov. 2.227 borcev in častnikov se je prijavilo samo v eni enoti. Gledališko življenje v LR Srbiji se lepo razvija. V prejšnji Jugoslaviji je bilo na ozemlju sedanje LR Srbije samo eno stalno gledališče y Beogradu. Danes je v LR Srbiji 5 državnih gledališč. Razen tega so odprli v okrajnih mestih gledališča s poklicnimi igralci, ki jim pomagajo tudi diletanti; s' tem je omogočeno mladim ljudem, da sodelujejo pri gledališču. Do sedaj je bilo 8 okrajnih gledališč, nadaljnja tri bodo pa v kratkem odprta. V avtonomni pokrajini Vojvodini je 6 gledališč. Madžarska manjšina ima poleg tega še madžarsko gledališče v Subotici. 84 srednješolskih zavodov za dijake brez sredstev je bilo doslej odprtih v LR Srbiji. V te internate sprejemajo samo dijake revnih staršev, vojnih invalidov in padlih borcev. Knjiga maršala Tita »Borba za osvoboditev Jugoslavije,, je sedaj izšla tudi v bolgarskem prevodu v založbi Bolgarske delavske partije. Knjiga je zbirka člankov, govorov, izjav in povelj maršala Tita iz let od 1941 do 1944. Naravne znamenitosti pod zaščito LR Hr-vatske. V Zagrebu je bil ustanovljen Institut za zaščito in znanstveni študij naravnih znamenitosti. Odslej bodo vse naravne znamenitosti živalstva, rastlinstva in zem-ljepisja, kakor tudi znamenitosti zoofizič-nega, paleontološkega in mineraloškega značaja pod zaščito države. Sporazum o izmenjavi blaga med Jugoslavijo in Cehoslovaško je bil podpisan v Beogradu 26. februarja. S to pogodbo se pričenja načrtna izmenjava blaga med Jugoslavijo in Cehoslovaško. Pogodba pa ne bo služila le jačanju trgovskih in gospodarskih odnošajev, temveč tudi krepitvi političnih odnošajev med dvema prijateljskima in bratskima državama. Udarniki dobijo posebne šole. Črnogorski delavci-udarniki bodo imeli v kratkem možnost razširiti svoje šolsko znanje. Ministrstvo za prosveto LR Črne gore je sklenilo odpreti posebne enoletne šole na Cetinju. v Kotom, Titovgradu (nekdanji Podgorici) in Nikšiču. Tudi v drugih mestih bodo odprli takšne šole, če bo zanje vsaj deset udarnikov. Mednarodne tekme v smuških skokih na svetovno znani skakalnici v Planici bodo od 9. do 16. marca. Osvobodilna fronta Slovenije v borbi za nove gospodarske zmage ~^era* se^re-®*a tov. mu^ Mamka m sen Ab«#A V A Vli «k VAA* ^ | j Mh A hS W tUm » W W P A Aw -—- ~ 0 Glavnega odbora Osvobodilne fronte Slovenije 24. februarja je bila v Ljubljani seja Glavnega odbora Osvobodilne fronte Slovenije, ki so se je udeležili člani Glavnega odbora in delegati Osvobodilne fronte Slovenije. Sejo je otvoril predsednik TOOF tov. Josip Vidmar, nakar ic imel sekretar lOOF tov. Miha Marinko referat, iz katerega posnemamo: Tovariši! Osrednji problem, ki stoji pred OF, je naš plan; kako čim bolje in čim prej vpeljati sistem planiranja v vse panoge našega gospodarstva in gospodariti po planu. Vsa notranja politična vprašanja so v tesni vzajemni povezanosti z našimi gospodarskimi problemi, v tej zvezi jih je tudi treba obravnavati. Na razvoju naših notranjih razmer se v precejšnji meri odločuje tudi naš odnos do inozemstva in obratno. Nedvomno nimamo v današnjem svetu, v času podpisovanja mirovnih pogodb posla samo z .ostanki fašizma, marveč je dejstvo, da vsa reakcija, čeprav si nadeva kakršne koli demokratične firme, povzema tipične fašistične metode in oblike delovanja. Nagnana v škripce se za očuvanje svojih pozicij poslužuje vseh sredstev. Razne male in velike imperialistične skupine brezobzirno nastopajo proti osvobodilnim gibanjem, ponekod še v parlamentarnih oblikah, drugod v odprti oboroženi borbi. V času sklepanja miru imamo celo vrsto vojnih poprišč (Grčija. Indokina, Indonezija, Kitajska). Povsod v svetu imperializma so več ali manj odprte vojne. Resnični mir in živahno delo za obnovo imamo samo v deželah, kjer je ljudstvo prišlo z osvoboditvijo izpod fašizma tudi na oblast. Drugod pa so sile reakcije še toliko močne, da se drže na oblasti, ker resnično demokratične sile niso dovolj prebujene, niso dovolj močne, enotne in odločne. Zato načela, za ka- -tera so se narodi borili proti fašističnemu imperializmu, niso uveljavljena. To čutimo najbolj mi na našem lastnem narodnem telesu. Naše upravičene zahteve, po zaslugi teh reakcionarnih sil, zaenkrat še niso izpolnjene. Dejstvo pa je. da se je le malokateri narod tako odločno boril za svoje pravice kakor so sc jugoslovanski narodi, in da druge boljše poti ni. Pot, ki nam jo priporočajo zunanji sovražniki in njihovi skriti poborniki, ni pot nacionalne in socialne svobode, temveč pot v novo nacionalno in gospodarsko suženjstvo. Dejanski razlog za sovražen odnos inozemske reakcije do nove Jugoslavije je v tem, da se je otresla njene gospodarske in politične nadoblasti. S podpisom mirovne pogodbe ob ponosni deklaraciji vztrajanja na naših nacionalnih zahtevah je vlada maršala Tita prispevala svoj največji delež k izgradnji miru, dala je svoj prispevek k naporom resnično demokratičnih držav in svobodoljubnih ljudstev, da sc preprečijo nove vojne provokacije. Pokazala je svojo miroljubnost s težko žrtvijo. Da imamo v inozemstvu na eni strani zagrizene sovražnike, na drugi pa velike prijatelje in zaveznike, je samo potrditev, da smo na pravi poti izgradnje našega doma. Zavedati se moramo vsi, da je to edina možna pot in kolikor bolj bomo utrjevali svojo enotnost, kolikor hitreje bomo gradili svojo gospodarsko moč in urejevali svoje notranje življenje, toliko bolj bomo rešpektirani od sovražnikov, toliko trdnejše bodo simpatije svobodoljubnih množic v svetu do nas. Pot k blagostanju - načrtno gospodarstvo V kapitalističnem družabnem redu ne more biti govora o možnostih planskega gospodarstva. Tam vladajo stihi jni zakoni, ki jih kapitalistična družba ne more niti odstraniti, niti korigirati. Ti stihi jni ekonomski zakoni pehajo kapitalistično gospodarstvo, kakor koli se je ono organiziralo, v truste in koncerne, v imperialistične interesne sfere, v vedno hujše in pogostejše gospodarske krize, ki zavirajo razvoj produkcijskih sil, vodijo k uničevanju produkcijskih sredstev, povzročajo bedo, zaostrujejo družbena protislovja, slabijo pozicije vladajočega kapitalističnega razreda, zaradi česar uporablja vedno hujši teror nad delovnim ljudstvom in sili V osvojevalne imperialistične vojne. Pogoj planskega gospodarstva je odstranitev osnovnega protislovja, ki je v kapitalistični družbi, t. j. nasprotja med družbeno produkcijo in privatno lastnino na družbena produkcijska sredstva in kapitalistično prilaščanje Produktov družbenega dela, ter od- stranitev razreda izkoriščevalcev z oblasti in nacionalizacija osnovnih produkcijskih sredstev. V novi Jugoslaviji so ti pogoji izpolnjeni. Z našo zmago v osvobodilni vojni je oblast prešla v roke ljudstva. V posebnih okolnostih naše osvobodilne borbe je večji del industrije prešel v roke države, postal občeljudska imovina. Z nedavno nacionalizacijo pa je ta ekonomska podlaga za naše plansko gospodarstvo razširjena. Uvajanje planskega sistema gospodarstva nam je omogočeno zaradi tega, ker je oblast v rokah ljudstva, ker so osnovna sredstva industrijske proizvodnje v rokah države. S tem so uresničeni ti osnovni pogoji, da je glavni del našega gospodarstva postal družbeno gospodastvo. Ustvarjene so objektivne možnosti za preusmeritev tega gospodarstva po planu. Te globoke družbene spremembe se pri nas vrše v treh etapah, ki so med seboj v tesni pogojni zvezi. Socialistično gospodarstvo - jamstvo oblasti delovnega ljudstva Politična revolucija je za nami, izvršena je z našo nacionalno osvoboditvijo, s katero je delovno ljudstvo Prišlo na oblast in prevzelo osnovne komandne pozicije tudi v gospodarstvu. Sedaj smo torej v izvajanju gospodarske revolucije, ko gospodarstvo Usmerjamo na socialistično osnovo v specifičnih (posebnih) pogojih našega razvoja. Brez te gospodarske preusmeritve tudi politična oblast v rokah delovnega ljudstva ne bi mogla biti traj- ltrv • 'v n "___* — ... na prevzgoja ljudi, množic bi bila nemogoča brez predhodne zmage politične in gospodarske revolucije. Redki, veliki duhovi, kakor n. pr. Ivan Cankar pri nas, so že pred desetletji nastopili in iskali pot iz zmede kapitalističnega gospodarstva. Komunistična partija je že pred desetletji začela to miselno prevzgojo ljudi, ki je z osvobodilno vojno začela dobivati večji obseg. Na praktičnem primeru našega plan- 1 J • A X! in 1 K “CKa ijuastva ne di mogm um uaj- ------ >- - , zajamčena. S tem preusmerjanjem skega gospodarstva m na ocitnin pieu našega gospodarstva na plansko, v bi- nostih tega sistema za vse delovne ?tvu socialistično osnovo bomo laže 1Zv’ršili do kraja tudi revolucijo pro- 8Vetnc prevzgoje ljudi, ki pa je po jilc........«— - ---- ------ . - ^°.ie najtežja in najdolgotrajnejša. like težave pri uvajanju planska a Uspešna izvršitev te revolucije, misel- gospodarstva zaradi zaostajanja te mi- selne prevzgoje ljudi, naših kadrov in množic. Imamo tudi vrsto objektivnih ekonomskih ovir, ki jih bomo morali postopno obvladati in premagati. Naše plansko gospodarstvo nujno zahteva čim večjo politično zavest, zaostritev budnosti proti vsem, ki hote ali nehote, vede ali nevede nadaljujejo po starem. Naš sistem planskega gospodarstva je tak, da obenem vključuje v korist celote interes vsake republike, vsake tovarne, vsakega okraja in kraja, vsake organizacije in posameznika. Pogoj plana je evidenca. Na splošno nismo mogli v prvem ip drugem letu pristopiti k planskemu gospodarstvu, ker plansko gospodarstvo zahteva točno evidenco, ki je mi v začetku niti v glavnem nismo imeli. Perioda, ki je za nami, je perioda pripravljanja pogojev za planiranje. V tej dobi smo morali zagotoviti ta pogoj. ugotoviti, kaj imamo, s čim razpolagamo, vda bi mogli opredeliti višino gospodarskih nalog, ki bi z ozirom na razpoložljiva produkcijska in materialna sredstva bile ostvarljive. Ker smo izpolnili dva pogoja: da je oblast v rokah ljudstva, da so osnovna produkcijska sredstva v rokah ljudstva, smo prišli do tega, da moremo začeti obvladovati objektivne ekonomske zakone. V kapitalističnem gospodarstvu ne more biti govora o obvladovanju objektivnih ekonomskih zakonov, ki tam delujejo stihijsko. Družbeno gospodarstvo — naše načrtno gospodarstvo se jim postav- KAJ POMENI BESEDA »STIHIJA", KAJ »STIHIJSKO”? Beseda »stihija” pomeni: elementarni nagon kot naravna ali prvinska sila; »stihijsko" pa pomeni: z elementarno silo, samo sebi prepuščeno, pod vplivom slepe zakonitosti. V kapitalističnem gospodarstvu delujejo ekonomski zakoni »stihijsko", to je sami po sebi, z elementarno silo, s slepo zakonitostjo. Nasprotno pa ti zakoni v načrtnem gospodarstvu ne delujejo več stihijsko (ne delujejo kot slepa zakonitost), ker sp jih obvladali, ker jih zavestno uporabljajo in izkoriščajo v skupnem interesu vsega delovnega ljudstva. V kapitalističnem gospodarstvu se cene razvijajo »stihijsko", to je pod vplivom slepih sil tržišča, na podlagi anarhične ponudbe in povpraševanja ob kapitalistični konkurenci. V načrtnem gospodrastvu pa se ne razvijajo več »stihijsko”, ker jih ob odstranjevanju faktorja ponudbe in povpraševanja določajo načrtno; podredili so si zakon vrednosti in zavestno izkoriščajo njegov mehanizem (denar, cene, trgovino) v splošno ljudsko korist z namenom načrtnega gospodarstva. lja po robu. V kapitalizmu vlada slep anarhičen zakon, ker se proizvaja blago izključno za dobiček, ne pa za zadovoljitev potreb ljudi. V našem planskem gospodarstvu pa se proizvaja za zadovoljitev potreb ljudi in se proizvaja po planu. Proizvajamo, kar najbolj potrebujemo, ne proizvajamo samo zato, da bi imeli dobiček. Sicer ne moremo po svoji volji, kakor bi sami želeli, lomiti objektivnih nujnosti prirodnih zakonov. Hočemo očuvati gospodarsko neodvisnost Ne moremo n. pr. v enem letu postati industrijska dežela, ne moremo hitreje zadovoljiti vseh naših potreb, ker še nimamo dovolj osnovne težke industrije, da bi sami proizvajali produkcijske stroje, nimamo še dovolj odprtih vseh virov naših surovin, ker nam primanjkuje tehničnih kadrov, kvalificiranih in celo navadnih delavcev. V mnogih primerih smo še navezani na inozemstvo, da tam kupujemo stroje in surovine, ki jih sami nimamo oziroma jih ne moremo producirati. Nimamo cele vrste opreme za naše velike plavže, martinarrie, nimamo dovolj tračnic, nimamo dovolj električnih turbin, nimamo mnogo drugih aparatov, finih strojev za proizvodnjo. Vse to moramo kupiti v inozemstvu z devizami. En del inozemstva nam ni naklonjen, ker ga boli, da je naša država prenehala biti njegova interesna sfera, zato nam tam delajo ovire, postavljajo težke pogoje za svoje trgovske odnose z nami. Mi pa hočemo očuvati svojo gospodarsko neodvisnost, t. j. ne moremo dati nika-kih koncesij na celotno naše gospodarstvo za ceno nekih posojil, ki bi nam jih bili pripravljeni dati v inozemstvu. Sistem imperializma je tak, da daje posojila, imeti pa mora zato garancijo, to se pravi, da se intabulira kakor banka, povrhu pa bi še hoteli odločati, za kaj smemo njihovo posojilo porabiti. Dobavljali bi nam kolesa/ radioaparate in podobno, kvečjemu opremo za lahko industrijo, nikakor pa ne za težko. S tem bi pa riski-rali našo neodvisnost. To so objektivne omejitve, ki so izven naše volje in proti njej. Mi zavestno iščemo izhoda iz teh objektivnih omejitev, zbiramo vse razpoložljive previške za izvoz zato, da uvažamo samo tisto, kar nam je najbolj in najprej potrebno za našo lastno industrializacijo. Začeli smo graditi najprej tiste tovarne, ki bodo proizvajale stroje in sredstva za opremo drugih tovarn. V našem republiškem planu samem gre več kot dve tretjini v industrijo. Pogoj obvladanja ekonomskih zakonov je, ustvariti si ekonomski temelj našega blagostanja. Toda, čeprav smo postavili zadovoljitev naših kulturnih potreb na drugo mesto, da smo sc npr. v šolstvu osredotočili skoro izključno na otvoritev tehničnih srednjih in višjih šol. da bi si zagotovili kadre za razvoj našega gospodarstva, naši napori vendarle niso taki, da bi tudi trenutno zahtevali zmanjšanje življenjskega in kulturnega standarda našega delovnega človeka. Naš sistem gospodarstva je tak, da se sproti z dvigom naše industrije dviga tudi materialno blagostanje. Državni sektor gospodarstva - glavni vir blagostanja ljudi se bodo množice mnogo laže in prej miselno in prosvetno prevzgo-Imamo sicer trenutno precej V državnem sektorju proizvodnje in trgovine ter več ali manj v zadružnem sektorju bomo ob primerni budnosti in mobilizaciji upravno tehničnega osebja in naših aktivistov razmeroma dosti laže upravljali gospodarstvo po planu. Vsi delavci več ali manj razumejo, da je v kapitalističnem gospodarstvu raslo bogastvo in izkoriščanje delavcev in da je to danes drugače, da dobiček ne gre več v žepe privatnih kapitalistov in izkori-ščvalccv, da gredo vsi previški ustvarjene vrednosti v skupni fond za kritje občih državnih potreb, za našo obnovo, za razširjanje naše reprodukcije, to se pravi, za razvijanje naše industrije, da večji donos dela daje tudi večje nagrade in boljše delovne in življenjske pogoje. Kontrola, ki gre po več linijah, bo nujno morala odkriti vse te nepravilnosti.- Posebno poglavje pri našem planiranju. pri izvedbi našega gradbenega investicijskega programa je pravilna in racionalna razmestitev in uporaba delovne sile — zlasti sezonskih gradbenih delavcev. Toda pri našem planskem gospodarstvu imamo posebne okolnosti, da imamo poleg državnega sektorja močan privatni sektor proizvajalcev. Uspeh našega občega planiranja ne more biti zagotovljen, če ne bo v gotovi meri to plansko gospodarstvo na svoj način vplivalo in obsegalo tudi drobno privatno proizvodnjo. Državni sektor gospodarstva ima sicer država v svojih rokah, oziroma razpolaga z najbolj razvitimi produkcijskimi silami. da že zaradi tega izvaja močan vpliv na vso množico drobnih privatnih proizvajalcev. Toda ne bi bila mogoča skladnost, če bi bilo planiranje omejeno samo na državni sektor, če bi samo z gospodarsko nadmočjo vplivali na privatno proizvodnjo in če bi se ob njem drobna privatna proizvodnja naprej razvijala po stihijskih zakonih kapitalistične ekonomike. Ne bi bilo dovolj, če bi bi! plan omejen samo na produkcijo državnih podjetij, če hkrati ne bi imeli plana o oskrbi naše industrije s potrebnimi surovinami in polsurovinami, ki izvirajo iz kmečkega dela, če bi izven plana ostala trgovina in preskrba in vsi kmečki pridelki za prehrano našega prebivalstva. Kmečko delo v načrtnem gospodarstvu Naša industrija rabi celo vrsto surovin, ki jih predstavljajo poljedelske kulture (lan, konoplja, sladkorna pesa. hmelj, oljarice itd.). Rast produkcije teh polsurovin mora ustrezati rasti kapacitete naše pridelovalne industrije. Imeti moramo torej v evidenci vse previške poljedelskih pridelkov nc samo za načrtno prehrano industrijskega in mestnega prebivalstva, ampak tudi za reguliranje našega izvoza. Pri tej potrebi po strojih, ki jih moramo uvoziti iz inozemstva in za katere ne moremo imeti drugih valut kakor naše izvozno blago, je zločin proti celotnemu našemu gospodarstvu, če se gotovi kmečki pridelki odtegujejo naši planski evidenci, če se odtegujejo planski prodaji. Rušili bi načela našega načrtnega gospodarstva, če bi cene izdelkov privatnega sektorja določal samo stihijski faktor ponudbe m po vpraševanja. Načrtno določanje cen poljedelskim pridelkom v skladu s cenami industrijskih izdelkov osvobaja kmeta vseh rizikov in negativnosti, ki ga običajno tarejo v kapitalističnem sistemu. Tam so bile tako imenovane škarje med cenami industrijskih izdelkov in cenami poljedeskih pridelkov vedno močno razprte v ogromno škodo kmeta. Prav redke in kratkotrajne so bile periode, ko je bil krnet v povoljnejšem položaju. Trenutno bi nekaj podobnega bilo tudi v tej podjetje, se lahko zadovoljujejo razne socialne in kulturne potrebe. Koliko stvari se da napraviti, da se preko podjetja KLO zboljšuje celotno kmetijstvo, sadjarstvo, živinoreja, domača obrt in lokalna trgovina! Lahko so to podjetja ljudskega odbora ali dobi, če bi dopustili anarhijo v trgovini, v kolikor kmet ne bi bil žrtev špekulantskih prekupčevalcev. Toda špekulacije v našem družbenem sistemu ne moremo trpeti, ker našim načelom ljudske oblasti nasprotuje, da bi špekulantski posredniki odirali našega producenta in potrošnika. Vztrajati hočemo na principu solidnih cen. Tiste pa, ki tega ne verjamejo in kljub temu računajo na višje cene ter zaradi tega zločinsko skrivajo kvoje previške in jih izpostavljajo kvaru, mora doleteti kazen; zlasti pa tiste, ki prikrivajo večje količine. Sistematična planska preskrba z življenjskimi potrebščinami ne dopušča skakanja cen. Pri vskladenju poljedelske produkcije z našim planom mora imeti določen sistem, da bomo vplivali na kmečko proizvodnjo z dajanjem posebnih ugodnosti za tistega, ki se ravna po priporočilih planskih oddelkov, kaj naj seje v prvi vrsti. V zvezi z našo industrializacijo smo že govorili, da je pričakovati velikega priliva delovne sile iz vasi v tovarne. Na vasi bo pomanjkanje delovne sile, vendar pa za nobeno ceno ne smemo dopustiti, da bi padala poljedelska produkcija, da ne bi še povečali intenzivnega obdelovanja zemlje. Pred nami je naloga, da ne sme niti ped zemlje ostati neposejana, neobdelana. zadruge, ki imajo posredniško funkcijo, trgovine ali podjetja za predelavo kmečkih pridelkov, sušilnice, žganjekuhe in podobno, ali pa je obrtniška proizvodnja, ki daje previške v blagajno ljudskega odbora za lokalno uporabo. Gospodarske naloge odborov OF Kako bomo pomagali naši vasi Treba bo podvzeti vse organizacijske ukrepe, da bodo odbori OF v vseh kmečkih predelih mobilizatorji volivcev in iniciatorji gospodarske dejavnosti. Ta gospodarska delavnost je eden izmed osnovnih sestavnih delov našega družbenega političnega dela na vasi, naj si je to državno podjetje ljudskega odbora ali pa razne oblike gospodarskih zadrug. Z ustvarjanjem zadružnih organizacij poleg sedanjih kulturno prosvetnih društev bomo v veliko večji meri mogli širiti na vasi smisel za umno gospodarstvo, za razvijanje celotnega poljedelstva in drugega kmečkega gospodarstva na \ išjo stopnjo. Odbor OF naj bo iniciator nujraznovrstnejših gospodarskih akcij, ki morejo interesirati podeželsko delovno ljudstvo. Razumljivo je, da je treba tudi kmetu prikazati, da sc mora v gotovi meri tudi on podredili okviru in pravilom, ki jih določa naš plan. Delovni mali in srednji kmet morata uvideti, da mu naše celotno gospodarstvo ni nevarno, marveč da mu še sigurneje jamči njegovo eksistenco in napredek. Izločitev parazitskih posrednikov in njihovega vpliva je naloga našega družbenega političnega dela na vasi. Skrivanje napak, izogibanje in onemogočanje kritike teh napak je jalov posel. Napak se niti ne da skriti niti se s skrivanjem ne odpravljajo napake. Ta način služi samo sovražnim elementom. Izogibanje kritike povzroča. da se pada iz ene napake v drugo. Napake morajo biti predmet kritike, da bodo sredstvo izkušenj in korigiranje dela v našem upravljanju. -Se vse bolj pogumno je treba prinašati kritiko napak na javno tribuno. Imamo že mnogo dragocenih preizkušenj in dokazov) da javna kritika ne more služiti sovražniku. Ogromne naloge, ki stoje pred nami n* noliu našetia gospodarstva za izvršitev zastavljenega plana zahtevajo, da usposobimo naše organizacije za mobilizacijo vseh sil našega delovnega ljudstva, pa bomo plan nc samo izpolnili, ampak tudi presegli. Da resumiram! Pred vsemi organizacijami OF so tele naloge: 1. Na državnem gospodarskem sektorju zastaviti vse sile, podvzeti vse organizacijske ukrepe, primerno vskladiti oblike organizacij in metodo njihovega dela, zato da bi sistem našega planiranja bil uveden v vseh podjetjih in ustanovah v času postavljenih terminov in da bi se po planu postavljene naloge pospešeno izvrševale ter da bomo stremeli za čim večjim možnim prekoračenjem plana. Da bi te naloge na državnem sektorju samem mogle biti izvršene, se postavlja vprašanje redne prehrane in preskrbe našega delavstva in na-meščenstva po industrijskih centrih in mestih. To pa zahteva vnašanje plana, kontrole in evidence na vse viške poljedelskih pridelkov in racionalno plansko razdelitev osnovnih življenjskih potrebščin, ki jih daje naše podeželje. Iz tega sledi nič manj važna naloga zu naše organizacije na podeželju. 2. S polnim razumevanjem celokup nih interesov naše države izločiti vsa ko špekulativno trgovino ali špekula tivno prikrivanje življenjskih potreb ščin in vestno in čim hitreje izvršit vsa navodila o odkupu in planski raz delitvi poljedelskih pridelkov. 3. Objasnjevati vse ukrepe, ki jih zahteva naš plan. Te mere vodijo v sigurni sistem, ki je življenjska korist vsakega našega delovnega človeka, delavca, nameščenca ali pa privatnega producenta, kmeta in obrtnika. * 3 Na vasi bo treba pomagati pri izboljšanju metod dela. organizaciji dela. Naše poljedelstvo jc na splošno šc zelo nerentabilno. Manjkajočo delovno silo naj po možnosti, kjer koli je to mogoče, nadomesti stroj. V intenzivni in strojni obdelavi zemlje bomo morali šc mnogo napredovati. Na malih parcelah jc uporaba stroja seveda otežkočena. Priporočati bo treba tako obliko zadruge, da bodo kmetje zadružno najemali stroje za skupno obdelavo. Če se bodo kmetje med seboj sporazumeli, da posejejo določene komplekse njiv z isto kulturo, bo ta strojna obdelava lažja, bolj smotrna in rentabilna. Stroj in zadruga bosta prinesla tudi več načrtnosti v poljedelstvo. Naši agronomi in načrtni oddelki v ministrstvu bodo izdelali plan. katere poljedelske pridelke najbolj potrebujemo in na katerih ozemljih ta ali ona kultura najbolj uspeva. Stvar državne gospodarske politike ho stimulacija, ki ho dala ugodnostne pogoje kmetom, ki sc bodo odločili za gojitev tiste kulture, ki nam jc po planu najbolj potrebna in ki jo bomo tudi najbolje plačali. Stvar naših političnih. zadružnih in kulturno-prosvet-nih organizacij pa bo. da ob teh dejstvih kmeta prepričajo o prednostih zanj. če se ho ravnal po teh načelih. Naše poljedelstvo ni neracionalno in nedonosno samo zaradi drobne zemljiške posesti, temveč tudi zaradi tega. ker so kmetje navajeni, da na svojih relativno malih kmetskih posestvih goje mnogo raznih kultur, ne glede na to, kako uspevajo, in to samo zato, da po možnosti zadovoljijo vse potrebe gospodinjstva v prehrani. Iz preteklosti je ostala pri kmetu še navada, da čim manj pridela za prodajo na trgu. ker jc s trgom imel vedno slabe izkušn je. Vse. kar je imel na prodaj, je moral poceni prodati, kupovati pa drago. Odslej pa je popolnoma neutemeljeno kmetovo neza- upanje do trga, ker smo s trga izključili špekulanta, ker so cene vseh pridelkov in potrebščin v svoji osnovi načrtno regulirane. Zato bo treba kmetu s prepričevanjem pomagati, da sc otrese stare navade in preide na pridelovanje tistih kultur, ki na njegovi zemlji najbolje uspevajo in za katere ho dobil tudi največji izkupiček. Drugo, kar rabi, bo pa prav tako po reguliranih cenah kupil na trgu. S tem bo donosnost našega poljedelstva v celoti narasla. Pri obravnavanju problemov naše vasi ne bomo smeli iti mimo vprašanja kmečkih nabavno prodajnih zadrug. Poleg raznih poljedelskih in kmetskih obdelovalnih zadrug sploh, ki jih moramo priporočati in organizirati na vasi, ima nič manj važno vlogo tudi kmečko nabavno prodajna zadruga. Pretresti bo treba vprašanje organizacijske mreže teh kmečko nabavno prodajnih zadrug in bo naj-bržc potrebno formirati posebno zadružno zvezo. Poslovno pa naj bi bile te zadruge vezane na okrajna grosistična trgovska podjetja, kjer bi se oskrbovale s predmeti, ki so potrebni na vasi, in kamor bi oddajale poljedelske pridelke. Naproza na vasi bo lahko posrednik in iniciator racionira-nega poljedestva. Dobavljala ho vse, kar vas potrebuje: sol, vžigalice, umetna gnojila, poljedelsko orodje, sadike, hkrati pa signalizirala kmetom, kateri pridelki so najbolj iskani in pri katerih sc največ zasluži. Izredne važnosti so tudi gospodarska podjetja krajevnih in mestnih ljudskih odborov. Že skoraj skozi vse leto, zlasti pa zadnjega pol leta, zelo naglašamo potrebo razvijanja gospodarstva lokalnega značaja, ki bo v korist prebivalcem njihovega kraja. Lokalna gospodarska podjetja LO ustvarjajo posebne dohodke, zmanjšujejo potrebe po posebnih davščinah; z dobičkom, ki ga daje lokalno STALIN JE PREDAL OBRAMBNO MINISTRSTVO BULGAN1NU Na svojo prošnjo je bil generalisim Stalin razrešen dolžnosti ministra oboroženih sil ZSSR. Na njegovo mesto je bil imenovan dosedanji pomočnik ministra oboroženih sil ZSSR armadni general N. Bul-ganin. Do te spremembe je prišlo zato, ker je Stalin preobremenjen s svojo funkcijo ministrskega predsednika ZSSR. Tako zapušča Stalin vodstvo narodne obrambe, ki ga je prevzel spričo grozečega napada Hitlerjeve Nemčije, da bi se popolnoma posvetil nalogam mirnega obnovitvenega dela v Sovjetski zvezi. Nikolaj A. B u 1 g a n i n je bil rojen leta 1895. Pred vojno je bil eden najodličnejših organizatorjev gospodarske izgradnje Sovjetske zveze. Kot direktor velike moskovske tovarne električnih strojev, pozneje kot predsednik moskovskega mestnega sovjeta (župan) in končno kot predsednik državne banke je storil mnogo za uresničenje stalinskih petletk. Med vojno je bil pri vojnem svetu maršala Zukova ter je zastopal Sovjetsko zvezo pri poljskem Narodnem odboru v Lublinu. BEN ES PROTI CHURCHILLOVIM NAČRTOM Z EVROPO Praški, v angleščini izhajajoči list „Uni-ted Nations World" je objavil razgovor s prezidentom CSR Benešem, v katerem je predsednik zavzel svoje stališče do najvažnejših vprašanj zunanje politike. Glede na Churchillov načrt za ustanovitev zveze ev-lopskih držav (brez Sovjetske zveze) je dr. Beneš izjavil, da bi se večina evropskih držav z njim ne strinjala, kajti takšna organizacija brez Sovjetske zveze bi se kaj lahko razvila v organizacijo, naperjeno proti Sovjetski zvezi. Na vprašanja v zvezi z Nemčijo, ki se bodo obravnavala v Moskvi, je dejal pre-zident Beneš, da je trenutno vsak poskus organiziranja Nemčije na končnoveljavni politični osnovi nepraktičen. Nemčija še ne more biti udeležena pri nobenem evropskem sistemu. Prezident je označil fašizem kot stalno grožnjo ter poudaril, da je od staromodnega konservativizma do fašizma samo korak. BOLGARSKI NARODNI PRAZNIK 3. MARCA Dne 3. marca 1878 je Bolgarijo osvobodila izpod turškega jarma ruska vojska skupaj z bolgarskimi borci za svobodo. Ta jarem je trajal pet stoletij in ves narod je bil izročen uničenju. Bolgarsko ljudstvo se je večkrat z upori poskušalo otresti suž-nosti. Tisoči najboljših sinov Bolgarije so padli pri tem. Ti so pozneje bili zgled borcem bolgarskega tajnega gibanja proti fašizmu in vsiljeni dinastiji Koburgov. Letošnji državni praznik je slavila Bolgarija v času živahne obnove, ko sodeluje vse ljudstvo pri odstranjevanju posledic vojne in pri razvoju gospodarstva. « JUŽNA AMERIKA — PRIBEŽALIŠČE JUGOSLOVANSKIH FAŠISTOV Združenje jugoslovanskih demokratov, ki živijo v Argentini „Jugoslavia Libre" je objavilo manifest, v katerem protestira proti temu, da bi prišla v deželo skupina jugoslovanskih fašistov. Jugoslovanski la-šisti, po večini vojni zločinci, so prišli iz Italije, kjer so bili pod zaščito Vatikana, v Buenos Aires. Razen tegd poročajo, da je na italijanski ladji ..Andreas Grftti" odpotovalo v Južno Ameriko večje število Jugoslovanov, ki jih iščejo jugoslovanske oblasti. GROMYKO PONOVNO ZAHTEVA PREPOVED ATOMSKEGA OROŽJA Na seji Varnostnega sveta je sovjetski zastopnik Gromyko ponovno zahteval, da se prepove proizvajanje in uporaba sleher' nega atomskega orožja. ^r- Joško Tischler: Germanizacija slovenske zemlje Po plebiscitu je koroško nemštvo z vso sil° navalilo na Slovence v šoli s tem, da •je odstranilo zadnje ostanke slovenskega Jezika, v gospodarstvu s tem, da je deželna v!ada v tesnem sodelovanju s „Heimat-dienslom in od lela 1923 v sodelovanju s 'Heitnatbundom" po svojem „Kulturratu" Podeljevala gospodarske podpore. Ljudsko štetje leta 1923 je izkazalo še 37-000 Slovencev na Koroškem. Po nemških računih je šla germanizacija še vse prepočasi. Začeli so iskati nove poti. Pri "Heimatbundu” so osnovali ,,Karntner Bo-'lenvermittlungsslelle” z nalogo, da posveti ^s° svojo skrb nakupovanju zemlje na Sl°v. Koroškem. Povezanost med obema 0rganizacijama je bila tako tesna, da sla si med seboj delili celo skupne pisarniške Prostore. Vsako slovensko posestvo, ki je pri te-'Idnjih gospodarskih razmerah zašlo v go-sPodarske težave, se je na teh mestih toč-n° registriralo. Davčni uradi in njihovi va-sLi zaupniki so jim dajali ločne podatke o gospodarskem položaju vsakega posamezna slovenskega posestnika. Po določe-neni načrtu so na posestvo navalili davkarju in drugi upniki in kmet je bil prisiljen k Prodaji. Kupce posestev so organizirali na dru-9em koncu osi. V Stuttgartu je bila organizacija „VDA” — ,,Verein des Deutsch-hirns im Auslande”, v času nacizma pa "Auslandsorganisation der NSDAP'', ki je •uiela pripravljene koloniste. Za Koroško so določili v prvi vrsti ljudi iz Vzhodne Prusije, seveda patentirano Nemce, o katerih so pripovedovali, da so begunci 'iz Poljske. Premoženjske zadeve kolonistov so bile po večini stvar organizacije ,,VDA" v Stuttgartu, celovške „Bodenvermittlungs-stelle" in ,,Heimatbunda”, ki so poskrbele ža nakup posestev. ,,Sudmarka" pa je pomagala z mesečnimi podporami do 300 šilingov. Načrtno so razmeščali svoje koloniste po slovenskih občinah in na ta način ustvarjali nova žarišča germanizacije. Na drugi strani pa so bile te postojanke hkrati torišča nacizma, kot je pokazal julijski puč leta 1934. Skoraj vsi kolonisti so bili zapleteni v nacistično vstajo. To svojo vlogo so kolonisti opravljali tudi po puču. Legalni predstavnik teh ilegalnih nacistov pa je bil ,,Heimatbund" z Maier-Kaibi-tschem na čelu. Obseg te akcije za germanizacijo slovenske zemlje za takratne razmere ni bil malenkosten. Do leta 1933 je na ta način prešlo v nemške roke 196 slovenskih posestev s približno 4.500 hektari zemlje. V letih 1934—1938 se je ta način germanizacije nadaljeval s priseljenci iz Tirolske v nekoliko manjšem obsegu. Pač pa so nemški kolonisti ves čas Schuschniggove diktature prejemali potom „Sudmarke” in ,,Heimatbunda'' po kanalih » iz Stuttgarta svojo ,,gospodarsko podporo ", saj so bili na prvi fronti ..ogroženega" nemškega naroda. Zahtevamo, da se krivci izselitve pokličejo na odgovor ^ neštetih resolucijah in na številnih '"-korovanjih je naš narod zahteval, da se Izstavijo pred sodišče krivci izselitve. V 'udnjeni času so uradno objavili, da za so-Jpnje glavnega krivca Maier - Kaibitscha 'dje še nimajo dovolj obremenilnega gra-(^** * * * va. Istočasno pa se vse bolj množijo pri-lneri, da pri krajevnih nacističnih lunkcio-"drjih, ki so sokrivi izselitve, ustavljajo '°ci>h postopek ,.zaradi pomanjkanja doka-/Qv'. Vzrok takega ravnanja avstrijskih °blasti je okolnost, da bi si Avstrija s te-n*‘ Procesi poslabšala svoj položaj pri mednarodnih pogajanjih za mirovno pogodbo, •"edvsem bi se lahko jasno dokazale pri-Piavo za izselitev nadaljnjih 50.000 koro-N^ih Slovencev iz spornega ozemlja, ki jih °nienil tudi sovjetski zastopnik F. Gusev v Lond onu. 'Koroški Slovenci imamo dovolj dokazov, 1 so poznani tudi avstrijskim sodiščem, jd izselitev ni šele izraz nacističnega naši-,ld' temveč je to le končna posledica najinega raznarodovanja koroških Sloven-c°v- Krivulja ljudskih štetij od leta 1880 (°kazuje prav zločinsko načrtnost v razna-'°dovalnem delu, ki naj bi do leta 1950 'ovedle do končnega iztrebljenja sloven-"*e9a naroda na Koroškem. Izbira družin /d izselitev je bila sad načrtnega proučc-Vd,1je narodnostnega ustroja koroških Slo-]Vencev. Zato so bili najprej izseljeni aktiv-“ Prosvetaši, odlični zadružniki, stalni na-^Piki slovenskih listov, najbolj napredni ■|0sp°darji, duhovniki in pa še tisti ostanki 1Unda in tudi nacistične funkcio-oSeje' Skoraj brez izjeme so to ene in iste L*ia|3° so P° teorijah dr. Wutte-ja, dr. 3er-ja, Perkonigg-a in drugih nacistič- nih apostolov skozi desetletja ,,pomirjevale" deželo. Vse koroške vlade in režimi pa so se ravnali po navodilih in nasvetih referenta za narodno-politična vprašanja v jezikovno mešanem ozemlju, Maier-Kai-bitscha. Danes nihče več ne dvomi o krivdi tako imenovanega ..vaškega trikota" — krajevni vodja NSDAP, krajevni kmečki vodja, župan. Dokumenti o njihovi krivdi so povsem jasni in neovrgljivi, samo avstrijska sodišča jih nočejo priznati. Le tako je mogoče, da ustavljajo postopke proti krivcem izselitve „zaradi pomanjkanja dokazov”. Zato je tudi mogoče, da se svobodno sprehajajo zločinci, ki so povzročili nad našim ljudstvom toliko gorja. Naj tokrat omenimo samo občino Bek-štajn pri Beljaku. Tam je še vedno na svobodi bivši nacistični župan in kmečki vodja Michl Truppe. Imamo dokumentarne dokaze, da je prav on napravil sezname o ,,rasno manjvrednih in asocialnih Slovencih" v bekštajnski občini, da je on predlagal izselitev 18 družin s 86 člani, od katerih se štirje niso več vrnili iz pregnanstva, da je on soodgovoren, da jo moralo 45 bekštajnskih občanov v gestapovske zapore in koncentracijska taborišča, kjer jih je 12 pustilo življenje. Prav zaradi teh zločinov nad našim ljudstvom so odločni možje zgrabili za orožje, da si priborijo pravico. 16 partizanov iz bekštajnske občine se je borilo proti nacizmu, da bi bili po končni zmagi nacistični zločinci klicani na odgovor. Čeprav so v rokah našega ljudstva pismeni dokazi za zločine bivšega bekštajnskega župana Truppeja in ga obtožuje cela vrsta živih prič, so ostale vse zahteve po sojenju tega zločinca neizpolnjene. Nasprotno, današnje reakciondrne avstrijske oblasti ga celo ščitijo in si prizadevajo, da bi odstranile priče, ki bi ga lahko obremenile. Koroška deželna vlada je na pobudo nekaterih prizadetih gospodov repatriirala nemškega inženirja Fruhlinga, ki je kot Nemec poznal zakulisne načrte koroškega raznarodovalnega vodstva in zlasti njegovih pomočnikov v bekštajnski občini. Deželnemu sodišču se je svoj čas ponudil za pričo proti Kaibitschu. Ker je imel zvezo s partizani, bi njegovo pričanje v marsičem* lahko pojasnilo zahrbtni umor partizana Franca Pocka iz Rut. Tako pa so pravočasno odstranili verodostojno pt[ičo in zato so vojni zločinci, kakor omenjeni Michl Truppe, še vedno lahko gibljejo svobodno. Z obsodbo vseh krajevnih nacističnih funkcionarjev bi bili hkrati skoro brez izjeme obsojeni tudi zaupniki koroškega „Heimalbunda" in z njimi ponemčevalno in raznarodovalno delo saintgermainske Avstrije. To bi podkrepilo in potrdilo našo obtožnico proti Avstriji in prav temu se skušajo reakcionarni oblastniki za vsako ceno izogniti. Vendar koroški Slovenci ne bomo mirovali, dokler ne bo poklican na odgovor zadnji zločinec, ki je v službi nemškega imperializma izvajal nad nami nečloveška nasilja. MLADINA ŠT. JAKOBA NA DELU Kakor po vsej Koroški tudi pri nas v Št. Jakobu tekmuje mladina z geslom ,,Vse za priključitev k FLRJ!" Zadnji teden smo imeli sejo občinskega mladinskega odbora, na kateri smo sestavili točen načrt za naše delo v času tekmovanja. Zastavili smo si veliko nalog, ki jih hočemo vse do zadnje izpolniti in če le mogoče tudi prekoračiti. Prepričani smo, da bo šla mladina z velikim veseljem in navdušenjem na delo, kakor je to storila vselej doslej. Ena izmed nalog, ki si jih je zadala mladina v času tekmovanja, je skrb za naše najmlajše — pionirčke. Pri nas so že dalj časa organizirani, toda v tekmovanju hočemo organizacijo še izboljšati in število njenih članov povečati. Tov. Micka Gabrijel bo vso svojo skrb posvetila našim malim. Zadala si je? lepo nalogo, da bo po vseh krajevnih odborih organizirala jezikovne tečaje za pionirje. Do sedaj so se javile štiri tovarišice, ki so v Jugoslaviji obiskovale šolo, da bodo pomagale ponirčkom pri učenju slovenske besede, slovenske pesmi in igre. Prvi poizkus je tov. Micka napravila doma v Lešah. Imela je prav lep uspeh. Prvega pouka se je udeležilo kar lepo število malčkov, nekaj pa jih zaradi novozapadle-ga snega ni moglo priti, pač pa so obljubili, prav za gotovo prihodnjič, da bodo polnoštevilno prišli v ,,novo šolo". Z velikim zanimanjem so pionirji poslušali mlado učiteljico, ki jim je razlagala načrt za pouk. Pričeli so z učenjem partizanskih in narodnih pesmi. Z velikim veseljem so brali ,,Cicibana" in ..Pionirja". Videti je bilo, da* jih pouk res zainma. Ze prvi dan so sklenili, da se bodo naučili slovenske igre, s katero hočejo presenetiti odrasle. Tov. Micki želimo mnogo uspeha pri poučevanju pionirčkov. Prepričani smo, da jih bo vzgajala v prave slovenske mladince in mladinke, ki bodo z navdušenjem zastavili svoje moči za pravično stvar slovenskega ljudstva na Koroškem. MLADINA TEKMUJE V UTRJEVANJU NARODNE ZAVESTI Mladina z Brnce si je vzela k srcu navodila Pokrajinskega odbora OF, ki poudarja važnost tekmovanja v utrjevanju narodne zavesti. Po svojih lastnih izkušnjah smo občutili, kako potrebno je tekmovanje na tem področju. Niso nas učili v materinem jeziku ne brati ne pisati. Treba je bilo nekaj storiti, da se to stanje izboljša. In tako smo z vso resnostjo pristopili k organizaciji jezikovnega tečaja. Tečaj imamo enkrat na leden in obiskuje ga 30 mladincev in mladink. Vsi kažejo za pouk veliko zanimanje. Na tečaju se učimo pravilno pisati in brati svoj materinski jezik, poleg tega pa izpopolnjujemo svoje obzorje in znanje s skupnim branjem uvodnih in drugih zanimivih člankov v „Slov. vestniku" in „Mladi Koroški”. Mladina vseh drugih krajev Slovenske Koroške naj bi si vzela brnško mladino za vzgled in naj bi čimprej organizirala povsod slovenske jezikovne tečaje in skupno branje slovenskih listov. PLEBISCIT JE BIL ZGRAJEN NA KRIVICI IN NASILJU Slovenski duhovnik s Koroške nam piše: „Bilo je pred dvemi desetletji. S proštom Serajnikom v Dravogradu sva se pogovarjala, kako potujčujejo Koroško. Kako jo potujčujejo tudi v cerkvi. Kajti nekaj let prej so več slovenskih župnij na celovški ravnini in tudi drugod zasedli nemški duhovniki, ki so izrinili iz cerkve slovenski jezik. Tako je potujčevala šola in tako so ponemčevali tudi v cerkvi. Prošt Serajnik je rekel: .Brezvestni sol' Brezvestni v potujčevanju našega ljudstva. Brezobzirno so potujčevali naš narod zlasti zadnjih sto let. Krivica in nasilje pa ne moreta biti pravna podlaga za pravično rešitev koroškega vprašanja. Ko je bil okoli leta 1870 na Žopračah velik ljudski tabor, je nad 10.000 udeležencev soglasno zahtevalo zedinjeno Slovenijo, zedinjenje vseh Slovencev. To je bila zahteva pameti in srca. Kljub vsem protestom ljudstva so vpeljali zločinsko ponemčevalno šolo. Z njo so zastrupljali mišljenje preprostih ljudi in jih skušali prepojiti z nemškim duhom. To je bilo moralično zastrupljanje koroškega prebivalstva in to je bili krivica in nasilje. Na tej krivici in nasilju je bil zgrajen plebiscit leta 1920. Plebiscit ni popravil starih krivic, ampak jih je potrdil in ovekovečil nasilje. Krivic in nasilstva pa ne moremo priznati, zato tudi ne priznavamo plebiscita."' VOVBRE Pri nas je bila ljudska šola prava po-nemčevalnica slovenskih otrok. Ze v času stare monarhije se je poučevala slovenščina le prvo leto tri do štiri mesece. In še to nekaj ur v tednu. Ves ostali pouk je bil popolnoma nemški. Slovenski otrok se v šoli ni mogel razgovarjati niti z učiteljem. Po plebiscitu leta 1920 so slovenščino v šoli sploh popolnoma ukinili. Pritožbe slovenskih staršev na okrajni šol. svet v Velikovcu so ostale brezuspešne. L. 1936 so starši slovenskih šoloobveznih otrok, ki jih je bilo 85 odstotkov, poslali deputacijo ' z zahtevo po uvedbi vsaj dvojezičnega pouka okrajnemu šolskemu svetu v Velikovcu in koroški deželni vladi v Celovcu. Takratni deželni glavar dr. Sucher — sedaj vrhovni državni tožilec — je deputacijo sprejel in vse obljubil, ostalo pa je vse pri starem. Iz slovenskih otrok so vzgajali poturice, da so nad njimi in z njimi laže vršili nasilstva. NACISTI NA KOROŠKEM ZOPET NA DELU V noči od nedelje na ponedeljek so nacistični elementi nalepili v Dobrli vasi lepake OeVP s parolo ..Nedeljiva Koroška". Komandir orožniške postaje Mertl, ki je v letih 1942 in 1943 opravljal službo v zasedeni Jugoslaviji v Prevaljah, torej tedaj, ko so streljali, preseljevali in. preganjali Slovence iz Mežiške doline, pa je s svojimi orožniki in skupno z nacističnimi pretepači podnevi in ponoči stražil lepake s fašističnim Rainerjevim geslom. Ta primer jasno kaže, kako so današnje avstrijske varnostne oblasti povezane z nacistično preteklostjo in kako jo skušajo rešiti v sedanjost. V St. Primožu v Podjuni so prav tako nacistični elementi prepleskali slovenski napis na ljudski šoli. V Kapli na Dravi so odstranili vse dvojezične napise, ki jih je postavilo slovensko ljudstvo. Prav tako se je zgodilo v Brodih in na Kožentavri. To so pač najboljši dokazi, kakor živa je ta nacistična miselnost v sedanji „demokra-tični” Avstriji. TO IMENUJEJO „BRATSKO SOŽITJE" Očak iz Št. Lipša v Podjuni nam piše: Ko prebiram nemške liste, ki pišejo o „nedeljivosti” Koroške in o tako imenovanem ..jezikovno mešanem ozemlju", kjer da živijo Slovenci in Nemci že stoletja v bratskem sožitju, človek res ne ve, ali bi se jezil ali smejal. Pravijo, da Slovenci nikjer ne živijo strnjeno. No, pa vzemimo župnijo St. Lipš, ki šteje okoli 700 duš. Med njimi sta dva Nemca: upravitelj Ro-senbergove graščine s svojo ženo. Ali je tak kraj po mnenju teh ..strokovnjakov” že jezikovno mešano ozemlje? Prav gotovo bi bilo smešno, če bi mi trdili, da je na primer ,,jezikovno mešano ozemlje" Svinec ali Zeltweg in Leoben, kjer žive Slovenci, ki so leta 1920 celo glasovali za Jugoslavijo. Saj dejansko naletimo na Slovence skoraj po vsej Avstriji. Kako pa je s tistim ,,bratskim sožitjem", to pa skušamo iz dneva v dan na lastni koži. Da ne govorimo o času po ,,anšlusu”, ko so iz Št. Lipša izselili šest družin, skupno 24 oseb, in se jih od teh šest ni več vrnilo. Ko smo po prvi svetovni vojni hoteli postaviti na pokopališču padlim vojakom dostojen spomenik in so bila imena padlih vklesana v slovenskem jeziku, je tedanji Rosenbergov oskrbnik poklical na pomoč orožništvo, da prepreči vzidavo plošče. Navsezadnje so spominsko ploščo ukradli in je še do danes niso vrnili. NAJ ŽIVI SKUPNOST VSEH DEMOKRATIČNIH ŽENA SVETA ..Delavke, kmetice, nameščenke, pisateljice, zdravnice, umetnice! Mislile na to, da va§e delo in vaše življenje ogroža novi napad! Razkrinkujte netilce nove svetovne vojne, borite se proti tistim, ki poskušajo cepiti enotnost demokratičnih sil — proti fašistom in njihovim pomagačem, ki so pripravljeni zanetiti novo vojno! Strnile se v znamen|u gesel Mednarodne demokratične federacije žena, ki vas kličejo na boj proti silam reakcije za uresničenje plemenitih nalog naprednega človeštva, za mir, varnost narodov. (Iz proglasa Mednarodne demokratične federacije žena v Parizu, dne 1. julija 1. 1946) „8. MAREC JE ZA VSE NAPREDNE, BORBENE IN SVOBODOLJUBNE ŽENE VSEGA SVETA ŽE VEC KOT TRIDESET LET TISTI DAN, KO SO PREGLEDOVALE IN MOB1- , LIZIRALE SVOJE VRSTE, DVIGALE ZA- | VEST VSEM ŽENAM IN KAZALE EDINO J MOŽNO POT BORBE, SKUPNO Z VjSEM! NAPREDNIMI SILAMI SVETA." ”8. marec je vsa težka leta narodnoosvobo- j dilnega boja združeval, nabiral in stopnjeval požrtvovalnost in borbenost slovenskih J in vseh jugoslovanskih žena. Po svoji borbeni vsebini je vzbujal narodno zavest neprebujenih in zapeljanih, zaostalih in politično nezrelih ženskih množic, ki pa so kljub svoji zaostalosti, čuteč ogromno težo okupatorjevega nasilja, spoznale, da se mora nasilju upreti ves narod, z ženami, otroki in starci vred. Naj so ta dan žene praznovale ati ne, s svojo tradicijo — borbo proti imperializmu — je navdahnil množice jugoslovanskih žena z novimi silami.' j Pepca Kardelj j Mesec marec naj bo posvečen okrepitvi organizacije AFZ Mednarodni ženski praznik — 8. marec — nas še posebno opozarja na važnost delovanja Antifašistične fronte žena. Ta dan bomo koroške žene — antifašistke — praznovale ne samo na posebnih prireditvah, ki so že pripravljene, ampak predvsem tako, da se bomo v čim več krajih, v čim več vaseh pogovorile o pomenu in nalogah AFŽ. Pri tem nam bodo pomagali članki v tej številki »Sloven. vestnika«, pa tudi v prejšnji številki. Toda ne samo na dan 8. marca! Tudi ves preostali mesec marec mora biti posvečen delu za dvig organizacije AFŽ in vzgoji naših tovarišic. Posebno je treba poskrbeti, da se povsod tam, kjer do sedaj še ni odbora AFŽ, sestanejo najbolj zavedne žene in sc pogovorijo o tem, kako bodo v bodoče sodelovale v naši borbi in ustanovile svoj AFŽ odbor. Najprej je seveda potrebno, da se pogovorite, zakaj jc potrebno, da smo žene organizirane v svoji organizaciji, ki je del Osvobodilne fronte. Če nimate o tem pripravljenega predavanja, si prc-čitajte članek iz časopisa, premislite vsak stavek in sc nato pogovorite o vsebini. Pomislite še enkrat na strahote fašizma in kaj bi bilo, če bi se človeštvo ponovno znašlo v vojni. Preko 80 milijonov žena vsega sveta se zato zdaj bori proti vsem tistim vojnim hujskačem, ki jim niso mar človeške žrtve in ki vidijo le svoje imperialistične cilje. Pogovorite sc o tem, kakšno je bilo življenje ves čas po plebiscitu za Slovenca na Koroškem in zakaj se sedaj tako odločno borimo za priključitev k Jugoslaviji! Zanimajte se za to, kako živijo žene v svobodni Jugoslaviji, kako se vzga- jajo in napredujejo in kaj so dosegle naše velike sestre v Sovjetski zvezi. Tako sestanek ne bo pust in dolgočasen, ampak boste spoznale marsikaj novega in odprli sc vam bodo široki, pogledi na svet, ki jc bil doslej za delovno ženo vedno nedostopen. Predvsem važno pa jc, da sc v vsakem kraju, kjer tega še ni doslej, sestavi odbor AFŽ, ki bo skrbel za to, da sc bodo taki sestanki vršili, da bo ženam nudil pomoč in navodila pri njihovem delu. Izberite v odbor najbolj zavedne, ugledne in delavne žene, ki so pokazale svojo požrtvovalnost v delu za Osvobodilno fronto. Ta odbor naj napravi načrt za delo in naj poišče vse možnosti, kjer žene lahko koristimo naši borbi za osvoboditev. Ena največjih skrbi organizacije AFŽ mora biti skrb za vzgojo mladine. Tega kar nočejo in ne morejo dati otrokom tuji učitelji, morajo nadomestiti posebni vzgojni tečaji. Poskrbite, da bodo slovenski otroci znali pisati in brati pravilno slovensko. Poskrbite, da bodo dobili v roke slovenske knjige. Pomagajte jim pri či-tanju zanimivih slovenskih spisov. Vzgojite jih v ljubezni in spoštovanju do našega materinega jezika. * Pomagajte sirotam in žrtvam vojne! Podpirajte vdove in matere padlih borcev! Zbirajte živež za gojence šole Osvobodilne fronte. Zanimajte se za kulturne prireditve, sodelujte v pevskih zborih! Udeležujte se vseh zborovanj in prireditev OF! Širite od ust do ust, od hiše do hiše klic naše osvobodilne borbe in poziv Osvobodilne fronte »Vse za priključitev k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji!« ~X---X-----X~ ----k Koroška -*-----x—-------n-----r----«- V BORBI ŽENA NA STRAŽI Čehlova kajža stoji malo višje od drugih, v gričevju nad Bilčovsem raztresenih kajž. Jc žc precej v strmini in tik pod gozdom Turje. Odtod je lep razgled po dolini Roža, saj ga imaš od Sveč do Št. Jakoba s Karavankami vred kakor na mizi pred seboj. Ker jc Čehlova kajža borna in cisto ob strani, le redkokdaj zaide tja človek. Le od časa do časa pride tod mimo lovce in morda nekajkrat na leto poštar, če prinese kaj takega, da morajo Čehlovi sami podpisati. Sosedje spodnjih kajž tu ne iščejo ničesar. Samo jeseni pridejo ženske, ko prinesejo prest volno Cchlovki, ki jc znana kot dobra predica. Pri hiši je bila tedaj žena, naglušni mož in dečva, ki ni mogla med ljudi. Še doma se jc skrila, če jc prišel k hiši tuj človek. Imeli so jo za slaboumno. Fant pa jc bil pri vojakih. Mož se ni brigal za nič na svetu. Govoril je samo, kadar sc temu nikakor ni mogel izogniti; to pa se jc zgodilo samo nekajkrat vsak teden. Še kadar mu jc zmanjkalo tobaka, jc samo nekaj nerazumljivega zagodel, kar pa jc žena žc razumela. In ko mu jc preskrbela tobak, jc nem in sam s sabo zadovoljen počasi opravil kravo in nasekal drva. Razen tega pa je hodil še vsak dan v gozd klesat skalo za mlinski kamen. To mu jc šlo včasih dobro od rok, tisto zimo pa jc naredil samo enega. Pri tem se je prehladil in kasneje na posledicah umrl. Čehlovka je bila pravzaprav sama za vse pri hiši. Slišal sem, da je zavedna Slovenka, pa sem jo obiskal. Ko je zvedela, za kaj gre, je odkrito govorila o težkih razmerah. Videlo se jc, da ni mogla zaupati svojih težav doslej še nikomur. Ljudje običajno niso govorili o tem, šc manj pa Čehlov-ka, ki je bila sama zase pod gozdom. Pokrajinski odbor OF je pozval vse organizacije OF in vse druge narodne organizacije k tekmovanju na vseh področjih dela v borbi za osvoboditev. Okrajni odbori AFŽ tekmujejo v tem, da bodo do konca tekmovanja postavili organizacije AFŽ v vse kraje in vasi. Občinski in krajevni odbori AFŽ pa naj tekmujejo predvsem v tem, koliko novih članic bodo pritegnili na sestanke in v članstvo organizacije AFŽ. V tekmovanju naj pride do izraza, kje bodo žene poskrbele za več jezikovnih tečajev in kje bodo nudile več pomoči mladinski organizaciji. V tekmovanju končno ne pozabite dopisov za žensko rubriko »Slovenskega vestnika«, ki so še posebno važni zato. da sc z uspehi in izkušnjami posameznih organizacij AFŽ ali poedinih aktivistk seznanijo tudi žene iz ostalih krajev Slovenske Koroške. Žene Slovenske Koroške, z delom za razširjenje in okrepitev organizacije AFŽ podprimo borbo vsega koroškega ljudstva za priključitev k Titovi Jugoslaviji. ’ M. kot sem jaz, saj vem „Očka, ostani močan, za kaj umiram“ Dve žrtvi nacističnega nasilja v Št. Vidu v Podjuni V zavetju gore leži lepa podjunska vas Št. Vid. V hišici pod cerkvijo je živel slep orglar in obrtnik Andrej Mičcj s svojo ženo Terezijo in hčerko Reziko. Pomladi leta 1944 so bili partizani zelo agilni tudi v Št. Vidu in okolici. Tako je Rezika postala pridna, navdušena in neustrašena politična, delavka. Bila jc kurirka s partizanskim imenom Jelka. Večkrat je prišla stikat policija, vendar Rezika ni nikdar vztrepetala, čeprav so bili v hiši partizani. Mičc-jeva hiša je postala izredno važna za narodnoosvobodilno gibanje: tu so bile seje, sestanki in kurirske zveze so segale od tod v Rož in Celovec. Poleg tega je Rezika dobavljala partizanom tehnični in sanitetni material. Vse to je delala z navdušenjem, ker jc hotela s svojimi mladimi močmi prispevati k osvoboditvi slovenskega naroda. Napočil je 1. junij 1944. leta. Pripeljala sta se dva kamijona gestapovcev, žandarjev in volkssturmovcev, ki so obkolili Mičcjevo hišo in odpeljali Reziko, njeno 60 let staro bolehno ma- * v Sporazumeli smo sc, da bo v marsičem lahko pomagala. Takrat smo bili šele trije partizani v teh krajih. Ker jc imela kajža primerno lego za zveze in žena dosti razumevanja za stvar, smo si uredili v bližini naše središče in majhen bun-ker. Vsa naša pota so vodila mimo Čch-lovc kajže. Vselej kadar je šel kdo mimo, navadno smo hodili posamič, si videl skozi medlo razsvetljeno okno Čeh lovko, sedečo pri pečici. Če se je kdo bližal hiši, jc žc čula in takoj šla odpirat. Potem je povedala tsc novice ter postregla s čajem. Zvečer sem jaz bil pri Čehlu. Ko pride opolnoči Mirko v bunker, ga vprašam: »Si bil kaj pri Čehlu?« »Da, bila je luč, pa sem šel notri. Predla jc še in dala mi je kave.« Oh petih se je vrnil v bunker drugi Mirko. Ko jc poročal, kaj jc novega, vprašam še njega: »Si hil pri Čehlu?« »Ja. je gorela še luč. Žena jc predla, pa mi jc prileglo malo čaja. Veš, ima kar pripravljeno.« Tega smo se že navadili. Kadarkoli ponoči jc šel kdo mimo, vselej je sedela pri pečici in predla. Odprla je in postregla s kavo ali s čajem. (Dalje) ter in Štefana, starejšega brata. Izropali so vso hišo, nato pa sc s plenom in z aretiranci odpeljali proti Celovcu. J V zaporih so Reziko po Hofstatterje- j vem povelju nečloveško mučili. Pri nekem zaslišanju so jo tako izbicah, da 14 dni ni mogla ne ležati ne sedeti. , Kljub strahovitemu trpljenju je ostala ponosna in ni izdala ničesar. Mučili so tudi njeno mater in brata, i vendar sta oba ostala trdna in nc- j uklonljiva. Gestapo je hotela zapreti j celo njenega starega slepega očeta-Rešil sc jc na ta način, da je hil sprejet v dom slepcev v Celovcu, kjer so prevzeli zanj jamstvo. Medtem so zaplenili Mičejevo hišo \ z vsem premoženjem. Rezika je ves j čas ohranila svoje junaštvo, očetu jc pisala: »Ljubi očka, ne obupavaj! Glavo pokonci, vse bo minulo, potem pa bomo veselo uživali zmago!« Toda prišlo jc, česar ni nihče pričakoval. Po sedem mesečnem trpljenju sta, bili 6. I. 1945 obsojeni mati in hči na smrt na vešalih. Sodbo je izrekel nacistični krvnik Freisler iz Berlina. In 12-januarja 1945 sta bili v Gradcu usmrčeni. V poslovilnem pismu je napisa«’ Rezika svojemu očetu: »Moj preljubi očka! Zdaj moram dati svoje mlad«? življenje, vendar ne obupaj, ostal?) močan kot sem jaz, saj vem, za kaj umiram!« Rezika Mičejeva Kmetijsko zadružništvo v Jugoslavij ••• 1 Na podlagi pridobitev narodnoosvobodilnega boja, pa tudi zaradi velike škode, ki jo je Jugoslavija utrpela med v°jno, se razvija jugoslovansko narodno gospodarstvo po čisto novih načelih. Izgradnja ljudske oblasti, ki Je izločila iz gospodarstva izkorišče-valnc elemente, zahteva za uspešno zaščito koristi delovnih množic nove družbene oblike v gospodarstvu. V kmetijstvu je pripadla odločilna vlo-8a zadrugam, ki uvajajo nov način obdelovanja zemlje; s tem lajšajo kmetom delo in ga ščitijo pred izkoriščanjem špekulativnih trgovcev. Načrtno gospodarstvo in industri-alizacija države zahtevata tudi preusmeritev v kmetijstvu in uvedbo modernih metod za obdelovanje zemlje. Predsednik LRS tov. Miha Marinko Jo na konferenci zadružnikov v Ljubljani januarja t. 1. v svojem govoru Podal smernice za izgradnjo zadružnega gospodarstva in med drugim dejal. da bo moral državni gospodarski Oačrt do neke mere usmerjati tudi zasebno, predvsem kmečko gospodarno. Industrija bo potrebovala veliko število novih delovnih sil, ki jih bo erpala iz podeželja. Posledica tega bo, da jih bo tam primanjkovalo. Te delovne moči bo mogoče nadomestiti samo s stroji in z organizirano proiz-vodnjo v poljedelstvu, ki bo morala dohajati industrijsko proizvodnjo. Industrija bo poleg drugih surovin rabila tudi več in boljših industrijskih rastlin. In te bo mogoče pridelati sa-ujo s smotrnim gospodarstvom po skupnem gospodarskem načrtu. Zadružništvu je pripadla naloga, da bo odigralo važno vlogo posrednika bJcd državnim in zasebnim gospodarstvom. Vrste zadrug so tako mnogo-bčne, da jih ni mogoče zajeti v kratkem opisu. Kakor so številne panoge Gospodarstva tako tudi vrste zadrug °d nabavno-prodajnih, lesnih in obde-ovalnih, pa do zadrug višjega tipa s skupno posestjo zemlje. Če pri vsem Gospodarskem pomenu zadrug upoštevamo še potrebo po kulturno-pro-svctncm delu na vasi, je razumljivo, d* danes Jugoslavija posveča pažnjo Predvsem razvoju kmečkih in poljedelskih zadrug, ki bodo obenem podlaga za široko razpredeno kulturno-Prosvetno delo na vasi. S prosvetnim delom, ki bo povezano z zadružnim Gospodarstvom, bo ljudstvo lažje izlo-V1*0 kapitalistično-izkoriščevalske po-Ibvc, ki so bili vkoreninjcni v števil-b'u starih zadrugah in se včasih prenaglo tudi v nove. , S splošnim gospodarskim načrtom 0 država uvedla tudi čim večjo ra- cionalizacijo v poljedelstvu, ki sc bo odražala predvsem v tem, da bodo načrtno gojili določene kulture v krajih, kjer najbolje uspevajo. To bodo dosegli z obdelovalnimi zadrugami vseh vrst. Pri zadružnem obdelovanju zemlje se bodo kmetje lahko prilagodili načrtu, ki zahteva smotrno izbiro kultur, ki najbolje uspevajo in kmetu prinašajo največji dohodek. Zadruge se* lahko organizirajo na različne načine, v zelo različnih stopnjah, ki so za kmeta privlačne in koristijo tako njemu kakor tudi skupnosti. Celo za gorate predele se najdejo oblike zadružništva, n. pr. živinorejske zadruge, ki v danih razmerah lahko veliko koristijo posameznikom in narodnemu gospodarstvu. Mali in srednji kmet ne bosta mogla zdržati in tudi ne zadostiti zahtevam po intenzivnem in plodonosnejšem načinu obdelovanja, če ne bosta našla poti do boljših metod dela jn če se ne bosta posluževala modernih tehničnih pripomočkov v gospodarstvu. Pomanjkanje tehničnih pripomočkov skuša država odpraviti z organizacijo traktorskih postaj, ki imajo namen podpreti poljedelstvo. Kmetje s stroji lahko skupno obdelujejo zemljo, pri tem pa ostane njihova zasebna last nedotaknjena. Korist imajo vsi, ker jim strojna postaja nudi stroje za manjšo odškodnino, kakor bi bilo to mogoče, če bi jih uporabljal posameznik. Kmet, ki se bo po zadrugi vključil v gospodarski načrt, si bo s tem zagotovil tudi svoj obstoj, ker bo imel za svoje pridelke zagotovljenega kupca v državi. Organizacija dela in proizvodnje na zadružni podlagi omogoča in pospešuje načrtno gojenje kultur, obenem pa zagotavlja prehrano in smotrno vnovčevanje pridelkov, kakor tudi izboljšanje metod dela in intenzivnejše obdelovanje zemlje. Največje uspehe si bodo lahko zagotovile pravilno organizirane obdelovalne zadruge s skupno zadružno posestjo. Svoje pridelke bodo lahko prodajale in kupovale potrebščine s pomočjo nabavno-prodajnih zadrug. Iz izkupička za pridelek bodo plačale delo svojih članov v sorazmerju z opravljenim delom. Ker bodo take zadruge gojile predvsem eno vrsto pridelkov, si ohrani vsako gospodinjstvo kos zemlje za izključno lastno uporabo, kjer lahko goji pridelke za domače gospodinjstvo. Marsikje še obstojajo zadruge starega tipa, tako strojne, lesne in podobne zadruge, ki pa se bodo preuredile po novih smernicah. Kakor morejo biti pri kmetijsko-obdelovalnih zadrugah vsi kmetje solastniki strojev, prav tako je potrebno, da so pri proizvajalnih zadrugah vsi včlanjeni, torej tudi tisti, ki delajo in proizvajajo v zadrugi. Številne oblike zadrug s pravilno organizacijo bodo postale resnično ljudske ustanove, v katerih ne bo mesta za izkoriščevalce. Podpirale bodo malega in srednjega kmeta, ne da bi se mu bilo treba bati za njegovo zemljo. Ta cilj bo dosežen v polni meri tedaj, kadar bodo vsi zadružniki prežeti z zavestjo, da je le tako delo pravilno, ki je v korist skupnosti. kAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA SMREKA ALI JELKA? ▼TVTTTTVTTTVTTTTTTTVVTTTVTTTTTTVTTTTTTVTTVTTTTVVTTTTTVTTTTTTTl Kadar hoče kmečki posestnik pogozditi praznine v izsekanem gozdu, je marsikdaj v dvomu, ali bi zasadil jelko ali smreko. Ker opazuje predvsem le mlado drevo, kako raste, pride lahko v zmoto, da jelka, ki raste v prvih letih v senci starejšega drevja počasneje kot smreka, zaostaja za smreko. Zato se je morala jelka v zadnjih desetletjih na mnogih krajih umakniti smreki, ker so gozdni posestniki raje pogozdovali s smreko. Vendar pa jelka prav nič ne zaostaja za smreko. Ko se prebije mlada jelka do svetlobe, raste hitro in smreko celo prehiti. Jelka je naše najbolj senčnato drevo, zato je zelo gosto poraščena in najbolj pripravna za mešane gozdove. Poškodbam po mrčesu in viharju se upira bolj kot smreka, za mraz pa je bolj občutljiva. Les obeh je poraben skoraj enako za iste namene. Tudi cena je pri obeh približno enaka. Italijanski trgovci so sicer v splošnem plačevali jelko nekoliko dražje, ker se da lažje obdelati, vendar pa razlika ni bila velika. Smreka tekmuje z jelko po naših gozdovih in se širi na njen račun in na račun bukovja. To širjenje smreke pa ima za gozdno gospodarstvo slabe posledice. Kajti smreka ne prenese tako goste sence kakor jelka in bukev. Iz tega izvirajo skoro vse njene slabe lastnosti za gozdno gospodarstvo. Mlada smrekova drevesa se v senci kmalu posuše iri se zato v mešanem gozdu smreka slabo obnese. Vedno moramo nanjo paziti, da je ne zaduši drugo drevje. Zaradi težavnega gojenja v mešanem gozdu jo najdemo po večini v enakodobnih in čistih gozdovih, kar je vsaj kmečkemu posestniku večkrat v škodo kot v korist. Dobra Trohejev Pika je imel prav, ker se Je »kril.« iz /Cc^ n*’,n ie korakal neki delavec ; ‘ rGa. ki je bil znan zaradi tega, ker b navdušeno trdil, da bo še dobro, ko ob ^elneija zmagala, ta se je tedaj rcgnil oh svojega soseda: Dr i da.i ima eden že polne hlače. Lc-f^mo izglodali, ti rečem!« jja'. akc polne hlače!« je tedaj skoraj "nii ^°jenkov, ki se je takoj potekal. Za sv°jega tovariša. »Taka <*icor si ( prvi vrsti da dobimo ’ 1 svojega tovariša. »Taka figa s> ti, smo mi še zmerom.« je jskušal po- piv^nmandant je rekel, ,, !n salame, ko sc vrnemo.« sa)u az nisem nič radoveden na tiste istot^h" 'C t)r*Pomn^ neznan glas rojimo.« pa je dejal: da »M is. P« J sc bočimo, da ne bo kdo mislil, C' i'' 'c a skupina, ki so ji pripadali na- ši trije tovariši, se je nato pogreznila v molk. Nekaj časa so napadalci še šli v vrsti dalje v goro. Med drevje je silil jutranji svit, ki je osvetljeval gozdno pot. Kadar se'je videlo na čelo kolone, so ljudje videli tam korakati samega komandanta, ki je šel tesno ob tistem drvarju, ki je vedel za pot, na drugi strani je šel nemški vojak. Zadaj za njim je korakal drugi nemški vojak, ki je imel vedno na strel pripravljeno pištolo. Zato se je kažipot zdel kakor jetnik. »Ali se je tej revi bilo treba mešati v te stvari,« je menil naenkrat Vojcn-kov, ki je mora! vedno misliti na materine besede pred odhodom k prostovoljcem. Tisti delavec, ki se je že prej spotikal. je zdaj dejal: »Če ne boš nehal, te bom moral javiti komandantu. Zakaj pa si šel zraven nas, teslo!« Medtem je kolona dospela na po- ložno, slemenu podobno sedlo, od koder se je videl velik del pobočja široke, zarasle planine. »Tam so!« je tedaj šinilo po celi koloni. Hostniki! Sedaj je bilo že skoraj svetlo. Naši trije fantje so stisnili puške krepkeje v rokah. Kako lep kraj so si izbrali lesni ljudje za svoje taborišče. Pred njimi se je vzpenjalo kvišku z bukovjem poraslo hrbtišče, ki se je kon-čavalo v globoki, beli drči na vsaki strani. Tam gori, kjer se je bukovje nehalo, se je začela širokopleča skala, ki je bila od spodaj podobna velikim stopnicam, na katerih so rasli ravnokar ozeleneli macesni. Skalovje se je končavalo v strmem, čelu podobnem vrhu, ki je bil tudi obrasel z macesni. Po obeh drčah je šumela voda. V čistem jutranjem zraku so se zdaleč videli celo lepi in čisti curki. Kažipot je kazal proti skalam pod vrhom. Kolona se je razvila v bojno črto in začela prodirati proti tistemu mestu v obliki klešč. Naši trije sosedje so prišli v desni konec čeljusti. Komandant je hotel hostnike obkoliti. Sredina z njim samim in s kažipotom je ostala zadaj. Bukov gozd. po katerem so prodirali proti vrhu, je bil visok in zato čistih tal, da se je videlo daleč navkreber. Najprej so napadalci pregnali nekaj stran smreke pa je, da prenese več mraza kot jelka in da je glede tal bolj skromna, čeprav se v tem pogledu ne more meriti z borovcem. Smreka doseže v sto letih višino JO metrov in debelino nad 40 cm. V tem posamezno ne zaostaja za jelko, pač pa raste manj na gosto, zato ne doseže jelke glede množine lesa v strnjenem gozdu. V splošnem sc torej priporoča, da sadimo jelko v kmečkih gozdovih povsod, kjer uspeva. Za smreko pa so višje lege in mrazaste doline. za gospodarja in gospodinjo Sadike zgodnje zelenjadi Posebno paradižnikov, salate, ka-pusnic i. dr. si lahko vzgojimo v preprostih in cenenih zaprtih gredah, ( c imamo na vrtu ali kje blizu hiše primeren senčnat in zaveten prostor, najbolje blizu kake stene, je zaprto gredo prav lahko napraviti. Po dolžini oken izkopljemo dovolj široko in po številu oken dovolj dolgo jamo. Izkopano prst mečemo na robove jame in jo sproti dobro stlačimo. V izkopano jamo zabijemo v primerni razdalji kole. na katere pritrdimo deske ali letve, da se bodo na nje oprta okna grede dobro zapirala. Če je prst rahla in se ne sprijema, obdamo stene z deskami, lubjem ali krajniki. Tako napravimo zaprte grede; so tople in uspevajo v njih posevki bolje kakor v betonskih gredah. Uporabljamo jih brez gnoja za vzgojcnja zgodnje zelenjadi in za mraz občutljivejših sadik paradižnikov in kumar. Ajdova slama kot krma Mnogi živinorejci krmijo z ajdovo slamo, če jim primanjkuje krme. Ali je ajdova slama koristna ali škodljiva za živali in kakšno hranilno vrednost ima? Po krmski vrednosti je podobna slami ozimnih žit. Vsebuje 1,7 odstotka prebavljivih beljakovin, 0,5 odstotka škrobne vrednosti. Pokladamo jo v glavnem kravam in ovcam. Če krmimo ovce z ajdovo slamo in so ovce na soncu, rade obole za tako zvano ajdino boleznijo (fagopirizmom). Pri govedu in konjih se ta bolezen redkeje pojavlja. Znaki te bolezni so: vnetje kože, predvsem na glavi, licu, očnih vekah in ušesih. Lahko nastopi tudi vnetje možgan. predvsem pri ovcah, omotica in krvavo mokrenje. Ta bolezen se pri živalih, ki stoje v hlevu, ne pojavlja. Zato sc živali, ki so na soncu obolele, zopet pozdravijo, če jih postavimo v temno stajo. divjačine, ki se je jiasla na obronkih pobočja, kjer je rasla trava. Bilc so gotovo divje koze. Malo je manjkalo, da se Rojenkov ni spozabil in ustrelil v čredo divjačine, ki je le počasi odskakala proti vrhu.. Ker je šlo v strmino, so se kmalu zagreli. »Ali ne gremo preveč na desno?« je vprašal Sojcnkov, ki je počival pod široko bukvo, delj kakor bi ob taki priložnosti smel počivati. »Upam, da bodo oni tako pametni, da bodo pobegnili, ko bodo zapazili tako premoč«, se je tolažil Rojenkov, ko je telebnil poleg svojega tovariša na gola tla. Vojenkov pa ni rekel nič, ko je dospel do obeh, ampak je potegnil iz notranjega žepa trebušasto čutaro in začel požirati. Ko je odstavil, jc šele dejal: »Črničevec«. »Daj no sem!« sta vzkliknila oba hkrati in ko sta se polastila posode, sta jo drug za drugim navezala. Nista pa še utegnila vrniti čutare Vojenko-vemu, ko je sredi pobočja, kjer so se začele delati klešče, zaropotala strojnica. Kolona je zadela na stražo taborišča, ki jc takoj začela streljati na napadalce. Desna čeljust odprtih klešč, ki je bila podobna vozlu pod bukovim drevesom, se jc takoj razvozi j ala, toda le toliko, da se je izravnala in se stisnila na zemljo. Nemec, ki Knjiga Elliota Roosevelta »As he saw it« (Kako je on gledal na to), »posvečena vsem tistim, ki so imeli 'ero v mojega očeta«, ni vzbudila javne pozornosti samo v Združenih državah. Pisec — sin pokojnega prc-zidenta — je bil priča najvažnejših mednarodnih konferenc; bil je navzoč pri podpisu Atlantske listine, na konferencah v Casablanci, Kairu. Teheranu. Poleg tega sc je Elliot Roosevelt neposredno udeležil vojne, bil je letalec, komandant letalske izvidniške enote na severnoafriškem in pozneje na evropskem bojišču. O vsebini knjige govore že naslovi posameznih poglavij: »Atlantska listina«, »Konferenca v Casablanci«, »Kairo«, »Teheranska konferenca«, »Od Kaira in Teherana do Jalte«, »Krimska konferenca«. Kakor kaže ta seznam, obravnava knjiga samo vprašanja zunanje politike. Delo Franklina Roosevelta v letih 1941 do‘1945 je bilo posvečeno organiziranju ameriškega ljudstva za borbo proti Hitlerjevi Nemčiji in imperialistični Japonski,- a hkrati je neumor no delal za utrditev prihajajočega miru. v katerega je neomajno verjel. Z c v začetku vojne je dejal Roosevelt svojemu sinu, da mora biti povojni mir drugačen kot pred vojno. Opora bodočega miru naj bi bili združeni narodi, predvsem pa tesno sodelovanje treh velesil. Borba za sodelovanje je bistvena snov knjige. Združenih narodov si prezident ni zamišljal kot vojaško zvezo, ki so jo bile izsiiilc tedanje okoliščine, temveč kot zvezo, ki bi odražala glavne koristi narodov. Grožnjo za to sodelovanje sil pa je videl Roosevelt v stremljenjih. da se ustvari protisovjetski, angloameriški blok, kakor je to hotel (Churchill. Prezidcntu ni dala nobenega miru misel, da je nujno potrebno utrjevati edinost narodov in v nobenem primeru ne dopustiti kombinacij naperjenih proti Sovjetski zvezi. Tik pred Krimsko konferenco je sporočil sinu svojo namero, da bo potoval v Anglijo in »prepričal britansko ljudstvo in britanski parlament, kako mora Anglija graditi svojo bodočnost na enotnosti vseh narodov in ne le britanskega imperija. Naj Anglija ne računa s tem. da bi potegnila druge države v kakšen blok proti Sovjetski zvezi«. ROOSEVELTOVO STALIŠČE DO KOLONIALNIH NARODOV Največje zanimanje je vzbudila knjiga s poglavji, ki obravnavajo raz- lična naziranja Roosevelta in Churchilla glede na povojno politiko. Takšnih različnih pojmovanj je bilo dovolj. Eno od teh zadeva kolonialno vprašanje, o katerem sta razpravljala večkrat v navzočnosti Elliota Roosevelta, ki navaja v knjigi to prigodbo: Pri pretresanju Atlantske listine je prezident omenil zaostalost narodov v angleških kolonijah. Churchillu je stopila kri v glavo in dejal je nataknjen: »Gospod prezident, Anglija nima namena, da bi se tudi za minuto odrekla svojega prvenstvenega položaja v britanskih dominionin. Trgovina, ki je Anglijo napravila veliko, se bo nadaljevala in njene pogoje bodo diktirali angleški ministri.« Moj oče je odvrnil prav mirno: »Da, prav v tej točki se naša mnenja ne bodo strinjala. Trdno sem prepričan, da je potreben razvoj zaostalih dežel in zaostalih narodov, ce hočemo doseči trajen mir. Kako lahko pridemo do tega? Samo po sebi razumljivo je, da ne z metodami 18. stoletja ... Metode 20. stoletja predvidevajo izgraditev industrije v kolonijah, zvišanje blaginje ljudstva z dvigom njegove gmotne ravni in s pospeševanjem izobrazbe ter zdravstvene zaščite ... Če bomo po tej vojni dopustili, da se bodo milijoni ljudi vrnili v svoje prejšnje polsuženjsko stanje, tedaj je nova svetovna vojna neizogibna.« Prezident Roosevelt tudi ni odobraval angleške politike v Grčiji. »Kako si Angleži drznejo početi takšne stvari... Borijo se proti partizanom, ki so se dolga štiri leta tolkli z Nemci,« se je razjezil. POLITIČNI OBRAT PO PREZIDENTOVI SMRTI V zadnjem delu knjige ne govori več prezident, temveč njegov sin. Pravi, kako hitro so vladajoče plasti ZDA pozabile misli in dejanja prezi-denta. Njegova smrt je brez dvoma olajšala reakcionarnim plastem, da so pospešile svoj vpliv na zunanjo politiko ZDA. Prepričanje, da je sedanja ameriška zunanja politika nevarna za mir. je dalo Elliotu Rooseveltu povod, da je napisal to knjigo. Tiste, ki kujejo protisovjetske načrte in angloameriški blok, označuje Elliot Roosevelt za »skupino uradnikov zunanjega ministrstva, lovcev za karierami, ki jim moj oče ni nikoli zaupal, in ljudi, ki jih napačno sma- trajo za ,strokovnjake’ v zunanjepolitičnih vprašanjih. Ti močno izrabljajo tisk in se z,e!o trudijo, da bi vzbudili sumničenja in sovražnosti do Sovjetske zveze.« Knjiga o Rooseveltu se je izkazala kot udarec, ki ni zgrešil cilja. Reakcionarni tabor se je začel gibati. Elliota Roosevelta dolžijo .protiameriške-ga delovanja’. Hearstovi in Mac Cor-mickovi listi so stopili v vojno proti njemu. Milijoni povprečnih Amerikanccv pa niso šli mimo naukov druge svetovne vojne. Za te je *knjiga Elliota Roosevelta dragocen dokument, ki jim bo pomagal, da si ustvarijo jasno sliko o dogodkih sedanjosti. (Po .Oestcrrcichische Zeitung’.) Zakaj je 8. marec ženski dan Žene vsega sveta slavijo dan 8. marca kot svoj praznik, praznik borbene povezanosti. Mednarodni ženski dan praznujemo že nad trideset let. Pravi značaj je ta praznik dobil šele v letih prve svetovne vcrjnc, predvsem pa leta 1917., tik pred rusko revolucijo. Lenin je takrat klical ljudskim množicam vsega sveta: »Mirni in delovni ljudje, prenehajte z medsebojnim klanjem!« Množice so sc odzvale. Najpogumnejše pa so bile pri tem ruske žene. Sle so na ulice in zahtevale mir, kruh in svobodo. Vnela se ie revolucija in rodila sc je Sovjetska zveza. 8. marec je tako leta 1917. postal tudi praznik vsega naprednega in za svobodo borečega sc delovnega ljudstva. V. G. K O R O L E N K O: Nekoč, pred davnim časom, sem se vozil nekega temnega jesenskega večera po mračni sibirski reki. Pri nekem ovinku se je nenadoma zalesketala pred nami lučka pod temotnimi gorami. Migljala je svetlo in močno, čisto blizu ... »Nu, hvala Bogu!« sem veselo dejal. »Prenočišče je blizu.« Veslar se je obrnil, pogledal preko ramen proti svetlobi in spet zaveslal, brez zanimanja. »To je daleč!« Nisem mu verjel — tu je bila lučka; odražala sc je ostro iz teme, ki je ni bilo mogoče določiti. A veslar je imel prav. Izkazalo se je, da je bila svetloba resnično še daleč. Takšne so te nočne luči: približujejo se, premagujejo temo, iskrijo se, je ležal levo in delal zvezo, je začel streljati kakor besen. Sedaj so začeli streljati tudi naši fantje, akoravno niso videli nobenega cilja. Tista čustva, ki so jim še malo prej vzbujala razne nezanesljive misli, so na mah prenehala in zamrla in prevzel jih je bojni vihar. Okrog bukovih debel se je kadila skorja in vejevje je padalo po tleh. Naenkrat je Rojcnkov, ki je ležal sredi gruče,zapazil, da beži neka svetla podoba visoko gori nad njimi preko pobočja proti drči. »Ali vidita?« je siknil med zobmi onima dvema. »Vidiva!« sta odgovorila tovariša, ki nista prenehala streljati. Tista podoba gori v bregu je skakala dalje. Od daleč ni bilo mogoče razločiti, ali je moški ali je ženska ali kaka divja koza, ker je bilo vse skupaj rjavo in ker je bilo tudi bukovje napoti. Fantje so streljali iz nekega čudnega nagona, brez premisleka in brez sovraštva. Ker je streljalo celo,pobočje, sc jim je zdelo, da streljajo* tudi od zgoraj doli nanje. Bežeča podoba je preskakala že skoraj celo pobočje, ko je omahnila v grmičevje, ki je obdajalo drčo od obeh Strani. Nobeden ni mogel razločiti ali je b>1n zadeta ali pa je ušla v zavetje tega grmovja. Podoba je izginila izpred oči. Vojcnkovemu se je zdelo, da je tam gori, kjer je podoba izginila, začul tudi kratek vzkrik, ki mu je prerezal srce. Vendar se ta krik ni hotci več ponoviti. Nemci partizanskega taborišča niso mogli obkoliti, kakor so nameravali, ker so jih ti pravočasno zapazili. Ko so spoznali nemško premoč, so se umaknili, Vendar z bojem, ki je trajal celo uro. Nemci so ta uspeh drago plačali. Padel je komandant in z njim vred tudi kažipot. Padlo je še nekaj drugih vojakov, nekaj pa je bilo ranjenih. Domači prostovoljci so imeli srečo, ker je bil le eden ranjen in ta je bil tisti navdušeni delavec, ki so ga obstrelili kakor zajca. Hostniki so pustili le enega ranjenca na bojišču. Mogoče so imeli večje štc\ilo ranjencev, toda potemtakem so vzeli vse seboj, ker je bilo taborišče prazno. Preiskali so vso bližnjo okolico in niso našli ničesar, razen par praznih konzervnih škatel in nekaj strganih vreč. Zmagovalci so sc po končanem boju zbrali na opustošenem taborišču in niso mogli biti dobre volje. Nemški vojaki so bili potrti zaradi izgub, domačini pa so bili naravnost prepadeni. Mislili so si, da bo cela zadeva drugače in gladko potekla, da bodo host-nikc enostavno žive polovili kakor ovce, ki jih bodo potem odgnali v do- lino, kjer bo nato velik dirindaj. Namesto tega so bili celo uro zapleteni v boj z nevidnim sovražnikom, ki se je dobro branil in je potem izginil. Izteklo je veliko krvi in tega ni nihče hotel. Naši trije fantje so med zadnjimi dospeli na mesto taborišča. Gredoč so naglo pregledali še svet, kjer so videli tisto bežečo podobo, vendar niso ničesar našli. Ko so prišli na tisto mesto, so videli, kako so trije nemški vojaki prebadali z bajoneti ranjenega host-nika, ki je ležal sredi tratinc. Pri tem so izlili ves srd za izgubljene tovariše na tega reveža, ki je bil že itak nezavesten. Ko so ga ubili, so pljuvali nanj in ga še suvali z nogami kakor mrho. Domačini so s čudnimi občutki v želodcih gledali na to stvar od daleč in niso vedeli, kako naj bi sc obnašali. Rojcnkov, ki je s svojima tovarišema stal v ozadju, je rekel Vojenko-vemu: »Ali imaš še črničevca?« In ko mu je ta dal steklenico, jo je izpraznil na dušek, še preden jo je utegnil prestreči Sojenkov. Nato so Nemci pobrali svoje mrtve in ranjene tovariše in domačini so jih morali naložiti na zasilna nosila, ki so jih napravili iz vejevja in jih oprtati. Pri tem so Nemci vpili nad njimi ko obetajoče vabijo s svojo bližino. Človek misli: še dva. tri udarce z veslom, in vožnja bo pri kraju ... A vožnja traja še dolgo. In še dolgo smo se vozili po temni I reki, soteske in pečine so vstajale iz vode, se približevale in sc pomikale j dalje, ostajale za nami in. kot sc je I zdelo, izginjale v neskončni daljavi, — j a lučka je bila še vedno pred nami. I trepetajoča in vabljiva — še vedno j tako blizu in vendar tako daleč... Cesto se spominjam na to temno I reko, ki so jo skale zakrivale s senco in na to živo, drobno luč. Mnogo luči je vabilo ne le mene še prej in tudi I pozneje s svojo bližino. Toda živi je- I nje teče vedno dalje, med enakimi I temnimi bregovi, in luči so še daleč. I ln ponovno je treba prijeti za vesla. Toda vendarle... vendarle je pred nami — luč! nnrnmm. SE SPOMINJAMO J vsako leto je mednarodni ženski dan. 9.3. 1890 je bil rojen V. M. Molotov, minister za zunanje zadeve ZSSR in neustrašni borec za pravice malih naiodov, 12.3.1943 je brigada Ivana Cankarja pognala pri Čatežu na Dolenjskem 2000 Italijanov v beg. 12.3. 1944 so enote briško-beneškega odreda uničile na letališču Belveder pri Viunni 9 sovražnih letal. 13. 3. 1944 so enote IX. korpusa JA obstreljevale s težkim minometom Idrijo, ko je imel v njej govor izdajalec Rupnik in ga pregnale. NENAVADEN MUZIKANT Znanega šaljivca, pisatelja .Mark* I T\vaina, so vprašali, na kateri inštru- I ment zna igrati. Pa jim je to povedal: j »Za to sem imel priložnost ic en* | krat v svojem življenju. Z očetom sva stanovala ob reki I Mississippi. Nekoč opolnoči pa zaeu* I jeva strašno kričanje: .Povodenj, pu- I vodenj! Reši sc, kdor se more!' Is-daj je moj oče planil pokonci, vrgel skozi vrata nekaj pohištva, sc vsedel na omaro in plaval po nje; Jaz sel*1 I ga pa spremljal na klavirju.« Izdajatelj, lastnik, odgovorni urednik lista: dr. Matko Scharwitzl, Wien XVI, Oltakrin-gerstrasse 83. — Glavni urednik: dr. Franci Zwitter. — Uredništvo in uprava: Wien iVi VVaaggasse 6/11. Telefon B 29-9-20. — Podružnica uprave: Celovec (Klagenfurt), Vol" kermarkterslrasse 21/1. — Tiska: „Globus > Zeitungs- Druck- und Verlagsanstalt G. m-b. H., Wien I, Fleischmarkt 3—5. m . da bi ne bili njihovi bojni tovariš'; ampak partizanski zavezniki. Tisti, k' je prevzel komando, je vpil nad njind: »Kaka svinjska banda!« Nato so nastopili pot proti dobo'; Spredaj, zadaj in ob straneh so št Nemci, domačini pa so nosili trup1" v sredi kakor ujetniki. Rojcnkov Sojenkov sta nosila ubitega kažipot"' Ko sta si ga hotela naložiti na ramen"' je priskočil nemški vojak, sunil mrhe* z nogo in zaklel: »Pes, zdaj pa imaš, kar si hotel!« , Vojenkov je še z enim moral nosil’ tistega obstreljenega delavca, ki r vpil kakor obseden..Vojenkov ni m°' gel kaj, da bi mu ne bil oponesel: »Ali boš zdaj sit?« Obstreljenec pa ni slišal ničesar je dalje vpil: »Moja noga, moja noga!« Prenehal je le za nekoliko časa, ^0 je pristopil nemški vojak in ga osorO nahrulil: »Nehaj že, kdo te bo poslušal!« Ko je kolona prišla v dolino d prvih hiš. so nosači položili brem^ na cesto in šli z Nemci iskat vozov P bližnjih hišah. Kmetje so morali pregati konje in vole. Razen tega * morali odpirati kleti in shrambe, »6 so bili vojaki lačni in žejni. . (Dalj«)